487 Kmetijstvo. Živinozdravske črtice. II. Izmej živinskih bolezni so najbolj važne kuge. Nekužne bolezni žugajo le tisti živali, katera je bila neposredno izpostavljena razmeram, ki bolezen povzročujejo, na primer da se je žival prehladila ali dohila kaj škodljivega v klaji. Toda kužna bolezen je nalezljiva. Vzrok kuge so glivice, ki se zarede na milijone v živalskem telesu j in je morejo ugonobiti, ali pa mu zdatno škodovati. Te glivice so zelo majhne, s prostim očesom jih niti ne vidimo, potreba je zato drobnogleda. Poprej so jih imeli za živalice, dandanes jih prištevamo k najnižjem redu rastlin. Če preide le ena taka glivica od živali na žival, prenese kužno bolezen ; včasih se razmnoži v nekaj urah, drugikrat v nekaj dneh ali mesecih tako, da žival prične hirati ali pa še celo pogine. Kuge smo začeli prav spoznavati še le v zadnjih petdesetih letih. V srednjem veku in tudi še v našem stoletju so mislili ne le priprosti ljudje, ampak tudi učeni gospodje, da se kužne bolezni ne morejo in smejo ozdravljati. Imeli so jih za očito šibo božjo, katero le ostra pokora utolaži. A prišli smo tem ljutim sovragom ljudij in živali na sled. Oko smo si oboro žili z drobnogledom in na ta način se moremo prepričati tudi o stvareh, ki jih ne moremo razločevati s prostim očesom. Spoznali smo glivice za večino kužnih bolezni: Torej mi je treba le en košček izrezati iz kužnega telesa, dejati ga pod drobnogled in videl bodem glivice, ki bolezen povzročujejo? Tako jednostavna stvar ni. Treba ti je poprej vedeti o kterem delu se glivica redi. Nekaterim ugaja kri, druge uspevajo pod kožo, tretje se zarejajo v sluznicah, žlezah i t. d. Prigodi se pa tudi, da se nahajajo slučajno v živalskem telesu take glivice, ki telesu naravnost ne škodujejo. A pod drobnogledom nam na-pravljajo lahko te sicer neškodljive glivice velike sitnosti, Mesto jedne vrste glivice, dobimo več različnih vrst in ne da se nam določiti, ktera vrsta glivic bolezen povzroča. Tako so našli pri kugi na gobcu in parkljih tako različne glive, da še dandanes ne vemo, katera je prav za prav vzrok kuge. Povzročiteljev nekaterih kužnih bolezni, kakor pasje stekline, pa še sploh ne poznamo. Znano nam je sicer, da je strupena slina steklega psa, in da se posebno še po močganih za steklino poginolega psa, ako zaidejo isti v telo, steklina hitro razširi. Nasproti temu je glivico vraničnega prisada v krvi kaj lahko najti. Nekatere glivice se celo pod drobnogledom premikajo, pri nekaterih zopet vidimo, kako se u starih rode nove. Mej učenjaki je če nastal strah, kaj bi se zgodilo, ko bi vedo o kužnih glivah zašla mej nižje ljudstvo. Koliko nesreče bi se naredilo vsled neprevidnosti, koliko škode vsled hudobije! Ne počutijo pa se glive na vsaki živeli jednako dobro. Zato opazujemo, da se nekatere kužne bolezni nahajajo * 488 pri vsih domačih in tudi divjih živalih, se prenašajo tudi na človeka in nasprotno od človeka na živali. Druge kuge zopet so navezane na gotovo vrsto živine, na drugi ne uspevajo, Prva vrsta živinskih kug je za človeško zdravje posebno važna. Semkaj spada vranični prisad, smrkelj, steklina v gobcu in '»na parkljih, osepnice (koze) in tuber-koloze (jetika). Teh bolezni se naleze človek tedaj, ako pride v dotiko z okuženo živino, če vživa meso ali mleko živali, ki trpe za temi kugami, ali če ima opraviti z okuženimi odpadki in orodjem. Smrkelj nalezejo hlapci, ki strežejo smrkovim konjem. Za pasjo steklino zboli človek, če ga ugrizne stekla žival. Kugo v ustih dobe otroci, ki vživajo surovo mleko krav, katere bolehajo za kugo v gobcu in na parkljih. Vranični prisad se pokaže pri mesarjih, zdravnikih in konjačih, ki so se ranili pri raztelesevanju živine. Tuberkoloza se