Spedizlone In abbonamento postale — Poštnina plačana v gotovini Leto XXIV. Ljubljana, zo. avgusta *942-XX in KMETSKI LIST Upravuištvo ud uredništvo »DOMOViNiUt, Ljubljana, Pucctnijeva ulica SL 5, a nad., telefoni od 81-22 do 81-2« Račun Poštne hranilnice podrui v LJubljani 9t 10.71 J Pregled vojnih in političnih dogodkov Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 15. avgusta naslednje vojno poročilo: Včerajšnji dan so nadaljevale naše letalske ln mornariške sile napade proti razpršenim vojnim ladjam, kl so prej spremljale sovražni konvoj, ln sicer pod stalnim nadzorstvom našega letalskega izvidništva, ki je delovalo brez odmora od začetka bitke. Eden izmed Masov je torpediral iz kratke razdalje sovražni rušilec. Formacije strmoglavcev so zadele z bombami težkega kalibra ladjo velike tonaže. Patrola torpednih letal je zadela težko križarko; druga formacija torpednih letal je zadela križarko in z enim torpedom kljun neke bojne ladje. Naši spremljevalni lovci so sestrelili štiri letala tipa »Spitfire«. Nekoliko posadk letal, ki so se izgubila prejšnje dni, so rešili pomožni hidroavioni. Na egiptski fronti je bilo med napadom sovražnih izvidnih oddelkov, ki smo ga gladko odbili, več mož ujetih. Protiletalske baterije divizije »Ariete« so uničile nadaljnje angleško letalo. Nemški lovci so v spopadu v zraku sestrelili štiri »Curtisse«. Na pristanišče La Vallette in na letališče Mikabe so osni letalci spustili bombe raznega kalibra. Sestreljeno je bilo eno sovražno letalo. Z dnevnih vojnih misij se ni vrnilo 6 naših letal. Na vzhodnem Sredozemskem morju so bila štiri nasprotnikova torpedna letala, ki so skušala napasti našo trgovinsko ladjo, takoj opažena od naših spremljevalnih lovcev. Dve sta bili sestreljeni in sta padli v morje, ostali pa sta bili prepodeni. Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je ob javil 16. avgusta naslednje vojno poročilo: Nobenega važnejšega dogodka na egiptskem bojišču. Motilni poskusi, ki jih je sovražnik izvršil v noči na 15. t. m. v neposrednem zaledju, so bili takoj v kali zatrti. Pet britanskih letal so italijanski in nemški letalci sestrelili v bojih v zraku, dve pa so sestrelili naši lovci v srednjem Sredozemlju. Letalski oddelki osi so delovali nad oporišči na Malti in ponovno napadli njih vojne naprave. V noči med 13. in 14. t. m. je sovražni pomorski oddelek bombardiral Rod in nekatere bližnje kraje, nastopile pa so takoj obrambne baterije in eskadre naših motornih čolnov, škoda, kl so jo povzročili sovražnikovi izstrelki, je neznatna. Med civilnim prebivalstvom je bila ranjena ena oseba. Pri napadih na sovražne ladje, o čemer je bilo govora v poročilu z dne 15. t. m., so se posebno odlikovali: podpolkovnik Cesare de Porto, pripadajoč 9. jati, kapitan Antonio Cumbat 102. skupine strmoglavcev, kapitan 3. torpedne skupine Dante Magagnoli, kapitan 132. torpedne skupine Giulio Graziani, kapitan 61. letalske jate Egeo Pittoni, poročnik 130. torpedne skupine Alessan-dro Seppi in fregatni poročnik Lulgi Sola, poveljnik motornih čolnov. Nemško vrhovno poveljništvo objavlja 16. avgusta vojno poročilo, iz katerega povzemamo: Na kavkaškem področju so nemške in zavezniške čete zlomile odpor močnih sovražnih zaščitnic ter prodirajo dalje. V črnomorskih lukah in Kerški ožini se nadaljujejo napadi na vkrcavajoče se čete in pomorski promet. Sovjetska mornarica je pri tem izgubila dve veliki transportni in dve obalni ladji, velika transportna in dve stražni ladji pa so bile poškodovane. V severnem delu donskega loka so prebile pehotne divizije in brzi oddelki ob tesnem sodelovanju letalstva sovražne postojanke in prodrle do Dona. Madžarske čete so v uspešni borbi uničile 16 sovražnih tankov. V prostoru pri Vo-ronežu so lastni krajevni napadi imeli popoln uspeh. Protinapadi sovražnika so se izjalovili. Vzhodno od Vjazme in pri Rževu so bili odbiti ponovni napadi sovražnika, Na več krajih SQ Izhaja vsak teden Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 6.— L, polletno 12.— L, celoletno 24.— L; za Inozemstvo: celoletno 30.40 L. — Posamezna številka 60 cent. God SV/. Vel. Kraljice Dne 18. t. m. je praznovala god NJ. Vel. Kraljica in Cesarica Elena. Čestit- kam, ki jih je na ta dan poslal vladarici ves italijanski narod, se pridružuje tudi prebivalstvo Ljubljanske pokrajine z najvdanejšo željo za zdravje in srečo Nj. Vel. Kraljice in Cesarice. Nj. Vel. Kraljica in Cesarica Elena Savojska se je rodila 8. januarja 1.1873. na Cetinju kot hčerka kralja Črne gore Nikole in kraljice Milene. Pomladi leta 1895, se je v Benetkah seznanila s tedanjim italijanskim prestolonaslednikom Viktorjem Emanuelom. Naslednje leto jo je zaprosil za roko in 16. avgusta je bila objavljena službena zaroka. Dne 25. oktobra 1.1896. se je v Rimu izvršila poroka z največjimi svečanostmi Zakon je postal eden najbolj srečnih. Rodilo se je v njem šest otrok, katerim je bila Kraljica Elena najboljša mati. Vsemu narodu je postala vzor dobre žene in matere, vzor blage Kraljice, kateri nobena narodna briga, nobena narodna skrb ni tuja. Zlasti na široko je razpredena njena dobrotvorna delov-nost, a osobito njena skrb za mladi narodni naraščaj in nebogljeno deco. Vso svojo materinsko skrb posveča tudi ranjencem in žrtvam vojne. Kraljica in Cesarica Elena ne uživa le v italijanskem narodu splošno ljubezen in spoštovanje, temveč je spoštovana in cenjena pri vseh kulturnih narodih kot odlična, vzorna žena in mati kakor tudi kot plemenita Vladarica. Ped vodstvom Visokega komisarja se je sestal odbor za vzporeditev, prehrano in cene Ljubljana, avgusta. Pod predsedsitvom Visokega komisarja b« ju v vladni palači sestal odbor za vzporedltčv prehrano, porazdelitev in cene. Po uvodnih ugotovitvah Ekscelence Graziolija o sklepih na prejšnjem sestanku glede načina porazdelitve premoga je bilo preučeno vprašanje proizvodnje, porazdelitve in določitve cen drv. Po poročilu poveljnika kohorte gozdno milice. po katerem so spregovorili predstavniki interesi' ranih ustanov, je Visoki komisar povzel glavo« misli koristne razprave ter doiločil in označil mo< tode, ki naj se uporabijo, hkratu je dal navodili« za ustrezajoč« zakonske ukrepe. Nato je odbor preučil druga vprašanja na dnevv nem redu, in sicer cene opeke in maščob, umik trgovin in organizacijo zbirališč predmetov nujnf potirebe na peiriferi|i glavnega mesta. Sestanek komisarjev okrajnih glavarstev pri Visokem komisarju Ljubljana, avgusta Te dni je Visoki komisar imel v vladni palači poročilo komisarjem okrajnih glavarstev. Bili so nadalje navzočni podprefekt dr. David, načelnik gospodarskega urada, vodja kmetijskega inšpektorata, polkovnik Strada, delegat pri Prevodu, prešle naše čete v protinapad. Samo pri Rževu je bilo uničenih 71 sovjetskih tankov. Južnovzhod-no od Ilmenskega jezera in na fronti ob Volhovu so bili napadi sovražnika krvavo zavrnjeni. Finsko letalstvo je sestrelilo 10 sovražnih letal, med njimi devet »Hurricanov«, načelnik prvega odseka vojaškega urada, pokrajinski zdravnik in živinozdravnik, načelnik avtonomne državne ustanove, Inšpektor za tehnična dela, šolski komisar, glavni računovodja in začasni komisar kohorte gozdne milice in zastopnik kabinetnega šefa. Po poročilih okrajnih glavarjev o položaju na svojih področjih je Visoki komisar prikazal politični, gospodarski, upravni in socialni položaj pokrajine, še posebej je preučil položaj posameznih občin v zvezi z imenovanjem upravnih organov, poslovanjem zadevnih uradov in izpopolnitvijo osebja. Ekscelenca, Grazioli je nadalje podal smernic« gospodarstvo škodljivce vrabce je treba zatirati © zdravstvenem delu ln se je dotaknil raznih vprašanj, ki se tičejo okrajnih zdravniških in živinozdravniških služb in porodniške pomoči. Nato je govoril o poslovanju občinskih preskr-bovalnih uradov in podpornih uradov ter je dal tudi v tej zvezi navodila. K raznim vprašanjem, ki so bila v razpravi, so se oglasili navzočni tovariši. Sestanek se je začel in zaključil s pozdravom Duceju. Pred polstsletjem Je razsajala v Hamburgu strašna kolera Aprila v letu 1892. so listi prinesli vest, da je začela v Afganistanu razsojati kolera. Nihče se ni zmenil za to vest. Afganistan je pač daleč. Kmalu pa ao časopisi poročali da se je razširila kolera v Kafcul m Teheran, pozne;e pa še v Ro-stov, Odeso in Petrograd. Toda ostale Evrope tudi te vesti niso razburile, saj so govorile o mestih tam nekje daleč na robu sveta. Ljudje si niso delali sikrbi, a že je prišla vest iz okolice Pariza, da je tudi tam začela kolera pobirati ljudi. Šele tedaj so ljudje v Evropi prisluhnila. Kmalu so pa spet pozabili na nevarnost, dokler ni napočil v Hamburgu 16. avgust leta 1892. Prebivalci velikega pristaniškega mesta Hamburga so si bili edini v tem. da tako vročega po-!etja že dolgo ni bilo kakor takrat. Reka Laba je bila v svoji strugi močno padla. Tudi zidarski vajenec Kahler je čutil silno vročino, ko je šal zjutraj na delo. BH je čil in zdrav Se istega dne zvečer so pa zdravniki v novi splošni bolnišnici pokrili njegovo počrnelo truplo z rjuho Nobenega dvoma ni bulo med zdravniki, da je umrl fant zia azijsko kolero. Strašna bolezen, skrivnostni gost z vzhoda, se je bil naselil v Hamburgu. Kolera je začela neusmiljeno kositi med prebivalci. Ljudi je napadaila kar na cesti, kjer so padali in se zvijali v strašnih krčih. Vozili so jih v bolnišnico, kjer »o po večini um vršili. Kolera se je hitro širila. Dne 24. avgusta je billo že 200 žrtev. Število je naraščajo. K malti je umrlo po 500 ljudi dnevno. Vročina, ki je podpirala divjanje te kuge, ni popustila. Zdravniki so odred!'