Letnik XI.
Št. 23 in 24.
ir l&â&jivi
«iXXXXXXXX XXXXXXXXXXXXXX)»
IV. trnju po
dvakrat na mesec ali 24 krat na leto V Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiscira policija.
tfXXX-íXXXXXXXXXXXXXX "ÏXYX»
Vrednik Jakob Alešovcc.
Pbaamezne številke se dobivajo, če jili kaj ostane, po 16 kr. v administraciji, Ključaničarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
<kXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXJB * ...	>•
■	velja	>*
* celo leto 3 gld., pol leta I gld. >• ^	50 kr. in četrt leta 80 kr. za
»< vsacega brez ozira na stan, >« ^	narodnost in vero.	^
¡3 Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval,
Slovo letu 1879.
,Ko si prednika pregnalo, Stópilo na njega Stalo,
Ki bil srčen Ti pozdrav;
Mnogo bilo jih za tabo,
Ki obnesli se preslabo, —
Ki Ti upal nihče prav:
Da ozdrávilo bos rane PrejSnjih let — nam prizadjane.
Bili vedno smo le v senci Domačini — mi Slovenci, Solnca za nas ni hiló;
Z Dunaja je le gromelo, Treskalo, da pogorelo Upanje nam je celó.
Nemec pa veselja vriskal In Slovana v zid pritiskal.
Prejšnje vlade hude sile Vse dežele so čutile,
Šlo na slabo je že vbc.
To ganilo je cesarja —
Vsem pravičnega vladarja — Da se nas usmilil je, —
Da poklical za ministre Sebi druge — glave bistre.
Padli so liberaluhi —
Tako zvani „ustauhi“ —
Ki so Avstriji na kvar;
Mesta njih pa so zavzeli Drugi, ki možje so celi,
Ki za vseh jim blagor mar. Zdaj ubogi smo Slovani Vsaj za narode spoznani.
Taaffe je bil o volitvah Dal ukaz, da v takih bitvah Vlada nič ne gane se;
Mi smo brž napadli vraga, Slavna bila riala zmaga, j— Zmaj nemčurski —' pričen je! Drzna zdaj nemčurska krota Prvega več nima kota.
Taaffe držal je besedo : Uataubov celo čedo Naglo vgnal je v kozji rog; .čuli so besedo jasno,
Ki odmevala je glasno Po cesarstvu krog in krog:
.Jido ob steno državljana Se pritiskal bo — ¡Slovana!?“
To obeta lepše vreme,
Da Slovencem bode breme Zlajšano, kar koli moč;
Péta tuja mora pasti,
Z nade vendar kaj izrasti,
Mora dan pregnati noč.
Že preveč je za Slovane Bilo treska, toče, slane!
Stolica cesarstva — Dunaj Zdaj za nas ni nič več „zunaj“ — Zdaj smo tudi tam domd;
Tudi tam je naše pravo Zadobilo že veljavo, ■—;
To minister pripozna.
Za Slovence, zmiraj reve,
Bo to nekaj več, ko pleve.
Ce so kôga zmir suvali,
Tudi pridno ga lasali,
Je na vso moč že vesel,
Ce pri miru ga pustijo ;
Če mu prav nič ne delijo,
Bo že sam do kaj se spel.
Zdaj tako Slovencem kaže, — Ce osoda nam ne laže.
To si leto Ti storilo,
Bilo si nam lčpše, milo,
Ce prav slabo polje, vrt;
Kar nam zemlja ni podala, —
No! to zguba je le mala, Saj sovražnik je zatrt.
Ti zavest pa vzemi sdbo: Da nam nisi bilo sldbo.
Pavliha.
Zadnjič sem pravil, da sem ruskemu čaru pustil svojo marelo, naj bi ž njo ugnal tiste nihiliste, ki mu tako po življenji strežejo in hočejo vse prekucniti. Ta moja dobrovoljnost bi mi bila pa kmalu slabo splačala se. Ki-hilisti so namreč zvedeli, da sem jaz rešil čara gotove smrti, zato se je vsa njih jeza obrnila zdaj proti meni ■in so mi nastavili, kakor prej čaru. Ko me vidijo iti z Moskve proti Dunaju in zapazijo , da nimam marele, me obsujejo od vseh strani kakor komarji, in bili bi gotovo z mene naredili meso, če ne bi bil vzel svojih zim-skih čevljev seboj. S temi, ki so dobro podkovani, sem ^ jih pa osuval tako, da so vsi odleteli na milje daleč. Vendar me je ta dogodba tako osupnila, das em šel nazaj v Moskvo k čaru in rekel, naj mi da mojo marelo nazaj.
,,Rajši ti dam sto najkrepkejših vojakov na konjih, da te bodo spremili po vsem svetu“ — reče car — „tvoja marela me je že drugič rešila. Ti nihilisti so me hoteli zdaj z vso mojo lepo hišo vred v zrak pognati, ko so pa zvedeli, da imam tvojo marelo, se vstrašijo in strepetajo. Pusti mi jo, dam ti za-njo kar hočeš.“'
„Je ne prodam“ — je moj odgovor —- „tudi jaz bi bil že skoro mrtvo meso. Le daj mi jo nazaj 1“
„Kaj pa bom jaz brez nje?“ — tarna car,
„Le stoj ! Nihilisti vedo zdaj, da imaš mojo marelo, jeli?“

„Kaj pa, da vedo !“
„Dobro! Toraj jim ni treba povedati, da si jo meni nazaj dal.“
„Pametna je ta! Saj res, ti si kampelj ! Veš kaj, bodi pri meni za prvega ministra!“
„Lepa hvala! Sem imel že več takih p^nudeb. Bi lahko ob svoje dobro ime prišel * — rečem jaz, vzamem marelo in odidem ž njo proti Dunaju. Zdaj ni bilo nobene zapreke več, dobro podkovani zimski čevlji so me prinesli na Dunaj tako naglo, da me po poti še zeblo ni.
Prva, ktera na Dunaji srečam, sta grofa Taaffe in Hohenwart. Vsak ima svojo vržinko med zobmi in slamico za ušesom, gresta pa tako, kakor da bi bila vsa Avstrija le nju dveh.
