List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih Slovenije
Ljubljana, 3. februarja 1978 - Števika 2
Kulturo ustvarja človek z delom in mislijo. Njene korenine srkajo moč iz preteklosti, tokovi sedanjosti obetajo prihodnost, zajeto v vizijah duhovnih velikanov.
zv
lo
’&
'C
7
ir
et
z‘
i
Samoupravna družba je temelj nove kulture, zgodovinsko najžlahtnejšega dosežka človekovih naporov, hotenj in ustvarjalnosti.
Samoupravna vzgoja rojeva samoupravno kulturo — stvaritev delavčevih največjih zmogljivosti.
%
Vsestranski razvoj osebnosti je edino v samoupravni družbi splošno veljavni smoter.
Njegovo uresničitev zagotavljajo jasno usmerjeni družbeni napori in občanove pravice in dolžnosti v združenem delu.
Rudi Lešnik
Korenita
preobrazba
Nobene stvari ni mogoče obravnavati ločeno od celote, če hočemo dognati globljo resnico in ustrezno ukrepati. To velja še toliko bolj za vzgajanje in izobraževanje. Vzgojni smotri so veljavni le tedaj, če izvirajo iz resničnega življenja in potreb združenega dela, pa se tudi v delu potrjujejo. Ko si prizadevamo podružbiti vzgojo, ne bi mogli doseči reformnih smotrov v celoti, če bi skušali po posameznih odsekih uresničevati kongresne smernice.
Pomemben korak je storjen v osnovni vzgoji, zatika pa se pri uresničevanju zamisli o usmerjenem izobraževanju, kjer se je krešah veliko navzkrižnih misli pri snovanju centrov usmerjenega izobraževanja. Reforma gimnazije je trenutno prav trd oreh in vse kaže, da se bo treba sprijazniti z resnico, da so za nekatere poklice izjemoma vendarle potrebni izobraževalni programi, podobni sedanjim gimnazijskim. Izjema pa ne sme narekovati neustrezne posplošitve, ki bi zameglila namen usmerjenega izobraževanja.
Zagotoviti je treba enoten in postopen izobraževalni proces na vseh stopnjah usmerjenega izobraževanja, toda dokaj trde prepreke so se pojavile, ko je bilo treba odločno premostiti mejo med srednjim in visokim šolstvom. Zdaj je trenutek, ko ni več mogoče čakati, temveč je treba postaviti čvrste programske temelje in speljati nadgradnjo do vseh možnih poklicev, potrebnih združenemu delu. Vsebinska zasnova za prvi dve leti usmerjenega izobraževanja je izdelana, v kratkem jo bodo tudi zakonsko overili. Tudi višje in visoke šole ne smejo več čakati. Kjerkoli je mogoče, morajo na tej osnovi podrobneje opredeliti študijske načrte. Razumljivo, da tega ne morejo opraviti le vzgojnoizobraževalne organizacije, temveč je treba zlasti nomenklaturo poklicev izdelati v samem združenem delu. To je naloga gospodarske zbornice, ta pa jo bo lahko opravila le, če bo tesno sodelovala z delovnimi organizacijami z raznih področij.
Širše se vprašanje preobrazbe odpira tudi zunaj vzgojneignbra-ževalnih organizacij. Preobrazba vzgoje je očitno ena najpomembnejših nalog, ki jih je treba korenito opraviti. Pri tem morajo sodelovati vsi delavci, ne le pedagoški. Spremeniti je treba dosedanji način razdeljevanja denarja, ki je še vse prevečkrat zrcalo etatističnih odnosov, in zagotoviti tudi strokovne službe, ki so se s tem ukvarjale. Pa ne le to! V skladu s potrebami združenega dela in vzgoje moramo preobraziti tudi strokovne pedagoške službe, ki so še vedno preveč usmerjene po starem.
Bistvo je prav v tem, da ni mogoče doseči nove kakovosti v delu in odnosih, če prevladujejo oblike in metode dela, ki so se uveljavljale na področju vzgoje še v časih močnejše centralizacije. Prav tako pa moramo trezno presoditi, kaj je nujno obdržati na republiški ravni, da bi ohranili potrebno enotnost in po jasno začrtani samoupravni poti skladno uresničevali skupne, enotne vzgojne in družbene smotre.
Ne gre samo za reorganizacijo dela, denimo, zavoda za šolstvo, temveč vseh osrednjih institucij, kakor so izobraževalna skupnost, pedagoški inštitut itd., ki se morajo zelo hitro prilagoditi novi praksi v samoupravnih odnosih ob nastajanju posebnih izobraževalnih skupnosti, ob uveljavljanju posebnih interesov ožjih območij Slovenije itd. Le tako bodo delovni ljudje lahko bolje urejali odnose v vzgoji in zadostili svojim resničnim potrebam.
Premalo bi bilo, če bi zahtevali samo večje sodelovanje med temi posebnimi institucijami. Jasneje je treba opredeliti tudi naloge, ki jih imajo druge organizacije v združenem delu. Pogosto se je namreč dogajalo, da so se nekatere naloge podvajale; enake podatke smo npr. pošiljali v obdelavo različnim ustanovam. S tem se je pogosto krepila birokracija, ki povzroča nezadovoljstvo zlasti v temeljnih organizacijah združenega dela, hkrati pa pomeni nepotrebno podražitev celotnega poslovanja. Na drugi strani pa je treba poskrbeti za učinkovito sodelovanje z izvajalci, na primer šolami, pa tudi za raziskovalno dejavnost, ki bo sposobna razvijati dolgoročno vzgojo pa sproti vplivati na prakso. To ni preprosto. Vloga pedagoškega instituta je bila doslej precej bleda, ko je šlo za ustvarjalni prispevek k reševanju vprašanja usmerjenega izobraževanja, nekoliko bolj ga je bilo opaziti v osnovni vzgoji.
Skratka, nerešenih vprašanj je več kot dovolj. Nikjer ni več mogoče čakati. Preobrazba vzgoje je zadeva vse družbe in prodira tudi na vsa področja. Ustrezna preobrazba strokovnih služb, ki nadzirajo, svetujejo, raziskujejo in načrtujejo, je eden pomembnih pogojev za uresničitev celotnega reformnega projekta.
Gotovo ni vseeno, kako bo to izpeljano. Izhodišča reforme so jasna, dosledno jih bo treba upoštevati tudi pri urejanju tega vprašanja. Obenem pa ne smemo pozabiti: natančno je treba opredeliti delo in odgovornosti, da bodo naloge dobro in ob pravem času izpolnjene.
Reforma vzgajanja in izobraževanja je zadeva vseh, namenjena je človeku. Prav to je najpomembnejše.
Informacija o integracijskih procesih v osnovnem šolstvu
N
V juniju leta 1975 sta komisija predsedstva CK ZKS za idejnopolitična vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture in komisija predsedstva CK ZKS za družbenopolitični sistem in samoupravljanje v združenem delu organizirali razpravo o integracijskih procesih na področju vzgoje in izobraževanja. Na področju osnovnega šolstva je bilo posebej poudarjeno, da mora biti združevanje usmerjeno k uresničevanju programa celodnevne osnovne šole ter da ob njej nastopa kot nepogrešljivi dejavnik povezovanja krajevna skupnost z vso celotnostjo družbenoekonomskih, samoupravnopolitičnih, kulturnih, socialnih in drugih odnosov. Integracije v osnovnem šolstvu naj bi upoštevale pedagoške vidike ter dale širše možnosti za uresničevanje pravic in obveznosti, ki jih delavci vzgoj-noizobraževalnih organizacij uresničujejo predvsem v TOZD ter prek samoupravnih interesnih skupnosti za vzgojo in izobraževanje in njihovih enot z delavci v združenem delu ter z občani v krajevnih skupnostih.
Ugotavljamo, da se pri uresničevanju teh stališč pojavlja veliko nerazumevanj, čeprav se sestavljavci predlogov in pobudniki aktivnosti za združevanje sklicujejo prav na razprave v centralnem komiteju ZKS in v sindikatu, še posebno pa utemeljujejo svoje predloge z nalogami uresničevanja zakona o združenem delu.
Znani predlogi kažejo, da se v večini primerov združujejo osnovne šole v občini v delovno organizacijo z več temeljnimi organizacijami združenega dela. Tako nastajajo t. i. vzgojnoizo-braževalni zavodi, ki jih neustrezno opredeljujejo največkrat kot tisto »trdno vzgojnoi-zobraževalno enoto v celotnem procesu družbene reprodukcije, ki bo povezana z več sorodnimi organizacijami v delovno organizacijo«. Kot izrazito negativen pojav pa najdemo v nekaterih predlogih celo to, da združujejo v temeljno organizacijo združenega dela več šol ali vzgojnovar-stvenih organizacij, ki so bile do sedaj samostojne organizacije združenega dela ali podružnične šole. Celo geografsko ločene šole ali vzgojnovarstvene organizacije povezujejo v temeljne organizacije združenega dela, to pa pomeni, oženje samoupravnih pravic in dolžnosti delavcev v vzgoji in izobraževanju.
Predlogi za integracije osnovnih šol navajajo predvsem tele utemeljitve za združevanje:
—	na prvem mestu poudarjajo večjo poslovnost in gospodarnost zaradi možnosti združevanja sredstev za investicije v šolske objekte, nakup učil in opreme, boljšo organizacijo prehrane in združevanje sredstev za nakup stanovanj;
—	poenotenje razmer za delo osnovnih šol in zagotavljanje enakih vzgojnoizobraževalnih možnosti za vse učence in v ta namen združevanje šolskih svetovalnih in drugih strokovnih služb;
—	povečanje učinkovitosti dela, skrb za rast strokovnosti prek aktivov posameznih predmetnih področij, racionalnejše zaposlovanje učiteljev in razbremenjevanje ravnateljev šol
administrativno-tehničnih
opravil;
—	izboljšanje samoupravljanja z uveljavljanjem samoupravnih pravic, boljše obveščanje, priprava samoupravnih aktov, zlasti samoupravnega sporazuma o nagrajevanju, enotno nastopanje v svobodni menjavi dela;
—	načrtovanje potreb po kadrih, proučevanje mreže osnov-
nih šol, štipendijska politika, priprava razvojnih programov za celotno delovno organizacijo in občinsko izobraževalno skupnost.
Pri iskanju organizacijskih rešitev zasledimo zlasti tele možnosti združevanja:
—	osnovne šole (TOZD) v delovno organizacijo, ki jo največkrat imenujejo vzgojnoizo-braževalni zavod ali osnovna šola določene občine;
—	več podružničnih šol se združuje v temeljno organizacijo združenega dela in skupaj z drugimi osnovnimi šolami (TOZD) v delovno organizacijo;
—	združevanje vseh vzgoj-novarstvenih organizacij v občini v eno temeljno organizacijo združenega dela ter skupaj z osnovnimi šolami (TOZD) oblikovanje delovne organizacije;
—	združevanje osnovne šole (TOZD), posebne šole, glasbene šole in vzgojnovarstvene organizacije ter delavske univerze v delovno organizacijo;
—	in celo združevanje vzgoj-
novarstvenih	organizacij,
osnovnih šol (TOZD), posebnih šol, glasbenih šol, delavske univerze in srednjih šol v delovno organizacijo, kar pomeni, da združujejo vse vzgojnoizobra-ževalne organizacije v občini v eno delovno organizacijo.
Na ravni delovne organizacije ustanavljajo skupno službo, ki jo vodi direktor, ob njem pa delujejo službe: plansko-analitska, v nekaterih primerih tudi fi-nančno-računovodska, pravna in splošna kadrovska ter šolska svetovalna služba. V nekaterih predlogih menijo, da bi skupne službe v novi delovni organizaciji lahko opravljale del nalog, ki spadajo v pristojnost občinske izobraževalne skupnosti.
Na teh temeljih so se že konstituirali v občinah: Jesenice, Velenje, Trbovlje, Lendava, Zagorje ob Savi, Novo mesto, Sežana, Slovenske Konjice, Murska Sobota in Tolmin. Pripravljajo pa še integracije v Ljutomeru, Novi Gorici, Ljubljani (Bežigrad in Šiška), Ilirski Bistrici, Vrhniki, Celju, Krškem, Laškem, Mozirju, Piranu, Sev-
prosveta! delavec
r
"N
List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja in Izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor. Direktor in glavni urednik Rudi Lešnik, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 4 din. Letna naročnina: 80 din za posameznike, za šole in druge ustanove 140 din. Št. tek. računa 50101-601-16915.
Tiska CZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
\1 '• - ^	;	'■ J
niči, Žalcu, Ormožu, Ravnah, Trebnjem in Škofji Loki.
Pri večini primerov združevanja gre za uporabo 346. člena zakona o združenem delu, ki predvideva združevanje temeljnih organizacij združenega dela v delovno organizacijo. Navajamo 2. odstavek 346. člena: »Šteje se, da so delavci povezani s skupnimi interesi pri delu v delovni organizaciji, v kateri so temeljne organizacije povezane med seboj z delovnim procesom oziroma procesom proizvodnje in poslovanja ali z drugimi skupnimi interesi pri doseganju skupnega rezultata dela, če je njihov delež pri njenem delu pogoj, da bi mogla delovna organizacija z delom, ki ga opravljajo delavci v njej, uspešno uresničevati proizvodno oziroma družbeno dejavnost, za katero je bila ustanovljena.«
Ker je znano, da mora vsaka osnovna šola dati učencem zlasti temeljno splošno vzgojo in znanje za življenje in delo ter osnove za permanentno izobraževanje in jim privzgojiti delovne navade in odnos do dela, osnovna šola svojih prizadevanj ne more dovolj osmisliti, če ni družbeno angažirana, če v celoto svojih prizadevanj ne vključuje revolucionarne prakse okolja (društva, družbene organizacije, delovne organizacije in druge vzgojne dejavnike). Združevanje šol, ki zanemarja ali podcenjuje pomen vraščanja šole v krajevno skupnost, torej ne more dosegati smotra socialistično angažirane šole. Proces podružbljanja vzgoje in izobraževanja je zastavljen na uveljavljanju novih družbenoekonomskih odnosov in prek teh bi morali še posebej uveljaviti interes do vsebinskega dela šol pri oblikovanju celostne učenčeve osebnosti.
Zaradi tako opredeljene funkcije osnovne šole je jasno, da tako zasnovani integracijski procesi v osnovnem šolstvu ne morejo zadostiti pogoju (346. člen zakona o združenem delu), da bi šele delovna organizacija zagotavljala uspešnost uresničevanja vzgojnoizobraževalne dejavnosti. Prav tako je očitno, da mehanično prenašanje integracijskih modelov iz gospodarstva na področje družbenih dejavnosti, zlasti še v vzgojnoizobraže-valno dejavnost, ne vodi k zaželenim novim odnosom v procesu podružbljanja osnovnega in drugega izobraževanja. To velja tudi za organiziranost in vlogo skupnih služb v vzgojnoizobraževalnih delovnih organizacijah.
Procesi združevanja osnovnih šol so lahko uspešni le ob poprejšnjem bolj smelem odpiranju šole v družbeno in krajevno okolje, v katerem šola dela. Tu naj bi po dosedanjih prizadevanjih šola postala celostno družbeno središče, v katerem naj bi potekali vzgojnovarstveni, vzgojnoizobraževalni in širši kulturno-vzgojni procesi za mladino in odrasle. Dosedanja združevanja pa so premalo upoštevala krajevne skupnosti in šolsko okolje, čeprav daje le-to različne možnosti za urejanje nekaterih problemov in odnosov v šolah. Kot najbolj značilni predmeti dosedanjega urejanja skupnih zadev so omenjeni zlasti: prehrana, uporaba skupnih prostorov, ki so namenjeni družbenemu in rekreacijskemu življenju otrok in občanov, sprotno investicijsko vzdrževanje objektov, poenotena nabava učil in učnih pripomočkov, vključevanje štipendistov v šolo že med šolanjem, pridobivanje zunanjih sodelavcev, zlasti članov društev in delavcev iz drugih temeljnih organizacij združenega dela.
V nobenem predlogu ni mogoče najti usmeritve za oblikovanje enot izobraževalne skupnosti in za uresničitev neposredne menjave dela in sredstev. Zato se je treba vprašati, kako so uresničena družbeno verifici-
rana stališča o oblikovanju enot izobraževalnih skupnosti.
Skorajda pri vseh postopkih so kršene nekatere že uveljavljene samoupravne poti urejanja odnosov med šolo in krajevno skupnostjo ter šolo in starši. Večina predlogov za združevanje v osnovnem šolstvu temelji na opredelitvah, da se za novo samoupravno organiziranost odločajo samo delavci v vzgojnoizobraževalnih organizacijah, ki se združujejo v delovno organizacijo. Pri tem je zanemarjena vloga družbenopolitične skupnosti kot ustanoviteljice, ki ji je poverjena skrb za razvoj in uspešno delo osnovnega šolstva. Vlogo izobraževalne skupnosti pa opredeljujejo tako, kot da je ta samo financer.
V nekaterih primerih združevanja na novo oblikovane delovne organizacije (VIZ) prevzemajo nekatere naloge iz jasno opredeljenih pristojnosti izobraževalnih skupnosti. Prav tako pa so nejasno opredeljena delegatska razmerja posameznih delegacij šol tako glede delovne organizacije kot glede delegiranja v zbor izvajalcev občinske izobraževalne skupnosti. Nekatere opredelitve nas tudi postavljajo pred vprašanje, kakšne funkcije naj bi sploh še ohranila občinska izobraževalna skupnost ob taki opredelitvi skupnih nalog v delovni organizaciji. Ponekod pri oblikovanju sveta delovne organizacije pogosto zanemarjajo poseben družbeni interes ter svet oblikujejo mimo ustanovitelja, družbenopolitičnih organizacij, uporabnikov in staršev.
Na temelju teh ugotovitev je izvršni komite predsedstva CK ZKS sprejel tele smernice za nadaljnje delo komunistov na področju povezovanja vzgojnoizobraževalnih organizacij in skupnosti, v drugih družbenopolitičnih organizacijah in organih ter organizacijah, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja:
1.	Temeljno težišče integracijskih procesov v osnovnem šolstvu mora biti povezovanje z delom in s sredstvi krajevne skupnosti, torej z organizacijami združenega dela na njenem območju ter društvi in družbenimi organizacijami, ki lahko sodelujejo in morajo sodelovati pri popolnejšem doseganju socialističnih samoupravnih vzgojnoizobraževalnih smotrov.
Integracijski procesi v osnovnem šolstvu morajo biti vsebinsko utemeljeni. To pomeni, da morajo uveljavljati družbeno funkcijo in smotre današnje osnovne šole. Pri tem je potrebno ohranjati popolno odgovornost šol do izvajanja programa vzgojnoizobraževalne dejavnosti, njihovo sporazumevanje in dogovarjanje pa uresničevati prek izobraževalnih skupnosti. Pod vsebinskimi smotri povezovanja razumemo zlasti uveljavljanje vseh tistih vzgojnoizobraževalnih dejavnosti, ki prispevajo k vsestranskemu oblikovanju učencev.
2.	Ob osnovnih šolah je treba čim prej ustanoviti enote izobraževalnih skupnosti, prek katerih se morajo uveljaviti interesi in potrebe ter vpliv delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, občanov v krajevnih skupnostih ter družbeno-vzgoj-nih dejavnikov na vsebino in metode dela v šolah, in sicer v vseh zadevah, ki po svoji naravi to omogočajo in zahtevajo. Bolj kot do sedaj je treba uveljavljati svete staršev ter zlasti njihovo funkcijo v svetih vzgojnoizobraževalnih organizacij. Pri delu svetov osnovnih šol morajo poleg učiteljev in učencev bolj zavzeto sodelovati tudi delegati ustanovitelja — družbenopolitične skupnosti in delegati družbenopolitičnih organizacij. Prek enot izobraževalnih skupnosti ob šolah moramo doseči tesnejšo vsebinsko povezanost šole s krajevno skupnostjo, z ob-
čani, ki v njej živijo ter z društvi, družbenimi organizacijami in delovnimi organizacijami iz materialne proizvodnje ter družbenih dejavnosti. Na tem temelju se bo šola hitreje razvijala v družbeni center kraja in tudi hitreje uresničevala zamisel celodnevne osnovne šole.
3.	Združevanje med osnovnimi šolami in drugimi vzgojnoi-zobraževalnimi organizacijami, ki prav tako lahko prispeva k bolj kakovostnemu delu šol, ne more biti uspešno, če izhaja le iz formalno-organizacijskih vidikov in ne temelji na jasno opredeljenih smotrih glede boljše vsebine in organizacije dela. Pri tem so pogoj za tako združevanje: jasna opredelitev vloge in družbenoekonomske vsebine osnovnošolske temeljne organizacije združenega dela, opredelitev vloge, značaja in organiziranosti skupnih služb v vzgojnoizobraževalnih delovnih organizacijah ter odnosa med TOZD in skupnimi službami. Glede skupnih služb velja posebej opozoriti, da ni ustrezno odtujevanje posameznih šolskih strokovnih delavcev (socialni delavec, šolski pedagog, psiholog) od vsakodnevne problematike življenja in dela učencev in učiteljev na šoli ter združevanje strokovnih služb pri upravi vzgojnoizobraževalne delovne organizacije. Prav tako je mogoče del strokovnih služb, ki so drugačne narave, povezati s strokovno službo izobraževalne skupnosti (plansko analitična, pravna, finančna ipd.). Skratka, samoupravno organiziranje mora biti usklajeno z vzgojnoi-zobraževalno funkcijo šole.
4.	Pri uresničevanju zakona o združenem delu je treba uresničiti načelo, da je šola zaokrožena celota in da je kot taka lahko temeljna organizacija združenega dela. Podružnične šole se lahko povezujejo samo s centralno osnovno šolo z njo lahko sestavljajo temeljno organizacijo združenega dela. V skladu s potrebami kraja se lahko oblikuje tudi taka temeljna organizacija združenega dela, ki jo se-
stavljata manjša šola ter vzgoj-novarstvena organizacija.
Kot pomembna oblika združevanja in povezovanja izstopajo tudi: aktivi ravnateljev kot pedagoških vodij, aktivi učiteljev istih predmetnih področij, skupno in enotno idejnopolitično in družbeno izobraževanje, usklajevanje dela šolskih strokovnih služb ter njihova ustrezna razporeditev, organiziranje skupnih centrov za šolstvo, tehnologijo, učila, učbenike ter druge pripomočke in povezovanje v skupnosti osnovnih šol.
5.	Iz navedenega izhaja, da so komunisti v združenem delu dolžni vsebinsko poglabljati procese družbene preosnove vzgojnoizobraževalnih organizacij in skrbeti, da se ti procesi ne bi ustavljali le pri formalnih organizacijskih spremembah. Kljub nekaterim slabostim in enostranostim, ki so spodbudile sprejem navedenih smernic, pa so dosedanji integracijski procesi vendarle pospešili tudi odpiranje šol in njihovo koristno medsebojno povezovanje. To je nedvomno pomembna nova kakovost v preobrazbi šolstva, zaradi katere ZKS ne zanika pozitivnih spodbud integracijskih procesov, temveč samo usmerja le-te k nekazanim temeljnim smerem povezovanja vzgojnoizobraževalnih organizacij v sistem samoupravno organiziranega združenega dela.
Nadaljevanje integracijskih procesov v osnovnem šolstvu, podobno velja tudi za usmerjeno izobraževanje, mora zagotoviti na temelju novih družbenoekonomskih odnosov tesnejšo vsebinsko in programsko povezanost šol z uporabniki ter sodelovanje uporabnikov in drugih dejavnikov pri uresničevanju vzgojnoizobraževalne vsebine šole.
Komiteji občinskih konferenc in njihove komisije naj zagotovijo, da bodo omenjene usmeritve obravnavane v kolektivih šol, akcijah SZDL v krajevnih skupnostih in v samoupravnih interesnih skupnostih za vzgojo in izobraževanje.
Javna razprava o štipendiranju
Soočenje štipenditorja in štipendista
Večna slovenskih občin je aktivno sodelovala v razpravi
Povzetek javne razprave o štipendiranju je le delno izrazil mnenja in stališča vseh slovenskih občin, saj kar tretjina občin ni poslala pismenih poročil.
Kadrovska politika naj bi bila pravi temelj za načrtovanje štipendiranja, ki naj bi se uveljavilo v vseh naših delovnih organizacijah in prodrlo končno do zavesti naših ljudi. Tako so poudarili člani sveta za vzgojo in izobraževanje pri RK SZDL na seji 5. januarja pod vodstvom predsednika Toneta Florjančiča. Ugotovili so, da se je javna razprava o štipendiranju odločno zavzela, naj postane družbeni dogovor o štipendiranju sestavni del družbenega dogovora o kadrovski politiki. Kaže, da je objavljeni osnutek, ki je bil v razpravi, dobra podlaga za izdelavo sprememb in dopolnitev samoupravnega sporazuma o štipendiranju. V zavzeti razpravi so člani sveta opozorili, da je v osnutku poudarjena kadrovska komponenta, zaostrene so sankcije za kršilce, pri podeljevanju štipendij pa ima večjo vlogo družbenopolitična in družbena aktivnost prosilca. Razprava je odločno poudarila, da mora biti vsaka kadrovska štipendija hkrati socialno usmerjena, kar pomeni, da je prvo in najvažnejše merilo — socialna struktura družine, šele potem velja upoštevati študij za poklice, v katerih primanjkuje delavcev. Razpravljale! so nadalje opozorili, da je treba štipendije naka-
zovati štipendistom na šolo, saj bodo šole le tako imele nadzor nad štipendijami. Tako se bomo izognili dvakratnemu podeljevanju štipendij —- saj so dobivali nekateri študenti doslej eno štipendijo na dom in drugo na šolo.
Pripombe z javne razprave se nanašajo tudi na javno razpise-i vanje štipendij, pogojev za pridobitev štipendije in za javno obveščanje o dobitnikih. Svet za vzgojo in izobraževanje se je zavzel za to, da bi se štipendije razpisovale dvakrat letno: prvič — sočasno z razpisom za srednje, višje in visoke šole, drugič — za zamudnike. V razpravi, so opozorili tudi na pripombe, ki obvezujejo štipenditorja, da redno nakazuje štipendijo svojemu štipendistu in mu hkrati, če je le možno, omogoči zaposlitev po končanem študiju. Predlagana novost in hkrati spodbuda za študente:	nagraditi je treba
pridne študente, ki pred rokom končajo študij. Izplačati jim je treba celoten znesek štipendije, ki bi jo v rednem času prejemali-Rok za vračilo štipendije naj bi bil v dogovoru natančno določen.
Iz navedenega je razvidno, da je bila javna razprava dokaj konkretna in da so člani sveta pozorno obravnavali in natančno dopolnili osnutek predloga za družbeni dogovor o štipendijski politiki v SRS.
T.D.
3. STRAN
j-febnaija 1978 - Stevika 2___________________
OB 30-LETNCI PEDAGOŠKE AKADEMIJE V UUBUANI
Prehojena pot in obet za prihodnost
Pred dobrimi štirinajstimi dnevi je v veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani zadonela Zdravica v pozdrav slavljenki — Pedagoški akademiji, ki praznuje letos svoj trideseti jubilej. To je brez dvoma ena najlepsih strani v spominskem albumu pedagoškega šolstva na Slovenskem, popisana z uspehi in prizadevanji požrtvovalnega kolektiva profesorjev in študentov.
V svečanem ozračju je nagovoril navzoče dekan pedagoške akademije dr. Jurij Kunaver, podelili so priznanja najzaslužnejšim, zaslišali smo slavnostno besedo podpredsednika Izvršnega sveta SRS dr. Avguština Laha. Podpredsednik je ob iskrenih čestitkah med drugim dejal:
Pedagoško akademijo si predstavljamo kot tisti osrednji člen Pedagoškega šolstva, ki mora biti obrnjen k razvoju predšolske vZgoje in osnovnega šolstva. To je tjekakšen marksistični center, ki tlobražuje in dopolnilno usposablja v.ve učitelje, nekakšen center usmerjenega izobraževanja Združenega dela za uposabljanje vZgojiteljev, učiteljev, inštruktorjev in delovnih mentorjev, za ttposabljanje kadrov za vse njihove dejavnosti od družbenopolitičnih do kulturnih. Pedagoška akademija mora spremljati delo v šolah, da bi znala povzemati izkušnje, odgovarjati na vprašanja Prakse, organizirati izdelavo učil. Povezovati pouk z delom in načrtno rekreacijo itn.
Lahko je govoriti o nalogah, teže jih je uresničevati, zelo odgovorno in zahtevno delo pa je do-
segati tako dalekosežne smotre. Zato menimo, da je treba vso pozornost posvetiti kadrovanju in položaju učiteljev ter njihovemu usposabljanju. Pedagoškim kadrom je treba pomagati, da se usposabljajo za delo in pomagati v akcijah. Vzgojnoizobraževalne organizacije imajo kot središča izobraževalne, kulturne ali tudi znanstvene dejavnosti zelo pomembno vlogo pri uresničevanju preobrazbenih programov. Razviti moramo predvsem nešteta torišča, kjer se oblikujejo programi po potrebah združenega dela in kjer se uresničujejo pogoji za reformo šole. Spoznavati moramo delovne organizacije na vseh toriščih, posebno v proizvodnih dejavnostih. Spoznavati moramo sodobno organizacijo dela, nove tehnološke značilnosti, varstvo delovnega in širšega okolja, uvajanje delavcev v delo, nove materiale, samoupravljanje in gospodarjenje. Vsa ta spoznanja so nam potrebna, da bi začutili našo povezavo z združenim delom in vsebino družbenih teženj in tudi z novih izhodišč gradili prihodnje gibke oblike in nove smeri izobraževanja in usposabljanja.
--------------------------------------------------:--------n
Dosežki treh desetletij________________________________
Nekdaj in danes
V tem času je Pedagoška akademija-nekdanja Višja pedagoška šola — poslala na poklicno pot 4.600 diplomantov (24 žtu-dijskih usmeritev). V njenem začetnem letu delovanja je bil vpis izrednih študentov mnogo večji od rednih 75 rednih in 498 izrednih, ki so študirali ob delu na šolah. (Danes je rednih orkog 500, izrednih pa 300 do 400 študentov.) V treh desetletjih se je akademija prilagajala zahtevam in potrebam družbe: ob uvajanju enotne osemletne šole pred dvajsetimi leti na raven nekdanje nižje gimnazije, ob opuščanju učiteljišč, ob preobrazbi srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje. To pedagoško šolstvo je prevzelo na svoja ramena zahtevno nalogo: usposabljanje in preoblikovanje osnovnošolskega učitelja v skladu z zahtevami nenehno spreminjajočih se družbenih tokov. Nenehno spreminjanje življenja in dela Pedagoške akademije je zahtevala tudi modernizacija šolstva, razvijanje in preraščanje osnovne v celodnevno osnovno šolo, nove metode dela, in ne nazadnje tudi povezovanje višjega in visokega šolstva v univerzo in uresničevanje načrta usmerjenega izobraževanja. Šolanje učiteljev osnovnih šol je danes tako načrtovano, da ga po dveh letih študija sklene diploma. Učitelji so usposobljeni ne le za vodenje vzgojnoizobraževalnega procesa, temveč tudi za druge zunajšolske dejavnosti. Danes je Pedagoška akademija enovita organizacija združenega dela, ki združuje zelo različne smeri študija s specifičnimi načini dela (razredni pouk, specialno pedagoške, naravoslovno tehnične in umetniške smeri). Poleg tega izobražuje učitelje za posebne šole, vzgojitelje za domove in knjižničarje. Razumljivo je, da je poleg strokovnega znanja poudarjeno tudi družbeno osveščanje. Za boljšo povezavo z delom poteka na 70 šolah pedagoška praksa za študente in usposabljanje za samoupravno delo. Velike pozornosti je deležen študij ob delu, ki je za učitelje zagotovljen ob sobotah in pouka prostih dneh.
Povejmo si to, da dela vsa ta leta Pedagoška akademija v nemogočih delovnih razmerah — v neustreznih prostorih, ki so posejani po Ljubljani kar na osmih mestih! Letos, ob njeni tridesetletnici — bo najlepša čestitka — gradnja nove zgradbe Pedagoškega centra, kjer se bodo lahko bolje izrazile in uresničevale nove zamisli.
