ČLANKI—ARTICLES
KNJIŽNICA PEDAGOŠKE CENTRALE V MARIBORU (1921—1941)
Bruno Hartman
UDK 026:37(497.12 Mrb)»1921/1941«
HARTMAN Bruno: Knjižnica Pedagoške centrale v Mariboru. (1921—1941), Knjižnica, Ljubljana, 24 (1980) 1-4, str. 9—18.
Pisec piše o specialni knjižnici Pedagoške centrale v Mariboru, ki je med obema vojnama odigrala pomembno kulturno in znanstveno vlogo v Mariboru. Knjižnica je nastala iz pedagoških potreb. Učiteljsko društvo Maribor je leta 1921 osnovalo Pedagoško-didaktični odsek, ki pa se je še isto leto izločil iz društva in sp preoblikoval v samostojni Pedagoško-didaktični krožek. Leta 1929 se je krožek preimenoval v Pedagoško centralo, ki se je močneje začela ukvarjati tudi s knjižnično dejavnostjo. Knjižnica Pedagoške centrale se je hitro razvijala in leta 1933 dobila tudi čitalnico. Leta 1941 so nacistični okupatorji knjižnico likvidirali, njen bogati knjižni fond pa zaplenili.
UDC 026:37(497.12 Mrb)»1921/1941«
HARTMAN Bruno: Library of the Pedagogical Centre in Maribor
(1921—1941). Knjižnica, Ljubljana, 24 (1980) 1-4, p. 9—18.
The author writes about the special library of the Pedagogical Centre in Maribor where it played an important cultural and scientific role during the two wars. The library was founded out of pedagogical needs. The Association of Teachers in Maribor founded in 1921 a Pedagogic and Didactic Section which got separated and transformed into an independent Pedagogic and Didactic Club in the same year. In 1929 the Club got another name: Pedagogical Centre which started to devote some time to librarianship. The Library of the Pedagogical Centre soon grew up and got a rending room in 1933. In 1941 the Nazi occupants liquidated the library and confiscated its rich funds.
Med knjižnicami, ki so med vojskama delovale v Mariboru, je posebno ugledno mesto zavzemala specialna knjižnica Pedagoške centrale, žarišče pedagoške ustvarjalnosti.
Delovanje slovenskih šolnikov in pedagogov v Mariboru je bilo plodno in odmevno že pred prvo svetovno vojsko. Slovenski profesorji na mariborski gimnaziji in učiteljišču so pomagali vzgajati kasnejše narodno zavedne slovenske izobražence, leta 1874 je bilo ustanovljeno Učiteljsko društvo za Slovenski Stajer, od 1883 do 1890
je v mestu izhajal list za šolo in dom Popotnik, na mariborskem državnem učiteljišču — pod dolgoletnim ravnateljevanjem uglednega pedagoškega strokovnjaka Henrika Schreiner j a — in na zasebnem učiteljišču šolskih sester so se oblikovali slovenski učitelji in učiteljice, na katerih je slonel takratni slovenski pouk na Štajerskem ter prosvetno in kulturno delo med slovenskimi množicami.
Po koncu prve svetovne vojske so v začetku leta 1919 pripravili v deželni vladi v Ljubljani (po načrtu Mariborčanov — ministra za uk in bogočastje prof. dr. Karla Verstovška in prosvetnega inšpektorja prof. dr. Leopolda Poljanca) prevzem vodstva osnovnih in meščanskih šol v Mariboru v roke slovenskih šolnikov. Konec marca 1919 je dobilo 27 slovenskih učiteljev in 40 učiteljic odlok o namestitvi na mariborskih šolah.1 Prišli so iz raznih krajev Štajerske, iz preostale Slovenije, med njimi pa so že bili tudi begunci iz zasedene Primorske. Izbrani so bili narodno zavedni in strokovno dobro razgledani šolniki, ki so s 1. aprilom 1919 prevzeli vodstva mariborskih osnovnih in meščanskih šol ali pa so bili na njih nameščeni kot učitelji.2 Iz njihovih vrst je še isto leto izšla misel o ustanovitvi strokovnega učiteljskega društva. Pod vodstvom ravnatelja meščanske šole Draga Humka so sestavili pripravljalni odbor in 14. decembra 1919 je bil ob navzočnosti 64 učiteljev v deški meščanski šoli (danes na vogalu Krekove ulice in Leninovega trga) občni zbor Učiteljskega društva za Maribor in bližnjo okolico.