! da mora biti vsia pitna voda prekuhana, preden jo ljudje pijo. Kolera je pa razsajala naprej. H«:nburg ie bil postali otok, od,rezan od sveta. Bolnišnice so bule kmalu prenapolnjene in začeli so graditi barake, kamor so spravljali bolnike. Toda zdravniki niso obupali. Začeli so odločen boj proti strašni bolezni in počasi so kolero omejili, dokler ni ob koncu oktobra ponehala. Od kod je bila prišla ta šiba božja, ki je terjala v Hamburgu 7600 žrtev in priklenila na bolniško posteljo 17.983 prebivalcev? Kdo jo je bil zanesel v mesto? Zanesljivega odgovora na to vprašanje ni bilo. Govorilo se je, da so zanesli kollero v Hamburg tuji mornarji, Rusi ali Francozi. Po mnenju zdravnikov so bile krive voda in zdravstvene razmere. Hamburška pitna voda je bila pravo zbirališče najrazličnejše nesnage Drugi zdravniki pa so trdili, da so potrebni za razširjenje kolere še drugi pogoji Spor se je še nekaj časa vlekel, potem pa je zapadel pozabi. PolegLa se je tudi groza ki jo je bilk povzročila strašna kuga. Čas ;e zacelil vse rane. Hamburžani so že davno pozabili skrivnostnega gesta z vzhoda, ki je bil prinesel pred 50 leti mestu toliko gorja. Pri preprostih narodih uživa tašča veliko spoštovanje Prosvetljeni narodi ne poznajo pravega spoštovanja do tašč, pač je pa spoštovanje tašč pri mnogih divjih plemenih predpisano s posebnimi zakoni. Pleme Gajosev v Vzhodni Indiji pozna natanko vsa pravila občevanja s taščami. Ob vsaki priliki mora zet pokazati, da je vseskozi v podrejenem položaju. Pripravljen mora biti na vsako še tako poniževalno delo za taščo. Podoben položaj zavzema tašča tudi pri sosednem plemenu Ateberjev. Tam ostane hči po poroki v hiši svojih starSev. Možu samo od časa do časa dovolijo priti k nji. Pri tem mora pa strogo paziti, da ne pride v stik s taščo. Tašča je tako vzvišena, da zet ni vreden niti toliko, da bi govoril z njo. Vselej, kadar hoče priti k svoji ženi, mora poprej povprašati, ali ni morda po naključju pri nji mati. Ce je pri nji, ne sme vstopiti. Da opozori taščo na svoj prihod, se pri vratih ustavi In začne kašljati. Tašča potem odide ln šele po njenem odhodu sme mož k svoji ženi. Kašljanje je edini način občevanja zetov s taščami ČUDNO 41, .<) Nadica: »Tega pa le ne razumem, zakaj prinese štorklja otroke zmerom le ženskam.« V našem listu srno že nekajkrat pisali o tem, kako škodo delajo vrabci kmetu in vrtnarju. Zdaj je objavil ljubljanski magistrat v dnevnikih na-vodiia za zatiranje vrabcev. Iz zadevnega članka povzemamo: Vrabci pobirajo posejano seme in rujejo komaj vznilkilo povrtnino, na sadnem drevju pa pomladi lomijo še zapite cvetne brste, poleti in jeseni pa kljujejo dozorevajoče sadje. Na poliu vrabci po-zobljejo in raztrosijo mnogo žita, zlasti pa kozolci niso varni pred njimi. Predvsem pa moramo te škodljivce preganjati tudi zato, ker iz gnezd radi izganjajo koristne ptice. Zato torej vrabce odganjamo, vendar pa delo poedinca s trdovratnim vrabcem zaleže le malo. Potrebna je skupna borba vrtnarjev in kmetovalcev, ki naj bi jo nadzorovala občinska oblastva. Z uspehom lahko vrabce pekončujemo na več načinov, ki so vsi preprosti in ceneni: Ker vrabci gnezdijo od sirede aprila do konca avgusta, jim začnemo razdirati gnezda že prve dni maija ter to ponavljamo vsake tri do štiri tedne. Gnezda, ka so prav površno narejena pod kapom, v odprtinah zidov, v duplih dreves ali sploh kjer koli, snamemo ki sežgemo. luknje, kjer so bila gnezda, pa zadelamo z latami ali mrežami, da vrabci ne morejo spet napraviti gnezda. Seveda pa k uničevanju jajčk in gnezd ne bomo povabili otrok. Tudi v valilnice, ki smo jih postavili za ptice pevke in ki naj bi jih bilo čim več na vsakem vrtu, se radi naselijo vrabci. Zato valilnice sredi meseca maja, junija in julija natanko pregledamo ter pokončamo vrabčja jajčka in njih mladiče. Najbolje je, če mladiče pokončamo tik preden so godni, ker starši krmijo mladiče s škodljivimi žuželkami in nam je tedaj tudi vrabec vsaj nekoliko koristen. Vrabce pa 'lahko privabimo tudi s posebnimi valilnicami. Nastavimo jim namreč posebne, cvetličnim podobne glinaste lonce s 35 mm veliko, okroglo odprtino v zgornjem delu dna. Tako posodo napravi vsak lončar. Dobre so tudi lesene valilnice iz deščic, ki se dado z lahkoto odpreti. Te umetne pasti obesimo jeseni ali pozami v čim večjem številu na hišne in hlevske stene, na ograje, vrtne hišice in drugod. Stara dva ulovimo, če spretno vržemo gosto mrežo čez valilnico ali gnezdo. Prav mnogo vrabetv pa lahko nalovimo, če pozimi odpremo skedenj ali hlev ter po tleh natresemo zrna. Kmalu prileti dosti vrabcev k zrnu. Ko se počutijo varne, naglo zapremo vrata in ujete vrabce pokončamo. Dosti jih lahko ujamemo tudi pod r e t o ali r e š e t o, ki smo ga podprli z leseno palico. Ko se vrabci navadijo na pobiranje zrn pod reto, iz zasede sprožimo leseno palico z dolgo vrvico. Koza je kravica Slovenski kraji imajo polno malih gospodarjev, ki si govedoreje ne morejo privoščiti, lahko pa redijo vsaj eno ali dve kozi. Reja koz pa je priporočljiv- udi za srednjega kmeta, saj dado te živali redilno in zdravo mleko, ki je tudi okusno, samo navaditi se ga je treba brez predsodka. Reja koz v naših krajih ni preveč razširjena fiele vojni časi so začeli širiti večje zanimanje za rejo koz. Zato je prav umestno, da je te dni Izšla knjižica, ki obravnava gospodarsko rejo koz. Lična knjižica ima 56 strani in precej poučnih slik. Praktično knjižico je izdala Zveza društev »Mali gospodar« v Ljubljani. O kozi, tej ktavici malega človeka, ki pomaga preživljati skromne tlružinice r svojim redilnim mlekom, je napisal 19 poglavij Zanimivosti rastlinstva Žužemberk, avgusta. Mirna Krka, ki izvira blizu Žužemberka in v globoki strugi teče skozi Sotesko. po dolini gradov proti NcAemu mestu in še naprej po Krhkem polju, je pristna kraška reka Povsod ie mirna, le na redkih mestih malo dere. Za ribarstvo ie zelo prikladna, ker nudi vodnemu živalstvu obilo hrane Krka ima od dedcev gline zdaj riavkasto in od različnih drobnih rastlin zelenkasto vodo. Dim* Lahko pa sami napravimo tudi posebne lovil-n i c e za vrabce. Taka lovidnica naj ima lesen okvir, dolg in širok po 100 cm in 40 cm globok. Okvir naj je obdan z žično mrežo z luknjami pO 13 mm premera. Na eni stranski steni so vratca, za odstranjevanje vkMjenih vrabcev. Na drugih treh straneh so pa v sredini gornjega roba vdelane 5 cm globoko 15 do 20 cm »roke tanke deščice, ki se proti sreda ni tovrlmice zožujejo in tvorijo 6X6 cm velike odprtine, ki segajo v lovilnice. Kakih 8 cm od vsake odprtine je vdelana na lahko izbočena žična mreža, ki ujetim vrabcem zap'.ra pot nazaj skozi odprtino, medtem ko po naključju ujete silnice najdejo izhod skozi odprtino. Zrnje postavimo na sredo loviilmice v široko skledo. Tudi na deščice postavimo bMzu odprtine po nekaj zrn. Novo lovilmico poškropimo z vodo, ki smo ji prit-mešaii ilovice. Nikakor pa ujete vrabce ne smemo močiti. Opoldne in zvečer jih poberemo iz lovilnice ter jih ubijemo tako, da vsakega udarimo s topim predmetom po glavi, nato mu naglo zavijemo vrat ali pa s silo zalučamo ob tla. V lovilnici pustimo vedno po enega vrabca za vabo drugih. Ta vrabec nikdar ne sme trpeti pomanjkanja pitne vodel Sladokusci smatrajo pečene vrabce za delikatesoi. Zlasti jeseni so prav debeli, vendar pa lahko kuhane in razkosane vrabce porabimo tudi za krmo kokoši in prašičev. Brez lovilnice za vrabce ne bi smeli biti noben meščan z večjim vrtom in ne noben kmet. Seveda bomo postavili lovilnico na tak kraj, kjer se vrabci najrajši zbirajo, doseči pa lovilnice ne smejo mačke. Streljati smejo vrabce samo lovci, vendar je pa streljanje poleti in jeseni uspešno skoraj samo ob živih mejah. Večji uspeh bo pa lovec imel pozimi na krajih, kjer odmeče sneg in kupnino potrese s svežim konjskim gnojem. Prebrisani potepini se strašil ne boje dolgo, ker se jih hitro navadijo. Zato pa stra&iila maramo večkrat zamenjati z drugačnimi. Pravkar zasejane grede obvarujemo pred vrabci s črnimi nitmi, ki jih na gosto napnemo nad grede 10 do 15 cm visoko. . Da vrabci ne lomijo cvetnega pop j a na sadnem drevju, škropimo drevje zgodaj pomladi s kakim dreve nim karbolinejem. . Nikdar pa vrabce ne smemo zastrupljati ali loviti v mreže, ker bi hkrati uničevali tudi koristne ptice in bi oboje po nepotrebnem mulili. V današnjih dneh, ko je vsako zrno dragoceno, moramo posetve in nasade varovati tudi pred vrabci, ki napravijo mnogo večjo škodo, kakor splošno mislimo, razen tega se pa vrabci tako naglo množe, da postanejo nevarni za vrtnarstvo in kmetijstvo. malega človeka Franc Krištof. Drugi del knjižice pa je posvečen najvažnejšim kozjim boleznim. Ta del je napisal živinozdravnik dr. Janko Koren. Ker mnogi rejci ne znajo pravilno ravnati s kozami, čeprav jih rede že nekaj let, bo ta priročna knjižica gotovo prav dobro došla vsakomur, ki hoče, da bo imel od reje koz vso korist, ki je mogoča. Po navodilih, ki so napisana v knjižici, se bodo reje lahko lotili tudi tisti, ki niso vajeni živine, pa si žele v stiski nekako pomagati s skromnimi sredstvi. Seveda pa je tudi pri reji sicer skromnih koz potrebna mera dobre volje in pa precej vztrajnosti. Vsem, ki se za rejo koz zanimajo, knjižico priporočamo. Velja le 12 lir. Založila je krji»co Ljudska knjigarna v Ljubljani. in živalstva reke Krke Krke zelo spominja na močvirje: glen, ki pokriva rečno dno, na mnogih mestih smrdi. Če zairiješ veslo v to dno, vstajajo iz njega mehurji močvirnega plina metana. V gosto poraslem dnu koreni-nijo razne vodne rastline. Vodnega živalstva vseh vrat je v Krki prav tako dovolj. Če zasledujemo reko od izvira do izAiva, lahko vso reko razdelimo na poedine odseke, ki ustrezajo rrbam. Najbližji izviru je postirvni pas, kjer je vodilna riba postrv. Sledi lipanski pa>* z lipani. Nato prehajamo v vodovje mrene s ščuko in po- t" i^L,.......... dofcniSi^s^ajni. potem pa. v vodovje plošč iča, kjer se je vet®; že čisto umirala ta kjer se pojavljajo tudi sam, ckun in druge take ribo. Ribja strokovnjaki pravijo, da je somov čedalje manj, odkar je Krko leta 1892 opustošila. račja kuga. Zanimiva j« tako imenovana šaronka, ameriška postrv, ki so jo ribogojci pmeali iz Amerike v Evropo. V Slovenijo jo je prvi prinesel Franke leta 1890. ali 1892. Gre za dve vrati sorodnih rib. V Krki ta njenih pri'trkih so dalje razne školjke in vodni po®. Tudi vrat© žuželk so števili ne. Včasih vstajajo iz rečne struge silni roji enodnevnic, ki pripadajo različnim vrstam. Prednjačijo kačji pastirji. DomaČe novice * Resni ukrepi proti potnikom, ki odmetujejo predmete iz vagonov. Zaradi obžalovanja vredne navade nekaterih potnikov, da tkozi okna drvečih vlakov odmetujejo razne trde predmete, zlasti steklenice in podobno posodje, so se že nekajkrat pripetile nesreče. Ta grda razvada je terjala že tudi nekaj smrtnih žrtev med ljudmi, ki s? službeno mude vzdolž železniških prog. Pristojna oblastva vnovič naslavljajo na potujoče občinstvo resen opomin, naj opusti to nevarno razvado. V vsakem primeru bodo v bodoče krivci klicani na odgovor in kaznovani po kazenskem zakoniku. * Dve zlati maši v Stični. Na veliki šmaren sta v Stični praznovala zlati maši dva župna -astirja Javantinske škofije: dekan Franc Lom - župnik Anton Kocjančič, ki uživata gostoljub--iOBt v stiškem samostanu. Dekan Franc Lom se rodil 1. 