193 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. Jaroalav. 257. Upor. Nevarnosti. Nočno potovanje. Mesto da je šel naravnost od Taboraha proti jezeru Tanganika, bil je Stanley sedaj primoran radi teh dogodkov, da zavije na jug. Šel je preko pokrajin Ukonongo, Ukauendi in Uhha. Ali tu so nastajale nove težave, kajti vse te pokrajine so bile do celega barbarske in neprijazne Evropejcem. Po vrhu so se mu na obalah Gommbe-a uprli lastni ljudje. Bilo je to 7. oktobra. Stanley dade trobiti na odhod. Ljudje so pobrali svoje svežnje molče ali čmrni, videlo se jim je, da neradi gredo. Stanley je ostal mej poslednjimi, da priganja omahljivce in lenuhe. Pol ure pozneje je karavana kar obstala, ljudje so pometali po tleh prtljago, stopili v gruče, govorili srdito in zamahovali z rokami. Energija Stanleyeva je poznata. Brez odlašanja pograbi puško in jo nabije, pripravi revolverje in stopi k neposlušnikom. Tudi oni so pograbili orožje, in dvojica od njih, ki sta bila največja, namerila sta puški. Stanley jima zažuga s puško, da ju hoče po-streliti, ako se ne umakneta. Rada sta se umaknila, a jeden je skočil za hrbet Stanleyu. Stanley se hitro obrne in pomeri vanj. Črnec ves prestrašen izpusti orožje, a Stanley ga porine, da odleti 10 korakov. Poučni in zabavni del. 194 Potem se obrne proti drugemu uporniku Asmani-u, gorostasu, in zapove mu, da odloži puško, in dokler je to govoril, držal je prst na petelinu svoje puške. Mesto da posluša, vzdigne Asmani roko, da pomeri. Kar poskoči Mabruki, bivši sluga Speke-ov, in mu izvije puško iz rok. „Nesrečnik! ti se osmeluješ meriti na svojega gospodarja," zarohni. Kakor da si gori pogledal sta pokleknila oba upornika pred Stan-leya proseč ga milosti. Energija belega moža je elek-trizovala celo karavano. „Dovelj je!" zabuče vsi vprek. »Nobenega prepira več! Gospodar, vsi pojdemo, kamor hočeš. Spremimo te k velikemu jezeru! Najti hočemo starega Musungu-a*), katerega iščeš." Nejevolja se je umaknila navdušenju. Stanleyu to še ni bilo dovelj. Da si zavaruje ugled, zapove upornika vkovati v železje. Pozneje ju je rešil, ko se je bil prepričal, da jima je res žal. Dne 3. nov. sreča ekspedicija karavano, katera je prihajala od Udjidji-a. „Bel človek je ondi," zatrjevala je. Stanley zadregeta. „Bel človek?" „Da." „Kako je oblečen?" »Kakor vi, gospodar." „Ali je mlad?" „Ne, star je, ima sivo brado." Ni dvomiti, to je Livingstone. Ali vendar! Morda je kdo drug? . . . Morda Baker? ... Ali Baker nima sive brade. Kaj bi bil dal Stanley za konja tisti čas! Zal, imel je še celih osem dni hoda do jezera, osem dni hoda po zemlji, kjer ni mogel narediti koraka, preden se ni odkupil z bogatim darom pri vsakem najmanjem glavarju. Dva dni je še šlo, dajal je bogate darove, da je mogel napredovati. Ali ko je 5. nov. pregledal ostalo zalogo, sprevidel je, da se bode treba poprijeti izrednega pripomočka, če ne bode suh in prazen, preden dospe k jezeru. Kaj naj stori ? Da poskuša prodirati skozi vasi ne da bi se odkupil z darovi, to bi bilo predrzno, nevarno. In vendar ni kazalo drugega Stanleyu. Na srečo sta mu došla dva črnca, pred kot ne pobegla roba, katera sta se bavila z raznimi posli v pokrajini Uhha. Stanley ju vpraša, kaj mu je storiti, da se ogne neznosnim darovom, ki jih zahtevajo glavarji-Črnca sta se delala s početka, kakor da se čudita, in rekla sta, da se ni moči ogniti zaprekam. Naposled sta popustila in razodela, da bi jo najbolje pogodil, ako po noči v tišini in to po stezah, za katere dobro vesta. Obljubila sta, da pripeljeta karavano do Udjidji-a brez vseh stroškov. Samo človek v takem položaju, v kakeršnem je bil Stanley, mogel je zaupati milosti dveh domačinov, ki sta ga mogla izdati in zvabiti v zasedo. AH tu ni izbirati in smeli potnik je sprejel ta predlog s svojo navadno odvažnostjo. Voditelja sta zahtevala za *) Beli človek. plačo 40 metrov tkanine. Za to ceno sta zastavila vsak svojo glavo, da hočeta izvesti ekspedicijo iz sela, v katerem je bila in v 4 dneh jo privesti v Udjidji Ali vse to sta obljubila pod pogodbo, da bodo po noči potovali, da se bodo ljudje mirno vedlir da se bodo ogibali vasi, i. t. d. Tega večera Staniey ni zatisnil očesa. Ko se je mesec prikazal, ostavila je karavana ležišče tiho kakor volkovi in v malih tropah. V treh urah se je izmotala brez hrupa iz vasi. Na dogovorjeno znamenje sta prišla voditelja. Najpreje so jo udarili na jug ob desnej obali Kanengi a, potem so krenili na zapad po travnatej ravnici. Da-si je ostra trava rezala v noge ljudi, vendar so veselo in smelo napredovali. Naposled je začelo svitati in karavana se je ustavila na obalah Malagarazi a, da počaka noči. Vse bi bilo prav in dobro, da se niso nenadoma na nasprotnej obali pokazali domačini, ki so sol nosili. Prestrašili so se prekrite karavane tako, da so pometali sol in začeli bežati, kar so jih noge nesle-Stanley se je bal, da ne bi njihovo vpitje privabilo ljudi iz okolnih selišč, zato nemudoma dade znamenje, da karavana odrine. Karavana krene dalje, ali malo da se ni poka-zilo vse. Obšla je bila že veliko vas, kar se prestraši žena nekega vojaka in začne kričati. Mislilo se je sploh, da je to izdaja. Nosači so že pometali bremena in začeli bežati, a žena je še vedno kričala brez pravega razloga. „ Zamašite jej usta, če ne nam bode slaba pela," veli voditelj Stanleyu. "V Žena je še vedno kričala. Njen mož, bled od jeze, izdere sabljo in poprosi dovoljenja, da jo poseka. Da je Stanley le zamahnil z roko, pa bi bila mrtva. No Stanley prime moža za roko, stopi k ženi z bičem v roki in jej veli: „Ali bodeš molčala?" „Ne bodem ne." Stanley jo švrkne. „Ali bodeš molčala?" popraša jo zopet. „Ne bodem ne." Stanley jo švigne z novega, a žena še huje kriči. Stanley začne bolje napletati z bičem in žena je utihnila. Ali vendar so jej radi večje varnosti usta zavezali. Begunci so se povrnili, a v največjem strahu so hiteli s tega kraja. Kedar je napočil dan, šli so vse eno dalje z največjo previdnostjo. Prevalili so veliko valovito polje, da-si je solnce nemilo žgalo in obstali so samo toliko, da so se najedli. Zaloga se jim je čedalje bolje krčila in niso vedeli, kje bi mogli nove hrane kupiti.