tribuna LJUBLJANA, letnik XXX \ december 1980 STUDENTSKI CASOPIS Cena ?din pet težav pisanja resnice pet težav pisanja resnice pet težav pisanja resnice uvodnik ,,Slučaj Metod Trobec" je vsaj s formalno-pravne plati končan. Končan na isti način kot je bil začet. Z brezobzirno okrutnostjo. Kakor so dogodki, še vedno prekriti s kopreno dvomov in cele vrste nepojasnjenih elementov in ki so vodili v smrt pet žensk, presene-čali s svojo okrutnostjo, tako sedaj v povsem jasnih, vsaj na prvi pogled povsem jasnih okoliščinah, preseneča naše sodstvo s svojimi brutalnimi odločitvami. Kje koreninijo vzroki takih odločitev? Prvi odgovor, ki se nam ponuja, ki pa tudi ni brez vsakršne osnove, bi lahko našli v tisti znani sodstveni praksi, kjer je moč dokazovanja in argumentiranja vedno zamenjevala ostrina kazni. Vendar v našem primeru stvar ni zgolj v slabo podkovanih sodnikih ali celo v neki njihovi diabolični zlobi v borbi za namišljeno svetopisemsko pravičnost zakoličeno v znani maksimi ,,zob za zob, oko za oko". Niti se ne dotika samo vprašanja te obsodbe. Če jo hočemo razumeti, oziroma če hočemo razumeti sodbo samo, moramo poseči v položaj prava v celoti. Govoriti o položaju prava v celoti, pa pomeni govoriti o njegovi zgodovinski utemeljenosti, pomeni torej govoriti o posebni artiku-laciji razrednih razmerij, razmerij, v katerih vladajoči razred -buržoazija s takšno artikulacijo zagotavlja lasten dominanten položaj, oziroma zagotavlja vse ootrebne nujne pogoje za produci-ranje in reproduciranje kapitalističnih produkcijskih razmerij. Toda, kakor se tudi razmerja med buržoazijo in proletariatom stalno spreminjajo, spreminjajo v njihovi specifični antagonistični postavitvi in to tako na način razvoja produktivnih sil, kot na način revolucionarnega boja proletariata, tako se spreminjajo tudi te artikulacije, torej pravo samo. Zgodovina prava, buržoaznega prava je zato zgolj zgodovina razredne dominacije buržoazije nad proletariatom. Toda takšno razumevanje prava je seveda zapopa-denje prava s pozicije proletariata, torej tistega zgodovinskega subjekta, ki je dejanski zgodovinski objekt tega prava in katerega zgodovinski cilj je ukinitev tudi tega prava. Zato pa nasprotno iz buržoazno pravne prakse spontano raste tista teoretska osmislitev prava, ki le-tega razume predvsem kot neskončni niz formalno-pravnih robinzonad,katerih navidezna razdrobljenost in posebnost reproducira iluzijo nekakšnega vse umazane dejanskosti izčiščenega razmerja med Posameznikom in Družbo, torej razmerja, ki je iluzorično očiščeno vsakišne razrednosti. Kolikor pa so pravna razmerja v kapitalizmu vendarle jasna, jasna v svoji razredni zastavitvi in s tem v svoji osnovni zastavitvi, pa se stvar pričenja komplicirati v razumevanju prava v družbi prebx)dnega obdobja, torej v socializmu. Tu ne bomo omenjali položaja prava v deželah ,,realnega socializma", kajti tam je pravo ,,odrešeno" vsakršnih orotislovij, tako kot je ,,socialistična ljudska država" v realnem socializmu ,,odrešena" in odrešuje vsa proti-slovja, pa se zaradi tega ne postavlja tudi problem smrtne kazni. Omejili se bomo na samoupravni socializem, torej na tisti sociali-zem, v katerem se priznava njegova protislovna narava, protislovna narava objektivne navezanosti na kapitalistični produkcijski proces, v katerem in iz katerega izhaja, kot tudi obvladovanja in ukinjenja te objektivnosti. Znotraj tega pa je pravo, oziroma pravna razmerja artikulacija vladajočega položaja proletariata. Kot tako pa ima pravo dve osnovni značilnosti. Po eni strani nosi v sebi tendenco po lastni ukinitvi, torej takšnega fonnalno-pravnega urejanja družbenih razmerij, ki pomaga graditi pogoje za nikakršno formalno-pravno urejanje družbenih razmerij, kot po drugi strani nosi v sebi tendenco, ki ga še vedno veže na staro buržoazno pravo, torej na zagotavljanje formalno-pravno enakih pravic ob dejansko neenakih pogojih, če uporabimo to znano Marxovo formulacijo. Prva tendenca se krepi z nastopajočo in poglabljajočo samoupravno organiziranostjo celotne družbe, druga črpa potrebno energijo iz dosežene stopnje družbenega razvoja, ki še vedno zahteva intervencijo prava na star način, oziroma, ki še vedno zahteva obstoj države, državne prisile. "V tem smislu sta si tendenci, čeprav to izgleda paradoksalno, komplementarni. Toda v tistem momentu, ko v pojmovaTiju prava in v njegovi uporabi slednja tendenca prevlada nad tisto ukinjajočo, ko se pravo začne tretirati kot artikulacija vsakršnih družbenih razmerij, torej kot nadzgodovinska tvorba, se to pravo začenja spreminjati v tisto staro BURŽOAZNO PRAVO, v specifično, našim razmeram prilagojeno in skonstruirano BURZOAZNO PRAVO, pravo, ki favorizira in kanonizira državo in njeno dominantno vlogo. Katero je, abstraktno gledano, osnovno sredstvo buržoaznega prava, oziroma prava, v katerem prevladuje etatistična tendenca? W. Benjamin v svojem eseju ,,Prispevek h kritiki sile", pravilno ugotavlja neko temeljno razmerje med buržoaznim pravom in siloi. To razmerje, nadaljuje Benjamin, pa se najbolj jasno, oziroma najbolj radikalno pojavlja prav v smrtni kazni. V kritiki smrtne kazni, Benjamin pravilno opozarja, se ne kritizira zgolj nek kazenski postopek, niti zakoni sami, temveč pozitivno buržoazno pravo v celoti, kajti v oblasti nad življenjem in smrtjo, pravo bolj kot v kateremkoli drugem pravnem aktu potrjuje samega sebe in svojo iluzorično nadzgodovinsko eksistenco. Toda ravno skozi smrtno kazen se obenem s tem najavlja, kot pravi Benjamin, nekaj gnilega v pravu samem. Vsaka proletarska pozicija, revolucionarna pozicija je zaradi tega vedno proti smrtni kazni, obenem pa je vsaka nazadnjaška vedno za smrtno kazen. V vsem tem tudi leži skrivnost Trobčeve obsodbe, kajti dokazati in pokazati je bilo potrebno in to na najbolj radi-kalni način, pa zaradi tega tudi na najbolj občutljivi točki, da so tiste sile, ki jih je razvoj samoupravljanja, tudi znotraj prava, čedalje bolj spodicopaval v njegovi zgodovinski relevanci, še pri-sotne, da še delujejo. In ne samo to. S tem se je hotelo potrditi iluzijo, da imajo svojo ;izven zgodovine, v oblasti nad življenjem in smrtjo, utemegeno eksistenco. Ni sliičajno, da obsodba Metoda Trobca na smrt prihaja v času, ko se tudi v obvladovanju produkcij-skih procesov pojavljajo tendence na njihovo etatistično protisamo-upravno urejevanje. Kako^se v produkciji s tem načinom ureje-vanja razmerij v njej odvzema delavskemu razredu njegova funkcija upravljanja, kontrole in organizacije produkcije, tako se v primeia smrtne obsodbe Metoda Trobca, ki poveličuje oblast starega prava, onemogoča, kot pravi Marx, da resno premislimo o spremembi sistema, ki tako hudodelstvo, kot je Trobčevo goji in reproducira. Toliko o pravni plati smrtne obsodbe nad M. Trobcem. Ta zgodba pa ima še druge akterje. Med temi je pomembno vlogo odigralo naše novinarstvo, ki je s svojim poročanjem s pro-cesa dokazalo, da je enakovredno katerikoli redakciji famoznega Bild Zeitunga. Na žalost se je s tem samo potrdila tudi pri nas obstoječa, in nevarnost je, da se bo tudi razširila, smer modernega novinarstva, ki ga lahko označimo z ,,MRHOVINARSTVOM'' * 0fPLBrmhmn^/A l Uredništvo sKrivnost metoda trobca ¦ Nekje je bila izdana knjiga (raziskava) ,,Operacjja Bild". Da bi botfe razumeli pisanje našega časopisja v tinj. čmih kronikah je dobro, da si to knjigo temejito preberete ki morda boste želeli napisati knjigo- Opcracija Dnevnik, Nedeljski dnevnik, Delo, Telex&Co. Prvo, kar nam pade v oči ob časopisnih poročilih o psihiatričn plati tako imenovanega ,,primera Trobec", je, da je bila ,,uradna' psihiatrija v precejšnji meri prisiljena ,,razkriti karte". Kaj pa naj b jih preostalo drugega, ko pa je bila ujeta v zelo jasen precep: na en strani je bila soočena z ,,družbeno zahtevo", da mora ugotoviti, di je tovariš Trobec v temelju prišteven, normalen itn., saj bi sicer ni prišla v poštev smrtna kazen; na drugi strani je morala ugotovit vsaj močne elemente patološkosti, saj bi sicer ne mogla upravičit svojega ,,zdravljenja" (elektrošoki itn.). Iz tega precepa se je zma zovala kot je pač vedela in znala, govoričila o ,,psihopatski osebi ki pa je še prištevna" ipd., vendar z vso to meglo ni mogla prikrit dvojnega škandala: — Dejstvo, ki ga priznava celo večina zagovornikov zdravljenja 3 elektrošokom, da ima sicer elektrošok ob določenem tipu simpto mov neposredno pozitivne učinke (vase zaprt bolnik se odpr< okolju, spregovori ipd.), da pa njegovo učinkovanje znanstveno teoretsko še ni docela pojasnjeno in da zato še