3 Leposloven, in znanstven, list! Štev. 8. V Ljubljani, dn6 i. velikega srpana 1893. Leto XIII. Propad Ogleja. (Vizija.) Panto raaior:» canamus r Orožja in orožnikov uehrojnih Ropöt zamolkel slišim iz daljave — Kakd razlega se pod nebom temnim! Obzor zakriva točotvornih, črnih Oblakov plašč, in oh, grozčč ustavlja Nad žitorodnim poljem se oglejskim ! Gorjč zdaj tebi, staroslavno mesto, Preti poslednji dan ti, dan pogube! Od kraja v kraj po sinjem nebu šviga In žvižga ueprenosna sila božja. S krvavim svitom rdi se preplavljena, In s tajnim strahom v najglobočjem krilu Presunjena, trepeče juljska zemlja : In že med šviganjem grmečih strel Z alp julijskih prikazen grozna, glej, Prihaja, dčre v plan »flagellum Dei!« . . . Kakor povddeuj silna, vso ravän Preplavijo orožniki nešteti. Kot volčja, od gladti razvneta čeda Po pustem polji žčne se in tuli In Škriplje z ostrimi zobmi, takisto Po krasnem forojuljskem polji skače Divjaje Hunov rod. V minulih dneh Že sto sem videl mnogobrojnih čet Potrtih v prah krvav pod hunskih kdnj Nemiljenim kopitom; sto sem videl Premaganih, razrušenih trdnjav, In tebe vmes, Emona slavna, ondu, Kjer zdaj Ljubljana bela mi stoji, Plamtečo v gostem dimu, velikane Gorenjske videl sem, da vkrog zlatiš S požarom gorostasnim; vse grmelo, Šumelo je tedaj v Posdvji iirem. Ko hrupno padali so hrami tvoji. Veselo-d i v je konji rezgetali, Ceptali v krvi so s kopiti šumno, Ko mimo njih podil je ljuti Hun. In evo jih! Kdo se uprfe tej sili? Krvi pijanemu sovragu v bran Kdo naj postavi se na širo plan? Z gora, z dolin, z ravnin je vse uteklo: Beži pastir v goščavo neprezomo; Beži, počasne vole zapuščaje In težki plug še v brazdi, poljedelec; Beži gospod, beži sirota jadna, In staro se in mlddo v varen kot Preplašeno zateka. Zadi hrup, Topöt kopit, vriščanjc čet deročih; V globoki noči tu in tam do ndba . Vasij in sčl široko na obzorji S krvavim svitom sevajoč požar, In vsa blesti med trstjem kopernečim V odsvitu groznem splašena laguna: Nem gleda ribič ta prizor strašen, Mislčč prestrašen — ni li sodni dan? t Tedaj od vseh stranij v obzidje trdno Vojaško moč nabira S silnim strahom Prevzeto mesto ter železna vrata Zaprč napdsled; na obzidje v red Brauitelje izbrane razpostavi, Mogočne stolpe prenapolni s silo In čaka trepetaje . . . Bože mili! Oj, kolik dviga mrak pralni se v dalji, Kakd blesti orožje vmes, in čuj, Kakdv se sliši krik, peket kopit In divje rezgetanje hitrih konj! Kakd trepeče zrak v odmevu glasnem Zvenečega orožja in kričanja Neštetih Hunov, ki derd čez plan! Glej prvega na konji! Drug za njim In tretji se podi in tčma drugih, Oh, evo jih! Oj, zmršene jim glave, Oj, strašnega obličja in očij, Pod temnim lobjem z ognjem sevajočih! In kakšen v sredi se na konji suče Sam Atila, načelnik divjih čet! Po rrfsti nizek, a širokopleč; V jeklenih prsih kot v vulkanu groznem Kipi in žvižga srda žar in jeze; Sovraštva in strupa sreč prepolno Kot v prsih mrzli gad. Ogromna glava Obrastena mu je od lds štrlečih. In temna zloba kakor mrak ovija Hreščečc mu čeljusti; pod čemernim Širokim čelom drobna mu očesca Gorč krvavo, Švigajo pogledi Kot živi blisek v nemi temni noči; Pod topim nosom ustna se peneča V posmeh so vedno satanski napeta. Grči na konji, srdi se in zvija; Naprej podi se, vrača se kot strela, Zdaj tjii drevi, zdaj sčm; zdaj v skoku muči Iskrenega si konja, zdaj na mestu Vzpodbada ga iu krčevito stiska; Vse vprek kriči, veleva, kliče, zmerja In ves od glave se do pčte trese: Takd nemimi duh kipi mu v prsih, Takd krvi ga žeja silna žene, Takd ga furije vijö peklene! Nesrečni se tedaj in dolgi dnevi Krvavih bojev snujejo Ogleju. Od zgodnje zore in do pozne ndči. Od noči v jutro vse se gnete v mestu, Vse dela, vse na brarabo se pripravlja. Oh, daleč morda ni usodni dan, Ko dom predragi, ko preslavno mesto, Zasuto in požgano obleži Na rusih tleh — žalobna razvalina! . . . Prostak uboŽni in patricij slavni, Vojak in senatdr, mladina, starci In šibke ženke in gospč ponosne : V trepetu vse in v navdušenji bistrem Za bran ognjišč, za svetih hramov bran Goreče trudi se v pripravah marnih. Vse vrišče in šumi, vse boja čaka: Pripravljen vsakdo je na zmago bojno, A Če propade vse, na smrt dostojno! In glej napdsled! Z gromonosnim srdom V mogočne zide se zagnal je Hun! Oj, silnega, oj, divjega navala! Vojakov krik, orožja hrup, grmenje, Pušic svrčiinje, mžčev vmes žvenket Do nčba gromovito se odmeva. In prah, zavzdignjen v zrak, vijfe se v stolbih .,. Prestrašena med trstjem je laguna Zašepetala, vztrepetala; vali Natise bistre so zastali čudom, Odjeknile dupline gorske v dalji, In strašen šum in grom se po dolinah In gorah jc gozdatih julijskih odzval; In presenečen tam pastir nevčšč Iz viška je poslušal, kaj to znači, In groza mu pretresla je kosti ♦ . . Oj, Akvileja, ali si propala? Leži po tleh H zrušeno ti slavno Obzidje, bran zaman zgrajena <16mu ? Nikakor! Gledi, nem strmi' ti v vznožji Mogočuih stolpov sred uguauih čet Razjarjen divji Atila krvav! »Kje, kje navadna hrabrost naša? Kje Desuic je naših vsekrotilna moč? Nekaznfen kdo se nam doslej proti vil ? Katero mest se ni udalo v strah In ni takoj pred nami palo v prah?« Od jeze bled tedaj v najhujšem gnjevu Naprej, nazaj med vojsko trepečočo Načelnik ljuti teka in e je celd o belem dnevi kopalo tukaj! Nezadovoljno samd s svojo kopeljo, potegnilo je v jezero vse nebd z lunama in meglami vred. Od tega kopanja je bilo nebd kaj čisto, solnce vedno svetlo, brez madeža. Kopali so se pa res ves ljubi dan od ranega jutra do poznega večera. — Kdor je stopil k jezeru, vsakogar je potegnilo vase. toda ne da bi bil utonil, nego pokazalo je v sebi samd njega podobo, stoječo na glavi. Čudno se jim je zdelo, kakd je mogel človek v vodi obviseti, z nogami kvišku obrnjen, da se ni pogreznil na dno! Strmeli so, vidčč, kakd je človek v vodi korak za korakom hodil z dnim na bregu. Takšnih preprostih nazorov je bilo človeštvo na Martu pred nekaterimi milijoni leti, kakor se čita v najstarejšem poročilu, v sveti .Svetovni Vesti*. Ob tem jezeru so bogovi nekdanjim modrijanom razodevali, kakd so ustvarili svet in človeka. Preprosti praočetje so vse, kar so slišali iz ust modrijanov, šteli za razodetje božje. Opiraje se na to preprostost, osnoval je modrijan Amhorb iz iskrene ljubezni do bližnjika zakone boljšega človeškega vedenja in jim podelil božjo veljavnost, pripovedujč, da jih je prejel od samih bogov gdri pri .božjem kopališči'. — Nekaj korakov pod božjim jezerom je bilo ob robu nekaj precej ravnega sveta pred jamo, sezajočo globoko v gorsko steno. Ob tej steni so stale kamenite klopi. Na strani te ravnine Gapore se odpira grozno brezdno; iz njega se sliši Šumenje vodnih slapov, kateri se razbijajo ob kotlu na dnü prepada, da se voda kar kadi in vodni prah kakor meglica zakriva slapov kotel. Kadar sije solnce na to meglico, dela se mavrica kakor na nebeških oblakih. Časih se dvigne vodni prah iz brezdna kar do božjega jezera; tedaj seza tudi mavrica od jezera po brezdnu proti slapovemu kotlu. Po tej mavrici se hodijo ob vročini bogovi hladit iz jezera v slapov kotel. Jezero, slap in njega kotel, to troje je bilo torej po mislih naših praočakov zbirališče bogovom. Na gdrenji ravnini pa so bogovi dajali ljudstvu svoje zakone. Prepuščali so pa tudi Človeškim sodnikom kamenite klopi, kadarkoli se je na Martu pripetilo kaj takega, da stvari ni bilo dognati brez božje pomoči. — Na dnü brezdna, poleg slapovega kotla, bila je gorska stena daleč na okrog toliko izpodjedena, da je bilo v tej otlini prostora oskromni hišici. V resnici pa je stala v tisti starodavnosti tukaj podoba boginje O s ve te, izsekana od skale. Nasproti tej podobi so bila vrata, skozi katera so hodile na posmrtni svet duše dnih mrličev, katerim bogovi niso dovolili stanovanja v svojem jezeru, obsezajočem vse nebd. Na Gapori torej so se razodevali bogovi ljudem, in ondu so umrjoči ljudje občevali z neumrjočimi bitji, saj so imeli celd vsi skupaj tiste sodne klopi! Na Gapori so dajali bogovi zakone in jih razglašali po modrijanih in prerokih. — V rokah ljudskih sodnikov, modrijanov in prerokov so se ohranili prvotni božji ukazi in ohranile so se takisto mnogotere svete ostaline božjih obravnav s človekom. V teh ukazih in svetih ostalinah so starodavni Martovčani častili voljo božjo in spoznavali tiste modrijane, ki so se lastili teh krajev in ostalin, za namestnike božje, češ, da so bogovi tem modrijanom raz-odeli svojo voljo in skrivnosti svoje. Pričakovalo je ljudstvo od teh mdž, da jih bodo vodili po dnih potih, po katerih se doseže sreča na tem svetu, po smrti pa bivanje v veselih prostorih božjega jezera, da jim ne bode treba biti zavrženim v temnih podzemeljskih jamah. — V vseh božjih ukazih in svetih ostalinah so bili po ljudskih mislih zvčdeni samd nasledniki prvih sodnikov in modrijanov. Ti možjč in njih sorodniki so si beležili svoje pozvedbe, modre nauke in napredke s posebnimi, ljudstvu neumevnimi znamenji v ,Svetovni Vesti*. V prihodnjih vekih se niso izpreminjala samd ta znamenja, izpremenil se je takisto jezik, pretvorile so se šege in navade. Pripetilo se je torej, da se je izgrešil pomen tega ali dnega prvotnega znamenja in poročila ali da se jc, brez zle volje, to in dno tolmačilo napačno. Ali se je čuditi, da se je opomnja modrih pozvedeb in izkušenj jemala za resnično razodetje božje? — Na Gapori ni malone mdči stopiti nikamor, da bi noga ne zadela utrinkov starodavnosti, od katerih se vnemajo sveti spomini. Ondu nas spremljajo svete bajke in pripovedujejo, kakd ves drugačen je bil stari svet od denašnjega. Vodč so izpodkopale in izprale skalovje, da je pribobnelo v dolino in se izpremenilo v rodovito prst. Razjasnile so se človeške misli o božjem jezeru — minilo je staro božje pri r odo čast je, prestala je stara vera o posmrtnem življenji! Izpremenjen je svet, izpremenjeni sta duša in teld l Toda nad izpremenjenim svetom se še vedno izprehaja tisto dobrotno solnce, izprehajata se naši lunici in izprehajajo se tiste zvezde, dasi so se njih krdela izpremenila po podobi. Kje pa so dni veki, ko si je domišljal otroški človek, da bogovi nebeških zvezda gledajo na svet in vodijo njega usodo 1 V tistih prazgodovinskih časih, pravijo bajke svete ,Svetovne Vesti', pošiljali so bogovi svoje sorodnike na svet v človeški podobi. Takd se je častila božja devica Salap Aneta, katero je oplodil sam solnčni bog, da je porodila veliko družino bitij, izmed katerih se je izpremenilo to v žival, dno v sadno drevd, kakor je käj rabilo človeku. Devica Aneta jih je učila, kakd saditi sadno drevje in kakd ga cepiti. Nje sin je otčl Martovčane pogoltnih zverin in učil ljudi poljedelstva. Izprosil si je tudi pri materi ogenj in uvedel z njega pomočjo marsikaj umetnostij. Razodeval je pa človeku tudi moči, speče v prirodnih stvarčh, 111 ga otčl iz spon prirodnih sil. Takd se je polagoma razvijalo človeštvo, in po takih potih so dospeli pradedje do mnogih izumov, do mnogega napredka, do ikarstva in zra-koplovja.t — Ko Arhont konč£ svojo povest, pristopita Ikar in Dedal, ki sta naju otela. Prav vesela sta, da se jima ponuja prilika pokazati, kakd znata letati. »Razpisali ste za danes občo vajo«, pravi Ikar Arhontu, »Vse je pripravljeno. Zbrani so mladeniči in možjč, od prvega leta obče närod ne službe do poslednjega. Med tistimi, ki že letos končajo svojo službo, imam nekatere, ki so sdsebno izurjeni v letanji. Če se bode tvoja sodba ujemala z najino in če närodni zbor potrdi naš nasvčt, priznä se jim največja čast, da jih pokliče zbor za učitelje ikarstva. Došlo je pa tudi dokaj mladeničev, ki so si v ljudskih šolah pridobili toliko omike zä vsakdanje Življenje, kolikor je mora imeti vsak Marto vČan. Za prihodnje leto jih je treba uvrstiti v ta ali dni oddelek närodne službe; sami želč prevzeti ikarsko delovanje. Kar jih je preveč, izb er 6 naj si kaj drugega, toda potrebno je, da nam vaja razjasni, kdo izmed njih je sdsebno zmožen za ikarstvo.