V	sklopu društva se je 21. januarja 1921 pod vodstvom uglednega pedagoškega strokovnjaka prof. Gustava Šiliha s srednje trgovske šole v Mariboru osnoval Pedagoško-didaktični odsek, ki pa se je že 27. oktobra 1921 izločil iz matičnega društva in se preoblikoval v samostojni Pedagoško-didaktični krožek v Mariboru.3
Odsek je bil ustanovljen z namenom, da bi se v njem poglobljeno ukvarjali z vprašanji sodobnih pedagoških znanosti in izsledke
1 Popis nameščenih učiteljev je bil objavljen v novici: Za mestne ljudske in meščanske šole v Mariboru imamo učitelje. — Nova doba, Celje
1	(1919) 33, 8. IV., str. 2.
2 Poljanec dr. L.: Mariborske šole pred 10 leti. — V: Deset let drž. slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru. 1919—1929. Uredil Drago Humek. Maribor 1929, str. 6—8.
D. H. (= Drago Humek): V težkih dneh. — V: Deset let drž. slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru. 1919—1929. Uredil Drago Humek. Maribor 1929, str. 8—11.
Dvajset let zvesto na obmejni straži. — Večemik, Maribor 13 (1939) 94, 25. IV., str. 4.
3 Osterc A.: Pedagoška centrala. — V: Deset let drž. slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru. 1919—1929. Uredil Drago Humek. Maribor 1929, str. 62—65.
prenašali v šolsko in sploh vzgojno prakso. To pa je bilo mogoče le s študijem ustrezne sodobne strokovne in znanstvene literature. Člani odseka so plačevali 1 din mesečne članarine in z njo si je odsek najprej naročil tuje pedagoške revije (nemške, francoske, italijanske in češke), kmalu pa si je začel nabavljati tudi knjige, večinoma tujejezične.4
Ko je iz odseka nastal samostojni Pedagoško-didaktični krožek, se je njegova dejavnost vse bolj širila s tečaji, pedagoškimi tedni, predavanji pa tudi s posojanjem knjig; njegovo vplivno območje se je raztegnilo na celotno tedanjo mariborsko oblast. Krožek se je na občnem zboru 17. junija 1929 preimenoval v Pedagoško centralo v Mariboru, ki se je vanjo vključila večina učiteljskih društev iz mariborske oblasti, posamezniki pa tudi iz ljubljanske oblasti, saj so njej podobno Pedagoško društvo v Ljubljani ustanovili šele leta 1936.
Idejni in praktični program Pedagoške centrale je izdelal prof. dr. Franjo Zgeč, marksistično usmerjeni pedagoški strokovnjak.
Temeljni izhodišči Pedagoške centrale sta bili izoblikovani takole:
»1. Pedagoška centrala za mariborsko oblast hoče stremeti in delovati za preorientacijo in poglobitev vseh vzgojnih problemov, ki se tičejo našega naroda; ne omejuje se niti na osnovno šolo, temveč hoče objeti vzgojo naroda v celoti, kakor nam to narekuje današnja doba.
