Dopisi. Iz Dola pri Hrastniku. (Javna prošnja.) V listu z dne 26. marcija 1893 govorilo se je o lovstvu in lovskej pravici. Vsled toga prosimo posestniki iz obobčin Trbovlje, Dol, Sv. Krištof in Hrastnik, da bi kdo v »Slov. Gospodarju« vnovič spisal članek, v kalercm bi se naznanila sredstva, po ^katerih moremo zadobiti prosti Iov, in mislimo, naj se §e jedenkrat povdarja škoda, katero napravlja divjačina posestnikom na polju, posebno pa pri sadjereji, ker oglodajo zajci mlada drevesca. Od leta do leta raste škoda, in če tudi se ta ceni, vendar ni odškodnina nič v primeri s škodo, pri tem nas pa Se davki od dne do dne bolj tlačijo. Iz Ptuja. (Vojaški nabori) so lc dni bili lukaj pri nas. Spominjam se vojaških naborov v Ljubljani izza dijaških let. Vselej sem jih bil vesel. Slišal' sem krepko, lepo ubrano petje čilih gorenjskih mladeničev. Peli so tako lepo, da je gospoda postajala in jili poslušala. Ali naši fantje tu pa ne znajo nego tuliti in vriskati, da te ušesa bole. Ko bi vedeli, kako je to grdo! Tudi tu postaja gospoda nemška, in govore med seboj: poglejte si pijanih zarobljencev, neotesancev slovenskih! Mladeniči slovenski! ne delajte sramote svojemu rodu, svoji materi slovenski! Ne dajajte sovražnikom našim, nemškutarjem, povoda, da bi se Vam smejali, da bi Vas zaničevali! Obnašajte se v mestu spodobno, in če kaj znate, zapojte lepo, a ne vriskajte, ne tulite po mestu, kedar k naboru pridete! Ako je ta prijateljski opomin letos prepozno došel, zapomnite si ga za prihodnja leta! Iz Majšperga. (Požar.) Vračali smo se v nedeljo, dne 15. aprila po poznem sv. opravilu od žalostnega pogreba g. Franca Lobenveina, na čegar grobu so naš skrbni č. g. provizor tako lepo govorili, da ni bilo nobeno oko brez solz. Razložili so nam po letnih časih, kako se vse spreminja in mine na tem svetu. In prav o tem smo se zopet imeli priliko prepričati; kajti Medvece, lepa lična vas naše župnije, bile so v četrt uri žalostno pogorišče. 0 VaL uri popoldne vnelo se je na sredini vasi poslopje Gere Ekart; uzrok še ni znan, kako se je ogenj zatrosil, potem se vname soseda Ant. Dvoršek vse hišno in gospodarsko poslopje in tako dalje Franca Furman, Blaža Sagadin in Antona Sagadin. Prijel se je bil ogenj tudi zidanih z opeko kritih hiš, pa silna pomoč množice ljudstva je pri Blažu Sagadin pri sredi strehe ogenj ustavila in sicer od znotranje strani. Prihitelo je pet žendarjev iz Pragerskega in Ptujske Gore, da so nekoliko za red skrbeli in na dolgoprstneže pazili; pa tudi ljudi so morali odganjati z nevarnih krajev. Po dve uri daleč okoli prihiteli so revežem v pomoč, le požarne brambe ni bilo nobene blizu, n. pr. iz Šikol in Cirkovec, kateri nista čez pol ure oddaljeni. Pogorelci so omilovanja vredni, ker je nekaterim zgorel tudi ves živež, sicer pa so poslopja imeli vsi zavarovana pri banki »Slaviji*. Priporočajo se sosednim občanom za poraoč pri stavljenju novih poslopij. Časnega in večnega ognja varuj nas Bog in sv. Florijan! Iz Gornje Savinjske doline. (Želja.) Meseca novembra lanskega leta čital sem v Vašem cenjenem listu, da ima dvorišče Žalske pivovarne prajzovsko liee, kar sem se tudi prepričal. Bil sem zopet pred kratkim časom v 