« Oče Arhont prikima in se obrne k nama, rekoč: »Glejte, ondu se bližajo štiri zračne ladje. Na njih visč široke in močne mreže, se-zajoČe malone do drevja. Že stojita sprednji ladji nad Ikarnico, prva na desni, druga na levi sträni; mreža pod njima se dotika obeh stolpov pred Ikarnico. Ravno jo priklepajo Ikarci k stenam. Zadnji ladji pa držita mrežo napeto tja čez ravan. Pod ladjami in nad mrežo je velikanski prostor za prve vaje v letanji. Ladjam nasproti, na oni sträni stolpov nad Ikarnico in nad planoto zadi, pa je vse obzorje odločeno starejšim Ikarcem, da se izkušajo v letanji. — V prvih časih naši pradedje še niso poznali takih varnostnih naprav. Komur sedaj spodleti, ujame se v mehko prožno mrežo. V minulih časih pa so se vadili tik morja. Začetnike v perutih so obešali, privezane nad pasom z vrvjo, na stroj, podoben vešalom; takd se godi še sedaj ž njimi v Ikamicah. V dnih časih se je poučevalo vse pod milim nebom. Učenci, viseči na vrvi v ptičji obleki in prosto se gibajoči na vse kraje, vadili so se slčharnega ptičjega gibanja. Kdor se zna že dovolj gibati, poskuša brez vrvi plavati po zraku, kakor vidita ondu na prvem stolpu.« Zdajci se dvigne s stolpa človeški ptič z razprostrtimi perutimi in se zažene s prožnega podnožja na vso moč tja po zraku nad mrežami. »Glejta,« vzklikne Dedal, »drži se v zraku, ki pdlje proti njemu, rahlo ga podpirajc na prsih! — V starih dneh, ko niso imeli napetih mrež, skakali so ikarski učenci z omenjenega stroja, kjer so se na vso moč zagugali na prožni deski, takd močno, da jih je zanesel skok daleč tja nad morje. Sevčda, komur ni prav izteklo, padel je v morje, prav kakor Ikar na vaši Zemlji.« »Kakšno orodje pa imate pri vas na Zemlji za pouk v letanji?« vpraša me oče Arhont. »Ali vas ni že poučil Sokrat, kakd daleč smo še za vami, da ne znamo niti letati niti nimamo pravega krmila za zračno ladjo ? To, kar imenujemo zrakoplov, niti ni vredno tega imena. Saj ni nič drugega nego napet mehur, napolnjen s plinom, ki je ložji od zraka. Takšen mehur ali balon grč sicer kvišku, ali v višavah si ne vč nikamor pomagati. Vsak veter ga zanese, kamor je. Kar se pa tiče letanja, nismo izza Ikarove döbe napredovali kar nič. Šele v zadnjih letih smo nekoliko natančneje spoznavali letanje, sdsebno odkar včmo, da se ptice selilke menj utrudijo, kadar letč proti vetru, nego kadar letč ž njim.« »Zaradi tega zaostanka,« pristavi Sokrat, »pa nikar ne zaničujte Zemljanov. Modri so bili še precčj v grških časih. Kar se dostaje drugih umetnostij, oprtih na spoznavanje prirodnih močij, razodel mi je dndan, ko ste pripovedovali o vaših napredkih pred milijonom let, ta-le moj tovariš, da so dospeli Zemljani v zadnjem veku do podobnih napredkov. Dajmo Zemljanom dovolj časa — potrebovali ne bodo niti tisoč let — pa bodo tudi letali in veslali po zraku. Vsaka umetnost ima svoj čas.« »Izvestno vaju torej mika,« mčni Arhont, »spoznati osnovo našega zrakoplovstva, ki je veliko veliko važnejše od ikarstva. Le poglejte, kakd mirno stojč zrakoplovi v zraku, dasi piha nekaj vetra, brez katerega bi bilo danes veliko učencev-začetnikov popadalo v mreže. Oni izurjeni mladeniči in možjč, ki se kosajo v letanji nad planjavo 6n-kraj ikarskih stolpov, vedd si pomagati ne le v popolnoma mirnem, nego tudi v viharnem zraku. In tisti, ki zavrŠČ tamkaj danes svoje vaje z odliko, bodo se kdaj pozneje kosali tudi o viharnem vremeni.« Sedaj priplava zrakoplov od dne strani Čez Ikarnico nam nad glavo. Toliko da mu Arhont namigne, že se nam približa iz višave k tlom. Ko stopimo vänj, dvigne nas v prejšnjo višino. Ondu zadenemo drugo Indjo, polno mladih deklet, ki se nam pridružijo, jadraje za nami. Natd plavamo čez Ikarnico nad dne hribate pokrajine, kjer se kosajo izučeni Ikarci. Toliko jih je bilo, da je kkr solnce zatemnelo, ko jih je letela gosta jata nad nami. Visoko v zraku jih ni bilo ločiti od velikanskih orlov. Toda če si jih opazoval, kadar so se pripravljali zleteti, videl si pač, da jih preveč teŽf človeški život. Ako se ne požend s stolpa, drevesa ali s prožnega podnožja, dvignejo se težko. Če ni drugega pomočka, stopijo vsaj na grič. Kadar pa morajo zleteti z ravnih tal, bati se jim je, da ne polomijo ptičjega stroja ob konceh perutij in repa. Zletč pa vender tudi z ravnine, kakor si težka droplja, tekaje po tleh, pridobi toliko vzleta, da more s tal. Ikarec, ki hoče po zraku odnesti käj težkega, ogiblje se, kolikor more, temu, da bi si oprtal breme na ravnih tleh. Najrajši si ga naloži letč, bodisi da ga ujame v zraku, kakor sta naju ujela Dedal in Ikar, bodisi da se potoči proti tlom, kjer pa ne sčde, nego letč vzdigne to, kar bi rad ponesel s seboj. »Ugledali so ladjo Arhontovo,« izpregovon Ikar, »sedaj pa le pazite, kateri plovci so vredni posebne odlike!« Zdajci se vsujejo kakor roj čebel okolo nas. Obkrožajo nas na vseh strančh; toliko jih je, da se iz težka ogibljejo drug drugemu, zlasti ker ne letajo vsi na jedno stran nego semtertja. »Ali je ta plovec, ki seda konec ladje, tako upehan, da že ne more leteti ?« vpraša Sokrat. »Počakaj, hitro spoznaš sam, zakaj je sčdel,« odgovori Ikar. In res, toliko da sčde, zgrabi ga drug Ikarec in ga Ietč nosi okolo ladje. »Sedaj pa poglejta dnega,« pravi oče Arhont, »ki se ziblje mirno, kakor bi ga nič ne vleklo proti tldm. To je menda najboljši plovec, in bržkone se njemu priznä odlika.« Pohvaljeni plovec se pri tej priči spusti na druga dva plovca. Prvega prime z zobmi, drugega menda z roko in obadva prinese k nam na ladjo. Z dekliške ladje nam zazvenč na uhd klici začudenosti in pohvale. Jedna najkrasnejših deklet stopi s prelepim pisanim trakom v roki k držajem in podä trak očetu Arhontu, rekoč: »To bodi priznanje njega hrabrosti.« Ko Arhont odiči plovca, zakliče proti dekliški ladji: »Ali nima nobena več posebnega znamenja s seboj? Več mladeničev ste pohvalile; res bi bil vreden odlike Še ta in dni. Imenuj jih, Ikar, da stopijo na ladjo.« Ikar imenuje najizvrstnejše plovce. Mladeniči pridejo, dekleta pa jim podajajo pisane trakove in zlate zvezdice, ta temu, ona dnemu, kakor so jim käj pri srci. Jeden Ikarcev, ki ni mislil samd na odliko, ampak še bolj na srčno svojo potrebo, menil se je omiliti navzočni dčklici, toda pohvaljen ni bil. Kaj ti stori? Vpričo vseh hoče izkazati svojo umetnost in srčnost. Hipoma se zaleti proti tovdrišu, da bi ga vzdignil s seboj v zrak. Ali naglica ni prida. V naskoku buti ob tramiček na ladji takd močno, da se mu zdajci razsuje ptičja obleka. Grohot, da se kär ladja strese 1 — Käj takega ni zaslužil; za malo se mu zdi. Odreče se Ikarcem; najdemo ga pač pozneje pri zrakoplovcih. — Po končanih vajah smo se vrnili domdv in se pri Ikarnici spu stili na tla. »Predno se odpravimo,« pravi oče Arhont. »poglejta še priprave za närodno ikarstvo Tukaj vidita velike dvorane, polne dodelanega ikarskega orodja. Poleg njih so vadbene sobe, v katerih se mladeniči urijo, kakd izdelovati zrakoplovno orodje in kakd ga rabiti. Dalje so tukaj sobane, kjer se poučuje mladina o vsem, kar se tiče ikarstva. Kdor pride v to šolo, mora biti že vajen matematike in fizike. Tukaj se porabljajo zlasti fizikalni nauki o ravnovesji 111 o gibanji zraka, o zračjem uporu, ki se dela od gibanja teles po zraku, sdsebno pa o tistem uporu, katerega si delajo ptiči, ko mahajo po zraku s perutimi in z repom. Toda suhega poučevanja, pri katerem bi se samd razpravljalo ptičje orodje, črtalo na table ali kvečjemu kazalo bodisi na ptičih ali na ponarejenih modelih, tega tukaj ni dovoljeno poslušati, predno se mladenič ni že dejanski poprijel tega predmeta. Vsakdo mora vsaj leto dnij izdelovati in porabljati ptičje orodje, predno smč v to šolo. Nikjer drugje se namreč ne spozna takd hitro veljava in potreba temeljitega pouka kakor pri praktični rabi.« »Dasi ste nam povedali mnogo imenitnega,« povzamem po Ar-hontovih besedah, »razodeli venderle niste dnega skrivnostnega gonila, od katerega tolikanj tiho teče slčharno kold, kjer mehanik izdeluje svoje orodje.« »Prav za prav goni tekoča voda vse te stroje. Bolj po pravici bi moral reči, da jih goni elektrika. Pristaviti je pa, da izvira elektrika iz dinamov, katere goni tekoča voda. To je navada, uvedena že ne včm pred koliko tisoč leti. — Sedaj pa, mislim, seznanila sta se površno z večino stvarij, katere utegnejo zanimati tujca. Vrnimo se domdv; gotovo nas že pričakujejo. Tudi bi kazalo, da se odpočijemo pred obedom.« — Bližaje se Arhontovcmu domu, zavijemo okrog vrta na otočič v senčni gaj. Naproti nam prihitita mati Hrizila in hčerka Harita. »Že veva vse!« vzklikne dčklica veselo. »Izvrstno, pravijo, zvrŠila se je izkušnja Ikarcev,« pristavi mati. »Veselo je bilo in tudi dovolj smeha. Ali je res, da se je zasmehovani Lampon odrekel ikarstvu ?« »Kar sta govorili, vse je res«, odgovori jima oče Arhont. — V hladnem logu smo se prijazno govoreč okrepčali z ukusno jedjd. Po kosilu naprosi Sokrat, naj gremo ž njimi na stebrato dvorišče, zakaj kipovja nikdar ne more pogrešati delj časa, ker je vajen grške svoje domovine in rokodelstva svojih mladih let. Vsi pritrdimo njega prošnji. Ko vstanemo, pravi oče Arhont: »Znana so vama šetališča po gaji in po vrtu, izberita si jih, kakor vama je drago, mene pa oprostita za nekoliko časa; na dvorišči pred kipoviem se zopet snidemo.