nikakor niso obvla dane morebitne dolgoročne posledice, ki jih povzroči njegovi uporaba na tako imenovani ,,strukturi osebnosti" pacienta. DrU; gače povedano, povsem možno je, da je prav večkratna uporabs elektrošoka sprostila pri tovarišu Trobcu silnice, ki so pripeljale d vsem nam dobro znanih dejanj, te MOŽNOSTI - in s tem, če na; uporabimo stalinsko sintagmo, ,,objektivne sokrivde" psihiatrov -se nikakor ne da zabrisati. ,,Nečista vest" ob tem vprašanju je prišl lepo na dan celo v časopisnih poročilih: že iz novinarskih povzet kov je bilo jasno, da so se ,,strokovnjaki", ko so bili zaslišani ,,zmazovali", omejevali svojo odgovornost na ,,opazovalce, se skli cevali na nejasnosti ipd.; čez par dni pa nas je v časopisih preseneti povsem drugačen ton: psihiatri naj bi povsem jasno ugotovil Trobčevo prištevnost ter nepovezanost med zdravljenjem s šoki i Trobčevimi dejanji! — Dejstvo, ki sledi iz časopisnih poročil, je.. da so na začetk letošnjega leta tovarišu Trobcu, ko je bil na opazovanju v Zagrebu dali elektrošok preprosto zato, ker ni hofel odgovarjati, intorej rv iz zdravstvenih razlogov. Če je verjeti Delu, je zagrebški ,,strokov " njak" na vprašanje obrambe, kdo lahko odobri uporabo elektr šoka v ne-zdravstvene namene (vprašanje, ki je bilo bržkone mišlj no retorično, saj je odgovor jasen vsakemu, ki še ni zaslepljen ,,totalitarizmom": NIHCE), odgovoril, da gre za vprašanje, ki danes ni razčiščeno v svetu. Odgovor, ki je kajpada višek hinavščine: kot da — če naj izrazimo ,,marksistično" — kot da ni sam psihiater, ki je odredi uporabo šoka, že ,,v praksi" razrešil to vpraŠanje! Toda naj se psihiatrija koplje v lastnem sranju — nas ne zanim ,,realni" tovariš Trobec, marveč nam gre za to, kako je ,,primer Trobec" deloval v okviru množične fantazmatike, skoz kakšno li-bidinalno ekonomijo je — če naj znova uporabimo sintagmo, pri-Ijubjeno pri marksistih — ,,zagrabil množice". Tu pa nam bo verjet-no pomagal Nedeljski, saj je tako rekoč uradno glasilo najšir fronte malomeščanstva SRS v vsem pluralizmu njegovih interesov. Če je torej verjeti Nedeljskemu, je ,,doktor Milovan Popovič, psihiater iz Inštituta za mentalno zdravje v Beogradu", takol skušal opredeliti ,fskrivnostni nasmeh" tovariša Trobca: ,,Nasmeh, ki ga je moč videti na vseh fotografijah Met( Trobca, deluje paradoksalno. Vsiljuje se mi misel, da gre morda tako imenovano ,moralno norost', ki jo je že v prvi polovici 1! stoletja opisoval angleški psihiater Richard . . . Pod tem pojmor menim eno izmed oblik psihopatskega stanja, ki se kaže v odsot nosti občutka časti, kesanja in vesti nasploh. Takšne osebnosi obstajajo, odkar je človeštvo, in bodo vedno obstajale." Sumljiva je v tej izjavi prav besedica ,,že": ni čudno, da smo morali zateči v prvo polovico 19. stoletja, ko pa se je psihologijl konstituirala kot znanost šele v drugi polovici 19. stoletja; drugat povedano, ,,moralna norost" je predznanstvena kategorija excellence, saj meša dve ravni, raven etične, deontološke distinkcij« moralno/nemoralno in raven tega, kar je (oziroma bi moralo bitiJ saj kajpada v resnici ni) deskriptivna, objektivno—znanstvena, ,,po«| zitivna" distinkcija duševno zdravje/norost (duševna bolezen), ii nas tako vrača v tiste mračne, uradno ,,že zdavnaj presežene" čase,j ko se je imelo norost za izraz moralnega propada, kazni za greh ipd. ,,Skrivnostni nasmeh" bi torej pomenil, da — rečeno v klasičnU psihoanalitični terminologiji — tovariš Trobec nima nadjaza (su-perega). Toda tovariš Trobec ne bi bil ,,Trobec" (heglovsko rečeno: ne bi ustrezal svojemu pojmu), če se ne bi hkrati nudila natančno nasprotna razlaga tega ,,skrivnostnega nasmeha"; tako se isti članek v Nedeljskem (z dne 23. novembra) nadaljuje takole: ,,Razen tega razlagajo TrobČev ,nasmeh' tudi freudovci, ki me-nijo, da spremlja nekatere psihopate podzavestna potreba po kazni Te osebe so v družbenem obnašanju provokativne, dobesedno iz7.i-vajo agresijo, vendar takšno, v kateri bi se slabše končalo zar je. Opazili so, da se veliko kriminalcev tako vede; ko pa jih doleti zaslužena kazen, je opaziti pri njih olajšanje,. . ." Skratka, zdaj pa je njegov ,,nasmeh" nenadoma izraz ,,podza vestne potrebe po kazni", tj. izraz samega njegovega nadjaza, ki je skoz sodni proces ,prišel do svojega'! Izraz ,,moralna norost" pa dobi v tej luči povsem drugačno razsežnost: ,,nor je od morale" (tako kot rečeno ,,nor je od Ijubezni, pohlepa itn.") tj. delal je ,,nora" dejanja zato, da bi ga kaznovali, zato, da bi se ,,nadjaz"j znesel nad njim. In res se zdi, da je tista ,,skrjvnost", ki jo išče in s tem vzp< stavlja način pisanja o tovarišu Trobcu, prav ,,moralna norost", t| razsežnost norega nadjaza. Tu naš dragi ,,doktor Milovan Popovič^ žal udari mimo, ko pravi v nadaljevanju: ,,Psihopati niso zmožni kontrolirati lastne potrebe, vodi jih U načelo zadovoljevanja in ne prenašajo notranjih napetosti . . .". Skratka, spet ,,freudovsko" rečeno, Trobec naj bi bil izključr v oblasti ,,načela zadovoljevanja" (tj. načela ugodja), pri njem bi manjkalo ,,načelo realnosti". V nasprotju s tem je mnogo bliže resnici navaden ,,žurnalist", obravnava sklicevanje advokata tovariša Trobca na Trobčevo d\ ševno bolezen kot izmikanje, zamegljevanje; ta ,,žurnalist" nj tančno ve, kam meri, oziroma to ve, ne da bi vedel. Tovariš Trob« je sadist — banalna ugotovitev —, toda sadist v strogem pomenu, ga je razvil Lacan v svojem članku Kant s Sadom, tj. kantovst sadist, sadist, ki s svojim delovanjem iradikalizira in realizii ,,resnico" Kantovega ,rkategoričnega imperativa". Za kaj gre pr Kantovem kategoričnem imperativu? Za to, da mora čisto m< ralno dejanje slediti zgolj moralnemu imperativu, da mora bt| neodvisno od slehernega ,,pataloškega" smotra (dejanje, ki izvršimo zaradi kateregakoli znotranjsvetnega smotra — kakšr dobrine, sreče ipd. -., že ni čisto moralno dejanje). Tu pa srečata pojem ,,patološkega" pri Kantu (znotrajsvetni, partikulart razlog delovanjai in pojem ,,patološkega", kakršen je bii na delu obravnavi primera tovariša Trobca: osnovna intenca obttožbe \t tiska je bila prav dokazati, da dejanj tovariša Trobca ne rmoremo reducirati na kakršenkoli ,,patološki" razlog: bil je pirišteven, sadist, sadist, ki s svojim delovanjem radikalizira in reaiizira ,,resnico" ,,patološkosti" v medicinskem pomenu, poškodb možga-nov ali duševnih bolezni kot psihiatrično-medicinskih entiitet, ka-bi vse njegova dejanja partikulariziralo, jim dalo mundanii znača» nečesa, kar je vpeto v kavzalno verigo objektivne stvarnosti in bi kot tako odvzelo tovarišu Trobcu značaj avtonomnega odgovor- nega subjekta. Kot edini razlog njegovih dejanj potemtakem ostane isto najstvo, čisti imperativ, prost sleherne ,,patološkosti". Česar ant ni vedel, kar je spregledal — in zaradi česar ga je treba brati ,,s dom" — , je, da ni ta čisti imperativ nič drugega kot želja v čistem stanju, paradoksna, neznosna točka, na kateri se želja ujame z Zakonom, paradoksna točka ,,norega" nadjaza—Zakona, ki ne- osredno ,,ukazuje" uživanje. Eden izmed novinarjev je prišel do oba te ,,skrivnosti": ,,Vendar je nekaj čudnega: on, histerični psihopat, grobijan, viomilec in ropar, je moril svoje žrtve v trenutkih nežnosti. Še več, ko je bil na višku strasti. In to — po edini doslej znani verziji — da bi povečal in podaljšal svoje užitke . ..!" Skrivnost tega paradoksa je pojasnil Lacan, ko je zapisal o Kantovem moralnem zakonu, da ,,ni, če si ga ogledamo od blizu, nič drugega kot želja v čistem stanju, prav tista želja, ki nas pripelje do — v pravem pomenu besede - žrtvovanja vsega, kar je objekt Ijubezni v človeški nežnosti — pravim prav do žrtvovanja in do uboja, ne zgolj do tega, da zavrže-110 patoioški objekt. Zato sem napisal članek Kant s Sadom". ŠQttrje temeljni koncepti psihoanalize, Ljubljana 1980, str. 365) Naš rezultat je torej, da sta oba člana začetne alternative (od-totnost nadjaza — nadjaz kot težnja po kaznovanju za zločin, tj. izvršitev zločina zato, da bi v kaznovanju za zločin zadostili badjazu) napačni; do resnice pridemo, če ju beremo skupaj, resnica fe mesto, kjer se križata: pri tovarišu Trobcu gre res za željo v čistem stanju, za željo, ki se ne oziranazunanje-realnostne ovire, toda izkaže se, da je že sredi te želje na delu nadjaz kot instanca, ki ukazuje uživanje; prav zato nadjaz ni na delu tako, da bi našel zadoščenje v naknadnem kaznovanju za zločin,marveč je navzoč ie v samem seksualnem dejanju kot moment, ki ga sprevrne v žrtvovanje objekta. Vendar pa s tem nismo presegli splošne ravni ,,norega