1867. v Volini na Češkem, po maturi i je prišel v mariborsko bogoslovje in je bil -.ti 1892. posvečen v mašnika. Pastiroval je kot duhovnik v šoštanju, nato pa je bil župnik pri Iv Petru na Kronski gori in slednjič v Šmarju i-i Jelšah, kjer je postal 1. 1928 dekan in duhovni svetnik. Župnik Antoa Kocjančič pa se je idil 1. v Lomu pri Tržiču ln je po maturi stopil v ljubljansko bogoslovje. L. 1802. je bil posvečen v mašnika in je najprej služboval v Vodikih, pozneje pa kot župnik v Gozdu pri Kamniku in na Mirni. Po začasnem pokoju zaradi boleh-nosti je šel službovat v lavantinsko škofijo, in siccr na Ponikvo in potem za župnika v Jurklo-šter, od 1. 1934 pa je župnikoval na Prihovi pri Konjicah.. * Civoritcv nove italijanske šole v Budimpešti. V začetku prihodnjega šolskega leta bodo v Budimpešti slovesno odprli novo italijansko n snovno šolo, združeno z otroSkim zavetiščem za italijansko deco. Otvoritvi bosta Drisostvovala tudi prosvetna ministra Italije in Madžarske. * Trojčki so dobili imena glavnih V Ccs-h»1u pri Trevisu je Erminia Ravasinijeva žena 'me srajce Uga Ravasinija, rodila trojčke: hčerjo in dva sinčka. V znak svoje frdne vere v •.ia£ro sil trojnega sporazuma je hčerko Icrstila - ime Roma, oba siiieka pa na imem Berlin in Tokio. * 70-letnica uglednega brivskega mojstra. Te - j t že dolgih 56 lwt. Postregel je že številnim k'ličnim gostom. Kljub precejšnji meri let tudi •tr? danes izvršuje sv»jo obrt. Vrlemu možu želimo mnogo zdravih let! * Sprejemi v spicSno bolnišnico v Ljubljani. V splošno bolnišnico v Ljubljani se zaradi splošnega Čiščenja kirargičnih oddelkov do preklica -prejemajo kirurški primeri le, če so neodložljivo •rajna, potrebni takojšnjega operativnega posega. O nujnosti cdloča bolnišnica, ki bo zavrnila vsak ,;rug primer. Zato naj se zaradi morebitnega odklona nihče ne pritožuje, če bo njegova pot do bolnišnice zaman. Uprava. * Cehe krompirju za jesen. Ministrstvo za kmeti VJ.;/|> je določalo cen® jesenskemu krompirju. Metoki stot bo veljaj v kraju pridelave 75 Kir. Ta ceaa velja za čas od 1. avgusta do 1. novembra, vendar je dovoljeno povišanje po 2.50 tire vsak mesec. Izjema je samb bol&ndska vršita krompirja. Ta vrsta bo za 10 lir dražja kakor vse c»ttna mestna uslužbenka Pavla Ivamuševa iz Ormoža kopat v Dravo. Plavala :e kak kiikvmetor vzdolž ireke in je hotela doseči novi dravski most. Pri mostu pa jo je deroča Drava potegnila » seboj. Dekle je zavpito na pomoč. Uspelo ji je še doseči' kakih 60 m oddaljeni Jere-mičev mita, kjer »e j« prijela za verigo. Njene klice na pomoč je čuil mlMnar Ivan .Jercinic. Potegnil je dekle za kse iz vode in jo s pomočjo Ludvika Borka, ki j,e tudii priihitol na pomoč, spravil v čoln in ji rešil življenje. To je že peta oseba, ki jo je Ivan Jeremnc rešil smrti. Smrt upokojenega kapetana. V Mariboru je umrl po kratkem trpljenju upokojeni kapetan g. Adolf Vodopivec, ki je svojčas služil pri mariborskem polku. Blag mu spomin! 3TRAN t Stanje srnjadi, jelenov ln gamsov je na Spodnjem Štajerskem precej nizko, kakor navajajo zadevni podatki. Čeprav je treba zaradi prehrane odstreliti tudi nekaj divjačine, bo treba mnogo obzirnosti pri odstrelu. Na Spodnjem Štajerskem je bilo lani ustreljeno 7000 kg srn, jelenov m gamsov, nad 10.000 zajcev in okrog 6000 kljunov pernate divjadi, vsega skupaj v teži 44.000 kg. Borovnice so nabirali. Mladina iz Mežiške doline, in sicer Iz Guštanja, Prevalj, Mežice in Črne, je bila sklicana k tridnevnemu obveznemu nabiranju borovnic. Nabrala je vsega skupaj 9450 litrov. V vsem velikovškem okraju pa so jih nabrali 17.950 litrov. Vse te borovnice bodo prekuhali za vojake. Iz Hrvatske Poglavnik v Bosni. V spremstvu z nemškim poslanikom Siegfriedom Kaschejem in nemškim generalom Stahlom se je hrvatski državni vodja zadnje dni mudil v Bosni in je pri tej priliki obiskal hrvatske in nemške vojne edinice. Živo se je zanimal tudi za obnovitev dela v pokrajinah, iz katerih so nedavno pognali partizane. Kakor poročajo listi, je posadka v vseh krajih, ki jih je obiskal, priredila Poglavniku slovesen sprejem. Dvojni tir na progi Zagreb—Sotla. Gradnja železniške proge Zagreb—Sotla zaradi vojnih dogodkov ni mogla napredovati po načrtu, vendar pa delo lepo napreduje in dvotirna proga Zagreb-Sotla bo po mnenju strokovnjakov dograjena letos do božiča. Stroški bodo znašali 76 milijonov kun. Cez reki Sotlo in Krapino bo treba zgraditi dva mostova. Iz Srbije Nemška narodnostna skupina v Beogradu. Pred dnevi je okrožni vodja Briickner govoril na skupščini nemške narodnostne skupine v Beogradu. Podal je kratek pregled dela. ki ga je skupina opravila v preteklem letu. To dobo označuje dotok zelo številnih pripadnikov nemške narodnosti, tako da je združenje imelo mnogo dela. Velike naloge so bile zastavljene zlasti socialnemu skrbstvu, ker je dotok prihajal predvsem iz siromaš-nejših slojev, živahno pozornost je združenje posvetilo tudi svetovnonazomi izobrazbi. Na sredi je delo prekinil poziv vodje narodnostne skupine za vstop pod orožje y oddelkih SS. Z vsemi za orožje sposobnimi moškimi iz narodnostne skupine so se odzvali pozivu tudi vsi vodilni možje narodnostne skupine, tako da "so morali odborni-ška mesta v združenju prevzeti namestniki. Partizani v Srbiji nničeni. Dunajski dnevnik »Neues Wiener Tagblatt« poroča v dopisu iz Beograda: »Ostanki raztepenih komunističnih tolp, ki so bile prezimile v skrivališčih v težko dostopnih gorskih krajih, so bili v zadnjih tednih spričo skupne akcije srbske državne straže, prostovoljskih čet in nacionalnih četniških odredov uničeni. V zvezi s tem je podal minister za notranje zadeve Acimovič izjavo, v kateri je poudaril, da se je uničevanja teh ostankov tolp udeležilo tudi kmečko prebivalstvo, oboroženo s sekirami, kosami in seneniml vilami. Hkratu so kmetje organizirali prostovoljsko milico, katere namen bo, vsak poizkus morda še preostalih banditov v kali zadušiti.« Neredna zamenjava Gospod Klobuštran je mnogo potoval po svetu in je o tem zelo rad govoril. Najrajši je povedal dve zgodbici, ki sta se mu pripetili: prva je bila ljubezenska, druga pa strašna lovska zgodba iz Afrike. Nekega večera je pravkar začel napeto zgodbo o svojem srečanju v afriški džungli s tigrovo samico, ki ga je presenetila neoboroženega in ga podrla na tla. Ko je to pripovedoval, so ga poklicali k telefonu, čez kakih deset minut se je vrnil h gostom, ki so komaj čakali, da bi jim povedal zgodbo do konca. »Kaj se je potem zgodilo, gospod Klobuštrin?« ga je vprašal eden Izmed gostov, i Baš ko je bilo najbolj napeto, ste morali prenehati.« »Da, da,« je odvrnil pozabljivi Klobuštrin, ki ,je mišlH, da je bil začel pripovedovati svojo ljubezensko zgodbo. »Poljubil sem jo in ni se upirala. Potem sva šla skupaj na večerjo... No, kaj bi govoril: njen mož ni nikoli izvedel,- kaj se je tisti večer zgodilo...« PRED SODIŠČEM Predsednik: »Oproščeni ste. Dokazalo se je, da te ure niste ukradli.« Oproščenec se zahvali, a se ne gane. Sodnik: »Ali niste razumeli? Prosti ste.« Oproščenec: »Hvala. Toda...« Sodnik: »No, kaj?« Oproščenec: »Rad bi zdaj vedel, ali moram uro vrniti ali je lahko moja?« [ za ugankarje 9 Križanka 1 2 3 4 9 11 m .3 15 16 19 m 21 5 6 7 8 10 12 14 m 17 18 20 [ 22 m Vodoravno: 1. Mesto blizu Karavank. 9. Državna blagajna z drugo besedo. 10. Iz tega zrase rastlina. 11. Slovensko moško Ime (skrajšano). 12. Materija s slovensko besedo. 13. Veznik. 14. Končnica mnogih besed moškega spola. 15. Redovnici (dvojina) z drugo besedo. 17. Tretja ed-ninska oseba glagola, ki izraža neko precej težko telesno delo. 19. Površinska mera. 20. Osebni zaimek (narobe). 21. Nadavek pri sklenitvi kupčije. 22. Vzvišeni prostor v ozadju cerkve, kjer so navadno orgle in pevci. Navpično: 1, Mesto na severu Italije. 2. Doba z drugo besedo. 3. Pripadnik v Švici in bivši Južni Tirolski blvajočega ljudstva, govorečega posebno italijansko odnosno romansko narečje. 4. PosmeMjivost s tujo besedo. 5. Kos kakšnega tka-nlnsliega blaga ali druge reči, o katerem ne veš, za kaj bi ga porabil. 6. Kraj blizu Ljubljane, kjer je velika tvornica papirja. 7. Žensko krstno ime. 8. Svetišče z običajno besedo. 16. Casomer. 18. Izdelek iz mleka. Skrit pregovor "i, » a b . t hrvatski kraj blizu Dolenjske r » t a . a Živinsko stajališče ! i ll.l žensko krstno ime • 1 i . n prebivalec hrvatske pokrajine . o v , r kar naložiš na voz ali na vlak Ce prav uganeš vse besede, preberi po vrsti vse novodobljene črke od besede do besede, pa boš dobil znan pregovor. črtalnica OSLO, GAD, RJA, Hči, NEM, SLON, GAZ, TLAK, OČI Pri vsaki besedi črtaj eno črko v začetku ali pa na koncu besed, potem pa preberi. Dobil boš splošno znan pregovor. ft1*« lJešitev ugank iz št. 33. Križanka: vodoravno: 1. Savinja, 7. Sava, 8. rang, 10. kler, 11. azil, 12. od, 13. ma, 14. polž, 15. nrav, 16. dio, 18. hodim + star, 23. senator; navpično: 1. saldo, 2. ave, 3. Varaždin, 4. nravnost, 5. jaz, 6. anima, 7. skopuh, 9. glavar, 17. ima, 19. os, 20. de, 21. to, 22 ar. — Skrit pregovor: podoba, porota, krajec, kasira, stotak; pregovor se glasi: Dobrota je sirota. Ženski vestnik Vlaganje strožjega fižola je preprosto Kako sie srfcrcčji fižol suši. smo že povedali. Shraniš za zimo pa lahko sitročji fižol tudi z vložitvijo. Zdaj je čas za vilaganje. Poljubno količino zdravega in mladega zelenega fižola v atročju oipereš in dobro obrišeš, zarce postaviš do treh četrtin globoko v Modno vodo in jih pustiš pokrite, da voda v njih zavre. Potem p« položiš na nje namesto pokrova tenko krpo in pustiš, da se pari poLlitraki kozarec 50 minut, litrski pa 70 minut. Naposled »praviš tako vloženi f ižol na hiladno. «- Za kuhinjo Kako shraniš zelenjavo za juhe in omake. Očisti in natehtaj en kilogram petršilja z zelenjavo vred, tri četrtine kilograma zelene, tri četrtine kilograma rdečega korenja, en kilogram čebule, en kilogram paradižnikov, dve zeleni kolerabici, eno rumeno kolerabo, eno ohrovtovo glavo, en por in eno cvetačo. Vse to zmelji na stroju za mletje mesa. Na poldrugi kilogram te zmesi daš 30 do 40 dekagramov soli. Nato vse dobro premešaj in deni v kozarce, katere dobro zaveži. Kolački. Eno jajce penasto premešaš z 10 de-kagrami sladkorja. Potem dodaš še eno žlico marmelade, en vanilin, pol pecilnega praška in 12 in pol dekagrama enotne moke. Od te zmesi polagaš majhne kupčke na namazano ploščo in spečeš kolačke v pečici lepo svetlorjavo. Nadevane kolerabe. Olupljene kclerabice kuhaš približno 10 minut, jih izvotliš in napolniš z mešanico iz napol skuhanega riža (ali pa tudi ješprenja), ki mu dodaš drobno sesekljano kole-rabno listje, ki si ga lahno prepražila. Okus mešanice izboljšaš z jajcem, z dišavami in z majhno količino maščobe. Nadevane kolerahice opečeš v kožici in priliješ malo juhe in nato pokrite du-šiš do mehkega. Rezine s korenjem. Rumenjak enega jajca ste-peš penasto s petimi žlicami vode (ali mleka, če ga imaš) in mu počasi dodaš šest dekagramov sladkorja. Beljak pa stolčeš s petimi dekagraml sladkorja v trd sneg in ga rahlo vmešaš v rume-njakovo kremo. Na vse to preseješ 18 dekagramov enotne moke, dodaš en vanilin, pol pecilnega praška, pet dekagramov zmletih orehov in 17 dekagramov korenja. Vse to previdno premešaš in namažeš za centimeter visoko po dobro nama-ščeni pločevini. Pečeš v vroči pečici približno 40 minut. Nato zrežeš v podolgovate rezine in po-treseš s sladkorjem. NE BO SILE Pisatelj, poln zaupanja v bližajočo se mu slavo, gre s svojim prijateljem mimo hiše, kjer se je rodil pisatelj velikega imena. Na hiši »e blešči spominska plošča. Obadva se približata in bereta vklesano besedilo. »Kai meniš,« pravi pisatelj, »kaj bodo meni po moji smrti napisali na hišo, hjer stanujem?