V___________________________________________________________J
Učitelj je - stroka
Pogovor s prodekarico Pedagoške akademije prof. Nedo Brglezovo
Zaprosili smo jo, naj nam na kratko odgovori na nekaj vprašanj. Zanimalo nas je, v čem je bistvena razlika med nekdanjim in današnjim izobraževanjem učitelja, kako se je akademija odzvala klicu usmerjenega izobraževanja in kakšni so njeni načrti.
v_________________________________________________________J
Takole nam je odgovorila:
—• Bistvena razlika med nekdaj in danes se kaže predvsem v današnjem večjem številu rednih študentov. Na začetku so prevladovali izredni študentje, bilo je več študija ob delu. Ker je izrednih študentov čedalje manj, moramo iskati nove oblike permanentnega izobraževanja. Usmerjamo se v nenehno spremljanje diplomantov tudi po končanem študiju predvsem zaradi povratne informacije in tudi zato, da se od njih ponovno učimo, da zvemo kaj zahteva sedanja praksa. In še nekaj: ne samo zaradi tega, ker 10 odstotkov znanja zastareva, temveč tudi zaradi nenehnega stika s prakso.
— Zavedamo se, da smo nosilci usmerjenega izobraževanja, prav zato si želimo poglobljenih učnih načrtov, enoten profd učitelja osnovne šole. Potreben je premik v mišljenju: učitelj je na-mreč-stroka, ne pa slavist, geograf, matematik itn. Naša prva naloga je oblikovati vzgojiteljevo osebnost. Iz tega izhajajo vsebine načrtov, kjer bomo najprej določili, kaj potrebuje učitelj, šele nato bomo opredeliki število ur. To pa gotovo pomeni premakniti težišče vsebine.
Menim, da daje usmerjeno izobraževanje več možnosti za ta tip učitelja, saj se že na nižji stopnji uvajata pedagogika in psihologi-
ja. Tako ostane za nas več možnosti za specialno pedagogiko in psihologijo. Kaže, da bomo obdržali eno tretjino skupnega programa, dve tretjini pa bo zavzela stroka glede na usmeritev.
Usmerjeno izobraževanje nam daje hkrati tudi več možnosti za boljšo izobrazbo, kot jo potrebuje učitelj v razredu. Morda »izobrazba« ni prava beseda. Skratka, Želimo usposobiti tako vsestran-
sko osebnost, ki se bo res znala ukvarjati z otroki. Gre za racionalni učni proces na vseh ravneh, brez navlake. Ta naj bo ekonomsko in pedagoško izobrazbeno »donosen«.
Menim, da je najvažnejše, kako delamo s študenti. Obravnavati jih moramo individualno, kot subjekte; le tako bodo lahko to doživetje prenašali v šolo. Študentje namreč še ne znajo toliko samoupravno misliti kot samoupravno živeti.
Veliko pričakujemo od usmerjenega izobraževanja in hkrati od gradnje našega novega centra, sicer he bomo mogli uresničiti teh
lepih zamisli. Izhodišče za vse naše delo doslej in v prihodnje so — smotri osnovne šole. Naloge učitelja osnovne šole so tudi naše konkretne naloge. Naj povem, da ima naša akademija zelo dobre
sitke kar s 70 osnovnimi šolami. Ne samo prek hospitacij in nastopov, saj je za nas neprecenljiva pomoč učiteljev-praktikov. V prihodnje bomo poskušali vključiti v naš koncept dela tudi praktike kot zunanje sodelavce akademije, kar bo pomenilo dobro povezavo z združenim delom. Gotovo je, da se bomo povezovali tudi s posameznimi fakultetami.
Letos smo na akademiji široko razvejali prostovoljne dejavnosti, imamo jih kar dvanajst. Zelo dobro sodelujemo tudi z ustanovami zunaj akademije, z drugimi akademijami in z zunanjimi sodelavci.
Našrti? Verjetno bomo morali odpreti še nove smeri študija. Gre za dejavnosti, ki zadevajo celodnevno osnovno šolo in podaljšano bivanje. To niso le prostočasne dejavnosti, temveč tudi druga skupinska dela. Narediti moramo več, da bo učitelj spet središče krajevne skupnosti, pod nujno mu moramo vsaditi potrebo po samoizobraževanju!
Naj povem, da smo imeli posvetovanje o celodnevni osnovni šoli, ki je zelo dobro uspelo. Razkrilo nam je, da smo tudi v celodnevni osnovni šoli še vedno sredi »stare šole«. Še vedno je veliko problemov znotraj šole in šola še ni sestavni del krajevne skupnosti.
Letos, ko bomo pripravili strokovne programe usmerjenega izobraževanja, je priložnost, da poglobimo načelo marksistične zasnovanosti učnih programov.
Mislimo predvsem na prežetost vse snovi, ne pa predmete. Sem spadajo tudi skupinske teme: humanizacija odnosov med spoloma, podružbljanje družine itn.
Na vseh področjih nas čaka torej še veliko dela Pripravila TEA DOMINKO
Govorno usposabljanje slušno prizadetih na oddelku za specialne pedagoge
Za neposreckie odnose med uporabniki in izvajalci
Pogovor s predsednikom Izobraževehe skupnosti Slovenije Jožetom Deberškom
V naši družbi so bile v zadnjem času izvedene revolucionarne spremembe v družbenoekonomskih in proizvodnih odnosih. Narekovali so jih sprejeti dokumenti: nova ustava, zakon o združenem delu in drugi zakoni. Jasno je, da se hkrati z drugimi področji dejavnosti spreminja in prilagaja zahtevam družbenih tokov tudi vzgojnoizobraževalna dejavnost, ali bolje: vzgojnoizobraževalne organizacije se povezujejo z združenim delom in si prizadevajo za svobodno menjavo dela. Spreminja se sistem financiranja vzgojnoizobraževalne dejavnosti, nastajajo nove izobraževalne skupnosti, Izobraževalna skupnost Slovenije spreminja svojo vlogo.
Za boljšo obveščenost naših bralcev smo zaprosili za pogovor predsednika Izobraževalne skupnosti Slovenije Jožeta De-berška.
— Ali bi nam, prosim, pojasnili dosedanjo in novo vlogo Izobraževalne skupnosti Slovenije, njene načrte glede reorganizacije ob nastajanju novih posebnih izobraževalnih skupnosti?
— Že zakon o izobraževalnih skupnostih je predvidel trrvrste izobraževalnih skupnosti: občinske, posebne in Izobraževalno skupnost Slovenije. Občinske izobraževalne skupnosti so imele temeljne naloge glede na menjavo dela za področje osnovnega šolstva, dolžne so bile skrbeti za kadrovske potrebe na območju občine. Pri reševanju teh vprašanj sodelujejo s posebnimi izobraževalnimi skupnostmi in Izobraževalno skupnostjo Slovenije. Za potrebe združenega dela za posamezna področja ali za posamezne skupine poklicev so se že pred časom pričele ustanavljati posebne izobraževalne skupnosti. Nastajanje posebnih izobraževalnih skupnosti v preteklosti je potekalo dokaj počasi.
Šele lani je bil ta proces pospešen, saj je bilo doslej ustanovljenih že 14 posebnih izobraževalnih skupnosti, v krat-
kem pa bosta še dve. Teh 16 posebnih izobraževalnih skupnosti bo pokrivalo vzgojo in izobraževanje za poklice v materialni proizvodnji, tovrstne skupnosti pa bo treba ustanoviti še za tiste poklice, ki izobražujejo kadre za družbene dejavnosti. Tudi to moramo opraviti letos. Zaradi prepočasnega nastajanja posebnih izobraževalnih skupnosti je opravljala njihovo vlogo Izobraževalna skupnost Slovenije: v prvi fazi je financirala vse srednje, višje in visoke šole, domsko vzgojo, zavode za usposabljanje, šolstvo narodnosti, mednarodno dejavnost in drugo. V drugi fazi je Izobraževalna skupnost Slovenije posredovala menjavo dela med izvajalci in uporabniki za vsa ta po-
Jože Deberšek
dročja. Postopoma so posebne izobraževalne skupnosti prevzemale vse odnose, ki izvirajo iz razmerij med uporabniki in izvajalci za posamezna področja. Kljub temu je imela lani Izobraževalna skupnost Slovenije še vedno vlogo zelo razvejane posebne izobraževalne skupnosti, saj je posredovala menjavo dela za okrog 70% celotnega izobraževanja. Z nastajanjem novih posebnih izobraževalnih skupnosti se njena vloga spreminja. Želimo, da bi se čimprej ustanovile vse tovrstne skupnosti, ki bodo bolj neposredno urejale vsa razmerja med uporabniki in izvajalci in s svojimi člani
načrtovale vzgojnoizobraže-valno dejavnost. Dogovarjale se bodo o svobodni menjavi dela in v Izobraževalni skupnosti Slovenije usklajevale skupne zadeve za vsa področja vzgajanja in izobraževanja.
V	pripravi sta nova zakona: o izobraževalnih skupnostih in o usmerjenem izobraževanju. Ta dva zakona bosta načelno opredelila nove odnose med uporabniki in izvajalci.
— Kako si zamišljate soočenje med uporabniki in izvajalci izobraževanja?
— Pri vsaki izobraževalni organizaciji (osnovna, srednja ali visoka šola), ki je TOZD, naj bi se oblikovala enota občinske in posebne izobraževalne skupnosti. V teh enotah se bosta neposredno srečala uporabnik in izvajalec, skupaj načrtovala vzgojnoizobraževalne dejavnost in se dogovorila za svobodno menjavo dela med njima.
V	enoto delegirajo delegate vzgojnoizobraževalne delegacije iz TOZD uporabnikov in iz TOZD izvajalcev izobraževanja. Prek enot bodo izbrani tudi delegati v občinske in posebne izobraževalne skupnosti. Tako se bodo v občinski izobraževalni skupnosti srečali delegati uporabnikov in izvajalcev prek enot osnovnih, srednjih, višjih in visokih šol. Le tako bo zagotovljen tudi v občini bolj neposreden odnos med vsemi podsistemi vzgoje in izobraževanja ter uporabnikov. V enoti bodo člani načrtovali vso vzgojnoizobraževalne dejavnost šole, dogovorili se bodo, za kateri del programa bodo izvedli svobodno menjavo dela, za katero pa solidarno v občini in v republiki. V enoti posebne izobraževalne skupnosti se bodo dogovarjali še za področje, ki ga zajema ta skupnost in za dele programa solidarnosti v Sloveniji.
— Kakšna naj bi bila pri tem vloga Izobraževalne skupnosti Slovenije?
— Izobraževalna skupnost Slovenije naj bi obdržala le tiste naloge, ki izvirajo iz ustavnih
pooblastil republike za področje vzgajanja in izobraževanja (kjer skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije nastopa kot zbor skupščine SRS), ko se odloča o temeljih vzgojnoizobraževalne politike v Sloveniji, o načrtu vzgoje in izobraževanja, o sprejemanju zakonov in podobnem. Glede vseh drugih vprašanj naj bi postala Izobraževalna skupnost Slovenije samo usklaje-valka med občinskimi in posebnimi izobraževalnimi skupnostmi. Opravljala bo samo tiste skupne naloge, za katere se bodo dogovorile občinske in posebne izobraževalne skupnosti. Pomembno vlogo bo imela pri usklajevanju solidarnosti.
— Kakšne so, po vašem mnenju, naloge izvajalcev — delavcev vzgoje in izobraževanja?
— Izredno velike in zahtevne. Prosvetni delavci bodo soustvarjalci novih odnosov, v katerih bodo v neposredni menjavi dela ali prek interesnih skupnosti dosegli ustavno določilo: enakopraven družbenoekonomski položaj. Prav zato bo treba v našem razmišljanju, pri akcijah in v načrtih vzgojnoizobraževalne dejavnosti marsikaj spremeniti. Temeljna nosilka načrtovanja bo šola. Svoje delovne programe bo usklajevala že v enoti in v občinski ali posebni izob. skup., kjer se bo soočila s širšim družbenim interesom in predlagala ceno svojih storitev.
Temeljno za vrednotenje dela je program vzgojnoizobraževalne dejavnosti, in ne več sistemizirana . delovna mesta. Znotraj celotnega prihodka in dohodka razporeja šola sama sredstva za osebne dohodke, materialne stroške itn.
— Kaj bi želeli sporočiti našim prosvetnim delavcem?
— V interesu vseh prosvetnih in drugih delavcev na šoli je, da po svojih najboljših močeh prispevajo k razvoju čim pristnejših in neposrednih odnosov med uporabniki in izvajalci. Želim jim veliko uspeha pri njihovih prizadevanjih!
TEA DOMINKO
Usmerjeno izobraževanje v Mariboru
Na dobrih temeljih
Morda je še prezgodaj za ocenjevanje tega, koliko so v mariborski občini naredili za usmerjeno izobraževanje. Eno pa je gotovo, za vse lansko leto je bila značilna živahna družbenopolitična dejavnost za urejanje tega vprašanja. Zadnjo tretjino leta so v družbenopolitičnih organizacijah, v organizacijah združenega dela materialne proizvodnje, šolah in strokovnih organizacijah ter drugih samoupravnih organih razpravljali o načrtih in predlogih razvoja usmerjenega izobraževanja. Zbori skupščine občine Maribor in skupščine občinske izobraževalne skupnosti so prvič po ustavni preobrazbi zasedali na skupni seji kot enakopravni zbori in sprejeli globalno zasnovo razvoja; pri tem so upoštevali zlasti značilnosti in potrebe družbenoekonomskega razvoja občine, nujnost povezanosti v šolstvu, pomen razvoja visokega šolstva ter povezanost v Univerzi v Mariboru. Vse to so obravnavale občine, ki so blizu Mariboru.
Centri usmerjenega izobraževanja niso bili izoblikovani. Raz-pravljalci so opredelili le glavne značilnosti šol usmerjenega izobraževanja za posamezne stroke. Že ob pripravah je bilo treba vključiti delavce temeljnih organizacij združenega dela, ki so uporabniki kadrov, da v resnici vplivajo na šolsko reformo. Treba bo vzpostaviti mehanizem, ki bo zagotavljal živo sodelovanje več kot 2000 pedagoških delavcev z višjo in visoko izobrazbo ter več kakor 100 magistrov in doktorjev znanosti, ki delajo na tem območju.
Posebna komisija, ki vključuje delavce iz združenega dela proizvodnje in družbenih služb, pa tudi zastopnike vseh vrst šol. Zavoda SR Slovenije za šolstvo. Gospodarske zbornice, Skupnosti za zaposlovanje in drugih, je sprejela strateški akcijski načrt za uveljavitev preobrazbe vzgajanja in izobraževanja do leta 1980.
Predlagali so ustanovitev posebnih izobraževalnih skupnosti za kovinsko, elektro, kemijsko, gradbeno-lesarsko, tekstilno-oblačilno-frizersko, pedagoško, agroživilsko, ekonomsko-orga-nizacijsko, upravno-pravno-ad-ministrativno-politološko, zdravstveno ter gostinsko-turistično smer, je poudaril Alfred Voh, ki se pri skupščini občine Ma-
ribor izrecno ukvarja s temi vprašanji. Zavedajo se, da takih enot ni mogoče postaviti niti občinsko niti ozko regionalno, ker vsaka smer to različno prekriva.
NA NOVIH POTEH ŠOLSKEGA RAZVOJA
Bistveno je resnično podružb-Ijanje šolstva in uveljavitev učencev in učiteljev ter še posebej delegatov uporabnikov v upravljanju; zato vodijo zdaj močno akdjo, da bi v samoupravni preobrazbi šol s predpisi začrtali nova pota šolskega razvoja. Le ustreznejši temelj razvoja posameznih smeri usmerjenega izobraževanja so glede na to izdelali tudi orientacijski pregled o tem, koliko kadrov bodo potrebovali do leta 1985. Glede na to bo potrebno skrb-neje kot v preteklih letih usmerjati vpis. Mariborski Ekonomski center ter Zavod SR Slovenije za šolstvo pripravljata pregled potreb združenega dela po kadrih na vseh ravneh s primerjavo, kakšne so razmere in kaj dajejo šole.
Začeli so s samoupravnim združevanjem šol enakih ali sorodnih smeri. Tako so se združili že Ekonomska in Upravno-ad-ministrativna šola. Gimnazija pedagoške smeri in Srednja vzgojiteljska šola, Center za glasbeno vzgojo in Glasbena
šola Maribor, prav tako še domova za žensko mladino, ki imata v novem domu Lizika Jančar na voljo 480 ležišč. Premalo pa je storjenega na področju poklicnih ter tehničnih šol iste stroke. Če bodo stali križem rok, bo to lahko občutna zavora v razvoju usmerjenega izobraževanja. Prostorska stiska spada med vprašanja, ki jih bo najteže rešiti.
S tem se v Mariboru otepajo že desetletja. Samo v srednjih šolah se je v zadnjih desetih letih povečalo število učencev od 10.300 na približno 15.200, šolski prostori pa se niso širili. Del nekdanjih srednješolskih prostorov so morali uporabiti tudi za nujen razvoj višjega in visokega šolstva. Dogaja se celo, da učenci z učnimi pogodbami v periodični organizaciji pouka po vse leto ne vidijo šole. Nekoliko manjša bo stiska potem, ko bodo zgradili prostore za 1500 učencev v srednjeročnem obdobju do 1980, čeprav bi že zdaj potrebovali za 2500 učencev usmerjenega izobraževanja nove zmogljivosti. O tem se bodo morali vsi zainteresirani temeljito pogovoriti in skleniti samoupravni sporazum o združevanju sredstev za rešitev tega najbolj perečega vprašanja.
V UREJENIH
IN SODOBNIH RAZMERAH
Kaže, da so lani odločneje kot kdajkoli prej zaorali v Mariboru v preobrazbo usmerjenega izobraževanja. V programih zborov skupščine je že predvideno, da bodo kmalu dali na dnevni red gradivo o uresničevanju smotrov vzgajanja in izobraževanja in nalog v predšolskih, osnovnošolskih in srednješolskih delovnih organizacijah in o nadaljnjih pripravah za uresničevanje usmerjenega izobraževanja. Letos nameravajo skleniti akcijo za ustanovitev enot posebnih izobraževalnih skupnosti in
NOVO MESTO
z. o. sol. - Kettejev drevored 37 tel. 21826	- požtni predal 89
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE
projektira, gradi, popravlja in preureja po sodobnih načelih
vzgojnovarstvene zavode, osnovne, srednje, višje in visoke šole, šolske
centre, domove za učence in študente.
Doslej je zgradilo:
—	vzgojnovarstvene zavode: VVZ Ljubljana-Šiška, VVZ Stara Ljubljana, VVZ Novo mesto, Ragovska cesta, VVZ Ljubljana Kodeljevo, VVZ Vod-mat, VVZ Kostanjevica, VVZ Krško, VVZ Brestanica, VVZ Senovo, VVZ Leskovec
—	osnovne šole: Ljubljana-Šiška, Novo mesto — Grm, Novo mesto — Bršlin, Dolenjske Toplice, Trebnje, Mirna peč, Brežice, Krško, Velika vas, posebno šolo Novo mesto
—	Gimnazijo Novo mesto. Gimnazijo Brežice
—	športno dvorano Novo mesto
—	Dom učencev in študentov Šmihel pri Novem mestu — v gradnji
Podrobnejše informacije dobite osebno, pismeno ali telefonsko pri tov.
Antonu Vovku, v prostorih skupnih služb.
Osnovna šola Novo mesto — Bršlin, gradil SGP »PIONIR« Novo mesto
iH
§
1 „ r..... L

li

tako učvrstiti temelje za razvoj posameznih smeri. Le tako bo vsaka šola vedela, kdo uporablja njene programe. Jasno je, da bodo ti uporabniki najbolj zainteresirani, da razvijajo šolo in center usmerjenega izobraževanja. Vzporedno bodo sprejeli tudi programski razvoj posameznih šol, da bodo lahko razvili ustrezno šolsko mrežo. Hkrati se bo treba pripraviti na gradnjo manjkajočih prostorov, dograditi potrebne prostore Lesarske
šole in začeti graditi nov dom za učence srednjih šol. Denar za to je že zagotovljen.
Vsaj del šol bi moral letos začeti uvajati programe usmerjenega izobraževanja. To je tudi pogoj za hitrejšo preobrazbo. Nova zgradba pedagoške akademije v Mariboru, je poudaril Alfred Voh, veliko pomeni za širše območje in ne le za Maribor. Posebno pomembna je za delavce pedagoške akademije, ki bodo končno dobili take prostore, da bodo lahko v njih najsodobneje usposabljali pedagoške delavce in hkrati razvili samoupravljanje. Gotovo pa samo novi prostori še ne pomenijo celostne rešitve; šolo bo treba tudi ustrezno opremiti s sodobno izobraževalno tehnologijo in
drugim. Vse to je za pedagoško šolstvo zelo pomembno, saj se usposabljanje učiteljev niti ne začenja niti ne končuje na pedagoški akademiji. Prav zato je razveseljivo najnovejše stališče vodstva pedagoške akademije, da bo v teh prostorih našla prostor tudi Pedagoška šola v Mariboru. Pedagoška akademija v petem in šestem letu nadgrajuje njene programe, pa so dosežki . procesa usposabljanja učiteljev odvisni od učinkovitosti vzgajanja in izobraževanja v prvem, drugem, tretjem in četrtem letu usmerjenega izobraževanja v Pedagoški šoli. Zato je prav, da se prihodnji učitelji tudi v tem obdobju usposabljajo v čim bolj urejenih in sodobnih razmerah. RUDI LEŠNIK
Mostovi rastejo počasi
Tehnični pouk za prvo stopnjo usmerjenega izobraževanja
V šolskem letu 1979—80 bodo vse vrste šol po verifikaciji, prešle v usmerjeno izobraževanje.
Usmerjanje se mora začeti že v osnovni šoli — ne samo kot seznanjanje z nomenklaturo poklicev, temveč kot najširša družbena akcija in dejavnost, pri kateri zavzeto sodelujejo učitelji vseh predmetov in združeno delo. Veliko možnosti za poklicno usmerjanje daje prav tehnični pouk pri spoznavanju narave in družbe in od petega razreda dalje kot samostojna uč-novzgojna dejavnost. Poklicnega usmerjanja kot celostne in sistematične dejavnosti ni mogoče uresničevati brez globljega odkrivanja in spremljanja sposobnosti učencev, njihovih interesov in nagnjenj, specifičnosti posameznega poklica, osebnih značilnosti, psihofizičnih sposobnosti itd. Tehnični pouk je področje, ki vključuje več disciplin: tehnično risanje, tehnologijo materiala, konstruiranje, gradbeništvo, strojeslovje s strojnimi elementi, praktično delo, elektrotehniko, elektroniko, osnove splošnega ljudskega odpora in zaščite ter prometno vzgojo. V delovnem ciklusu mora biti močno poudarjeno ustvarjalno delo, ki poteka od življenjskih situacij, naravnih zakonitosti, tehnoloških in fizikalnih osnov, opazovanja, zamisli, načrtovanja, eksperimentiranja, izdelovanja sestavnih delov, montaže sestavnih delov v sklope, montaže v končni izdelek, demonta-ze, industrijskega oblikovanja, razvrščanja in ocenjevanja, preskusa in izboljšav do uporabe izdelka. Pri tem učenci neposredno povezujejo teorijo s prakso, se seznanjajo z raznovrstnimi orodji, napravami in stroji, spoznavajo fizikalna načela delovanja le-teh, vrste proizvodnje, poklice, seznanjajo se z organizacijo dela v šolski delavnici in na ekskurziji v OZD, razvijajo si spretnosti, navade in sposobnosti za organizacijo dela ter tehniško mišljenje in si pridobivajo lastnosti konstruktor-stva in novatorstva.
Tako delo pa zagotovo zasluži večjo družbeno podporo. V osnovni šoli morajo vsi učenci dobiti temelje marksistično pojmovane politehnične vzgoje (spoznavanje s teorijo proizvodnih procesov in hkrati uvajanje v praktično delo), saj mora biti tehnični pouk v osnovni šoli temelj za proizvodno tehnični pouk na prvi stopnji usmerjenega izobraževanja.
Te resnice ni mogoče prezreti ali celo zanikati. Da bo v letu 1979-78 tak pouk res lahko potekal, morajo šole tudi šolske delavnice opremljati tako zavzeto, kot so nabavljale učila za novo matematiko in novo Liziko. Danes tehnična vzgoja ni več samo pridobivanje ročnih spretnosti, navad in veščin. Poudarek dajemo smotru, ki pravi: »Ob načrtno postavljenih problemskih situacijah v delovnem ciklusu učencK razvijajo tehniško mišljenje, inventivne dejavnosti in konstruktorstvo.«
Dr. Danilo Viher je še leta 1971 v svoji knjigi, Tehničko stvaralaštvo kao pedagoški problem, med drugim zapisal: »Posebno ‘v splošno izobraževalnih šolah, skozi katere gredo naše nove generacije, moramo zavzeti novo stališče do proizvodnje, do
njene vloge in pomembnosti. Naš učenec mora spoznati in doživeti funkcijo proizvodnega dela in proizvodnje hkrati.« Ob teh stališčih pa se moramo resno zamisliti in pričeti z ustvarjalnim delom takoj, kajti proizvodno tehnična vzgoja je logično nadaljevanje programa tehnične vzgoje, hkrati pa sta ji potrebni široka družbena podpora in akcija (Zavod SRS za šolstvo, pedagoška akademija, SZDL, ZK, združeno delo.)
V tem prispevku želim spregovoriti o vprašanjih, ki že dolgo zahtevajo takojšnjo rešitev, spodbudile pa so me tudi misli Stipe Šuvarja, Tvornica i škola (Delo, sobotna priloga, 22. oktober 1977): »V tem novem sistemu dela — izobraževanja... je vsak posameznik od mladosti do upokojitve zdaj proizvajalec, zdaj študent, zdaj (pogostoma) pa tudi učitelj; nihče ni obsojen na to, da bi svoje življenje izpol-
opremljene šolske delavnice (učila, orodje, naprave, stroji).
— Izdelati moramo načrt samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja šol z družbenim delom (oprema, proizvodna praksa, proslave, tekmovanja, razstave itd.)
Predlog spremenjenega učnega načrta za tehnično vzgojo v osnovni šoli namreč pravi: »Učenci 7. in 8. razreda opravijo letno najmanj 20 delovnih ur organiziranega proizvodnega dela. Za te namene je treba izkoristiti šolske delavnice, kmetijske obdelovalne površine, predvsem pa iskati materialne in strokovne možnosti v organizacijah združenega dela. Proizvodni program mora biti praviloma povezan s proizvodnjo v organizaciji združenega dela.« To pa pomeni, da moramo prenehati čakati.
— Starše, šolske kolektive in šolske samoupravne organe je treba seznaniti, kako pomembni
Učni nastop: Lesne vrste
nil z enoličnim, nekvalificiranim in poneumljajočim delom, delom, ki se eliminira zaradi bogatitve in nenehne preobrazbe procesa dela ali — če to eliminiranje ni mogoče — z delom, ki se opravlja tako, da se osebje pri njem izmenjuje.«
Opozorim naj predvsem na tale vprašanja:
— Že več let nima organizacijska enota Zavoda SRS za šolstvo Maribor pedagoškega svetovalca za tehnično vzgojo. Nujno je, da ga dobi takoj.
— Ustanoviti je treba republiško društvo učiteljev tehničnega pouka in regijska društva.
— Potrebujemo trgovske centre, ki bi se ukvarjali z nabavo in prodajo materiala, modelov, sestavljank, zbirk, učil, filmov, diafilmov, grafoskopskih prosojnic, elektromotorčkov itd.
— Učiteljem tehničnega pouka in mentorjem tehnično-konstrukcijskih svobodnih dejavnosti je treba omogočiti permanentno izobraževanje.
— Delegati najrazličnejših samoupravnih zvez morajo biti poučeni o tem, kako so v resnici
so ustvarjalni delovni ciklusi ter politehnično vzgajanje in izobraževanja za vsestranski razvoj osebnosti.
— Lotili se je treba organiziranega poklicnega usmerjanja
(učitelji, šolska svetovalna služ-
ba, združeno delo).
Menim, da zdaj ni čas za združevanje svetovalnih teamov v vzgojnoizobraževalne zavode, saj bi morala imeti vsaka šola svoj svetovalni team, ki bi bil izpopolnjen še z drugimi strokovnjaki.
Navajam le nekaj misli o tem, kako naj bi rešili najbolj pereča vprašanja, ne da bi čakali »rešitve od zgoraj«, kajti kot pravi tov. Emil Rojc (Delo, sobotna priloga, 3. 12. 1977): »Pot te graditve je pred delavci v združenem delu samimi, konstituiranimi kot uporabniki in kot izvajalci storitev. Zato tudi tam, kjer čakajo na rešitve od zunaj ali po starem od zgoraj, še ni potrebne ustvarjalne atmosfere graditve mostov med proizvodno sfero in vzgojnoizobraževalne dejavnostjo«.
AMAND PAPOTNIK
Andragoška dokvalifikacija
S tehniko k individualizaciji
Po novi zasnovi usmerjenega izobraževanja in vzgoje bodo vse vzgojnoizobraževalne organizacije na področju usmerjenega izobraževanja v prihodnje odprte praviloma tako mladini kot odraslim. Izmenjavanje ter prepletanje dela in izobraževanja bo postalo splošen pojav. Mladi se bodo potem, ko si bodo pridobili temeljni poklic, zaposlili, kasneje pa se bodo spet vračali v izobraževanje, da bi si pridobili višjo izobrazbo v svoji stroki. Hkrati bodo še v večjem številu kot sedaj prihajali v srednje šole zaposleni, ki si želijo pridobiti temeljno poklicno izobrazbo ali pa napredovati v svojem poklicnem znanju (že sedaj je med študenti visokih in višjih ter tehniških srednjih šol več kot tretjina zaposlenih). Izobraževanje odraslih ne bo več dodatna dejavnost srednjih, višjih in visokih šol, niti sinonim honorarnega dela, pač pa bo postalo redna in stalna dejavnost, ki se bo financirala kot druga izobraževalna dejavnost prek svobodne menjave dela ali pa vsaj po podobnih merilih, dogovorjenih v posebnih interesnih skupnostih.
Vse to bo vodilo k radikalnejšim spremembam v strokovnem šolstvu; to se bo moralo prilagoditi dejstvu, da bo gostovalo hkrati dve generaciji, ki se med seboj bistveno razlikujeta po psebnostni zrelosti, življenjskih in delovnih izkušnjah, po interesih in izobrazbenih potrebah, pa tudi po pričakovanjih in zahtevah. Delo z mladostniki je v mnogočern drugačno kot delo z pdraslimi. Pedagoška usposobljenost zato še ni tudi andragoška usposobljenost. Kdor je usposobljen za vzgojnoizobraževalne delo z mladino, še ni usposobljen za delo z odraslimi. Pedagoški delavci v usmerjenem izobraževanju bodo zato morali sprejeti kot razvojno nujnost — andragoško dokvalifikacijo.
V	preteklem obdobju je mnogo srednjih, višjih in visokih šol postopoma sprejelo kot dodatno dejavnost tudi izobraževanje odraslih. Težko bi rekli, kdo se je komu prilagajal — šola pdraslim ali odrasli ustaljenemu šolskemu režimu in odnosom. Sola je šla nedvomno naproti zaposlenim s tem, da se jim je z dislociranimi enotami in centri za študij ob delu približala ter prilagodila čas in obseg pouka možnostim tistih, ki študirajo ob delu. Na marsikateri šoli so prilagodili odraslim tudi odnose: Pedagoški paternalizem, pogosto v praksi značilen za delo z mladostniki, so zamenjali z bolj tovariškim in enakopravnim svetovalnim odnosom, zlasti pri zrelejših odraslih. Vendar še marsikje silijo na površje stari avtokratski odnosi tudi do odraslih udeležencev, kot bi ne bili na tej in na oni strani katedra — delavci v združenem delu, ki jih poleg vsega povezujejo še skupni cilji na področju izobraževanja.
V	prilagajanju učnih oblik in metod odraslim so pokazali večji napredek samo nekateri učitelji. Mnogi učitelji so najraje zapol-
nili skrčen pouk s koncentrirano razlago. Tako je nastal za mnoge večerne šole in enote ter centre za študij ob delu značilen »anti-metodični« model, ki ima za uvod v učno enoto — predavanje, za posredovanje nove snovi
—	predavanje, za aplikacijo spoznanega — predavanje, za utrjevanje in ponavljanje snovi
—	spet predavanje. Udeleženci imajo izjemno priložnost aktivnega sodelovanja šele — pri izpitih! Pri tem modelu ostaja učni proces na informativni ravni, pri knjižni učenosti in knjižnem znanju kljub vse pogostejšim opozorilom iz gospodarstva in družbenih dejavnosti, da se veča prepad med formalno izobrazbo in dejansko usposobljenostjo za delo in samoupravljanje.