prenaša na človeka po mleku in morebiti tudi po mesu; a naleze jo tudi človek od človeka in nasprotno žival, posebno pes, od človeka. Zanimive glede nalezljivosti so osepnice; nalezejo jih ljudje mej saboj, pa tudi od živali, in tudi žival naleze človeške osepnice. Opazovali pa so, da dekle, ki so na rokah nalezle pri molži osepnice od krav, niso čutile bolečin, ko pa so se pokazale osepnice mej ljudmi in so cele družine za osepnicami zbolele, so ostale jedino te dekle zdrave. To je zdravnike napotilo, da so pričeli ljudem cepiti kravje osepnice, da jih obvarujejo človeških. Podobno se cepi tudi pri drugih kužnih boleznih. Pasja steklina, vranični prisad in smrkelj so za-človeka vedno smrtnonevarne bolezni, ako jih takoj ne prične zdraviti vešč zdravnik, zatorej je treba velike previdnosti pri živini, ki je zbolela za temi boleznimi. Kar se tiče goveje tuberkoloze, mi je omeniti, da jo novejši čas dolže da je v največ slučajih vzrok človeške jetike. Pravijo, da le tedaj bi se dala ta kuga ustaviti mej ljudmi, ako bi se zatrla mej govedo. Dandanes je tuberkuloza mej ljudmi in govedom najbolj razširjena bolezen. Druga vrsta kug ni nevarna človeškemu zdravju; toda gospodarska škoda, ko jo napravljajo, je posebno pri nekaterih grozovita. Tu mi je treba imenovati le govejo kugo, katere ime zahodna Evropa še vedno z velikim strahom izreka, in pljučno kugo, katero je naša država z milijon goldinarjev zatrla. 497 Kmetijstvo. Živinozdravske črtice. (Dalje.) Omeniti hočem nekaj napačnih nazorov, ki so razširjeni mej ljudstvom glede živinozdravništva. Pridigujejo jih mazači, ki vodijo s tem vodo na svoj mlin, navzeli pa so se jih ljudje iz knjig, ki se imenujejo zdravniške, toda so najhujše sovražnice umnega zdravništva, ker pretiravajo dobrote nekaterih zdravil in prezirajo popolnoma škodljive nasledke. O pravem mazaštvu, vražah in o takozvanih skrivnostnih mazilih bodemo razpravljati v četrtem poglavju. Posebno na kmetih opazujem3, da se podeduje zdravljenje od očeta na sina. Na polici leži stara knjiga o živinskih boleznih, iz katere je zajemal oče svojo učenost in katero prebira tudi sin. Pred ljudmi jo skrivajo kot skrivnost, katere ne razume navaden človek. Seveda zadnja leta je to drugače. Naša dična družba sv. Mohoria je razposlala nad 60 tisoč izt.sov „Domačega Živinozdrav-nika", ki je romal v zadnjo gorsko vas. Krivičen zaslužek mazačev, mislil bi, je šel po vodi. Toda premetena glava si ve tudi tu pomagati. Znano nam je dobro, kako težavno je za neukega kmeta, dejansko to porabiti, česar se je v dobri knjigi učil. Vsaj niso pri vsaki bolezni vsa znamenja tako dobro izražena, kakor jih popisuje knjiga, in večkrat nastopi tudi več bolezni ob jednem, kateriH neizkušeni gospodar ne more ločiti. Večkrat pa je krivo tudi površno čitanje, da kmetic dobrih naukov „Dom. Živinozdravnika" ne zna porabiti. Prisiljen je vsled tega iskati pomoči pri starem mazaču, ki mu zdravi živino po svoji glavi in ga modro spomni, da se zdravljenja ne uči iz knjig, ampak da se mora za to imeti poseben dar 498 božji. Nikdo se še ni rodil kot izučen rokodelec, nobeden še ne kot vešč živinozdravnik. Gotovo ima vsakdo dar za gotovo vrsto stanov; toda najboljši talent je brez uka mrtev. Tudi dober živinozdravnik ne bode nikoli tisti, ki se ni učil največ od drugih na podlagi tega še sam nadalje izobrazoval. Družin, ki bi imele že od narave poseben dar za zdravljenje, ni nikjer; ako se že govori, da se podeduje zdravništvo, razumeti moramo to le tako, da se je učil sin od očeta, seveda česa in koliko se je naučil, je drugo vprašanje. Druga vrsta mazačev slepi ljudi s svojimi resničnimi ali neresničnimi »skušnjami". Tako n. pr. mi je dejal mož, ki se je