2. Vzgojne probleme rešava s pedagoškega vidika na eni, s sociološkega na drugi strani ter stavi vzgojo na sedanji znanstveni temelj. Od tega temelja ne morejo centrale odvrniti nikakršni interesi posameznih političnih strank ali obstoječih poedinic, ki se ne brigajo za osnovne zakone pedagogike in ne za vitalne probleme razvoja naroda.«5
Med praktičnimi ukrepi pa je dr. Zgeč Pedagoški centrali postavil za prvo nalogo da hoče » . .. razširiti in izpopolniti knjižnico, ki je dostopna vsemu članstvu in učiteljstvu cele oblasti..prav tako pa je ugotovil, da si bo morala Pedagoška centrala »... prej ali slej dobiti potrebne lokale za knjižnico, čitalnico, za tečaje in razstave, za stalen muzej itd., da postane v resnici centrala in ognjišče vsega pedagoškega dela«.8
4 Gl. op. 3.
5 Idejni in praktični program »Pedagoške centrale v Mariboru«. —
Popotnik 49 (1927) 8, str. 225.
B Idejni in praktični program »Pedagoške centrale v Mariboru«. —
Popotnik 49 (1927) 9, str. 253.
Knjižnica Pedagoške centrale je v letu ustanovitve (1927) štela okrog 500 knjig,7 ki so jih zbrali od prvih začetkov leta 1921. Nakupovali so jih iz društvene članarine. Spočetka je društveno dejavnost (in s tem knjižnico) podprla Posojilnica v Narodnem domu, do leta 1924 jo je podpirala mariborska mestna občina, kasneje veliki župan mariborske oblasti, nato pa beograjsko ministrstvo za prosveto, zlasti po prizadevanju njegovega referenta Pavleta Fle-reta.8
Anton Osterc je leta 1927 v Učiteljskem tovarišu opisal knjižnico Pedagoške centrale, ki da je imela za eno svojih »glavnih nalog (doslej je bila glavna), da si ustvarja knjižnico z izbranimi strokovnimi deli, ki naj služijo za podlago praktičnemu strokovnemu delu«. O knjižnici je sodil, da je sicer še skromna, pristavil pa je, da je »jako popolna«, saj da ga ni »znamenitejšega avtorja, ki bi ne bil zastopan«. Pedagoška centrala se je bila namenila nakupovati najnovejša dela s področja vzgoje in izobraževanja; najbolj iskana dela, je obljubljala, pa bo kupovala v več izvodih. Pisec članka je opozarjal, da okrajne učiteljske knjižnice ne morejo zmanjšati pomena knjižnice Pedagoške centrale, zakaj le-one si niso mogle ustvarjati pregleda čez strokovne novosti v svetu, povrh pa niso imele dovolj denarja, da bi si jih mogle nakupovati.9
Knjige je moglo učiteljstvo v mariborski oblasti dobivati po pošti brezplačno (do šolskega leta 1932/1933 je Pedagoška centrala imela dovoljenje, da je knjižne pošiljke s svojim pečatom mogla pošiljati brez poštnine)."’ Knjižnica in čitalnica Pedagoške centrale, hkrati tudi predavalnica, je bila izza leta 1921 na državnem ženskem učiteljišču na Zrinjskega trgu 3 (današnja Ekonomsko-administra-tivna šola na Kidričevem trgu 3).11
Anton Osterc je v omenjenem članku v Učiteljskem tovarišu leta 1927 naštel nekaj desetin knjig, ki jih je knjižnica imela s področja filozofije, psihologije (Alfred Adler, Eduard Spranger, Oskar Pfister), pedagogike (Maria Montessori, Benjamin B. Lindsey), didaktike in reformirane šole. Zanimivo je, da so v seznamu našteta
7 Osterc: Knjižnica Pedagoške centrale v Mariboru. — Učiteljski tovariš 68 (1927/28) 16, 4. XI. 1927, str. 2—3.
s Osterc A.: Pedagoška centrala. — V: Deset let drž. slovenske osnovne in meščanske šole. 1919—1929. Uredil Drago Humek. Maribor 1929, str. 64.
" Gl. op. 7.
10 Kopriva Alfonz: Delež Pedagoške centrale v Mariboru pri dvajsetletnem delu za reformo slovenske šole. — Popotnik 60 (1938—39) 3-4, str. 93.