nadjaza"; neodgovorjeno ostane vprašanje, zakaj se je pri tovarišu Trobcu ta traumatična točka ,,norega nadjaza", točka križanja Ijubezni in žrtvovanja, manifestirala natančno ob tako imenovanem ,,normal-nem", ne-incestuoznem spolnem razmerju. Tu pa je treba tovariša Trobca umestiti v linijo cankarjanskega junaka in ga dojeti kot njegovo radikalizacijo. Dejanja tovariša Trobca niso kajpada ni-kakršen ,,tipično slovenski" zločin, vseeno pa zadobe znotraj slo-venske fantazmatike, kot jo je prvi sistematsko začrtal Ivan Cankar, poseben pomen. Drugod (Dva aspekta, v Problemih 177-180, str. 205-209) smo že nakazali, da je — za razliko od običajne oidipske konste-lacije, kjer instanca Simbolnega, utelešena v Imenu—Očeta kot Tretjem, razbije, posreduje dualno-imaginarno razmerje mati-sin — pri Cankarju mati tista, ki nastopi kot znanilec simbolne kastracije, vstopa v red Simbolnege, tista, ki nas ujame v nepovrnljivi simbolni dolg, katere Ime predstavlja instanco Zakona. Od tod sledi kajpada Jvojski ,,kratek stik", saj je mati hkrati nosilec kastracije in tista, ki mas drži v ,,zaprtem" dualnem razmerju. Ne da bi se tu poglabljali v vse razsežnosti tega problema, opozorimo zgolj na dejstvo, da je s tem, ko mati nastopi kot instanca Zakona s tem, ko imamo na-mesto z Imenom—Očeta (,,očetovsko metaforo") opraviti z Imenom—Matere, v temelju blokirano ,,normalno" seksualno razmerje do nasprotnega spola, saj je, kot pripominja Lacan na istem mestu, ,,sleherno zavetje, kjer bi lahko prišlo do znosnega, ubranega raz-merja enega spola do drugega, možno le, če poseže vmes — in v tem jjnauk psihoanalize — medij očetovske metafore" (podčrt. S. Ž.). kratko in poenostavljeno, sleherna ,,tuja" ženska še vedno ieluje kot ,,izdajstvo" ,,pravega", incestuoznega objekta - matere, saj nas Zakon ne more iztrgati dualnemu razmerju z materjo, ko pa iuttopa natančno v njenem Imenu. Cankar je — kot je znano — to ttokado " nor- imlnega" seksualneaa razmerja uprizarjal tako, da je scal v postelji, twar»S Trobec je stvar radikaliziral, f šel je do konca. V tem je brikone eden izmed momentov odmevnosti njegovih dejanj: #ova grozljivost je zares^unheimliclVv strogem analitičnem osta-n» vprašanje, zakaj se je pri tovarišu Trobcu ta traumatična točka, Orega 'kako ,,našega", ,,domačega", a potlačenega, za realizirano bnsekvenco slovensko-cankarjanske fantazmatike. Dejanja to-iriša Trobca so natančno ,,druga, temna stran" cankarjanske ,,zve-(obe Materi", žrtvovanje, ki ohranja živo Ijubezen do nje. i S tem kajpada ,,skrivnosti Metoda Trobca" nikakor še nismo prišli do kraja. Ostaja odločilno vprašanje, kakšen pomen ima razglaševanje njegovega ,,primera" po časopisih (,,proces zadnjih desetletij" ipd.) v sedanji konstelaciji ideološkega boja. Tu se zdi preveč abstraktna in enostavna, četudi ne povsem neutemeljena Jevičarska" interpretacija, ki se nudi na prvi pogled: ..skrivnost Metoda Trobca" je v sami skrivnosti, v tem, da je ,,množicam" ponujena kot skrivnost, ki naj pritegne njihovo pozornost in jo tako odvrne od tega, da je realni standart delavcev padel za 10 %, da ni olja . . . — kar vse postane ob takšnem ,,grozljivem" pojavu kot je to ,,Trobec" nenadoma nedolžna tegoba našega vsakdana, r,težava peteršiljčkove mame". Preveč abstraktna in enostavna, saj bi morala nadaljnja analiza pezati naznačeno ,,cankarjevo" iibidinalno konstelacijo, v kateri lik matere tisti, ki uteleša instanco Zakona,na takšrre ,,nepri-Ijene" teme, kot je to še danes navzoča korporativistična — ,organicistična" komponenta ideološke fantazmatike (in s tem ijpak tudi dejanstva) ,,slovenske družbe" — kompongnta, ki jo, drugim, izpričuje dejstvo, da v pravkar dokončno potrjeni ormi srednješolskega izobraževanja nastopa kot delo par llence, kot tista podiaga, iz katere naj izraščajo ,,višje oblike", iaj prikriti ideal obrtniškega ,,mojstrstva" (tj. regresija v pred-ansko obliko) .. . Vse to pa zahteva kajpada temeljitejšo izo, ki se jo bo treba prej ali slej (oziroma čimprej) lotiti. Slavoj Žižek SMRTNAKAZEN ,,Times" z dne 25. februarja prinaša pod naslovom ,,Amaterji rabeljske obrti" sledeče razmišljanje: ,,Pogosto so že opazili, da v naši deželi vsaki javni usmrtitvi sledi vrsta samomorov ali smrtnih nesreč z obešanjem, očitno pod močnim vplivom, ki ga ima usmrtitev kakega znanega zločinca na nezrele in bolne duše." Pri različnih primerih, ki jih ,,Times" navaja za ilustracijo te trditve, gre enkrat za norca v Sheffieldu, ki je, potem ko se je z drugimi norci pogovarjal o usmrtitvi Barboura, naredil konec svojemu živtjenju tako, da se je obesil. Drugi je primer nekega štirinajstletnega fanta, ki se je prav tako obesil. Razumen človek bo komaj uganil, zaradi katere doktrine so bili ti primeri navedeni; saj vendar ne gre za nič manj kot direktno apoteozo rabija in za poveličevanje smrtne kazni kot ultima ratio1 družbe. in to se dogaja v vodilnem članku ,,vodilnega časnika". ,,Morning—Advertiser" najostreje kritizira krvavo logiko ,,Timesa" in njegovo posebno Ijubezen za krvnika in zaključuje svojo pravilno kritiko z navedbo naslednjih zanimivih podatkov triindvajsetih dni leta 1849: Usmrtitev: Millan 20. marec Pulley 26. marec Smith 27. marec Howe 31. marec Landick 9. april Sarah Thomas 13. april Griffith 18. april Rush 21. april Umori in samomori: Hannah Sandles 22. marec M. G. Nevvton 22. marec J. G. Gleeson — štirje umori v Liverpoolu „ 27. marec umor in samomor v Leicester 2. april zastrupitev v Bathu 7. april W. Bailey 8. april J. Ward umori svojo mater 13. april Yardley 14. april Doxy, umor očeta 14. april J. Barley umori svoja dva otroka in sebe 17. april Chas. Overton 18. april Daniel Holmston 2. maj ,,Times" sam mora priznati, da ta tabela ne obsega le samo-morov, temveč tudi najogabnejše zločine, ki vedno sfedijo nepo-sredno po usmrtitvi zločincev. Omenjeni članek presenetljivo tudi ne prinaša kakega argumenta v korist v njem propagirane barbarske teorije. Težko je pač, če ne celo nemogoče, postaviti princip, s katerim bi se moglo utemeljevati upravičevanje in smotrnost smrtne kazni v neki na svojo civilizacijo ponosni družbi. Običajno se je kazen opravičevala kot sredstvo za poboljšanje ali za zastraše-vanje. Toda kakšna je pravica, da se me kaznuje, da bi se druge poboljšalo ali zastrašilo? Poleg tega obstoji še nekaj takega kot statistika, in obstoji zgodovina, in obe popolnoma v celoti dokazu-jeta, da svet od Kajna s kaznimi ni bil niti poboljšan niti zastrašen. Čisto nasprotno. S stališča abstraktnega prava obstoji le ena teorija kaznovanja, ki človekovo dostojanstvo abstraktno priznava, in to je Kantova teorija, posebno v strožji Heglovi verziji. Ta pravi: ,,Kazen je pravica zločinca.2 Je akt njegove lastne volje. Prekršitev prava razglaša zločinec kot svojo pravico. Njegov zločin je negacija prava. Kazen je negacija te negacije in torej potrditev prava, ki jo zločinec sam izziva in si jo vsiljuje."3 Nedvomno ima ta princip nekaj zape-Ijujočega, ker Hegel, namesto da bi videl v zločincu zgolj nek objekt, le sužnja pravosodja, ga povzdigne v rang svobodnega bitja, ki odloča o sebi samem. Ce pa gledamo nekaj bližje, potem odkri-jemo, da nemški idealizem tukaj, kot v večini drugih primerov, le sankcionira zakone obstoječe družbe z nadčutnimi argumenti. Se ne vara samega sebe, če se na mesto indivudua z njegovimi dejan-skimi gibalnimi vzroki, s številnimi, nanj pritiskajočimi socialnimi razmerami postavlja abstrakcijo ,,svobodne volje", eno mnogih človekovih lastnosti na mesto človeka samega? Ta teorija, ki gleda na kazen kot na rezultat lastne volje zločinca, je le metafizični izraz one stare ,,jus talionis": Oko za oko, zob za zob, kri za kri. Če stvari povemo odprto in seodpovemovsem opisovanjem, potem kazen ni nič drugega kot neko obrambno sredstvo družbe proti prekršitvi (Verletzung) njenih življenjskih pogojev, kakršnakoli naj že bo njihova vsebina. — Kakšna pa je to družba, ki ne pozna nobenega boljšega instrumenta svoje obrambe kot krvnika in ki po ,,vodilnem časniku sveta" pusti razglašati svojo brutalnost kot večni zakon? A.Queteletpravi v svojem izrednem učenem delu ,,L'homme et ses facultes": ,,Obstaja budžet, ki se plačuje z grozotno rednostjo, namreč budžet zaporov, galej in morišč .. . Napovemo lahko, koliko individuov bo oskrunilo svoje roke s krvjo svojih soljudi, koliko bo ponarejevalcev, koliko zastrupljevalcev, skoraj prav tako kot se lahko vnaprej navedejo rojstva in smrtni primeri." In Ouetelet je napovedal v verjetnostnem izračunu zločinov, ki ga je objavil v letu 1829, s