2alcu, pa kakšna sprememba na imenovanem dvorišču! Vsi napisi so dvojezični in sicer slovenskonemški. To je lepo, to je prav! Lahko torej imenujemo Zalsko pivovarno kot slovensko pivovarno, in vredna je, da jo po naši moči podpiramo. Jaz som sam krčmar in potočim mnogo piva, in moram priznati, da sem jako zadovoljen. Točim seveda vedno le Kukečevo pivo. Vsem svojim tovarišem po Spodnjem Štajarju, Kranjskem, Koroškem in sploh po celem Slovenskem priporočam gori omenjeno pivovarno. Le to me v srce boli, da se v pisarni gospoda S. Kukeca večjidel le nemško uraduje in ima vse tiskovine večjidel le nemške. Upam, da se bo tudi to Se na bolje obrnilo in da se bo s slovenskimi strankami le v slovenskemu jeziku občevalo. Na zdravje! ¦ Krčmar. Iz Juršinec. (Marsikaj.) Velikonočni teden zapustil nas je vrli domačin, uzoren učitelj in iskren rodoljub, gosp. Rud. Koser, ter se preselil na svojo novo raesto k Sv. Martinu pri Slov. Gradcu. Zelimo mu, da bi bil v svoji novi domovini sprejet s tolikim veseljem, koliko žalost je učinil svojim rojakom s svojim odhodom! — Bela žena jo v svoji naglici pretečeni teden pobrala štiri osebe naše fare. Med njimi bil je neki učenec v 12. letu svoje starosti, ki je dopoldne še zdrav in vesel sedel na šolski klopi, popoldne pa nirzel in bled ležal na mrtvaškem odru. Neki želar (Slana) iz Botkovec pa si je to ženjico sam naprosil, ker se je v svojim stanovanju obesil. Uzrok samomoru je neznan. — Število društvenikov Moborske družbe poskočilo je v naši fari od 93 na 174. Na zdar! — Naša nova šola že stoji na papirju. Obeta se, da bo drugo jesen že stala na svojem določenem mestu. Pri zadnji dražbi raznega stavbarskega dela bile so vsprejete razne ponudbe za 10.820 gld. 71 kr. Iz Slov. goric. (Lačen tat.) Ko je na velikonočno nedeljo odšla Liza Slekovec, posestnica v Kočkem vrhu, k popoldanski službi božji k Sv. Juriju na Ščavnici, vlomil je v njeno hišo neki lačen tat in je vso posteljo premetal, tudi po omari stikal in iskal, najbrž denarja. Ker pa tega ni našel, pa je pojedel iz piskra mleko, in ker je našel ključ, šel je tudi v klel pijančkat. Odnesel pa je vse blagoslovljeno meso, sedem robcev, hranilnične knjižice, 12. številko »Slov. Gospodarja«, katero je imela Liza Slekovec izposojeno, in nekaj drugih drobnostij. Pač strašen človek, kateri samskej osebi, in še eelo na tako velik praznik gre krast. Sedma božja zapoved pravi: Ne kradi! J. Car. Od Sv. Antona v Slov. goricah. (Pogreb krščanskega mladeniča.) »Bil je izmed njih vzet; odtegnjen je bil, da bi hudobija njegovega uma ne popačila in hinavščina njegove duše ne omotila«. (Modr. 4, 11.) Te besede sv. pisma bile so mi na misli, ko smo v nedeljo, dne 15. aprila, spremljali v veliki množici h grobu mladeniča Alojzija Rižnar. Pokojni Alojzij, rojen v občini Smolinski 1. 1871, je že dalj časa bolehal za sušico. Previden s sv. zakramenti za umirajoče in popolnoma v bpžjo voljo udan je 12. aprila mirno v Gospodu zaspal. V duhu klečim, dragi moj tovariš v otroških in mladeniških letih, na Tvojem preranem grobu ter ti kličem hvaležnega srca: ,,V hladnera grobu sladko snivaj Urez trpljenja, brez ovir; Pri Očetu večno vživaj Za plačilo dušni mir! J. Š-r.