11 Baš E'ranjo: Vodnik po Mariboru. Ljubljana 1932, str. 138.
tudi dela sovjetskih teoi-etikov nove vzgoje in izobraževanja-ljud-skega komisarja za prosveto Anatolija Lunačarskega in Leninove soproge Nadežde Krupskaje. Knjige so bile večinoma nemške, nekaj pa je bilo francoskih. Vsaka šola v mariborski oblasti si je lahko brez plačila naročila seznam vse literature, ki jo je imela Pedagoška centrala.
Knjižnica se je relativno hitro razvijala: leta 1929 je štela blizu 700 skrbno izbranih strokovnih del (večinoma iz inozemske, zlasti nemške literature),12 leta 1931 pa že čez 1000 knjig in revij.13
V	prizadevanju, da bi za probleme vzgoje in izobraževanja zbudili zanimanje kar največ ljudi, predvsem staršev, je odbor Pedagoške centrale konec leta 1930 sklenil, da »v skladu z društvenimi pravili odpre knjižnico tudi neučiteljem«. Kdor je hotel njene knjige, se je moral vpisati med članstvo Pedagoške centrale in plačati letno članarino 12 din. Knjižnica je bila za bralce odprta vsak četrtek od 15. do 17. ure.14
Po letu 1932 se je Pedagoška centrala preselila na državno moško učiteljišče v Koroščevi (današnji Mladinski) ulici 13 (današnja osnovna šola Bojana Ilicha), v slavnostno dvorano v II. nadstropju. Ob proslavi rojstnega dne predsednika Češkoslovaške T. G. Masary-ka 7. marca 1933 so odprli »nanovo urejeno čitalnico in knjižnico«, ki jo je uredil strokovni učitelj na učiteljišču Ivan Robnik s svojimi dijaki. Čitalnica je dobila »podobo tople domačnosti in resnobne delavnosti«.15
Na občnem zboru Pedagoške centrale 6. maja 1934 sta knjižničarja vadniški učitelj Aleksander Koprivc in strokovni učitelj Ignac Mlačnik poročala, da šteje knjižnica 1084 del, od katerih je bilo med poslovnim (šolskim) letom 1200 izposoj. Nakupljenih je bilo med letom 40 del pedagoško-znanstvene vsebine. Članom je bilo v čitalnici na razpolago 13 »sodobnih pedagoških revij«, med katerimi so bile »posebne važnosti pedagoško-znanstvene revije iz Češke, Bolgarske, Poljske ter iz našega vzhoda in juga«."1
12 Gl. op. 8, n. d., str. 64.
13 10-letnica Pedagoške centrale v Mariboru. — Mariborski večernik Jutra 5 (1931) 104, 9. V., str. 4.
14 Tudi starišem je treba pedagoških knjig. — Mariborski večernik Jutra 5(1931) 6, 9. I., str. 2.
15 A. K.: Slavnostna otvoritev čitalnice Pedagoške centrale. — Mariborski večernik Jutra 7 (1933) 57, 10. III., str. 3.
1(1 Koprivc Aleksander: Pedagoška centrala v Mariboru. — Popotnik 55 (1933—1934) 9, str. 320.
(Na strani 319 je objavljena fotografija knjižnice in čitalnice Pedagoške centrale.)
Najboljši vpogled v nekdanje fonde Pedagoške centrale v Mariboru je mogoče dobiti iz Dodatka k seznamu knjig Pedagoške centrale v Mariboru, ki ga je knjižnica objavljala na platnicah časopisa za sodobno pedagogiko Popotnik od številke 7-8 57. letnika (1935—1936). Dodatek obsega pridobitve od leta 1929, ko je Pedagoška centrala izdala tiskani seznam tedanjih fondov svoje knjižnice.17 Iz objavljenega dodatka 1929—1935 (sklenjen je bil na platnicah številke 5-6 59. letnika (1937—1938)) je moč ugotoviti, da je bila knjižnica urejena po strokah, njihove knjige pa so imele alfa-numerične oznake: A-filozofija, B-umetnost, C-psihologija, D-soma-tologija, fiziologija, higiena, E-pedagogika, F-didaktika in metodika, G-šolska politika in organizacija, H-filologija, zgodovina, geografija.
