Oporniki aktivnosti
Kongres je za nami. Verjetno bi se slepili, če ne bi priznali, da bo v marsikaterem okolju ta stavek po tistih treh slavnostnih dneh za-zvenel kot nekakšen samozadovoljen vzdih, češ, opravili smo svoje ...
Zadovoljstvo — da. Predvsem zaradi števil-nih novih spoznanj, sklepov in dogovorov, ki so jih delegati s kongresa ponesli v prakso. Toda nikakor samozadovoljstvo, ker se je pač treba zavedati, da je to kljub vsemu šele zače-tek prave akcije.
Do kongresa je število članov ZKS naraslo na prek sto tisoč. Vendar to ni le številka, kvantiteta, temveč je to hkrati več sto novih organizacij in s tem več sto temeljnih samo-upravnih skupnosti, kjer so komunisti okre-pili svoj organizirani idejnopolitični vpliv. In to so predvsem nove možnosti za specifično usmerjenost komunistov v boju za socialistič-no samoupravljanje.
Toda, za to, da bi gornji odstavek zazvenel povsem prepričljivo, niso dovolj le spremembe v statutu ZKS in pozivi, da se morajo organi-zacije organizirati tako, da bodo lahko prevze-male nove naloge, ki jim jih nalaga kongres. Predvsem moramo pri tem izhajati iz ugoto-vitve, da pač niso vse organizacije usposoblje-ne za to vlogo — da bi bile na svojem območju subjekt politike, avantgarda v svojem okolju; ne avantgarda z argumenti moči foruma, tem-več z močjo argumentov, s sposobnostmi, da ocenijo razmere v svojem okolju ter tok do-gajanj obrnejo v pravo smer razvoja sociali-stičnega samoupravljanja.
Seveda vse osnovne organizacije ne bodo znale ali zmogle te »introspekcije« opraviti sa-me; na pomoč pri konšolidaciji bo moral zato marsikateri osnovni organizaciji priskočiti na pomoč tudi občinski komite in, če bo treba, tudi CK ZKS — kot je na portoroškem seminarju za aktiviste Socialistične zveze med drugim po-udaril sekretar predsedstva CK ZKS Franc Še-tinc. Preprosto rečeno — osnovne organizacije morajo postati resnični oporniki množične ak-tivnosti SZDL, sindikatov. In dokler v sleherni organizaciji ne bo dovolj jamstva za kaj takš-nega, bo resnično dovolj dela.
Pri tem bo seveda marsikje treba razbijati oklepe sektaštva in ozkosti, vendar bodo mo-rali v tem boju odigrati svojo vlogo tudi ostri ukrepi proti posameznikom, ki ne bodo hoteli razumeti nujnosti krepitve SZDL, ZSMS, sindi-katov in dela v teh organizacijah.
Naj zaključimo ta zapis z mislijo (izrečeno na portoroškem seminarju), ki bo morala najti odmev tudi v Siški, saj načenja pomembna vprašanja družbenopolitičnega delovanja:
»Boriti se bomo morali proti klerikalizmu, toda nič manj ostro tudi proti sektaštvu članov ZK: obe skrajnosti sta namreč podobno škod-ljivi in nevarni za naš boj, saj zožujeta ljudsko fronto in s tem napadata samoupravljanje!«