„Hoho, glej ju no ali sta terno zadela?“ —ju ogovorim jaz.
„S pota, Pavliha, da te ne pohodiva“ — je nju pozdrav meni.	'	;	--
„Kaj? Ali je tako vreme zdaj na Dunaji? Le pohodita me, če moreta!“ To rekši stopim pred nju s svojo marelov
„Skoda, da si Pavliha, pa ne veš , da je to le šala“ — se oglasi Taaffe, Hohenwart pa pristavi: „Saj menda veš, kaj se je zgodilo?“
„Ne vem, sem bil te dni na Ruskem“ >— rečem jaz.
„A tako! Pojdi z nama na črnega, ti bova vse razložila.“
Po tem stopimo v bližnjo kavarno in tu zvem od obeh, kako so dunajski in drugi ustauhi v državnem zboru na kolena popadali in prosili odpuščanja s tem, da so
glasovali za vojno postavo, kakor jo je Taaffe skoval, Hohenwart pa priporočal zbornici.
„Tak je pa moja marela vendar pomagala“ — rečem jaz s ponosom.
„Se ve da,“ — pravi Taaffe — „ko sem jo pokazal ustauhom in rekel, da Slovanov pe pustim več od stene
Sritiskxti, se jih je vstrašilo toliko, da je bilo za postave osti glasov.“
„No vidiš“ — rečem jaz — „le zobe pokazati tem ljudem, pa precej počenejo. Kako je pa z Žvegeljnom in višenjskim baronom?“
„Oba sta z nami potegnila“ —| odgovori Hohenwart. „Haha, to so junaki! Prej zabavljajo in kljubujejo, nazadnje se pa podajo. Sta že prava korenjaka vi dva, da sta vse tako vžugala. Moram iti nekoliko ogledat si te tiče, da bom vedel komu povedati, kaki so.“
„Dobro, dobro“ — rečeta oba — „pa pridi potem nazaj, mi-dva bova tako zdaj nekoliko počivala na svojih lavorikah.“
Jaz grem in najdem nstauhe v klubu vse na kup stisnene. Ko me zagledajo, se vsi prestrašijo in zakriče: „O joj, Pavliha je!“
„Da, Pavliha, Pavliha, ki vas je prišel oštet za vaše grehe“ — je moj nagovor.
„Za ktere grehe?“ — se oglasijo nekteri.
„Vam jih bom že naštel“ — nadaljujem jaz — „vi ste zapravljivci.“
„Zapravljivci? Saj smo v zhornici bili za varčnost, da se ima pri vojakih prihraniti več milijonov.“
„O, Be ve da“ — se posmehujem jaz — „vi ste ravno taki, kakor tisti advokat, ki je za kmeta po dolgi pravdi iztožil 5 gold., pa mu naredil 100 gold. stroškov — tako, da mu je kmet moral 95 gld. po vrhu plačati.“
„To že ni res!“ — se oglasijo nekteri.
„Tiho!“ zaupijem jaz in vzdignem marelo; — „zdaj res še niste kaj tacega storili, pa koliko je manjkalo še r Potrjenje vojaške postave ste s svojim kljubovanjem zavlekli za poln mesec dni in s tem prizadjali državi stroškov za državni zbor najmanj 100.000 gold. Po tem ste hoteli razpravo še zavleči in če bi bilo šlo po vašem, bi te pravde še mesec dni ne bilo konec, kar bi bilo cesarstvo, t. j. davkoplačevalce stalo zopet najmanj 100.000 gold. Slednjič ste hoteli potrditi postavo le za eno leto, drugo leto bi bili ravno tako pravdali se in v šestih letib bi bili zapravdali vsako leto najmanj po 200.000 gold. toraj vsega skup najmanj 1 milijon in 200.000 gold. tujega, ne svojega denarja, nazadnje pa bi bili vsejej zopet svojo pravdo zgubili ravno tako, kakor letos. Cernu se toraj pravdate na drugih stroške, če že VBak človek naprej ve, da se bote slednjič podali, s svojim kljubovanjem pa nikomur ne koristite!“
„Kako, da nikomur ne koristimo?“ — prašajo vsi.
, „Ne, res nisem prav rekel“ — se popravim jaz, — „koristite pač, pa le sebi, ker dozdaj ne vem nikogar^ izmed vas, ki bi tistih 10 gold. na dan ne bil vteknil v žep. Ali vi kaj pomagate svojim volilcem, če morajo zavoljo vas več davka plačati?“
Na to moje vprašanje začno eden druzega dregati češ: „daj ga no, daj ga ti,“ a nobeden nima poguma odgovoriti mi kaj ali spuBtitise v mene, moja marela jih straši.
„O, ste že kerlci vi“ —se posmehujem jaz — „če vas je dvanajst skup, vas je en tucat in strašno upijete, kedar ni nevarnosti; če vam pa kdo pokaže palico, pa omolknete in se spustite v tek. .Dokler ste imeli vlado in-žandarje za sabo, vam ni bil nihče kos. Tudi pri nas na Kranjskem imamo take tiče, ki so pa zdaj tudi omolknili, ko jim ni bilo vladne pomoči za hrbtom. Vsa čast vam, opašite si babje bertahe ali predpasnike, da bo vsak vedel, kaj ste.“
Se ve, da si nobeden ne upa več ziniti besedice, ko vidijo, da je mene toliko, zato se zasučem na peti in.
grem zaničevaje take ljudi, ki bo le tako dolgo junaki, dokler je vse varno in jih nihče ne prime.
Zunaj naletim ne višenjakega barona, čegar polž se je bil pri zadnjem glasovanji ▼ državni zbornici tudi splašil, da ni hotel zaleteti ae proti Taaffeju in njegovému mini-sterstvu. Ta polž ‘je bil še zdaj trmoglavast, nikakor ni hotel vkreniti v družbo nagajalcev, čeravno ga je baron na vse mogoče viže trpinčil, zbadal, suval in za roge vlekel. Bila je celó nevarnost, da bi poiž svojega jahača ne vrgel s sebe, zato jaz, ko sem nekoliko časa gledal to jahanje, brzdanje in vpiranje polža, pristopim z besedo: „Oho;, baron, ne bo nič, te bo vrgel s sebe.“
Baron Tofler, ko je slišal moj glas, se ozré, zleze s polža in pride k meni. kakor da bi me hotel prositi od-puščenja.