prislužil z ozdravljanjem živine lepe novce: »Živinska zdravnika sva oba: samo s tem razločkom, da ti se učiš iz knjig, mene pa uči skušnja". Ljudje ga imajo za usmiljenega Samaritana, ki se tudi sosedove živine usmili. Za svoj trud nikoli nič ne zahteva, samo za zdravila nekaj ,.malega" vzame. Kmetje pripovedujejo, da so njegova zdravila draga, sam pa pravi, da nič ne „nuca", kar ne „košta". Kakor mi je dedec pravil, verjame samo to, kar je sam skusil na bolni živini, če je živalska narava močna dovolj, da prestoji bolezen, si domišlja, da so jo spravila njegova zdravila na noge; če pa žival pogine ali se bolezen shujša, ni vzrok napačno zdravljenje, ampak bolezen je nezdravljiva, ali pa so prepozno ponj poslali. Nekateri ga imajo za posebnega človeka, ki je že na svet prišel s posebnim darom, da bolezen vidi in jo spregleda." Nasproti pametnejšim ljudem mož trdi, da ga uči skušnja. „Ne učenost, skušnja, ta velja", je njegov pregovor. In vendar, kaj je prav za prav to, kar se o boleznih piše ? Ali ni vse to le sad dolgoletnih, večkrat stoletnih skušenj? Pač bi bila draga šola to, ako bi vsak le to verjel, o čemur se je sam prepričal, če bi kmet vedel, zakaj se gre, gotovo bi dobro premislil, predno bi pustil, da se na njegovi živini poskuša. Bolje je torej, da verjamem to, o čemur so se drugi zadosti prepričali, kakor da bi svojo srečo poskušal tam, kjer morem pomagati na ta način, kakor so drugi. Knjige skušnje ne zametujejo, ako priporočajo to, kar je sto in sto zdravnikov za dobro spoznalo. Skušnje, s katerimi se mazači toliko ponašajo, niso nič druzega kakor nevednost ali očitna sleparija, ako so v nasprotju z nauki, ki se nahajajo v dobrih živinozdravniških knjigah. Župnik Podgorc je prestavil Kneippovo zdravljenje z vodo na slovenski jezik, in knjigo jo izdala družba sv, Mohorja. Ne bi omenil te knjige, da se ni zadnja leta Kneipp trudil, da bi vpeljal zdravljenje z vodo tudi v živinozdravništvo. Znani so mi nekateri nesrečni slučaji vsled Kneippovega ozdravljanja in tudi mej ljudstvom sem čul različno sodbo. Nekaterim se je zdelo Kneippovo zdravljenje z vodo za človeka prehudo, a pri živini, so menili, da bi se dosegli lepi uspehi. Pomislite le, koliko bi se prihranilo na zdravilih, katerih živina toliko povžije. Voda bi bila torej tisto zdravilo za vse bolezni, katero so nekdaj zastonj iskali ljudje, ki se jim dandanes sme-jemo. Zdravila, ki bi pomagalo pri vseh boleznih, zastonj pričakujemo. Pravi zdravnik je le tisti, ki pripravno porabi na zdravila, ki mu jih ponuja cela narava. Ne da pa se tajiti, da voda v gotovih slučajih, ako se z njo pametno postopa, v resnici dobro služi. V prvi vrsti skrbimo z vodo za snago, ki je prvi pogoj zdravja. Dobra pitna voda obvaruje gotovo nas in našo živino mnogoterih bolezni. Tudi pri vnet.u z pridom rabimo mrzlo vodo in led Mrzla veda skrči žile dovodnice tako, da priteka manj krvi k vnetemu delu; treba je torej prividno obnavljati mrzle ovitke pri vnetju. Ako bi tega ne storili škodovali bi s svojim zdravljenjem; kajti mrzel poliv in sploh mrzla voda ki se rabi le kratek čas, samo raz-draži kri, da je še več priteka k vnetemu delu. Drugače zopet deluje topla voda. Ta širi žile in nam prav dobro služi po vnetju, ako hočemo, da se vneti del razdeli in oteklina izgine. Vnetje je dokončano, vsled gorke vode več krvi priteka, a to ne gre v oteklino, ker je vnetje ponehalo, in mora vsled tega hitreje odtekati. Pri odtekanju pa pobere kri majhne dele otekline, katera se vsled tege zmanjša. Ko bi pa v začetku vnetja rabili gorko vodo, bi se vnetje še povišalo^ Isto tako ne smemo rabiti ledu in mrzle vode tam, kjer samo še tli nekaj življenja, kajti vsled mrzlote bi ugasnila popolnoma. Ravno tak uspeh pa bi dosegli, ako bi pri oteklini rabili mrzlo ali gorko ilovico i t. d., kajti tu ne odločuje voda, ampak mrzlota ali toplota. (Dalje sledi.) 