Posodabljanje izobraževanja odraslih spada v okviru preobrazbe celotnega izobraževanja med prvenstvene naloge. Izobraževanje ob delu zahteva sodobno organizacijo, sodobne metode dela, posebna merila pri izboru
učne snovi in njeni povezavi z izkustvom ter nove odnose v učnem procesu. Značilnosti sodobnega izobraževanja odraslih pa lahko zaznamo šele, če povežemo izsledke andragoške teorije z našo napredno andragoško prakso in jih postavimo na trdne temelje naših samoupravnih od-
Uresničevanje nove zasnove izobraževanja ob delu ni mogoče brez dopolnilnega andragoškega izobraževanja. To mora približati učitelju in vodji izobraževanja sodoben koncept izobraževanja odraslih do te mere, da ga sprejme in osvoji ter da se nauči delati po novem. Dopolnilno izobraževanje iz andragoške didaktike in sodobne organizacije izobraževanja ob delu, ki poteka v obliki dvodnevnih in tridnevnih funkcionalnih seminarjev po rednem programu sektorja za izobraževanje ob delu in zavodu SRS za šolstvo, je doslej zajelo pretežni del vodij srednjih šol in enot za odrasle ter več kot polovico učiteljev v teh enotah. V to izobraževanje se na prostovoljni osnovi vključujejo pedagoški in andragoški delavci, ki gredo v korak s časom ter sprejemajo novo zasnovo usmerjenega izobraževanja kot razvojno nujnost.
Andragoška dokvalifikacija pa bo slej ali prej postala obvezna za vse delavce v usmerjenem izobraževanju, tako kot je zdaj že obvezna za delavce na delavskih unjverzah in v izobraže-lavskih univerzah in v izobraževalnih centrih.
JOŽE VALENTINČIČ
Modernizacija in racionalizacija pouka v osnovni šoli pa tudi na drugih stopnjah šolskega sistema je tesno povezana s sitema-tično in organizirano pripravo učnih sredstev, ki predstavljajo materialni temelj za učinkovito organizacijo in potek pouka ter učenja. Iz Kataloga učil razberemo, da smo v dosedanjih usmeritvah in prizadevanjih pripravili za posamezna vzgojnoizobra-ževalna področja številna demonstracijska učna sredstva, uporabna predvsem za izvajanje neposrednih oblik pouka. Lahko pa rečemo, da smo povsem zanemarili pripravo učnih sredstev, ki rabijo predvsem posrednim oblikam pouka, tako da učitelji skoraj nimajo na voljo izdelanih učnih sredstev za notranjo gibko diferenciacijo in individualizacijo. Razmeroma slabše znanje in uspehe, ki jih dosegajo učitelji in učenci, lahko pripišemo tudi temu pojavu. Sedanje družbene opredelitve o funkciji vzgajanja in izobraževanja ter zlasti vključevanje tega področja družbene dejavnosti v združeno delo pa zahteva, da dosegamo pri pouku in drugem vzgojnoizobraževalnem delu na šoli čim boljše izobraževalne in vzgojne uspehe. To pa pomeni, da je treba poleg drugega uvajati v pouk takšne oblike, metode in sredstva, ki najbolj spodbudijo učence k dejavnosti in jim pomagajo, da se uveljavijo. Pri tem je treba upoštevati resnične možnosti, to je razlike v sposobnostih in dosežkih učencev kakega razreda.
Učna sredstva, ki omogočajo in vplivajo na različne oblike diferenciacije in individualizacije pouka, so: delovni listi, učni lističi, navodila za vaje, opazovanje, eksperimentiranje, delo posameznikov in skupin, magnetofonski posnetki za učenje tujih jezikov, naloge objektivnega tipa za preskus znanja, naloge ob uporabi mini perfo responderja ter specifična sredstva, ki jih uporabljamo pri posameznih vzgojnoizobraževalnih področjih, predvsem za razvijanje nekaterih psihičnih funkcij ter spretnosti, kot so npr. besedila za povečanje hitrosti branja (ob upo: rabi read masterja) ipd. Izbor navedenih sredstev pri posameznem vzgojnoizobraževalnem področju v določenem razredu mora izhajati iz smotrov in vsebine področja ter razvojne stop-
Učitelj med odraslimi - enak med enakimi
Učitelji uporabljajo ponavadi pri izobraževanju odraslih ustaljene metode, s kakršnimi dosegajo uspehe pri delu z otroki. Toda ob delu z odraslimi take metode največkrat odpovedo, posebno, ker so odrasli izredno občutljivi tudi za razpoloženje v razredu in učiteljevo vedenje. Otrok se izobražuje in uči, ker se pač mora učiti in ker mu to, da je v učnem procesu voden, torej v delno podrejenem položaju in zaščiten, ustreza. Za odraslega pa je učenje samo del njegovih dejavnosti, poleg tega pa ni obvezno. Na to nas nenehno opo-
SOZD SAP - VIATOR
DO GOLF TURIST LJUBLJANA
velika planina
PAKET ZA
SKUPINE:
90m—din

avtobusni prevoz iz Ljubljane do Bistrice in nazaj
uporaba nihalke, sedežnice in vseh vlečnic na Veliki planini
mesna enolončnica

Informacije in prodaja: Turistična agencija Viator Ljubljana, Titova 36a, tel.: 314-544
zarja razvid o tem, da je osip v izobraževanju odraslih še vedno prevelik.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pri izobraževanju odraslih nista glavni vzrok neuspehov utrujenost, pomanjkanje časa ali morda denarja, temveč učiteljev odnos in metode dela, ki jih uporablja. Učitelj je pri izobraževanju odraslih samo eden izmed udeležencev procesa, enak med enakimi.
Nadaljnja utemeljitev za to, da je treba učiteljevo izobrazbo izpopolniti z osnovami andragogi-ke, je v tem, da se pri izobraževanju odraslih srečuje veliko zunanjih sodelavcev, ki jim poučevanje ni temeljni poklic. Osnovnošolski učitelji bodo morali tem sodelavcem svetovati, kako naj delajo.
Pri izobraževanju odraslih sodelujejo — kot smo rekli — izvedenci iz najrazličnejših strok in z najrazličnejšo stopnjo izobrazbe, ki pa so skoraj vsi brez ustrezne pedagoške in andragoške usposobljenosti. Učitelj — diplomant pedagoške akademije, jim bo moral pomagati in jim svetovati pri delu. To je družbeno odgovorna naloga do tistih, ki žrtvujejo svoje moči in prosti čas, da bi se kaj naučili, in do tistih, ki so že priznani strokovnjaki, pa bi radi svoje znanje in delovne izkušnje učinkovito posredovali naprej.
Neracionalno bi bilo načrtovati vzgojo in izobraževanje samo po sedanjih potrebah. To velja za izobraževanje strokovnjakov v gospodarstvu in drugod. Pri načrtovanju izobraževanja odraslih moramo upoštevati razumevanje človekovih nalog in njegovega dela v dinamičnem sodobnem življenju. Gre za marksistično in splošno izobraževanje odraslih, torej samoupravljavcev v naši družbi.
Diplomant pedagoške akademije ima takšno znanje. Zato je dolžan, da ga uporablja in širi. Toda drugače bo moral ravnati, če poučuje otroke, kot če bo delal z odraslimi v svojem okolju. Obvladati mora metode za to posebno področje.
Ne smemo pozabiti na to, da gre tako pri izobraževanju otrok in mladine kot pri odraslih
predvsem za vsestransko oblikovanje osebnosti-samoupravljal-ca. Da pa bo učitelj kos taki zahtevni nalogi, mora obvladati pedagoško teorijo v najširšem pomenu; ta pa vključuje tudi an-dragogiko in andragoško didaktike.
Kdaj bosta naši pedagoški akademiji začeli uresničevati zahteve o tem, zapisane v naših temeljnih dokumentih, ustavi, predvsem pa v resoluciji X. kongresa ZKJ? Sodobni učitelj potrebuje veliko znanja: za usmerjanje otrok, samega sebe in odraslih in za delo, za samoupravljanje in za prosti čas.
nje učencev. Upoštevati je treba tudi integracijo navedenih sredstev pri pouku, njihovo dopolnjevanje in avtentičnost. Tako ima vsako sredstvo posebne naloge in funkcije v procesu učenja pri pouku, učinek pa je odvisen od ustrezne in domišljene integracije oblik, metod in drugih sredstev, ki jih uporabljamo pri pouku. Učna sredstva za diferenciacijo in individualizacijo pouka so zasnovana tako, da zahtevajo od skupine ali posameznega učenca določeno aktivnost. Vodijo ga v procesu pridobivanja znanja in spretnosti ali po težavnostnih stopnjah (od enostavnega k sestavljenemu, od lažjega k težjemu) ali pa opredeljujejo postopnost dela in opravil. Ker temeljijo na aktivnosti posameznika ali skupine, dobiva učitelj posredno prek opravljenih nalog ali doseženih rezultatov (povratne) informacije o posebnostih in načinih razumevanja in osvajanja učne snovi ter postopnosti osvajanja spretnosti. To mu omogoča, da načrtuje delo posameznikov ali skupin, prilagojeno njihovim sposobnostim, in tako tudi najhitreje doseže opredeljene razultate.
Priprava učnih sredstev za diferenciacijo in individualizacijo pouka v osnovni šoli je skupna naloga strokovnih organov in ustanov, ki se ukvarjajo z vzgajanjem in izobraževanjem, organizacij združenega dela, ki se ukvarjajo s pripravo učnih sredstev, ter učiteljev. Posredno bomo najbolj prispevali k odpravljanju togosti in pomanjkljivosti pouka, ki se v najrazličnejših oblikah kažejo v sedanji šolski praksi, uporaba teh sredstev pa bo veliko prispevala tudi k uveljavljanju in ustvarjalnosti učiteljevega
in učenčevega dela. Poleg tega pedagoškega vidika je treba ovrednotiti upravičenost priprave učnih sredstev za notranjo diferenciacijo in individualizacijo pouka tudi z vidika nove družbene vloge vzgajanja in izobraževanja kot sestavine celotne družbene reprodukcije ter zahtev po vrednotenju kakovosti učiteljevega dela. Glede na to mora učitelj najbolj prek neposrednega in posrednega dela prispevati k ustrezni izobraženosti in vzgojenosti učenca. To pa lahko doseže le tako, da je njegovo delo ustvarjalno, da ugotavlja intelektualne in druge učenčeve posebnosti ter jim prilagaja oblike, metode in sredstva. To pomeni, da moramo postopno uvajati v šolsko prakso takšne organizacijske oblike (pri tem mislim zlasti na odstopanja od tradicionalnega urnika ter 45-minutne učne ure), take oblike in metode dela in takšna učna sredstva, ki bodo najustrezneje vplivala na pouk in učenje. Ob tem se bo uveljavila učiteljeva ustvarjalnost in se pokazala tudi kakovost dela. Tudi zato je priprava učnih sredstev za diferenciacijo in individualizacijo pouka v sedanjem obdobju nujna.
Učna sredstva za diferenciacijo in individualizacijo lahko uporabljamo tudi pri dodatnem in dopolnilnem pouku v podaljšanem bivanju, nujno pa so v celodnevni osnovni šoli. Pri pouku lahko učitelj na temelju ugotovitev o dosežkih in napredovanju v znanju in mišljenju organizira fleksibilne skupine učencev. Posameznega učenca lahko zaposli tudi individualno zato, da le-ta utrdi nekatere ope-; racije, pravila ali spretnosti, da postopno osvoji znanje ali pa dodatno rešuje naloge in si tako pridobi še večje znanje. Pri dopolnilnem pouku učitelj, ki je ugotovil pri kakem učencu slabše znanje ali neznanje, zaposli le-tega z ustreznimi nalogami. Prav tako zaposli pri dodatnem pouku boljše učence. Vidimo, da je uporaba teh učnih sredstev številna in raznolika, bistveno pa je to, da zagotavljajo (miselno) aktivnost skupine ali posameznega učenca, racionalizacijo pouka in drugega šolskega dela in številne povratne informacije tako učencu kot učitelju. Ob tem je treba opozoriti, da bodo morali učitelji kljub izdelanim učnim sredstvom za diferenciacijo in individualizacijo v posameznih primerih glede na specifično situacijo še sami pripravljati naloge, ki bodo ustrazale izjemnim lastnostim učencev.
MILAN ADAMIČ
Tudi nova angleščina
Na lanskem poletnem seminarju v Manchestru so udeleženci spoznali več novosti o pouku angleščine. Functional English osvaja svet in zlasti tujcem olajšuje učenje.
Angleški časi povzročajo težave tujim učencem. Verjetno zato, ker prikazujemo rabo časov v preveč zapletenem sistemu časov, načinov, vidov, oseb in števila. Predstavljamo jo samo kot opisno slovnico, ne pa kot preprosto rabo in zlasti funkcijo. Če pregledujemo napake, ki jih delajo učenci angleškega jezika, najdemo enake napake pri učencih po vsem svetu. To dokazuje, da so neke težave v angleškem glagolskem sistemu. Zato je treba vzeti glagol kot izhodiščno točko pri pouku angleščine, vendar tako, da bodo težave čimmanjše.
To izhodišče pa mora biti preprosto in vsakdanje. Pri delu v skupinah smo se seznanjali s takšnimi izhodišči poučevanja angleškega glagola. Na primer: primeri, ki jih vstavljamo v preprosto situacijo, osredotočiti se na najbolj koristno točko v situaciji, jasno razložiti funkcijo vsake točke, izogniti se težavam, ki se pojavljajo zaradi motnje domačega jezika.
Mnogi tujci, ki se učijo angleščine, imajo težave z angleškim samostalnikom. Glavne napake se kažejo v besednem redu, rabi člena itd. Te napake se pojavljajo
zaradi številnosti podatkov, mešanja podatkov med seboj. Tudi to lahko poenostavimo, če si preprosteje uredimo učno gradivo v zvezi s samostalnikom.
Za boljše govorjenje, branje, pisanje in poslušanje angleščine je treba določeno področje spoznati funkcijsko in ne kot »lekcijo«. To se pravi, če je v tekstu funkcija inštrukcije, informacije, kako narediti kolač, najdemo to lahko v bralnih ali poslušalnih vajah. To bodo potem učenci reproducirali seveda preprosteje — drugače: kot ustni dril ali ob pregledu seznama napisanih navodil.
Predavatelji se niso navdušili za testne naloge tipa »multiple choice«, temveč so za testiranje spretnosti razumevanja govora priporočali izvajanje ustno danih navodil, za testiranje spretnosti branja pa različice »etose testa« (vstavljanje izpuščenih besed).
Seminar je bil v poučevanju angleščine za udeležence pravo odkritje, razen za skupino brazilskih učiteljev, ki že dve leti poučujejo po novih metodah in so se podobnega seminarja že udeležili. Njihova ugotovitev je: »It works.« Nova metoda, namreč. Bilo je veliko novih stvari, svežih in koristnih. Angleži se zavedajo, da je njihov jezik težak za tujce in tudi za njihove ljudi, zato iščejo nova pota, kako bi čim bolj funkcionalno ^ obravnavali potrebno snov. Žal še nimamo slov-
nice ali učbenika, napisanega po novih metodah. Vse je še v drobcih in delo je odvisno od učiteljeve iznajdljivosti in prilagodljivosti. Učitelj je torej še sam vajenec, in preden bo postal mojster, bo treba še nekaj časa in vaj.
Slovnica v knjigi ni tisto, kar potrebujemo in učimo. Vsak jezik opravlja svojo funkcijo, ki je ne najdemo v slovnici. Jezik ni nekaj avtomatičnega, temveč zahteva mišljenje. Časi v prejšnji funkciji so izginili; kar potrebujemo, so samo štiri različne oblike: Inš-trukcija — velelnik, opis — Pre-sent tense, pripoved — Past tense, proces — Passive. Present perfect je skoraj izginil. Future tense ne obstaja več, kajti za izražanje prihodnosti imamo mnogo načinov: I vvanted to ask you a question. Ali: I was going to nave a lecture. Dialogi so za branje, ne za govo-renje. Branje je osebna stvar. Glasno branje ni poučevanje jezika. Kar zadeva rabo predlogov, sta slovnica in literatura premalo. Treba je pregledati časopise.
Testi so za učitelja, ne za učence. Zato ni potrebno, da učence pri testiranju ocenjujemo. S testi testiramo sebe. Učenci naj sami naredijo popravo. Učitelj ni ocenjevalec, temveč svetovalec. O tem in še marsičem kaže ra, , dš-Ijati ob pouku tujih jezik v tudi pri nas ob delu.
Nevenka Kaiser Mara Potokar
čim bolje se
bomo pozngli^oo
Občhska izobraževalna skupnost Kamnik
Skupno delo — učinkovitejše
— V preteklih štirih letih smo zabeležili v osnovnih šolah in samoupravni organiziranosti občinske izobraževalne skupnosti razvoj — je povedal vodja skupnih služb, tajnik občinske izobraževalne skupnosti in vršilec dolžnosti ravnatelja osnovne šole Tomo Brejc Kamnik ADOLF PRAŠNIKAR.
Predstavimo najprej spremembe, ki so nastale pri občinski izobraževalni skupnosti. Njene skupne službe so se, skupaj z enakimi službami skupnosti s področij socialnega skrbstva, socialnega varstva, otroškega varstva in raziskovalne dejavnosti, združile v skupnost skupnih služb. Ko so iskali v določilih zakona v združenem delu ustrezno obliko organiziranosti in temu primeren položaj teh služb, so ocenili, da je najprimernejši status v obliki strokovne službe pri Občinski izobraževalni skupnosti Kamnik. Ta opravlja storitve za druge samoupravne skupnosti, ki so vključile svoje administrativno-tehnično-strokovno osebje v te službe.
Skupne službe so ustanovili lanskega aprila. Z izjemno pomočjo občinske skupščine so uredili primerne prostore in se organizirali tako, kot žele mnogi uporabniki njihovih storitev.
Ze v tem kratkem obdobju ob stoja in dopolnjevanja so spoznali, da je skupno načrtovanje ir izvajanje nalog lažje ter učinkovitejše. Več reda je tudi pri pripravi gradiv in sklicevanju sej ir sestankov samoupravnih organov teh samoupravnih interesnih skupnosti.
KOLIKO DELAVCEV?
Sedanje skupne službe imajc vodjo skupnih služb, tri referente, administratorki, računovodkinji (1 mesto je šele razpisano) in strokovno službo socialnega skrbstva s tremi socialnimi delavkami.
Kot lahko razberemo, opravlja en referent delo za več skupnosti, prav tako administratorki, računovodkinji in vodja skupnih služb.
— Katere so naloge in obveznosti vodje skupnih služb? — smo vprašali sogovornika.
»Največ dela imam z načrtovanjem delovnih nalog nadaljnjo organizacijo naših služb ter stalno koordinacijo dela s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, občinsko skupščino, družbenopolitičnimi organizacijami, koordinacijo pri OK SZDL.
Če pa me vprašate za zadnja meseca, so to samoupravni
Center usmerjenega izobraževanja
V Kamniku gradijo center usmerjenega izobraževanja za okrog 700 učencev. Katere šole bodo v njem, še ne vedo. Ta obsežna zgradba bo omogočila kamniškima osnovnima šolama, da bosta preselili nekaj razredov v prostore centra. Vanj se bo preselila tudi sedanja gimnazija. Taka sprostitev prostorov na osnovnih šolah »Tomo Brejc« in »Fran Albreht« bo dovolila uvedbo podaljšanega bivanja v drugem poletju šolskega leta 1978-79 in kasneje uvedbo celodnevne osnovne šole.
S. J..
splošni akti za našo strokovno službo in za občinsko izobraževalno skupnost.«
Spregovorili sva še o sodelovanju omenjenih samoupravnih interesnih skupnosti in njihove strokovne službe z drugimi (kulturna, telesno kulturna) interesnimi skupnostmi. Preskromno je tudi sodelovanje med skupnostmi in šolami. Skupnosti bi morale posvetiti več pozornosti samoupravni organiziranosti kulture in telesne kulture med učenci osnovnih šol. Učitelji sami ne zmorejo vsega. Živahnejše bo moralo postati tudi sodelovanje med kamniško krajevno skupnostjo in šolami, še večja pa povezanost z organizacijami združenega dela.
SAMOUPRAVNI SPLOŠNI AKTI
V strokovnih službah so pripravili in sprejeli samoupravni sporazum med samoupravnimi interesnimi skupnostmi o ustanovitvi skupnih služb in o financiranju teh služb; samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in samoupravni sporazum o delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Pripravljajo statut.
Samoupravni sporazum o delitvi dohodka in osebnega dohodka opredeljuje v svojih določilih in primerno vrednoti delo celotnih skupnih služb, delovnih skupin (referenti, socialni delavci itn.) in posameznikov S. J.
V Medvodah gradijo bloke, v katerih bo 220 stanovanj. Žal med njimi ne bo stanovanj za učitelje. Tudi v občini Ljubljana-Šiška bi se morali zavedati, da osnovne šole same nimajo dovolj denarja za reševanje stanovanjske problematike svojih delavcev. Tudi to bi morali doumeti, da stanovanjska stiska pesti predvsem mlade učitelje. (Foto: Stane Jesenovec)
Vrednotenje po novem
Pravilniki za delitev osebnega dohodka po delu in rezultatih dela so sedaj gotovo med najbolj branimi besedili. Žal, ponekod kar preveč vznemirjajo ljudi in spreminjajo sodelavce v nestrpneže. Zakaj?
Kako so te pravilnike pripravljali v kamniški občini? Odbor sindikata prosvetnih delavcev pri občinskem sindikalnem svetu je dal novembra pobudo, naj se ustanovi komisija in pripravi osnutek pravilnika. Ko je bil osnutek v javni razpravi, so pripravili tudi predavanja o delitvi osebnega dohodka v vzgojno-izobraževalnih organizacijah.
Zbori delovnih ljudi v osnovnih šolah so dali nekatere pripombe. Predvsem jih je zanimalo, koliko delovnih opravil je treba opraviti v 42-urnem delovnem tednu in kakšno je v teh opravilih razmerje med posameznimi učnimi predmeti. Prav ti dve nalogi rešuje sedaj omenjena komisija, pomagajo pa ji predmetni aktivi. Menda bodo prosili za pomoč Ljubljančane, ki so že pripravili taka merila in opredelili razmerje med posameznimi učnimi predmeti.
Uresničevanja določil zakona o združenem delu na osnovnih šolah v kamniški občini je pokazalo, da so ljudje zavestno sprejeli njegova določila.
KAKOVOST?
Ocenjevanje in nagrajevanje kakovosti dela učiteljev odpira mnoga vprašanja o ustreznosti sedanjega vrednotenja dela prosvetnih delavcev. V kamniški občini bodo prve tri mesece dobile vse šole toliko denarja, kot da so njihovi delavci poprečno 100-odstotno opravili svoja dela. Že v tem času bodo ovrednotili kakovost opravljenega dela posamez-
nikov ob trimesečju pa določili vrednostni faktor med 0,80 in 1,20. Kaj če bo tedaj poprečni kakovostni faktor med 1 in 1,20? To pomeni več točk in več denarja, kot ga ima šola sedaj za osebne dohodke.
Ali je mogoče dopustiti, da bo ob boljšem delu točka manj vredna, osebni dohodki učiteljev pa enaki kot pri slabšem delu? Ob tem vprašanju se lomijo dosedanja načela o vrednotenju dela šol.
V Kamniku menijo, da bo morala občinska izobraževalna skupnost izdelati merila za vrednotenje kakovosti dela šol. To pomeni, da mora tudi republiška izobraževalna skupnost spremeniti normative za vrednotenje dela šol. Predvsem pa je zanesljivo, da osebni dohodek na pogojno kvalificiranega delavca ne more biti več merilo za določanje sredstev delavcem, zaposlenih v vzgojnoizobraževalnih organizacijah. To merilo je preživeto, treba je poiskati boljšega.
Hkrati z vrednotenjem kakovosti dela posameznih učiteljev, šol in občinske izobraževalne skupnosti, bo treba tudi objektivno oceniti možnosti za izvajanje pouka. V Kamniku menijo, da imajo, čeprav so gospodarsko razvita občina, še premalo razvito šolstvo (prostori, oprema, učila). Tudi zato, ker dajajo precej denarja za razvoj osnovnega šolstva v manj razvitih občinah.
Ocenjevanje in nagrajevanje kakovosti, tako menijo v Kamniku, ni vprašanje razmerja med šolo, občinsko in republiško izobraževalno skupnostjo, marveč med delavci-uporabniki in izvajalci. Razmerje svobodne menjave dela.
STANE JESENOVEC
Ob občinskem prazniku občine Škofja Loka, ki je bil 9. januarja, letos so tudi podelili priznanja delovnim organizacijam in posameznikom za njihovo uspešno delo.
Malo plaketo sta prejela; ravnatelj osnovne šole Prešernova brigada Železniki, Franc Benedik, za delo v občinski izobraževalni skupnosti, družbenopolitičnih organizacijah in krajevni skupnosti in za uspešno vodenje osnovne šole Železniki ter Maksimiljan Fojkar za dolgoletno družbenopolitično delo v krajevni skupnosti Log in prizadevno pedagoško delo na podružnični osnovni šoli Gabrk.
S. J.
Osnovna šola Heroja Franca Bukovca Medvode-Preska
Oddaljenost od Ijubljane
Z ravnateljem Francem Pokornom in njegovim pomočnikom Božom Orešnikom smo se najprej pogovarjali o podružničnih šolah Avgusta Barle v Sori in Janeza Kalan na Topolu.
V prvi je 84 učencev in štirje učitelji. Število šolarjev se počasi povečuje. Podružnična šola v Sori je v stavbi, ki je stara več kot sto let. Marljivi vaščani Sore že načrtujejo, da bodo po uspešni postavitvi kulturnega in gasilskega doma vas obogatili še z novim šolskim poslopjem. Seveda bodo dobili ustrezen del denarja s samoprispevkom. Potem bodo lahko uvedli celodnevno osnovno šolo.
Na Topolu so dobili osnovno šolo šele po vojni. Je osemletka, v kateri poučujejo štirje učitelji. Dva na nižji in dva na višji stopnji. Šola je v obsežnem hribovitem šolskem okolišu. Otroci imajo do nje približno uro in pol hoda. V nižjih razredih je že malo otrok toda vaščani ne želijo zgubiti šole. Vedo, da bi s tem zgubili pomembno družbenopolitično in kulturno žarišče vasi.
Ko smo že pri podružničnih šolah, povejmo še to, da je v osnovni šoli heroja Franca Bukovca v Medvodah veliko vozačev, od tega več kot 150 kolesarjev. Učenci se vozijo iz Sore, Trnovca, Senice in z Golega brda. Za otroke z Golega brda imajo organiziran prevoz pet mesecev letno. Vozi jih Viatorjev kombi. Vsak dan je treba odšteti dobrih 10 din. Precej razumevanja je
pokazal škofjeloški Alpetour, ki je uvedel progo Škofja Loka — Senica — Medvode in tako oskrbel prvošolčkom varen prevoz (trikratno prečkanje ceste Kranj — Ljubljana).
MOČNO
DOSELJEVANJE
Osrednja šola v Medvodah ima 786 učencev in učenk v 27 oddelkih. Vsako leto je približno 30 otrok več, ker se veliko prebivalcev preseli v Medvode, saj so podjetja Celuloza, Color, Donit, Tekstilna sprejela v kratkem času okrog 220 novih delavcev, predvsem iz drugih republik.
Poleg otrok iz drugih republik imajo na medvoški osnovni šoli tudi nekaj otrok povratnikov.
Zanje imajo organiziran dopolnilni pouk iz slovenščine in angleščine, če obiskujejo višji razred.
Ob takem naraščanju števila učencev in 16 učilnicah načrtujejo na medvoški šoli prehod na dvoizmenski pouk. Do sedaj so uporabili že ves prostor (večnamenski prostor, stanovanja ravnatelja in učiteljev) in težko pričakujejo gradnjo nove osnovne šole na Svetju. Upajo, da se bo uresničila napoved in bodo začeli to šolo (12 učilnic, telovadnica, kuhinja) graditi letos, skupaj z vrtcem. Tako bi se močno pocenila gradnja šole. Otroke iz 24 vasi, ki obiskujejo medvoško šolo, bi rešili prostorske stiske. Osnovno šolo na Svetju bodo
Tretja izmena
Ker se zelo veliko ljudi seli tfl nova stanovanjska naselja, bodo ^ morali v podružnični šoli v Duplici uvesti tretjo izmeno. Tenu11 so se letos izognili tako, da so ( omejili vpis. Občinska izobraževalna skupnost je dala pobudo, da bi lanski presežek sredstev petih samoupravnih skupnosti j namenili za začetek gradnje IL ] faze šole v Duplici. S tem bi dobili osem novih učilnic.
S. J.
gradili iz denarja, ki ga zbirajo v Ljubljani z II. samoprispevkom.5
PODALJŠANO
BIVANJE
osnovni šoli heroja Franca Bukovca organizirali podaljšano bivanje. V štirih učilnicah imajo pet oddelkov. Vrata učilnic se odpro ob 5. uri 30 minut (!) in zapro ob 14. uri. Od 118 učencev in učenk 1. do 4. razreda jih 42 zajtrkuje.
In kako je s prostorom? Ravnateljevo in učiteljska stanovanja so predelali v učilnice in
igralnico za podaljšano bivanje, j Še danes niso dobili zamenjave za dve učiteljski stanovanji. Pa so ■ jim jih obljubili. In sedaj jim občinska izobraževalna skupnost I ne prizna denarja za plačilo či- ' stilk teh prostorov.
V podaljšanem bivanju so vsi otroci, ki to želijo in tisti, ki jih' predlaga svetovalna služba. V( Medvodah pravijo, da so v njem J kmečki, delavski in blokovski’ otroci.
Zasedena imajo vsa delovna( mesta. Od 42 učiteljev jih 11’ nima ustrezne izobrazbe. To so predvsem mlajši, ki poučujejo’ tehnično in telesno vzgojo, ma- ^ tematiko, slovenščino, vodijo ’ podaljšano bivanje.
Pri iskanju učiteljev čutijo5 oddaljenost od Ljubljane. Zav delo v Medvodah ni nikakršne? »spodbude« niti denarne niti 1 stanovanja.
STANE JESENOVEC	’
t
_________________ J
Šolo heroja Franca Bukovca Medvode-Preska so gradili v treh etapah — leta 1933,1953 in 1975. Pred tremi leti so z denarjem I. ljubljanskega samoprispevka dobili telovadnico. Ponosni so nanjo, čeprav menijo, da garderobni prostori niso najbolje izobbkovani. (Foto: Stane Jesenovec).
t
t
i
Telovadnica
Osnovni šoli v Kamniku imata
le manjši telovadnici. Občinska^ izobraževalna skupnost, temeljna telesnokulturna skupnost ( in krajevna skupnost Kamnik so se odločile, da bodo z združeva-j njem denarja rešile ta pereči prostorski problem. Izobraževalna^ skupnost bo v dveh letih prispe-j vala za postavitev telovadnice tri milijone din, temeljna telesnokulturna skupnost bo najela posojilo, krajevna skupnost pa bo pomagala pri gradnji po svojih močeh.
S. J.
tem bolje bomo OGldli
ooo
Živahen utrip vzgoje
med štirimi stenami odigrati veliko življenje v malem in tako celo bolje kakor sredi resničnega življenja razviti pri učencih tiste svetle lastnosti, ki jih pričakujemo od samoupravljalca. Tako mišljenje je utvara, pa do neke mere tudi samoprevara. Nekje globoko za tem se skriva Rous-seaujevi enaka zmota, da je mogoče zunaj »pokvarjene« družbe vzorno vzgojiti mladega človeka in ga »neokuženega« vrniti v življenje, ki ga bo potem izboljševal. Ne: vzgajati je treba prek resničnega življenja, kjer se marksistična zavest oblikuje ob kritičnem vrednotenju stanja v spopadih z vsem, kar nasprotuje človekovi koristi. Koristno pa je vse, kar koristi najboljšemu človekovemu razvoju in najboljšemu človekovemu življenju. To pa si lahko ustvarja le človek sam v ustrezni skupnosti, ki ji pripada.