„Vidiš, baron“ — nadaljujem jaz — „žival je pa-metneja od tebe. Ona ve, da, če prideš nazaj v Višnjo-goro, je ViŠnjani ne bodo več marali, ako bo hodila zmi-raj po tvojih potih s tabo.“
„Kako to?“ —. praša baron — „saj sem zdaj gla-' soval tako, kakor slovenski poslanci.“
„Ej, ej, baron, tiček ti, saj se poznava“ —mu požu* gam jaz s prstom; — „ko sem bil jaz še fant, kakor ti, sem tudi enkrat zašel med fante, s kterimi sem moral piti, čeravno bi jih bil vse najrajše pretepel. Ker jih je pa bilo preveč in bi me bili v Savo vrgli, če bi jim bil zabavljal, sem rajši pil in krožil ž njimi. Od njih pa sem šel v drugo vas nazaj k svojim in ko nas je bilo več kot onih, smo šli zopet v sosednjo vas in potem so oni pili in peli z nami, drugače bi jih bili mi pometali v Savo.“ „Ti, Pavliha, misliš, da sem jaz zoper svoje prepričanje glasoval?“ — opomni baron Tofler.
„Kaj še, baronče“ — je moj odgovor — „ti si glasoval z našimi zato, ker si se bal, da bi ne padel v Savo, kakor jaz takrat.“
Baron ne reče nič, njegov polž pa prikima z rogmi, ta žival je tako umna, kakor je bil Savlov osel, ki se je„ dal raje pretepati, kakor bi bil pa tiral svojega gospoda v pogubo. Skoda, da ne zna govoriti, drugače bi njegov gospod več veljal, kakor zdaj veljá.
„No, le priden bodi, baron, pa nikar več ne nagajaj“ — mu rečem jaz in grem proti dómu, dá bi božične praznike bil domá. Kar me sreča gospod visoke postave, ki mi potrka na ramo in me ogovori:	^
I „Glej ga no Pavliho, kako je moški! Še svojih več ne pozná, kar tukaj po Dunaji hodi.“
„O, glej ga no Vindišgrčea“ — vskliknem jaz, ko mu v obraz pogledam; —- „kaj pa je s tabo? In v čisto drugih hlačah, kakor jih navadno nosijo tisti, ki nočejo sesti na poslanski stol. Pa ne, da bi tudi ti kaj tacega nameraval?“
„I no, zakaj ne? Saj veš, kak veter je potegnil zdaj na Dunaji!“
„Na kteri stol pa misliš sesti?“
„Na stol ranjcega grofa Barbota.“
„Tako?! No, ta stol je časten, neomadeževan. Bo težko sedeti na njem. Ali si ti upaš ohraniti ga v tisti časti, v kteri je bil do zdaj?“
„Upam si z Božjo pomočjo.“
„Dobro, dobro! Vendar — ne zameri — jaz in Kranjci te skoro premalo poznamo. Kako bi bilo, če bi mi ti prej nekoliko razložil, kako misliš koristiti Slovencem, ki bi te volili?“	’
„O, prav rad! Stopi z mano na poliček vina, pa se bova zmenila.“
Na to greva v bližnjo gostilnico „h honservativcu“ in ko sediva za mizo pred poličko m, prične ta princ Ernst Vindišgrčc sam od sebe:	^	( t
„Veš, Pavliha, jaz bi se sam nikdar ne bil oglasil za poslanski stol, ker mi tega treba ni. Ali — saj veš,
kako nerodno je, če ti Auerspergi povsod in povsod na Dunaji svoje nosove v vsako reč vtikajo.“
„Res je“ — poprimem jaz — „teh Auerspergov je že povsod preveč, bo treba kake štupe, da se preženo.“
„Vidiš, to je! Jaz vem, daje med vami na Kranjskem dosti mož sposobnih za sedež mojega ranjcega prijatelja grofa Barbota“ — —
„Kaj pa, kaj pa, še preveč jih je“ — se vtaknem jaz z besedo vmes.
,,To sem slišal, ali jaz ne včm, če ima kteri izmed njih tisto štupo zoper Auersperge.“
„Nobeden, ne eden“ — rečem jaz naglo — „tu velja stari slovenski pregovor: klin s klinom— ali v zdaj umevni jezik prestavljeno: „Auersperge s Hohemvarti, Klamovimi Martinici, Lobkovici in Vindišgreci.“
„Na zdravje, Pavliha, ki tako dobro znaš slovenske pregovore“ — pravi knez in trči z mano.
„S»j jih tudi ti znaš, ne?“ — prašam jaz s potegnjeno besedo.
„Ce bi jih ne znal, bi pa ne hotel sesti na grofa Barbota sedež.“
„Je že prav! Jaz bom možem volilcem sporočil, da boš ti z vso močjo se potezal za njihov blagor, posebno pa za -to, da bo njihov jezik imel v šoli in uradu enako pravico z nemškim.“
„I, kaj pa da! Saj nisem slepar 1“ — odgovori knez.
„Pa tudi v drugih zadevah boš potezal se za volilce svoje?“
„Ne bodi no siten, saj nisem Dežman!1 — reče nevoljen in malo manjka, da se ne skregava.
„Dobro je, dobro“ — rečem jaz na zadnje — „tebe ni treba priduševati, si že sam dosti plemenitega duhd in učen tudi. Voljen boš, tu je moja roka na to! Bog daj srečo!“
„Bog daj!“ — reče on, jaz pa grem — kam? —-to bote že v prihodnjem „Brenceljnu“ zvedeli.
Rešpehtarjova kuharca.
To je pa res čudno! Ta zadenj cajt so me res kar na lectanto dal. „Kdor več dá, me pa ima“ — so- rekli in toko me je zlecteral en prov fajn gospod, k’ sem ga že sem pa ke v čitalnic vidla. Taka licetirenga ni glih po človeški, ker per nas lectirajo le suhe al mrtve reči in živino, pa sem si mislila: za špas nej bo, sej grem toko lohka spet preč, če ne bom z vsem cefridna.
