NEŽNE MEGLICE SO SE VILE PREK POKRAJINE, KI SE JE ŽE ODELA V RUMENE, RDEČE IN RJAVE BARVE JESENI. VSE JE BILO MIRNO, LE V KOTU ZEMLJIŠČA, KJER JE NEKOČ STALA OPUŠČENA KMETIJA, JE BILO SLIŠATI GLASEN ŠČEBET. MED ŠKORCI, KI SO SEDELI NA TELEGRAFSKI ŽICI, JE VLADALO RAZBURJENJE.
»KAM PA JE IZGINILO TISTO SLASTNO GROZDJE, KI SMO GA JEDLI LANI?« JE ZMEDENO SPRAŠEVAL ŠKOREC NEJC IN SE OZIRAL NAOKOLI. »JA, A NE VIDIŠ, DA SO ODSTRANILI ČISTO VSE GRMOVJE IN DREVJE,« JE OBUPANO ODGOVORILA ŠKORČEVKA JERCA. »BEZGOV GRM, JABLANE, TRTO ... ,
ŠE ČEŠNJO SO POSEKALI! LE KAJ SI DOVOLIJO!« JE POVZDIGNILA GLAS. »IN SPET BODO ZASADILI CIPRESE! KAJ PA NAJ Z NJIMI? KO BI NA NJIH VSAJ RASTLI KAKŠNI UŽITNI PLODOVI! SPET BOMO LAČNI!« JE VZKLIKNILA JERCA.
»SAJ SO DEŽEVNIKI ZELO OKUSNI, AMPAK SPREMEMBA V PREHRANI RES NE ŠKODI,« JE ZAŽVRGOLEL KOS TINE IZ GOSTEGA RASTJA NA SOSEDNJEM VRTU. »ZARADI TEGA, KER TU NI VEČ GROZDJA, PA SE PRAV GOTOVO ŠE NI PODRL SVET,« JIH JE SKUŠAL POMIRITI. »VČERAJ SEM BIL NA DRUGI STRANI HRIBA, TAM SE ŠE NAJDE KAKŠNA LEPA TRTA, IN GROZDJE NA NJEJ JE RAVNO PRAV ZRELO. HRANE BO DOVOLJ ZA VSE,« JE ODLOČNO DODAL, ZAPRHUTAL S PERUTMI IN SMUKNIL POD NASLEDNJI GRM.
MED ŠKORCI JE ZAVLADAL NEMIR. »TAM PA NISMO BILI ŠE NIKOLI, GREMO POGLEDAT!« JE VZKLIKNIL NEJC IN ŽE SO S HITRI-
24 Svet ptic
PTIČJE ZGODBICE ZA OTROKE
MI ZAMAHI PERUTI POLETELI NOVIM DOGODIVŠČINAM NAPROTI.
A
»TAM, GLEJTE, TAM JE GROZDJE!« JE NAVDUŠENO ZAKLICALA ŠKORČEVKA NEŽA IN ODHITELA PROTI TRTAM V BLIŽINI. SPUSTILI SO SE NA POKOŠEN TRAVNIK, KI JE OBKROŽAL UREJENO HIŠO. »BEEENG,« SE JE V TISTEM HIPU ČEZ DOLINO RAZLEGEL GLASEN POK. ŠKORCI SO SE NEMUDOMA RAZKROPILI PO OKOLICI.
»KAJ PA JE BILO TO?« SE JE NEKAJ TRENUTKOV KASNEJE, KO SO SE SPET ZBRALI SKUPAJ, VES ZADIHAN ČUDIL NEJC IN SE PRESTRAŠENO OZIRAL NAOKOLI. »NEKDO STRELJA Z ZRAČNO PUŠKO,« JE MRKO ODGOVORILA JERCA. »NEKDO HOČE IMETI GROZDJE SAMO ZASE. TEGA SPLOH NE RAZUMEM. ALI NI KOS TINE REKEL, DA NAS TU ČAKA VELIKA POJEDINA?« JE RAZOČARANO ODKIMAVALA Z GLAVO.
»POGLEJTE!« SE JE OGLASIL ZVONKI NEJ-ČEV GLAS. »TAM OB POTOKU, PRI TISTI VELIKI KMETIJI NAS ČAKA GROZDJE!« JE NAVDUŠENO VZKLIKNIL IN VSI ŠKORCI SO SE OZRLI V TISTO SMER. NI MINIL NITI HIP IN ŽE SO BILI NA POTI PROTI SADOVNJAKU, V KATEREM SO SE DREVESA ŠIBILA OD ZRELIH JABOLK, HRUŠK IN SLIV. OB ROBU SADOVNJAKA JE BILO ZASAJENIH NEKAJ TRT, POLNIH ZRELEGA GROZDJA.
»IMATE ŠE KAJ PROSTORA ZA LAČNE ŠKORCE?« JE PREVIDNO POVPRAŠALA JERCA, KO
50	SEDLI V TRATO POD DREVESI. »SEVEDA,« SE JE OGLASIL PRIJAZNI GLAS IZPOD GOSTEGA LISTJA NA NAJBLIŽJI TRTI IN KMALU ZATEM JE IZ NJEGA POKUKALA ŠKORČJA GLAVICA. »LE PRIDITE, GROZDJA JE DOVOLJ ZA VSE! CELO POMLAD SMO PRIDNO POBIRALI LIČINKE IN GOSENICE PO SADOVNJAKU, ZDAJ PA IMAMO GOSTIJO. TUKAJ SMO VEDNO DOBRODOŠLI!«
ŠE DOLGO ZATEM SE JE S TISTEGA KONCA SADOVNJAKA SLIŠAL VESEL ŠKORČJI ŠČEBET. ŠVIGALI SO S TRTE NA TRTO IN
51	POLNILI SVOJE ŽELODČKE S SLASTNIM GROZDJEM. •
//letnik 20, številka 03, oktober 2014	16