« »Samo dve besedi,« odgovori prijatelj. »Kateri?« »Stanovanje oddamo,« se odreže prijatelj. V GIMNAZIJI Profesor: »Kakšen čas je ,ljubim'?« Dijak: »Izgubljen Čas, gospod profesor.« Po Steubnu: 18 RDEČI VIHAR Povest lz prve Indijanske vojne za Ohajo Vu-vup! vu-vup! planejo indijanski bojevniki pokoncu in skočijo naprej. Oddelek bele čete, ki je hitro nabil pnške, izstreli znova. Tokrat je bilo pomerjeno. Tu ln tam se zgrudijo indijanski bojevniki. Ostali njihovi tovariši spet planejo naprej. Toda beli stoje kakor zid. Zadonijo povelja. Beli vojščaki nabijejo puške, pristavijo k ramam. Ali Indijanci so tisti mah kakor zbrisani z zemlje, kako; da so se pogreznili v zemljo. Naenkrat zagrmi oc leve strani salva v belo četo. Pravcati dež pšlc začne žvižgati proti belim bojevnikom. Krik, ječanje in zmeda. Indijanci so napadli od strani.. , Modri jopič je tu. Zdaj zdrvi s svojimi proti belcem. Bela četa se umika. Pšlce žvižgajo. Tekumzejevi nevarni »psi« znova izstrelijo polno salvo. »Naprej!« zavpije zdaj tudi Tekumze. »Maščevanje za Logana!« Ta vzklik se vrne kakor odmev z desne strani. Pričela se je strahovita borba. Mož na moža. Nož, tomahavk, bojni bat ee gibljejo v strahovitem metežu. Oba bela oficirja, ki sta poveljevala četi, sta že mrtva. Nekateri beli vojaki so izgubili pogum in beže na vrat na nos nazaj v taborišče. Vu-vup! drvijo rdeči za njimi. Modri jopič, ki je s svojimi borci napadel z leve strani, se znajde naenkrat v silovitem ognju. Strahotno sikajo krogle proti njegovi četi. Virginski ostrostrelci, ki se borijo na desnem krilu bele vojske, se čedalje bolj bližajo, se spretno skrivajo za grmovjem in dobro streljajo. Ta in oni se vrže za deblo ali zemsko kopico, vsaka vzboklina jim nudi kolikor toliko varno zavetje. Hladnokrvno merijo in dobro Btreljajo. Modri jopič ne more naprej, Tekumze spozna ta položaj, zadrži svoje nevarne »pse«, da ne zasledujejo belih vojakov, ln jim kriči: »Pustite to Loganu in Kornstalku!« Tako ima hitro svoje ljudi zbrane okrog sebe. Zdaj napade virginske ostrostrelce od leve in od zadaj. Ne streljanje, marveč nož in pšice in tomahavk in puškina kopita storijo svoje. Virginski ostrostrelci so od leve potisnjeni k umiku, že morajo bežati, tu eden, tam drugi. V tem ko je Tekumze poprijemal od leve, je lahko tudi Modri jopič prešel v ostrejši napad. Kakor divje mačke planejo zdaj pokonci njegovi vojščaki, 300 po številu. Vu-vup! Vu-vup! doni grozeče od vseh strani. Nož in bojni bat sta zdaj boljša kakor puška. Kdo bi mogel v jutrnjem mraku dobro meriti! Virginci planejo zgroženi nazaj proti taborišču. Rdeči za njimi. Kri Jih je že omamila, že so si zmage gotovi. Venomer vpijejo in se iz-podbujajo. Vu-vup! Vu-vup! Skačejo na bele bojevnike kakor tiger na svojo žrtev. Napadajo od vseh strani, mečejo se brezumno bežečim pred noge. Beli padajo in že je vsakemu padlemu Indijanec na hrbtu. Toda niso vsi beli bojevniki izgubili glav. Tu dva, tam štirje so se strnili v enoto in se postavili v bran. Menjaje so si nabijali puške in so v skrajni sili segli po nožih. Tako so se razvile posamezne praske, kar pa Indijancev ni zadržalo. Posamezniki so se ruvali sem ln tja, toda glavna indijanska fronta je drvela dalje. Del v sredini ln desno krilo belih čet sta na popolnem umiku. General Levvis pošlje dve četi pod poveljstvom svojega brata Karla na pomoč. Kornstalk je vzravnan skrit za drevesom. Kakor hitro spozna belega poveljnika, pomeri s puško, merf dolgo m mirno, naposled ustreli... Kari Lp" i(= e zgrudi. Na mah priskočijo njegovi naj-skrbnejši borci in ga odneso nazaj v taborišče. ■ I II.....■■■!■ V II ■■mil« H—I I.MI' ■■ W,yik#WIWB» Polkovnik Fleming prevzame poveljstvo nad belimi. Tega vzame Logan na piko. Z dobro pomer-jenim strelom ga podere. Takoj nato doleti enaka usoda kapitana Watsona. Kakor hitro pade en oficir, že plane drugi v ospredje in prevzame poveljstvo. Kako nespametno! Namesto da bi skrivaje se zavaroval sebe in izpodbujal vojšča-ke, se vsak belec hoče pokazati za junaka, se izpostavi dobro pomerjenemu strelu Indijanca ln pade. Logan in Tekumze ne zgrešita nikoli. Ta dva se pač lahko kosata z vsakim belim ostrostrelcem. Toda bitka se ne premakne dalje k odločitvi. Beli so se žrtvovali tako junaško, da ao preprečili poraz. Logan na levi, Tekumze na desni prežita in streljata, že se je Čisto zdanilo. Za Tekumzejem je zvesti Kiš Kalva, levo pred njim Peta Kuta. Oba samo nabijata in podajata svojemu voditelju puško, Tekumze pa strelja in vselej zadene. Tam je pred bele čete spet skočil pogumen poveljnik. Preprosti vojščaki in virginski Btrelci se mu priključijo. Tekumae zakriči: »Ne streljajte!« To je seveda veljalo njegovim. Pripustili so bele bojevnike nekoliko bliže k sebi. Zdaj Je spet zadonelo Tekumzejevo povelje: »Streljajte!« Oficir se je zgradil ob prasketu svinčenk. Skoro polovica Indijancev je bila v tej borbi oborožena s puškami. Isti čas pa so švigale skozi zrak tudi puščice. Vsak Indijanec je mojstrski strelec z lokom. Stisnjenih zob se morajo belci umakniti. 2e je beli dan. A kje je Kornstalk? Nihče ne ve tega. Zakaj je na desni strani tako tiho? Kje je Črna kača? Še nihče izmed njegovih bojevnikov ni prispel na pomoč. Beli So postali spet ob-jestnejši in napadajo čedalje srditeje. Vsepovsod za vsakim grmom, za vsako zemsko vzboklino prežijo virginski ostrostrelci. Zdaj je svetlo, zdaj lahko merijo. Gorje rdečekožcu, če se pojavi samo šop njegovih las! Kaf predstavlja vseindijski narodni kongres Indija je nemirna, kakor poročajo listi. V zadevnih vesteh se zmerom tudi bere o vseindijskem kongresu, zato ne bo odveč, če malo obrazložimo, kaj je to. Vseindijski narodni kongres (Imenovan tudi kongresna stranka je bil ustanovljen 1. 1885. Je to najvažnejša indijska organizacija, ki si je zastavila nalogo, boriti se za svobodo Indije. Leta 1940 je kongresna stranka štela okrog šest milijonov članov. Glede na dejstvo, da ima Indija okrog 400 milijonov ljudi, se zdi ta številka razmeroma majhna, vendar pa ne kaže resničnega vpliva, ki ga izvaja, kajti kongresna stranka je s strogimi predpisi zmerom zelo omejevala število svojih članov. Kongresna stranka je namreč močno strnjena organizacija indijskih na-rodnozavednih borcev in je njena zaslomba med ljudstvom spričo tega dosti večja, kakor pa bi kdo utegnil sklepati iz števila njenih članov. Teh šest milijonov članov kongresne stranke izbere okrog 4400 kongresnih poslancev, ki potem enkrat na leto izvolijo predsednika in posamezne odbore vseindijskega narodnega kongresa. Letos bodo takšne volitve oktobra. Istočasno s predsednikom izvolijo ti poslanci tudi vseindijski kongresni odbor, ki sestoji iz 440 članov. Na vsakih sto poslancev jih torej pride v ta odbor deset. Vseindijski kongresni odbor ima v nekem oziru vlogo vseindijskega narodnega predstavništva, medtem ko delovni odbor predstavlja nekako protiutež osrednji vladi, ki jo imenuje podkralj. Delovnega odbora narodnega kongresa nič več ne volijo poslanci, temveč ga postavi predsednik kongresa, in sicer za dobo enega leta, to se pravi za toliko časa, kolikor traja njegov lastni mandat. Sestoji pa se ta delovni odbor iz 14 članov, ki so seveda predsednikovi zaupni možje. Delovni odbor torej približno ustreza vodstvu političnih strank po drugih državah. V njegovih rokah je vrhovno vodstvo in kot kakšna ustavotvorna skupščina pripravlja ln predlaga kongresnemu parlamentu, to je vseindijskemu kongresnemu odboru posamezne osnutke, predloge in podobno, ki postanejo obvezni, ko jih sprejme vseindijski kongresni odbor. Delovnega odbora ln vseindijskega kngresnega odbora torej ne smemo zamenjavati, in to še toliko manj, ker je prvi od predsednika imenovani vodilni organ, drugega pa izvolijo poslanci kongresne stranke. Kadar se torej sestane vseindijski kongresni odbor, gre za to, da preuči predloge, ki jih stavi vodstvo delovnega odbora. S sprejetjem ali odklonitvijo tega ali onega predloga, ki ga stavi delovni odbor, zavzame parlament narodnega kongresa svoje stališče, nadaljni potek pa je odvisen od tega, za katerega izmed stavljenih predlogov se odloči kongresni odbor, ali recimo za Gandi-jevega ali pa drugega, zmernejšega, ki ga je stavil, odnosno vsaj podprl Pandit Nehru. Položaj se je po nedavni aretaciji indijskti voditeljev precej spremenil .in je bilo zaradi nemirov v vsej Indiji tudi parlamentarno indijsko življenje prizadeto. V bližnji bodočnosti se bo morda že pokazalo, kakšne posledice bodo povzročile nepričakovane aretacije. s po svetu X Velik zaklad bodo dvignili i v. morja. Tri japonska pokojen ja so sii zaman prizadevala ugp* tov »ti, kje Iež najti ogrodje potopljene ladje, Iti pa nameravaj« seveda dvigniti i* motrja. Japonska javnost se zelo zanima za potopljene drago-eemuett in okra« njih no se spletk že cede pravljice. X V puščavi pride na vsakih 20.000 kvadratnih kilometrov le en vodnjak. Navadno si ne predstavljamo pravilno vseh težav, ki so v zvezi z vojskovanjem po puščavskem svetu. Da dobimo vsaj približno pojem o tem, je treba pomisliti predvsem na naslednje: Vsak človek potrebuje v puščavi najmanj pet litrov vode na dan, vprežna živina pa vsaj 25 litrov. Stroj jo požre trikrat toliko kakor kje drugje. Zato je oskrba z vodo v puščavi življenjskega pomena. Vprašanje pa je, koliko vode je v