Zlectiral me je, ko-ker sem rekla, en res prov fajn gospod, k' se toko nosi, koker de b’ ne blo
_____	višga v Iblan. Jest ga od
druge strani še nisem poznala, pa Žefa, k’ vse ve, mi je rekla:
. ,,^io, zdej s’ pa že dobra, če imaš ta pravo Štimo, boš pa v Šenklavž pela, tvoj gospod te bo že obrihtal, sej je nejbelj ta kunšten muzikont na orglah, pa še na drugih štermentih v šenklavški cerkvi.“
K"k sem bla jest vesela tga dinsta! Jest znam vse ta brumne 'pesmi za cerkev, k' jih po Kranjskem, Štajar-skem in povsod po Slobenarskem pojó, imam tud dobro
štimo, k’ sem bla doma že za ta prvo pevko. Zato sem brž spet probirala svojo štimo, če bi bla še za k orglam al ne, in poskušala vse tiste Riharjeve pesmi, k’ bom jest naprej pela tiste ta stare, k’ jih že vsak zna in so toko lepe, de jih vse koj poje. Se vé, tistih poskočnih tud jest ne maram, na ktere b’ se kar lahkovplesal, pa sej tistih že več nikjer ne pojó, koker od — Šmarijskega šomaštra, k’ jo tud jest znam, pa ni za cerkev.
Pa de naprej povem, koko je blo, k’ sem nastopila svoj dinst.
Koj k’ sem perila, se m’ je nekej čuden zdel per ti familji, frava so rekli, de nej z otroci zmerej raj tajč špre-ham, k’ so Pemci, pa ne znajo slobenarski. Jest že od preh vem, de je per fravah, k’ same toko govore tajč, de V ne mogel nobeden za njim pisat, ta nobelj Špraha tajč, k’ ga j— hvala Bogu! — jest tud že znam, če glih sem se že več nemškega naučila. Toko smo se kmal zastopil, če glih oba, gospod in frava, tajč toko govoreta, koker ehá mesar v mesnico teleta, k' noče not, in ga zmiraj éza in drega. Tista njih nemška Špraha je glih taka, koker de b’ se komu kolcal al avfštosal.
Pa nej bo, koker če, sej nekter Slobenarji nič boljš ne govore tajč; jest nisem prefesarca, de b’ v tajč cajg-nese avštelala, pa tud rada potrpim z Idmi, k’ ne znajo nobene Šprahe. Raj bom povedala, koko je per tem gospod, k’ so tud ene sorte rešpehtar.
Vsa familja je strašno voreng, živi toko, koker ko-kuši, ki imajo dost zrna. Gospod so strašno šparovni, kjer morejo, kakšen krajcar pertrgat drugim, ga odtrgajo, posebno antverharjam, k’ jim kej naredé. V drušno ne gredo nikamer, samo tiste štrukcije za musko imajo po mešt, pa Žefa mi je pravla, de tud tam povsod per ur saj en firkelc odtrgajo in de dozdej nobeden njih šolar al šolarca še ni nikjer luč sveta v muski, če ima še tolk talenta. Gospod naš se šparajo, ko b’ se kdo vsga naučil, kar oni znajo, kaj bi pa polej njim ostal!
Pa tud v drugem so naš gospod strašno šparovni.
Žefa je rekla, de so to, kar so zdej,ratal le skoz Slobe-narje, k’ so bli enkrat v tist čitalnic ta velk šomašter in toko peršli polej za šomaštra v Šenklavž z dobro obso-lengo. Zato so pa še zdej per tist čitalnic, frava so se zlo jezil -in rekli:
„Zakaj nek plačuje! tiste goldinarje za čitalnico, k’ ni za nas?(<
„Veš, ljuba, to je iz šparovnost“ — je gospodov antvert „nekej morem brat, če ne, sem preneumen. Ce grem vsak dan v kofegavs, morem pit enga ta črnega, de mi tist marker pernese cajtenge. To košta nejmenj 3 gold. na mesec al 36 gold, na let brez trinkgelda. V čitalnic pa plačam 8 gld. za cel let, pa lohka vse berem, še ció pemske cajtenge. Toko peršparam na let 24 gold., pa vse glih lohka vse cajtenge, slobenarske, tajčarske in pemske berem, po vrh pa giltam še za Slobenarja. Al ni to dost pocén?“
Na to so frava omolknil, jest pa sem povedala to Žefi, ki je pa rekla:
„O, to še ni nič! Tvoj gospod ne šparajo samo pri tem, ampak tud pri čevljih.1'
„Pejdi no, koko to!“
„I, kder je volitev, ne gredó nikoli na rotovž.“
„Zakaj ne? Sej se jim vendar ni treba nič bati za svoj dinst, k’ so vštaliran od korarjov!“
„Sej sem rekla, de jim je žal za čevlje, k’ bi jih na ti pot strgal.“
„Kaj pa, al se ne bojé za svoj dinst, de b’ jim ko-raiji avfkindal, k’ nočjo volit Slobenarja?“
„Ej, že vedó, de so korarji dobri gospodje, zato so tvoj gospod toko ferbežni, de se jih nič ne bojé.“
„Morbit so pa moj gospod toko učen v ti cerkven muski, de nobeden ne more prit za njim?“
„Ne bodi no sitna, Špela! Takih in veliko boljših imamo domačinov več ko 16, ki so zdaj v fremd kje al pa tud domá brez dinsta. Al misliš, de so tvoj gospod res tak mojster, de ni nobenga tacga?“
„Jest ne vem, k’ jih nisem še probala, pa morejo bit že kaj strašno velikga, — že zato, ker, kder gredo v cerkev na porkehen, nikol ne pomočijo prsta v žegnano vodo, kokor vsak drug, k’ pride v cerkev.“
„Vidiš, Špela! Morbit bodo še cigaro seboj nesli na porkehen in med pridgo peržgal jo. Ali si že slišila kdej njih muzko in petje v cerkvi?“
„Ne še, sej sem sama mislila peti, k’ znam vse kr-šanske cerkvene pesmi/*
„Pa husitskih ne znaš!“ — reče Žefa ponosno.