Prirastek v letu 1936/1937 je bil objavljen na platnicah Popotnika 59 (1937—1938) 7-8 in 8-9, prirastek v letu 1938 pa na platnicah Popotnika 60 (1938—1939) 1-2 do 7-8. Iz teh dodatkov je razvidno, da je knjižnica imela še skupini L-pedagoški pripovedni spisi in N-šolske učne knjige.
Knjige so alfanumerično signirali, kakor so prihajale v knjižnico. Leta 1938 so imele posamezne skupine tele najvišje signaturne številke: A-filozofija (111), B-umetnost (10), C-psihologija (262), D-somatologija, fiziologija, higiena (46), E-pedagogika (300), F-didaktika in metodika (349), G-šolska politika in organizacija (140), H-filologija, zgodovina, geografija (40), L-pedagoški pripovedni spisi (62) in N-šolske učne knjige (24).
Literatura, ki jo je zbirala Pedagoška centrala, je bila zares reprezentativna in je zajemala najrazličnejša področja vzgoje in izobraževanja. Med njimi je obravnavala, denimo, empirično psihologijo, psihoanalizo, karakterologijo, psihologijo vaške mladine, zapuščene mladine, spolno vzgojo, pedagogiko za kriminalno obremenjene, problematiko enotne šole, daltonizem, ročno oblikovanje, telesno in glasbeno vzgojo. Med avtorji filozofskih del so bili zastopani Kant, Descartes, Hume, Spinoza, Schopenhauer, Feuerbach, Jaspers, Bergson, Berdjajev, Veber. Bilo je dovolj literature o roditeljskih svetih, šolskih reformah v posameznih državah (predvsem na Češkoslovaškem), o enotni šoli.
V	zadnjih dveh letnikih predvojnega Popotnika (1939—1940) in (1940—1941) je Pedagoška centrala na platnicah objavljala priporočilne sezname za študij različnih specialnih področij ali tem: št. 1-2 letnika 61 (1939—1940) za študij vasi, vaške šole, v št. 3-4 literaturo
17 Zal ga doslej ni bilo mogoče odkriti, da bi iz njega spoznali, kakšna je bila dotedanja literatura v knjižnici PC.
za podeželske in niže organizirane šole ter v št. 5-6 literaturo o više organiziranem in poskusnem šolstvu.
V zadnjem letniku 62 (1940—1941) je na platnicah št. 1-2 navedla izbor literature o šolskem delu na nižji stopnji ljudske šole, na platnicah številke 3-4 literaturo o jezikovnem pouku in mladinski književnosti, na platnicah poslednje predvojne številke 5-7 pa seznam knjig o računskem pouku.
V letu 1936, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Pedagoško društvo in se je delovno območje mariborske Pedagoške centrale zožilo na severovzhodno Slovenijo, so na 15. rednem občnem zboru Pedagoške centrale 3. maja 1936 poslušali tudi poročilo o delu svoje knjižnice. Ta je takrat imela nad 2500 del, izrečeno pa je bilo o njej mnenje, da je »menda največja pedag. knjižnica v državi«.,s Ugotovljeno je bilo, da je bilo največ njenih bralcev »iz področja bivše mariborske oblasti« (severovzhodne Slovenije). Bralce so najbolj pritegovala Freudova dela o psihoanalizi, Adlerjeva individualna psihologija, posebej pa še dela o metodi strnjenega pouka.
Najobširneje pa je knjižnico Pedagoške centrale predstavil Alfonz Kopriva ob njeni dvajsetletnici.1" V jeseni 1938 je imela 3024 »najboljših in najizbranejših del«. Ponovljena je bila trditev, da je »ena največjih pedagoških knjižnic v državi«. Alfonz Kopriva je izračunal, da je bilo med fondom 15 %> del iz didaktike, 11 % iz pedagogike, 10 °/o iz psihologije, 5 °/o iz šolske politike in organizacije, preostala pa so bila s področij filozofije, umetnosti, pedagoškega pripovedništva ipd. Od celotnega fonda je bilo 12°/o vezanih letnikov revij — 46 različnih vzgojeslovnih oziroma mladinoslovnih revij. Od teh je bilo 7 slovenskih, 10 srbohrvaških, 7 čeških, 2 angleški, po ena bolgarska, poljska, francoska, ameriška in esperantska, preostalih 15 pa je bilo nemških.