509 Kmetijstvo. Živinozdravske črtice. (Dalje.) Ovitki in plašči, kakeršne priporoča Kneipp, so bili že pred njim v navadi pri živinskih boleznih in jih še rabimo, seveda s premislekom; tu imenujem le pljučnico in koliko. Ničevna je torej trditev, da je voda že zaradi tega dobra zoper vse bolezni, ker je tako zelo razširjena. Ravno tako nespametno je tudi mnenje, da se z obkladki črne prsti prežene vsaka bolezen. Kar se vode obče tiče, naj še omenim, da pri živini voda nima še toliko uspehov kakor pri človeku, pomisliti je treba, da gosta dlaka ne pusti vode v neposredno dotiko s kožo. Večkrat sem slišal tožiti ljudi, da so zdravila, ki se prodajajo v lekarnah, prehuda in da so to nevarni strupi. Kako se boji priprosti človek strupa, je znano. Ni čuda, da hrani leta in leta koreninice peresa in cvet zdravilne rastline. Kaj pa je prav za prav strup? Odgovoriti kratko na to vprašanje, ni lahko. Razločujemo namreč strupe v širjem in ožjem pomenu besede. Strupe v širjem pomenu besede imenujemo vse snovi, vsled katerih so pokažejo v telesu znamenja bolezni. Snovi, ki so same na sebi nedolžne in ki služijo telesu v hrano, zamorejo telesu škodovati, ako smo jih v preveliki množini, preveč zgoščene ali na poseben način rabili. Strupi v ožjem pomenu so snovi, ki že v majhni množini zdravju škodujejo. Škodovati more vsako še tako nedolžno zdravilo, ako se napačno rabi, in nasprotno nam lahko koristi pri gotovih boleznih najhujši strup, ako se ga v pravi meri poslužimo. K strupom v ožjem pomenu besede spadajo alkalojidi, ki niso nič druzega kakor oni deli rastline, ki ji dajejo zdravilno moč. Ako je za zdravje dobra samo korenina, list ali cvet kake rastline, ne bodem shranil cele rastline, ampak samo zdravilni del. Če pa morem s pomočjo kemije iz tega dela dobiti tisto snov, v kateri samo tiči zdravilo, shranil bom raje samo to snov, ker drugi deli so za me brez vrednosti Primerjati se dajo ta zdravila z žganjem (alkoholom), ki se kuha iz različnega sadja. Kdo še ni občutil, kako poživi in okrepča požirek dobrega žganja in kak strup je, če se ga preveč užije. Umori lahko tudi voda, ako se nepri-pravno rabi za zdravljenje. S istim zdravilom morem rešiti bolno žival, s katerim nevešč mazač zdravo žival zastrupi. Še iz druzega vzroka se ne more ljudstvo ogreti isl izobraženega zdravnika in živinozdravnika. Straše jih namreč operacije, So ljudje, ki si ne morejo misliti zdravnika brez noža, za kterega baje zgrabi tudi, če ni potreba. Če si bil le parkrat prisiljen rabiti nož, že te razupijejo, da bi samo rezal rad in klal. Da je treba večkrat operirati, krivi so ljudje sami, ker tako dolgo odlašajo in sami nerodno ozdravljajo. Mesto da bi v pravem času iskali vešče pomoči, letajo od mazača do konjača, od kovača do klavca, od cerkovnika do gospoda, in še le če vsi ti nič ne pomagajo, se morda obrnejo tja, kamor bi se imeli takoj, in pričakujejo čudežev. Velika tema vlada mej ljudmi glede cepljenja. Trdijo, da se ljudem vcepi gnoj živali, katere so poprej mučili v špitalih i t. d. Ker pri nas ni pri živini za nobeno bolezen cepljenje v navadi, ne bodem o tem dalje pisal. Dobro pa bi bilo, da bi v tem oziru izpregovoril zdravnik modro besedo. K različnim vražam in pravljicam je dal povod živalski magnetizem, s katerim je zdravil ranji župnik na ^Primskovem ljudi in živino. Kar se pripoveduje mej Dolenjci o tem čudnem možu, da večkrat misliti na čaro- y vništvo. Se vedno mi je uganjka, kako naj odganja kužne bolezni napis, ki ga obeša lahkoveren kmetic na hlevna vrata. (Dalje sledi.)