Celodnevna šola pomeni tako vzgojno organizirano okolje, kjer se učenci usposabljajo za delovno usmeritev, za samoupravljanje in prosti čas, toda ne skozi prehudo olepšano ali v od-
takem igrišču ne gre brez usposobljenega pedagoga
Pred nedavnim je član izvrš-komiteja predsedstva CK Emil Rojc, ko je razpravljal 0 Pomanjkljivo razvitem samou-Pravljanju srednješolcev, pouda-w > da je šolsko vzgojo treba razkriti prek šolskih zidov. To je udi edini način, da se vzgojno e'0 zlije v svobodno menjavo in spoji z resničnimi interesi Zc>ruženega dela. Toda misel !e|ja ne le za usmerjeno izobra-evanje, temveč za vzgojo v celo-
Celodnevna šola po svoji vse-lni in organiziranosti to zahte-a> sicer ne bo opravila nalog, ki Pa samoupravna družba od nje
Prrčakuje.
Celodnevna šola se ne more ec omejiti na ožje vzgojne nalo-?e> ki smo jih pojmovali tako, da •ev na splošno usposabljala ,Cence za življenje, predvsem za p°- pri tem so marsikje posku-t ’ uveljaviti življenjskost šole, ak° da so znotraj šole razvili eke vrste »mini — življenje«, Pa še to ne povsem dobro. Taki Padagogi so mislili, da je mogoče
maknjeni, življenju odtujeni šoli, temveč skozi živ utrip vzgoje v vseh razsežnostih okolja, kjer je šola le del s posebnimi nameni in nalogami organiziranega življenja. To pa ne pomeni več, da vzgaja zgolj učence, temveč s svojo aktivnostjo vpliva tudi na skupno življenje kraja, ožjega in širšega šolskega okoliša, kakor tudi celotno kulturno in gospodarsko življenje okolja vpliva na vzgojo.
Obojestranski vpliv je močan dejavnik kulturnega razvoja vseh občanov. Pri tem se učinkovito prepletata in dopolnjujeta pedagogika in andragogika, ker se funkcija pedagoških delavcev nedvomno širi iz šole od otrok v kraj med odrasle. Ob tem pa se usposabljajo tudi starši in drugi občani za sodelovanje s šolo, ker v tako zamišljeni življenjski šoli tudi ni več mogoče vzgajati brez neposrednega sodelovanja občanov, ki se pogosto še niti ne zavedajo, kako pomembna bi bila njihova pomoč. To pomeni, da je treba z načrtnejšim izobraževanjem in širšim kulturnim delovanjem naučiti in usposobiti za samoupravno vlogo v življenju celodnevne šole, ki tako prerašča v močno kulturno in vzgojno žarišče krajevne skupnosti.
Celodnevna šola združuje delo in prosti čas, povezuje cel sklop socializacijskih dejavnikov v novo skupno kvaliteto, ki se je nekoč razločneje drobila med družino, šolo, cerkev in še druge družbene vplive. Zdaj ne gre več za tako pojmovanje šole, o kateri so nekoč govorili, da je središče kulture v kraju, ker so pač ponavadi v šoli ali s pomočjo učiteljev v gasilskem domu potekale amaterske kulturne prireditve in veselice, pač pa za kulturno žarišče, ki se spleta s celotnim utripom družbenopolitičnega, gospodarskega in kulturnega življenja in je obenem eden izmed bistvenih dejavnikov razvoja krajevne skupnosti, ko gre za prihodnost, kadrovsko politiko, življenjsko
raven, urbanizem in organizacijo vseh možnosti, potrebnih za zdrav razvoj mlddine. To pa pomeni praktično vključevanje vzgojnega procesa v vse možne oblike dejavnosti, ki potekajo v okolju, in nasprotno, vnašanje izkušenj v vzgojni proces celodnevne šole. Ob tem ne zadostuje le organizacija proizvodnega pouka ali ogledovanje proizvodnega procesa v gospodarskih organizacijah, temveč obenem vključevanje v take procese in uvajanje nekaterih primernih oblik menjave dela, pa spletanje, kolikor je pedagoško in psihološko skladno, aktivnosti odraslih in mladih v družbenih in kulturnih organizacijah. Izredno ugodne možnosti za tako prepletanje in dopolnjevanje so v dejavnostih prostega časa, ki morajo biti raznovrstne in vsestranske, pa brez široke odprtosti šole tega ni mogoče uresničiti.
Pri tem se celodnevna šola uveljavlja v dvojnem pomenu: prvič, kot kulturno središče, ki mobilizira občane, da uveljavljajo svoje interese, se samoupravno vključujejo in obenem izobražujejo ter razvijajo; drugič, kot odločujoč vzgojni dejavnik mladih, ki jih življenjsko bogati in kulturno razvija prav s povezovanjem aktivnosti šole prek njenih ograj in še posebno z razvitimi dejavnostmi prostega časa. Ob tem pa se tudi bolje in odgovorneje razvija samoupravna praksa, ker postavlja mlade in odrasle pogosteje v odnose, ko morajo obravnavati in reševati resnične skupne probleme, usklajevati interese in ustvarjalno ukrepati. To pa je dobra, čeprav pogosto zapletena, konkretna vzgoja, zakoreninjena med ljudmi, ki se morajo sporazumevati, se spoznavati in si pomagati. Nova šola je žarišče nove kulture, ne elitistične, temveč tiste globoke, ki jo potrebujejo ljudje, da bi samoupravno, vsestransko in humano zaživeli. RUDI LEŠNIK
Za dobre
samoupravne odnose
RAZPOREDITEV DELOVNEGA Časa
VPRAŠANJE
Ali lahko z notranjo organizacijo dela glede na 184. člen ZZD razporedimo delovni čas tako, da traja tedensko več kot 42 ur in s tem izravnamo razporeditev delovnega časa za čas počitnic, ko traja delovni čas manj kot 42 ur tedensko?
ODGOVOR
184. člen zakona o združenem delu določa, da delovni čas ne sme biti daljši od 42 ur na teden. Da znaša delovni čas delavcev v določeni dobi med letom več kot 7 ur, v ostali dobi pa manj kot 7 ur na dan, lahko predpiše le zakon.
NADURNO DELO
VPRAŠANJE
Nekateri trdijo, da je vsaka pedagoška ura, ki je opravljena nad 20 urami pedagoškega dela tedensko, nadura, drugi pa menijo, da se taka ura do 42 ur na teden šteje v redno obveznost, in šele, če prekoračijo ure več kot 42 ur na teden, se štejejo za nadure.
ODGOVOR
Zakon o osnovni šoli pozna delovno obveznost učiteljev, ki traja 42 ur tedensko, in učno obveznost, ki jo določa statut šole v skladu s pedagoškimi normativi. Razlika med delovno in učno obveznostjo je čas, namenjen za priprave in drugo delo v zvezi z učiteljevim vzgojnim in izobraževalnim delom. Zakon določa, da je učiteljeva učna obveznost 22 ali 24 ur tedensko. Ta določba je kogentne narave. Učitelj ne more učiti več, kot je določeno. Zato zakon določa, da se lahko sklene delo za manj kot polovični delovni čas.
Nadurno delo se lahko uvede samo v izjemnih primerih, ki so določeni v zakonu o medsebojnih delovnih razmerjih.
DELOVNA IN UČNA OBVEZNOST
VPRAŠANJE
Na podružnični šoli poučuje učiteljica razrednega pouka L, 2., 3. in 4. razred v različnih kombinacijah. Tedensko ima 29 ur učne obveznosti. Meni, da opravlja delo več kot enega učitelja in bi zato morala dobivati ustrezno plačilo. Vprašanje je tudi doseganje 182 urnega delovnega časa na mesec glede na to, da pouk včasih odpade.
ODGOVOR
Zakon o osnovni šoli pozna delovno obveznost učiteljev, ki traja 42 ur tedensko in učno obveznost, ki jo določa statut šole v skladu s pedagoškimi normativi. Zakon določa, da je učna obveznost učitelja za razredni pouk največ 24 ur tedensko. Za primere, ko je učna obveznost učitelja za kak predmet ali skupino predmetov več kot 24 ur tedensko, zakon omogoča sklenitev delovnega razmerja za manj kot polovičen delovni čas.
Po določbah 129. člena zakona o združenem delu se osebni dohodek delavca ugotavlja glede na delavčev prispevek k delu, ki je odvisen od količine dela, izrabe delovnega časa itd. Izjemne delovne razmere so ena izmed osnov za vrednotenje delavčevega delovnega prispevka.
Nadurno delo se lahko določi samo v izjemnih primerih, ki so našteti v zakonu o medsebojnih delovnih razmerjih.
Če seštevamo tedensko delovno obveznost za mesec dni, dobimo mesečno različno število ur (ni nujno 182 ur).
Preplah * i * * * v
Decembersko jutro.
i Pouk na podružnični šoli Leska poteka normalno. Tovarišica Sonja,
i ra7-redničarka tretjega razreda, ima porodniški dopust. Nadomešča jo ' ,ov“rišica Ida. Torej uči ves dan, dopoldne in popoldne. Dopoldne je i ^ vrsti tretji, popoldne prvi in drugi razred. Velik napor, toda Ida ježi-i ava, pogumna tovariška, za kolegico vse.
Tudi vodja, tovarišica Berta, ni prehudo sitna. Nikdar ne hospitira. Kje pa! Še vedno zvenijo v ušesih besede, ki jih je pred leti izrekla ravnateljica centralne šole: Delovno mesto vodje podružnične šole je bolj l tehnične, gospodarske narave.
> Tovarišica Berta je že nekaj mesecev precej bolna. Z živci da je nekaj ) Narobe. Ali pa je kaj drugega. Mogoče. Berta svoje težave spretno pri-■ kriva, najbrž preveč. Petinštirideset starostnih in enaindvajset službe-) vih tet niso mačje solze, res ne. Pozno se je poročila in po nekaj letih za-
v°ženega zakona tudi ločila. Fant je v prvem letniku srednje, dekle pa v i Sedmem razredu osnovne šole. Skrbi, velike skrbi, če pomislimo na i Vestno šolsko in zunajšolsko delo. Sonja in Ida sta v razredu nadvsepri-' todevni. Po pouku pa jo mahneta vsaka na svojo stran. V kraju ostane 1 ,erta. Krajevni dejavniki ne sprašujejo po drugih skrbeh. Organizacije ln društva imajo svoj pomen. To ve tudi Berta. Je članica zveze komu-nistov, ne odreka zato se delu. Dela, gara. Zdaj si pomaga s kavo in ci-$areto, potem s tabletami. Previharila je mnogo viharjev, na začetku •*°lskega leta pa je kolegicama le potožila.
~~ Vesta, nič dobro se ne počutim.
; vendar je šla v razred. September, oktober, november. V praznič-n‘d dneh je morala v posteljo. Njena velika sreča: otroka jo imata rada, °ba sta ji v pomoč in razvedrilo, brez ugovarjanja poprimeta za delo. Totem pride tisto decembrsko jutro, ko četrtošolčki nekam splašneno
Vzkliknejo.
; Tovarišica, kako ste bledi! Ali vam je slabo?
Nemiren pogled splava po razredu, zaobjame dvaindvajset glavic, nato mrzel pot, megla, krčevito drhtenje. Ko odpre oči, leži v postelji in .Poleg nje stojj tovarišica Ida.
Kaj se je zgodilo? sprašuje tovarišica Berta. Kje so otroci?
3 !da je vse uredila. Poklicala je zdravnika, ki je dejal: Živčna izčrpa-/!ost. Nekaj tednov popolnega mirovanja, brez vsakih skrbi. Zdravje "Uro izgubimo, najdemo ga težko.
t Tovarišica Ida obvesti ravnateljico centralne šole. Vsa zbornica ve, j11 Se bo nekaj zgodilo. Kdo bo na vrsti?
.. Tovariši, tovarišice, nekdo bo moral v Lesko. Berta je zbolela, vleče tri razrede. Kaj s četrtim?
3. Tišina, mir, kakršnega v zbornici že dolgo ni bilo. Trideset parov oči V uprtih navzdol, počasi se glave dvignejo, obrnejo v levo in desno, j “kor da sprašujejo.
. Boš ti?
■ Čez čas prvi glasovi, sprva mrmrajoči, nato vedno glasnejši, dokler ■) ,r‘desetletna tovarišica Anka ne skomigne z rameni in odsekano pove. i — Mi, z višje, ne pridemo v poštev!
V trenutku je zbornica čebelji panj. Neurje. Blisk in grom stresla pe-, dogoške oblake. Sekajo strele. Kdo smo mi? Kaj smo mi? Vi, višji! Vi, uižji! V trenutku so pozabljene besede, ki jih je nekajkrat poudarila sekretarka zveze komunistov. Medsebojni odnosi v kolektivu so resnično 'ovariški. Kje je zdaj to resnično tovarištvo? Ali bomo pomagali bolni Terti? Kdo bo pomagal? Razumljivo, to bo storila »nižja stopnja«. To-Varišica z nižje protestira.
— Potemtakem imamo v naši osnovni šoli dve osnovni šoli: nižjo in v‘šjo osnovno šolo. Imamo dva zakona o osnovni šoli: enega za višjo, • euega za nižjo. Ljudje, dajte no, saj nismo otroci!
Ravnateljica si s težavo pribori besedo.
pogled skozi
šolsko okno
—	Tovariši, tovarišice, ki poučujejo v prvih štirih razredih, so že nekaj let z nadomeščanjem hudo obremenjene. Tudi letos. No, kdo pa ni v tem letu nadomeščal? Vsi. Vem, tudi na višji stopnji ste nadomeščali. Toda največ za kak teden, več ne. Prosim, bodimo človeški. Več kot polovica z višje ste učili v prvem, drugem, tretjem, četrtem razredu. Ste mar pozabili prehojeno pot?
Spet molk in tihi protesti.
—	Grem pa jaz, reče zgodovinar Miha, ki si nalaga šestdeseto in bo prihodnje leto upokojen. To res ni sramota. Tudi avtobusna zveza je v redu. Grem, vi pa me tukaj nadomeščajte.
Ravnateljica in še mnogi odkimavajo, da tovariš Miha ne bo hodil nikamor, pač pa naj gre Anka. Mlada je, zdrava, ni porečna, nima otrok, tudi zunaj šole nima kakih zahtevnejših funkcij in še stoenko ima. Potni stroški bodo povrnjeni, tudi nadomeščanje se bo uredilo. Precej članov kolektiva dobro obvlada biologijo in kemijo, v domači hiši bo vse v najlepšem redu.
Zdaj pa tovarišica Anka v jok, ki je prešel v histerijo. Jokala je brez solza. Dokaj mirna ovčka se je v trenutku spremenila v razjarjeno levinjo, ki je grozeče renčala na vse strani.
■— Torej, jaz naj bom tista žrtev? Res je, učila sem na nižji stopnji. V sebi pa sem začutila nekaj več in tisto več sem dobila na pedagoški akademiji. Sem predmetna učiteljica z diplomo^ v redu diplomo. Pravite, naj se potrkam na zavest, na čut tovarištva. Se kdo drug bi sc lahko potrkal, ne samo jaz. Sem mar samo jaz članica zveze komunistov? Ce je tako, pojdimo do konca!
—	Tovarišica Anka, ne čvekaj neumnosti! Vsi smo osnovnošolski učitelji. Pa nič tistega: vi z višjo in visoko, vi s srednjo —protestira tovariš Miha, ki si je pri štiridesetih prigaral višjo izobrazbo.
—	Tako je!
Mine dan, mineta dva, v zbornici je čutiti vlažnost, zadušno meglo, ki izziva stokajoč kašelj. Ravljateljica se je že v drugo odpeljala v Lesko. Tovariška Ida je vse uredila. Dopoldne uči tretji in četrti, popoldne prvi in drugi razred. O, vse se bo uredilo, vse —obljublja ravnateljica jokajoči Berti.
Tretji dan, bil je petek, v ponedeljek mora Anka v Lesko, zabrni telefon.
—	Tukaj Ida. Tovarišica ravnateljica, sreča v nesreči. Po naključju sem zvedela za upokojenega tovariša. Saj se spomniš brkatega Čelesni-ka, kaj? Pregovorila sem ga. V ponedeljek nastopi. Ti je prav? Bodo honorarne ure v redu izplačane? Naša Berta je tako srečna!
—	Hvala, Ida, hvala. Brez skrbi, vse bo urejeno, vse.
—	Tovarišica ravnateljica, tebi in kolektivu centralne šole SREČNO 1978!
Preplah je ponehal. Na centralni osnovni šoli v Podgorju in na podružnični šoli v Leski je vse v najlepšem redu. Ha, ha, ha!?
DRAGO KUMER
Še se bomo kamnali... _____________________________
V zbornici je vršalo kot še nikoli. Ko da se nenadoma vsi ob pamet in razsodnost.
—	Vsaj malo se obvladajmo! Smo pedagogi ali nismo?
Če bi šlo za razburjenje, kakršno je že v navadi, bi minilo kot vedno: najprej naval hude krvi, nato še malo jeznoritega jadikovanja po kotih, drugi dan pa spet mir kakor po kraški burji.
To pot pa je ukaz z rokom »31. december« usekal mednje kot tropski ciklon, jim oklenil možgane, da so zgubili orientacijo in najpreprostejši občutek za poklicno človeške odnose; skratka, preplah v kokošnjaku...
Tisto, o čemer so že nekaj let samo besedičili napol za šalo, kadar so bili dobre volje, in malo zares, kadar so se nasršeno gledali, naj bi se zdaj uresničilo! Tisto, kar se jim je v šolstvu zmeraj zdelo utopija, jim zakon obeša kot konjski komat, zdaj pa hočeš nočeš potegni, nazaj ne moreš...
—	Vse kar je prav, toda to je nesmisel! so trmoglavili najbolj nepopustljivi.
Pozeleneli so ne le oboževalci »klasičnega« sistema delitve, ki so se doslej samozadovoljno pozibavali na svojih, čeprav skromnih, vendar še zmeraj diplomsko privilegiranih sedežih, češ le dohodek nam pro-centualno poravite pa bo prav, temveč celo tisti, ki so zmeraj sanjali o pravični delitvi po učinku. Kaj je res končno tu tisti trenutek? Izgubili so bili že upanje, da ga bodo sploh kdaj dočakali, zdaj pa Se jim zdi pozen in prezgoden hkrati.
Besedne mine so letele vsevprek: Za nas je to utvara! — Danes morda še, jutri ne bo več! — Filozofiranje o tem je nesmiselna izguba časa.
—	Zakon pa navaja to možnost brez vsakršne »filozofije« kot kategorični imperativ tudi za nas, šolnike. Se pravi, da moramo najti merila za svoja pedagoška početja. Če smo doslej ob »iskanju« meril narkotično spali in si dopovedovali da jih ni in ne more biti, nam bo to spanje dvojno zaračunano, ker bomo morali poleg drugega debelo požreti še svojo zmoto.
Če je tako, se bomo pa kamnali! je nenadoma zapretil glas dotlej vzvišenega zapečkarja, ki je živel na šoli bolj od svojega imena kakor od resničnega dela. Mene, vsestransko izkušenega praktika že ne bodo ocenjevali zelenci, ki so komaj zlezli iz jajčne lupine!
—	Kdo pa trdi, da bodo to počeli samo »zelenci«? Saj boš, imel prav kmalu priložnost, da se boš izkazal s svojo izkušenostjo in objektivnost-
j°-
■ — Hvala, mi ni do tega! Starejši menimo, da pomeni to indiskretno gledanje v lonec, ljubosumje, zavist, sovraštvo in konec tovarištva. Zato se takemu delu hvaležno odrekamo.
—	5 tem prav prisiljujete »zelence«, da sprejmejo funkcijo, ki jo starejši »hvaležno« odklanjate. In to, da razglašate svojo abstinenco, pomeni le pljunek v lastno skledo, ker bo naš sistem ne le slab, temveč tudi ogledalo naše delovne in poklicne vrednosti...
Vprašajmo se raje: kdo od tistih, ki odgovorno in pošteno delajo, se more bati merjenja? Boje se ga najbrž le tisti, ki žele svojo pasivnost in lagodnost še nadalje skrivati za zaveso mnogorečja, posebno strah pa mora biti tiste, ki so doslej uspevali s slikanjem Potemkinovih kulis...
Iz dolgotrajne tišine se je utrgal skromen ženski glas.
—	Zase imam že dalj časa skiciran nekakšen sistem vrednotenja, zamišljen po subjektivnih vidikih. Nikomur ga še nisem razlagala, ker je pač samo shema.
—	Berite, berite, karkoli že je!
—	Brla je več kot četrt ure. Nihče ni z nikomer šepetal, nihče ni medtem bral časopisa.
—	In vi pravite temu elaboratu shema! Svoje delo ste analitsko, izvirno in polnovredno ovrednotili, s tem pa nakazali pot v metodologijo sistema. To, to bomo pokazali...
JANEZ LAMPIČ
U
H MOR
Sizif izmi
Zaprta usta odpirajo mnoga vrata.
Če sem kriv, me še ni treba zravnati.
Majhna vrata odpirajo velike vsote.
Moji šefi
Zredil se je od obljub.
Psa se bojte tedaj, ko vidite, s kakšne višine laja.
Večkrat mi je dolgčas in takrat preštevam šefe. Zdaj imam že šestega. Prvi je bil glede na reformo šolstva nekaj časa direktor, nekaj časa pa ravnatelj; zdi se mi pa, da enkrat tudi upravitelj. Po pojavi je bil suh in alergičen na zamujanje. Meni ni delal preglavic, kolegica Milena pa je na njem vsak dan brusila bojno kopje. Pošiljala ga je v razne dežele, pa ni nikamor šel.
Drugi je teoretično veliko vedel o knjigah, praktično pa je bil okrog in okrog mehanik. Bilo ga je zelo veliko in kar naprej je jedel sladkarije. Sam je izdeloval orodje in orožje in naročal revije tudi iz tujine. Nenadoma pa ljudstvo ni bilo z njim več zadovoljno. Pobasal je šila in kopita in si pomagal na bolje. Dobili smo v. d. direktorja, ki je bil obremenjen s pomembnostjo. Govoril je samo o sebi in nihal med tem, ali naj se odzove povabilu s Sorbone ali naj ostane koristno nekoristen v tej zaga-
mani provinci.
Moj tretji šef sploh ni imel večvrednostnih napadov in je bil simpatičen Zemljan. Ujela sem le še zadnjih štirinajst dni njegovega vladanja. Fant se je čisto tiho preselil nazaj v bazo.
Naslednji se je odlikoval po tem, da je takrat, kadar je bil dobre volje, pozdravljal DAN DOBER, drugače pa je v pisarno vedno privihral in puščal za seboj vsa vrata na široko odprta. To je bil dokaz njegove velikopoteznosti. Kadil je pipo in mi zasmrajal okolje.
Medtem sem doživela tudi dva nadšefa. Eden se je spoznal na šport. Njegov pogled je plaval samo po vrhovih, tako da me ves čas sploh ni opazil. Drugi pa se celo zanima za moje delo, zato se kar bojim, če z njim ni kaj narobe. To sklepam po tem, ker sem bila nekaj let tudi jaz struktura, pa sem potegnila ta kratki konec. Očividci so rekli, da zato, ker nisem obvladala akrobatike prilagajanja navzgor in navzdol. Zrli sta me baza in nadgradnja, da me je črvičilo noč in dan in da sem celo sanje sanjala rumeno.
Zdaj sem čisto zdrava in imam tudi štiri podšefe. Med njimi je le eden ekološko razgledan in ne ruši ravnotežja v naravi s tem, da bi pošiljal v vesolje nikotinske hlape. Ostali trije pa so glede tega bistveno drugače orientirani. Dvema sem se ojunačila reči ti in jima povedati, da sta svinji, ker kadita. Fejst pa so vsi štirje. Moj sedanji glavni šef je še mlad in še ni dolgo struktura. Od bivšega se razlikuje po tem, da zapira vrata in da pozdravlja tudi takrat, kadar je nataknjen. Ne vem, če so to dovolj perspektivne šefovske lastnosti.
Strašno zanimivo je premlevati ljudi, od katerih si odvisen. Spoznala sem tudi to, da ni neumno take tipe kdajpakdaj povprašati, kako napreduje njihov šarplaninec ali kaka druga konjiekarska ljubezen. Kadar so dobre volje, ti to prištejejo k strokovnosti in te imajo radi.

Ljudje z dolgimi jeziki imajo kratko prihodnost.
Nosili so ga na rokah, da bi jim ne mogel podstaviti noge.
Objektivno molčanje iz subjek livnih razlogov ali Pepe Resnii nik je prehladil velike besed (Karikatura: Jože Mally)
Perutnina Zalog
Agrokombinatska 84
Ljubljana Polje
tel.: (061)48-311,48-159
ponuja kuhinjam;
vzgojnovarstvenih zavodov šol
domov za učence in študente na ljubljanskem območju iz svoje proizvodnje:
perutninsko meso, izdelke in polizdelke
i \/<?ak dan sveža iaica
Podjetje bo v kratkem povabilo vodje šolskih kuhinj na pokušnjo jedi, pripravljenih iz izkoščenega perutninskega mesa brez kosti
Obvestila o rokih, cenah in pogojih dobave zahtevajte v našem komercialnem oddelku.
91 STRAN
Na stranskem tiru
Razprave na skupščini Zveze jugoslovanskih književnikov, ki je bila letošnjega januarja v Beogradu, so opozorile na nekatere zadeve, ki so postale prava rakava rana današnjega časa: govo-dli so o odtujevanju knjige, o neustreznem vrednotenju knji-i Ževniške besede in knjige, ob tem Pa je bil poudarjen izreden ' Pomen kulture v naši samoupravni socialistični družbi.
Slišati je bilo, da mladina sicer
vedno bere knjige, res pa je, da jih ocenjuje preveč površno, skratka, da premalo spoštuje pisano besedo.
Odnos do knjige je treba v temeljih spremeniti — to pa bodo iahko najbolje storili učitelji. Jugoslovanski književniki so tudi lani — tako kot v preteklih letih neutrudno skrbeli za povezovanje mladih s knjigo. Pripravili so več literarnih nastopov po šolah in tudi v pogovorih skušali približati
Učkelj in knjiga
Leninova misel:» Težko je brez knjige«, ni vzklik revolucionarja, ki je zrasel v Guttenbergovi galaksiji, saj vemo,.da se je živo zavzemal za film, za širok krog umetnosti in kulture. Po svoji vsebini misel ni niti nova, niti zastarela. Ohranja konstantno spoznanje, da je vrednost knjige neprecenljiva, kajpak če knjiga kroži med ljudmi in rabi namenu. Y današnjem položaju pa se je treba zamisliti — Kako je z učite-‘jem in knjigo? Gotovo: ni peda--d gog edini, ki mu more biti blizu skrb za knjigo in veljavnost knjige a med ljudmi. Vendar pa od učite-i Ija — ne glede na to, ali opravlja Pedagoško delo, v predšolskih ustanovah ali pa na visoki šoli — upravičeno pričakujemo, da opravlja v zvezi s knjigo posebno Poslanstvo: poleg knjižničarja je prav gotovo učitelj tisti, ki lahko mladini knjigo tako približa, da jo mladina osvoji, ji postane posebna, ki jo ohranja v poznejšem Življenju. Hkrati pa je treba poskrbeti tudi za to, da mora imeti učitelj zagotovljeno možnost, da ho spoznal knjige; tiste, ki zadevajo neposredno njegov predmet, Pa tudi druge; leposlovne in izobraževalne, poljudnoznanstvene, Pa tudi zabavne. Ob tem bo tudi hsti, ki želi opravljati tako poslanstvo, s knjižničarjem vred večkrat v zadregi. Priznajmo, da izide neprimerno več knjig, kot jih je mogoče prebrati. Zato so nujne informacije v Delu, katerem drugem dnevniku ali štiririajstdnev-mku. Če pa informacij ni, marsičesa ni mogoče doumeti, kaj šele uresničiti. Tudi učitelj in knjižničar naj dobita priznanje, saj njuno delo velikokrat ni tako ovrednoteno, kot bi zaslužila. Pa vendar: njuno poznavanje je most do mladega rodu, ki se spoznava s knjigo. Ze stari Egipt je zapisal: »Knjiga je dragocenejša od vseh spomenikov«. Pa brez zanosa: knjiga je nujna v izobraževanju, v spoznavanju sveta, ljudi in samega sebe.
L G.
Misli
Učenje oblikuje človekovo osebnost, vpliva na socialno obnašanje, naučene so celo neprilagojenosti in motnje. Zagotovo lahko rečemo, da bi zaradi nebogljenosti posameznik nehal obstajati, če bi mu odvzeli vse, kar se je naučil, in ga pustil brez pomoči. — Vid Pečjak
i •
Učenje torej ni samo posamezen proces poleg drugih procesov, ampak bistven proces oblikovanja človekove osebnosti. — Vid Pečjak
učencem pisano besedo. Vprašanje je le, zakaj so ponekod učitelji tako slabo pripravili otroke na srečanje s književnikom, pohvaliti pa je treba šole, posebno v odročnih krajih, kjer je bilo srečanje prisrčno in neprisiljeno. Jasno je, da bodo otroci, ki so se srečali s književnikom pripravljeni, povsem drugače dojeli pisano besedo in jo tudi znali pravilno oceniti.
Ni skrivnost, da so razmere na knjižnem trgu v zadnjih letih kritične. Tudi televizija je prispevala svoje, zato knjiga ni mogla več obdržati veljave. Gledalci niso dobili potrebnega vpogleda v književno dogajanje na Slovenskem.
Učitelji lahko veliko prispevajo, da življenje naše knjige ne bo samo »papirnato« —da bodo sadovi književnih vrednot v resnici zaživeli, vplivali na mlade in jim širili kulturno obzorje. Ne smemo se zadovoljiti s simboličnimi akcijami in občasnimi opozorili. Potrebna je stvarna ocena prizadevanj in odločnejši ukrepi.
M. S.
-m	v »v
Zupančič med Mariborčani
Pod vodstvom predsednice mariborskih pisateljev Nade Gaborovičeve v Mariboru marljivo dela odbor za usklajeno in pestro praznovanje 100-letnice rojstva Otona Župančiča. Odbor, ki ga je ustanovila občinska konferenca SZDL Maribor, že uresničuje prvi del programa po šolah. V Želji, da bi bilo jubilejno praznovanje po šolah kar se da svečano in da bi kar najprisrčnejepočastili spomin na čudovitega pesnika cicibanov, so se v proslavljanje vključili tudi pedagoški delavci.
Ker je bil Župančič pesnik cicibanov v pravem pomenu besede, je prav, da so zasnovali posebne programe za Župančičevo jubilejno leto tudi po vzgojnovarstve-nih zavodih.
Maribor z okolico bo skoraj vse leto živel v znamenju Župančičevih proslav z vrsto kulturnih in umetniških programov posameznih društev mariborskega okoliša. Najsvečanejši kulturni dogodek bo brez dvoma osrednja proslava, posvečena Župančiču, ki bo v Mariboru sredi aprila. Slavnostni govornik bo rektor mariborske univerze dr. Vladimir Bračič. Ob tej priložnosti bo v Mariboru gostovalo tudi stalno gledališče iz Trsta.
Ob množičnem proslavljanju Župančičevega jubileja bodo Mariborčani priredili več literarnih večerov znanih slovenskih književnikov. Univerzitetna knjižnica pripravlja razstavo Župančičevih del, Pedagoška akademija pa zanimivo predavanje o Župančičevem umetniškem delu. Mariborski slavisti bodo počastili spomin na velikega moža naše literature s strokovnim izletom v Vinico.
V tisku je februarska številka slovenske literarne revije, ki izhaja v Mariboru, in bo v celoti posvečena Otonu Župančiču. Mariborski pisatelji, ki so že od začetka organizatorji simpozija, bodo štatenberški simpozij jugoslovanskih književnikov posvetili Župančiču.
Najlepša oddolžitev Župančiču bo brez dvoma jesensko, zdaj prav tako že tradicionalno jugoslovansko BORŠTNIKOVO SREČANJE, ki bo posvečeno pesniku, gledališčniku in izrednemu prevajalcu Župančiču. SNG Maribor bo pripravilo tudi poseben izbor Župančičeve otroške poezije, nastopili pa bodo tudi plesalci z belokranjskimi ljudskimi plesi.