Zanesljivo je knjižnica Pedagoške centrale imela tele revije: Schaffende Arbeit u. Kunst in der Schule (Prag & Wien &. Leipzig), Eos (Wien), Pädagogischer Führer (Wien), Neue Bahnen (Wiesbaden), Die Quelle (Wien), Die neue Erziehung (Berlin), Schulreform (Wien), Die Erziehung (Leipzig), Zeitschrift für pädagogische Psychologie, experimentelle Pädagogik und jugendkundliche Forschung (Leipzig), Das werdende Zeitalter (Kohlgraben bei Vacha, Rhön), Zeitschrift für psychoanalitische Pädagogik (Wien), The New Era
,s Ob 15-letnici mariborske Pedagoške centrale. — Mariborski ve-černik Jutra 10 (1936) 101, 4. V., str. 2.
19	Kopriva Alfonz: Delež Pedagoške centrale v Mariboru pri dvajsetletnem delu za reformo slovenske šole. — Popotnik 60 (1938—1939) 3-4, str. 92—93.
(London), Pedagogicke rozhledy (Praha), Školske reformy (Praha), Včstnik pedagogicky (Praha), Savremena škola (Zagreb), Napredak (Zagreb), Učitelj (Beograd) in Učiteljska iskra (Kragujevac).20
Te revije je Univerzitetni knjižnici Maribor predalo Pedagoško društvo Slovenije — podružnica Maribor leta 1968 s skoraj celotno svojo knjižnico vred; takrat si je za svoje potrebe zadržalo samo še skromno priročno knjižnico. Univerzitetna knjižnica Maribor je predano knjižno gradivo popisala v posebno inventarno knjigo, sicer pa ga vključila v svoje fonde.
Za nekatere od navedenih revij je ugotovljeno, da so bile prevzete v knjižnico okupacijskega nemškega mariborskega učiteljišča, saj so žigosane z njegovim uradnim žigom. Druge revije so bržčas doživele isto usodo kot množice drugih knjig iz slovenskih knjižnic na Štajerskem, ki so jih nacistični okupatorji med okupacijo odvlekli v avstrijski Gradec, od koder so bile leta 1945 vrnjene v Maribor. Dobili so jih spet nekdanji lastniki ali njihovi pravni nasledniki. Knjige Pedagoške centrale je zato dobila knjižnica Pedagoškega društva Slovenije — podružnica Maribor.208
Od 1922—1938 je imela knjižnica Pedagoške centrale 1650 izposojevalcev, ki so prebrali 7600 knjig. Od teh si je 962 knjig izposodilo 32 slušateljev višjih pedagoških šol.
V	letih gospodarske depresije po letu 1929 so začele usihati gmotne podpore Pedagoški centrali, zato je bil dotok literature v knjižnico manjši. Skrčeni izbor literature, »vzroki gmotnega in psihološkega značaja« pa to, da »najmlajši učiteljski rod« ni več dovolj obvladal nemščine, v knjižnici pa je bila literatura večinoma nemška, so povzročili, da je izposoja v knjižnici začela kopneti.21
Na 19. občnem zboru Pedagoške centrale 2. junija 1940 so ugotovili, da je njeno jedro še zmeraj »vzgojeslovna knjižnica«, ki je tedaj štela 3800 izbranih del in skupaj 45 revij. V šolskem letu 1939/1940 se je obogatila z 264 »najboljšimi vzgojeslovnimi knjigami in revijami«, ki ji jih je bil podaril oblastni šolski nadzornik Matija Senkovič (urednik Popotnika), s posredovanjem budimpe-štanskega višjega šolskega svetnika dr. Alajosa Loczkaya pa je
20 Posamezni letniki teh revij so spravljeni v Univerzitetni knjižnici Maribor. 2igosani so z žigom Pedagoške centrale v Mariboru, s čimer je izpričano njeno nekdanje lastništvo.