« Rekši odide s Kratom, mi Štirje pa se napotimo po senčnih iž-prehajališčih. »Kaj pa je tebi najbolj prijalo pri denašnjih vajah?« vpraša Harita Sokrata. »Kaj rad sem gledal telovadne uspehe vaših mladeničev, zakaj telovadba je bila tudi nam Grkom jako pri srci. Nič menj pa mi niso prijale tvoje tovarišice, martovčanska dekleta, ki so sicer brez pomisleka, vender pa deviško-milo s svojimi darili razodevala srčna čustva za tega ali dnega mladeniča.« V Sokratu so torej še vedno Idila dna čustva mladih let, ko je kipela v njega duši nekova strastna ljubezen do lepote in resnice l »Kakor si mi pripovedoval že v prejšnjih časih,« odgovori Harita, »iskal si svoje dni marljivo pojmov lepote pri lepih dekletih. Verjamem, da ti ni nihče vrstnikov jemal za zlo, ko si se veselil rajskemu gibanju krasnorasle plesalke Teodote. Zakaj bi se takisto ne radoval pri nas, vidčč, kakd dekletom ugajajo mladeniške kreposti! Tukaj imamo sicer nekaj druge šege, me dekleta se smemo namreč samč razodeti mladeniču, katerega si je izvolilo naše srce, ti pa si moral sam poiskati svojo Ksantipo l« .Če bi tudi šege ne zadrževale naših deklet,« odgovori Sokrat dobrovoljno, »vender bi bilo pravo čudo, ako bi se bilo kateri vnelo srce za moj silenski obraz! ,Ali nisem pregrd za Grke/ vzdihoval sem potihoma, kadar sem gledal toliko telesno lepoto okolo sebe. Prisiljen sem iskal takega vzora življenja, ki bi se dal združiti z neličnim mojim obrazom. Toda čim bolj sem pri lepih dekletih vpraševal po vzrokih lepote, tem bolj me je peklo, da zaradi svojega obraza nisem drugega nego gosenica, lazeča po cvctji grškega lepočutja! Toliko da sem zvršil kip Haritam, prestal sem raziskovati lepoto telesa in se obrnil k lepoti duha, k modrosti.« »Ali navzlic potrtim mislim o nelepoti svojega obraza,« ustavi ga Hrizila, »bil si vender mladenič ves vnet za lep obraz in lepo človeško rast, za krasoto dekliškega telesa in deviške miline. Ali se ne spominjaš, kakd te je nekoč tolikanj prevzela lepota plešoče Teodote, da si ji strastno zaklical: ,Obsolnči me z žarki milih svojih očij 1' Sam si nam pripovedoval, kakd si se natd ves zbegan s silenskim svojim obrazom tolikanj približal nje milemu obličju, da bi se bil malone do-teknil rožnih usten!« »Govorila si, kakor sem pravil. Pristaviti pa moram td-le: Ko se je to zgodilo, skočila je Teodota od mene, rekoč: ,Da te ne poznam in ne včm, kakd iščeš vzorne lepote, prestrašil bi me bil takd, da bi bila pobegnila, kolikor bi me nesle nogč!« — Takd govorčč, dospemo napdsled na stebrato dvorišče. V senco sčdemo pred kipovjem Kentavra in Sfinkse. (Dalje prihodnjič.) Iz slovanskih nebes. V proslavo stoletnice Jana Kollarja. D£m i o lom zpravu tob5 s hfiry, Komu misto zde u ž slibcno, Komu včnec pletou nebes kriry. Slavy deera. Zpiv 4, son. z. I. Odprta, glei, slovanska so nebesa, V njih mater Slavo gledam na prestoli, Slovanski svetci pa stojd okoli, Bliščč se v večnem svitu jim telesa. Zrl nikdar nisem takega Čudesa, Kar tukaj v zemeljskem prebivam doli; Od veličastva duh prevzet mi moli, Zamaknjenega sveti strah me Stresa. Za sveto stvar — svetejša ni nobena — Sred iskreno v prsih mi udarja: Da raj slovanska združil bi plemena! Da zasvetila zloge bi jim zarja, Da moč protivna bila bi zdrobljena — Takd želelo jc sred Kollarja! II čast božjo pel ie Dante Allighieri, Slavil veljakov svčtovnih vrline In živo slikal kazni za zločine Trpečih stvorov v nepopisni meri. Posnemal pevec ga je mnogoteri, Nobeden pa dosegel ni višine, Nikdd še spisal ni »Komedije divine«, Odmev le v dalji glas je »Slave hčeri«. Vendčr sladko zvend glasovi pdti; Najslajši pač glasovi so domači, Če smo za rodno stvar resnično vneti. Svojina tuja domačina pači, Zatd naš jezik rodni, jezik sveti Ponosno zvini v koči in palači ! III j^akaj Ii, vprašaš, pevam te sonete, Könnt Ii je namenjen slave venec ? Zemljan uboren ni več moj slavljcnec, Vzprejet med nebeščdne je neštete. Tam mati Slava venec drug mu plete, Ker bil ji vedno vnet je porojenec; Ljubezni vedno vrel mu je studenec, Ljubezni do rodov slovanskih svete. Stoletni rojstva dan sedaj praznuje V prostorih rajskih, v slavnem Slave krogi, In ž njim slovanskih svetcev zbor goduje. Tii konec je na vek prepiru, togi, Stoter iz zbora svetcev klik se čuje: »Zdrav, Jan Kolldr, glasnik slovanski zlogi!« Davorinov. Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov. Spisal M. Cilenšek. (Dalje. er ne moremo nikakor zanikavati, da niso cvetovi izpostavljeni raznovrstnim škodljivim vplivom in napadom po raznih živalih, to se pač ni čuditi, da imajo jako mnogo-brojne in mnogovrstne naprave, takd zvana branila, ki meda se prepreči škoda. Nekaj jih je, ki zabranjujejo po-vetru, r6si in deŽji; o takih tukaj ne bodemo govorili, teh odnošajih smo omenili v spisu »O rastlinskem opra-šenji« v »Kresi« (snopič 6., 7. in 8.), letnik V., kamor zavračamo blagovoljnega čitatelja. Tu se bodemo seznanjali samd s takimi napravami, ki odvračajo nepoklicane goste iz živalstva, in kolikor mogoče natanko razlagali vse, kar je ž njimi v zvezi. Najprej pa je treba omeniti, da se nanašajo zlasti na cvet sam, sicer pa tudi na nekatere druge rastlinske dele, sdsebno na liste in stebla, in sicer to le ondu, kjer bi poguba teh organov uničila tudi cvet. To je umeti takd-le : Stebla in listi proizvajajo snovi, od katerih si gradi rastlina cvet. Ako bi se ji preveč poškodovali, ne mogel bi se razviti cvet, in zatd je prepotrebno, da ostanejo ti deli vsaj do nekega časa kolikor toliko nepoškodovani. Da listi in stebla nekaterih rastlin ne ugajajo živalim, to včmo prav dobro. Nikdar še nisi videl, da bi prežvekovalec objedal liste kristavca ali svinjske dušiceraznih razhudnikov2), teloha3) in po-tonike *), čemerike 6) in podleskaa), trobelike7), krvavega lisca8), kocke 9), kopitnika10), smrdljivega bezga n), raznih homulic12) in net reško v 13) ter mnogih drugih rastlin. Celd toli oblizne koze se jih ogibljejo, in ako jim pomoliš zelenja vrtne ločike (salate). maka, mlečka ne dotaknejo se ga, rajši gladujejo. Skoro vse navedene rastline so strupene in nekatere diše takd močno, da jih že lahko spoznaš iz dalje. V njih staničnem soku se nabirajo raznovrstni alkalojidi in druge kemijske spojine, ki nikakor ne prijajo živalim. Tega pa vender ne trdimo, da niso sploh nobeni po volji. Tukaj grč samd za celoto; vsake neznatne *) Datura. -) Solanum. 3) Helleborus. "•) Paconia. 5) Veratrum. 6) Colchicum. T) Conium. $) Cyclamen. 9) Aristolochia. 10) Asarum. u) Sambucus Ebulus. ,2) Sedum. 13) Sempcrvivum, n) Euphorbia. rijo na to, škodbo po Nekoliko o poškodbe ne moremo jemati v poštev. Takd n. pr. g redd volčji češnji1) vse večje živali* s pota; s tem pa še ni povedano, da bi ne imela svojih prijateljev. Ima jih, in to precčj silnih; zlasti nekateri bolhdči so takd zaljubljeni v nje listje, da mu izjedd luknjico pri luknjici in da je potem nekamo podobno rešetu. To sevčda poškoduje zelenje, toda uniči ga ne; rastlina se veselo razcvita in rodi mnogo jagod, češnjam podobnih in zeld nevarnih. S tem pa še nikakor ni dokazano, da ne morejo i drobne živalce listom nahuditi in jih celd uničiti. Kjer bi se bilo bati zeld čutne poškodbe, nahajamo večinoma naprave, da Živalce ne morejo do listov. — Kaj pa porečeš o rastlinah, kakeršne so n. pr. razne pivke (mrtve koprive)2), smrdljivi babji zob 3), navadna madronšica *), včliki pripotec6), žabji biček e) i. t. d., ki rastd povsod ondu, kamor zahajajo prežvekovalci? Dasi so tukaj takd blizu njih zobu, da jim skoro molč v gobec in same silijo vanj, vender se jih ne dotaknejo, ampak rajši pomulijo neznatno zelenje med njimi. Tudi te imajo v svojem soku kemijske spojine, ki prežvekovalcem niso po godu, in zatd ostajajo za njimi. Drugi vrsti je treba prištevati take rastline, ki imajo trdno us-njato listje. Po naših planinah in visokih gorah je svet mestoma kar preprežen ž njimi. Nekatere so nizke, ostajajo pri tleh in tvarjajo raznobojne preproge, iznad katerih se dvigajo samd cvetovi v zrak ; druge so precejšnje, grmičaste. Niti prve niti druge ne ugajajo ovcam in divjim kozam, in prav malokdaj se pripeti, da bi jih poškodovale, nikdar, da bi jih uničile. Tudi trav in šašev z jako togimi listi ne marajo prežvekovalci. Po razsežnih planinskih obronkih, kjer prvakuje mestoma togi šaš i) takd, da ni prostora nežnejšemu rastju, ogibljejo se prežvekovalci jednoličnih planjav, zakaj omenjeno zelišče ni za njih zob. Tudi trdega volka 8) se branijo in ga popasd le v največji sili. — Je pa tudi nekaj takih rastlin, katerih listi so okovarjeni z bodečimi izrastki, sedaj tu, sedaj tam nameščenimi. V obče je ustanovljeno nastopno pravilo: Ako je treba braniti doraslo listje, videti je trne in bodice ob periferiji grmovja; ako so pa v nevarnosti listni popki, mladi razvijajoči se listi ali lub, ali ako se je bati na viš plezajočih živalij, tedaj nahajamo trne ob steblu, ali pa so listi in prilistki izpremenjeni v bodice. Nekatere rastline nosijo trne samd za mladosti; kadar pa so se za toliko odmeknile od tal, da jih živali ne dosezajo, ne razvijejo se jim več. J) Atropa Belladonna. 3) Lamium. 3) Geranium Robertianum. 4) Linaria vulgaris. Plantago major. 