MIROSLAV SLANA
Bliža se leto otroškega filma
Na berlinskem filmskem festivalu bo letos poseben program filmov za otroke. Slovensko filmsko proizvodnjo zastopata celovečerni film Janeta Kavčiča Sreča na vrvici in kratki fdm Jožeta Pogačnika Šport na ulici. Na Danskem bo teden jugoslovanskega filma za otroke, ki dopolnjujejo Že ustaljene specializirane festivale filmov za otroke v Gottwal-dovem, Moskvi, Hijonu, Teheranu, New Delhiju...
Leto 1978 je namreč leto priprav za leto 1979, ki ga UNESCO posveča kinematografiji za otroke. UNESCO ima svojo posebno organizacijo Mednarodni center Film in mladina, ki skuša združevati prizadevanja v svetu pri oblikovanju kulture, posebno filmske kulture najmlajšega rodu. V prvem planu je proizvodnja filmov kot temelj kakršnekoli druge filmsko-vz-gojne ali znanstvene pobude. Pobudo za to, da bi proglasili leto 1979 za leto, posvečeno problemom filma in otrok, je dal pred kakšnimi petimi leti narodni center v Indiji.
Takrat, ko se je porodila ta pobuda, je bilo videti, kot da film za otroke zapušča področje pravljice, zgodb o živalih in zgodbic, ki kažejo, kakšen naj bo vzoren otrok in se podaja v raziskovanje otrokovega vsakodnevnega sveta z vsemi njegovimi problemi. Ta novi film za otroke je takrat z izredno poetično močjo začel delovati po svoje. Estetska upodobitev težav, ki jih otroku povzroča v modernem času prilagajanje svetu odraslih, komunikacija z ožjim in širšim okoljem, eksistenčni problemi (seveda nekoliko drugačni od tistih, ki jih imajo odrasli) in na koncu tudi oblike ljubezni med spoloma, ki je pričujpča v otroku veliko bolj kot odrasli dopuščajo to neki svoji presoji, ki je podrejena privzgojenim, iz generacije v generacijo prenašanim normativom. V tem času se pojavi rudi filmska pravljica, ki ustreza tisti v sodobni mladinski literaturi.
Nov veter v to kinematografijo za otroke so takrat prinesli predvsem Čehi in Slovaki, veliko je bilo narejenega na Švedskem pa tudi iz Francove Španije so prihajali filmi, ki so radikalno odstopali od ustaljenih tem in se odlikovali po svojevrstnem oblikovanju in hotenju osvoboditi gledalca mnogih predsodkov. V tem obdobju so nastajali zanimivi filmi tudi na Poljskem in Madžarskem, zadnje čase pa tudi v Sovjetski zvezi, ki
so prodirali na precej senzibilen način v otrokov svet.
Za vso kinematografijo, ki se je uprla disneyevski šoli — ta je vodila mladega človeka načrtno in dosledno v svet normativov meščanskega sveta — je značilno, da obravnava otroka kot samostojno bitje, katerega problemi so enakovredni odraslemu ter obravnavani z vso ustvarjalno močjo avtorja. Ti filmi niso oblikovali otroka v del uniformirane množice, temveč so mu ponujali možnost asociacij, ki so ga gnale v majhna, za otroka pomembna raziskovanja samega sebe v svojem okolju. Bila so kal ustvarjalnega odnosa do življenja.
Kot takšni so filmi za otroke izrazito ideološko orožje. Emancipacija duha pa ni vedno zaželena, zato opažamo, da se je v zadnjih letih ponovno povečalo število stereotipnih filmov za otroke, ki skozi akcijo, pravljice in pustolovščine. upodabljajo otroka kot odsev in podobo odraslega, ki mu je po neki nadnaravni logiki že vnaprej določen okvir delovanja. Otroku odvzemajo možnost lastnega ustvarjalnega deleža v doživljanju filma in ga postavljajo v ideološko odvisnost ter miselno in življenjsko nesamostojnost.
Napačno bi bilo misliti, da v sodobnem filmu za otroke ni prostora za pravljico ali pustolovščino, in da je zvrst tisto, kar narekuje tudi ideološki učinek. Nevarnost je v tem, ker sta pravljica in pustolovščina v filmu tradicionalna v obliki, ki v svoji zasnovi onemogoča nezrelemu gledalcu samostojno opredeljevanje in ga spretno in odločno vodi k zaželenemu smotru: k uniformiranemu sprejetju sporočila. V trenutku, ko zvrst preseže ustaljene okvire, ko ponudi otroku domišljijski izlet v prikazovano filmsko resničnost, ki presega okvir prikazanega in omogoča individualizacijo doživetja, sta tudi filmska pravljica in pustolovščina sredstvo za osvobajanje človekovega duha.
To pa je največ, kar lahko otroku damo. Zato naj bi bil film za otroke v službi osvobajanja ali omejevanja človekovega duha. Vse je odvisno od družbene ureditve in gibanj, ki vplivajo na nastanek filma. Vemo, da bo za leto 1979 narejeno v svetovnem merilu več filmov za otroke kot druga leta. Ne vemo pa, ali je to korak naprej ali nazaj v procesu osvobajanja človeka.
MIRJANA BORČIČ
Sodelovanje glasbenih šol
Slovenj Gradec-Škofja Loka
Komaj nekajmesečno sodelovanje vodstev glasbenih šol Slovenj Gradec in Škofja Loka, za katero so odgovorni predstavniki občine Škofja Loka pokazali veliko razumevanja, je že rodilo prve sadove. V soboto, 13. januarja, so gojenci glasbene šole Slovenj Gradec, ob sodelovanju svojih učiteljev, priredili koncert v galeriji loškega gradu. Izvajali so dela: J. S. Bacha, W. A. Mozarta, G. Verdija, P. I. Čajkovskega, F. Schumanna, J. Brahmsa, P. Šivica, M. Stibilja, idr.
Spored so izvedli zelo kakovostno; z njim so prikazali prerez svojega dela in za stopnjo nižje glasbene šole velik umetniški dosežek.
Izvajalci so navdušili starše in
učence Glasbene šole Škofja Loka ter predstavnike občine in družbenopolitičnih organizacij pa tudi vse druge ljubitelje glasbe, ki so do zadnjega sedeža napolnili dvorano. S tem srečanjem je bil storjen prvi korak k sodelovanju teh dveh šol, ki se bo v prihodnje še nadaljevalo. Plemenito tekmovanje' bo pripomoglo, da bodo gojenci in učitelji obeh šol dosegli še večje umetniške uspehe. In kar je zelo pomembno, povečalo se bo tudi število učencev glasbenih šol, absolventi pa se bodo raje vključevali v amaterske skupine. Sedaj je na vrsti škofjeloška glasbena šola, ki bo gotovo še v tem šolskem letu vrnila slovenjgraški koncertni obisk.
TONE LOTRIČ
Center za estetsko vzgojo v Kranju zajema v svojem delovanju različne dejavnosti, med katerimi je najbolj vidna likovna dejavnost. Otroška likovna ustvarjalnost, ki je med leti 1950 in 1960 odprla nove poti v likovni pedagogiki pri nas, je postavila tudi temelje Centru za estetsko vzgojo v Kranju. Likovne krožke obiskujejo otroci vseh starosti od 4. leta dalje. Niso razporejeni po starostnih skupinah kot v osnovni šoli, temveč delajo skupaj.
Iz likovnega sveta
Acryli Franceta Peršha v Modemi galeriji
Ob koncu novembra in v začetku decembra je v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani razstavil izbor svojih podob zadnjih treh let —z ižjemo dveh starejših —akademski slikar in dolgoletni profesor na Šoli za oblikovanje France Peršin. Poznamo ga kot plodovitega ustvarjalca tematskih ciklov, ki studiozno spremlja dogajanje v sodobnem likovnem življenju in obenem spoštljivo upošteva pridobile tradicionalnega slikarstva tako v tehničnem, kakor tudi v likovno slogovnem pogledu. Takšnegasenam je nekolikokrat predstavil v zadnjih desetih letih: z motiviko tarč v Mali galeriji, s ciklom na temo apokalipse v Mestni in z velikimi figuralnimi kompozicijami kmečkih puntov vfoyeru dramskega gledališča v Ljubljani.
Sedanji opus nam ga kaže kot vztrajnega in poglobljenega opazovalca sicer prozaičnega, vsakdanjega motiva zeljnatih glav. S povečavo in jasno analizo predmeta ter s postavitvijo, osvetlitvijo in barvo vzpostavlja vedno nove odnose ter z njimi izpoveduje nekatere zakonitosti narave in življenja. Ko tako poudarja gradnjo predmeta ter domiselno variira kompozicijo mas, tonov in barv, nam zbuja fantastične asociacije. Zelo povečani detajli nas ponekod spominjajo na znamenito arhitekturo, na oblike pokrajine, na živali in prav pogosto na človeka. Celotno kompozicijo pa lahko vzporejamo z dogajanjem v človekovi duševnosti, v manjših človeških skupnostih in širši družbi, kar nam avtor včasih potrjuje tudi z naslovi, kot so: Napetost, Sožitje, Spopad, Soočenje, Predanost, Zatišje. Likovne vrednote njegovih podob so dovolj močne, da je simbolika taktna in okusna, kakor so okusni tudi slikarsko zahtevni odtenki in akordi zelenih barv. Ob vsem tem delu začutimo dobrega
FRANCE PERŠIN: Igra, 1976, acryl platno (135x110 cm)
poznavalca likovnih teorij, zrelega opazovalca optičnih, psiholoških in socioloških pojavov ter spretnega slikarja; obenem pa v slikah pričujoča osebna nota slikarjevega doživljanja, za katerega je ob mnogih raznolikih eksperimentih že od začetka njegove ustvarjalne poti značilen trpek ton čustvovanja.
Odliko Peršinovega zadnjega opusa vidimo lahko tudi v tem, da opozarja na pomembnost in estetsko bogastvo malih stvari vsakdanjega življenja. Občudujemo pa tudi sposobnost, da v napetem zanimanju za en sam predmet zdrži toliko časa in odkrije toliko vsebinskih možnosti, kar je pač v skladu s širokim registrom vidikov in spoznavnih razsežnosti razgledanega človeka ter izkušenega slikarja.
Peršinovi težnji po eksperimentu v tematskem in slogovnem pogleda ustreza tudi njegovo nagnjenje do tehničnih poskusov. Spoprijema se z različnimi novimi materiali slikarske tehnologije. Podobe zadnje razstave so mojstrsko naslikane v sodobni tehniki acrylov. To so krijoče barve kakor tempere in olja ter se tudi slikajo na enake in enako grundirane materiale: na les, lesonit, vezane plošče in na platno. Pigment v njih se veže s sintetičnim vezivom, redčijo pa se z vodo. Za razliko od tempere, kjer prav tako rabi za razredčilo voda, je treba poudariti, da posušen acryl ni več vodotopen. Značilni lastnosti acrylov sta predvsem intenzivnost barve in hitro sušenje; zato jih radi uporabljajo slikarji, ki se izražajo s čistimi, jasno odrejenimi ploskvami. Hitro sušenje namreč otežuje slikanje prehodov in s tem podajanje plastičnosti z modelacijo. V našem primeru ta problematičnost ni opazna, saj je modelacija izvedena vešče in lahkotno, delno slikana, delno brizgana s posebno brizgalko. Barve, ki posušene nekoliko izgube svojo intenzivnost, je slikar na dokončanih podobah spet oživel s sprayem za acryle.
T. S.
Zoreča mladost
Mladinsko razstavišče Avla Maribor
Najmlajša mladinska slovenska galerija, v kateri so se že nekajkrat zakresale sveže in jasne likovne iskrice, je tokrat presenetila s kakovostno lepo zorečo razstavo mladih likovnikov Prve gimnazije v Mariboru.
Kolektivna razstava mladih likovnikov postaja v AVLI skorajda že tradicionalna; pripravijo jo vsako leto januarja, vendar je letošnja na precej višji ravni od preteklih.
Mariborska likovna javnost je dvakrat prijetno presenečena.
prvič nad likovnimi prizadevanji in uspehi mladih, drugič pa spričo sposobnih likovnih pedagogov in mentorjev, ki se jim je posrečilo odkriti v tako mladih ustvarjalcih nadarjene likovnike, hkrati pa jih likovno disciplinirati in tudi tehnično podkovati. Vse te vrline se zrcalijo v sedemdesetih razstavljenih delih različnih tehnik od pastela, risb, grafik do akvarela, male plastike in fotolikovnih del. Starejši občani Maribora se lahko na ustrezen način seznanijo, kaj in kako ustvarja mlada generacija.
RADIO IN Š©LA
Nižja stopnja
10. febr.: Deljenje besed
17. febr.: Moj dnevnik
Srednja stopnja
7.,	8. febr.: Oton Župančič
14.,	15. febr.: Slovenske subpanonske pokrajine
Višja stopnja
7.,	9. febr.: Glasba Afrike južno od Sahare — Med Bušmani
14.,	16. febr.: Natančno branje: Jurčičev »Sosedov sin«
Nenavadni pogovori:
15.,	16. febr.: Skupina kot oblikovalec kolektivnega sodelovanja
Za srednje šole
6. febr.: Makedonski roman
13. febr.: Stale Popov: Tole paša
8.,	9. febr.: Osvetlitev temeljnih elementov iz študije E. Kardelja (Smeri razvoja...) I. del
15.,	16. febr.: Osvetlitev temeljnih elementov iz študije E. Kardelja (Smeri razvoja...) II. del
v_______________________________________________________y
Makedonski roman
Pionirski pevski zbor RTV Ljubljana
Ciklus oddaj Književnost jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki je namenjena poslušanju v srednjih šolah, bomo v tem polletju začeli s pregledom povojne makedonske književnosti. Značilnosti razvoja, ki jim bomo sledili v teh oddajah, so podobne kot pri drugih jugoslovanskih narodih. »Po vojni je makedonska umetniška beseda naglo napredovala. Ves čas je tesno povezana Z okoljem, v katerem nastaja in posveča pozornost svojevrstnosti zgodovinske poti makedonskega naroda in še posebej tematiki iz narodnoosvobodilnega boja. Ne zanemarja pa tudi notranjega sveta posameznika, se pravi, da raziskuje tudi individualne probleme, zato da globlje odkriva in razčlenjuje bitna človekova vprašanja in stiske.« (dr. A. Spasov)
Za predstavitev razvoja makedonskega romana smo izbrali ŠTIRI PREDSTAVNIKE IZ RAZLIČNIH PISATELJSKIH GENERACIJ:
STALETA POPOVA ne zanima samo vojna, ki jo je preživel, temveč sega daleč nazaj, v zgodo-
vino. Opisuje vas v devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, večinoma dobo turškega gospostva. Pisatelj Stale Popov je doma Z območja Mariovo, ki je simbol makedonske neodvisnosti; to je bilo svobodno ozemlje med Pela-gonijo in Povardarjem, odmaknjen svet brez poti in gospodarskega pomena, planinski svet, kjer je bilo težko živeti. Od tu je tudi njegov junak Tole, ki je vladal v Mariovem kot odpadnik in borec za pravice. V oddaji smo podrobneje razčlenili ta njegov roman (Tole paša), ki bo na sporedu 13. februarja;
TAŠKA GEORGIE VSKE-GA, pri katerem sledimo egejski problematiki v sodobni makedonski literaturi. »Po razdelitvi Makedonije med balkanske države Grčijo, Srbijo, Bolgarijo in druge, so se prebivalci v vseh delih počutili tujce v lastni deželi: uporaba makedonskega jezika je bila prepovedana, ljudje se niso smeli imenovati Makedonci, temveč Bolgari, Srbi, Grki in podobno.« (prof. Dragi Štefanija) Pisatelj Taško Georgievski je kot
enajstletni otrok med državljansko vojno 1946 v Grčiji zapustil rojstno vas Kronclovo v Egejski Makedoniji in se preselil v Jugoslavijo; zdaj je urednik radia Skopje. Vsa njegova dela so povezana z rojstno deželo, ki je ne smejo obiskati niti kot turisti. Ta tragedija odseva iz vseh njegovih del: prikazuje usode očetov in sinov, ki pripadajo dvema političnima nazoroma, smrti najbližjih v vojni vihri ali pa usode posameznikov, tako kot v najboljšem romanu Prekleto seme, ki smo ga v oddaji tudi podrobneje predstavili z značilnimi odlomki. Te bodo brali naši dramski igralci. Oddaja bo na sporedu 2 7. februarja;
DIMITRA SOLEVA, ki pripada srednji generaciji makedonskih ustvarjalcev in posveča posebno skrb svojemu slogu. Njegova dela so tematsko povezana s časom fašistične okupacije — bolgarsko-nemške zasedbe Makedonije. Dimitar Solev se je rodil v Skopju in tudi njegovi junaki, ki so globoko psihološko analizirani, žive v Skopju. Biografija v knjigi Makedonski roman pa ga tako duhovito označuje: »... nepriznan, nagrajevan, zamolčan, prevajan...« Iz njegovega knjižnega dela smo izbrali roman Kratka pomlad Mona Samoni-kova, psihološki roman s poetičnim slogom, ki ga bomo predvajali 20. februarja;
ŽIVKA ČINGA, predstav-
nika mlajše makedonske proze; v njegovih delih zasledimo kmečko problematiko iz časa fašistične okupacije in po njej, probleme kolektivizacije in migracije iz vasi v mesto. Najpomembnejša je njegova zbirka novel Paskvelija in Nova Paskvelija, ki bo izšla kmalu tudi v slovenščini v prevodu Nade Carevske. Paskvelija je imaginarna dežela nekje v Makedoniji, v bližini njegove rodne vasi Velgošti blizu Ohrida. Ideja za nastanek Paskvelije, pravi Živko Čingo, je rasla v njemželo dolgo: iz njegovega najzgodnejšega otroštva, ko je po vojni kot najbolj izobražen in mladinski aktivist v vasi pisal tudi dramska besedila za enodejanke.
Vse štiri oddaje je pripravil prof. Dragi Štefanija, ta, zadnja, pa bo na sporedu 13. marca.
Za ilustracijo in zaradi sorodnosti, ki jo lahko najdemo v slovenski povojni pripovedni prozi, smo izbrali za natis še odlomek o kolektivizaciji iz Čingove Paskvelije.
Igralec: »Te pomladi se je v Paskveliji začelo novo življenje. Najprej smo odstranili manjše ograje, potem smo razdrli plotove, reko smo proglasili za zadružno, pometli smo z mejicami in mejami, v male stisnjene vrtove pa smo pripeljali prvi traktor za oranje. Vse je bilo skupno kolektivno. Toda stari, naši dedje in očetje vso to pomlad niso priku-
ARMADA SMO VSI
Kultura, revolucionarna tradicija, ljudska obramba in mladi
V enem izmed številnih dokumentov republiške konference ZSMS in njene komisije za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito je zapisano:
»Razvoj aktivnosti pred 9. kongresom ZSMS, akcijska zasnova delovanja ZSMS v dokumentih 9. kongresa in velika delavnost, so omogočili, da smo aktivnosti s tega področja vključili v vsebino programov in akcij večine organov in organizacij ZSMS. Tako so vrednote revolucije v resnici postale gibalna sila delovanja ZSMS, osnova boja mladih za uveljavljanje socialističnih samoupravnih odnosov, konkretne akcije pa so postale pomembna kadrovska baza za celotno organizacijo ZSMS.
K večji uspešnosti prizadevanj so nedvomno veliko prispevala številna praznovanja nekaterih Zgodovinsko-revolucionarnih in kulturnih dogodkov, v katera so mladi vsebinsko in akcijsko vključili večino OO ZSMS; te postajajo tako vedno bolj nosilci delovanja tudi na tem področju.
Nezadovoljiva je v • nekaterih
primerih vloga ZSMS glede po-družabljanja nalog in odgovornosti na področju spomeniškega varstva; zatorej bo znotraj SZDL — enotne fronte organiziranih socialističnih sil treba še bolj krepiti mesto in vlogo organizacij ZSMS in dosledno uresničevati dogovorjene naloge.
Sprejemanje vrednot NOB, idejnopolitično usposabljanje mladih in spoznavanje zamisli splošne ljudske obrambe glede na vlogo in naloge mladih na tem področju, je nedvomno veliko prispevalo k temu, da so se mladi vključevali v vse oblike obrambnih priprav in usposabljanja, ter prispevalo velik delež k podru-Žbljanju obrambnih priprav.«
Ob tem zagotovo ne moremo mimo doseženih izjemnih uspehov, med katere spadajo tudi obrambni dnevi, ki so že marsikje postali stalna praksa obrambnih dejavnosti v osnovnih in srednjih šolah ter na mladinskih delovnih akcijah, v zadnjem času pa se pojavljajo tudi na fakultetah. Še vedno pa so premalo razviti obrambni krožki, ki so pomembno središče interesnega združevanja mladih.
★ ★
Za prizadevanja ZSMS je značilna in pomembna stalna in načrtna dejavnost pri krepitvi kulture, družbenopolitičnega usposabljanja in razvijanja revolucionarnih vrednot. Zavedajo pa se, da sistem rednega izobraževanja mladine v celotnih obrambnih pripravah mlade generacije še ne daje tistega, kar so morda na začetku načrtovali.
Ko govorimo o revolucionarnih tradicijah, mislimo pri tem na ohranjanje, razvijanje in prenašanje izkušenj in pridobitev časa, v katerem so se narodi in narodnosti Jugoslavije uspeli nekajkrat močnejšemu okupatorju se otresti stoletnega zatiranja, in z mobilizacijo vseh sil postali svobodni narodi in narodnosti. Pri vsem tem pa ne moremo mimo tega, da so revolucionarne tradicije skupek vseh tistih načel, ki so bile vodilne v NOB in so slehernemu borcu pomagale premagovati napore ter izraziti željo po svobodi.
Pri ohranjanju, razvijanju in prenašanju revolucionarnih tradicij so še posebno pomembni različni pohodi po spominskih ooteh, ki naj bi bili v prihodnje še bolj pomembni za splošno idejnopolitično usposabljanje mladih. ZSMS naj organizira še več srečanj z borci NOB, pohode po
★ ★ ★
poteh enot partizanskih enot, poživi delovanje zgodovinskih krožkov itd. Za ohranjanje in razvijanje tradicij NOB in socialistične revolucije pa so prav tako velikega pomena tudi številne druge skupne dejavnosti ZSMS z enotami JLA, organizacijami ZRVS, ŠTABI TO in drugimi.
Misleci razlagajo svet na svoj način, pesniki po svoje, vsi skupaj pa izgovarjajo našo resnico in
kali na vrtove; kako naj bi tudi poslušali cvileči jok plotov. »Mladi naj kar počno tako,« so mrmrali, ali »to je zanje, mi smo svoje že preživeli,« tako so govorili in skrivaj seveda, preklinjali kolektivizacijo in ves svoj bedasti mladi rod...«
Pripovedovalec: Prisilni kolektivizaciji se upre večina vaščanov. Tudi stric Prom, star partizan in komunist je proti temu, da se izvrši kolektivizacija brez Želje ljudstva. Vaščani so sedem dni zaprti v vaški šoli:
Igralec: Bilo je tako tiho, kot bi bili na pogrebu. Samo tu in tam se je izza mize, za katero je sedelo predsedstvo, razleglo nekakšno grozeče škripanje. Eden izmed njih je z vidnim zadovoljstvom čistil revolver. To je bilo sedmi dan. Sedmi dan je torej stric From gledal tega malopridneža z revolverjem v roki, ni več vzdržal. Stric ni mogel nikoli vzdržati, kadar je videl kaj podobnega. V tem trenutku je bil stric From res pravi From. Vstal je s svojega mesta, višji kot kdajkoli in s tistim svojim globokim in jasnim glasom rekel:
Kaj radi poslušajo
Oddaja je nastala iz želje in potrebe, da bi popestrili glasbeni pouk na osnovnih in srednjih šolah in ga s tem napravili privlačnejšega. Zaradi časa, ki je glasbenemu pouku skopo odmerjen, zaradi skromne izbire
plošč in magnetofonskih trakov ter tehničnih pripomočkov na šolah, marsikdaj pedagog nima možnosti učencem predstaviti glasbo v njeni pestrosti in privlačnosti.
Že z naslovom oddaje Kaj radi poslušajo, želimo poudariti, da je glasbena oddaja namenjena izpolnitvi želja mladih na osnovnih in srednjih šolah.
Oddajo posnamemo n, terenu, na šolah, kjer je sestava glasbenega dela oddaje prepuščena učencem osnovnih in srednjih šol. V sproščenem pogovoru povedo svoje mnenje in spregovorijo o tem, kakšen odnos imajo do glasbe in do posameznih glas-
naše življenje, še posebej je izpričala našo zgodovino, našo narodnost, našo utemeljenost prav Prešernova poezija, in to v času, ko nam je grozila najhujša oblika germanizacije. Prešeren je dal vizijo naše svobode, samostojnosti in naše države, zato je njegova poezija vedno živa, sodobna in življenjska. Prešernova poezija je imela tudi med NOB veliko vrednost pri osveščanju ljudi in spodbudi bojevnikov.
Naši borci so med NOB v najtežjih razmerah ohranili spomin na svojega velikega pesnika. Pripravljali so proslave, mitinge, nosili s seboj njegovo drobno knjižico pesmi. Včasih so prav na dan Prešernovega praznika pripravili sovražniku »presenečenje«.
Slovenski narod praznuje svoj veliki kulturni praznik tudi med vojno vihro. Pisalo se je leto 1942. Partizanska enota, ki je taborila na Pugledu, nedaleč od Sostrega, je na predvečer Prešernovega praznika poslala v Ljubljano vod partizanov, ki so vznemirili sovražnika v utrjenih ljubljanskih vojašnicah. Tako so najbolj spodbudili bojno razpoloženje Ljubljančanov. Vod je prispel po zasneženem in gozdnatem pobočju Golovca prav nad cesto, ki jo je samo Gruber-
V
— Iz vsega tega ne bo nič, tovariši. Bolje je, da ljudje skrbijo ~'' vsak za svoje delo. To bo prišlo samo po sebi, tako je rekel stric P From...	p
.. iz
— Kaj, From, je rekel Antoni! r Aštalko, sekretar okrožnega ko-miteja, — to predlagaš, naj uni-
čimo zadrugo? To, torej, hočeš,
dragi moj tovariš?	j(l
Tu nimamo kaj uničiti, je ( e
odvrnil stric From, in zdi se mi, da
se je pri tem smehljal, kajti stric
From se je zmeral smehljal, kadar
Hi)
je govoril. Tu ni kaj uničiti, ko še ničesar nismo naredili, je dejal ^ stric From, na silo pa ni mogoče ^ ničesar narediti. Ni mogoče, če ^ nočejo ljudje, tako je rekel stric , From in še dodal:	pc
— Ljudi ni mogoče prisiliti, nt potem se je pa počasi vsedel na ^ svoje mesto.	/
— From, je rekel strogo A n to- ■ nij Aštalko, — From, ali veš, kaj L
govoriš? To je hudo klevetanje, to —■ je izdaja, to je rovarjenje proti naši ljudski oblasti in proti naši rei vzorni partiji... From, to je izda- So ja...«	dj,
go
je,
_____________________________tis
benih zvrsti, predstavijo pa tudi ^ glasbeno življenje njihove šole lu, ali kraja. Oddaja nam omogoča, da mlade poslušalce nevsiljivo^ vodimo mimo cenene, komer- 0p cialne glasbe h kakovostni in jim ^ širimo glasbeno obzorje.	(/,
Izbor glasbe je skoraj neome-^c jen, saj obsega področja simfo-P nične, komorne, operne, operetni ne, lahke, narodne in jazz glasbe-Oddaja se je začela s šolskinlSV letom 1975-76 in poteka i&l tretje šolsko leto. Na sporedu jepQ vsakih štirinajst dni — ob četrt-ie/ kih na L programu (ob 14.05)-Pc Zanimanje, ki ga kažejo šole^ in učenci za to oddajo, nas navaja k prepričanju, da je oddaja dose- r
gla svoj namen: je v veselje in
pomoč učencem in glasbenemu, pouku. Mladi doživljajo glasbo y
tako, kot si jo želijo in predstavljajo.
M. MAUHLER-ZAPLOTNlKdo
p
o<
po
Pe
h.
‘iu
ok
še]
po
Im
po,
pl
kr, je no Po in ti;
jev kanal ločeval od utrjene so-sv, vražne postojanke. Napad j^op povzročil med italijanskimi vo-£c jaki veliko paniko. Takoj pd prvem presenečenju so pogasnil’ vse luči in začeli divje streljati, na| slepo seveda, iz vseh vrst orožji in iz vseh postojank, posebno šef iz bunkerjev, ki jih takrat v oko-; lici Ljubljane ni manjkalo. Sku-j pina se je po uspešno opravljenufc nalogi vrnila v svojo postojanko: na Pugledu.	Ija
Ki
Samo pritrdimo lahko Albertu^ Jakopiču-Kajtimiru, predsed-Q( niku sveta za ohranjanje in razvi- ^ janje revolucionarnih tradicij io spomeniškega varstva pri Rl*4i SZDL, ki je o naši kulturni de-je[ diščini dejal:
»Naši mladi rodovi, ki stopajoff1 po naši poti in poti naših starševH0 bodo lahko sprejeli in razumeli"0 današnji čas samo, če bodo pognali genezo naše družbe, kajti tisti, ki bodo dodobra spoznali^ družbena gibanja in našo revolU'f(. cionarno zgodovino, bodo lahko A1 postali borci za samoupravljanj«. 1 in le-ti bodo lahko nadaljeval^ našo začeto revolucijo. Prav zatosfc moramo posvetiti veliko pozor-nosti tudi čuvanju večnih sporo-71' čil naše revolucionarne zgodovi-ne, hramom — muzejem ljudsko^ revolucije in NOB.«
TONE URBAS
IzberiteMedNovimiKnjigami
Vjjočastitev Župančičevega jubileja_____________________________
7 ^počastitev 100-letnice rojstva Otona Župančiča je DZS natisnila C irko Mlada pota s spremno besedo Bogomila Gerlanca in z ilustraci-[ ni Gvida Birolle. Vemo, da so Mlada pota nastala kot pesnikov izbor j }}reh pesniških zbirk —Časa opojnosti, Čez plan in Samogovori —
-	Jerie Župančič komajda upošteval prvo zbirko in je v izboru izpričal s ■ ornPozicijo dozorel premik h globljemu pojmovanju poezije. Antolo-’ Wie ‘z^a 1920. Leto kasneje bi morala priti na trg nova izdaja Mla-
J1. Potov z ilustracijami Gvida Birole. Kot piše D. Pirjevec v Žbranih
1	^^n, se to ni uresničilo. B. Gerlancu se je posrečilo priti do sila redkih
2	j-Vodov te izdaje, katere prodaja je bila zaustavljena, vzroke za to pa je
c iskati v nedodelani zbirki, ki je imela tiskarske napake, zato Žu-r "ancič ni privolil, da bi izšla. Prav gotovo bi imela Župančičeva antolo-e ^lla Z Birollovimi ilustracijami v tedanjem času poseben čar, saj je bila I Poleg mladinskih zbirk edina opremljena z ilustracijami. Tako smo po !	B- Gerlanca dobili jubilejno izdajo Mladih potov z Birollovim
-	r ezem —t0 Pa pomeni nekaj več kot zgolj ponatis prve izdaje tezbir-: re' tedanja izdaja je oblikovno zvest posnetek nekdanje zamisli, seveda
■ vsemi potrebnimi korekturami in tudi z jezikovnimi avtoriziranimi Popravki. Vse to je treba vedeti, da lahko pravilno ovrednotimo sedanji i ki ga bodo z veseljem sprejeli ljubitelji domače knjige pa tudi šol-splošno izobfcizčvcilnč knjižnice.
I jjksika in praktika pri Cankarjevi založbi
?■ Cankarjeva založba je med knjižnimi novostmi na tiskovni konfe-
-	eP' Predstav‘la štiri zanimive knjige z različnih področij. Noviteta o
°bnih okenskih in balkonskih rastlinah, ki jo je napisal France Var-Jan, fotografije pa je prispeval Joco Čermak, bo razveselila ljubitelje Plenih rastlin. Gre za izvirno knjigo, njen avtor, profesor vrtnarstva, jo f naPisal na temelju dolgoletnih izkušenj. F. Vardjan je izbral za knjigo ' sobne in balkonske rastline, ki jih je mogoče gojiti v naših razme-li	pb razlagi je ponekod poskrbel za sveža slovenska imena rastlin in
e P°sleval ljudske izraze, česar drugod pri tovrstnih prevedenih natisih 'pbi našli. Tudi pri botanični terminologiji bomo naleteli na več novih 0 ^pedb. Cankarjeva založba nadaljuje žepno leksikonografsko izdajo z ■. e°grafijo in z Literaturo. Čeprav imata ti dve (in prejšnji) knjigi kL°r° Pr' Herderjevi izdaji, je treba navesti soustvarjalen delež sloven-avtorjev. Geografija ima 2400 gesel ter 400 ilustracij in preglednic.