presenetljivo gotovostjo ne le številko, temveč tudi vse različne vrste zločinov, ki so se zgodili v Franciji 1830. Oa niso toliko posebne politične ureditve (Einrichtungen) neke dežele kot nasprotno temeljni pogoji modeme meščanske družbe v celoti, ki proizvedejo povprečno število zločinov v nekem danem nacionalnem delu družbe, to kaže naslednja tabela, ki jo posreduje Quetelet za leta 1822 do 1824. Med stotimi obsojenimi zločinci najdemo v Ameriki in Franciji: Starost Philadelphia Francija Pod21 leti 19 19 21 do 30 let 44 35 30 do 40 let 23 23 nad 40 let 14 23 Skupaj'100 100 Če torej zločini, takoj ko se jih opazuje v veČjem številu, kažejo v svoji pogostnosti in načinu rednosti naravnih pojavpv, če, da govorimo sOueteletom, bi bilo težko odločiti, ,,na katerem od obeh področij" (fizičnem svetu ali družbenem življenju) ,,efektivni vzroki povzročajo svoje učinkovanje z' večjo rednostjo (Regelmaessigkeit)", ali ne obstoji potem nujnost - da namesto poveličevanja krvnika, ki odstrani eno partijo hudodelcev, samo da se spet naredi prostor za novo — resno premislimo o spremembi sistema, ki taka hudodelstva goji? , Nev York Daily Tribune" St. 3695 z dne 18. februarja 1853 Prevod po MEW 8/506-9 Prev. Leo Šešerko OPOMBE: 1 zadnje sredstvo 2 v MEW stoji ,,das Recht des Verbrechens" 3odlomek v enostavnejši obliki povzema mesti iz Heglovega ,,Orisa filozofije prava" TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditvel/II, soba 86 Telefon: (061)21-280 UREDNIŠTVO: Mitja Maruško - v. d. glavnega urednika, Bojan Korsika v. d. odgovornega urednika, Tomaž Krašovec - univerza, Bojan Korsika in Igor Bavčar - teorija in mednarodni odnosi, Rudi Podgornik in Dušan Turk - naravoslovje, Andrej Drapal - kultura, Mojca Dobnikar - tajnica, Marjetka Sušteršič - lektorica, Vojko Flegar - likovna in tehnična oprema, Franc Milošič - posebne naloge Stalni sodelavci: Franco Juri, Matjaž Potokar, Silva Kobal, Ivo Gulič IZDAJATELJSKI SVET: Rudi Rizman, Primož Hainz, Mile Šetinc, Janez Topovšek, Samo Hribar , Tonoaž Krašovec, Borut Eržen, Igor Bavcar, Bofan Korsika, Fraiic Mitošič, Slavko Hozjan Uradne ure so vsak dafl od 10.do 13. ure v prostorih uredništva. Deiirstva posameznih uredništev: ponedeljek - kultura, torek - univerza, sreda -prodaja in likovna oprema , četrtek - teorija petek - naravoslovje, Glavni in odgovorni urednik -vsak delovnik. Redni javni sestank» urednistva so vsak četrtekob 17.uri. Rokopisov ne vračamo in pisem uredništvu nc honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 strani ( pol avtorske pole ). Celoletna naročnina je za dijake in študente 50.din, za ostale 100.din Številka žiroračuna 50101 - 678 - 47303 z obveznim pripisom za Tribuno! TTSfe Tiskaina Ljudske pravice v Ljubljani. Priprava za tisk: IBM Dnevaik Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu številka 421-1 /70 z dne 22. januaija 1?73. Naj živi proletarska revohicija! p*t težav pisanja resnice ... Najmanj pet tezav mora premagati tisti, Ki $e danes že!i boriti proti laži in neznanju ter žeii " pisati rešnico. Imeti mora pogum, da napiše resnico, čeprav je povsod zamolčana,-biti mora moder, da jo prepozna, čeprav jo povsod pnkn-vajo; imeti mora znanje, da jz nje.napravi za boj pnmerno orožje, znati mora presojati točno, da 'Zbere tiste, v katei ih rokah bo resmca ustvarjai-na,- biti mora zvit, da jo lahko med takimi razsi-ri. Vel.ike težave so to za tiste, ki pišejo v faši stičnem sistemu/a tudi za tiste. ki so izgnam ah so pobegnili in celo za liste. ki pisejo v de/elah meščanške svobode. V. POGUM, DA SE RESNICA PIŠE Zdi se, da je samo po sebi razumljivo, da mora pisec pisati resnico, da je ne prikriva ali zamolči in da ne napiše ničesar neresničnega. Ne sme se klanjati močnim, ne sme. varati šibkih. Zelo težko se je ne klanjati močnim in zelo koristno je varati šibke. Zameriti se posest-nikom pomeni odreči se posesti. Odrekati se plači za izvršeno delo pomeni v določenih oko-liščinah' odreči se tudi delu; odbiti slavo pri močnih pogosto pomeni odbiti slavo sploh. Za to je potrebna hrabrost. Časi odkritega izkori-ščanja so večinoma časi, v katerih se veliko go-vori o velikih in vzvišenih stvareh. Potreben je pogum, da se v takšnih časih, sredi silnega dret-ja, da je glavno prinašanje žrtev, govori o tako nedostojnih stvareh, kot sta prehrana in stano-vanje delavcev. Ko se krnete zasipa s častmi, je drznost govoriti o strojih in ceneni krmi, kar bi jim oiajšalo njihovo častito delo. Ko se prek vseh zvočnikov vpije, da je človek brez znanja in izobrazbe boljši od izobraženega, tedaj je pogumno vprašati: boljši za koga? Ko se govori o čistih in nečistih rasah, je drznost vprašati, ali glad, neznanje in vojna ne vodijo k strahotnim izmaličenjem. Prav tako je potreben pogum, da se pove resnica o samem sebi, o sebi kot premaganem. Mnogi od tistih, ki jih preganjajo, izgubijo zmožnost, da bi spoznali iastne napake. Prega-njanje se jim zdi največja krivica. Preganjalci so hudofc^ni, kajti oni nas preganjajo'; preganjalci so dobri in so zaradi tega preganjam. Ta dobrota je pobita, premagana in zadušena; dobrota je torej biia slabotna, slaba in nevzdržna; tej dobroti se ni dalo verjeti, kajti dobroti se ne da priznati slabosti, kakor dežju vlago. Reči, da dobri n/so premagani, ker so bili dobri, ampak ker so bili nemočni, za to je potrebna drznost. Resnica se seveda mora pisati v boju proti neresnici in zato ne sme biti nekaj splošnega, vzvišenega in mnogopomenskega, Prav splošnost, "vzvišenost i(n mnogopomenskost so karakteristike neresni-ce, Kadar za nekoga pravimo, da je rekel resni-co, potem to pomeni, da jih je najprej nekaj ali mnogi ali eden povedalo nekaj 'drugega, neko laž ali nekaj splošnega a on je rekel resnico — nekaj praktičnega, stvarnega, neoporečnega, prav tisto, po čemer se je vprašalo. Malo poguma je potrebno, da se na sptošno žalosti nad slabostmi družbe in nad zmago-vitostjo surovosti in da se z zmagovitostjo razu-ma preti v tistem delu sveta, kjer je to še do-voljeno. Pri tem se mnogi vedejo tako, kakor da so v njih naperjeni topovi, a so pravzaprav namerjena samo gledališka kukala. Kričijo svoje splošne zahteve v nekakšen svet, prepoln pri-jateijev nedolžnih Ijudi. Zahtevajo neko splošno pravico, za katero niso nikoli ničesar storili, in neko splošno svobodo — plen, ki se bo še dolgo delil z njimi. Za njih je resnica samo to, da lepo zveni. A resnica, polna dejstev, ki jo je treba v naporu najti in raziskovati, za njih ne predstav-Ija resnice — o njej ne motejo \i zanosu go bezdati. Ti samo na zunaj zgledajo kot tisti, ki govore resnico. Njihova nesreča je ta: oni ne poznajo resnice. 2. MODROST, DASE SPOZNA RESNICA Ker je povsod preganjana, je resnico težko pisati, zato mnogi mislijo, da je stvar osebne odločitve, ali se bd resnica pisala ati ne. Verja-mejo, da je za to potreben samo pogum. Pozab-Ijajo drugo težavo — najdbo resnice. Nikakor se ne da reči, da je resnico lahko najti. Predvsem se ne da lahko spoznavati, kateio resnico je treba objaviti. Tako na primer sedaj pred očmi celega sveta tonejo velike, civilizirane države ena za drugo v barbarstvo. Pri tem vsak-do ve, da se notranji politični boj z najstrasnej-šimi sredswi lahko vsak trenutek razraste v mednaroden spopad, ki bo morda naš del sveta pustil kakot kup ruševin. Prav gotovo, to je ena resnica; naravno je, da obstajajo tudi druge. Tako naprimer ni neresnica, da imajo stoli po-vršine za sedenje in da dež pada od zgoraj navzdol. Mnogi pesniki pišejo resnigo te vrste. Podobni so slikarjem, ki s tihožitji prekrivajo stene ladij, ki tonejo. Naša prva težava zanje ne ohstaja," vendar imajo čisto vest. Nevznemirjajo jih močni, ne vznemirjajo jih ječanja tlačenih — oni malajo svoje slike. Nesmisel njihovega delo vanja povzroča v njih ,,globok" pesimizenn, ki ga prodajajo za debele denarce, a ki bi bil, glede na te mojstre .in natakšne prpdaje, pravičneje dodeljen drugim. Pri vsern tem ni lahko spo-znati, da so njifiove-. resriice tiste 6 stolih in dežju, ker navadno zvene povsem drugače: kakor da so resnice o pomembnih stvareh. Bistvo umetniškega oblikovanja je ravno. v tem, da se neka stvar nared.i za pomembrio. Šele po temeljitem opazovanju spoznamo, da govore samo: ,,stol je stol" in ,,nihče ne more oporekati, da dež pada od zgoraj navzdol." Ti Ijudje ne odkrivajo resnice,' ki sejo splača pi.sati. Spet drugi se ukvarjajo samo z najnuj nejšimi nalogami in se pritem ne boje ne oblast-nika ne revščine, pa vendat ne morejo najti re-smce. Primanjkuje jim znanje. Polni so starega praznoverja, vraževerhih predsodkov, pcgosto izvrstno oblikovanih-v davne čase. Svet jezanje piezapleten; • ne poznajo dejstev, ne vidijo medsebojne zveze. Poleg odnosa si je treba pri ciobiti' znanje in.se naučiti metod, ki se dajo pndpbiti in..naučiti. Vsi tisti, ki. v tem času za-pletov ¦pišejo, morajo poznati matei ialistično dialektiko, ckonomijo.in zgodovino. To znanje se lahko pridobi v knjigah in v praksi, če ne manjka marljivosti: Mnoge resnice se da odkriti tudi na enostavnejši način — vsaj deli resnice ali samo dejstva stanj, ki vodijo k najdenju resnice. Kadar se nekaj išče, jepotrebna metoda, a se da najti¦ tudi brez metode in celo brez iskanja. S takšnim slučajnim načinom se lahko doseže samo predočanje resnice, dovolj, da se ve, kako bi bilo treba delati. Ljudje, ki zapisujejo samo drobna dejstva,-niso zmožni obvladovati stvari tega sveta. Tq pa je edini cilj resnice — drugega ni.