puščavi sami na razpolago. Neko poročilo iz Aten pravi, da na primer v Libijski puščavi pride povprečno na vsakih 20.000 kvadratnih kilometrov komaj en sam vodnjak. Iz njih si more pogasiti vsakdanje žejo le nekaj sto ljudi in živali! Vso ostalo vodo je treba pripeljati od drugod. Ce pomislimo, koliko vojaštva je zdaj po Libijski in Egiptovski puščavi, si lahko predstavljamo, da ni majhna reč, preskrbeti zadostne količine vode za ljudi in za stroje. X Kanadski vojaki se prenadebelo ženijo. Angleži imajo s svojimi kanadskimi zavezniki svojevrstne skrbi. Te skrbi jim povzročajo, pišejo portugalski listi, izredno številni zakoni, ki jih skle- pajo kanadski vojaki v Angliji. Kanadčani so postavni fantje ln Angležinje norijo za njimi. Ra« zen tega dobivajo kanadski vojaki dobro plačo, kar tudi precej vleče. Na vsak način je izredno mnogo porok, toda aH bodo ti zakoni trajni, Ja drugo vprašanje. Kanadska oblastva so nejevoljna, ker menijo, da so poslala kanadske vojaka v Anglijo za to, da bi se borili, ne pa, da bi sa poženili. Angleži spet se boje, da Je ne bodo Kanadčani lepega dne pobrisali domov, žene in otroke pa lepo pustili Angležem. Zaradi tega so zdaj izdali odredbo, po kateri mora vsak kanadski vojak, ki se hoče v Angliji poročiti, založiti 40 funtov, to je namreč vsota, ki je potrebna za kritje prevoznih stroškov za ženo lz Anglije v Kanado. Pravdo, da je število porok po objavi te odredbe precej padlo. X Podaljšanje obsednega stanja v Argentini, Iz Argentine poročajo: Argentinski senat je odo* brili zakon, ki določa podaljšanje obsednega sitanjal v Argentini za nadaljnjih 60 dni. Policija je za>-segla knjižico, naperjeno proti državam Osi, ki so jo v velikem številu širiili po argentinski prestolnici. Delo ima naslov »Popolna zgodovina evropske vojne«. X Povprečna starost ljudi narašča. Znanstveniki so izračunali, da žive ljudje dalje, kakor pa, ®c> na pri mer p red 35 leti. Tako so za poeoimezne države ugotovili, da je znašala povprečna sterosit v letih 1910 do 1912 in v letih 1932 do 1934: v Zedmjenih državah 56 43 (59.56), v Nemčiji 47.41 (59.86), v Franciji 48.49 (54.30), v Italiji 56.57 (56 76), v Nizozemski 55.10 (65.10), V Švedski 56.49 (63.62), v Sv'ci 50.65 (59.25). Povprečna sta-rosit žensk je za tir do šest let večja kakor starost moišk:ih. Po teh podatkih se je življenjska doba najbolj podaljšala v Nemčiji, na Švedskem in v Švici. X Ranoeelnlki so bili že v pradavnih časih. Pogled v zgodovino vojne kirurgije alti mnocet> ništva na.ni kaže. da so z.nali ranocelniki ali kirurgi, če jih lahko tako imenujemo, že pred dobrimi 2500 leti leviti poškodbe. Na lobanjah in kositeh, izvirajoči h ia predzgodovinsikih časov, se poznaj da so ie takrat zdravili zlomljene kosti in uporabljali zdajšnjim podobne obveze. Stari Rimljani sot poznali že vojaške zdravnike in bolnišnice, v ka>-terih je bita kirurgija na zelo visoki stopnji. Con sar Avgust je dal za svoje Rimljane urediti celo zdravilišča, kakršna so se spet pojavita: šele t! novejšem času. V pradavnih časih w imeti ljudje tudi že nekaj pojmov o razkuževanj« ran. Tot znanje se je pozneje v srednjem veku izgubil«, X Prozornejše steklo izdelujejo. Revija »Tech-nik umd Industrie« poroča o novem na&DU* pO katerem se napravi steklo prozornejše. V ta namen se uporablja fiuorov vodik v obtok,j plina, ki se z njegovo tenko plastjo pokrije steMo. S tem s« prestroga jo zeleni in rumeni žarki, Siplošna prozornost sitekla pa je večja. Pritisk belih čet je čedalje močnejši. Vrhovni poveljnik general Lowis spozna možnost, ki se mu tukaj nudi, zato vrže vse, kar ima še razpoložljivega, na desno krilo. Indijanci streljajo ln streljajo gotovo dobro, toda nikakor ne tako natanko kakor Virginci. Najslabše se godi vojakom angleškega vladarja, ki imajo živopisane uniforme. Nanje so vzeli Indijanci piko, ti siromaki trpijo najhujše izgube. Tekumze, Modri jopič, Logan ... nič ne pomaga, umakniti se morajo. Toda kje je Kornstalk? Kje je ostal Črna kača? Puščice sikajo po zraku in povzročajo luknje v vrstah belih bojevnikov. Toda s puškami zadevajo Indijanci zmerom slabše. Tekumze in Logan, ki jima strel nekoli ne zataji, ne moreta zadrževati napredovanja belih čet. Se vedno nove oddelke pošilja general Lewis v bitko. To so rezerve, ki jih je pritegnil z levega krila. Skoroda jih je preveč, zdaj lahko krogle rdečih že bolje zadevajo. Ni toliko prostora, da bi se mogli vsi številni belci pošteno skriti. In vendar napredujejo. Strahovito napadajo belci, že se tu In tam umikajo Indijanci. Kje je«Kornstalk ? Nikjer ni čuti njegovega glasu. Indijanci ga pogrešajo na vseh koncih in krajih Kje je vrhovni poglavar ? Kornstalk je prežal dobro skrit za neko zem-eko vzboklino popolnoma na desnem krilu. Ko je bil spoznal, da se je usoda bitke začela obračati, Je hitel k Črni kači. Prišel je tja še v pravem času. Preprečil je, da bi njegovi bojevniki posegli v boj. Zadnji del oddelka Črne kače, ki je štel 120 mož, je pri naglem napredovanju skozi obrežno grmičje izgubil zvezo z ostalimi oddelki. Ta oddelek je torej prispel za pičlo uro prepozno na bojišče in vsi so bili skoro brez diha, tako so hiteli. Črna kača se je obotavljal poseči v boj, čeprav bo njegovi bojevniki sami silili k temu. On pa jc iskal prave priložnosti. Spoznal je pač pred seboj vlrginske graničarje in je dobro vedel, da so to najnevarnejši nasprotniki. Ko je naposled že hotel napasti, je prispel Kornstalk in ga je zadržal. Zdaj preži rdeči vrhovni poveljnik in čaka, da se srednji del njegove vojske umakne. Po svojih odposlancih je namreč Kornstalk sam zapovedal umik. Isti čas pa je tudi zapovedal, naj vodniki pazijo na njegov napad z desne strani. Silno vzradoščen opazuje Rdeči volk, kako Virginci izginjajo pred njim in kako hitijo tja na glavno bojišče. Vsi so pač prepričani, da so tam bolj potrebni, Baj se tu pred njimi ne pokaže noben Indijanec. Kornstalk s svojimi čaka skrit... čedalje več Virgincev sledi onim, ki so prvi pohiteli. General Lewis vrže zdaj vso svojo moč na desno krilo. Bolj in bolj mora Kornstalk po svojih slih opozarjati bojevnike Črne kače, naj ne streljajo, naj se skrijejo, naj ne napadajo. Na tem predelu doslej še nI odjeknil noben strel. General Lewis mora biti preverjen, da se razvija indijanski napad samo na levi strani. Naenkrat se Kornstalk vzravna. Zmedeno vpitje odjekne z leve strani. V sredi se umikajo Indijanci. Tekumze ln Logan sta sledila Kornstal-kovemu povelju. Bolj in bolj grmijo puške. Angleške čete zasledujejo Indijance, ki se umikajo. Kornstalk dvigne desnico, pogleda na levo, potem predse. Neznatno število sovražnikov pred njim se je napol dvignilo in zdaj gledajo razburjeni, kako napredujejo njihove čete. Kornstalk čaka, pri tem pa čuti, kako se bojevniki Črne kače za njim krijejo, pripravljeni za naskok. Hrušč in trušč bitke, vpitje in ječanje vojskujočih — vse se je stopnjevalo do viška, živci so napeti... Naposled zamahne Kornstalk z desnico, skoči pokoncu ln plane naprej. Brez vsakega krika in klica mu sledi tristo mož. Daleč pred vsemi je Črna kača. Večina Virgincev opazi sovražnika šele, ko se pojavi tik pred njimi z dvignjenimi tomahavki. To je grozotno presenečenje. Kriki sem in, tja, nekaj strelov, nekaj Virgincev pade, ostali pobegnejo, rdeči pa kakor zveri za njimi. Tu in tam se spopadeta dva, tam trije. Vpitje, ječanje, ki pa zamira v zmagoslavju belih v središču boja. Kornstalk da še nekaj znamenj z desnico, takoj, nato se obrne vsa indijanska četa na levo. Nekateri sli pokličejo one bojevnike, ki so prodrli predaleč, nazaj k četi. Vu-vup, vu-vup, poskakujejo indijanski bojevniki v zaledju belih čet. Beli bojevniki se prestrašeni obračajo. Logan in Tekumze sta čula krike od one strani. Zdaj zagr-mijo tudi njihovi bojevniki: »Naprej proti belim!« »Maščevanje za Logana!« Od vseh strani grmenje, tuljenje, vpitje la streli. »Streljajte, bodite močni!« opozarja levji glaa vojskovodje Kornstalka. Med vsem vojnim tru-ščem doni mogočno, jim daje povelje, ki se venomer ponavlja: »Bojujte se! Bodite nepremagljivi!« Modri jopič, ki se je bil krepko upiral s svojimi, začne zdaj streljati na angleške čete, ki bo na levi strani bojišča prodrle predaleč. Bell se znajdejo v skrajni sili. Zdrznejo se, strnejo se, streljajoč se umikajo korak za korakom proti svojemu taborišču. Njihovo desno krilo se drži še najbolje. Tam stoji Dane Bun s svojim sinom in s petdesetimi krepkimi, izbranimi borci. Modri jopič, ki ga napada, ima največ izgub. Bistro oko, mirna roka, hladen pogum — ti usmerjajo krogle belih strelcev. Toda ti, sicer nezmagijivi beli borci, se morajo umakniti, sicer bodo napadeni od zadaj ln pokončani do poslednjega moža. ZOUiNA skrivna ljubezen i. Med skalami, tu in tam obraslimi s trnjem in osatom, po bodečem, od solnca razpaljenem pesku, ki je pokrival strmo stezo, je hitela devoj-ka z veliko butaro dračja na hrbtu. Na zatll-niku v dvoje poveskov zavezana rdeča ruta se je živo svetila v belini skalovja, in kadarkoli je zapihal z morja veter, sta vzvihrala poveska na zatilniku kakor dvoje rdečih peroti. Devojka je bila bosa, butara na hrbtu težka, pa sta vseeno naglo stopali po ostrem pesku zagoreli no-žicl. Zdajci se je ustavila. Sredi steze se je plazil z dvignjeno glavo gad. Devojka je vrgla butaro na tla, pograbila velik kamen in ga vrgla. Kamen je zadel gada naravnost v glavo in mu jo zdrobit, da se je kači gibki trup napel v drgetajoč lok, odskočil s steze preko skale in obvisel tamkaj na trnovih bodicah. Pod rdečo ruto se ni zganila pri tem niti ena poteza. Urno, kakor jo je odložila, si je zadela devojka butaro spet na hrbet in hotela nadaljevati svojo pot, ko sta pomigali iznad skalnih grmad dolgi ušesi šuta-ričevega osla. Osel je bil otovorjen z drvmi, vrhu drv pa je sedel stari šutarič, z debelo drenovo šibo v roki in neprenehoma poganjajoč: >Cu, ču, ču!« Devojki je spreletel lica vesel smehljaj kakor pozdrav sosedu, ki se ji je bližal po stranski stezi izza belih skal, od solnca ožgan po zgu-bančenem obrazu in koščenih rokah, z dolgima nogama bingljajoč z oslovega hrbta! »Ej, čiča Pero, ali ste tudi vi šli danes po drva?« Starec je usločil suho roko in pokazal proti goram v ozadju. »Na Rebri sem bil. A ti. Zora, ti si bila na GoLjavi, kaj ne T« »Še dalje, čiča Pero, pod Belo ravnjo. Pa so tudi tam že pobirali pred menoj. Kar je boljšega, debelejšega, so odnesli že drugi.