,.lk "nuijcv. Kjeugrujiju irnu z^fuugesei ier‘tuuuusirucijin pregieamc. ,redil jo je Marjan Krušič in jo predstavil z dr. Francetom Lovrenča-e- ,orn (fizična geografija). Pri knjigi je sodelovalo 21 slovenskih avtor-od v. Treba je bilo upoštevati interdisciplinarna področja. Težave so bile Sstr°kovno terminologijo, ki so jo skušali obogatiti tudi z novimi izrazi. C a Zvokovni urednik Literature je bil Janko Kos. Ob sodelovanju petih f vt°rjev je zajel leksiko tako, da so v leksikonu, ki je nastal po predlogi, if Postevane slovenske primere in potrebe, na novo pa je podal pojmo-jponje, ki ga o literaturi ustvarja marskistična literarna veda. Gesla za-t-Kmajo vse bistveno s področja literarne zgodovine, metrike, stilistike, f poetike, literarne tokove, gledališče, jezikoslovje, založništvo in knjigo-e ^°- Tudi pri Literaturi gre često za mejna področja, ki pa nujno sola . ll° v tako zasnovan leksikon. Tu je zbranih 1900 gesel, 330preglednic y Jt ‘lustracij. Pri obeh leksikonih najdemo gesla strnjeno razložena, po ./Potrebi ilustrativno dopolnjena.
Oj
Verstva sveta
u Verstva sveta so zamišljena kot zajetna enciklopedija verstev v zgo-y ovini človeštva. Knjiga je nastala kot skupinsko delo raznih strokov-Dkov za posamezne vere. V angleškem izvirniku je zaokrožena celota ° Zgodovinskih in živih verstvih, v slovenski izdaji pa je napisal ustrezen ^Predgovor Marko Kerševan. Oleg Mandič iz Zagreba je podal posebno \°%avie ° religiji Južnih Slovanov. Lepo opremljena knjiga ni enciklo-Pedija, v pravem pomenu besede, vsaj ne takšna, kot jo sicer pojmu-p° kot enciklopedijo, pač pa strokovno, a dovolj razumljivo, po-■ ° naPlsana knjiga, ki zaokroženo prikazuje vse tisto, kar spada v i. vtrposamičnih razlag vere in verskih običajev. Profesor Marko Ker-fvan je pojasnil, da Verstva sveta, ki so nastala kot skupinsko delo pod °dstvom G. Parrinderja, profesorja za primerjalni študij religij na °ndonski univerzi, hkrati z delom Vera Tokareva — v zgodovini na-odov sveta, končno dajejo slovenskemu bralcu dovolj izčrpen in teme-Pt pregled verstev. Ne glede na možne kritične pripombe pa pri obeh nllgah ne gre za podvajanje, temveč za dopolnjevanje. Prof. Kerševan ^ °Pozoril, kako vplivajo verstva na življenje in nasprotno, na umet-1	ki je včasih edina posredovala pot do spoznavan ja neke religije, na
Pomembno dopolnitev zagrebškega strokovnjaka; zaradi raznih avtor-'fv je izvirnik bolj neuglašen kot prevod, kjer so težili k enoviti stilizacije deialje tudi, da je uvod potreben in je navedel kritična opazovanja in . v°ja spoznanja razumljivo posredoval bralcu. Knjiga je bogato o Ptemljena s črno-belimi in barvnimi reprodukcijami in fotografijami. ?{J a prevod je poskrbela Nuša Bulatovič. iji knjiga Verstva sveta je izšla v 5.000 izvodih.
Bogata bera knjig pri MK
y\ “	:---------------------------------------------—
y. še preden se je izteklo leto 1977, je Mladinska knjiga pripravila ti-n kovno konferenco in predstavila bogato bero novitet.
‘ i- Kitajski dnevnik Mitje Gorjupa je nastal kot rezultat vtisov in razmiš-j^nj, potovanja jugoslovanskih novinarjev po nekaterih predelih LR ^ '(‘tajske (marca 1977). Iz dnevniških zapiskov se bralec pouči o veliki j. Ifavi, ki je za Evropo pa tudi druge celine še vedno skrivnostna. Mitja Gorjup je strnil dinamične reportažne zapise o sedanji Kitajski v zani-Jttvo, sveže napisano knjigo.
c . C sedanji Ameriki piše Gojko Stanič v knjigi ZDA na razpotju. ,/f'tor je dal svojemu delu podnaslov Združene države Amerike po 200 etth neomejene vladavine kapitala. Že to opozarja, da je Staničeva ,nl‘ga študijsko usmerjena v ekonomijo in politično strukturo, ki izvira jeff lakega gospodarstva. Avtor ni namenil knjige poznavalcem, gospo-srftrstvenikom, temveč jo je zasnoval za kar najširši krog bralcev in jo je ;r0l'olnil s slikovnim gradivom ter viri informacij, z-,, med leposlo\ nimi deli starejšega rodu sta izšla roman Antona Ingo-lei,Ca Gorele so grmade in izbor dramskih besedil Ivana Mraka Igre iliSvefa. Očitno je, da se je Anton Ingolič odmaknil od leposlovnega i-.ravnavanja sodobnega časa in se vse bolj prepušča zgodovinski mo-‘Ct ' Koviteta pripoveduje o času druge polovice 17. stoletja na Štajer-jffiem, ko so se uskoki kot prišleki stapljali z domačini in so po vsej de-ilin. sodili čarovnicam. Igre sveta Ivana Mraka vsebujejo sedem dram-■QSk-lh besedil —če štejemo tudi trilogijo Proces — poetični nagovor Klei-r-Stu Spremno besedo Josipa Vidmarja. Čeprav imamo nekaj »hi-yrnnKnih tragedij« I. Mraka natisnjenih, čeprav se je avtor kot režiser in [Jgralec že pred vojno trudil za svoj projekt odrskega pojmovanja bese-■Xada in realizacije, je njegov delež v dramatiki v glavnem ostal bodisi lite-ffnozgodovinsko neobravnavan ali pa mala obravnavan. Tudi kriti-ka razmerja do teh posrednih ali neposrednih odrskih prikazov niso
povsem jasna. Dramska besedila, zbrana v Igrah sveta, dajejo vpogled v specifiko njegove dramatike, toda vsako dramsko delo doživi svoje potrdilo ali odklonitev šele v odrski preskušnji.
Stik s stroko, tj. z literaturo, izpričuje Matjaž Kmecl z monodramo Lepa Vida ali problem svetega Ožbolta in televizijsko igro Bohinjske miniature. Radijska igra je leposlovno preskusen medij za avtorja obeh novitet, le da si je Kmecl tokrat izbral sodobno, osebno premišljeno re-flektiranje na temo Lepe Vide ali Črtomira. Temi, ki sta našli v domači literarni zgodovini širši odmev, obravnava Kmecl nemitično, osebno barvito, izhaja iz sedanjega časa in skozi intimno zrcali probleme.
Proza Alje Takčeve Pisma z Mojotoka pravzaprav prepleta svojevrstno lirizacijo z nefabulativno prozo, ki ima težišče na fiktivnih pismih. V ospredju je lastna izpoved kot resnica današnjega razklanega človeka, nezmožnega resničnega navezovanja na druge.
Baltazar Toma Rebolja vsebuje dvoje pripovedi, in sicer Baltazarja in Rumenookega. Ob prvem besedilu se še poznajo začetniška iskanja, v drugem pa je avtor že kos tem težavam. Težnja, da se izvije iz klasične pripovednosti fabulativne proze, kaže vsa navzkrižja, ki jih prinaša mladost.
Lila (zakaj ne vijolični?) akvareli Jožeta Snoja vsebujejo 32 pesmi. Poetološka vizualizacija in refleksija sta podani s skrajno reduciranimi sredstvi, s skopo in rezko racionalnostjo. Zaznavna je naslonitev na elemente preproste izraznosti ljudske pesmi, ki pa imajo pri Snoju povsem drugačen namen in pomen: igro hotene nedoumnosti in izmikanje definitivnosti, vmes so tudi impresije.
Herman Vogel je v zbirki Osoje podal pesniški svet trpkega izkustva in življenjske deziluzije, ko ostaja razumsko pretehtavanje v nasprotju s pričakovanji in možnostmi. Pesmi te zbirke so preprosta, neposredna meditacija, ki kar ne dopušča poetološke razigranosti in igre, marveč se v resnobni teži zadržujejo na osojni strani nečesa, kar je bržčas posledica razumske in čustvene neobvladljivosti. Vmes so prebliski tihe ironije, kar pa je izjemno.
Med prvenci iz bere Mladinske knjige zbuja pozornost kratka proza Branka Gradišnika, ki jo je v zbirki Pota mladih poimenoval Čas po eni izmed devetih proznih del. V slovenskem nanovo porajajočem se leposlovju mladih je očitno, da močno prevladujejo pesniška dela, mnogo manj pa je proze, posebno take, kot jo zasilno imenujemo kot moderno. Kratka proza Branka Gradišnika ima te svojine. Gibko ubesedovanje ni enako stilizirano pa tudi pri vsebini povednosti ne gre za enosmeren model. Večplastnost Gradišnikove proze hote sprošča različne možnosti in prijeme.
Anita Hudi je s kratko prozo Slike samostanskega vrta strnila avtobiografske poteze z opazovanjem najbližje okolice in na klasičen način, ki se mu poznajo začetniške težave, prikazala težko mladost v luči poenostavljenega kontrasta ljudi in dogajanj. Iz te uklenjene mladosti se avtorica ob koncu dvigne v pričakovanje novega življenja.
Pesniški prvenec Marjance Kočevar Colarič Ko mimo greš ima verjetno daljno ozadje v ekspresionistični klasiki, vendar išče pesmica samosvoj pesniški izraz. Izpovedni lok poteka od impresije do čutnega doživetja in meditacije.
Aksinja Kermauner razodeva s pesniškim prvencem Ples pravljic območje mladoletniškega doživetja in sproščenosti, kjer ne gre za premišljen, racionalni ustvarjalni poseg, marveč za osebno doživete lirične pesmi. Kratke pesmi se ne branijo pravljične lepote, čustvo je toplo in iskreno.
Pesem in pesmi Blaža Lužana imajo ekspresivno izrazno ozadje, v tem prvencu je včasih čutiti večpoetološkega iskanja in razigranosti, kot jedrnate srčike v izpovedi. Brez težnje po tem, da bi delovala učeno, z metaforično jasnostjo in ekonomično zgoščenostjo (iz)povedi bi njegova lirika lahko pridobila na izraznem območju. Nazadnje povejmo, da je tudi skrb za opremo knjig povečini na taki estetski ravni, kot smo je vajeni.
I. G.
Slovenija sedemdesetih let
Gre za knjigo, kakršni ponavadi posvečamo premalo pozornosti: za .študijsko obsežno in dokaj vsestransko delo o današnjem času in problematiki, ki zadeva ne le ekonomiste, temveč širok krog samoupravljavcev. Dr. A vguštin Lah je v Sloveniji sedemdesetih let obdelal ekonomske, razvojne in družbene tokove ter zakonitosti in je glede na sedanjo stopnjo razvoja želel stvarno podati razvojne možnosti. Obsežna študija temelji na številnih statističnih razpredelnicah, kjer avtor razumljivo razlaga vzročne in posledične pojave, preobrazbe, spremembe in vidike. V petih obsežnejših poglavjih je prikazal Slovenijo sedemdesetih let od zgodovinskih korenin do sedanjosti in temeljih osnov globoke družbene preobrazbe glede na sestavo in gibanje prebivalstva, zaposlenost in združeno delo, pa do gospodarskega razvoja in usmeritve, upoštevajoč energetske vire, prehrano, naravna bogastva, industrijo in gradbeništvo, vse do ekologije ter vprašanja izobraževanja in kadrov. Seveda je to le v groben nakazana snov. Posebno pohvalno je, da je avtor tehtne študije podal gradivo v lepem, razumljivem jeziku. Za marsikoga, ki ni izrazit gospodarstvenik —a tudi zanj! —bo posebno zanimivo razglabljanje o naravnem okolju, o ekonomskih in pravnih vidikih varstva, za šolnike pa še posebej spoznanja o vzgoji in izobraževanju, o potrebi kulture. Knjiga, ki govori učitelju in občanu, zatorej brez reklamnega prizvoka: vredna branja, in študija.
lirske pesmi. Lirika v narečju (kajkavska, čakavska). Interpretacija slovenske in makedonske lirike.
Za vsa poglavja, od četrtega naprej, je značilno, da Težak konkretno interpretira večje ali manjše število pesmi in da osnovno metodično in literarno teorijo obravnava bolj na kratko. Tako se predstavi ne samo kot teoretik, marveč predvsem kot šolski praktik in eksperimentator. Večkrat navaja dosežke teh svojih poskusov v razredih, otroška besedila, rezultate anket itd. Knjiga je sintetična: nastala je kot sad dolgoletnega, neutrudnega, z ljubeznijo opravljenega trdnega šolskega dela.
Težakova knjiga je tudi odlična, svojevrstna, komentirana antologija srbohrvaškega (in celo jugoslovanskega) lirskega pesništva, primernega za osnovnošolsko mladino, zanimivega pa za vsakogar. Slovenski bralec lahko uživa ob izbrani slikoviti in raznovrstni liriki, ki je predstavljena z vso potrebno razlago. Če je ta razlaga potrebna Hrvatu, je seveda še bolj dobrodošla Slovencu, ki hrvaščino sicer zna kar dobro, hrvaške lirike pa se zaradi jezika le boji. Predstavljene pesmi so večinoma sodobne, manj je starejših. Nekatere so bolj epsko-lirske kot lirske.
Težak interpretira večino pesmi v celoti. To pač zato, ker mora učitelj pesem popolnoma doživeti, kljub temu da lahko razlago prilagodi razredu.
Izbor pesmi omogoča avtorju, da mu ni treba biti kritičen, da je vedno pozitiven, navdušen nad pesnikovo ustvarjalnostjo. Možnost primerjave med kakovostno liriko in liriko-kičem samo omenja; tega ne obdela. Poglavje o slabi liriki bi pomenilo zanimiv kritični pendant sicer absolutno pozitivni usmerjenosti.^
Kakor je za knjigo značilna samostojnost, ustvarjalnost in celo ek-sperimentalnost, pa jo tudi poživljajo zanimive navedbe iz tujega in domačega slovstva. Včasih Težak prepričuje učenca o kakovosti kakega pesniškega sredstva, npr. ritma ali uporabljene besede, tako da poseže po radikalnem sredstvu: eksperimentalno spremeni (transformira) dano pesniško besedilo, nato oboje primerja. Seveda pa ni povedal vsega o obravnavi lirske pesmi v šoli. Upoštevati moramo, na primer, da so razmere v Sloveniji in na Hrvaškem različne. Medtem ko je na Hrvaškem naravno in nujno, da v veliki meri obravnavajo tudi narečno liriko, so glede tega pri nas drugačne razmere, ki omejujejo možnosti take obravnave. Razviti je mogoče še več drugih metodičnih načinov obravnave. Ena taka možnost je ustno verzificiranje, zlasti v ritmu ljudske pesmi, vendar bolj primerno za epiko kot za liriko. Dalje je možnost obravnave pesništva po učiteljevih pisnih vprašanjih, ki zadevajo predvsem osnovno razumevanje jezika. To je posebno primerno za pouk starejšega pesništva. Dalje omenjam še možnost režisersko-izva-jalske interpretacije.
Težakova odlična knjiga kliče in spodbuja tudi nas k izvirnemu in pogumnemu delu. Slovenska lirika je, kot je splošno znano, svojevrstna in bogata. Posnemanje in preskus Težakovih metod je zapletena stvar, ker je treba najti in izbrati ustrezno slovensko gradivo. Nekatere njegove zamisli, kakor tudi splošno znana metodična napotila pa lahko neposredno uporabimo in tako izboljšamo svoje učnovzgojno delo. MILAN DOLGAN
Rokomet v osnovni šoli__________________________________________
Pred kratkim je izdal Zavod SR Slovenije za šolstvo priročnik Petra Šraja Rokomet v osnovni šoli. Izšel pri Državni založbi SR Slovenije.
Avtor je obdelal gradivo na 165 straneh in ga razdelil na 12 pomembnejših poglavij.
V njih so razčlenjene najvažnejše prvine za vadbo rokometa pa tudi večji del potrebne tehnike in taktike rokometne igre za učitelje osnovnih šol in trenerje šolskih športnih društev.
Vsebina priročnika je bogato ilustrirana; vsebuje 87 slik in skic ter veliko tabel, ki samo še dopolnjujejo nazornost posredovanega gradiva. Zal sta tisk in tehnična oprema mnogo slabša.
A vtor je pri obdelavi snovi izhajal iz smotrov in nalog telesne vzgoje, v učno vsebino pa smotrno vključil svoje bogate pedagoške in strokovne izkušnje, ki si jih je pridobil kot trener in učitelj telesne vzgoje na šoli.
Priročnik je dragocen prispevek za še boljše delo pedagogov telesne vzgoje, za razvoj celotnega področja šolskega športa in šolske telesne kulture.
IVAN KRIŽNAR
SOZD SAP - VIATOR
DO GOLF TURIST LJUBLJANA
ZIMA 1978

Kako obravnavati lirske pesmi
(Dr. Stiepko Težak: Priloži interpretaciji lirske pjesme u osnovnoj školi, Zagreb 1977)
Dr. Težak, dolgoletni profesor na Pedagoški akademiji v Zagrebu in pisec številnih metodičnih del o pouku materinega jezika je letos izdal pri založbi Pedagoško-književni zbor knjigo o problematiki, ki je tudi marsikateremu slovenskemu učitelju dokaj trd ali celo pretrd oreh: o obravnavi lirskih pesmi.
Težakova knjiga obsega dobrih 220 strani. To je kar epska razsežnost, ki je na prvi pogled v nasprotju z obravnavano temo. Saj so lirske pesmi (sploh pa tiste, ki jih obravnava Težak) praviloma kratke. Vendar je obsežnost Težakove knjige upravičena. Knjiga je razdeljena na petnajst poglavij, ki kažejo vsebinsko izčrpanost, raznolikost, aktualnost, zanimivost in kompozicijsko trdnost. Knjiga je enovita, vendar njena enovitost ni vsiljiva, značilna je raznolikost in dokajšnja samostojnost poglavij. To so:
Otrok in lirska pesem. Otrokov odnos do strukturnih prvin lirske pesmi (zvok, pomen, ritem, pesniška slika). Pot k lirski pesmi (metodične osnove). Potek šolske interpretacije. Obravnava lirske pesmi na različnih stopnjah (starost otroka). Interpretacija kot pobuda za otrokovo jezikovno ustvarjalnost (za pisanje verzov). Zapisi učencev kot izhodišče za interpretacijo. Panoramska ura lirike (obravnava več, z določenega vidika izbranih pesmi, v eni uri). Prgišče šaljivih pesmi. Uporniške pesmi. Ljubezenska poezija v osnovni šoli. Učenci izbirajo pesem za interpretacijo. (Tu Težak obravnava 9 lirskih pesmi z-motiviko »voda« —dež, potok, morje, itd)i Slovnični delež pri interpretaciji
Vabimo vas. da letujete z nami tudi v hladni polovici leta.
Izbirate lahko med kraji od Portoroža, Umaga pa vse do Dubrovnika — po ugodnih cenah zunaj sezone.
Za šolske ekskurzije in športne dneve imamo posebne cene za prevoz z avtobusi na smučišča (Kranjska gora, Zatrnik, Kobla ...)
Paket karta (prevoz z avtobusom, žiče;. lolončni-ca) za šolske skupine na
VELIKI PLANINI samo90.- din
V času od 10. do 14. aprila 1978 organiziramo obisk sejma DIDACTA v Brusslu z letalom.
Informacije in prijava: Turistična agencija Viator, Trdinova 3, tel.: 314-544 in poslovalnice.
- -	. J
/ \
GIP »GRADIS« LJUBLJANA
Smartinska cesta 134 a 61000 Ljubljana
Telefon: (061)41-422 Telex: YU Gradis 31-126
Ekonomska fakulteta v Ljubljani
projektira in gradi vse vrste osnovnih, srednjih in visokih šol ter vzgoj-novarstvenih zavodov
V zadnjih letih smo zgradili tele večje objekte:
•	Mednarodni center za upravljanje podjetij v družbeni lastnini v deželah v razvoju — Ljubljana
•	Ekonomska fakulteta — Ljubljana
•	Šolski center — Tolmin
•	Dijaški dom »Peter Skalar« — Tolmin
•	VVZ V. Šarh — Maribor
•	Šola Javornik
•	VVZ »Ane Ziherl« — Ljubljana
•	Osnovna šola Duplek — Maribor
Stenski urniki za osnovne in srednje šole.
Končno lahko tudi v SR Sloveniji ponudimo že več let iskane sodobne stenske urnike.
Umiki so izdelani na ploščah v treh izvedbah. Razpored dni in ur je včrtan, učitelje in predmete pa označujemo z magnetnimi ploščicami. Nalepke za te ploščice izdeluje AERO, zato s spremembami in barvami ne bo težav.
Ponujamo vam tele urnike:
Plošfca-urnik »A« (RPS-V-42).
Umik je namenjen velikim šolam — do 42 učiteljev.
Mere: višina 970 mm, širina 1700 mm.
42 magnetnih ploščic za imena učiteljev;
1050 kom. magnetnih ploščic za predmetne oznake. Navodila za uporabo.
Cena 4.450.— din.
Ptošča-urnik »B« (RPS-S-32)
Umik je namenjen šolam do 32 učiteljev.
Mere: višina 780 mm, širina 1700 mm.
32 kom. magnetnih ploščic za imena učiteljev;
750 kom. magnetnih ploščic za predmetne oznake. Navodilo za uporabo.
Cena 3.950. — din.
Ploiča-umik »C« (RPS-M-30)
Umik je namenjen manjšim šolam. Šole z enoizmenskim poukom. Mere: višina 760 mm, širina 1000 mm.
30 kom. magnetnih ploščic za imena učiteljev;
600 kom. magnetnih ploščic za predmetne oznake.
Navodilo za uporabo.
Cena 2.900. — din
Državna založba Slovenije, oddelek za učila zastopa za SR Slovenijo TOZD MLADOST z Reke, ki dobavlja urnike.
Naročila sprejema:
1»
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE Oddelek za učila Ljubljana, Trubarjeva 27 tel. 310-651
e
emona commerce Po ljubi jan;
Kersnikova 2, Ljubljana,
zastopa dobaviteljico učil in igrač -
tvrdko
ftscher
iz ZRN
Program igrač vsebuje sestavljive ele-
dom? in" vT6"-"0 in testiranie otrok aoma m v vzgojnovarstvenih zavodih.
— !!!!*^
Za naM>

Bil
mm
iilr
'SGP GRADBINEC
n.soLo.KRANJnazorjeva i
mi
m
SOZD ZGP »GIPOSS« Ljubljana z n. sol. o.
telefon h. c. 26-361 64001 — Kranj
/0/>


°J,ni
■i
mm
mm t
osnovne, srednje, višje in
viaoke šo\e,
šo\ske centre.
do«''
Doslej je podjetje zgradilo in iredilo tele šolske objekte:
'Ju
Osnovna šola Kranjska gora, Osnovna šola Breznica, Posebna šola Jesenice, Osnovna šola Naklo, Osnovna šola Besnica, Osnovna šola Stražišče, Osnovna šola Črtomirjeva Ljubljana, Osnovna šola Koseze, Ljubljana — v gradnji, rekonstrukcija Vzgojiteljske šole v Ljubljani, Otroški vrtec Plavž Jesenice, Osnovna šola France Prešeren Kranj, Osnovna šola Vodovodni stolp Kranj, Osnovna šola Orehek, Osnovna šola Komenda,
Osnovna šola Cerklje, Osnovna šola Preddvor, Posebna osnovna šola Kranj, Osnovna šola Primskovo — v gradnji, Otroški vrtec Janina Kranj,
Otroški vrtec Stražišče, Kranj, Otroški vrtec Klanec, Kranj, Otroški vrtec	c
Planina — v gradnji, Šolski center Plavž Jesenice — v gradnji, šolski	?
center Kamnik — v gradnji.	Ev&sSsSi’*
Podrobnejše informacije dobite osebno, pismeno ali telefonsko.
KM*
lil:
m
m§

Krsta skozi čas
1®QVQr z avtoijem Andrejem Šbvijem
Od sredine meseca septembra 1977 izhajajo v tržaškem Primorskem dnevniku pod naslovom Vrsta skozi čas zanimivi felj-0nb v katerih so v vsakem predstavljeni dva ali trije pomembni Posvetni delavci tiste učiteljske generacije na Primorskem, ki je °bdobju 1975—1909—1919 oblikovala svoj slovenski in na-j Predni lik med šolanjem na koprskem in pozneje goriškem slo-j Venskem učiteljišču. Savlijevo delo je zbudilo splošno veliko po-1 \0rnost. Ker gre za pomemben prispevek k zgodovini slovenske I °‘e in slovenske pedagogike, smo zaprosili Andreja Šavlija, naj i ni>rn odgovori na nekaj vprašanj.
", Kateri motivi so te vodili, S| se lotil pisanja tega svoje-^ega dela?
Motivov je bilo več. Na eni ^n' je šlo za rod naših učite-r ’ ki so prišli s prvega sloven-učiteljišča. Ze v Kopru je .Poseben slovenski oddelek jezičnega učiteljišča; slovenš-a kot učni predmet se je po-Potita vedno bolj uveljavljala,
, ne]e v Gorici pa je povsem .rinila nemščino. Na drugi j in to je bil glavni razlog obdelavo — je treba poudariti v.1 s koprsko-goriškega učite-Ca je prišlo veliko zelo po-fnbnih javnih delavcev, ki so 1 slovenski misli močan pri-e^ek in pečat, in sicer ne samo Itirnorskem, marveč v vsej geniji. V Primorskem dneven z dne 18. 9. 1977 stran 6 je 'Povedalo uredništvo objavo 'Ortretov zaslužnih slovenskih n>kov, kulturnih in javnih de-',Cev, ki so prišli s koprsko-go-^eSa učiteljišča v letih
'G—1909—1919.« Da|je jih
načuje takole: »Njihova vrsta ^°lga, častna in slavna, saj nto srečali v njej številne mar-ntne osebnosti, ki so kovale )Vensko Sitnost ne le na Pri-0rskem, marveč v vsej Sloveni-°blikovale njen duhovni obraz Uant predale dragoceno zapuš-!l0> ki nam je v ponos pa tudi — danes predvsem — obveza, da z današnjim dnem ne zapravi-l°l<< In naprej: »Srečujemo se meni, ki so s takim ali drugač-tt, toda vedno velikim pome-irn! ostala ali bodo ostala zapiha v slovenski zgodovini.« .Učitelj sem od leta 1924. Sam pti šel »skozi njihove roke« in '•u tedaj stopil v njihove vrste, Pfav spadam med tiste učitelje, so se šolali že po I. svetovni !; )n>. Cim bolj sem spoznaval ! 3Prčane in Goričane, njihovo
h. Leon Žlebnik - 60-letnik
delo, uspehe, ugled in trajno sled med slovenskim ljudstvom, tem bolj je raslo v meni prepričanje, da je imel slovenski narod toliko od tega učiteljskega rodu, da smo lahko nanj upravičeno ponosni. Prav zaradi tega ga ne smemo pozabiti. Mislim, da je bilo prav to vzrok, da je dala koprsko-go-riška generacija slovenskih prosvetnih delavcev izjemno veliko mož, ki so se uveljavili pri javnem delu kot glasbeniki, pisatelji, pesniki, pedagogi, publicisti, gospodarski organizatorji, politiki idr. Njihovo delo je preseglo pokrajinske okvire in je pomemben prispevek slovenski kulturi. V glavnem je to tisto, kar nas obvezuje, da ohranimo danes in jutri kolikor mogoče živ spomin na ta učiteljski rod in njegovo delo!
Vprašanje: Kaj lahko poveš o vsebini svojega dela
V	uvodu govorim o slovenskem odseku trijezičnega moškega učiteljišča v Kopru, ki je bilo ustanovljeno leta 1875. Učiteljišče je bilo pravzaprav štirije-zično, saj je prevladovala pri pouku nemščina, imelo pa je slovenski, hrvaški in italijanski odsek. Slovenski odsek se je leta 1909 preosnoval v samostojno slovensko učiteljišče v Gorici. Sledijo profili osebnosti, za katere sem si vsaj za silo oskrbel vire, da sem jih lahko orisal v nekaj potezah.
V	poglavju Kovači za katedrom sem poskusil predstaviti bralcem nekatere profesorje in učitelje tedanje generacije, v poglavju Na nakovalu življenja pa učitelje, ki so prišli z učiteljišča v Kopru in Gorici. Predhodniki koprske generacije — tak je naslov poglavja, v katerem opisujem zlasti pedagoške delavce iz kroga pedagoškega lista Šola, ki je izhajal v letih
1880—1884 v Gorici. Poglavje Pomoč s strani — rame k ramenu govori o pomoči, ki je prihajala na Primorsko iz drugih krajev, v zadnjem poglavju — Kovalo se je jugoslovansko bratstvo, pa so opisani Hrvati, ki so bili v Kopru. V nekoliko širšem ali ožjem obsegu — odvisno je bilo od virov — sem obdelal 164 obrazov.
Besedilo oživlja ilustrativno gradivo, v rokopisu so navedeni viri in opombe pod črto, dodal sem še preglede. Razen slik so morali vsi ti dodatki pri objavljanju v Primorskem dnevniku odpasti.
— Katera merila si uporabil pri izboru in prikazu posameznih osebnosti v spisu?
Najbolj vidne osebnosti sem skušal prikazati nekoliko širše. Prizadeval sem si, da bi bila nakazana različna pota, po katerih je morala obravnavana generacija, in da bi bile zastopane vse različne smeri dejavnosti. Seveda nisem mogel dobiti za vse, ki sem jih opisal v knjigi, vseh potrebnih virov zato obseg besedila o nekom šeTTe-pomeni, da je s tem označena pomembnost osebnosti. Obravnavane generacije kajpak nisem mogel zakoličiti z letnicama od — do —, marveč sem kratko označil tudi njene predhodnike in jo spremljal do njenega postopnega umiranja. Pripadnost h koprsko-goriški učiteljski generaciji sem v posameznih primerih ocenil po delovanju in ne toliko po samem kraju šolanja. V zbirko obrazov sem vključil tudi učitelje iz pokrajin zunaj Primorske, ki so bili
prišli na pomoč primorskemu učiteljstvu in šolstvu. V Kopru so ob slovenskih profesorjih delali tudi hrvaški profesorji, ob slovenskih dijakih so rasli hrvaški tovariši, prav zaradi tega moj prikaz ni mogel mimo teh posebnosti. Menil sem, da bom le tako dosegel zaokroženo celoto, kar — mislim — da se mi je posrečilo.
— Kako, da si se odločil za objavo besedila v Primorskem dnevniku?
Primorski dnevnik obravnava predvsem primorsko problematiko. List je dovolj razširjen v zamejstvu in tostran meje, zato se mi je zdel prav primeren za objavo besedila o primorskem učiteljstvu iz polpretekle dobe. Hvaležni smo lahko uredništvu Primorskega dnevnika, da se je odločilo za objavljanje poglavij na svojih straneh, posebno, ker je objavo posameznih opisov osebnosti opremilo tudi s slikami, kolikor smo jih mogli dobiti.
— Ali ne bi zanimala vsebina tvojega dela tudi Slovence tostran meje? In: ali ne bi bilo prav, da bi izšlo delo v samostojni knjigi?