6) Juncus bufonius. ') Carex firma. Nardus strieta. Mnogo navedenih branil ohranja rastlinam samd toliko listja, kolikor ga je neizogibno potrebnega, da se razvije cvetje, ostalo pa poberd živali. Slabo bi bila skrbela priroda za živali, živeče ob rastlinski hrani, da so vsi listi vseh rastlin nedosežni in neužitni! Ako je torej že velike važnosti, da živali ne dosezajo vseh zelenih listov, ni se čuditi napravam zaradi dnih nežnih lističev, ki sestavljajo cvet, mariveč pričakovati smemo, da so cvetovi, katere proizvajajo sokovi toliko in toliko zelenih listov, še bolj okovarjeni in zavarovani. Kajpada, poginiti bi morale vse rastline, katerih cvetovi niso zavarovani, katerih cvetovi so celd živalim izvrstna hrana, ker bi jih zadušile in uničile dne rastline, ki imajo v cvetovih raznovrstna branila. Napačno bi pa vender sodil, kdor misli, da so živali v obče samd uničevalke rastlinske, zakaj premnogo jih je, o katerih dobro včmo, da so njih poseti za rastline jako važni; še več, celd njih napadi na rastline donašajo dostikrat mnogo koristi, in to zlasti tedaj, kadar se je brazda Že toliko razvila, da lahko vzprejme cvetni prah. Nekateri cvetovi so namreč takd uravnani, da morejo le neke drobne živalce do njih. ki se potem ondu sučejo in sučejo, dokler niso prišle v do-tiko z bistvenimi cvetnimi deli — bodisi s prašniki ali z brazdo. Z ozirom na omenjeno korist imajo premnogi cvctovi naprave, ki naj privabijo živalij. Sevčda samd nekatere živali, zakaj druge bi vzpričo svoje telesne postave neugodno vplivale na cvet, kakor smo to poudarjali že od začetka, naštevši najvažnejše nepoklicane goste. V poštev jemajoč posamezne rastline, ločiti moramo živali na take, ki so rastlini potrebne, da se z vrši oprašitev — poklicani gostje — in na take, katerih pohajkovanje po cvetu provzročuje neposredno škodo ali vsaj ne prinaša nobene koristi in takd napdsled venderle škodo — nepoklicani gostje. Ti poklicani in nepoklicani gostje so pa gledč na vsako pojedino rastlinsko vrsto jako različni; nič menj raznovrstna pa tudi niso na jedni strani mamila, na drugi branila. Kar se tiče branil — in o teh nam je govoriti — to je njih raznovrstnost tem večja, čim več gostov se plazi in poseda po dotični rastlini. Pač redki so cvetovi, ki bi imeli le jedno vrsto prijateljev; navadno jih kär gomezi po njih ; tu ni nobenega razločka. Vse, veliko in malo, krilato in nekrilato, mehko in s trdnim oklepom obkroženo, grizoče in sesajoče, vse se po-miče in preriva po cvetu, da bi si osvojilo dišeče slaščice ali pa sklestilo nežne cvetne lističe. Zatd bi pač nikakor ne zadoščalo, da ima rastlina samö jedne vrste branilo, zakaj gostje so razne velikosti in postave. Ako torej ostani cvet in ako vsak njegov del deluj po svoje, treba je, da je rastlina kolikor najbolj mogoče zavarovana. Zatd pa imajo tudi nekatere dve, tri in časih celd več vrst branil. Navzlic nenavadni raznoličnosti in veliki zamotanosti raznih naprav, o katerih ne moremo dvojiti, da so branila proti nepoklicanim gostom, vender lahko spoznamo, da jih je nekaj, ki se vedno ponavljajo, in da jih ni nemogoče sestaviti v pregledne skupine. Prav čudno pa je, da so branila tiste vrste tu na tem, ondu na dnem rastlinskem delu; tu so namreč nameščena na steblu, ondu na listih in kje drugje v cvetu. Nekaj posebnega je tudi to, da se odlikujejo rastline raznih skupin po jednakih branilih. Vse naprave, kolikor se jih sploh razvije na rastlinah, lahko delimo na take, ki naravnost branijo, da ne pridejo nepoklicani gostje do cveta ali njega posameznih delov, in na take, ki se jih kkr tebi nič meni nič ne morejo ubraniti. Tej vrsti prištevamo take naprave, ki izvršujejo svojo nalogo s tem, da ustavljajo delovanje raznih organov, ki vabijo žužke na poset, ali pa s tem, da se naredi ob poti, držeČem v cvet, raznovrstne tvorine, ki daj d nepoklicanim gostom obile in dobre hrane ter jih takd odvračajo od cvetov. Oglejmo si zaporedoma navedene naprave in začnimo z dnimi, ki naravnost branijo, da ne pridejo nepoklicani obiskovalci do cveta ali njega posameznih delov. Tu je najprej omeniti nekaj takih rastlin, ki proizvajajo v svojih cvetovih snovi, kakeršne ne ugajajo nekim živalim. — Dragi čitatelj l Domisli se dnih dnij, ko si deč£k lovil metulje in v svoje veselje nabiral gosenice in jih redil. Dobro se še spominjaš, da si svoji živinici, zaprti v posodi, nosil listje dnih rastlin, s katerih si jo bil vzel, zakaj predobro si si zapomnil, da ne mara drugega. Ako se ti je pripetilo k&j jednakega, zapazil si ves žalosten, da so gosenice nekamo shujšale, in ako bi jim ne bil pomagal Še o pravem času, ležale bi bile drugega dnč mrtve navzlic obili hrani. Vsak list ni za vsak zob! Poskusil si morebiti tudi td-le: Natrgal si od matere rastline (od tiste namreč, katere listje najbolj prija dotični gosenici) prelepega in nežnega cvetja ter ga rahlo položil živalci pred zob. Toda, oj prevare I Niti pogledala ga ni in rajši je prebila najhujšo lakoto, dokler ji nisi ponudil zelenja. Tudi sesalci, kolikor jih je ustvarjenih za rastlinsko hrano, niso cvetovom prijatelji, in naša goveda in ovce gredd mirno mimo najlepših cvetek, kakor da jim je njih vonjava zoperna. Le pojdi v gozdna zakotja, v dobrave in loke, kamor zaganja pastir svojo Čedo, in videl bodeš na svoje oči, da se nobeno govedo ne dotakne toli priljubljene in vrlo dišeče šmarnice, ne dišeče vijolice, jednocvetne hruščice1) in drugih dobro dišečih cvetov. Ne trdimo sicer, da bi jih ne povohalo, ali to mu je zadosti, morebiti še več nego zadosti, zakaj inače bi ne šlo z gobcem naprej, iščoč raznega zelenja. Stopi jesenskega dnč na travnik, ko je marljivi gospodar že spravil zadnjo košnjo pod streho, in izvestno se razveseliš mičnega cvetja, ki je ugledalo nedavno božji dan. Tukaj se šopiri v lepi barvi nežni jesenski podlesek, ondu zala jednopčrka s) v družbi košate bele smet like.3) Prva je strupena, ostali dve sta grenki; zatd pa jih pušča živina za seboj, dočim pomuli med njimi poganjajoče trave in drugo zelenje. Jednako se godi svežim venčevim lističem kovačnika *), selzenovca liüj. georgin in klinčnikov. Po planinskih pašnikih, sdsebno okolo planinskih hišic, rase mestoma masleni grint6) v tolikih množinah, da zatopi malone vsako drugo rast. Tod kaj lahko opazuješ, kakd so goveda, ovce in koze objedle njeno Ustje, cvetje pa je ostalo popolnoma celo. Drugje te pozdravlja lepo, časih močno dišeče cvetje raznih planink, toda divje koze ga niso nič kaj vesele, ne menijo se zdnje in ga puščajo na miru. Ako pa nisi prijatelj planinam, potrudi se samd na trato poleg ceste ali pota, kjer se goveda navadno pasd, in videl bodeš, da ostaja za njimi cvetje ondu rastočih velikocvetnih zvončic, grintovcev, rmana, papeževe sveče i. t. d., in le zelenje je kolikor toliko odgrizeno. Zajedalk, ki pijd sok iz drugih rastlin in nimajo zelenih listov, kakor so n. pr. poletni koreni, luskovec, razne preden ice, samovratec7) in druge, nikdar ne poškodujejo živali. Mnogo rastlin bi še lahko navedli v dokaz, da živini sicer ugajajo njih listi, da pa ostanejo cvetovi, če količkaj mogoče, res popolnoma nepokvarjeni. Kot važno posebnost je treba omeniti še td-le: Kjer je cvetje med listjem takd nakopičeno, da ni moči doseči listja, ako se silno ne poškoduje cvetje, ogiblje se živina tudi zelenja. Po naših planinah rase skoro povsod mični Device Marije plašček s), a njega drobni cvetovi imajo svojo posteljico med velikimi listi, in le takd je mogoče, da ostane rastlinica malone popolnoma nepoškodovana in se veselo razvije celd ondu, kamor zahaja živina vsak dan. — Brez ugovora lahko trdimo, da provzročujejo cvetano, kakeršno vidiš po pašnikih, blizu pristav in planinskih koč, sploh povsod ondu, kamor zahajajo prežvekovalci redno več Časa, neke kemijske spojine, ki so se nabrale v *) Pyrolla uniflora, -) Parnassia, 8) Euphrasia. *) Lonicera Capr. Malva. c) Se-necio. ') Monotropa. «) Alchemilla. cvetovih. Da jim nekoliko pomagajo tudi razna branila, takisto oblika in način, kakd se razširjajo plodovi, o tem ni dvojiti. Popolnoma umevno pa je, da se razvijajo po takih krajih rastline, katerih se brani živina, käj veselo in da se namnožč sčasoma veliko bolj od dnih, katerim odškrne cvetove živinski zob in jih zmoti v nadaljnem raz-vitku. Pogled po ogerskih pustah te uveri o tem do dobra. Ondu nahajaš okolo selišč poleg bodiča1), stoglaveža2) in osatov zlasti tudi toliko svinjske dušice, zobnika i. t. d., časih brez vsakega drugega rastja, da se omenjenemu prikazu ne moreš načuditi. In ali more biti drugače? Gotovo nam pritegneš, da ne, ako si prcudaril, da take in jednake rastline ne morejo ugajati živini, bodisi ker so prebodeče in trnjeve, bodisi ker imajo v svojem soku kemijskih spojin, ki so ji zoperne. Če pa rajši hodiš po planinah, tudi dobro ; i tukaj ti lahko postrežemo. Ves upehan prikolovratiš do pastirske hišice in si poiščeš dobrodejne sence ter se zlekneš po travi. Toda težko si dobil pro. štora, zakaj vse je prepreženo z visokim, nerodnim in časih celd z bodečim rastjem, ki se na prvi pogled razlikuje od sosednega. Tukaj te zbode v oči cela gošča lisjaka, ondu se je nastanila planinska kislica, nudčč svoje velike liste prežvekovalcem; a prav nič se ne menijo zanje, rajši bi menda gladovali nego popasli rastline, ki jim niso po volji. Tudi osat in druga rast se druži ž njima, in ta čudna zmes se širi zmirom dalje od prvotnega prostora in ti dostikrat pokaže tudi kraj, kjer je stala nekdaj ubožna kočica. Snovi, zaradi katerih cvctovi marsikaterim živalim mrzč, so ali alkalojidi ali smole, zlasti pa hlipna olja. Kakor pa navadni listi, ki sc odlikujejo ali po alkalojidu ali po smoli ali p o hlipnem olji, ne ugajajo vsaki živali, zakaj jedni so po volji, drugi mrzč, prav takd je tudi s cvetnimi deli. In dočim se ogibljejo sdsebno prežvekovalci dišečega cvetja, vabijo hlipna olja manjše živali, zlasti žužke, že iz dalje na cvet. O tem se lahko prepričamo najbolj ondu, kjer opazujemo dehteče cvetove ponoči, kadar žužek ne vidi in ga vodi le vonj do rastline. — Napdsled bodi omenjeno tudi to, da kemijske spojine, zaradi katerih živali ne použijejo svežega cvetja, izhlapč ali pa se močno izpremenč, ko se posušč cvetovi, in le takd je mogoče, da jih pohrustajo prežvekovalci v senu in otavi. Kemijskih spojin prva naloga je, da preprečijo kolikor mogoče poškodbe po velikih živalih, zlasti po prežvekovalcih, zakaj brez njih bi poginila marsikatera rastlinska vrsta in izginila s površja matere i) Xanthium, 2) Eryngium. zemlje. Veliko več pa je drobnih Živaleč, ki silno hrepeni po raznih rastlinskih delih in iztikajo skoro noč in dan za medom ali nežnim zelenjem, ali pa popasd cvetne dele, brez katerih rastlina ne more nastaviti plodu, ne roditi kaljivega semena. Toda vsem ni pogrnjena miza, zakaj »veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih«. Ako bi utegnila biti živalca rastlini na kvaro, navadno ne more do dnih delov, ki bi jih pokvarila. Rastline so proti takim nepoklicanim gostom käj izvrstno zavarovane, in Število raznovrstnih naprav baš ni majhno, kakor se skoro prepričamo. (Dalje .prihodnjič.) Jezdec. ITT. JJ vranec moj. poskočnih nog Privila na srce me bo, Ponesi me čez log in slog; A tebe božala ljubkö; Le brzo, brzo, moj konjič, Dobil bos ovsa ti od njd, Tj h v vas, kjer moj cvetč deklič. A meni dala bo sreč. In ko pojezdim spet domöv, Ti v grivo vplela bo evetöv, A šopek jaz in sto in sto Poljubov bom dobil v slovd. Breda. V Zäl in kes. Iljudjd potiskajo v cerkev ljudi. Pomldd osvitlja doline, gorč; Kaj danes li v svčtli se cerkvi vrši? Pred jamo na grobji dekleta stojč Poroka! In raka. Za stebrom cerkvenim dčkle bledo Iz dalje pa mlad se ozira mož Na ženina motno upira okd Na belo rako, na venec rož In joka ... In plaka ..... . Dolčnjec. Planinsko jezero. (globoko jezčro brezdanje Globočje od tega jezčra, Leži sred planinskih dobrav, Zdi mčni se tvoje okd, In v valih prezornih leskeče V njem lepše blesti se od nčba Modrina se nebnih višav. Deviške ti duše nebd! S. L. Mozirski. Jara gospoda. Povest, Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) XI. i§||itite, kolikor hočete, ujamem vas!