2°a o tem glej tudi: Baran Ivanka: Mariborska Studijska knjižnica iz razpada v obnovo. — Knjižnica 19 (1975) 1-4, str. 11—29.
21 Gl. op. 19.
knjižnica dobila od madžarskega ministrstva za prosveto 83 »zelo lepih pedagoških del«.22
Ob tem je potrebno omeniti, da je Pedagoška centrala imela dogovor z mariborsko Studijsko knjižnico o delitvi nabavljanja literature. Pedagoška centrala si je pridobivala specialna dela s področja vzgoje in izobraževanja, tako da je bila Studijska knjižnica tega razbremenjena 23
Med knjižničarji smo doslej omenili Aleksandra Koprivca in Ignaca Mlačnika (v poslovnem letu 1933/1934), v poslovnem letu 1935/1936 je bil knjižničar Franjo Haberman, ki je knjižničarske posle pri Pedagoški centrali opravljal več let, nato pa je bil po letu 1945 knjižničar mariborske podružnice Pedagoškega društva Slovenije skoraj do smrti leta 1968.24 V poslovnem letu 1940/1941 je kot knjižničarka navedena učiteljica Terezija Aleksič.25
Pedagoška centrala se je s svojo knjižnico medtem preselila iz slavnostne dvorane v II. nadstropju drž. moškega učiteljišča v Mladinski ulici 13 v pritličje, kjer je levo od vhoda dobila dve sobi: v prvi so bile knjižnica, čitalnica in zbiralnica članov UMUN (Udru-ženja mariborskega učiteljskega naraščaja), manjša soba pa je rabila sejam odbora Pedagoške centrale in upravi Roditeljskega lista.28
Leta 1941 so knjižnico nacistični okupatorji likvidirali. Z delom njenih fondov se je srečal vadniški učitelj Alfonz Kopriva junija 1941, ko je kot aretiranec gestapa moral z drugimi aretiranci zlagati zaplenjene knjige iz različnih slovenskih knjižnic, nagrmadene na podstrešju mariborskega frančiškanskega samostana. Na nekatere knjige nekdanje Pedagoške centrale je naletel tudi med kupi konfisciranih knjig iz slovenskih knjižnic, zvrhano zloženimi v mariborski Unionski dvorani.27
22 Delo mariborske Pedagoške centrale. — Slovenec 68 (1940) 126 a, 5. VI., str. 7.
23 Hartman Bruno: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903—1978). — V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903—1978. Maribor 1978, str. 65.
24 Franjo Haberman. — Prosvetni delavec 19 (1968) 15, 25. IX., str. 10.
25 Literatura o jezikovnem pouku in mladinski književnosti. — Popotnik 62 (1940—1941) 3-4 (3. stran platnic).
28 Kopriva Alfonz: Nekaj spominov o usodi knjižnice Pedagoške centrale v Mariboru v času okupacije. — Tipkopis z dne 29. novembra 1978 (3 strani), spravljen v rokopisni zbirki Univerzitetne knjižnice Maribor.
Alfonz Kopriva mi je 18. decembra 1979 ustno izjavil, da je bila 1. 1936, ko je bil premeščen v Maribor, Pedagoška centrala že v pritličnih prostorih.
27 Gl. op. 26.
Tako je nasilno prenehala delovati ena najimenitnejših in znanstveno najbolj dejavnih specialnih knjižnic v Mariboru med vojskama. Njena struktura in vsebina sta odsevali visoko strokovno in znanstveno razgledanost tistih, ki so jo zasnovali in dopolnjevali, po drugi strani pa je bila spodbuden delovni pripomoček za pedagoške delavce, ki so, črpajoč znanje iz njenega knjižnega gradiva, povzdignili Maribor v ugledno pedagoško središče, ki se je uveljavilo v Sloveniji in Jugoslaviji, priznanje pa uživalo tudi onkraj državnih meja.