Kaj je to: husitskih?“ — baram jest, k’ tega še nisem nikol slišala.
„Jej, jej,. Špela, ti pa res malo veš. Husiti so bili na Pemskem nekaj takga, kakor per nas v starem cajt Lutrajnarji.“ '
„I, kaj res, p8jd no! Pa de naš gospod očjo take pesme ajnfirat per nas po krčanskih cerkvah? Tga pa ne verjamem 1“
„Le pejd enkrat poslušat, boš že vidla, de ni nobena viža našim podobna. Men se že glih toko zdi, koker de b' kdo prav cagal in klagval, ne pa koker je per nas, k cerkvene pesmi človeka k andoht štimajo, pa mu vendar ne jemljo veselja do življenja. Če b’ v nebesih angelc tako pel, koker tvoj gospod uéé, b’ jest skor ne otla gor priti. Toko, se men zdi, de cagujejo ta ferdamani, k’ nimajo nič več upanja, de b’ jim blo kdej kej bolj. Pa le pejd sama poslušat, de ne boš rekla, de te jest čem na-plavšat.“
Toko per en glih m’ je pravla Žefa, jest sem mislila, de se to le nji toko zdi, zato sem čakala sv. večera, k’ po vseh cerkvah .o polnoči ta lepe, vesele božične pojó, de je človek res Božjega rojstva vesel. Doma nisem nič povedala, kaj m’ je Žefa pravla, k’ tud nisem vsga verjela. Na sv. večer mi pa reko gospod:
„Boš šla v cerkev, kaj ne? Boš slišala, koko bomo pel v Šenklavž.“
„Sej jest tud lohka kej pomagam“ — rečem jest — „znam skor vse božične, tiste Riharjove pa še druge.“
„Kaj bodo tiste packarije!“ — pravjo gospod — „to ni nič, moji zengarji in zéngarce znajo vse bolj.“
Jest sem bla res firbčna, kaj bo, in sem šla v cerkev, pa o jej! Glih toko je blokoker de b’ koga pokopaval, namest de b’ blo petje veselo zavolj rojstva, se m' je pa glih toko, zdel, koker de b’ ble bilje. Prov je rekla Žefa, to že ni za kršansko cerkev, toko pojo lutrajnarji. Skor nič ni manjkal, de nisem šla ven, koker drug ldje, če b’ mi ne blo zavolj maše, bi bla gvišen tud šla. Nazadnje nas je blo strašno mal not in če bo toko naprej šlo, jih drug let ne bo nič peršlo.
Zjutraj sem šla k Fračkajnarjam in še pred cerkvijo trofila Žefo, k’ meje koj barata:
„Al s’ bla v Šenklavž o polnoči?“
„Se ve, de sem bla“ — je moj antvert — „pa ne grem več.“
„No vidiš, al ti nisem pravla? Jest sem bla pa per Fračkajnaijih, k'nas je blo tolk, de smo se kar drenjal. Saj človek ve, koko vesel praznik je. V Šenklavž pa — če je več praznik, belj žalostno pojo, koker de b’ jim blo žal, pa še nobene besede ni zastopit. Kdor gre ke, gre le zavolj andoht, zavolj petja gvišen nobeden ne.“ Per Fračkajnarjih je blo vse lepše, se saj lohka mol, k’ človeka nemot tisto vpitje na porkehnu, k’je brez vse viže in k’ se nobena beseda ne zastop.
K’ per nesem fruštek na mizo, se pobahajo gospod: „No, koko ti je dopadlo naše petje o polnoči? Ali ni to vse lepše, koker tiste vaše dirndajske, Riharjove in. druge ?“
„Lepo je, komur dopado“ — rečem jest — „al toko tam na Pernekom pojó, ker so Oni doma — nej ne za-merjo!“
„Se ve de, to je lepa muska za cerkev.“
„Al pa pride kej Idi k’ andoht, če toko jamrajo na porkehnu?“ — baram jest.
„Ti si tud taka kranjska kavka, k’ nič ne zastop“ — rekó nekej ferdrislih, jest pa grem v kuhnjo, k’ se nočem kregat, pa pridejo fravav za mnoj in reko precej giftno:
„Ti si našga gospoda razjicala. Kaj pa bi bilo s cerkveno musko na Kranjskem, če b’ našga gospoda ne blo!“
„Ej, nej no grejo, nej!“ — rečem jest, k se ne morem več masat — „naši cerkveni muski b’ ne blo nič hudga, preh b’ blo to, de b’ Oni z Njih gospodom v špa-novij domá stradal! Oe so Njih gospod res tak gvavten rešpehtar v muski, zakaj se pa tam na Pemskem niso stepli zá-nje?“
To je bil pa ogenj v streh, men je blo že žal za besede, pa jih nisem mogla več nazaj vzet. Frava drvé v čimer in komej so not, se že spet duri odpro in gospod pripihajo vsi jezni in me anšnavfajo:
»Kaj si rekla, ti oné ti?“
„Kar je res“ — se odrežem jest in brskam s can-geljnam po šporherd — „sej imam še več na src, Jim bom pa povedala, ker zdej mi je že vse glih.“
„Le povej!“
„Sej bom tud. Oni sto tud eden tistih, k’ nam očjo ta fremd rči vsilit. Eni nam jemljó našo špraho in nas očjo potajčit, Oni pa se mujajo, de b’ nam vzel še lepe, stare, perljubljene cerkvene pesmi in nam dali zá-nje take, pri kterih bi človek umrl, če jih dolg posluša. To je ko-ker pogreb, muska za soden dan. Zdej se per nas dekleta in fantje nauče cerkvenih pesem, k’ jih polej tud zunej cerkve, domá, na paši, pri delu pojo. Njih pesmi se pa ne bodo nikjer perjele,_k’ nimajo nobene viže in se nobena beseda ne zastop. Ce b’ se začele po vseh cerkvah pet, kaj bodo pa polej pel zunaj pastirji, pastarice, kosci in žnjice? Kvante, kaj ne, al pa tiste fantovske, k’ so take, de je bolj, de jih nobeden ne sliš.“
„A toko? Kdo te je pa našuntal, de mi take praviš?“ — rekó gospod vsi raz sebe.