-Takšni Ijudje niso dorasli zahtevi, da pišejo resnico. Kadar pa že je kdo pripravljen pisati resnico in sposoben, da jo spozna, mu še vedno osta-nejo tri težave. 3. UMETNOST,' DA SE IZ RESNICE NAREDI OROŽJE Resnica se mora reči zaradi posledic, do ka-terih privede v našem vedenju. Za primer resni-ce, iz katere se lahko poteghejo samo napačni zaključki ali nikakršni, naj nam stuži razširjeno mnenje, da v nekaterih državah vladajo slabe razmere, ki jim je vzrok barbarstvo. Po tem mišljenju je fašizem val barbarstva, ki se je kakor naravna sila zrušil na nekatere države. Po tem mišljenju je fašizem neka nova tretja sila, poleg kapitalizma in socializma (in nad nji-ma); po njem bi brez fašizma ne moge! dalje obstajati niti socializem niti kapitalizem itd. Karkoli, to ie profašistična trditev — kapi-tulacija pred fašizmom. Fašizem je zgodovinska faza, v kateri je stopil kapitalizem, v toliko nov, a hkrati tudi star pojav. Kapitalizem obstaja v fašističnih državah samo kot fašizem, a proti fašizmu se da bojevati samo kot pfoti kapita-lizmu, kot'proti najgrozovitejšemu, najdrznej-šemu, skrajno izkoriščevaiskemu in najoodlej-šemu kapitalizmu. Kako naj nekdo reče resnico o fašizmu, proti kateremu se bori, pe ne želi ničesar proti kapitalizmu, ki je fašizmu vzrok? Kako naj bo potem ta njegova resnica ustvarjalna? l.isti, ki so proti fasizmu, a niso proti kapi-talizmu, tisti,. ki javkajo nad barbarstvom, ki izhaja iz barbarstva, so podobni Ijudem, ki hočejo jesfisvoj del teletine, a bi radi, da se tele ne zakolje.-,Žele. st jesti tele, a ne iele videti krvi. Zadovoljni so, če sirmesar opere roke, prerino poda meso. Niso proti lastniškim cdno-'Som, ki povzročajo barbarstvo, ampak so proti barbarstvu. Povzdigujejo glasove proti barbarst-vu in to počnejo v državah, v katetih vladajo ¦ enaki lastniški odnosi, a si mesarji še umivajo roke, predno podajo-meso. Glasne obtožbe barbarskih postopkov lahko dejujejo kratekčas, dokier poslusaici verjamejo, dc v njihovi državi takšni postopki ne pridejo v poštev. Določene države so zmožne, da svoje iastniške oclnose podrejajo merilom, ki deiujejo manj nasilniško, kot tista v drugih dezelah. Njjm šc3 vedno služi demokracija za namene, za katere morajo drugj uporabfjati silo,"se pravi, kakor pordštvo iastništva nad sredstvi proizvod-nje. Monopol nad tovarnami, rudniki in žemlji-ščetn povsod in vedno ustvarja barbarske prilož-nosti, a ne takp opazne. Barbarstvo postane vidno šele takrat, kadar se mora monopol za-ščititi z uporabo sile. Nekatere države, ki se jim zaradi barbarskega monoppla še ni potrebno odreči formalnemu jamstvu pravne države, niti takim ugodnostim kot so umetnost, filozofija, književnost, zelo rade poslušajo goste, ki bbtožujejo domovino zaradi ukinjanja takšnih ugodnosti, ker tako pridobivajo prednost v vojnah, ki se priča-kujejo. Je potem potrebno reči, da so spoznali ie"snico tisti, ki brez milosti zahtevajo: ,,boj brez milosti proti Nemčiji, ker to je prava do-movina nečastnega v našem času, podružnica Pekla, bivališče Antikrista"? Bolje je povedati, da so to neumni, nemočni in škodljivi Ijudje. Posfedica takšnega blebetanja je zaključek, da mora biti ta država iztrebljena. Cela država z Ijudmi vred, ker strupeni ptin, ki ubija, ne odbija samo krivce. Lahkoveren človek, ki ne pozna resnice, se izraža spiošno, vzvišeno in netočno. On blede o Nemcu, on javka nad zlom, a v najboljšem pri-meru poslušalec ne ve, kaj bi. Je treba odločiti, da bi ne bilo več Nemca? Bo Pekel izginil, če on postane dober? Podobno je mišljenje o bar-barstvu, ki nastaja iz barbarstva. Po njem pri-haja baroarstvo iz barbarstva, a preneha skozi učlovečenje. ki se doseže z izobraževanjem. Vse to je povsem splošno povedano, ne vsebuje no-benih uporabnih zaključkov in se pravzaprav k nikomur ne obrača. Take razlaga kažejo samo na nekaj delov vzročnega niza in prikazujejo dolečene gibalne sile kakor si!e, ki se jih ne da obvladati. Takšne raziage so polne teme, ki prekriva sile, katere pripravljajo katastro.fo. Dodajmo samo malo s.vetlobe in pokazalo se bo, da so povzročitelji katastrofe Ijudje! Kajti živimo v času, ko je člo-vekova usoda človek. Fašizem ni nikakršna naravna katastrofa, ki se bo, mogla razumeti naravnost iz človekove ,,narave". A celo pri naravnih katastrofah.obsta-jajo načini prikazovanja, dostojni človeka, ker pozivajo na njegovo borbeno moč. Po nekem velikem potresu, ki je razrušil Jo-kohamo, so se v mnogih ameriških časopisih pojavile fotografije ruševin. Pod njimi je pisalo: ,,Steel stood" (jeklo ostalo). In res, kdor je na prvi pogled videl samo ruševine, je zdaj, opo-zorjen z napisom, lahko opazil, da je nekaj vi-sokih zgradb ostalo nepoškodovanih. Med pri-kazi, ki pjičajo o nekem potresu, so ne-primerljive vrednosti izračuni gradbenih inže-nirjev, ki upoštevajoč premikanje tal, toploto, ki se pri tem razvije, in drugo, konstruirajo konstrukcije, ki bodo prenesle potres. Kdor želi pisati o vojni in fašizmu, o velikih katastrofah, ki niso naravne, mora prikazati praktično resnico. Pokazati mora, da so to katastrofe, ki so jih ogromni množici tistih, ki deiajo brez lastnih proizvajalnih sredstev, pripravili lastniki teh sredstev. Če se 7eli uspešno pisati resnica o nekerr, slabem stanju, potem se mora napisati tako, da je njegove izogibne vztoke mogoče spoznati. Šele '; .j: - Norrnalno, težko .je takšnb vprašanje po.sta-^ti^naTavnost? AIL se. tbrej lahko mišljehje, ki se je propagiralo, izkoristi ali )ah"ko. neposredno zajame življerijl? Lahko.- -- '-'•.',¦;,¦ ' Da v času,~ kakršen je naš; bilo"mogoče izkoriščanje, ki služi manjšemu dejil' prebi-valstva za izkoriščanje (večjega) "dela, je''po-trebno, da obstaja določeno osnovno stališče, ki bi se raztezalo na vsa področja. Odkrijtje, kakor je bilo Darwinovo, lahkp naenkrat pošta-ne nevarno za izkdriščevalce; a je* v začetl zato tako vabljiva. Smrt je plačilo za ijočo produktivnost v času življenja, fe itev iz neustvarjalnostt rno temu je umiranje prikazano kot ustvarjalni akt, ki je dopuščen producira-sužnju (pa še ta edini samo kot haluci-na smrtni postelji). ,,Poslednji nastop na življenja" je pravi triumf ,,umetnikove" ustvarjalne moči, je ,,umetnikov" labodfi spev. Besedilo tega labodjega speva je zelo zgovorno: „... zbogom, življenje, zbogom, sreča -pozdravljena, praznina, pozdravljena, samota..." To je torej spev o sreči življenja, ki pa fe v resnici življenje produktivnega asketa in prav zato je smrt kot praznirta in samota -dobrodošla. Dobrodošla pa fe Se iz drugega razloga. Smrt je namreč tudi obljuba (ženske) Ijubezni in nedolžnostl Ljubezni se je ,,umetnik" - asket za življenja odrekal: užival je njen nadomestek, spolno občevanfe, oz. kot fe v filmu zelo nazorno povedano: gonjenje. Halucinacije, ki jih junak doživlja na smrtni postelji, povedo o tem vse: nazaj v življenje ga vabijo plešoče žena, Ijubica in hči ter ,,stari prijatelji" (tj. vse ženske, s katerimi fe kdaj spal); ples se zaključi s tem, da žena, Ijubica in hči obvisijo na lestvah, karfe kar preveč očiten simbol koitusa (ki paseza življenja - na platnu seveda - z nobeno od njih ne zgodi), torej obljuba spolnosti za primer, če se vrne med žive. Vendar se ne vrne, kajti smrt je Ijubezen, življenje pa nudi edinole videz seksualnega užitka. Deviško (in) zapeljivo smrt je vzljubil funak že v zgodnji mladosti, kot nam zaupa nfegova mati In sicer se je to očitno zgodilo zaradi neprijetnega doživetja na barskem odru, kjer fe plesal step. Kazen za ejakulacijo v prazno - ki fo zakrivijo barske plesalke, torej utelešeno nasprotje nedolžnosti - je posmeh okottce. Posledica tega doživetfa je hrepenenje po vmitvi v deviško