Feljtoni, zbrani pod naslovom Vrsta skozi čas — so prav gotovo namenjeni vsej slovenski javnosti, zlasti še prosvetnim in kulturnim delavcem. Besedilo bi bilo še bolj pregledno, če bi bilo objavljeno v knjižni izdaji, saj bi v knjigi lahko objavili navedbe virov, opombe pod črto in razne preglede, kar je moralo žal, v dnevniku odpasti. Upam, da bo knjiga vendarle zagledala beli
Prof. Albin Podjavoršek -
V začetku letošnjega januarja je profesor Albin Podjavoršek praznoval svojo sedemdesetletnico. Ob tej priložnosti smo ga obiskali na domu. Prisrčno nas je sprejel, kot zna le on, o osebnem prazniku, za katerega smo mu prišli čestitat, pa je menil, da ni nič kaj pomembnega. Pomembnejša se mu je zdela priložnost, da bo s prijatelji in znanci pokramljal o raznih dogodkih in se spomnil prijateljev in znancev, ki jih ima po vsej Sloveniji.
29. januarja 1978 izpol-xIe naš ugledni prosvetni dela-Pedagoški pisatelj in kultur-^ pr. Leon Žlebnik šestdeset-hpo rojstva. Jubilant izhaja iz ! pibenske družine, mladost je ! plvljdl v Novem mestu, kla-\ n° gimnazijo in univerzo je \ )nčal v Ljubljani, kjer je tudi ;! 'poriral. Med okupacijo se je 'i eŽivljals priložnostnimi deli, že IjPternbra 1941 sodeloval z OF j;. s,a/ v naprednih vrstah vso ;J -ko dobo fašističnega nasilja. jj Leta 1942 je bil nekoliko časa | «< interniran v Gonarsu.
J ko osvoboditvi je delal nekaj jj ^ v propagandni komisiji IO L Potem je učil dve leti na gi-1aZiji na Jesenicah, od koder je ; Premeščen na učiteljišče v ubljani, kjer je predaval pred-etePedagoške skupine ter sode-pri vzgoji učiteljev osnovnih Ido leta 1954' ko je nadaljeval 'dogoško delo na višji pedago-lfoli oziroma poznejši pedago-1 “kademiji celih 21 let, do sep-^bra 1975. leta. Hkrati je sode-£ j'«/ 5 Pedagoško akademijo v j ariboru in visoko industrijsko J 'dogoško šolo na Reki, kjer je 1; edaval antropologijo dela z j; '°dovino pedagogike. Na PA v ;! pijani je bil več let predstojnik i; ‘delka za skupne predmete, pa ;ji predsednik sveta akademije. !; “Opane so mu bile tudi druge lZne funkcije na akademiji. Me-I; septembra 1975 je sprejel
ji ‘!° na Visoki šoli za organiza-^ I® dela v Kranju, ki je potrebo-
I? f° za organizacijo izobraževanj, “ ustreznega strokovnjaka, po-| S potem, ko je prerasla iz > sie v visoko šolo. V Kranju pre-^v<! pedagoško antropologijo z ^dovino pedagogike in peda-ijko pSih0i0gij0. Že drugič je 1' kvoljen za prodekana in se r^eča predvsem organizacij-
sko-strokovnim problemom te naše visoke šole.
Poleg prosvetnega dela kot profesor na učiteljišču, PA in visoki šoli za organizacijo dela, je dr. Leon Žlebnik zadnjih 30 let znatno obogatil tudi slovensko pedagoško in psihološko literaturo. Njegovo tovrstno delo je obširno in raznoliko. Od samostojnih publikacij naj omenimo Občo zgodovino pedagogike, ki je izšla leta 1955 in je bila še isto leto prevedena na srbsko-hrvatski jezik. Doživela je štiri slovenske ter pet srbohrvaških izdaj, leta 1959 in 1964 pa je izšla tudi v albanskem jeziku.
Poleg navedenega dela so pomembne še tele samostojne publikacije dr. Leona Žlebnika:
Izbrana poglavja pedagoških klasikov (1956), Ljudje med seboj (izdala Zveza prijateljev mladine leta 1956), Pisani svet osebnih stikov (1956), Ljubezenska čustva in odnosi (1957); slednja je v dveh izdanjih (1963 in 1965) izšla v hrvaškem prevodu tudi v Zagrebu. V navedenih knjigah obravnava socialno in etično problematiko odnosov v socialistični družbi. S temi deli je zaoral v naše moralne odnose pravcato globoko brazdo. Knjiga Da bi se bolje razumeli (1963) pomeni sintezo in dopolnitev avtorjevih razpravljanj o medsebojnih odnosih v naši družbi. Tudi to delo je doživelo v slovenščini drugo izdajo (1966), v srbsko-hrvatskem prevodu pa je izšlo pri Naučni knjigi v Beogradu leta 1968. Poglabljal se je tudi v aktualno problematiko spolne vzgoje in sodeloval v publikacijah Priročnik za spolno vzgojo (lil strani, 1960) ter napisal knjigo Vajino ljubezensko zorenje (1966).
Brez dvoma je posebno pomembno delo dr. Leona Žlebnika izdaja trilogije Psihologija otroka in mladostnika, ki jo je izdala Državna založba Slovenije: 1. del leta 1960 (predšolska doba —316 strani), II. del leta 1963 (šolska doba —446 strani), lil. del leta 1969 (pubertetnik —251 strani). Prva dva dela sta že doživela tri ponatise (tretji pa dva). Ks/ trije deli so prevedeni v srbohrvaščino in so bili objavljeni 1972 v Beogradu.
Razen navedenih samostojnih del najdemo v raznih revijah ih listih mnoge Žlebnikove razprave, razmišljanja, stališča ipd., v katerih razlaga svoje nazore o pedagogiki, psihologiji, etiki in filozofiji, in tudi v literaturi.
Bogato je bilo tudi kulturno-prosvetno delo dr. Leona Žlebnika. Kjerkoli so ga potrebovali, je rad sodeloval kot predavatelj, svetovalec ali poročevalec. Znana so njegova predavanja o medsebojnih odnosih na ljubljanskem radiu. V delovnih kolektivih je imel več predavanj, predaval je vzgojiteljem in učiteljem, staršem in mladini. Bil je delegat Jugoslavije in Zveze društev prijateljev mladine Jugoslavije pri Mednarodni zvezi za vzgojo staršev in vzgojiteljev v Parizu, kjer je bil izvoljen tudi za drugega podpredsednika te organizacije, dve leti pa je bil tudi ■član uredništva mednarodne revije za vzgojo staršev in vzgojiteljev v Parizu. Sodeloval je tudi v Bruslju na mednarodnem simpoziju o problematiki družinske in spolne vzgoje. Zelo dejaven je bil tudi v domači in jugoslovanski pedagoški organizaciji.
Pri nadaljnjem delu mu želimo še mnogo delovnih Uspehov!
ALBIN PODJA VORŠEK
Naš Albin je svoje vrste človek. Odlikuje ga izreden spomin, marsikaj ve, o marsičem in o mnogih piše, poznamo ga kot odličnega publicista, o sebi pa ne govori rad. Tako res ni nič čudnega, če smo njegovi sedanji najožji sodelavci šele sedaj zvedeli, da se je v svojih mladih letih posvečal socialni in mladinski poeziji in da še vedno piše satirične črtice o vsakdanjem življenju.
Po poklicu je psiholog, pedagog in defektolog. Pretežni de! svojega pedagoškega dela je posvetil nekoč učiteljiščnikom, kasneje študentom pedagoške akademije. Zelo velike so njegove zasluge pri izobraževanju in vzgajanju prvih učiteljev takoj po osvoboditvi v osnovnih pedagoških tečajih. Vzgajal pa je tudi v zadružno-knjigovodskih tečajih —kadre za računovodsko službo v kmetijskem zadružništvu. Več let je bil pedagoški svetovalec za posebno šolstvo in si je veliko prizadeval za kakovosten dvig tega šolstva pri nas.
Kot psiholog je delal na mnogih družbenih področjih, največ se je posvečal poklicnemu usmerjanju in vzgojnemu svetovanju, rehabilitaciji invalidov, izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, pedagoškim vidikom varčevanja med mladino — in še in še.
Bil je med ustanovitelji pedagoškega, psihološkega in defektološkega društva, v teh organizacijah je opravljal mnoge pomembne funkcije. Ob ustanovitvi slovenskega društva za poklicno usmerjanje je bil izvoljen za predsednika in je to funkcijo opravljal posebno uspešno v prvih letih uvajanja službe poklicnega usmerjanja na Slovenskem. O tej problematiki je tudi veliko pisal in predaval. Po vsej Sloveniji je vodil seminarje za učitelje, učence, starše, ljudi iz gospodarstva in je z živo besedo opozarjal ljudi, kako pomembna je pravilna izbira poklica.
Čeprav je že upokojen, je še vedno strokovno in družbeno dejaven. Njegova trenutno največja družbena dejavnost je sodelovanje pri Skupnosti zavodov za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Sicer pa: preveč je vsega, da bi ga lahko tako predstavili v vsej njegovi človeški in ustvarjalni veličini. Prav zaradi tega smo se odločili, da mu postavimo nekaj vprašanj!
Akademski slikar Janez Boljka je ob praznovanju 100-letnice rojstva Otona Župančiča pripravil grafiko s portretom pesnika. Grafika je uokvirjena in primerna tudi za podelitev ob raznih svečanih priložnostih ali pa kot nagrada prizadevnemu delavcu. Še posebno jo priporočamo šolam kot priznanje najboljšim učencem osnovnih in srednjih šol ob priložnostih, kot so tekmovanje za bralno značko, mladinski kvizi itn. Grafiko lahko kupite po nizki ceni pri založbi »Borec«
dan, saj je zbudila vsebina objavljenega besedila v Primorskem dnevniku precej zanimanja.
Objavljanje Savlijevega besedila v Primorskem dnevniku se približuje koncu. Ko bere človek te zapise, karakteristike o delu skromnih slovnenskih mož, ki so delali v težkih življenjskih razmerah v obdobju 1975 — 1909—1919, ki so izgorevali pri delu za narod, brez nagrad, pohval ali priznanj, cesto ob
fizičnem zapostavljanju in trpljenju, šele spozna njihovo vrednost in veličino žrtvovanja za ljudstvo, ki je bilo izpostavljeno zatiranju in potujčevanju.
Glavna zasluga teh skromnih mož je bila, da se to potujčevanje ni posrečilo. Mislim, da izražam željo mnogih, če zapišem, naj bi delo Vrsta skoz-i čas čimprej izšlo tudi v knjižni obliki.
ALBIN PODJAVORŠEK
sedemdesetletnic
— Večino svojega življenja si posvetil vzgoji pedagoških kadrov. Kaj se ti je zdelo pri tem delu najpomembnejše?
»Vzgojiti učitelja pristne ali notranje avtoritete, ki bi ga ljudje spoštovali, ljubili in mu zaupali. Spoštovanje temelji na uči-teljivi zglednosti, doslednosti in pravičnosti; ljubezen si pridobi, če jo ima sam in če jo čutijo učenci, starši in drugi; zaupanje si pridobi učitelj, če je vedno pripravljen pomagati mlademu človeku in mu tudi zares pomaga v njegovih težavah, če je odkrit in drži dano besedo. Dosledno je treba odklanjati nepristno ali zunanjo avtoriteto, ki temelji na nasilju in z njim povezanem strahu ali na dobrikanju mladi osebnosti ter podkupovanju. Vzgojiti prosvetnega delavca pristne avtoritete je bil vedno moj ideal, ki sem se mu sam skušal kot učitelj približati.«
— Vemo, da so bili mnogi tvoji sodelavci nekoč tudi tvoji učenci, ki si jim dajal odlične in — verjetno — tudi kako negativno oceno. Kako se te najraje spominjajo kot svojega nekdanjega učitelja?
»Vedno sem gledal na mladega človeka, najsi je šlo za osnovnošolskega učenca, tečajnika, dijaka učiteljišča ali gimnazije ali študenta pedagoške akademije, perspektivno, se pravi, da bo postal nekega dne celostna osebnost v našem družbenem življenju. Lahko rečem s ponosom, da imam po vsej Sloveniji v prosvetnih delavcih in prosvetnih delavkah veliko pristnih prijateljev in prijateljic, s katerimi se radi srečujemo, pokramljamo in se spominjamo nekdanjih časov. Lepih časov. Za mnoge le-teh se žal že tudi približuje večer in jesen je blizu... Z marsikom pa sem postal tudi kolega v zbornici. Med nami je vladalo najlepše tovarištvo, ne da bi čutili odnosov stari—mladi ali kakršnekoli diskriminacije.«
— Vedno nas opozarjaš, da premalo pišemo. Koliko pa si ti napisal do danes?
Pisal sem v mnoge liste in časopise v Sloveniji in tudi zunaj naših meja. Tiskanih spisov, to je razprav, razmišljanj, stališč, člankov, analiz, literarnih spisov je nekaj nad 600. Po osvoboditvi sem pripravil za tečajnike obširna skripta iz celotne in pedagoške psihologije, saj niso imeli česa vzeti v roke. Ob pomanjkanju ustreznih učbenikov na
Spodnjem Štajerskem za knjigovodske zadružne kadre sem izdal računski priročnik Ljudsko ra-čunico, ki so jo uporabljali tudi učitelji. V letih 1958 in 1961 sem prejel Kidričevo (odkupno) nagrado za spisa s področja rehabilitacije invalidov ter vzgajanja razvojno motenih otrok in mladostnikov. V več primerih sem bil tudi urednik. Uredil sem več publikacij, pri marsikateri pa sem bil član uredniškega odbora.«
— Nekateri menijo, naj se človek posveča ožjemu poklicu. Ti si posegal v številna družbena področja. Kaj te je vodilo pri tem?
»Potrebe. V dobi med obema vojnama se je moral učitelj razdajati kot prosvetni delavec na vasi na številnih področjih, po osvoboditvi leta 1945 pa je bilo posebno na Spodnjem Štajerskem po štiriletni kruti nacistični okupaciji v letih obnove treba zaorali ledino na političnem, gospodarskem, socialnem in kul-turnoprosvetnem področju. Izobraževanje ob delu takrat ni bilo organizirano, strokovnega poglabljanja je bilo zelo malo. Nadaljnji študij ob delu je bil možen le ob zelo zelo težkih življenjskih razmerah. Le malo je bilo takih, ki so se mu lahko posvetili. Treba je bilo veliko močne volje in trdnih živcev!«
— Kaj šteješ za svoj največji uspeh?
»Da smo vzgojili veliko zelo dobrih učiteljev.«
— Položaj učitelja se je od tedaj, ko si začel svoje pedagoško poslanstvo, pa do danes spremenil. Kje vidiš spremembe in kje jih ni?
»Učitelj ni več edini šolanec ali izobraženec v naši družbi. Mislim pa, da položaj učiteljstva ni veliko boljši.kot je bil včasih.«
— Svetuj današnjemu učitelju, kako naj opravlja svoj poklic, da bo imel uspehe, da bo družba z njim bolj zadovoljna in da bo tudi sam s seboj zadovoljen!
»Treba je študirati in se nenehno izpopolnjevati v teoriji in praksi. Vprašanje je, ali je vzgojenost današnjega učitelja primerna za opravljanje težkega poklica, o katerem tako radi poudarjamo, da je pomemben.
— Ob tvojem prazniku ti želimo trdnega zdravja in še mnogo ustvarjalnih let! Povej nam, kako naj ti sledimo!
»Delati, delati, delati!«
IVAN ŠKOFLEK
Nova številka mladinske poljudnoznanstvene revije Pionir, že šesta v tem šolskem letu, prinaša spet več zanimivih prispevkov, ki sojih napisali ugledni strokovnjaki pa tudi številni osnovnošolci, ki v zadnjem času čedalje bolj soustvarjajo svojo revijo.
Ce se ob teni posebej ustavimo ob rubriki Pionirjev kompas, moramo omeniti, da šolarji po vsej Sloveniji izdajajo svoja glasila. Ta glasila pa so v veliki večini prave kronike domačega kraja. V njih najdeš izčrpne podatke, ki so jih zbrali in zapisali mladi novinarji, ustvarjalci šolskih glasil. Tako je Pionir v pričujoči številki povzel gradivo iz glasila ljubljanske osnovne šole Trnovo in iz zanimivih podatkov mladih sodelavcev sestavil zapis o Trnovem in Krakovem, starih predmestjih Ljubljane.
Mladi bralci so v tej številki — poleg že ustaljene rubrike Literarne igrice — do-bilj svoi orostor tudi za prispevke o ježu in lisici. Pionir je ježa predstavil v prvi letošnji številki, lisico pa tretji, in povgbili bralce, da popišejo svoja srečanja in doživetja s tema živalima.
Ko prikazujemo vsebino šeste številke Pionirja, moramo posebej opozoriti na prispevke, ki jih uredništvo objavlja kot gradivo za lažje izvajanje raziskovalnih nalog. Tako najde bralec v tej številki sestavek Kako spoznamo golo drevje; navezuje se na raziskovalno nalogo Najdebelejšega drevesa v domačem kraju. Tistim, ki bodo popisovali drevesa v zimskem času, bodo napotki iz tega članka zelo koristni. Zanimivi Članek, ki ga je napisal znani strokovnjak prof. Ciril Jeglič, bodo s pridom lahko uporabili tudi pedagogi in mentorji. Med osrednjimi članki je tudi prispevek Zimski šeste roko tnik. Opis zimskega nočnega neba v naših krajih bo z besedo in sliko marsikaterega bralca napotil k opazovanju lepih ozvezdij, ki so pri nas najlepša ravno pozimi. Na ta članek se navezujejo tudi drobni prispevki v rubriki Pionirjev leksikon, ki govore o svetlosti in barvi zvezd, o svetlobnem letu kot astronomski dolžinski enoti in še o čem; ter s tem pomagajo k večji razumljivosti glavnega članka.
Pionir posveča tokrat posebno pozornost tudi našemu očaku Triglavu, o katerem bo v letošnjem jubilejnem letu prvega vzpona nanj (200 let!) povedanih še veliko besed. Ob krajšem besedilu so objavljeni izredno lepi izvirni posnetki naše najvišje gore, zlasti pa čudovita naslovnica mojstra fotografije, Marjana Smerketa.
In slednjič v opisu Pionirja ne smemo mimo daljšega sestavka z naslovom Nasprotne barve. Z njim se nadaljuje serija člankov naših uglednih likovnih pedagogov, ki skušajo v njih mlade bralce naučiti razumevanja likovne umetnine.
Med drugimi rednimi rubrikami (Svet tam spodaj, iz albuma slovenske fotografije, Kaj, kdo, kdaj, kje, kako, zakaj. Pionirjevi vozli itd.) omenimo še prispevek Glasbila na srednjeveških freskah v Sloveniji. Z njimi uvaja Pionir bralca v svet glasbenih instrumentov in se tako navezuje na etnomuzikološko raziskovalno nalogo Ljudska glasbila in otroška zvočila, ki je bila razpisana v peti številki. Uredništvo pričakuje, da bo tudi na to privlačno nalogo velik odziv, posebno še, če bodo spoznali njeno vrednost tudi pedagogi.
IZDELKI EMONE,
MESNE INDUSTRIJE ZALOG, ZA ŠOLSKE KUHINJE
Med številnimi proizvajalci in predelovalci mesa zavzema podjetje Emona, mesna industrija, Zalog, ugledno mesto, saj ponuja bogat izbor in kakovostne izdelke.
Dober jedilnik vsebuje vsak dan tudi meso in mesne izdelke.
Da bi dobili pravo predstavo o proizvodnji Emone, mesne industrije Zalog, naj povemo, da ima to podjetje vedno na voljo: sveže meso (govedino, svinjino in teletino), klobase vseh vrst in trajnosti, izdelke iz suhega mesa konzerve (paštete, gotova jedila) in vakuumsko pakirane izdelke.
Dobavna služba podjetja povezuje vse slovenske občine in občine drugih republik, s katerimi je sklenila pogodbe.
Šole so redne odjemalke podjetja Emona, zaželeno pa je, da bi se vsi, ki vodijo šolske kuhinje, ob anketni pokušnji seznanili z izborom in s kakovostjo' izdelkov. Prav gotovo bo tako povpraševanje po izdelkih Emone še večje. Več šol kakega območja naj bi naročilo blago v posameznih obdobjih in glede na potrebe. Tako bi olajšale dobavo in se načrtno izognile nepotrebnemu zastoju.
Izdelki iz obsežnega izbora so še posebno primerni za prehrano v šolah, saj imajo veliko prehrambeno vrednost in jih lahko zelo preprosto pripravite. Za šolske malice priporoča proizvajalec vse klobasičarske izdelke in paštete (za sendviče in narezke), ki jih lahko hitro servirate.
Gotove jedi (golaž, vampi, sarma, klobasa v zelju, fižol s klobaso, tortelini v omaki in segedinski golaž) so kakor nalašč za kosila.
Jedi samo pogrejete in ponudite.
Vodje šolskih kuhinj bodo lahko po teh podatkih izbrali svojega dobavitelja in sestavili načrt nakupov za letošnje šolsko leto.
J
»

ogo
; 0
piša
sloV(
Ma
pref
drža slov drže Pa n
Novi
Pk
iati ]
Preč
Prav
:koie
ske
tvo
'ens
GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE
VEGRAD
VELENJE, PREŠERNOVA 9

Posebna šola, Velenje	Gimnazija, Velenje	Osnovna šola,grajena po polindustrijskem
sistemu
Osnovna šola Velenje
Kil
Telovadnica v Šoštanju, grajena po sistemu Vemont

Tovarna prostorninskih elementov
(celic), Velenje
Vzgojnovarstveni zavod Velenje "
projektira, gradi, popravlja, preureja, izvaja vsa zaključna dela, proizvaja gradbeni material in elemente.
šalo
e o >ov( fiian ;ak( iste
U
(odi . T, ;tud e v< 'airr fato
ločil Taj ] Tare
h
d
s!
g
n
Letos praznuje VEGRAD 20-letnico svojega obstoja. Leta 1971 so uvedli polindustrijsko gradnjo z uporabo tunelskih opažev, leta 1974 proizvodnjo armirano-betonskih montažnih konstrukcij VEMONT v Selu pri Velenju, leta 1977 pa industrijsko proizvodnjo raznih objektov v velenjski tovarni. Pri industrijski gradnji objektov izdelajo 80 % sestavin v tovarni, 20 % pa na gradbišču. Taka gradnja je racionalna, izvedljiva v sprejemljivih rokih in sodobna. Kakovost je zagotovljena.
VEGRAD je zgradil že več vzgojnovarstvenih zavodov, osnovnih, posebnih in srednjih šol ter domov za učence in študente.
Podjetje ima v svojem proizvodnem programu tudi tlakovce, travne plošče in druge izdelke za urejanje okolice.
Natančna pojasnila o cenah, rokih in pogojih dobite osebno, pismeno ali telefonsko na številko:
fBfc (063)850-250
0
h
v
s
p
r
r
1
Kaj
; L Pra\ Tev. •orn
Jejo
Veg;
ugoi nost nap, !ln d
Tube
Neg
Prev
fličr
Timi
kirr
»Kladivo« kuje
0S°vor z urednikom ista napredne slovenske mladhe na Koroškem Jarirom Malqem
Odgovornega urednika časo-f1153 KLADIVO, lista napredne mladine, JANKA
venske
LEJA sem ob srečanju
xl0Vc>
Mal
^Poznala po Kladivu, ki ga je ■ rzal y roki (številka 7). Na na-L°vvni strani štiri močne roke, ki L Ze drog rdeče zastave, naslovi napovedujejo: Uporabljajmo r°venščino, Oktobrska revolu-pa> ZDA izzivajo...
L 'j' Kdaj in zakaj ste začeli izda-^ n Kladivo? — sem vprašal tega izdanega mladega bojevnika za Ptavice koroških Slovencev. Ta-p°*e nam je odgovoril: i'' Skupina dijakov s sloven-§>mnazije v Celovcu, ki je za-a študirati na avstrijski uni-rZl> je ob srečanju z levo strujo .en tamkajšnjo študentsko i ^dino, začela izdajati časopis La 1970. Narodnostno vpraša-|le srno začeli proučevati iz te-be‘Jev marksizma in leninizma. K^-Ultati so bili kmalu očitni: raceli smo razumevati, da je av-rn]ska uradna politika naper-jLna proti interesom narodnih £,arijšin in ščiti interese nem-tj 8a nacionalizma. Po drugi ! rani smo začeli spoznavati, da ^ se koroški Slovenci v zadnjih r. en letih klavrno in neučinko-| t0 borili za svoje pravice.« st~~~ Oblika boja?—Uspehi za-f °Pstva slovenske narodnostne Fanjšine niso bili vidni zato, ker bilo to zastopstvo ozko pove-favno z obema največjima poli-f enima strankama v Avstriji — z strijsko socialdemokratsko [tanko in avstrijsko ljudsko F tanko. Ti dve vladni stranki sta
$k^0V°rn' za to’ se manj*tn"
L ? vprašanje po drugi vojni ni psevalo in ni rešilo po določilih rVstrijske državne pogodbe. Obe L a. ni stranki sta se povezovali s j, mičnimi zastopniki manjšine. r.nvezovanje je hromilo narodno IJbanje, ker je gnalo koroške ovence »v objem« teh strank. Manjšinska politika se je izražala deklarativni politiki, ki ni imela Pore med slovenskim prebival-^v°m, saj ni ^jja v akciji za slo-,ensko enakopravnost.
—- V čem se je to gibanje izra-— Slovensko prebivalstvo e ostalo osamljeno, ker ga od-=0vorni politični dejavniki med , anjšino niso sistematično učili, ^ako naj uvaljavlja in izbojuje pravice, ki so deklarirane v enu avstrijske državne po-
iste Čil
’°dbe.
To spoznanje mlade slovenske udentske levice v letu 1970 nas e vodilo do prepričanja, da mo-• t®0 zapisane pravice izterjati;
smo izvajanje nekaterih do-> cd 7. člena vzeli sami v roke. To ‘aJ bi bij začetek poti iz tedanje katodne zagate.
Akcije za dvojezične topografske napise, z njimi smo začeli prav mi, so dale nove pobude. S temi akcijami smo dosegli dvoje: na eni strani smo močno dvignili narodno zavest koroških Slovencev, po drugi pa smo začeli spoznavati, da koroški Slovenci v tem boju nismo sami. Spoznali smo, da je kljub neugodnemu razmerju sil v Avstriji, ki delujejo v prid reakcije, vendar mnogo nemško govorečih Avstrijcev, ki so se pripravljeni aktivno vključiti v naš boj. Hkrati s tem spoznanjem smo začeli ceniti slavno tradicijo naše novejše slovenske zgodovine, ki govori o protifašističnem boju slovenskega naroda v drugi vojni.
Notranja diferenciranost našega gibanja, različni nazori in prepričanja so se morali strniti v eno, da bi bili močnejši navzven. Tako kot je našla Osvobodilna fronta slovenskega naroda enotno platformo v boju proti fašizmu, tako naj bi mi, koroški Slovenci, našli skupen jezik na narodnostni osnovi. Zavzemati se moramo za politično in akcijsko enotnost vseh političnih struj med koroškimi Slovenci za dosego narodne enakopravnosti na temelju 7. člena avstrijske državne pogodbe.
Tesna notranja enotnost je pogoj za uspešno borbeno zavezništvo z demokratičnimi silami v sami Avstriji in merilo za uspešno naslonitev na matični narod v Sloveniji.
— Kako doseči enotnost? — To enotnost je mogoče doseči tako, da se enakopravno vključijo v prizadevanja za enakopravnost vse politične struje med koroškimi Slovenci po zgledu OF. Nekaj uspehov smo tudi že dosegli. Po akciji za dvojezične topografske napise smo začeli vključevati v naše gibanje demokratične sile — nemško govoreče avstrijske somišljenike, kar se je prvič izrazilo leta 1973 z ustanovitvijo Solidarnostnega komiteja za pravice koroških Slovencev v Celovcu. Skupno smo nastopili proti preštevanju, tako katoličani, socialisti in komunisti. Že prej, oktobra leta 1972, se je pokazal prvi uspeh v povezovanju koroških Slovencev z demokratičnimi avstrijskimi silami. Avstrijski demokrati so korakali z nami po celovških ulicah. To je vlilo našim ljudem veliko upanja, ker smo tako pokazali, kako bi prišli iz narodne izolacije.
Solidarnostno gibanje se je razširilo po vsej Avstriji. Se danes je na Dunaju solidarnostni komite. Tu uspešno deluje tudi Klub slovenskih študentov, ki ima na znotraj poenoteno akcij-
Ocene — merilo znanja?
sko politiko glede na neizpolnjena določila 7. člena.
Pobudo za akcijo za pridobitev solidarnostnih komitejev so dali: skupina okrog lista Kladivo, Klub slovenskih študentov na Dunaju in literarna revija Mladje.
Solidarnostno gibanje smo razširili tudi med politiki v manjšini. Ustvarili smo zavedno narodno jedro, vendar nismo mogli pridobiti širših krogov.
Poleg teh akcij navzven hočemo naučiti našega človeka na vasi, podeželju, da bo začel uporabljati slovenski jezik.
— Kje lahko koroški slovenski kmet in delavec slišita slovensko besedo? — Imamo kraje z večjim in kraje z manjšim številom narodno zavednega prebivalstva. Na žalost pa imamo na strnjenem dvojezičnem ozemlju tudi več krajev, kjer ni več slišati slovenske besede. Slovenski kmet in delavec slišita slovensko besedo večinoma v cerkvi, v slovenskih kulturnih in drugih terenskih društvih ter v ožjem zasebnem krogu.
— Kakšne pritiske izvajajo?
—	Najvažnejši je ekonomski pritisk na sproletariziranega kmeta, ki jih bo vedno več; na delavca, ki je prisiljen, da zaide v industrijsko središče, ker mu zemlja ne more dati dovolj. Takšni industrijski kraji so ponavadi tudi narodnostno odtujeni, tod doleti poleg socialnega pritiska našega delavca še narodnostni pritisk.
— Kako proletarizirajo slovenskega kmeta? — Socialna sestava slovenskega prebivalstva kaže, da je večina naših kmetov maloposestnikov, ki imajo v obrobnih, za razcvet kmetijstva neprimernih krajih, košček zemlje. Ker jim zemlja ne daje dovolj, iščejo dopolnilni zaslužek drugje. Tu je še konkurenca velikih kmetijskih združenj, ki malega kmeta pogoltnejo, saj dajejo prednost veleagrarnim proizvajalcem. Le-tem pa naš kmet težko konkurira.
— Kladivo, udarno zveneče
—	kako kuje? — Od vsega začetka je glasnik in usmerjevalec naših hotenj, bojišče mnenj. To svojo nalogo vidi v prihodnje v tem, da se bo trudil za vzpostavitev enotnega jezika med vsemi koroškimi Slovenci in da bo v ta svoj koncept sistematično vključeval avstrijske demokratične sile. Zavedamo se, da je vprašanje narodne enakopravnosti v bistvu vprašanje demokracije v naši državi.
— Kdo sodeluje pri Kladivu?
—	V glavnem so »kovači« slovenski študentje. Tudi nekaj podeželske mladine že sodeluje z
Premalo prizadevno reševanje
Janko Malle, odgovorni urednik časopisa Kladivo, ki izhaja na Koroškem
nami. V uredništvu nimamo nemško govorečega člana, dajemo pa jim prostor v listu in smo odprti za vsako objektivno in pošteno polemiko ob raznih priložnostih. Letos smo izdali 8 številk, radi pa bi dosegli, da postane Kladivo mesečnik.
— In vaša disertacija, ki jo delate v Ljubljani? — Naslov naloge je »Odnosi med KP Avstrije in Jugoslavije«. Z njo sledim svoji opredeljenosti in nameravam tako tudi nadaljevati. IVAN CIMERMAN
Na rob diafilma o 0. Župančiču
Na mariborski univerzi je v tem študijskem letu vpisanih 8937 študentov, od tega 4325 rednih in 4612 študentov, ob delu. Mariborska univerza je tudi edina v Jugoslaviji, ki ima vsa leta več študentov ob delu kot rednih študentov. Zanimivi so tudi podatki, od kod prihajajo mladi študirat v Maribor. S koroško-štajerskega območja je 40% študentov, iz Zasavja-Savinjskega 18%, Podravja in Pomurja 13 %, iz Ljubljane 9%, j’ primorsko-notranj-skega območja 8% in iz Dolenjske 3%. Na mariborski univerzi je do lanskega septembra diplomiralo 14.712 študentov, od tega kar 53 % študentov ob delu. Vsi ti podatki nam dajejo številne možnosti za primerjave. Vedno boljše kažejo problemi študentov ob delu, ki jih je na mariborski univerzi iz leta v leto več. Tem problemom bodo morale posvetiti več pozornosti predvsem delovne organizacije, ki bodo svoje študente pravilno usmerjale v študij in poznejši poklic. Namen našega pisanja pa ni obravnava problematike študija ob delu, temveč kritičen prikaz položaja obštudij-skih dejavnosti mariborskih študentov. Pri UK ZSMS v Mariboru so obštudijske dejavnosti organizirane podobno kot druž-
Čas in poteza
Jubilejni čas, posebno ko slavimo stoto obletnico velikega pesnika izbrušene in klene slovenske besede, ne more biti samo enkratna priložnost spominjanja, ampak je lahko čas vsestranskega spoznavanja pesnikove ustvarjalnosti.
