razvoj Sargon, ki ustanovi Akadsko državo. Nato pride doba Gute j cev in 
novosumerska doba, za njo stopijo v ospredje Amoriti, ki stvorijo babilonsko 
hegemonijo. Zbirka obsega še naslednje kasitsko in elamsko obdobje v Ba-
biloniji. Skupno tako zajema zgodovinski razvoj nekako od 2800—1155. 
A. Parrot uporablja svoja izvajanja za pojasnjevanje edinstveno bogatega 
gradiva. Reprodukcije so lepo uspele. V 'podrobnosti se ne moremo spuščati. 
Avtorju je treba priznati, da je skušal napraviti svojo zbirko bralcu ko­
likor mogoče dostopno. Tako je že pri posameznih obdobjih skušal (s tabelami 
in zemljevidi) ponazoriti svoja izvajanja. V edinstveno bogati dokumentaciji 
je dodal prav obširen (str. 341—361) slovarček lastnih imen, zlasti zemljepisnih 
in osebnih. Obširna in detajlirana je tudi bibliografija (str. 363—371). Sledi 
arheološka dokumentacija s podatki o umetninah, reproduciranih v tej zbirki. 
Končno dodaja A. Parrot več zemljepisnih kart: podrobno karto za sumersko 
ozemlje, večjo za Prednjo Azijo z Egiptom in šest manjših za različna razvojna 
obdobja. Uporabnost kart olajšujeta abecedno urejena seznama antičnih in 
modernih krajevnih imen. 
Te podrobnosti naštevam kot dokaz, s koliko skrbnostjo je avtor skušal 
svojo zbirko interesentom kar najbolj približati. Za njegovo zbirko smo mu 
zares hvaležni, ker je z njo odprl svetu poznavanje velikih kulturnih del 
starih Sumercev. „ „ 
V. Korošec 
Akurgal, Ekrem, Die Kunst der Hethiter (Aufnahmen von Max Hir-
mer), München (Hirmer Verlag) 1961. 4°, 125 str. teksta, 150 strani re­
produkcij. 
Isti, Die Kunst Anatoliens von Homer bis Alexander. Berlin (W. de 
Gruyter) 1961, 4° XII — 350 strani, zemljevid Anatolije. 
Pomen Akurgalovih obdelav hetitske in posthetitske anatolske umetnosti 
bi mogel pravilno oceniti umetnostni zgodovinar. Ker pa je vendarle treba 
čimprej opozoriti zainteresirano javnost na obe zares pomembni deli, naj o 
njih vsaj kratko poročam. 
Profesor Akurgal, ordinarij za arheologijo na univerzi v Ankari, je svoji 
monumentalni obdelavi objavil 1. 1961, vendar pri različnih založbah. Raz­
vrstitev slikovnega gradiva je v obeh različna. V »Umetnosti Hetitov« je 
razlaga ločena od celostranskih reprodukcij, kajpak, če izvzamemo 25 risb v 
tekstu. V poznejši »Anatolski umetnosti« so pa slike večinoma uvrščene med 
besedilo, razen dodatka na str. 301—308. 
Kakor omenja avtor, doslej še nimamo celotne obdelave hetitske umet­
nosti. V zadnjih desetletjih pa se je v turških muzejih nabralo mnogo gradiva, 
ki priča o hetitski umetnostni kulturi. 
A. nam v petih poglavjih razvija zgodovinski in splošni kulturni razvoj 
posameznih obdobij in nanj sproti navezuje svoja izvajanja o umetnostnem 
stanju iste dobe. 
V prvem poglavju (str. 7—17) obravnava najdbe v grobovih, ki so jih 
našli (brez napisov) v Alaça Höyük. Splošno (Goetze, Bittel) jih pripisujejo 
Hatijcem (ali Protohatijcem), ki so bili pred Hetiti (najbrž v zgodnji bronasti 
dobi, od 2500—2000) gospodarji na poznejšem hetitskem ozemlju. Hatijski vpliv 
se je ohranil v mitologiji (Illujankaš, Telepinuš), v dvornem ceremonialu 
316 

(str. 7); pa tudi v umetnosti naletimo v Srednji Anatoliji, kakor ugotavlja 
A. (str. 17), v drugi polovici tretjega tisočletja na enoten slog, ki je bil očividno 
avtohton in ki priča o umetnostnih prizadevanjih tega naroda. 