stanje, dvoumnost hrepenenja pa je v tem, da fant z ejakulacijo v (svoje) hlače ni izgubil nedolžnosti in si fe torej želel vrnitve v devištvo, še preden je doživel razdevičenje oz. spolni akt. Torej spolni akt ni bistven, marveč fe bistvena izločenost iz maternice, kajti edinole embrionalno stanje je res deviško stanje. Zaključni (obredni) prizor fllma je prizor vra-^čanja v maternico, potovanja skozi vagino, na koncu katere čaka smrt, ki je nedolžnost in fe Ijubezen. Stnrt torej ni samo plačilo za izčrpa-vajoče produciranje, ampak tudi nagrada za dosledno in nadvse zgledno užvvanje nadomest-ka Ijubezni. Izčrpavajoče produciranje, s katerim si je ,,umetnik" prigaral smrt, fe, kot sem že na začetku omenila, produciranje zabave oz. nadomestnega užitka, in sicer nadomestnega seksualnega užitka. Funkcija tega nadomestka je potlačitev seksualnosti, ta potlačitev (kot vse druge) pa je ekonomska nujnost kapitalskega sveta. Imeti telo pomeni v razmerjih kapltalskega sveta: biti lastnik telesa, tj. biti nosilec delovne sile, delovne zmožnostl Vročica in Briljatina še poskuSata zakriti to eksploataciio, Ta vražjijazz pa se dobesedno ponuja z njo. Medtem ko je v prvih dveh filmih razmigavanje telesa (ki se kaže predvsem kot izčrpavanje telesa) še stvarproste-ga časa, je tu stvar delovnega dne, je torej očitni vir zaslužka. Tu se zgodi tudi premik iz ideolo-gije prostega časa (Vročica, Briljatina) nazaj v kult dela in produktivnosti Nosilec tega premika fe ,,umetrUk", ki mu delo pomeni vse. Razmigavanje telesa, tj. ples, pa je ravno mesto potlačitve seksualnostL Ples je namreč edird medij, skozi katerega se izraža seksualnost telesa (ZATO pa se tu toliko bolj nazorno). Odnos moški - ženska se izven plesa omejuje na povsem ne-spolno občevanje fz nekaj komaj omembe vredninti izjemami). Sicer je jasno, da junak spi s svojo Ijubico in da njegova žena ni brezmadežno spočela; a seksualnost izražajo prav vsi samo in edino skozi ples, torej samo, kolikor /e vir zaslužka. Kajti to niti na videz ni več ples za zabavo ob prostih večerih, ampak ples v okviru predstave na odru, torej v okviru pridobivanja živijenjskih sredstev. Tu, na odru, skozi ples, pa seksualni impulzi kar bruhajo in se v ,,umetnikovi" (po presoji njegove žene) najboljši predstavi sprevržejo v fašistoidno orgijo. Vabljeni smo na Aero-Erotic, z besedami: „... poletite z nami, vstopite, leteli boste mimo kot po olfu, posadka je prijazna, vsi sedeži prvorazredni, oblaki kot blazine, sprostite se... leteli bomo v dežele vaše fantazije, peljemo vas lahko kamorkoli, ponujamo vam obilo zabave, niti na enem od naših poletov ni prišlo do kratkega stika med potniki ali do turbulence v komunikaciji,... peljemo vas povsod, pripeljemo nikamor!" Ples je nazorna predstava spolnega občevanja (hetero-, homo- in biseksualnega) in kulmi-nira dvakrat: v prizoru z groteskno osvetljenimi obrazi (ki so na začetku predstave gledali izpod pokrival, kakršna nosifo raznorazne unifornd-rane osebe ...) in v prizoru, ki ponazarja koitus. Ekstaza na odru je popolna in kot taka nadomesti glddalčevo ekstazo, ki s tem postane nepotrebna. Peljali so nas povsod, pripeljali nikamor. Film potrdi korak napref, kigaje naredila že Briljantina v primerjavi z Vročico. Medtem ko Vročica še koketira s socialnim čutom, Bri-Ifantina tega ne počne več, in Ta vražji jazz seveda tudi ne. Ta angažirani fllm je dokončno odrinjen m rob: drama se dogaja izven kott-teksta razrednih razlik, je ,,občečloveška". Tudi morala, ki jo film ponuja, je ,,obče-človeška" - kajti to je mordla kapitalskega sveta: ideal askeze in produktivnosti, ideal, ki ga meščanska družba skozi vso svojo zgodovino vztrajno greje v svofih nedrih za primer, ko bo spet potreben. Ni naključje, da je film mstal v času zaostrujoče se krize te družbe. MOJCA DOBNIKAR LJMETNOSTI ta li te ti KULTURE KRTKE in Zaenkrat smo spoznali umetnost kot sorealnost, njeno spozna-vanje pa je bilo s tem določeno kot racionalna soustvarjalnost. Tak naj bi bil estetskemu adekvatni odnos do umetnosti, torej tak odnos, ki naj bi umetnost dojemal kot umetnost. Taka opredelitev umetnosti in odnosa do nje je našla potrditev ravno v današnjem stanju umetnosti, kot predmeta brezštevilnih manipulacij, kjer manipulantje s kvazi umetniškimi deli, do katerih ni potrebno razviti nobene aktivne soustvarjalnosti, uspavajo recipientovo pozornost, seveda samo zato, da je njihova manipulacija na neumetniških področjih spregledana. Tako izgleda, da bi bil racionalno ustvarjalen odnos do umetnosti, tolmačenje, zadosten porok za adekvatno dojemanje in demistifikacijo hkrati. Toda s tem smo šele zajadrali do centralnega problema. Namreč: v čem je določeno to tolmačenje? To pomeni opredeliti ideološko osnovo tolmačenja. Preden pa se obrnemo k tej konkretni ideološkosti, skušajmo natančneje opredeliti omenjeno racionalno dojemanje umetnosti, saj se bo tudi skozi to opredelitev po eni strani pokazala utemelje-nost takega dojemanja, po drugi strani pa zaslutila njegova neza-dostnost. Izhodišče mi bo vprašanje, ki se je ob predhodnem izvajanju verjetno že komu postavilo. Namreč: ali je v taki racional-nosti sploh prostor za umetniški užitek — in če je, kje je? Užitek in spoznava v umetnosti nikakor nista ločena, oziroma sta ločena ravno zaradi diskreditiranja umetnosti. Spoznavanje v umetnosti ni pojmovno na tak način kot na primer v znanosti, filozofiji in to iz preprostega razloga, ker ne pripada realnosti, pač pa sorealnosti. Istočasno pa to spoznavanje ni zgolj slikovno, kajti tako bi bilo zgolj čutno, bilo bi zgolj konstatacija. Zato lahko že takoj izločimo čutni užitek kot tistega, ki ne odgovarja estet-skemu. Do estetskega užitka pa pridemo ravno skozi umetniško spoznavo, spoznavo umetniškega, sorealnega. Estetsko spoznavanje ni spoznavanje realnega, pač pa soustvarjanje sorealnega. To je tisto brezinteresno soustvarjanje, ki je hkrati določeno z umetniškim materiaiom in je poljubno zaradi sorealne znakovnosti. Je hkrati zavezujoče in subjektivno poljubno — ustvarjalno. Ta dialektična povezava pa zagotavlja tudi specifično pojmovnost v estetskem spoznavanju. Pojmovnost realnosti je interpolirana s svobodo ,,so", kar zagotavlja njeno specifičnost. Očitno je, da obe metafizični skrajnosti, ločeni druga od druge, destruirata pojem umetnosti. Pojmovnost realnosti vodi, če že ne v realni jezik, pa vsaj v didaktiko, medtem ko sama svoboda ,,so" vodi v čisto čutnost. V obeh primerih je v umetnosti absolutizirana zgolj ena plast in je s tem estetsko izničeno. Tu je potrebno ločevati dve povezani polji fenomena umetnosti, ki pa se lahko na višji način prežemata: 1. a) Ustvarjalec — umetnina, kot pol umetniške predloge, potencialne sorealnosti, sicer pa realnega materiala, ki je zavezujoč člen estetskega, ki pa že predpostavlja: b) ,,sposobnost" soustvarjanja pri recipientu. Ta ,,sposobnost" je predpostavljena ravno v potencialnosti sorealnosti umetniške predloge. Ta potencialnost že označuje recipientovo polje soustvar-janja za svobodno, istočasno pa recipientovo so-ustvarjanje pred-postavlja zavezujočnost umetniške predloge. 2. Drugo dialektično prežemanje se odvija v samem fenomenu sorealnosti, kjer ,,realnost" zagotavlja zavezujoč stik s pojmovnim, medtem ko ,,so" označuje poljubnost, obvezno neobveznost. Šele oboje skupaj pa daje estetsko sorealnost in s tem specifično pojmovnost. Značilno za to pojmovnost je, da je aposterioma, za razliko od apriorne znanstvene. Umetniški znak s svojo materialno predpo-stavko nujno deluje kot spomin na realno pojmovnost, istočasno pa kot sorealnost predstavlja recipientovo ustvarjalnost, ki iz čutnega (slikovnega, besednega, zvočnega) kot predpogoja sorealne znakovnosti ustvarja estetsko sorealnost, ki se seveda vzpostavlja kot tista specifična pojmovnost, a se kot taka vzpostavlja šele skozi Čutnost. To je ta aposteriornost, ki bi se jo mogoče lahko razložilo ne samo v njeni ahistorični dimenziji, kot je to storjeno zgoraj, pač pa tudi v časovni dimenziji recipiiranja in ustvarjanja umetniškega dela. In kam se v to specifično pojmovno spoznavanje, bolje rečeno ustvarjanje, umešča umetniški užitek? Odgovor je jasen. Užitek se skriva v tistem ustvarjanju ali soustvarjanju. Dejansko je umetnost, kolikor jo nasilno abstrahiramo od njene institucije, kulture, že ves čas paradigma neodtujenega dela, kakor je to ugotovil že Marx. Produkti takega dela, ustvarjalnosti so neodtujeni zaradi specifič-nega položaja teh produktov, znakovnost), da so ustvarjeni vsakič znova in vsakič na novo, ter kar je