« »Pa kačo si ubila, videl sem, Zora,« je skrem-žil starec obraz, da bi iztisnil iz debelih, žuljem podobnih gub košček smehljaja ter pokazal tako devojki svoje občudovanje. »Dobro roko imaš, da zadeneš s prvim mahom.« »Ta je sedma,« je povedala devojka, »šest sem jih že pobila letos.« Starec je izvlekel iz žepa robec in si obrisal ž njim znojno čelo. »Hu, kakšna vročina! ... Tam spodaj pri morju, je boljše. Tri korake od hfte se človek lahko koplje... še jaz bom prestavil svojo bajto tja dol...« In je spet pognal. »Stipe kaj piše iz Amerike, čiča Pero?« je vprašala devojka, nesoč pred oslom svojo butaro.. »Meni je pisal pred meseci, da se namerava vrniti. Potem nisem diobila nobenega pisma več...« »Tako ?« se je začudil starec in gube na obrazu so se mu stisnile, pa se takoj nato spet razmaknile, ker se je raziita mednje svetloba. »Stipe te hoče Iznenaditl, Zora! Še ta mesec se povrne. Včeraj smo dobili pismo. Tatoi, Zora, izroča pozdrave.« »Meni...«. se je sklonila devojka pod butaro in pospešila korake, kakor bi se bila bala, da bi opazil starec rdečico na njenem obrazu. . »Prihranil si je moj sinko mnogo dolarjev ....« je menil starec. »Ob morju si bo dal sezidati hišo in trgovino bo odprl, tako piše. še jaz si bom na stara leta oddahnil pri njem...« »Stipe je bil zmerom dober,« je rekla devojka in se ozrla. Starec je nI slišal, a je razumel njen pogled. »Sinko moj, eh...« je mrmral samo zase, zdaj-pazdaj tlesknil osla s plosko dlanjo ob bok in poganjal: »ču, ču, ču!« Iz kotanje se je dvignila s ploščatim laporjem krita koča med ukrivljenimi smokvami ln oljkami Izza skal proti solncu režeča s svojimt mrkimi linami. Na pragu je sedela devojčica, zagorela v obraz in razoglava, da sta se ji bleščali v solncu po hrbtu navzdol lijoči pletenici Črnih las. »Pa smo prišli, slava Bogu,« je skočil starec z osla ln se ozrl proti pragu. »Drva, Katica, drva, hčerkica moja...« Katice pa ni bilo že nič več na pragu. »Stipe se povrne iz Amerike. Zora! še ta mesec t Tebe pozdravlja, Zora... Da bi tt vedela, k.-1 ko težko pričakujem vajine svatbe!« Zora je plamtela v lica kakor v solncu makr gledala je, kako je skakljala okrog nje devojčica, hotela ji je povedati nekaj lepega, pa iz ^fag O ust nI bilo besede. Naglo se je poslovila in Šuta-ričeva. koča je ostala za njo v kotanji. Za ovinkom se je odprlo morje, široko je dihalo pod skalami morje, posuto z belimi lisami, belimi jadrnicami. Daleč tam zadaj je plul svetel parnik, in dim, vijoč se nad valovi, se je gibal v drhteči svetlobi kakor črn pas. Veter je pihal topel, opojen z morja proti skalam, preko skal... Zora je odložila butaro ln sedla na skalo; ruta na glavi ji je plahutala v vetru. Pod njo, pod golimi pečinami, je dremalo na obali raztegnjeno ribiško selo. Polagoma zatonu bližajoče se solnce je svetilo na lapornate strehe, na sivo zidovje, na čotaičke ln široke ribiške barke, pozibavajoče se ob bregu, do polovice že pregrnjene s sencami, kl so se plazile z visokega pečevja. Tiho je bilo nad morjem, tiho nad skalami. Pa se je razlegla v to tišino pesem, sladka, koprneča pesem ljubezni: Tamo daleko, daleko kraj mora, tamo je ljubav moja, tamo je sreča moja ... Zora je prepevala. Njeni pogledi so hiteli v daljavo, preko blesteče morske gladine, za zahajajočim solncem. tamo je ljubav moja, tamo je sreča moja ... Kakor bi prepevalo z njo vred to koprnečo pesem ljubezni morje samo. Kakor bi se or.rle lz daljave Stipetove oči in jo pozdravile... Zora je vstala, zagrabila butaro in stekla navzdol proti morja! n. Večer, razpet nad morjem, nad samotnim ribiškim. selorn. Mesečina rn sij zvezd sta zatlvala nizke hiše n& obali ln ksmenite stopnice, kjer je sedela s svojo sivo majko Zora. »Praviš, da se vrne še ta mesec, Zora?« je govorila majka počasi, tiho, z žuljavlml dlanmi zastirajo svoj Izsušeni obraz. »Clča Pero sam ml je povedal,« so žarele devojki v mesečini oči. Majka je Iztegnila proti njej roke, kakor bi jo hotela objeti. »Kako se veselim s teboj, Zora, hčerkica moja ... Tvoje sreče se veselim ...« »Moje sreče . ..« je drhtel devojki glas ln glava se ji je nagibala na prsi. »On se je zaobljubil tebi, ti njemu,« so se gibale majkl ustnice. Dolgo je že v tujini, tri leta, ln ni pozabil nate. TI pa nisi pozabila nanj, Zora... Svatba bo, da take še nI pomnil naš kraj ... Da bi živel še tvoj oče, kakšno veselje bi to bilo!« Z morja je zapihljal veter in stresel svetlo mrežo, ki jo je biia spredla mesečina preko de-vojkinih las. Devojka je dvignila glavo in se ozrla proti morju. »Ali ne prihajajo? Zdelo se mi je, da je Markov glas ... Dolgo jih tri danes ...« »Samo veter je.. .c je posluhnila majka in zavzdihnila. Ti otroci! Odkar sta na počitnicah Marko in Mate, nimam miru. Kakor živo srebro sta... Ali veš. Zora, da misli Marico na Zlato, Pavličevo Zlato?«. »Stara znanca sta, majka! Oba študirata. Ona bo učiteljica, on doktor, v mestu sta skupaj, pa še doma ne moreta biti drug brez drugega.« »Ne samo znanca,« je odmajala majka z glavo. »TI hodiš v goro po drva, Zora, tf ne vidiš vsega. Majka pa vse vidi, vse bolje vidi. Preveč živ je Marko, preveč se tudi smeje... Ljubši mi je Kakor da bi bil moj sinko, ne pa Markov prijatelj. In tiste njegove jasne oči— ali se ti ne zdi, Zora, da ima prav take oči tudi Stipe?« Takrat se je nagnila Zorina gtava majkl v naročje. »O majka, moja majka!« In devojka je tiho zaihtela v majkinem naročju. »Tecite, solze sreče, tecite!« so Šepetale nad njeno glavo starkine ustnice ln v skrivnostnem vzgibavanju so oživele nad njo sklanjajoče se uvele roke. »Zdaj, ko je pisal Stipe, da se vrne, boš štela dneve in ure. Zora...« Se so se Iskrile devojki skozi vztrepetavajočo mrežo mesečine solze v očeh. »O majka...« »Tako sem. Ihtela od sreče jaz, ko sem bila mlada in se je bližal čas mojega venčanja... Zora, prestani, da te kdo ne čuje, saj veš, kakšen je svet! Glej, naši se že vračajo.« Iz črnih senc nad morjem se je izločilo visoko jadro in se bližalo obali. Trenotek pozneje se je začul Markov veseli glas, za njim smeh Pavličeve Zlate. Jadro je zdrknilo z neba in se prihuijilo ob vitkem jamboru v visečo temno perot nad temno vodo; črna ln tiha je obstala ob bregu barčlca. Po obali proti kamenitim stopnicam pa so pohiteli nagli koraki. »Majka! Majka!« je vriskal že oddaleč Marko. »Evo nas, romarjev, doma smo spet! Vsi zdravi, veseli, poskočni! Bili smo pa daleč danes, majka, tam na Zavinkih... Pa ribic smo nalovili, ribic .. Daj sem ribice, Mate!« Na trdi kamen je plosknila nabasana platnena vreča z ribami, pred Zoro in majko pa je stal orjak Mate s tihim smehljajem na licih. »Samo lokarda, majka Gazdlčeva! Da bo imela Zora spet dela v kuhinji! A jutri bo nedelja, jutri mora tudi Zora z nami. Na Zavinke sa spet odpeljemo.« še rosne so zajele njene oči pozdrav njegovega pogleda in se zableščale v njem veselo kakor očiščene. »Da bomo spet plavali ln tekmovali kakor zadnjič, gospod Mate?« »In da bom še enkrat zmagal jaz!« se je od-blesknil smehljaj z njegovih svetlih zob. »Prazen strah, nič takega ne bomo počenjali jutri! Samo vozili se bomo, prepevali in vriskali. ..« Oglasila se je Zlata, M je stala zadaj poleg Marka, pod širokim žoltlm slamnikom polna ta kipeča: »Majka Gazdlčeva, vi ne veste, kakšen junak je gospod Mate! On je vse: mornar, ribič, odličen plavač . . »In Američan!« je končal Marko. »Pustil bo knjige in šel v Alasko zlato kopat, da bo prej obogatel. Tako je sklenil dane3... Kdaj pojdeS, Mate?« »V Ameriko?« je vstala Zora nemirno. »Pa ne mislite resno, gospod Mate?« »Marko in gospodična Zlata se samo šalita, kakor sem se šalil tudi jaz,« se je smehljal Mate, in Zorin ohraz se je zjasnil. Za Zoro je vstala majka. »Zdaj pa k večerji, kanarčki moji. otroci moji! Trudni ste in lačni, poznam jaz take romarje.« »In jaz meram tudi domov k večerji.« se je spomnila Zlata in se obrnila. »Lahko noč, majka Gazdičeva!« »Kitare ne pozabi nocoj doma, Zlata!« je zaklical za njo Marko. »Vsi trije pridemo — in ti boš igrala, Zlata ...« je dodal še Mate. Po večerji se je utrgalo od liamenitih stopnic Gazdičeve hiše troje senc — troje temnih, gibajočih se črt v mesečni noči. Od Pavličeve hiže ena senca. Ob morju so se sence strnile in ena sama široka, črna lisa se je pomikala po obali. »IJdarl na strune, Zlatica!« je šepetal Marko. »Tam pri oljkah...« se ga je oklepala njena levica.« Za Markom in Zlato sta stopala Mate in Zora držeč se za roki. »Kaj si danes tako zamišljena, Zorlca?« je tiho vprašal on. »O Mate, ti ne veš...« je dahnilo proti njegovemu obrazu z njenih ustnic in njena vroča roka je podrhtevala v njegovi dlani. Morje, v noč zavito, je pošumevalo in vzdihovalo kakor iz sanj. V daljavi brlete lučke so zdaj tzginjale, zdaj se spet posvetile nad valovi in se bližale, kakor da hočejo poleteti k bregu, pa so nenadno spet ugasnile druga za drugo — ribiči s svojimt švrgajočimi čolni so ribarili tamkaj. Pod oljkami je zazvenela Zlatlna kitara. Sladki glasovi strun so se zapletli v noč, morje se je zdramilo in prisluhnilo, veter se je samo šepetaje vrtel nad valovi, vrtel se nad gladkim oplečjem skal, v vetru so se nagibale oljke. Zlatina lica je zalivala mesečina, da so se svetila kakor po-srebrena; pred Zlato, pred njenimi nogami, je slonel Marko in ustnice so mu drhtele ... Na skali za oljkami sta sedela Mata in Zora. Njegova glava se je nagnila k njenemu obrazu in njegova roka se je oklenila njenega pasu. »Zakaj molčič, Zora? Povej mt, kaj ti je. Tako skrivnostna si danes. ..« Naslonila je glavo na njegovo ramo in ga objela z obema rokama. »Stipe se vrne iz Amerike, Mate. še ta mesec.. .« m. Zlatozorje, v jutru na vzhodu vžgano, je sredi morja vzplamenelo, da so se utrinjale jadrnice na valovih ln se je »etilo skalovje nad obalo. V zraku se je Iskril smehljaj Gospodovega dne, nedelje; njen blesk je ležal na rjavih obrazih ribičev, ki so se vračali pod zavešeniml jadri počivajoči in prepevajoči s ponočnega ribjega lova. Vonj nedelje je sladko občutila Zora, sloneča ob Mateju pod razpetim, v vetru nagnjenim Jadrom, z očmi vsa v bleščobi neba in morja, da nI videla Marka in Zlate, kako se na nasprotni strani jambora šepetaje sklanjata drug k drugemu. Vonj nedelje pa nI segal v Zorino srce kakor nekoč, dotikal se je samo njenih lic. Kakor plamen sredi plamenja se je zdela devojka sama sebi, kakor val sredi valovja. Ponoči je bila sklenila, da ne pojde v Zavinke, da bo ostala doma pri majki; sklenila je, da zatre v svojem srcu ljubezen do Mateja, da se ne ozre več nanj; sklenila, da ga zaprosi, naj se tudi on ne ozre več nanjo, naj ne ruši njenega srčnega miru, če ne zaradi nje same, pa vsaj zaradi njene majke, ki ga je sprejela pod streho. Zdaj je slonela ob Mateju, peljala se je ž njim v Zavinke, niti besedice mu ni očitala. Mate jo je prijel za roko; ni mu je izmaknila. Matejeve oči so se smehljale, lovile njen pogled; ni mu umaknila pogleda. Vračale so se njene sanje ... »Mrežo, Mate!