„Kdo nek me bo našuntal! Nej gredo le druge pra-šat, če ni toko. Drugi nam očjo ferderbat domačo špraho, Oni pa musko. Nej le gredo poslušat kam, če seje ktera Njih pesem kje perjela, desglih so že tolk cajta per naB. Riharja nej pa le per mir pusté, njegove pesmi se bodo pelé, k' že oa Njih ne bo nikjer nobene koščice, Oni pa ne bodo nič naredli, če se še toko napenjajo; samo to bodo naštiftai, de tam, kjer se bodo Njih al pa drugih Njih sorte pesmi pele po cerkvah, bodo ldje še menj v cerkev hodili, koker zdej, k’ že toko vera peša. Jest dam za vsako Njih pesem cekin, če jo bodo kje med folj-kom slišal. Je vse glih toko, koker deb’ ktergana gavge peljal, nej ne zamerjo!“
Gospod so se kar gugal, k' sem jim toko pridigvala, kar sapa jim je zastala in šli so v čimer. Jest pa sem še tist dan dobila Ion in šla. Pa mi ni nič žal, k’ imam že tolk ponudeb, de sama ne vem, kam b’ šla. Sej se toko kmal spet vidmo, dolg cajt nam ne bo. Bom že spet kej povedala, če ne bote splavšal, de je od mene.
Adijo za ta cajt!
Skušnja z zdravim bolnikom.
(„Brenceljnova“ basen, ki pa še nima konca.)
Je bil v nekem kraji človek strašno trdnega zdravja.. Njegovi sovražniki, ki bi bili radi podedovali njegovo premoženje, so si na vso moč prizadevali spraviti ga kar prej mogoče s sveta. Kar očitno ubiti ga si niso upali, ravno
tako ne zavdati mu, ker so bili silno bojazljivi. Zato so najeli zdravnike, ki so mu morali vedno na uh6 tuliti, da je bolan in da treba mu zdravil. Mož je res verjel tem zdravnikom, ki so se mu tako ljubeznjive in za njegovo zdravje tako skrbne kazali, in pil zdravila ter mazal svoje ude z mazili, ki so mu jih skrbni zdravniki zapisavali.
Toda kmalu zapazi, da taka zdravila njegovemu telesu le škodujejo in da ob njih utegne priti celo pod zem-ljč. Zato se upre zdravnikom in ne mara več jemati njihovih zdravil; meče jih na gnoj in čuti, da to prav dobro dč njegovemu duhu m truplu. Toraj se popolnoma uprč svojim zdravnikom in ne pusti nobenega več k sebi. To mu dobro tekne, ob domači hrani dobiva čedalje večo moč na duhu in na telesu.
Sovražniki njegovi, to zapazivši, pokličejo najete zdravnike in jim očitajo, da njihova zdravila niso nič vredna, ker bolniku ne le nič ne škodujejo, marveč ob njih postajajo njegove duševne in telesne moči čedalje krepkeje.
„Nasa zdravila so že dobra“ — pravijo zdravniki — „da pa nimajo nič vspeha, je krivo le to, ker jih bolnik ne jemlje.“
„Zakaj jih ne jemlje?“ prašajo sovražniki.
„Zato, ker nam nič ne upa“ — odgovore zdravniki: —— „on ve, da smo od vas najeti, toraj vse, kar mu zapišemo, na gnoj vrže.“
„Toraj zavoljo vas zdravnikov ne jemlje zdravi bolnik zdravil?“ — prašajo sovražniki.
»To je, to, nič druzega“ — odgovore zdravniki; — „če bi mu kak zdravnik, kteremu on upa, zapisaval in da-jajl ta zdravila, gotovo bi jih zdravi bolnik jemal in bi začel pešati na duhu in telesu, kar vi želite.“1
„Dobro!“ — vskliknejo sovražniki, — „ali kje je kak zdravnik, kteremu bi zdravi bolnik zaupal in ne mislil, da je od nas podkupljen?“
„Dobiti ga bo naša. skrb, že zato, da rešimo svojo čast.“
To je odgovor najetih zdravnikov, in — in — novi zdravnik tega zdravega bolnika postane Li-li-la-la-lu-lu-pu-paj-n e-n e.
Kako bo zdravil zdravega bolnika, se bo še le videlo.
„Brencelj“ naprednjak.
Dandanes gre vse naprej, še celo rak pride naprej, če prav ljudje mislijo, da, se nazaj pomika, kedar gre.
Vse gre naprej, še cel6 lump, ki ga žandar na Žabjek žene, tudi „Schulzeitunga“ je skočila naprej in rekla, da bo zdaj kazala se enkrat v nemški, enkrat pa v slovenski obleki. To je sklenila zato, ker so se v njeni dosedanji obleki menda že zaredile tiste mične živalice, ki po glavi hodijo, toraj bo treba preoblačiti se, ker se menda ne mara mazati z mastjo, kakor cigani in ciganke. V tem, ko je ena obleka na životu, se lahko druga dene v žehto 5 saj ima vsak količkaj čeden človek po dve srajci, če jih le premore, to že zavoljo snažnosti in da dragim preveč ne smrdi.
„Brencelj“ ima zdaj pa že enajst let zmiraj le eno srajco, zato ga jje strašno zbodlo, ko je zvedel, da se bo še nekaj let mlajša „Schulzeitung“ od novega leta naprej vsak mesec po enkrat preoblačila in je dobila v Krškem že perico, da jej bo slovensko srajco prala.
Strašno je zabolelo — ali bolje: zasrbelo „Bren-celjna“, ko je to zvedel. Dozdaj ga še stara srajca ni nikdar srbela, ali če Schulzeitungo“ srbi stara srajca, ki je še novejša od njegove, mora tudi on po napredovanji časa ravnati se, ter napraviti si dve srajci, da se bo mogel preoblačiti.