najvažnejše, samo za tistega, ki jih je ustvaril, kajti v svoji sorealnosti so neodtujljivi. Ponavljam pa, točke. Nekateri so avtomatično onemogočeni, da bi k umetniš-kemu delu pristopili racionalno, zavedajoč se svojih možnosti in zavedajoč se možnosti manipulacije, ki jim preti, kolikor so ravno s tem onemogočeni, da bi konkretno manipulacijo tudi reflektirali. Ta avtomatičnost je omogočena s stopnjo izobrazbe, seveda ne tiste formalne, pač pa v našem primeru sposobnosti dojemanja umetniških del. V prvi vrsti so to zgolj manipulacije v zgolj umetni- da te ugotovitve veljajo samo za umetnost kot čisto, substancialno, neodvisno, ki pa je seveda samo abstrakcija. V realnosti razredne družbe (zaenkrat še ni jasno, če samo nje) je umetnost vedno in nujno v zvezi s kulturo. Dokler se umetnost vključuje v družbeno realnost tudi z izvenumetniškimi silnicami, dokler je umetnost tudi sredstvo za izvenumetniške, ideološke cilje, toliko časa ne moremo govoriti o umetnosti ločeno od njenega, zanjo sicer nespecifičnega pojavljanja v družbi. Umetniški pojav je v razredni družbi enota razcepljenosti na estetski predmet — inna pojavljanje take soreal-nosti v družbi kot eno izmed realij te družbe, pri čemer sta oba pola med sabo relativno neodvisna. Toda ali ni že vnaprej jasno, na kateri strani je gospodstvo. Začetno opredeljevanje praktično za umetnosr in za spreje-manje umetnosti pomeni, da je racionalnadejavnostsubjekta v stiku tista, ki določa ,,vrednost" delu. S tem smo prišli do prelomne ški sferi. Gre v bistvu za manipulacijo umetnika, da vrže na finto bralca, češ: ,,To delo je pa res odlično, ko sem tako užival v njem." Gre za nepoznavanje umetnjškega jezika. Že tu pa se pokaže omejenost razmišljanja o umetnosti kot čisti. Če je posredi samo nepoznavanje umetniškega govora, njegove tgodovine, bi se to dalo rešiti s študijem zgodovine umetnosti in čim boljšim ter obsežnejšim poznavanjem umetniške produkcije. To je edina pot, da lahko ustrezno dojamemo umetniško govorico. Toda dejstvo je, da v svetu in pri nas obstaja mnogo resničnih poznavalcev umetnosti, pa to še ne pomeni, da se med seboj strinja-jo glede vrednosti posameznih umetniških predmetov. Poudarjam, da tu ne gre za interpretacijo sorealnosti, ki je zaradi svojega ,,so" položaja nujno vsaj do neke mere poljubna. Glede tega mora v vsakem primeru prihajati do razhajanj. Gre za bazično umestitev posameznega umetniškega dela v zgodovino umetnosti — gre za določitev, ali nek predmet je umetnost, umetniški, aii ni. Priimerov, ko so na kak predmet nekateri teoretiki pljuvali, nekaterii pa ga povzdigovali v nebesa, je posebno v 20. stoietju nešteto. Očitno j^ da tu ni poznavanje govorice umetnosti tisto, ki bi diferemciral oba pola. UMETNIŠKI JEZIK JE ZA KONSTITUCIJO UMETNl| KEGA, ESTETSKEGA NEBISTVEN. In tu vstopa kulturra. Šef ona dokončno označi nek predmet — diskurz za takega in takec Prišli smo do (paradoksalnega) rezultata, da se umetnost kons tuira s specifično znakovnostjo, da pa je ta znakovnost za konst tucijo estetskega nebistvena. Položaj, ki ga posamezni subjekt zavzame nasproti pcosam« _ nemu diskurzu, je odvisen od strukture, v kateri je ta ssubjekF umeščen, torej od tega, kako kultura v taki strukturi deluje. Kultura je v verigi u^tvarjalec — umeiniško delo — recipient — .... tisto mašilo, ki to verigo šele vzpostavija, kot mašilo pa je ncadome-stek za tisto, česar v tej verigi ne sme in ne more biti, ttorej za umetnost kot umetnost. Očitno je, da je odnos kritika dco verige različen od odnosa kateregakoli drugega subjekta samo po ttem, da je umeščen v drugo strukturo, ki ga doioča. Kultura pa je ttisti šiv, imaginarni konstrukt v realnosti (seveda še kako realno deslujoč), konstrukt tistega, česar v realnosti ni — umetnosti. Ali je ipreten-denciozno, če vprašanje po umeščenosti in delovanju razreddnega v tej strukturi postavimo materialistični teoriji označevalca? I Andrej Drapal poskok galop hehet krohot leti/o epigoni a: pa sedim v oknu nasproti hiše, ki zgleda približno tikole: itd. wa mije prinesla nado nada plagiat. iera je oseba ženskega spola nada izmišljotina plagiat vjka. Slto/e sedim v oknu in gruntam, kako bi narisala lavpičnice, da bi tista hiša zgledata kot prava. fino bi ilo pa narisat tudi tistegale šefiča, ki se že pol ure ia s telefonsko slušalko na ušesu sem in tja po tobi, do okna in nazaj pa spet in spet in znova od ačetka. vsakokrat pogleda ven, najbrž mu ni jasno, (3/ jaz v tem oknu. kar takole. nad cesto. potem tam podaj pod njim malo levo en dva tri Stiri okna levo ina fina jako jako fina lejdi z blont nobel frizuro in mim glavo da ima živo vijolično našminkane tiste nobel ustne in da ima nohte v enaki barvi. eh, te lejdis uresmojstrice. mi je tu v oknu. tako občuteno štirioglato. tako iko plosko. počutim se kot v dveh dimenzijah. jako Vloščeno. nisem vedela, da je to tako preprosto. pkličem nado nada vero in en dva tri pa je urejeno. 4tda pa kot da smo garale štiri tedne vse tri. Im. ampak če si nataknem očala, potfej pa precej ilkrijem še kaj drugega. pri tistemle šef/ču sedi tam isro na koncu treh skupaj djanih miz še en dečko, kn, mlad, bradat, mm, fejst fant, res. medtem pa pri stile krasni lejdi sedi na dnu sobe ena izradno resna seba ženskega spola, resnobna, da kaj, naravnost mktno resnih lic in oči sivkastih las in oglatih totnikov. Da - to pač je oseba. vredna spoštovanja! mvnost dvodimenzionalna zgleda! takega samo-an/a so sposobne samo ženske, samo resne, tirasle ženske, ki vejo, kako se otroke ven-gor spravlja iše marsikaj drugega. m drugem pa kdaj drugič. i} zdaj raje Se en dober zgled, kako naj se dela sloven-iaalipak kakšna druga poezija: wm tpredalim treglam AK šak mlaki ¦ potoku * VTOKAM ' tiesolzi namah "« ?a muhi drugo za tisto kar pride ven če z muho preveč Jlftflavti II. tako sem se odločila, da opustim svojo opozicijo nepri-stranske opazovalke in posežem v dogajanje. spolzela serri iz okna, mrmrajoč sipri tem raznorazne-opolzkosti, da mi ne bi opadel pogum že takoj na začetku. stvari je namreč veliko lažje počet v oknu kakor zunaj. v oknu mi je vse domače. dobro vidim na obe strani, na ven in na not, z največjo lahkoto se orientiram. to pa je tudi potrebno! zakaj zvezda severnica sveti samo ponoči, jaz moram pa tudi podnevi vedet, kam moja pot. ko sem se priplazila ven, so se torej začele težave. tu, na notranji strani, je sedelo pet mladih Revolucio-narjev. takole: visokih od meter petinšestdeset do meter osemindevet-deset glav vsi približno enako velikih. dva brez očal, tri/e z. vendar se zaradi tega nisem zadrževala, ustavlja-lo me je nekaj drugega. zigmund frojd. ali mi Je jasno, zakaj se mi večkrat sanja o peščenih gradovih in potičkah? In če mi nijasno — ali mi lahko to KČO pojasni? razjasni? razloži? preloži iz moje -'L glavevsvojo? prav to vprašanje me je na koncu teh koncev pognalo iz okna. me potisnilo not in navzdol, čeprav je to zahtevalo vpeljavo tretje dimenzije in s tem gromo-zanski napor. to s tret/o mi menda nikoli ne bo zares jasno. pa če se še tako trudim in jasnim navzgor in navzdol pa naprej in nazaj - raztegujem se in razte-gujem, zdf se mi, da ce/o večnost, in na koncu, ko že skoraj obupam in hočem poslat k vragu to prekleto tretjo, čisto na koncu, ko mi že pohaja sapa in se počutim pri zadnjih močeh - naredi: PKI in že sem v tretji. tako tudi tokrat.