« je presekal tišino Markov glas. »Kmalu bomo na Zavinkih ... Popoldne mreže dvignemo in si spečemo rib ...« »Kakor svobodni otroci morja!« je vzkliknila Zlata gugaje se na sivi, od dežja izprani deski, vsa oblita od solnčnih žarkov, od žoltega slamnika do žoltih čeveljčkov. >Saj smo mladi, zato bodimo tudi veseli,« se je zasmejal Marko. Spustili so v morje dvoje mrež. V solncu so se bočile Mateju orjaške prsi in napenjale mišice na močnih rokah. Vsako njegovo kretnjo so ljubeče spremljale Zori ne oči. Nenadno je Zora vstala ln se obrnila kakor bi jo bil kdo poklical. Veter je gonil in napihoval valove preko neizmerne morske plnni. Vsi valovi so bili kakor z biseri posejani. Tam zadaj se je pojavil dolg parnik z rdečimi, vihrajočimi zastavicami na jamborih. AH ce ne vrača Stlpe? Samo veter je pošumeval nad valovi — in rdeče zastavice so izginile v daljavi. Toda tam — ali se ni ozria nanjo majica ? Preko obale do kamenitih stopnic pljuskajo valovi. Na stopnicah pred hišo sedi majka, z dlanmi pred obrazom, ln strmi na morje, za bežečo bar-čico. Uboga majka, niti ne sluti, kakšen vihar je v hčerkinem srcu, ne ve, da Zora ni ihtela v njenem naročju od sreče. Ali je ni poklicala zdaj, ali ni pogledala v njeno srce natanko in se zgrozila ? Veter, veter ... Matejeva roka se je je dotaknila »Pazi, da ne padeš v morje, Zora! Vrvi se primi ali pa sedi!« Devojka pa je stala pod plahutajočim jadrom nepremično kakor ktp. Prvič je bilo, da je umaknila Mateju pogled. »Sedi!« jo je prijela njegova krepka desnica in jo posadila nazaj na sedež.« »Lahko bi te pograbil visok val, ko bi niti sama ne vedela, kdaj in kako, in bl te potegnil s seboj Zoriea . .. Sedela je kraj njega tiha, trda, kakor lzpre-menjena in si zakrivala obraz. »Kaj ti je spet Zora?« se je nagnil k njej. Skozi dlani so jo žgele njegove plamteče oči. »Kako se sramujem, Mate . ..« se je izvil šepet izpod njenih dlani. »Svojega zaročenca varam, majko varam ... vse ljudi varam___« Stisnil Jo je k sebi. »Nikogar ne varaš, Zora! Majki porečeš, da ljubič mene, ne Stipeta, in vse bo dobro... Kak-Sen otrok si, Zoriea!« Njej so blestele solze v očeh. »Ničesar ti ne očitam, Mate, sama sem kriva... AH mesec dni, odkar si pri nas, moja duša nima miru... TI si gospod iz mesta, jaz pa sem preprosta devojka... Saj me ne ljubiš, Mate...« Izpustil je njeno roko, vstal in šel na drugo stran jambora. Ko se je izmed debelih vrvi posvetil njegov obraz in so njegove mišičaste roke obračale jadro, da so škripale nategnjene vrvi, se njegove oči niso- ozrle več nanjo. Ko se je vrnil, nI sedel k njej; prižgal si je svojo kratko piploo, oprl si komolca na kolena in se zagledal na morje ... Na njegovo ramo se je spustila mehka roka. »Ali si kaj hud, Mate?« Nad njim se je sklanjal Zorln obraz in njene oči so se smehljale in prosile. »Nisem te hotela razžalitl... Odpusti ml, Mate!« . Njegov pogled, teman, v daljavo na morje zavrtan, pa se ni premaknil. »Saj me ljubiš, Mate... Ne jezi se več name!« Sedla Je k njemu in sedela bi bila ob njem celo večnost, samo da bi si izprosila od njega prijazen pogled. Njemu so ee lica jasnila, in ko se mu je fcVrtal pogled iz iskričaste daljave, so prestregle njegove oči njen smehljaj, in žarek solnčne svetlobe, utripajoč na njegovem obrazu, je odskočil z njegovih na njene ustnice ... Barčica je obstala v Širokem, velikemu polkrogu podobnem zalivu, nad katerim so se dvigale visoke skale, nekatere v drznih zavinkih nagnjene nad morje. Ko je napolnil veseli vrisk došlecev tihi kraj, se je dvignila z ostrih grebenov jata galebov in plahutaje poletela proti morju. »Naš raj v pomanjšani izdaji,« se je veselil Marko po peščeni obali vodeč Zlato za roko. »Te divje skale, ta prostrana morska plan... Ali se ti ne zdi romantično, Zlata?« Na vseh obrazih je trepetalo solnce. Mate, najboljši plavač, je prvi skočil s skale v morje. Za Matejem Marko in Zlata; plavala sta daleč ven-kaj na morje, oba glasna in vesela kakor dvoje tik nad valovi vriščečih galebov; za trenotek sta izginila pod vijoličastim osojem valov, pa sta spet vzblisnlli med belimi penami njuni svetli čepici. Nedaleč od njiju je migljala iz valov belina Zorine rame, Zorine čepice. IV. Truden od dolgega plavanja se je zleknll Mate na prod in zadremal. Ko so butnili valovi v močnem vetru ob breg in pljusnili na prod, se je predramil iz dremavice. Sedel je, objel z rokama noge pod koleni, nagnil glavo in tako sključen zastrmel na morje pred seboj. Marka, Zlate in Zore ni bilo nikjer, ne na morju, ne na bregu. Odpeljali se niso, ne, ker še se je pozibavala k skali pripeta barčica s povešenim jadrom. Toda kam so šli? Kam je šla Zora? Mate je vstal; gosti kodri so mu silili izpod čepice na oči in poteze okrog usten so se mu zajedle visoko v lica. Še pred kratkim krotko jagnje se je razmahnilo v hrumečega leva. »To ti poplačam, Zora!« je siknil skozi zobe. »Pa vendar še nisem zmagal! Umika se mi. Ampak tako bom zlomil jaz tvojo voljo, devoj-čica, kakor zlomi konj z enim samim udarom kopita šibko otroško igračko! Mogoče je zadaj za skalami. Takoj te poiščem!« Skoraj stekel je orjak po gladkih pečinah in izjedeninah ob morju ped visečimi kamenitimi grebeni. Na okrogli vzboklini skale, že daleč za zavinki, je opazil nad seboj Marka in Zlato; drug poleg drugega ležeča sta se solnčila, se igrala s kamenčki kakor dva otroka in pri tem veselo žvrgolela. Mate je smuknil pod skalo in hitel naprej; vroče mu je bilo in potil se je, da mu je kapljal znoj s čela na roke. Navpik iz morja štrleča pečina mu je zastavila pot — obal na tej strani se je končala. Skozi široko luknjo v skalovju je pihal veter. Kakor skozi daljnogled je videl Mate, kako se sveti na morski planjavi samotna jadrnica z visokimi belimi jadri. In planil je v morje in plaval na drugo stran. Ko se je oprijel skale in zlezel na kopno; je dolgo časa počival z razleknjenimi rokami in nogami, podoben gigantu, ki se pripravlja, da se bo pognal z zemlje proti nebu, potrgal z neba zvezde in jih pometal v morje. Poteze na obrazu so se mu podaljšale in poglobile. Vnovič je siknil skozi zobe: »Zmage hočem, Zora! Zmage nad tistim tvojim Stipetom, ki ga sicer ne poznam, pa se vendar moram boriti proti njemu!« Veter je zabučal, z vetrom pa je tedaj kakor iz valov zazvončkljala pesem: Tamo daleko, daleko kraj mora ... Mate je planil pokoncu ln se ozrl. »To je ona, Zora .. . Njen glas je to!« »Šele zdaj je zapazil zadaj ob ovinku iz morja naježeno skalo, na njej pa dvoje svetlih rok, svetlo čepico. .. .tamo je ljubav moja, tamo je sreča moja ... še zmerom je zvenela z vetrom vred proti obali pesem. Toda Mate je že plaval proti skali. Kolikor bliže je bil belim čerem, toliko burneje mu je utripalo v prsih srce. Razjarjeni lev se je bil odpravil na pot, spet krotko jagnje se je bližal smotru. Usopljen se je vlovii za ostro čer in splezal po skali navzgor. »Zora!-« Slonela je na skalni steni s pogledom v pro-stranost morja pred seboj, s hrbtom proti došle-cu. Ne videla, ne slišala ga nI bila. V solncu so se svetili izpod čepice iztisnjeni šopi njenih las in njena iztegnjena desnica je vzžarevala kakor en sam zlat pramen svetlobe. »Zora, Zoriea!« je poklical glasneje. Hotel se je skloniti, da bi jI neopažen zatisnil oči in jo poljubil na zatilnik, toda tisti trenutek se je obrnila z začudenimi očmi, skoraj prestrašena. »Ti tukaj, Mate?« Prsi so ji kipela in oči žarele. »Slišal sem tvojo pesem, Zora, in sem plaval .. i »Zakaj si me Iskal?« je vpražala z drhtečim glasom. »Pobegnila sem, da bi se skrila pred teboj; pobegnila, ker samo njegova sem, Stipe-tova!« Trdo jo je prijel za roko. »Vem, da si se hotela pred menoj umakniti, Zora, umakniti se ne moreš. Skriti si se hotela, skriti se ne moreš. V očeh ti je zapisano, da ljubiš mene, samo mene. Njemu si pela pesem, da bl ti pogledal preko morja v oči, a pela so samo usta, ne srce; srce je moje, vsa si moja, Zoriea!« Videla je, kako mu planite o«, kako mu sekajo premikajoče se poteze v strasti obraz. »Majka svetogorska, usmili se sirote!« so Šepetale njene ustnice kakor v molitvi. Sedel je ob njej z obrazom ob njenih ustnicah, pa je naenkrat vstal. »Zbogom, Zora, za zmerom!« šel je po skali navzdol visok, ponosen, in obstal z dvignjenimi rokami nad penečimi se valovi. Nekaj čudnega se je zgodilo v orjakovem srcu: zasmilila se mu je devojka na skali, zasmilila njena majka in nepoznani mu Stipe, in sklenil je, da se odpelje že prihodnji dan nazaj v mesto. Glas je zavel do njega sladak, topel: »Mate!« Obrnil se je z mirnimi očmi, mirnim obrazom kakor prerojen. Pred njim je stala Zora, v jasnini neba in morja plameneča, lepa kakor še nikoli. In njena desnica, sladka, topla, ga je objela, »Ne hodi, Mate! Samo ti si moj — tvoja sem, samo tvoja!