« »Ne bodete me! — Nikdar ne!« »Oh, gotovo 1« Z brzim skokom je bil preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebra, čez katero se je podila vsa družba. Oni so se drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehteČega, kakeršen se kaže le na jasni večer poznega polletja. »Imam vas!« »Ne, nimate me Še! Pustite me!« Jezno je razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdolu. Ali on je bil urnejši. Ujel jo je okolo pasa in pritegnil k sebi. »Kazen treba plačati!« sopnil je. »Pa tam gori — vpričo vseh!« vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo po lici ter se mu izkušala izviti. Oba nista znala, kakd razvneta sta. »Ančika!« šepnil je on, in ker mu ni imela moči braniti, pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna. »Pustite me, gospod Pavel!« zaklicala je sedaj glasno, in ko jo je izpustil, vender se ni genila z mesta, nego z rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela. »Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da takd ravnate z menoj?« Takd je šlo očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo. Toda zdajci se ojači in govori kakor glumač na odru: »Storili — storili mi niste ničesar I A vender — nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas ljubim, da nimam drugih mislij, drugih želja nego jedino na vas, le vas — Ančika!« »Haha!« zasmijala se je na pol veselo, na pol trpko; »zakaj mi pa tega niste prej povedali?« »Prej?« dejal je Pavel in ponovil mehani Ško: »Prej — kdaj prej?« Gospä Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tu pod smrečjem in robidovjem. »Vrniva se! Pogrešali naju bodo!« velela je hladno, Pavel pa je korakal molčč za njo. Tikoma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh drugih. Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je držal učiteljico Juliko za roko, učitelj je bil ujel notarjevo soprogo, in Minče je neusmiljeno tiral jedno mlajših davkarjevih deklic. Trgovca in več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, privojevali so si bili takisto večinoma vsak svojo družico, le zadi globoko v grmovji je še težko sopihal jeden samec: naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro, uprizorjeno po jednem mlajših gospodov. »Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?« vzkliknil je adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo našel predmet, na katerega je hotel obrniti pozornost drugih. »Oh, preklicano l Jaz nisem več takov, da bi prekopicaval kozle kakor vil« zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez družice, in ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev ujame jedno izmed udeleženih gospa in gospodičin, katerih pa je bilo po jedno menj nego gospodov — pričakovati mu je bilo obične kazni. Le-tä in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na skupnem zbirališči. — Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice, in že ves popdldan so porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirji in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikanske harmonike, katere je vlekel trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj dni. Zvečer pred odhodom so hoteli užgati še velikanski kres. — »Kaj ti je? Ali ti ni dobro?« vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadi planote ob debeli hruški. Ondu je bila nekoliko prej zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griči; od tam se je odpiral najširši razgled. »Glava me boli! Pa bode skoro bolje!« deje ona malomarno. »Preveč si se utrudila!« mčni on in hoče oditi. »Da se le ti nisi!« Nekov čuden naglas v teh besedah je provzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil. »Jaz? Kaj hočeš s tem?« pravi malone osorno. »No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj včš, s kom se trudiš ves popdldan 1 Mene nisi lovil, mene, ampak tisto — tisto staro devico, tisto — učiteljico si ujel, tisto si moral ujeti !« »Ančika, ne bodi brezpametna!« zavrne jo Vrbanoj na pol sme-homa, na pol nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutku rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vender ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega je zvenelo iz njega; takd vsaj se mu je dozdevalo. »Le pojdi, pojdi zopet tja; težko te že čaka!« hiti Vrbanojka. Sodnik je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela. »Vedi se vender takd, kakor se spodobi!« dejal je, kakor bi karal porednega dečaka. A tukaj je slabo naletel. »Kakor se spodobi — spodobi! Sevčda, to je vedno tisto očitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega kar hočeš, kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim takd sladko, takd lažnjivo, takd olikano kakor davkarjeve gospodičine — kakor bi se ne trudila ravnati takd kakor druge gospč! Zakaj — čemu si me pa vzel ? Nisi H včdel, kakova sem, kaj znam?« Vse to je kär bruhalo iz nje, tiho, polglasno, a zatd tem silo-viteje jedinemu poslušalcu. »Mdlčil« velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. Jeden izmed gospodov se približa hruški. »Milostiva gospä — kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?« zakliče na glas. Bil je adjunkt Pavel. »Pravi, da jo glava boli,« odgovori sodnik. »Oh, mislim, da bode skoro bolje!« vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. Takd odideta k ognju, sodnik pa malomarno zvižgaje za njima. S tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekamo neumeven, toda silno bodčč mu je bil še vtisek, katerega so napravile zadnje besede Ančkine: »Zakaj — čemu si me pa vzel?« Vender ni utegnil premišljati o tem. Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu, in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, Švignil nekoliko pedej kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje zapojd veselo pesem, tam ob strani pokne nekaj topičev, in v občem oduševljenji dvigne učitelj svoj kozarec ter napije kumici šolske zastave, katero bodo jutri blagoslavljali.' Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Ančiki v roko. »Živela kumical« zazveni iz nova, organist potegne ob harmoniki: »Mnoga leta živela l« in ves divji zbor zapoje za njim. »No, Andrej, ali ne bodeš trčil?« vzklikne notar Valentin, ki je bil vzpričo raznega popdldanskega veselja že ves rdeč v lice. »Gospod sodnik — z menoj tudi!« oglasi se poleg Vrbanoja Julika, zagorska učiteljica. »Kozarca nimam, kozarca!« hiti sodnik. »Nä, tukaj je moj!« izpregovori Ančika, stoječa nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je ob-stopila soproga. Andrej je trkal in pil. Skoro je bilo po velikanskem kresi; v žareči kup je vrgel napdsled pijan student nabasan topič, da se je glasno kriččč vse raz-begnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil, da je konec denašnji veselici. X. Drugega dnč se je vršil vzpored natanko in točno, kakor je bilo določeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri včliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi menj izurjenimi dijaki, »vrgli« slovesni »benedietus« — kakor se pravi v pevskem jargonu — ker je jeden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj »udaril« vmes; pri zabijanji žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju-rano-celniku pripetila nesreča, da se jc spoteknil ob stopnicah, držeči h na oder, in se moral oberdČ ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom preprežene deske, kar sevčda ni povečalo dvoj-bene oduševljenosti, s katero je gledalo trško in kmetsko prebivalstvo vse slavnostno dejanje; in ko se je vršil osnovni zbor gasilnega društva, pokazal je takoj zli duh razpora svoje rožičke: osnovalci so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospodstvo v društvu, ki se še ni porodilo. Koncem so se potolažili vsi s tem, da so denašnje volitve le začasne in da bode treba odločilno besedo izpregovoriti šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih. Zatd je na večerno veselico prišlo napdsled vse najboljše volje. Veselica je bila v gorenjih prostorih ICračine krčme. Nekoliko drugih gostilničarjev je sicer zabavljalo, toda ker je oče Krača izredno požrtvovalno izpraznil celd svoje zasebno stanovanje in ker je bila gospä sodnikova — ali' kakor so ji drugi še vedno dejali — Kračina Ančika — kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor, da mora biti tukaj — bal parč. Notar Valentin je tekal ves dan semtertja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in jedni m trgovcem opravljal posle vzprejemnega odbora in rediteljstva za večerno veselico. Vse je šlo gladko, in okolo devete ure so že plesali prvo ka- driljo. Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen, in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančiki. Nocoj je bilo Valentinu jedno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel. V poletno noč odmeva: »pet pedij!« Sicer ni niti Šuma niti klica; Le v tesni kletki drobna prepelica Bedi in poje, ko vse mirno spi. V polmračni sobi na blazino belo Naslanja težko glavo mlad bolnik In vrača se v prežite kratke čase: Razvija se pred njim življenje celo, Mnog hipec lep, mnog jasen gleda lik, Veselih pesmij čuje znane glase . . . Posluša in smehljd se, Češ, skoro se povrne krasna doba, Saj če si mlad, še daleč je do groba — — V poletno noč odmeva: »pet pedij!« (Dalje prihodnjič.) Balada o prepelici. Fr. Gestrin. O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. (Dalje) IV. Kaj določujejo »instrukci j e« o čitankah gledč na snov? Je pa druga vrsta nezadovoljnežev, katerim je sicer prav, da Sinstruk-cijam* čitanke niso več enciklopedike, katerim glavna zvrha bi bila tvarina, toda zopet jim ne ugaja, da so instrukcijska določila na materijalno stran takö skopa, skoro samö negativna in samö, kar se tiče pesmij, nekoliko pozi-tivnejša (»kanon«), češ, po kakih načelih izbiraj čitankar, ko ima celd proste roke? In tedaj zahtevajo (n. pr. Bräunl n. o. m. str. 11), naj se instrukcijska določila o nemškem čitanji na nižjih razredih pretvorijo in spopolnijo. Vsi ti in podobni nezadovoljniki delajo krivico »instrukcijam«, ker se jim ni posrečilo ali ni hotelo dovdlj se zaglobiti v njih jednotno, vodilno misel ter jim takö priti do živega. Prenarejati pa se sploh pri ,instruk-cijah* vsaj v tem delu ne da veliko, zakaj čim globlje sem se zamišljal vänje, tem bolj se mi je utrdila vera, da so celovite in jednotne, kakor bi bile vlite. Isti duh, iste vodilne misli prešinjajo ves dotični odstavek (str. 71. do 104.), ki je gotovo jednotno delo, takisto o napotku za čitanje kakor o navodilih za pismene naloge. Kakö krivo je razumel ali pa nepremišljeno je sodif Bräunl o »instrukcijah«, rekoč (n. o. m. str. 9.), »da niti neče pobijati instrukcijske formalistiške struje, češ, da je že davno premagana in odpravljena in da je tu v ,instrukcijah{ zadnjikrat dvignila glavo!