Vse to smo imeli v mislih, ko smo se pri Sava filmu odločili, da posnamemo nov, barvni diafilm o Otonu Župančiču.
Ker dihata iz njegovih verzov lepota in blagoglasnost pokrajine, kjer je prvič spoznaval življenje, kjer se je začel zavedati bogastva narave in pisanosti človeškega bivanja, smo skušali ujeti na filmski trak njegovo rodno Belo krajino in kraje, kjer se je s strmečimi očmi zazrl v svet.
Od začetka do konca diafilma se zarisujejo postaje njegovega plodnega življenja, dokumentarni posnetki spreminjajočih se potez pesnika, ki je iz fanta dorasel v zrelega moža, v zanosnega, globoko se zavedajočega ustvar-
jalca v usodnih trenutkih slovenske zgodovine.
Fotografije nam posredujejo intimno podobo pesnika in slovesne, izjemne trenutke v njegovem življenju. Vse to pa je celota, čas sedemdesetih let, razpet med hlapčevanjem slovenskega naroda tujcu in izjemnim naporom teptanega ljudstva, da svobodno zaživi svoje življenje.
Spremno besedilo je napisal prof. Janez Mušič, urednik pri založbi Mladinska knjiga. Ni ga napisal samo kot prilogo k diafilmu, kot razlago slikovnega gradiva, temveč kot tehtno besedo o pesniku in njegovem delu. Učitelj slovenskega jezika bo našel v njem dragocen vir podatkov o pesnikovem življenju in delu.
Še bolj celostno pa se bo v razredu zarisala pesnikova podoba, če bodo učenci višjih razredov osnovne šole in srednjih šol prisluhnili Župančičevim verzom na kaseti z naslovom Ti kondor, soncu brat.
G. K.
bene organizacije in društva. Te dejavnosti so zelo pomemben dejavnik pri oblikovanju osebnosti mladega človeka. UK ustanavlja društva in druge oblike delovanja s področja kulture, telesne kulture, tehnične kulture in podobnih dejavnosti. Tako deluje pri UK ZSMS center pokrajinskih klubov, ki usklajuje delo pokrajinskih klubov študentov na univerzi. Prav tako deluje v Mariboru študentski servis, Mednarodni klub prijateljstva ipd. Kot smo zapisali že v uvodnih vrsticah, so obštudijske dejavnosti pomemben dejavnik razvoja mladega človeka. Prav zato bi jih morali še bolj jasno opredeliti in zagotoviti zanje denar. K temu bo prav gotovo veliko prispeval tudi samoupravni sporazum o obštudijskih dejavnostih študentov mariborske univerze. In kakšno je trenutno stanje teh dejavnosti? Vse prej kot rožnato.
Poglejmo primer. KUD »Študent« ima že nekaj časa veliko težav zaradi pomanjkanja prostora in denarja. Kljub velikim uspehom, ki jih je v zadnjem času doseglo to društvo, so še vedno odvisni od trenutnega finančnega položaja. Vse sekcije društva so v težkem položaju, še posebej akademski pevski zbor Boris Kraigher, folklorna sekcija in plesna skupina Point. Vzrokov za takšno stanje je več. Financiranje se bo verjetno uredilo šele s podpisom samoupravnega sporazuma o obštudijskih dejavnostih študentov, v KUD »Študent« pa menijo, da se bo moral spremeniti način financiranja društva pri Zvezi kulturnih organizacij. Doslej so pri financiranju upoštevali le točke programa, ne pa tudi obsega in pomena. Na rednem letnem občnem zboru društva so glede na nastalo problematiko sprejeli več sklepov. Menijo, da se je treba na ravni univerze zelo jasno pogovoriti o daljnoročnih rešitvah. Na skupni seji predstavnikov univerze, izobraževalne skupnosti, društva in ZKO, naj bi opredelili tudi resnično vlogo in-pomen tega društva v širšem slovenskem prostoru.
Predvidene rešitve bodo verjetno veliko prispevale k reševanju zelo pereče problematike. To pa bo treba rešiti čim prej tudi zaradi velikega pomena, ki ga ima društvo pri razvijanju kulturnih dejavnosti študentov. Povsem neprizadeto pa ne smejo stati ob strani posamezne VTOZD mariborske univerze. Ne sme nam biti vseeno, ali se študentje dejavno udeležujejo različnih akcij s področja kulture, ali ne.
MARJAN TOŠ
Zadeva marksističnega krožka je ne le študij Marxovih besedil, temveč tudi marksistično obravnavanje različnih življenj-skih vprašanj. To so sprevideli tudi člani marksističnega krožka gimnazije Miloš Zidanšek v Mariboru. Njihovi sestanki so prav Množični, le škoda, da se jih ne udeležuje še več učiteljev.
Tako je bilo tudi pred nedavnim, ko so v krožku razpravljali ° večno občutljivem vprašanju: kako pravično ocenjevati. Kakor je med učitelji občutljivo vrednotenje in merjenje njihovega pedagoškega dela, tako je za učence zmeraj občutljivo vPtašanje preverjanja in ocenjevanja njihovega znanja in spo-sobnosti. Zato je treba o tem samoupravno, odgovorno razpravljati. Da bi bili uvodi zanimivejši, skušajo člani krožka najti živahnejše oblike svojih »referatov«. Tokrat sta »uvodni mferat« pripravili učenki drugega razreda gimnazije Mojca in
Lučka.
določajo
Redpisi
[L.: Najprej nekaj podatkov iz F avilnika o ocenjevanju učen-|0V' Učitelji med šolskim le-L 01 sProti preverjajo in ocebju-Vg 0 °hseg in kakovost učenče-znanja. Pri tem upoštevajo ugotovitve o učenčevih sposob-
naPrehdetnjegOVO Prizaduevnost’ in rti K’ razvoJ njegovih učnih
ral e'0vn‘h sposobnosti za upo-nip° Pridobljenega znanja in |)regOVo vzgojenost. Učitelji L]-vVerjaj° znanje učencev na ra-lT1?6 načine v skladu s sodob-lk' ' Pe<dagoškimi in psiholo-Mmi dognanji o ocenjevanju. r enjevanje ne sme bitičasovno
strnjeno pred ocenjevalno konferenco.
M.: Pri ocenjevanju učenčevega znanja iz posameznega predmeta je treba upoštevati sodelovanje v celotnem vzgojnoi-zobraževalnem procesu. Za preverjanje in ocenjevanje učenčevega znanja se uporabljajo različni načini, ki ustrezajo posameznim učnim predmetom. Ti načini so zlasti ustno spraševanje, pisne, grafične oblike. V vsakem polletju ali v vsaki izmeni sta dve ocenjevalni obdobji. V vsakem obdobju učitelj najmanj dvakrat preveri in oceni učenčevo znanje. Pri ocenjevanju znanja mora ravnati učitelj z
učencem pedagoško neoporečno. (Omenili sva nekaj najpomembnejših točk iz pravilnika, zdaj pa poglejmo, koliko so ocene objektivno merilo znanja.)
L.	: Pred leti so delali raziskavo na neki srednji šoli (dr. Bujas) pa tudi osnovnih (mag. Plemenitaš), tako da so dali isto nalogo oceniti različnim učiteljem. Te naloge so čez leto dni spet dali oceniti istim. Ocene so bile zmeraj različne, gibale so se celo od 1 do 5. Iz tega je torej razvidno, da učiteljevo ocenjevanje ni niti nepristransko, niti zanesljivo, niti natančno. Prav zato bi morali vprašanje ocenjevanja učencev podrobneje proučiti.
M.	: Kaj je pravzaprav ocenjevanje? V bistvu je to merjenje. Učitelj sam nima drugega merilnega instrumenta kot svojo zavest, presojo. Vemo pa, da se ta iz dneva v dan spreminja, odvisno od razpoloženja. Pri ocenjevanju nastopa poleg merjenja še učna snov, učenčevo znanje in instrument ali izpraševalec. Zanimivo je tudi, kaj učitelji sploh ocenjujejo. Skoraj vsak pravi, da učenčevo znanje. Samo... Kaj sploh je učenčevo znanje? To, kar učitelj ocenjuje, še zdaleč ne. To so le učenčevi odgovori. Med Znanjem in odgovori pa je razli-
ka. Poglejmo si malo odgovore. Ti imajo vsebinsko in oblikovno stran. Vsebina je odvisna predvsem od učenčevega znanja, oblika pa v glavnem od njegovih sposobnosti izražanja in oblikovanja stavkov. Če pogledamo učence, jih ločimo predvsem takole:
—	nekateri se lahko izražajo, hitro oblikujejo misli;
—	drugi so okornejši, teže razvijajo misli, ne morejo natančno izraziti tistega, kar znajo.
Navadno se dogaja, da učitelji tako precenjujejo znanje prvih, podcenjujejo pa druge.
RAZLIČNI UČITELJI, RAZLIČNE OCENE
L.: Razlike so tudi med izpraševalci. Eni zahtevajo odgovore, ki so dobesedno taki, kot so jih sami podali, in tako učenca, ki pove to s svojimi besedami, slabše ocenijo. To ni prav. Za preverjanje znanja imamo predvsem dva načina: ustnega in pisnega. Ustni odgovori: tu je važno, da se učenec hitro odzove in se znajde. Imamo učence, ki se znajo bliskovito odzvati na vse hotne in nehotne reakcije izpraševalca. Ta se niti ne zave, koliko sodeluje z učencem pri odgovarjanju. Učenčeva iznajdljivost pa je odvisna predvsem od učenčeve inteligence, hitrost odzivanja pa je le delno povezana z znanjem. Na ustne odgovore vplivajo še drugi dejavniki. Eden izmed teh je tudi učenčeva ču-
stvenost. Vsako spraševanje spremlja vznemirjenost, močna čustvena napetost. Rahla vznemirjenost ponavadi dobro vpliva na odgovarjanje, ker učenca sili, da se zbere. Toda močna čustva so neugodna, saj povzročajo tremo. Zaradi treme pa so odgovori nejasni, negotovi, nespretni. Čustveno bolj odporni učenci, če lahko tako rečemo, bolje vozijo. Tako je pri ustnem odgovarjanju, ko učenca pred poslušalci javno opominjajo za spodrsljaje in napake; to pa navadno negativno vpliva nanj. Poseben vpliv na odgovore ima tudi to, da sta učenec in učitelj pri ustnem odgovarjanju v neposrednem stiku. Zato lahko vpliva na oceno tudi to, kako simpatizira učitelj z učencem, učenčev glas, nastop, vedenje.
M.: Kratko lahko povzamemo, da je največja ovira pri ocenjevanju to, da učna snov ni dostopna neposredno. Učitelj lahko oceni le odgovore, ne pa učenčevo znanje. Odgovori pa, kot smo že povedali, so odvisni od več dejavnikov: sposobnosti izražanja, hitrosti odzivanja, čustvene odpornosti.
L.: Poglejmo še malo izpraševalca. Temeljno vodilo je, da je rezultat, torej ocena, določena samo po snovi, ki jo merimo, in popolnoma neodvisna od izpraševalca. Toda danes ponavadi ni tako. Ocena je nemalokrat bolj odVisna^d učitelja kot od učen-
čevega odgovora; tako je dostikrat za učenca bolj pomembno, kdo ga sprašuje, kot pa poznavanje snovi. Učitelju manjka predvsem objektivno merilo. Če bi bilo določeno stalno merilo ocenjevanja, potem razpoloženje in vse drugo ne bi bilo tako pomembno. Tako pa učitelj sam niti ne ve, koliko učne snovi, ki jo predpisuje učni načrt, mora učenec obvladati za določeno oceno. Ta ocena je odvisna od učiteljeve dobre volje, mnenja. Vsak ima v sebi izoblikovano neko svojo mersko lestvico, eden je bolj mil drugi strožji, natančen. In spet so razlike. To se lepo vidi, ko se ob koncu osnovne šole učenci vpišejo na srednje šole. Nemalokrat nastanejo velike razlike v ocenah med odličnjakom z ene in druge šole.
M.: Poglejmo si še malo pisno preverjanje znanja, ocenjevanje pisnih izdelkov. Vsi učenci so postavljeni pred isto nalogo. To je dobro. Vendar zajema naloga ponavadi le ozek del učne snovi. Pisne izdelke lahko ocenjuje učitelj na več načinov.
— Navadno ocenjuje naloge zapovrstjo. To je podobno kot pri ustnem izpitu. Tu ima največji vpliv na ocenjevanje splošno učiteljevo merilo. Zgodi se, da ga med popravljanjem spremeni, če so rezultati drugačni, kot je pričakoval. Ta način je dokaj slab.
(Prihodnjič naprej)
Vir nove kulture
Kaj pomeni prosti čas za vsestranski razvoj osebnosti, se za- _ vemo šele takrat, ko ga ne dojemamo več kot nasprotje delu. Dokler so pojmovali prosti čas kot nasprotje delu, so ga tudi drugače vrednotili. Za vrhnje družbene sloje, ki jim je nekoč delo pomenilo grdo in slabo stran življenja, je bil prosti čas privilegij in vir elitistične kulture. V času, ko je prosti čas pomemben za nabiranje moči in povečuje storilnost, ker delavec v njem vzpostavlja po naporih porušeno ravnovesje, dobi prosti čas predvsem gospodarno vrednost. Koristen je toliko, kolikor je nujen za povečanje storilnosti, presežek tega pa je čista izguba; lahko postane celo škodljiv, ker navaja človeka na lenarjenje in zmanjšuje delo. To je obdobje, ko so v čislih zlasti rekreacijske dejavnosti telesne na-• rave in tiste oblike zabave, ki človeka sproščajo po utrujenosti.
Novo pojmovanje prostega časa pa se razvija takrat, ko pojmujemo celostno človekovo dejavnost kot izraz in pogoj njegovega razvoja. Celo več: v tem trenutku spoznamo, da je delo v proizvodnem procesu lahko cokla v vsestranskem razvoju osebnosti, ker človeka, vpetega v strog delovni postopek, ki se mu kot proces odtujuje, zasužnjuje in ne razvija več njegovih sposobnosti. Prosti čas je tedaj pribežališče pred stiskami, obdobje dneva, tedna ali leta, ko se prične šele resnično, človeka vredno življenje. Do takega vrednotenja prostega časa so se dokopali najpogosteje tam, kjer niso zmogli preprečiti odtujitve dela. Izhod pa je v tako spremenjenih družbenih odnosih, v katerih človek svobodno zdnt-
stitev in razvoj človekovih socialnih potreb.
Samoupravljanje je temelj nove vrednosti prostega časa. Človek premaguje pojave odtujitve dela s tem, da obvladuje delovni proces, upravlja z delom in njegovimi dosežki in samoupravno načrtuje razvojne spremembe. Na temelju tehnološkega in gospodarskega napredka zmanjšuje čas, nujno potreben za izvajanje tistih delovnih postopkov, ki se jim človek mora preprosto podrediti, ne da bi lahko obenem sproščal svoje ustvarjalne in intelektualne zmogljivosti. Take dejavnosti, ki potekajo v času obveznosti, tudi svojevrstno disciplinirajo človeka: mu do podrobnosti določajo ravnanje. Prosti čas pa je tisti, ki omogoča ne samo počitek in rekreacijo, temveč tudi razmah vseh drugih dejavnosti v konkretnih okoliščinah, s katerimi zadošča posameznik svoje potrebe, interese in smotre. To obenem pome-
žuje delo in so dejavnosti prostega časa le dopolnilo, potrebno za požlahtnitev dela ter boljšo zado-
ni, da so lahko dejavnosti prostega časa pogosto pestrejše, bogatejše kakor dejavnosti v času obveznosti, s tem pa tudi zelo pomembne za vsestranski razvoj osebnosti, človekovih sposobnosti in lastnosti.
Prav s tem se brišejo ostre meje med delom in prostim časom, ostaja le ločnica med obveznimi dejavnostmi in dejavnostjo v prostem času. Dejavnosti prostega časa in dela se prepletajo še posebno na področju urejanja medsebojnih odnosov in dejavnosti zunaj tistih delovnih nalog, ki smo jih do nedavnega imenovali ožje delovno mesto.
Prosti čas zdaj dopolnjuje delo prav s tistim človeškim, ustvarjalnim razmahom, ki sicer tudi terja napore in energijo, toda ob teh dejavnostih se človek bolj neomejeno pristno potrjuje, humanizira, skratka, je lahko srečen. V teh celostnih spletih prostega časa izpolnjuje človek samega sebe onkraj nujnosti in razvija novo kulturo dela, samoupravljanja in prostega časa.
Prosti čas torej ni namenjen predvsem zabavi in ne predvsem takim kulturnim dejavnostim, kot so gledališče, folklora, zborovsko petje, lutkarstvo, čitalništvo, pa tudi ne zgolj športu in turizmu; to je namreč del dela in prostega časa. Skozenj potekajo še druge raznotere dejavnosti, kakor na primer tehniške dejavnosti, različni interesni »konjički«, nova-torsko delo, poskusi proizvodnega in družbeno organizacijskega načrtovanja, izdelava različnih projektov po zamislih, ki jih posameznik ali skupine skušajo v svojem ustvarjalnem zagonu pokazati, snovanje novih idej, samoupravne spodbude, izobraževanje, umetniško in znanstveno iskanje; skratka de-
Ali povezati pedagoški tisk?
Tisti, ki razporejajo družbeni denar, so vedno pred težko nalogo, kako ustreči potrebam različnih izvajalcev družbenega dela in obenem najbolj smotrno izkoristiti zmeraj preveč prazno družbeno blagajno. To je nedvomno vodilo tudi predlagatelje pri Izobraževalni skupnosti Slovenije, da so predlagali združitev obeh ključnih slovenskih pedagoških časopisov Sodobne pedagogike ter Vzgoje in izobraževanja. V predlogu je tudi odmev integracijskih procesov v šolstvu, ki naj izboljšajo razporeditev kadrov, prostorov, pripomorejo k gospodarni uporabi denarja in izboljšajo organizacijo tehničnega dela.
Zavod SR Slovenije za šolstvo in Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, ki izdajata vsak svojo strokovno revijo, se s predlogom o združitvi ne strinjata. Svoje stališče utemeljujeta predvsem s tem, da imata reviji različno opredeljen koncept. Sodobna pedagogika obravnava predvsem znanstveno pedagoške izsledke in izsledke pedagoških panog, povezovala naj bi pedagoške delavce, jim s teoretičnimi dognanji budila zanimanje za študij in jim posredovala novosti pedagoške znanosti. Vzgoja in izobraževanje obravnava teoretična in praktična vprašanja vzgoje in izobraževanja in je bolj usmerjena k aktualizaciji in uporabi strokovnih dognanj za obogatitev vzgojnoizobraževalne prakse. Seznanjala naj bi peda-
goške delavce z najnovejšimi dosežki, načrti, razvojem in izkušnjami v vzgoji doma in po svetu. Spričo različnih konceptov, čeprav se medsebojno dopolnjujeta, ne bi bilo torej prav, če bi hoteli reviji združiti. Združevanje bi lahko bistveno okrnilo možnost uveljavljanja novih idej, predlogov in usmerjanja permanentnega usposabljanja učiteljev, hkrati pa bi zaradi razmeroma skromnejše razvitosti pedagoškega tiska v Sloveniji to pomenilo dodatno siromašenje vzgajanja in izobraževanja, menita izdajatelja obeh revij. Tudi struktura naročnikov obeh časopisov se le delno prekriva, kajti Vzgoja in izobraževanje ima spričo svojega koncepta širok krog naročnikov v delovnih organizacijah doma in v tujini, Sodobna pedagogika pa ima pretežno individualne naročnike. Obe reviji imata tudi posebno zaledje sodelavcev, pa tako prav zaradi različnosti pokrivata širšo strokovno in znanstveno dejavnost. Zaradi navedenih utemeljitev, menita izdajatelja, združevanje revij ne bi bilo smotrno.
in založništvo, ki je z vsebino odgovora obeh izdajateljev revij ■ seznanila izvršni odbor. Kaže, da niti predlog o združitvi niti zavrnitev predloga še nista dokončna. Vprašanje sodelovanja med pedagoškimi časopisi se je odprlo tudi na seji izdajateljskega sveta Prosvetnega delavca, ker bi vendarle kazalo razpravljati o tesnejših stikih med uredništvi, zlasti pri oblikovanju skupne uredniške politike ob jasnejši opredelitvi vlog vsake od teh periodičnih publikacij, ki so namenjene v bistvu istemu krogu bralcev. Člana sveta, predsednika IO IS Slovenije Jožeta Deberška so pooblastili, naj čimprej skliče skupno se jo vseh treh uredniških odborov, da bi se pomenili, kakšne so potrebe in možnosti aktivnejšega medsebojnega sodelovanja. Takšen sestanek bo gotovo dal tudi jasnejši odgovor na vprašanje, ki je na seji izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti Slovenije ostalo brez zadovoljivega odgovora.
R. L.
javnosti, ki zahtevajo ne le akcijo ali predajo pasivnemu spremljanju nekega dogajanja, temveč napeto razmišljanje, životvorno domišljijo in nenehno različno medsebojno komunikacijo. To pa pomeni, da se ob tako razvejanem prostem času lahko bogato dopolnjuje vsestranski razvoj, posameznik pa si tudi razvija sodobno, višjo kulturo, brez katere ni dobrega samoupravljanja. Zato je nujen tudi svoboden položaj človeka v družbenih odnosih in delu, da zmore razviti aktivnosti, ki jih omogoča le ustrezen prosti čas. Samoupravna družba je nujni temelj za takšen razvoj prostega časa, saj sicer so v drugačnih družbah sloji, ki jim je na voljo bogatejši prosti čas in s tem tudi boljše možnosti osebnostnega razvoja, pa sloji, ki si takega prostega časa ne morejo privoščiti in so prikrajšani za enakovreden razvoj. Nedvomno pa je treba zasnovati tako vzgojo, da bo v njej prosti čas nujna možnost za razvoj vsestranskih dejavnosti otrok, mladine in odraslih. Prav v tem korenini nova kultura samoupravljavca,	delavca,
ustvarjalca in srečnega človeka, ki se bo take enotne kulture tudi zavedal.
RUDI LEŠNIK
Ni gradnje brez podražitev
Najživahnejša razprava na seji izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti Slovenije se je razvila ob obravnavi zahtevkov za kritje podražitev pri gradnji centrov usmerjenega izobraževanja v Celju, Tolminu in Murski Soboti. Menili so, da je povsem upravičen zahtevek, ki ga je predlagal Center poklicnih šol v Murski Soboti, ni pa mogoče popolnoma ugoditi zahtevkom Tehniškega šolskega centra v Celju in Šolskega centra v Tolminu, ker presegata merila predpisane višine gradbenih stroškov.
Ob tem se je razvnela razprava o razlikah med investicijskimi merili za visokošolske in srednješolske gradnje, ki se ne bi smela
Na seji izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti Slovenije so menili, da zavrnitev predloga ni dovolj prepričljiva. Prav tako pa ni običajna vnaprejšnja odločitev, da subvencija za Vzgojo in izobraževanje v naslednjem letu ne bo programirana. To je razvidno iz sklepa komisije za društva, družbene organizacije
Seminar o osnovah prehrane v Rodici pri Mengšu
Obvestilo
Rdeči križ Slovenije poziva občane in delovne ljudi navedenih občin, da se odzovejo krvodajalskim akcijam, ki bodo v mesecu FEBRUARJU 1978. Pri-občinski odbor v delovnih orga-
nizacijah pa aktivist, odgovoren za krvodajalstvo.
Oddelek za živilsko tehnologijo biotehniške fakultete v Ljubljani je organiziralo v svoji enoti Rodice seminar o osnovah prehrane na visokošolski ravni. Seminar je namenjen širokemu krogu udeležencev. Od prosvetnih delavcev so nanj povabljene učiteljice gospodinjstva in vodje šolskih kuhinj. Delo je organizirano v dveh delovnih skupinah s 164 udeleženci.
Dajanje krvi je odsev človečnosti, zato pričakuje Rdeči križ Slovenije, da se bodo udeležili odvzema krvi vsi zdravi občani.
FEBRUAR
LJUBLJANA-VIČ-RUDNIK 14., 23. LJUBLJANA-ŠIŠKA 10., 15., 28. LJUBLJANA-MOSTE-POLJE 3., 4., 9., 16. LJUBLJANA-CENTER 6., 8., 17., 24. LJUBLJANA-BEŽIGRAD 7., 21., 22. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Program seminarja je zelo pester in aktualen. Prof. dr. Vatovec predava fiziologijo prehrane, prof. dr. M. Salobir presnavljanje prehrane, prof. dr. M. Mi-lohnoja infekcijo in intoksikacijo z živili, prof. dr. F. Bučar presnovo in merjenje prehrambene vrednosti hrane, prof. dr.. V. Ra-gazzi pa bolezni zaradi napačne prehrane. Vsako leto sta predvidena dva seminarja. Vodi ju prof. dr. F. Bučar z Biotehniške fakultete. Seminarji predstav-
Letos bo ob demonstracijskem delu izvedena anketna pokušnja izdelkov Emona — Mesna industrija Zalog, Perutnina — Zalog, Slovin — oddelek za brezalkoholne pijače in Fructal — Alko, oddelek za brezalkoholne napitke.
V. K.
Branje za Župančičevo bralno značko
Republiški odbor Zveze bralnih značk Slovenije je na svoji zadnji seji razpravljal tudi o tem, kako se bodo bralne značke vključile v praznovanje stoletnice rojstva Otona Župančiča. Po razpravi je sklenil, da objavi za mentorje in organizatorje tole sporočilo:
Znano je že, da so se skoraj že vsi mentorji in organizatorji bralne značke odločili, da bodo letos dajali poseben poudarek Župančičevi bralni znački. Zveza bralnih značk Slovenije jim priporoča:
—	da vključijo na vseh stopnjah v sezname del vsaj po eno Župančičevo delo ali delo o Otonu Župančiču;
—	da nagrajujejo letos bralce, ki berejo za drugi program, z Župančičevo bralno značko;
—	da objavijo poseben seznam Župančičevih del (in za bralce v 7. in 8. razredu osnovne šole ter učence srednjih šol vključijo tudi dela slovenske moderne) in si nato mladi bralci za ta program pridobijo Župančičevo bralno značko;
—	da mlade bralce, ki so si pridobili Župančičevo značko, za nagrado popeljejo na ekskurzijo na Vinico.
Župančičevo značko lahko naročite pri izdelovalcu značk: Silvo Cankar, kovinsko pasarstvo, Ljubljana, Na gaju 41, tel. 51-802. Hkrati objavljamo dela, ki so jih v ta namen pripravile slovenske založbe:
ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA:
Janez Mušič: OTON ŽUPANČIČ, zbirka Obrazi, izide aprila KANGLICA, zbirka Moja knjižnica, izide januarja CICIBAN, CICIBAN, DOBER DAN, zbirka Velika slikanica, ilustr. Marlenka Stupica, izide jeseni 1978 ČEZ PLAN, faksimile, uvod J. Vidmar, že izšlo.
Evgen Lovšin: ROD IN MLADOST OTONA ŽUPANČIČA, že v prodaji.
Janez Mušič: MLADO BREZJE V MESEČINI, že v proda-
j'-
OTON ŽUPANČIČ: IZBRANE PESMI, zbirka Kondor
CANKARJEVA ZALOŽBA:
OTON ŽUPANČIČ: ČAŠA OPOJNOSTI, v kompletu zbirke Slovenska moderna, že izšlo
PREŠERNOVA DRUŽBA:
OTON ŽUPANČIČ: PESMI, že izšlo
PARTIZANSKA KNJIGA:
Josip Vidmar: OTON ŽUPANČIČ, zbirka znameniti Slovenci, že izšlo
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE:
OTON ŽUPANČIČ: MLADA POTA, spremna beseda B. Gerlanc, že izšlo
OTON ŽUPANČIČ: ZBRANO DELO, 7. knjiga, izide poleti
Uspešno leto
razlikovati. Odbor je imel pred Seboj različne predloge svoje strokovne službe, komisije za investicije in komisije za srednje šole. Ugotavljali so, da zadeve niso jasno opredeljene, zato bo treba čimprej obravnavati celotno politiko in merila za naložbe ter jih tudi dosledno po dogovorih upoštevati. Tako pa je zmeraj treba iskati kompromise. Tudi tokrat so se odločili za kompromisni predlog, ki rešuje zahtevek za sofinanciranje Centra v Murski Soboti v celoti, za druge pa le delno, kolikor to opravičuje podražitev kapitala. Kako je vprašanje še nedorečeno, dokazuje tudi to, da so predlog strokovne službe sprejeli s komaj določljivo večino prisotnih članov izvršnega odbora. Zanimiva je bila tudi pripomba mariborskega delegata. Opozoril je na primer pedagoške akademije, ki so jo gradili iz sredstev za visoko šolstvo, praktično pa kaže, da to ne bo ovira za uresničevanje pedagoškega centra.
R. L.
Prva generacija medicinskih sester (Foto: Kum)
Preteklo leto je bilo za izobraževalno dejavnost na Koroškem med bolj uspešnimi v zadnjem desetletju.
V vsaki občini je bilo narejenega vsaj nekaj, kar.zasluži pozornost. To je toliko pomembnejše, ker se iz vseh dosežkov zrcalijo skupni napori prosvetnih delavcev —pedagogov, samoupravnih interesnih skupnosti in delavcev
Ijenju ne samo otrokom, tetnvtt tudi drugm občanom tega korO' škega obmejnega kraja. V Siv venj Gradcu so opravili izpite končali šolanje učenci prve gene racije medicinskih sester. DrpvV grajčani so obnovili šolo v Črne čah in tamkaj dobili tudi oddelA vzgojnovarstvenega zavoda. ?[ Radljah je dosežen velik napd' dek na področju predšolsk' vzgoje in malih šol, jeseni pa $
Ijajo podiplomski študij. Semi-naristi lahko opravljajo izpite in dobe potrdilo o obiskovanju ter o izpitu.
Stroške seminarja krijejo delovne organizacije za svoje člane. Za prosvetne delavce je prispevek za seminar nižji in znaša 400 din. Prijave sprejema VTOZD Živilska tehnologija Biotehniška fakulteta, Ljubljana, Jamnikarjeva 101, Oddelek za študij po diplomi. Prispevek za seminar pošljite na žiro račun 50100—603—40—274 z imenom udeleženca za seminar o osnovah prehrane.
iz združenega dela. Tako so ob- položili tudi temeljni kamen, ti čani Raven na Koroškem natanč-	gradnjo nove osnovne šole 1
neje ljudje iz Lokovice in okolice,	Breznu. Skratka, leto je bilc
jeseni dobili novo šolo, ki je od- uspešno! prla povsem novo poglavje v živ- kv
Osnovna šola Kostanjevica na Krki
razpisuje:
učitelja matematike.
Pogoj: višja strokovna izobrazba.
Osebni dohodki po družbenem dogovoru, samska soba, kasnej1 možnost družinskega stanovanja.
Prijave z dokazili sprejema tajništvo šole.
Svet osnovne šole
Savo Kladnik Sevnica
r a z p i s u i e :
—	delo učitelja v kombiniranem oddelku, razrednega pouka na po družnični šoli Bučka, za nedoločen čas. Nastop dela 20. 2. 1978. SR novanje je zagotovljeno.
—	delo učitelja v kombiniranem oddelku, razrednega pouka na p0 družnični šoli Zabukovje, za nedoločen čas. Nastop dela 20. 2. 197^ Stanovanje je zagotovljeno.
Pismene vloge pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov Osnovna šola »Savo Kladnik« Sevnica — razpisna komisija. K vlof priložite dokazilo o izobrazbi. Kandidati bodo pismeno obveščeni( izbiri.