Sledi poglavje o zgodnji zgodovinski periodi (2000—1700). Novejše najdbe 
kažejo, da je bila tudi v Hattušašu, poznejši hetitski prestolnici, naselbina 
asirskih trgovcev (str. 18 ss.). Sčasoma so deželo osvojili indoevropski Hetiti, 
ki so po Akurgalovem mnenju prišli iz Evrope preko Kavkaza in so se pola­
goma spojili s kulturno naprednejšim protohatijskim prebivalstvom. 
Tretje poglavje (str. 30—38) obravnava dobo Stare hetitske države (v letih 
1700/1600—1450) in ugotavlja, da je umetnostni razvoj tesno povezan s prejš­
njim obdobjem (str. 36). 
Najobsežnejše je četrto poglavje (str. 39—89), ki obdeluje čas hetitske 
velesile (od 1450—1200). Za precej obširnim zgodovinskim pregledom sledi 
kratek opis verstva (48—52) in mitologije (52—54). Avtor skuša razmejiti 
pomen tujih vplivov v hetitski kulturi (54 ss.) in tako dognati njeno samo-
niklost (56 ss.). Nato se bavi s stavbarstvom (58), predvsem na »gradu«,, v 
vladarjevi prestolnici (str. 58—65), v mestih, pri vojaškem utrjevanju, pri 
gradnji templjev in grobnic. 
S podrobnim obravnavanjem plastike (77 ss.), gliptike in keramike zaključi 
A. to obdobje. 
Peto poglavje (str. 90—105) obravnava še pozno hetitsko dobo, ko se kot 
Hatti označujejo nekatere male mestne državice v Južni Anatoliji in v Severni 
Siriji. Avtor skuša dognati, kako se tu tradicionalni umetnostni slog, ki se 
kaže v skulpturah v mestih Malatiji in Kargamišu, polagoma umika slogu, 
v katerem se kažejo asirski vplivi in loči tu dve fazi (850—745, 745—700). Nato 
se dotakne še aramejske umetnosti (100 ss.) in s kratkimi izvajanji o pomenu 
poznohetitske umetnosti zaključi svoj obširni tekst. Ko A. doda slnhronistično 
tabelo teh obdobij ter navaja kronološke podatke o vladarski dobi posameznih 
vladarjev, sledi album 150 celostranskih zelo jasnih fotografskih in 24 barvastih 
reprodukcij. 
Zemljevid Male Azije v hetitski dobi (str. 108), kratka pojasnila s podatki 
o reprodukcijah, najdiščih, velikosti in nahajališčih (str. 109—118) in (nekoliko 
pomanjkljiv) seznam literature k posameznim poglavjem (str. 119—122) ter 
krajevno in imensko kazalo olajšujeta uporabljanje tega pomembnega dela. 
Druga knjiga, »Umetnost Anatolije od Homerja do Aleksandra«, je nadalje­
vanje prve. Zato jo avtor začenja z egejskim preseljevanjem narodov. Po Akur­
galovem mnenju s*> imeli pri tem glavno vlogo Grki, ki so potegnili za seboj 
Trakijce. Valovi egejskega preseljevanja so uničili Hetitsko državo, še preje 
pa so okoli 1. 1240 (Ahajci) razdejali Priamovo Trojo (VI), potem ko je mesto 
okoli 1. 1275 poškodoval hud potres (str. 2). Po naslednjem »temnem obdobju« 
(1200—750), ko popolnoma zmanjka virov za večji del Male Azije (str. 5—7), 
nam izkopavanja v Stari Smirni pričajo, da so se tu že v enajstem stoletju 
naselili Grki. Tam so iz časa ckoli 1. 900 našli temelje ovalne hiše iz glinastih 
opek, obstoječe iz enega prostora (3 X 5 m velikega); najpozneje v 9. stoletju 
so že nastala grška mesta v Mali Aziji (str. 17). Umetnostno ustvarjalno silo 
pripoznava A. za 8. stoletje Egipčanom, Feničanom, Babiloncem in Asircem. 
Grkom pa so posredovali velike mezopotamske kulturne pridobitve poznejši 
Hetiti in Urartejci (str. 21). Avtor obširno (str. 23—69) obravnava umetnost v 
državi Urartu (ob Vanskem jezeru), ki je bila najbolj mogočna med leti 900 
317