® Kakd vzorne in res prave pojme imajo »instrukcije« o preklicani oblikovni sträni prozajiških in poetiških umotvorov, to se ne kaže morda nikjer jasneje nego v njih določbah gledč na pripravljanje pismenih nalog (n. m. r. str. 103./4.). Tamkaj velč: »Kar se dostaje načrta pismenih nalog, nikar ne zahtevaj od učenca, da ti izgotovi načrt, predno je še poskusil obširno sestavo; na ta način nastanejo megleni, praznotni načrti. Saj venderle učencu naloga napreduje takole: premišlja o snovi dane mu naloge, domisli se te in dne stvari — toda osvoji si jo šele tedaj, ko ji je dal obliko, ko jo je zabeležil; in nikdar ni duševni njegov napor večji nego pri oblikovanji ali stvarjanji oblike, tedaj stoprav se mu razvija tvarina, tii misel poraja misel. Te prosto se vrsteče misli spravlja potem v trdno obliko in red. Takö dospč šele do načrta, kateri je podlaga končnemu izdelku. Prav malokateri dijaki imajo zajedno snov in obliko tolikanj v oblasti, da bi mogli napraviti res premišljeno nalogo po načrtu iz prve roke.« To je tista for- malna stran, katero vedno in vedno poudarjajo »instrukcije«, a nikjer bolj nego tukaj; v tem zmislu je formalna stran ne anakronistiški formalizem, ampak inkarnacija, porajanje ideje, ki se vrši ne le v poeziji in prozi, ampak pri vseh umetnostih in ni nič menj važna nego ideja sama, vsekakor pa neločljiva od nje. 'Ield brez duše je mrtvo, a tudi duše človeku ni dano videti brez telesa. Ni ti treba biti pesnik ali sploh umetnik, da bi umel, ali bolje rečeno, čutil öno resnico; kdorkoli je kdaj poskusil razpravljati o kakem predmetu pismeno, uveril se je o tem: če ti je bil predmet še takö jasen, vsa tvarina še takö določena in razpredeljena, ko si ji dajal pismeno obliko, dobivala ti je sproti pod rokami drugačno lice, da si sam strmel. Kdor je to že sam poskusil, ta gotovo oberdč podpiše gorenjo trditev. Po takem tolmačenji pa, to se mora priznati, kaže se nam tisto sicer neumevno in na videz anakronistiško poudarjanje formalnosti v »instrukcijah« v cel6 drugem svitu. — Težko st je misliti temeljitega poznava telja in ocenjevatelja kake umetnosti, recimo slikarstva, takega človeka, da bi ne bil, ako že ne sam slikar, vsaj nekoliko izkušen v slikarski tehniki, ki bi ne bil še nikoli videl slikarja v atelijčji s paleto v roci. Neovržna istina je, katero smo poudarili že jedenkrat: stoprav ondaj, kadar si se pri kateremkoli4 umotvoru uveril o jednovitosti, nerazdelnosti. istovetnosti ideje in oblike, moreš vzklikniti: »V delavnico sem tvojo zrl, umetniki« In uprav poezija, t. j. poezija v najširšem pomenu, ali recimo pisateljstvo je najsplošnejša umetnost, ki obseza najširše kroge, ki je že od nekdaj in je še veliko bolj dandanes bistven del splošne omike; in po pravici se smč zahtevati, da je vsak izobraženec kolikor toliko poučen o pesniški ali pisateljski tehniki. Uprav po tem tehniškem momentu pa težč, če se ne varam, ,instrukcije*, poudarjajoč pri čitanji vedno in vedno formalno stran. Ali pa so upravičene tožbe Bräunljeve (gl. n. o. m. str. u.), da so instrukcijska določila o nemškem čitanji na nižjih gimnazijah še vedno nenatančna in nezanesljiva? Menim, da ne; res da omenjena navodila baš na to stran niso käj besedovita, ali pazen čitankar nahaja v njih dovolj migljajev za dvoje prevažnih vprašanj, namreč prvič za vprašanje, kod izbiraj gradivo nemškim čitankam za nižje gimnazije, in drugič, kakö ga izbiraj. »Instrukcije« velevajo (str. 92.), da se čitanje v V. šoli bolj in bolj približuj svoji neposredni zvrhi, uvajanju v 11 ä r o d n o slovstvo. Celö jasen se mi vidi po teh besedah zaključek, da bodi že tudi na nižjih gimnazijah vsaj posredna zvrha nemškemu čitanju uvajanje v narodno slovstvo. To misel do nedvojbenosti potrjuje instrukcijski „kanon*, kije sicer sestavljen samö za poezije, ali je dovolj jasen kažipot tudi za prozajiška berila. Cel6 ujemajo se torej v tej točki Ä instrukcije® z nazori takih mdž, ki so o tej stväri naj- temeljiteje premišljali, n. pr. s Zillerjem,x) z J. Schmidtom. 2) Vprašanju, kakö treba izbirati, odgovarjajo ^instrukcije* v istem zmislu kakor omenjeni veljaki, rekoč (str. 80 ): »Ta vzajemnost med vsebino in obliko pa streže stilistiškim in etiškim učenim namenom s tem, da primeri v plemeniti obliki obsezajo tudi plemenito vsebino in da naj se učč na pamet samo v zor i te reči«. Ali ni to ista misel, katero le še jedernateje izraža Frick z besedami, da se čitaj »von dem Besten das Beste« ? Isto pravilo postavlja tudi Ziller, rekoč: »Neklasiški pisatelj pri vzgajanji kratko malo ne bi smel rabiti, dasi je splošno ukoreninjena nasprotna razvada.« 3) Po jinstrukcijah* je torej nemškemu pouku zvrha: formalna vzgoja na närodni podlagi; na podlagi materinščine in domačega slovstva si pri ddbi učenec tisto splošno omiko, katero si je pridobival doslej samö na podlagi staroklasiških jezikov, tisto splošno omiko, ki ga usposablja, da z razumom in užitkom čita dobre pisatelje, samostojno ocenja umotvore po njih idejah in obliki in morda tudi samosvoje ideje vliva v lepo obliko. Ali ni to vzvišena zvrha? Ali se ne približuje po tej «vrhi pouk o materinščini močno tistemu vzoru, o katerem snivajo in morda upravičeno sni-vajo öni reformatorji, katerim ni dvojbeno, da pride čas, ko se iztisneta z oblastnih sedežev latinščina in grščina in se umakneta materinščini, ki bode središče vsemu pouku ? *) Po tem razmišl je vanji nam ne more biti dvojbeno, da je tisto poudarjanje formalne strani pri nemškem pouku tanko premišljeno. »Instrukcije* pa je nagibal, kakor jc videti (gl. n. m. r. str. 95.), tudi še drug razlog. Ako ne bi zabičevale vedno in vedno formalne strani, tedaj bi lahko krenili ognjeviti germanisti na stranske poti, in proučevanje närodnega slovstva bi jim bil samosvoj in jedin namen. Široperila bi se germanistika, kateri bi bila vsaka staronemška molitvica neizmerno dragocenejša nego najlepši umotvor kakega drugega jezika. Iz kratka: pri nemškem pouku bi zavladalo golo, suhoparno strokovnjaštvo, kakor je vladalo nekdaj pri latinščini in grščini ter tukaj globoko zavozilo v blato pedagoška kola, in malokateri učitelj germanist bi potem vprašal po splošni izobrazbi, ki jo na podlagi nemščine Nemec doseže prav takisto in še lože in hitreje nego na podlagi tujih jezikov, po izreku Goethejevem: »Der Deutsche ist gelehrt genug, wenn ') »Das den deutschen Lehrstunden eigenthümliche Material sind nur die Stoffe der deutschen Literatur.« Gl. Zeitschrift für d. österr. Gymn. 1. 1889. str. 2. -) »Fragt man nun, woher für den Deutschunterricht diese Lesestoffe genommen sein sollen, so ergibt sich für einen Unterricht, dessen Ziel Einführung in die Literatur ist, von selbst das Gebiet der deutschen Sprache« Gl. ». m. r. str. 2, »J Gl. n. m. r. str. 2. in 3. *) Prim. G. Weitzenböcka članek »Pro aris et focis« v knjižici: »Zur Reform des Sprachunterrichtes* Wien. Karl Graeser. 1888. er sein Deutsch versteht.«. — Torej pridi po pravici närodno slovstvo v poštev samd toliko, kolikor obseza umotvore obče priznane vrednosti, a ne kot zbirka redkih, toda estetiški nič vrednih posebnostij. Da pa ^instrukcije* ne vežejo rok čitankarjem niti ne ukazujejo, iz katere vede naj bodo berila zajeta in koliko iz vsake vede, kdo bi ne odobraval tega? Poleg önega dvojnega določila ima torej nemški Čitankar dovdlj široko polje, dovdlj pedagoške prostosti, da dokaže svojo spretnost, svoj ukus in takt. In prav je takö; kdo bi mu hotel omejevati te slobo ščine? Baš s to sloboščino dokazujejo »instrukcije«, da so se res okanile enci-klopediškega stališča. Potemtakem se ujemajo instrukcijske terjatve povse z dnimi zmotri, katere so si postavili slavnoznani berlinski čitankarji, zahtevajoč, »da se učenci po nemškem pouku i privadijo slovniškim in stilistiškim pravilnostim i uvajajo v nemško pesništvo in slovstvo, v nemške pripovedke in nemškega näroda svojstvo.« *) Nadrobno smo torej, mislim, dokazali, da so »instrukcije« o nemščini v dobri druščini, da se ujemajo z najveljavnejšimi nemškimi veljaki. Tudi že večkrat omenjeni, izvrstni članek J. Schmidta »Das deutsche Lesebuch der Zukunft« (Zeitschrift f. d. österr. Gymn. str. i.—8.) se v obče strinja ž njimi. Samö v jedni točki se je odmeknil Schmidt od njih ali bolje: vzpel se je za stopinjo više, zahtevajoč kakor Herbartovci, da bodi čitanka jednovita: »Kakor je imel grški deček jednovito berilo — Homerja, židovski starozakonske in talmudske pripovedke, takd se i denašnji mladini podavaj jednovita čitanka.« To terjatev je potem ponovil in utemeljil Spengel.3) Kaj naj mislimo o nji? Menda je najbolje, da še počakamo; stvar še ni dognana. Upira se ji dvojen pomislek. Prvič bi bilo težko najti celö v ogromnem nemškem slovstvu bodisi pesniški ali prozajiški umotvor, kateri bi bil le približno iste veljave med drugimi umotvori, kakeršne je Homer v grški ali stari zakon ali talmud v židovski književnosti; niti Schmidt sam ne vč zänj in priporoča zategadelj manjše jednote, za vsak tečaj svojo. Toda kaj so proti Homerju Grimmove pravljice ali Hebljeve pripovedke ali Lessingove basni ali Brehmovo živalstvo, katere n. pr. priporoča Schmidt za prvo šolo? Drugič pa treba pomisliti, da so dandanes učni zmotri vender nekoliko bolj zamotani in obsežnejši nego so bili Grkom, katerim je bilo veliko več do tega, da si mladina utrdi značaj, nego da si priddbi pozitivnih vednostij. ') Drr. Bellermanu, Imelman, Jonas in Suphan, izdajatelji nemških čitank v štirih zvezkih. Berlin. Weidmann. 2j V »Supplementheftu« k »Zeitschrift fur die österr. Gymnasien« 1. 