\ fantastičen občuhk. prvi trenutek se mi je zdelo, da zaobjemam ves svet da sem vseobsegajoča. potem sem se zagledala v pogledih onih petih in mi je bilo takoj jasno, da sem precej manjša. nakar me je ta zjasnitev fe dodatno pomanjšala. ko sem bila pa že takole majhna, me je pa prijelo, da bi bila pritlikavka. toda od prije-manja mi je ostalo samo kavka in sem na hitro razpro-strla krila in odplahutala iz sobe. so nekaj tulili za mano, naj počakam, ker tako lepe kavke še niso videli, ampak sem vedela, da sploh Se nobene niso videli in bi me gotovo odrli in nagačili, mi prilepili kremplje na vejo in vejo pribili na steno. ampak jaz sem bila odločena, da še tisti dan pridem na ono stran ceste. kmalu sem spoznala, kakšne prednosti imam, če sem kavka. ni se mi bilo treba ustavljat pred rdečo. lahko sem se naredila, kot da je sploh ne vidim. dvakrat sem zamahnila s krili pa sem bila čez. slabe strani so se pa pokazale, ko sem se znaš/a pred hišo, v katero sem hotela. nisem mogla odpret vrat tako sem nekaj časa mahala pred tistimi vrati s pentt-nicami gor in dol in razmišljala, kaj naj ukrenem v zvezi s tem, potem so se pa začeli Ijudje ustavljati in kazat name: lej jo, kavko, kaj pa dela tukaj, sploh se nič ne boji, matr bijo sklatu... — nakar sem močno močno zamahnila s krili in izginila za vogal, da se mi ne bi res kaj takega zgodilo. odletela sem v park in se skrila v kostanjevo krošnjo. KAJZDAJ? tako sem razmišljala, medtem ko sem si oddihovala od silnega poleta, ko se je pod drevesom ustavil postaven mlad organ in obrnjl glavo navzgor. dovolite tovarišica kaj pa vi na drevesu? ravno sem pomislila, tako fejst pa tako butast, ko se mi /e pogled ustavil na levi perutnici in sem spresene-čenjem ugotovila, da je roka in ne perutnica. tako mlad pa tako brihten, sem mu hotela zabrusit, pa se mi je tako prijazno nedolžno smehljal, da so se mi zmehčali kremplji in sem zdrsela z veje naravnost v njegovo naročje. tako sem se zaljubila- takoj naslednji dan me je joško peljal na morje, v poreč, lep kraj res ta poreč, postavila sva šotor pod borovci, tak lušen majhen šotor ravno za dva, pet metrov stran od morja, naravnost na morje seje videlo iz njega, in tam sva preživela štiri prečudovite noči. podnevi sva se sončila in kopala v morju (Joško je bil v kopalkah še dosti bolj postaven kot v uniformi) in joško je pohodil Ješka in sem mu potem z iglo sprav-Ijala bodice ve, ga ni nič bolelo, gledala sva ladje, ki so plule po obzorju, pa jadrnice s snežno belimi jadri pa smučarje pa Se vse polno drugega. zvečer sva šla na ples v Hotel, je igral en ansambel iz Ijubljane, prav fino so igrali, za vsakega nekaj, mato domačih malo angleš-kih. joško je pil vino in jaz tudi malo, plesala sva do pozne noči, potem pa sva odšla počasi objeta proti šotoru, vmes sva se poljubljala in joško mi je govoril, da me ima rad. in tako vsak večer. prvo noč se mi je sanjalo, da sva se igrala v pesku in sva de/ala jaz potičke on pa gradove, in joško je rekel, da je to gotovo zato ker je plaža tako skalnata jaz bi pa rada da bi bila iz mivke. potem se mi nj pa nič več sanjalo. hja pa zmeraj sem mislila, da znajo šolani moški bolj Ijubit, da znajo bit bolj nežni, ne vam, mogoče sem imela slabe skušnje s takimi z nižjo izobrazbo, tako da sem imela prav slabo mnenje o njih res — ampak joško mf je dokazal da nimam prav, da sploh nimam prav. ah joškol joško meje tako nežno in hkrati tako strahotno tjubil! muca mi je govoril muca moja. oh. hotela sem imet otroka z njim. hotela sem da bi me Ijubil vse žMjenje, moj joško. vendar mi ni bilo sojeno. peti dan mi je prišla namreč na misel tale rima, ki se mi je zdela prav zabavna in sem jo zato tudi povedala joškotu: JOŠKO IMA NA RITI BROŠKO takoj nato sem se spomnila pa še ene: JOŠKO SKOČI RAZNOŠKO potem pa še ene: JOŠKO TA ZNA SEDETPO MOŠKO joško je bil strahotno užaljen. cel dan ni govoril z mano, zvečer je šel pa spat v Hotel. bila sem tako nesrečna, da si nisem mogla pomagat. poskusila sem se mu opravičit, pa me ni poslušal. naslednji dan ga ni bilo več v Hotelu. od žatosti sem se hotela kar utopit. saj nisem mislila nič slabega in tako sem ga imela rada. kaj sem hotela, pospravila sem šotor in odšla domov še preden se mi je dopust iztekel in kar v sfužbo sem šla že naslednji dan. lepo sem se zrihtala, da ne bi kdo kaj posumil, no seveda se jim je zdelo čudno, da sem prišla tako kmalu, pa sem jim rekla, da se je joSkotu podplat zagnojil od ježkov. popoldne sem šla po novo barvo k frizerju, rdečo, sem jim rekla v službi, da je joškotu bolj všeč kot blond, in potem sem si kupila še vso novo kozmetiko, rdečo šminko in lak, vijoličasto sem vrgla vstran, pa nov dezodorans z vonjem po šmarnicah in ravno tako milo. nisem hotela, da bi me karkoli spominjalo na joškota. vsi so mislili, kako sem srečna, ker se tako rihtam za fanta in trudila sem se, da sem se dosti smejala in podobno. v srcu pa sem jokala oh kako sem jokala tako hudo mije bilo! tako težko mije bilo delat, sploh se nisem mogla zbrat, kar strmela sem skozi okno in sanjarila, gospa vera Je mislila, da je to od srečne zaljubljenosti in me je včasih pokregala, ampak ne preveč, v bistvu mi je privoščila srečo, ki je mislHa, da sem jo našla. no in ko sem nekoč spet tako strmela skozi okno, se mi je zgodilo tole. v hiši nasproti je v oknu eno nad-stropje višje od mojega nekdo sedel in gledal sem k nam. videla sem mu profil — bil je natančno tak kot joškotov. planila sem k oknu in ga odprla in se nagnila ven, kolikor sem mogla, da bi bolje videla — ampak sem malo kratkovidna in se mi je kar megla naredila pred očmi. gospa vera, sem rekla, poglejte no prosim kdo je tisto tam v oknu. gospa vera je odtrgala pogled od dela in kerje videla, da gre za nekaj resnega, je brez besed vstala in prišla k meni. pokazala sem ji okno. tam vidite. vzela je naočnike z nosa in pogledala. vidim je rekla. neka smrklja. nemogoče sem rekla. seveda je saj vidim. dolge rjave lase ima. nemogoče sem ponovila sama pri sebi, joško ima vendar črne skodrane lase in brke — profilje pa vendar čisto njegov! gospa vera me je zaskrbljeno gledala, aje kaj narobeje vprašala. ne , ne, sem rekla, je že v redu hvala da ste pogledali. na srečo gospa vera ni preveč firbčna in me ni spraševala naprej. ampak verjeti ji pa nisem mogla. odločila sem se, da grem takoj pogledat tja — kar tja v tisto hišo, bom že kako prišla not. gospe veri sem rekla, da grem po malico, vzela sem torbico in šla. nobenih težav mi niso delali. enostavno sem šla gor po stopnicah v drugo nadstropje, približno sem si pred-stavljala, za katerimi vrati mora biti tisto okno. prvič sem se zmotila, drugič sem pa zadela. takoj od vrat sem jo zagledala - res je bila punca, dolge rjave lase je imela, po profilu pa izrezan joško. bila sem tako razo-čarana, da sem se zrušila v prvi stol in na glas zajokala. presenečeno so me gladali, ona jepa zlezla iz okna in me vprašala: kaj niste vi iz one hiše čez cesto? in ko sem med hlipanjem prikimala, je vprašala še: kako pa to, da ste se na rdeče pobarvali? to je vse zaradi joškota, sem izdavila, samo zaradi joškota. ravno tak profil imate kot on. kaj res, seje zmedla, nisem še opazila, in se potipala po nosu. sploh pa ga po poreču nisem več videla in sem že malo pozabila, kakšen profil ima. pa prav tak kot v>, sem ponovila. prej bi rekla, da je vašemu podoben je odvrnila, vsaj kolikor se spomnim. v tem trenutku je potrkalo na vratih in eden od fantov je zaklical: naprej! vrata so se odprla in na pragu je stal — joško. dober dan, jš rekel in pri tem mečkal kapo v roki, jaz sem joško kostanjšek. a bi lahkogovoril z glavnim? eden od onih je vstal. to sem jaz, je rekel. dovolite, je rekel zdaj joško, ki se je medtem že neko-liko zbral. imam nalog za aretacijo. oni so se spogledali, glavni je zavzdihnil, saj sem vedel, da se bo slej ko prej zgodilo, in šel pospravit svojo mizo. nastala je tišina, samo šum papirjev se je slišal, potem pa sva midve dahnili: joško,.. joško seje zdrznil in naju zdaj prvič pogledal. očitose mu na široko odprle, dobesedno zazijal je od presene-čenja in izdavil: to ni mogoče... to vondv ni mogoče... ti tukaj... in toliko časa te že fščem.. . pa ravno tu te najdem ... ni mogoče... glavni fe obstal sredi pospravljanja in tudi oni štirje so samo gledali zakaj se nisi oglasila v parku? tako sem upal, da boš prišla... nisem si mogel odpustit, da sem kar tako odšel iz poreča. muca moja... III. takole, sem mu rekla. potegnešse vase, kot da se hočeš od znotraj posrkat, ssssss, in že si v dve. poskusi. ssssss, je naredil, in že je sedel k oknu, z desnim licem na not, z levim na ven. vidiš, sem mu rek/a, noben ni podrejen, če tega noče. pa še paše ti. poudari uniformo. kar spegla jo. onim so kotički ust kar navzgor lezli, posebno glavnemu. nekaj trenutkov smo vsi molčali. potem seje oglasil iz okna. veš kaj, mislim, da bi se dalo tudi brez navpičnic. takole: itd. brez besed smo se spogledali. to smo čakali, je ganjeno zamrmral glavni in si na skrivaj v rokav obrisal solzo sreče blodeče blodnice pa v stneh. . .rok FREUD zaot e 0-* POSVECENO SIGMUNDU F. RESNICNO ODRASLI OSEBI TRIBUNIN STR/PVNADAUEVANJU LUISE ARMSTRONG - tek Whitney Darron, st. — risba PREVEDLA IN PRIREDILA zdenka p. v. To pomeni, da si PRIPRAVUEN OBDELATI SVOJE PROBLEME. To bo iimno—I PRENOS. Nandito ga bo mf «91 Pdt^ ttfi ti to omogpča, da PROSTO ASOCIIRAS. UVIDETI. da nj nobanih avMt o rwlno(ti). (to pomtni: ruviti Ali da - 4« obrtojijo - imrf RAO zim«* (to panMni: PRILAGOOITI m REALNOSTI). Ali, na vnk mein NEKATERE zm^a (to pomsni: IZ IZKUSNJE PO-STATI ZVITI. Ji «> N«N PHOBLfH Zdai Sl SPREGLEDAL! C« očka »N r^* m. pottm j* to NJEOOV PROBLEM. U ii si TIOST. BOLNAML Zdai si zmoian AKCEPTIRATI 2AVR»HTEV., Nemoti.