Po tem bi moral priti enkrat v slovenski, a drugi pot v nemški srajci. Ali kdo bi mu verjel, da nemška
■srajca nima nič slovenskega duba, slovenska pa nič po »emčurstvu ne diši? Zato je sklical sebe v občni zbor, kteremu je stavil predlog, da bo najbolje, če bi, ko sé že hoče ravnati po „Schulzeitungi“, hodil med svet, v obeh srajcah, v slovenski in nemčurski; ta predlog njegov je bil res enoglasno sprejet in „Brencelj“ je za poskušnjo sestavil brž to le basen, v kteri se pokaže v oben srajcah. Naprej pa bodi že povedano, daje povestica od konca do kraja izmišljena, če ni resnična.
Dve žabi — 3nm Siröfche — se srečate — begegnen jtch*
—	Kam? — „SBofytu?" — praša prva drugo — fragt ei? ner ben anbern.,— „Piče iskat“ — „^reffen fucben“ — pravite obe — fagen beibe. — „Kako boš prosila ti?“—„rote Wirft bu bitten?“ — „Kvik kvik! In ti?“ — Quicf, gutcf! Unb bu ?“ — „Kvak, kvak!“ — „CUicicf, quatf.“ — „Pati-prosi: kvik, kvik, jaz pa bom prosila kvak, kvak kvak.“
—	„Sitte bu quicf quicf, icb bite banu quad, qnacf.“ — „Veš kaj, zmenive se tako“ — „weißt waé, wir machen rin ifotn* promiß“ — „Ti boš kričala: kvik, kvak, jaz pa kvak, kvik!“ — „X>u fdjreift quid, quad, tcb fcfcreie quad, quid.“
—	„Potem bove dobile jesti pri tistih ki radi slišijo kvak, pa tudi pri onih, ki imajo raji kvik.“ — „fo befommen wir gutter bei jenen, bie lieber quad f)&mtf aber auch bei je* nen, betten quid befler fiingt.“ — „Dobro, dobro, pa se bodo navadili še na glas naji obeh“ — „gut, gut, fíe roer« ben ftd> noch an uñé beiber Done gewöhnen.“ —
To je lep kvik-kvak, je li? Počasi bi bilo pa še lepše, ko bi se to še bolje razvilo. Za izgled tu zopet le kratek stavek iz take „kaše-brein“:
Der smrkelj unb bie muha se srečata auf ber cesta iz ben mesta. „2Bobtn greš?“ fragt ber smrkelj bie muha. — „Iz ber ©tobt na bie Säuern“ — odgovori bie muha. — „Jaz aber iz ben kmetov v bie mesto“ — fagt ber smrkelj,
—	„zakaj greš tu unter bie kmete?“ — „Dte gospoda, wenn ich tu bte jed padem, nabode mich na ©abet, pa mich ven vrže , ber kmet pa zajame oollen Vbffel in me vrže weg, baß ich für «n cel teden ©peife habe.“ — „Sei mir je pa narobe““— fagt ber smrkelj — ber kmet wirft mich z vso silo ob tla, in ber ©tabt pa me zavijajo v ©chnupftücher, da sem gang na warmem in se ne razmažem unb mich nicht »erfühl?* “
Začnimo toraj tako pisati, bote videli, kako bo svet strmel nad našim napredkom in kako lepo bomo govorili, da nas bodo še angeljci poslušat bodili.
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj“!
Zopet ti imam pisati dogodbo, ki se je pripetila na sv. treh kraljev dan. Po svoji navadi namreč sedimo in se razgovarjamo o volitvi na Dolenjskem , s ktero je. grof Barbo popolnoma zadovoljen, ker je dobil dobrega in vrednega naslednika, kar nas pride vratar klicat, naj gremo gledat skozi okna in poslušat pevca, ki se od nekod bliža vratam, pa ga še ni videti. Vsi smo naglo pri oknih in res se čuje veselo petje, ki prihaja čedalje bliže; pesmi so slovenske, napevi meni znani, a vendar ne morem ug-niti, kdo bi bil to. Kar zaupijeta Slomšek in Orožen oba ob enem:
, Če to ni Jože Virk, ga pa nisva nikdar poznala!“
„Kaj? Jože Virk, župnik s sv. Duha pri Ločah na Stajarskem?“ — se čudijo nekteri.
„Ravno tisti“ — odgovori Slomšek — „to se pozna že po njegovem petji. Bote že videli, da se le prikaže.“
Petje se čedalje bolj bliža, kmalu je umeti tudi besede in ko se na ovinku pokaže oseba veselega pevca, zavriskata oba:
„Je že, Jože Virk je! Vratar, odpri vrata na vse atezaje!“
Po tem stečeta oba naproti mu do vrat in ko ju zagleda ta, zavriska. Sprejem je srčen, vsi trije se objamejo, mi pa novincu Btiskamo roki in ga peljemo v našo sha-jalnico. Ko se hrup nekoliko poleže, ga praša Slomšek:
„Kaj je pa tebe, veselega pevca, spravilo s sveti med nas?“
„Vzrokov je več“ — odgovori Virk; — „nekaj mraz letošnje zime, ki šemi je na pljuča vlegel, da mi je sapo zaprl, še več pa nekaj druzega, kar mi je srce težilo.“
„In to je?“ — popra suje Slomšek.
„Tvoj sedanji naslednik. Tisti mili materni jezik, ki ga jaz tako ljubim, v kterem sem prepeval pobožne, posvetne in zabavljive, je njemu le jezikza posle in dekle, on ne mara naroda, čegar pastirjem je on najviši pastir, on je ponemčen Slovan, kakor kaže njegovo ime. To me je hudo bolelo in sklelo vse svoje žive dni. Ko bi bil ti še na njegovem mestu, morebiti bi ee mi ne bilo tako mudilo s sveta.“
Mi vsi pritrdimo tem besedam, v tem pa je bil že Kam prinesel pijače in brž smo zapeli novincu nazdravico. On se je bil brž ogrel in začel peti z nami in tako smo popevali pri dobri kapljici do pozne noči.