1892. In še nekaj l Je li mladina na tej stopinji zmožna, da bi umela in pojmila večje jednote ali jednovite sestavine kot celokupne umotvore, ko se ji to dostikrat ne posreči niti pri manjših umotvorih ? Herbartovci so pač uverjeni, da jednovite snovi provzročujejo zaokroženo omislije, da ugodno vplivajo na čustvo in voljo i. t. d. Vsekakor ta točka še ni dognana, treba bode o nji še razpravljati, in dotlej jo izpustimo iz čitankarskega programa. (Dalje prihodnjič.) V. Bešek. K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Dalje.) cvtükati cniučcm, cviliti kakor svinja. — cMuktdti abzwicken, ščipati käj od česa, n. pr. sir. — cmiizali cmužcm: pes cmuže, ko bi šel rad v hišo. — coclin m. = cula. — čokati se = calkati. — cokel m. cokla. — cTakica f. ime svinji. — cokuš m. nekakšne pomije, Art Spülicht. — cZmdrati ogr. o konji, nekako hoditi: Nagy navod 96 konj tak bistro ide, kak se ženč: nastopno, condrajouč, na skakouč. — cöpar m. ime psu. — copiti cöpim, einen Faustschlag versetzen. — coprlja f. = coprnija Zagrebce, Mulih, Gašparoti. — cöpmi adj. = coprski. Krajačevič Petretič i. t. d. n. Petretič 221 ova zapoved prepovčda: krive boge, bolvane, vräge: krivu veru pogrtnsku, veru crctričansku, vse navuke krivci vse vražje mešt-rije, vse coprno vračenje, bäjanje, cäranje. — cöprnski = coprski. Šimunič 124. Vranič 2.79. — ciice ciiccta n. der Hund. Habd. ad 656 kača začela je glavu prigibati i repom se kot kakovo cuce militi. Matakovič 2.283 imala je jedno cuce. — cücek m. ogr. Eiszapfen. Göncy 33 ci'icek je s strejhe visčči led (gorenjski cofclj.) — ciicič m. junger Hund. Habd. ad. 119 dete na tla iz vutrobe matere odpadši niti stati niti pojti niti jesti ne zna i ne more dobiti, kaj teliči i žrebiči, pače i praščiči i cuciči znaju po svoje fantažije. — cucka f. die Hündin. Habd. ad. 7 k nje od vseh stran kakti k cucke, ka se goni, psi, jesu se nečisti mladenci stekali i. t. d. — cTifanica f. neka sliva. — cüjs ne cüjs ne! takö vabijo žrebce k sebi. — cüjza =■ ciiza 2) etc. — čuka f. ime svinji. — čuki van\ husch hinaus! cükor m. = cuker. kajk. — cukörija f. Zuckerwerk. Kocijančič 4.47 oprosi za jednu jabuku ali paperic s cukorium. — cukrlin m. iz nem. Zuckerlein. Habd. ad. 993 znaju žene dečicu, nektere i cukrline... — cü-menjek m. = candra. — cnndrak m. = cundrek Fuček 114. — c'ün-dravec m. = cundrek. — cunjek m. = candra canjek. Mitterpachcr svilni kukci 7 na čisti zvrhu druge posude prestrti platneni eunjek vse zesiplji. cTipilupi: kdor ni za nič, pravijo mu: ti si c upi lupi. — cuprdanjek m. = eanjek candra cunja. — cUrkati tröpfeln. — curma f. kaj je prav za prav, ne včm. Zagrebec 1.478 kada budu se videli odprto i očito vsi tvoji grehi i vsega dvora nebeskoga od vsega naroda človečanskoga i od vse curme peklenske. 1.199 pred curmum peklenskum. — cuvikatif hukati kakor sova, sova cuviče. — cvanj m. b<\t na uri in zvonu, der Glockenschwengel, Uhrschwengel, Perpendikel. — cvänjga f. = cvenga, zagvozda pri vinski preši. — cvlb m. = cveba. Šimunič no, Vranič 1.175. — cvzkati se, dražiti se, zanken. — cvinder- dra m. Šimunič prod. 70. — cvZrglec m. cverglin m. der Zwerg. — cverglica f. die Zwergbirne. — cvdta f. ime kravi. — cveteka f. = cvčta. — cvetko m. ime konju. — cvikel m. der Hufnagel iz nem. — cviljka f. die Maus (Sveti Miklouž). — cvinketdti klimpern mit Münzen. — cvlprnjdk m. Rosmarin. (Samobor). — cvrgutati = cvrkutati schnarren. Na den svete Lucije se ne sme presti, ar bi kolovrati navek suhi bili i cvrgutali (ICalnik). — cvrtiti, cvrtim se = srditi se, zornig sein. — čačka f. Kovačič kemp. 101 niti ne vkanjüvanje, da negda k času zvun sebe postaneš i sproti k nävadnem se srdca Č&Čkam povračaš. - čaček m. Vranič rob. 2.57 vu obod veh vuheh nosil je vnogo obešeneh vsakojačkeh čačkov, oštrig i pčr. — čadan m. ime volu. — Mdava f. ime sajasti kravi. — čadeka f. = cädava — Čddonja m ime volu. — čaj m. russiger Dunstkreis, der Mondhof, v. čad. — čajevlna f. russiger Dunst. — čakTd m. der Schakal canis aureus. Gašparoti 2.577 580. — čala-bfkniti čalabrknem, malo česa zagristi, verkosten, zulangen. — čalarljiv adj. trügerisch. Vramec kron. 50JL vogrski biškupi i gospoda nega (Kazimira) po svojeh posleh kaniše i simo v vogrsku zemlu hinbeno i čalarlivo dope-laše. — iandžav adj. = čanjav. V.J. Paul ovce 52 čandžave farbe piknje. — Čaprleta m. visok tenek bled in slab mladenič. — Zaptolov m. der Schuster nagel, brž iz madj. — čaran m. ime psu. — čdravec m. der Zauberer. Vranič 2.76 večkrat videli bute prstotlapce i druge č^ravce. — Čas: kajk.: ov čas sogleich; do ti čas dok, do t' čas dok, do j čas dok = dotle dokler. — ČUsek m. časkom zeitweise, zeitweilig. Mitterpacher: navuk od morveh 12 da se iste mladice pri vrlo dugo trpečoj suše časkom zalevaju. — čavelj m. fig. smrkelj iz nosa visčč. — čavljdr m. = smrk-ljivec. — čavljek m. dem. čavelj. Vranič 1.29, čavleke, igle. — čavrati, o deci, polno med seboj govoriti; kaj čavrate ? — čebrati: jako stepati. — čečrkatl čečrkam kritzeln. Habd. ad. 414 opazi, da dica s kretum kaj-kaj po neke table čečrkaju. — čefketati, čefketljlv vidi čevketati, čev-ketljiv. — čzlana in čeldna f. ime kravi. — čeiriek m. kdor je slab na vinu pa je le pijanec. — Čemvmat adj. giftig, ogr. čemernate kače. —» Čemi ha ti = česrati krämpeln; Mulih posel ap. 767 s. Avguštin govori: bolje bi večkrat bilo vu svetek ali dečakom orajučem pri plugu otkati. ali dekKčem vunu čemihati i kolovrat obračati, nego vu pogibelneh igrah tan-cati i boga bantuvati (lib. de io cord.). (Dalje prihodnjič.) M. Valjavec. Književna poročila. v. O jeziku PreMrnovem. (Dalje.) Lokal Ijubicih (85. 8) pri razpravljanji ženske sklanje pag. 18. ni omenjen. Sicer ga je pa menda šteti med tiskarske pogreške, dasi na zadnji sträni Preščrnove izdaje ni naveden, kakor so tudi tiskarski pogreški pisdrjov (99- 15)> ražpertije (139. 10), boittca (t66. 8), Mordvški (50. 1) namesto Moravski i. t. d. »Jedninski mestnik zaimka ,j// je prav po gorenjsko jednak jedni n-skemu dajalniku (176. 24; 186. 4), jednako pri ,ta (t«), (104. 8; 120. 6)®. — Tu je kazalo tudi opomniti navideznega zadevanja ob orodnik n. pr. »Več lčpih dčklic v njim cvetč (50. 3).l) Tudi ni oblika tim v verzu »Po tim se z mäno vlčže!* (64. 16) morda orodnik, kakor bi se utegnile umeti besede pisateljeve (pag. 20. n), ampak mestnik, zadevajoč se po obliki ob orodnik. Da bi bila pa tudi dvojinskega mestnika zaimenske sklanje nadomestitev z dajalnikom kaka posebnost gorenjščine, kakor menda misli g. pisatelj (pag. 19. 32), temu bi ne pritrdil. Izjcdnačevanje sklonov se pri napredujočem razvoji jezika pogostoma opazuje (primeri n. pr. Levstik »Nauk«, pag. X.)t zlasti pa v dualu (prim grščino). In takd je tudi slovenščina ljudskega govora v dvojini zaimenske sklanje precčj splošno zamenila prvotno, mestnikovo obliko z dajalnikovo (ozir. orodnikovo) ter praviloma rabi: pri nama (bei uns zweien), pri vama (bei euch zweien), pri njima (bei ihnen zweien). Primeri Jurčiča (Zbr. sp. II. 277): »Zdaj je po nama« rekel je Saksonec« . . . »Precej so bili pri nama« i. t. d. In Jurčičev jezik ni gorenjščina. — . Deležnika cveteč ne kaze šteti med nepravilne ali celd napačne oblike, zakaj dasi imamo pri Preščrnu tretjo množinsko osebo v obliki cvetd (7.9; 51. 4; 98. 7) po I. i., vender ne smemo prezreti, da poznä i glagol cveteti po III. vrsti; n. pr. »Ni rtfžam mar c ve tč t'* ' (10. 6); in tudi o obliki *) Opomnjeno je to pač pri zloženi (I) sklanji pag. 22. s citatom 109. 21 : »V njim zlatnina čista zarja«. cvetijo (19. 4; 144. 8) bi se dalo misliti, da stoji namesto cvetijo, kakor spejo (ir. 1), Mejo (1 r., 3), pogubejo (95. 5) namesto: spijo, želijo, pogubijo — —? Je li Prešeren nalašč napravil deležnika poptujievavH in brav si, mčni g. razpravljale^ da se ne d ä dognati. Dognati res da ne, vender sem še vedno tistega mnenja, katero sem izrazil v 10. letniku »Lj. Zv.* (pag. 115.), da je namreč verjetneje, da jih je napravil Preščren s premi-selkom, nego da se je sam zbodel s svojim sršenom, naperjenim na Ravnikarja. Bodisi pa temu takö ali tako, gotovo je menda, da Preščren Ravnikarja ni pikal samö zaradi napačno napravljenih, iz imperfektivnikov izvedenih deležnikov, ampak najprej zatö, ker je Ravnikar uvajal in obnavljal pozabljeni, malone izumrši I. tvornopretekli deležnik, kateri prostemu närodu ni bil več umeven. — Oblika splahnelo (76. 4) je pač napravljena po analogiji strohneti, im, s kopneti,, im — i. t. d. Dasi je rabil Preščren i morati\ moram (24. 15; 62. 16; 182. 9) a i moči, morem (135. 2; 170. 16; 185. 8), moramo vender priznati, da se je ravnal tedaj, kadar ni več razločeval med omenjenima glagoloma, popolnoma po närodni govorici, katera ju tudi ne loči v spregi, ampak samö v naglaševanji in izgovoru. Viditi je, da je razločevanje med moci (I. 4) in morati (V. i) umetna iznajdba slovničarjev; morati, moram uživa popolno veljavo samö v pomenu: cogerc, zwingen kot transitivum, n. pr. v sestavi s pri mora ti* — —? Na 27. sträni svoje razprave (odst. 3.) mčni g. pisatelj: »Tik glagola v dvojini stoji samostalnik v množini; glej: neumnost in ubdžnost ste sestrč (84. 7).« — To jc napačno; tudi samostalnik stoji tukaj v dvojini, zakaj sestri stoji namesto sestri, ker ima na končnici naglas. Primeri Šu-manovo slov. slovnico § 37. odst. 2. (Miki. Gr. III. 137. Im dual, nom. erhält der ton č fiir asi. vodš, dv£ žen6, daher sestrč preš. 84 und sčstri 130). — Dvojinski imenovalnik ženskega spola se pa pri Preščrnu tudi tedaj, kadar ni naglašen na zadnjem zlogu, večkrat namesto na i končuje na e n. pr. (94. 5). Dve srimi ste zmotile, Dve srtmi zapeljale Mi zvdzdi ümno gliivo; ali pa (112. 20) Smfert in o&bnost stfe zmagale mčue samd. O tem je primeriti Šumanovo slovnico § 50. odst. 9. (Miki. Gr. III. x53). Na navedenih mestih citirani vzgled iz Preščrna »dve sestri vidile so« pa nikakor ni prikladen (in zopet smo napredovali za jedno nerazum- Ijeno mesto v Prešernovih poezijah), zakaj vidilc je pravi pravcati plural, ki nikakor ne nadomešča morda kake dvojine. Četrti sonet (str. 130) se namreč začenja: »Dve sestri vfdile so zmöti vdäne očf«; tii pa je nedvojbeno »dve sestri« tožilnik in objekt, ,zmoti vdane oči* so pa subjekt. — Navedenima vzgledoma samostojnih tožilnikov (72. 7 in 184. 9) je še dodati (178. 19): Kjer sdčc mfeč, na ččli s m e r t n e s r d g e Ležč sovražnikov trupla kervdve Mertvlh, al izdihjoČih ddše drdge. Poleg dvojnega tožilnika bi ne bilo odveč navesti tudi nekatere vzglede dvojnega nominativa (takö zvanega povednega pristavka); n. pr. (46. 25) Pod cesdrjam zdčj nar IčpSi Cvčt Turjdška rdža rdse; (138. 12) Cvetlice nd§e poezije stdle Do zdčj SO verh snežnikov r č d k e rdž'ee; (188. 13) Druid sim z zmdto jez slepil rojdke; (190. 