Priznanje — spodbuda za nadaljnje delo
Pri kakršnemkoli razskovalnem delu, tudi v laboratoriju, je skoraj nemogoče naprej vedeti, kakšni bodo rezultati. Zgodi se, da neki postopek ali spojino odkrijejo le po naključju, medtem ko se mnogokrat delo, v katerega je bilo vloženo veliko napo-rov in prizadevanj, izkaže za brezplodno.
Tako so tudi v razfekovalnem laboratoriju za usnjarska po-možna sredstva v Teolu štiri leta iskali spojino, ki bi jo lahko uporabljaK namesto uvožene surovine. Večkrat so se zagnali v delo. paprenehali in spet začeK, konec lanskega leta pa so od-krili sintezo sulfosukcinatov.
Diplomirana inženirka kemije Marjana Seliškar, ki je vodja tega raziskovalnega laboratorija. je za to odkritje skupaj s tremi sode-lavci prejela letošnje priznanje občinske razikovalne skupnosti za inovatorsko delo. Na razpis za priznanje jih je prijavil vodja ra-ziskovalne službe v Teolu. ne da bi oni za to sploh vedeli.
V Teolu sem se zaposlila po di-plomi in zdaj delam tu že deseto leto; od leta 1974 kot vodja razi-skovalnega laboratorija za us-njarska pomožna sredstva. Moje delo je načrtovanje in uresniče-vanje raziskovalnBi nalog. Na voljo imam sirokovno Hteraturo, pogovorim se s strankami, da zvem za njikove žeije, včasBi grem na seirinar. toda kaj iskati. kako in kje, odlotam čisto sama.
Delo raziskovalca je ustvar-jalno delo. Prepuščeni ste, kot pravite, sebi, svojemu znanju. volji do dela. zagnanosti. trenut-nemu navdihu... Kaj je pravza-prav vaša delovna dolžnost in kaj je tisto. kar je več kot to?
Kje je meja med tistim, kar moram storiti, in tem, kar napra-vim. pa mi morda ne bi bilo treba? Mi štirje smo bili prvi, ki smo to vprašanje zastavili v naši tovarni. Mnenja o tem pa so ra-zlična. Nekateri menijo, da je to pač deiovna dotžnosl. Toda v našem laboratoriju le malokrat dobimo nalogo kaj delati. Poiš-čemo si jo sami. Včasfli res morda vsi skupaj, na delavskem svetu ali kje drugje. sklenemo, da bi btlo (reba, redmo, razfekovati penilna srcdstva za detergente. Toda takli primerov ni veUko. Pri svo-jih odločitvah, v katero smer razi-skovati. moram vedno upoštevati tudi to, da bo izdclek mogoče prodati na trgu. Drugače vse, kar odkrijemo  in napravimo, nima
Marjana SeKškar
nobenega pomena.
Za Stadj keaije se odloia auogb' ieosk. Kaj pa je vas Bapotito k tcan?
Najprej sem nncnnli itmtkati zgndovaio in zeai^pk, kaaac|c f sem si pre^alh, pttdtici zvadi profesorji v gfcaraip, ki je zaal aa privhčen naiim prikaud knrijo. Pa ludi nekaj Bop prijite9c se je odlo-čilo za la Jta«).
In kaj v prostem času? To vprašanje jc Marjano skoraj spravilo v zadrego.
Po pnvid povedaao U ležko rekb kaj vei o teat, nj kakega posefanega koBjiaa nkaam. Pospravtiim po sl*-novaajB, meajaB tape<e. pleskan. Mož ni pravi, da se prevej ¦kvarjan s tem. Pa luj. ko me to veseM. Rada imam. da je stanovaaje lepo. V aedeljo hodfano na iilete v bliŽB)o okolco. polen je In ie kaktaa slsibeaa po(. oMski star&v... m prostega 6na ni vei. Imam tudi nekaj sunoapnvnli funktij t podjetjn, pa zato viasfc gn-divo za seje prebiram doaa.
Vsi nagrajenci zdaj delajo z veijim veseljem in poletom kot prej. Pritrfiž-no tri milijone letno. kobkor bodo pri-hranili delovni organizaciji. ni tako rnalo. Le včasopisu Delo, kjerso bila med drugim objavljena tudi imena vseh tistih, ki so ob moščanskem praz-niku prejeli priznanja, njih ni bilo. To je opaala celo Marjanina starejša pet-najstletna hči. ki ji jc razočarano rekla: »Mama. tvojega imena pa ni zapisanega«              Besedilo in slika
DARJA JUVAN