Drugi dan sem sc jaz spustil v pogovor ž njiro in pri tem mi je naročil pozdrav Tebi, dragi „Brencelj“, ter Ti obeta, da Ti bo od tod še ktero zabavi |ivo poslal, kakor Ti jih je pošiljal večkrat s Štajarskega. Tudi Ti pošlje te-le številke za L terijo, na katere že enkrat nista nič zadela: „35, 16, 62.“ Gotovo tudi zdaj ne boš nič zadel, če jih staviš, zato rajši tisto šestico zapij.
S tem Ti želim veselo novo leto in dosti plačujočih naročnikov, da bo tudi Tebi enkrat solnce zasijalo.
Ves Tvoj
Miroslav,
Mila prošnja.
Že lansko leto me je pri volitvah zadel mrtud po celi strani tako, da nis m mogla več na noge stopiti in začela vidno hirati, čeravno sem to slabost na vso moč skrivala. Zdaj me je pa pri volitvi na Dolenjskem vnovič zadel še hujši mrtud posebno na dozdaj najbolj zdravi kočevski strani tako, da se kar več ganiti ne morem, kar mi je vlada še svoje berglje odtegnila. Ker sem toraj res usmiljenja vredna, prosim pomoči od ktere koli strani, da si zopet nekoliko opomorem, drugače bom sramotno in žalostno poginila.
Nemčurska svojat na Kranjskem.
Dobro poroštvo.
Martinček. Kaj misliš ti o Kukcu? Mene je prosit na posodo. Ali je trdm moz?
Mihovec. O, meni je ljubši ko hranilnica.
Martinček. Pojdi no! Kako to?
Mihovec. No, jaz stavim, da mi bo prej kaj posodil“ kakor pa hranilo, ca.
Toplo priporočilo»
Kdor hoče dobro „naštrihan“ biti, še dvakrat, če prav treba ni, se mu to lahko zgodi v nizki hišici za frančiškansko cerkvijo v Ljubljani; posebno dobro ume to dobrosrčna trebušna lastnica tega „poštrajhenskega“ nem-škutarskega zavoda.
Huda zima.
Letošnja zima je nenavadno huda „Brencelj“ je dobil
Joročil od več krajev, ki kažejo, kako hud mraz je in aj je že naredil. Tu le nekaj takih dogodeb.
Na Kranjskem je zmrznila nemčurska ura, da ne gre več prav in bo najbrže vržena med staro šaro.
Na Dolenjskem je bil okoli novega leta tako hud mraz, da si še nobeden nemčurski kandidat ni upal izza peči na dan in je bil narodni kandidat enoglasno voljen za državnega poslanca.
Drugje po deželi nemčurske volkove tako zebe, da si še v ovčjih kožah ne upajo s svojih brlogov.
Ljubljanskemu „turškemu listu“ so zmrznili možgani, kar je tem bolj čudno, ker jih pri niem še nihče videl ni.
Dežmanu je zmrznilo čruilo, da ne more več pisati za „turški list.“
Kar je pa najbolj čudno, je to: Velikemu številu „Brenceljnovih“ naročnikov so zamrznili žepi, da mu še do zdaj niso poslali stare in nove naročnine.
Da bi pri takem mrazu vsaj ne zmrznilo tudi naše upanje do boljše prihodnosti! Menda tudi Taaffeja zebe, ker še ni nič čutiti, da bi se kaj ganil.
Dobrodelnost.
Res čleveka veseli videti in slišati, kako nekteri bogatini radi pomagajo potrebnim revežem ali stradajočim ljudem, posebno če so to Slovani. Zdaj je v Istri velika
beda, ljudje stradajo in zmrzujejo, da je groza. Pa ko' maj je počil glas o tej revščini, že se ljudje kar trgajo in tep6, da bi jim pomagali. Tako je „Brencelj“ že zadnjič omenil, da je znani ljudoljub in dobrotnik ljudi Roger v Ljubljani na Poljanah izprosil od ljubljanskega magistrata štipendijo 50 gold. za svojega sina, danes pa zamore zaznamovati še drugih daril za Istrijane, med njimi ta-le:
Gosp.	Al. Dreo, po -domače Koruza, je daroval 5000	f.*)
„	vit. Kaltenegger, deželni glavar „	„	2000	„
,,	Karol Dežman, politikar v pokr.ji	„	3000	„
„	dr. Schrey, slovanski jezikoslovec	„	2000	,,
„	baron Apfaltrern, ubog grajščak	„	1000	„
!!<■»
Skupaj 13000 f.
To je tem veče hvale vredno, ker imena teh gospodov se slišijo vselej, kedar se o dobrodejnosti govori. „Brencelj“ se toraj tem blagim gospodom zahvaluje V imenu obdarovanih Istrijanov, kterim po teh 13.000 f. do-ide izdatna podpora.
Ljubljanskih slik
je še nekaj za naročnike „Brenceljnove po 50 in 60 kr., za druge pa po 60 in 70 kr. Po pošti še 5 kr. več.
*) Ta „f.“ ne pomeni „forintov,“ ampak — fig.
Slovencem!
In tako sem rastel in rastel, da sem stopil v XII. leto svoje starosti. Za smrt je to še premajhna starost, zato sem sklenil še naprej živeti, dokler ho ljudem všeč. Ker oh golem zraku in vodi ne morem živeti, moram za leto 1880. naložiti nov davek, ki pa ne bo nič povišan, ampak tako majhen, kakor je hil vsa leta do zdaj -— namreč:
Za celo leto nič	več	ko	3 gld.	—	kr.
Za pol leta „	„	„	1	,,	50	„
Za četrt leta „	„	„	— „	80	„
Toliko vsak zmore, toraj ne bo treba nikogar rubiti. Izhajal bom odslej po želji naročnikov prve dni vsakega meseca tako debel, ka-
kor danes, ali pa še debelji in z velikimi ter majhnimi podobami.
Naj tordj nihče ne zamudi naročiti se, dokler je še čas, ker prva številka za leto 1880 pride še ta mesec. .......
s
O novem letu 1880.
Hoto leto. Tu imaš „Brencelj“» menim, da boš zadovoljen? „Brenceij“. Škatlja je res velika, samo če ni prazna!