5) V nebčsih Čdkala bdm per oččti Čez msfjhin č&s deviška te n e v č s ta. Njih v verzu »Njih le mogOčni ga röd fma pravico pisät'c (113- 8) ni delni ampak svojilni rodilnik (= njih mogočni rod). Bolečin v verzu »Ki bolečin molčati dčlj ne möre« (135. 2) ni vzročni rodilnik, ampak objekt1) Konstrukcija ta nadomešča nam navadnejšo >zamolčati käj* in »molčati o čem«, kakor n. pr. tudi »peti käj*, namesto * opevati käj* in »peti o čem«: (»Pčl je v siižnosti želčzni Jeremij zalöstgloböko« 89. 13. »Pöje dčla vitezov junäske« 46. 10). Tudi pridevni genetiv »lčt pöznih gläva siva« (175. io) se ne dä prav tolmačiti kot vzročni rodilnik, pač pa sta za oziralni rodilnik navedena vzgleda »vtrtidena präz-niga hrupa« (17.9) in »prepira trüdna dčlziga* (57. 11) menda le vzročna genetiva. O rabi dovršnih glagolov namesto nedovršnih, včm, da se ni lahko pobotati s prijatelji nedovršnikov, zlasti ne, dokler ni popolnoma razjasnjeno temeljno vprašanje, kaj je pravi sedanjik, in kakö daleč sezajo njegove meje, t. j. vprašanje, ali se more v sedanjosti samö käj vršiti, ali se more tudi z vrši ti. Vender mislim še vedno, da treba nekatere PreŠčrnove per-fektivnike braniti in zagovarjati, če me tudi zadene nasprotnikov pomilovalni nasmeh vzpričo take predrznosti. — (Dalje prihodnjič.) JO. P. Primeri (5. 2) »Sferca bolečine skrite terdosčrčni ozuauiij«. — •LISTEK. Narodna knjižnica. Tiskar Dragotin Hribar v Celji je oživil »Narodno knjižnico«, katere prvi zvezek (roman »Pobratim!«, spisal dr. Josip Vošnjak) je izšel že preti nekaterimi leti. »Narodna knjižnica« bode izhajala v zvezkih po 7 do 8 tiskanih pol obsežnih ter bode prinašala najprej izbrane dramatiške in pripovedne spise našega odličnega in priljubljenega pisatelja g. dr. J, Vošnjaka V svojem drugem zvezku pri-obČuje dramo v petih dejanjih, »Lepo Vido«, ki se je na konci minule gledališke döbe predstavljala v ljubljanskem gledališči in uspela v obče povoljno. Gospod pisatelj je sedaj pred tiskom prenaredil nekatere posamičnosti, in reči moramo, da celotnemu vtisku »Lepe Vide« ne na kvaro. Pred dramo čitamo lepd in toplo pisan životopis dr. Vošnjaka iz peresa g. dr. P. Turncrja, za njo pa ndrodno pesem jednakega imena iz znane ICorytkovc zbirke z napevom vred, kakeršen še živi po Krasu, — Prihodnji zvezki »Narodne knjižnice« bodo obsezali nastopna d ramatiška dela dr. Vošnjaka: dramo v petih dejanjih »Doktor Dragan«, veselo igro v treh dejanjih »Peue«, veselo igro v jednem dejanji »Svoji k svojim«, veselo igro v dveh dejanjih »Ministrovo pismo«, veselo igro v treh dejanjih »Ženska zmaga«, dramatiški prizor v dveh delih »Pred sto leti«, igro s petjem v štirih dejanjih »Premogar« in veseloigro v jednem dejanji »Resnica oči kolje«, vmes pa nekatere izbrane pripovedue spise. Prav ugaja nam, da skoro dobimo zbrane spise našega zaslužnega rodoljuba in pisatelja dr. Vošnjaka, in iskreno želimo, da bi slovensko občinstvo pridno sezalo po njih. Zunanja oblika drugemu zvezku je ukusna kakor vse izdaje Hribarjeve tiskarne, cena primerna. Mehko vezan izvod stane x krono ter se dobiva pri založniku v Celji in pri raznih knjigarjih. — Naš list bode o Vošnjakovih spisih svoje dni priobčil še posebno izvestje. Barvaste črepinje. Zbirka povestij in pesmij. V prozi češki spisal J. Vrchlickij. Preložil J. Skalar. V Ljubljani. 1893. Založil in prodaja Janez Giontini. 85 str. Cena 30 kr. — Celotnega dela Vrchlickega doslej še nismo imeli v slovenski književnosti, zatd nas je g. Skalar (psevdonim dobroznanega pisatelja in sotrndnika našemu listu) jako razveselil s svojim prevodom „Barvastih črepinj". Knjižica obseza šestnajst črtic in povestij gemjalnega češkega pesnika in pisatelja, ki se od prve do zadnje ponašajo z mojstersko tehniko. Prevod je dovršen. Petdesetletnica »Novic«. Dnč 5. m. m. je minilo petdeset let, odkar je dr. J. Bleiweis izdal prvo številko svojih »Novic«. Uredništvo je v proslavo tega dnč priredilo slavnostno izdajo, v kateri se s politiškega, kmetijskega, obrtnega in knjižcvucga stališča opisuje petdesetletno delo teh znameuitih novin slovenskih. Govorčč o literarnem delovanji, pravijo »Novice« t »V minulih petdesetih letih se je nagrmadilo v našem listu toliko temeljito pisanih znanstvenih, pa tudi leposlovnih sestavkov, da moremo reči, da dobro ne pozn& slovenskega slovstva, kdor ne pozna »Novic!1« Resnične besede, katerim dodajamo samd željo, da bi »Novice« tudi poslej takisto vztrajno delovale za prospeh našega naroda in v odmerjenem področji v prid naše književnosti! Skladbe Miroslava Vilharja. Popevke pokojnega mojega očeta Miroslava Vilharja se že davno ne morejo nikjer več dobiti. Mislim, da je zbirka, katero imam jaz po njem, sploh jedini popolnoma ohranjeni eksemplar. Kolike vrednosti so te popevke, najboljši je dokaz to, da so malone vse že svojina slovenskega in hrvaškega naroda in da so nekatere (n. pr. „Po jezeru", „Mila lunicau) svetovnoznane. Da se te popevke nc pozabijo in da se v grlu narodovem preveč ne razidejo od svoje prvotuosti, odločil sem prirediti novo izdajo in jo urediti takö, da bode z jedue strani popolnoma odgovarjala inteueijam in mislim pokojnega mi očeta, z druge strani pa tudi zadoščala duhu sedanje modeme glasbe. Kakor je znano, bil je pokojnik samouk v glasbi, pa je svoie popevke dal na-pisava t i drugim, ki pa večinoma niso popolnoma umeli pravega duha njegove popevke. Jaz, ki sem slišal očeta samega popevajočega njegove pesmi, čutim se pozvanim in tudi obvezanim, podati narodu svojemu te popevke v tistem duhu, v katerem jih je avtor res zamislil, Ako torej slovenski narod želi imeti glasbena dela Miroslava Vilharja v novi, po meni urejeni izdaji, naj me blagovoli podpirati pri tem podjetji, zakaj brez njegove podpore bi nikakor ne mogel zvršiti svoje rodoljubne, pa tudi sinovske dolžnosti. Knjiga bode stala 2 gld,, a more se tiskati samö tedaj, ako se oglasi dovolj pre d plač niko v. Obračam se torej na rodoljube in prijatelje nepozabnega pokojnika, zlasti pa na vsa rodoljubna društva, osobito pevska, da mi pomorejo zvršiti to delo. Naročnina naj se mi pošlje najkesneje do dnč 15. avgusta. Ako bi se dotlej ne oglasilo toliko naročnikov, da bi bili tiskovni troški pokriti, povrnila se bode vsakomur doposlana naročnina. V Zagrebu, spominjal se je v svojem nagovoru pokojnih odličnih članov LopašiČa, Bogo-viča, Tomiča in dr. Pogled i ča, natd pa je tajnik Ivan KoslrenČie poročal o društvenem delovanji lanskega leta. Iz njega obširnega poročila posnemljemo, da se knjige »Matice Hrvaške« za leto 1893. že tiskajo in da izidejo okolo Božiča, če ne bode posebnih zaprek. Bode pa jih okolo dvanajst, med njimi te-le: KiSpatičeve „Ribe", drugi del Vallejeve „Zgodovine srednjega veka", Kuhačevi „Glasbeniki in glasbeni improvizatorji ilirske dobe", druga knjiga „Slik iz svetovne književnosti", obsezajoča ruske pripovedovalce iz peresa dr. Šrepla, Vodopičeva povest „Marija Konavöka" in Lepučičeve „Bo-sanke" (štiri povesti iz Bosne). Mimo tega bodo zastopani tudi starejši pisatelji, n. pr. Tomič, Kumičič in morda käj novih. „Matica" izdd nadalje prvo kujigo izbranih del Bogovičevih, začnč izdajati slovansko knjižnico z dvema povestima iz ruščine, takisto izda prvi del zgodovine grške književnosti, katerega je spisal dr. Music. O Božiči izide prvi zvezek prevodov novodobnih klasikov, in sicer Miczkiewiczev „Pan Tadeusz" v prevodu dr. Marelica. Skrbelo se bode, da čim prej izide tudi Dantejeva „Božja komedija« v prevodu Buzoličevem. Vrhu tega se pripravljata Klaičeva „Hrvaška pesmarica" in izdaja hrvaških ndroduih pesmij. — Društveno imenje „Matice Hrvaške" znaša brez hiše 54809-85 gld. in v knjigah X5000 gld. Leta 1892. je bilo članov 9117, za 1017 več od leta 1891., dohodkov pa« 3678759 gld., izmed katerih se je izdalo za knjige 29759"7^ gM- — predlog dr. Vrbaniča se izreče zahvala in priznanje vsemu odboru, posebe predsedniku in tajniku, potem pa se zvišč volitve. Vilharjevi »Hrvaški plesi« Knjigama Breitkopf in Härtl v Lipskem je pred nekaterimi meseci založila Vilharjcve »HrvaŠke plese« (opus 152.). Prva izdaja, obsežna 2000 izvodov, razprodana je sedaj popolnoma, takd da se je priredila druga izdaja. Jako mnogo izvodov se je prodalo v New-York in Stockholm. — Našemu rojaku čast i tamo na tem velikem uspehu! Gunduličev spomenik v Dubrovniku se je odkril dud 26. rženega cveta vpričo neštevilnih gostov iz vseh krajev Hrvaške, Sjavonije, Istre, Bosne in Hercegovine in Dalmacije. Na večer pred odkritjem je bila v gledališči slavnostna akademija, pri kateri je prof. Zore govoril svečani prolog in pelo zagrebško pevsko društvo »Kolo«; potem so se predstavljale žive slike, kažoče Gunduličeve sanje. Drugo jutro ob 9. uri je bila svečana služba božja v stolni cerkvi, po kateri je krenil ves ndrod v nepreglednem iz-prevodn na trg Poljano, kjer je postavljeu spomenik, mojstersko delo RendiČevo. Po govorih Giorgija in Gondole, ki je v imeni dubrovniškega mesta odkril spomenik, zapelo je ^Kolo« slavnostno himno Vilharjevo in izzvalo nepopisno oduševljeno.st. Na spomenik je bilo položeno okolo 250 vencev. — Ljubljansko mesto sla pri tej slavnosti zastopala gg. dr. Ivan Tavčar in V. Petričič. Jan Kollar 1793—1852. Sbornik stati o životč. ptisobeni a literdnu činnosti pčvce »Slrivy Dcery«. — Takd se imenuje spomenica, katero sta na oslavo stoletnice Kollarjevega rojstva izdala in založila »Česk^ akademickj spolek« in »Slovcnsky a kade-micky spolek ,Tat ran5« na Dunaji; uredil jo jc dr. Fr. Pastrnek, Krasna knjiga, ki vsestranski opisuje delovanje KolUirjevo, njega vpliv na književnosti slovanske i. t. d., obseza 33 člankov, največ čeških in slovaških ter 5 slavnostnih pesmij. Izmed slovenskih pisateljev čitamo imeni g. dr. M. Murka (»Listy Kollrfra Kopitarovi a Miklošičovi« in »Kolldrova vzajemnost slovanski«) in g. prof. J. Stritarja, ki priobčujc sonet »Jauu Kollrtrju«. Knjiga je okrašena z 9 slikami in snimkom Kollarjevega pisma superinten-dentu Pavlu Jozeffimu. Cena 2 gld. je za takd izbrano in obširno tvarmo — knjiga obseza 283 stranij v veliki osmerki — izvestno jako nizka. Čitateljem, ki hočejo imeti lep književen spomin na stoletnico Kolldrjevo, bodi izdaja imenovanih akademiških društev toplo priporočena. Rusi na Kavkazu. Novine poročajo, da izvršuje slavni Vereščagin novo vrsto slik, kažoČih, kakd so si Rusi osvojili Kavkaz. Listnica. Bojmir. Taki nestvori niso za tisek. — Zborovski. Slaba proza v slabi obliki! »Ki pesmi kuje, ni še vsaki pevec«, pravite jako resnično sami. — P., V—č. t Nerabno. — L. Ilabčtov. O priliki. Hvala. — Mozirski. Naznanite nam točni svoj naslov. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.