« In Mate je ostal z njeno zlomljeno voljo v svojih rokah. V. Na dan, ko se je vrnil Stipe iz Amerike, je migotal z ušesi pred Gazdičevo hišo privezan Šutaričev osel, nemirno se oziraje proti morju, ki je že od jutra temno butalo, kakpr da hoče s svojimi valovi zaliti obal z ribiškimi kočami vred. Zadaj za hišo v majhnem vrtu pa je sedela pisana družba. Stari šutarič, ves iz sebe od sreče, da se je Stipe vrnil, se ni ganil od sina; zdaj pa zdaj ga je viharno objel in si obrisal s koščenimi rokami solze, ki so mu tekle po licih, kakor petletnemu otroku. Ob bratu je žvrgolela Katica. Mat«, ki se je odpravljal ta dan v mesto, je sedel ob mizi žareč z zapetimi gumbi na svetlem mestnem suknjiču s pritajenim smehljajem plavaje od majke Gazdičeve in Zore, ki sta neumorno donašaii na mizo črnega vina, pečenih sardel, smokev in grozdja preko Marka, ki je slonel zamišljen kraj njega, do starega šutariča in njegovega sina Američana, ki se je v družbi svojih nekdanjih prijateljev in znancev s polnim kozarcem v roki nagibal zdaj k temu, zdaj k onemu, da je ustregel vsem nazdravilnim klicem. Govoril je samo on, samo Stipe; govoril o Ameriki deželi svobode, o njeni prostranosti, o železnicah in rudokopih, o širokih mestih in visokih hišah, ki se spenjajo s svojimi neštetimi nadstropji pod oblake, o elektriki, ki svetijo tam z njo v zadnji bajti, o strojih, ki ž njimi tam kosijo, žanjejo, grabijo, mlatijo, o rekah in par-nikih, o razsežnih farmah in o dolarjih. Nič manjšemu velikanu od Mateja so se gibale pri pripovedovanju roke in ramena, kakor da so zašle iz svobode v ječo, kakor da si žele razmaha v tem neznatnem, od širokega sveta ločenem obmorskem kotičku. Kadarkoli se je iztegnila njegova široka pest preko mize, je bilo, kakor bl bila dibnila med zbrano družbo nepoznana moč in pogum in se odprl pred začudenimi očmi popolnoma nov svet", gore, prevrtane z dolgimi predori, klečoče pred zlatim morjem pšenice, da prenes6 zrnato bogastvo še v druge dežele; zevajoči prepadi se umikajo, stiskajo h goram, preko prepadov, po visokovzpetlh mostovih pa vihrajo bliskoviti vlaki in drdrajo v ovinkih na Široke ravni, mimo mest, mimo visokih tvornic, mimo jekla, železa, zlata, srebra; pristanišča, s črnimi dimniki parnikov zatlaOena, od razpenjajočih se jader migljajoča ... Dolgo je govoril Stipe. Kakor so se razmikale zmerom novim domislekom gube na njegovem čelu, tako so se premikale poteze na obrazih po-slušajočih, da bi ne ušla njihovim očem niti ena črta tiste čudovite lepote o svobodi ln bogastvu tam za morjem. Navdušenje, na vseh obrazih vzdrgetavajoče, pa se je odbijalo ob Matejevih očeh. Njegov pogled, vsekan v Američanovo pest na mizi, je prepletal samo smehljaj: »Ti še ne veš, človeček, da si premagan! Kaj se toliko napihuješ?« Videl je, kako se ustavljajo njegove oči vedno le na Zori; smehljaj mu je obvisel tudi na njej, pa je takoj ugasnil. Bleda in prepala se mu je zazdela. Ko je pohitela od mize mimo njega s prazno steklenico i roki, je čutil, kako Je zavela proti njemu lz njenih oči žalost, iz njenih stopinj obup. Nehote je sklonil glavo. Marko mu Je položil roko na ramo. »Pa bi še ostal, Mate! Cez teden dni pojdeva, tudi jaz ln Zlata. Pa bl se peljali skupaj ...« Mate ga je pogledal od strani kakor razjeden V obraz, nič več žareč in smehljajoč se. »Sklenil sem, da pojdem danes, Marko!« »Torej na svidenje v mestu, Mate!« Mate je vstal in se ozrl po vrtu. »Toliko še počakam, da pride tvoja majka, Marko. Posloviti se še moram ...« »Nič se ti ne mudi, Mate! Sedi še in pij! Počakaš, da pride tudi Zora... Lastna sestra bi ne bila skrbela bolje zate, kakor je skrbela ves ta čas zate ona ...« Z Matejevih razjedenih lic je pogledala guba, dolga ln ostra kakor kačje želo, pa se je takoj skrila in z njo skrivnost, za stisnjenimi ustnicami dihajoča: »Kakšni otroci, ste vsi skupaj ... Zavezane oči imate ... Tudi ti, Marko ... Takrat je prihitela v vrt majka Gazdičeva preplašena, z vijočiml rokami: »Kam je šla Zora? Kje je Zora?« Vsi so se ozrli. Stipe je umolknil, Mate in Marko sta se zdrznila. Obnazi vseh so se razpotegnili v eno samo vprašanje: »Kje je Zora?« Zore nI bilo nikjer. »Ze od jutra je bila tako čudna,« je zavzdihnila majka. »Bojim se nesreče ...« Stipe se je dvignil širok, z rokami lomasteč; stol se je prevrnil za njim. Za Stipetom so se dvignili vsi z iščočimi očmi in iztegnjenimi vratovi, Katica pa je rekla: »Videla sem jo, ko je šla z vrta. Bleda je bila. Mogoče je šla na zrak, mogoče je na obali.« »Na obali je!« se je zgnetlo ugibanje vseh v en sam odločen, hrupen klicaj, in vse je hitelo z vrta. Črni, samo zdaj pa zdaj od bliskov osvetljeni sta se objemali nebo in morje. Pod zabuhlimi oblaki ob breg butajoči visoki valovi so pljuskali čez obalo in škropili po hiteči gruči, po iztegnjenih iščočih rokah. »Zora! Zora!« je klical Stipe rjoveč, z rameni ob pljuskajočih valovih, bijoč okrog sebe z rokami, kakor bi hotel potisniti peneče se moije od obale. »Kje si, Zora? Oglasi se, Zora!« Zora pa se ni oglasila od nikoder, in valovi se niso umaknili od obale; še bolj so naraščali, še bolj butali in hrumeli ob breg, kakor bi bili z vsakim zapljuskom ponovili Stipetove klice in se mu krohotaje rogali: »Kje si, Zora? Kje si?« Na kamenitih stopnicah je obsedel Mate s škle-petajočimi zobmi. Gledal je za kličočimi in iščočimi. Črte zmagoslavja še pred kratkim napenjajoče njegova lica, so se izprevrgle v ostre vijuge kesa in obupa in mu v enem samem trenutku razorale obraz, da je bil podoben sključenemu starcu. Kakor skozi meglo je videl pred seboj nizko k morju nagnjeno črno nebo, ob morju črne koče, za kočami iznad lapornatih streh, nebo podpirajoče, lomeče se jambore ob bregu škripajočih ribiških bark, ob črnih valovih na obali črno, begajočo gručo ljudi. Hotel je zaklicati: Zaman iščete, ljudje, samo jaz vem, kam je šla, kje je!« Toda glas mu je kakor prirasel na jezik in glava se mu je nagibala na prsi. Čedalje višji so bili valovi. Gugajoča se gruča ljudi je izginila v daljavi, kakor bi jo bilo požrlo morje. Veter je bučal preko streh in se lomil cvileč ob skalovju. Mate je hotel vstati, a noge so mu bile težke kakor prikovane na tla. Hotel je vzdigniti roko, roka mu je omahnila trda ob životu. Samo oči so mu živele ln dolble gosti opoldanski mrak, da bi si izdolble pot do gruče ljudi, ki jih je požrla temina. Vrišč je švignil iz mraka. Mate se je stresel, oči so mu hotele zbegane pobegniti, ena sama gola, šklepetajoča čeljust je bil njegov obraz. Gruča se je vračala. Z gručo se je bližal vrišč. V Matejevem pogledu je obvisel prvi izmed vseh Stipe z ramami sekaje valove. Iz vrlšča se je razločil krik, oster in presunljiv, krik majice Gazdičeve: »Mrtva! Mrtva!...« Stipetove rame so presekale valove — vsa vri-ščeča gruča se je Izvila iz mraka in se zatrkljala proti kamenltim stopnicam. Stipe je stopal sključen, z visečimi' lici; ob njegovih prsih je bila nagnjena glava Zore, ki so jo nesle njegove roke. S stopnic se je počasi vzdignil Mate. Roke so se mu tresle, v ustih mu je grgralo. Proti Sti-petu se je pomikala gola, šklepetajoča čeljust. »Ljudje, jaz sem jo pognal v valove!« Nihče ga nI slišal. Zgrudil se je na tla. smešnice Nasprotnih, ki mu boksarski prvak ni kos Nasprotnike vse je premagal Boštjan s kozarcem bil zlatim je obdarovan. Navdušena množica blazno mu -Tiska in srce v ponosu vse viže mu piska. Kar blaženost boksarsko lice zaliva, ko družba veljakov mu k zmagi napivai Do poznih je ur svojo zmago proslavljal, nič rad se naposled domov ni odpravljal. Stipe se je odpeljal še tisti mesec nazaj v Ameriko in se ni vrnil nikoli več. Nikoli več ne pride h Gazdičevim na počitnice Mate. Z. K. Predobro je boksarski slutil prvak, da čaka doma neugnan ga junak. Ga z valjarjem jezna je žena sprejela, pred njo zmagovitost mu je onemela. KAJ JE IZGUBIL župnik: »No, Matija, kaj pa vi počenjate? Zakaj pa ležete po vseh štirih? Ali ste kaj izgubili?« Matija: »Vejo, gos... gospod župnik... izgubil sem ravnotežje, pa ga ne morem več najti!« PREVIDNOST »Povejte mi, zakaj ste pa vzeli tako mladega odvetnika za to sodno razpravo,« je bil radoveden Jaka. »Ker imam vtisk, da bo pravda dolgo trajala,« je menil Matija. NEŽEN SOPROG Mož svoji ženi ob og-jeniku: Ne hodi preblizu. Ce te vidi, začne bljuvatl.« PRISTNO MLEKO NA CESTI Gospod: »Paglavec ušivi, kakšne izraze ti rabi.« Paglavec (užaljeno): »Vi pa tudi, gospod'« • TEŽKA IZBIRA Oče: Torej katerega boš vzela, letalca ali kemika?« Hči: »Veš, izbira je težavna. Kemik ml bo go tovo zletel v zrak, letalec pa lz zraka...« PROFESORSKA Profesor: »Katerega pa simo dane®,« Odvetnik: »Človek božji, saj imaš časopis v žepu. Nanj poglej!« Profesor: »Kaj mi pomaga, ko je pa časopis od včerajšnjega dne!« Meščan: »Koliko mleka vam da krava na dan?« Podežeilan: »Rekel bi, takole pet litrov!« Meščan: »A koliko Jih izmed teh' prodaste?« Podežeilan: »Sedem do osem«, kakor pride.« Tihotapstvo demantov v Južsii Afriki "Velikanska demantna ležišča v peščenih kotlinah okroig Aleksandrovega zaliva o>b reki Oranju so bila odkrita šelle letia 1928. Takoj v začetku je bilo to najdišče mnogo donosnejše od že izčrpa-nega demantnega ležišča v Kimberleyu, tako da ima zdaj prvenstvo med deroantnimi ležišči spioh. Dragi kamni iz tega ležišča so tudi mnogo čistejši in jasnejši od drugih demantov. Novo ležišče daje letno za več deset milijonov funtov šteriingov dragocenih kamnom. Južnoafriška vlada se je kmailu po odkiri t ju polastila vsega tega demantnega ležišča in takoj v začetku je zaposlila tam povsem zanesljive delavce. po večini belokoižce. To pa seveda ni moglo čisto preprečiti tihotapstva najdenih demantov. Posebna policija neprestano straži noč in dan cikrog demantnega ležišča. Toda demanti so dovolj močna vaba, da sie pustolovci ne boje niti svinčenk. Tako prihajajo v Južno Afriko cele tolpe pustolovcev, zločincev in tihotapcev tega dragocenega blaga. Tolpe napadajo celo policijske straže. V vseh južnoafriških mestih, zlasti v Jo>-hannesbuirgu, Pretoriji, Kapstadtu in Kimberleyu imajo tihotapci svoja gnezda in dobra skrivališča. Kakoir hitro se ponudi prilika večjega tihotapstva demantov, so tihotapci takoj pri rokah. Iskalci demantov vsega okraja Namakualanda, kjer je omenjeno demantno ležišče, se zbero enkrat v mesecu v pristanišču Port NoHothu, da se založe z vsemi potrebščinama, obenem pa seveda prodajo pod roko nekaj skritih demantov. Čeprav so iskailci po večini belokožci in precej zanesljivi, vendar ne morejo premagati izkušnjavo to nekaj dragih kamenčkov se jih zmerom prime. Vsak dan se morajo podvreči zelo strogemu pregledu, kljub temu si pa znajo pomagati in skriti nekaj demantov, da jih spravijo pod roko v denar. V pristaniškem mestu kar mrgoli detektivov, najmanjša kazen za tihotapstvo demantov je pet let ječe za prodajalca to kupca, vendar pa trgovina z demanti cvete. Mnogo težje od tihotapstva demantov iz ležrišč okrog Aleksandrovega zaliva je tihotapstvo de« mantov iz kimberleyskih ležišč, kjer so površinske plašiti že izčrpane, da morajo iskati demaate globoko v podzemnih rovih. Tam je tatvina demantov združena z večjimi težavami že zato, ker morajo delati ddlavci nagi. Vsa taborišča na demant-nih ležiščih so ograjena z visokimi žičnimi ograjami to žica je elektrizirana. Poileg tega pa hodijo okrog taborišč močni oddelki policije s hudimi psi. V starih demantnih ležiščih delajo že zamorci. Število zamorskih delavcev, zaposlenih po večini v podzemlju, znaša več tisoč. Tudi zamorci radi kradejo demante če le morejo. Pogosito se odigravajo krvave žailoigre, zilasiti če poskusi nekaj zamorcev z ukradenimi demamti pobegniti prek** Kalaharijsike puščave. Njihova usoda je zapečatena, 6e pridejo v roke policijski patrulji. Izdaja za konzorcij »Domovine« Josip Reisner, Urejuje Filip Omiadič Za Naroduo tiskarno Fran J e r a a.