IZHAJA MESEČNO - CELOLETNA NAROČNINA ZNAŠA 15 DIN NAROČA SE: PROSVETNA ZVEZA V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA 7 ŠTEV. 3 M A I 1938 LETO XVII Joža Vovk: Prisega Deklamacija v zborih (Glasnik stoji v 'ospredju s križem, na obeh straneh zbora.) Glasnik: O Bog. usliši prošnjo naših src, poslušaj pesem mladih duš, prisego sprejmi, ki jo položimo pred 1 vo j križ! Oba zbora: Moč i nam daj, da jo držimo in ostanemo vse dni v zvestobi križu in slovenski zemlji! Glasnik: Bratje! Zunaj teh zidov vihar je vstal, beseda naša že umira, iz zemlje ran stotero zeva. Mati s strahom sina še uči, a sin s pogumom križ podira. Bratje, bridke rane nas skele, ali vemo, da ljudje trpe? Desni zbor: Ljudje trpe ... Levi zbor: In kdo so ti ljudje? Desni zbor: Očetje naši so in matere, naši bratje in sestre. Glasnik: Dedje so za križ trpeli, dedje naši za zemljo slovensko iz neštetih ran so krvaveli. A izročili so nam to zemljo, blagoslovljeno, vso lepo. Levi zbor: Z vero v križ so se borili. Z vero v križ še mi branimo dom slovenski, dedov naših drago izročilo. Glasnik: Slovenski materi srce je krvavelo, ko je za svobodo zlato mrlo na poljanah ji sinov krdelo. K je, le kje še jemljejo krvi, da srce izkrvavelo jim še ni? Desni zbor: Tvoj križ, o Bog, jih je napajal. Tvoj križ jih je z močjo navdajal, da izkrvavelo jim srce še ni! Glasnik: In mi ... ? Oba zbora: In mi? Glasnik: Saj naša je mladost vsa sveža! Levi zbor: Vsaka žila v moči nam drhti. Desni zbor: In nič nas breme ne boli iti teža! Oba zbora: Z vero v križ so dedje se borili, z vero v križ očetje so zeml jo branili, vere v križ so nas učile matere. Naša je mladost vsa sveža, vsaka žila v moči nam drhti in nič nas breme ne boli in teža. S križem bomo dom branili, s križem zmago priborili. Glasnik: Je to resnica v nas? Je to beseda le, prisiljena in naučena? Desni zbor: Ni to beseda, je hotenje! Levi zbor: Ni to beseda, je življenje! Oba zbora: Verujemo v novi čas, v življenje novo. ki iz nas bo vzklilo iu rodilo novih sil in zmag priborilo nam za boljši čas. Glasnik: Dokaz? Oba zbora: Vera nezlomljiva v večnega Boga! (Pokleknejo) O Bog, usliši prošnjo naših src. poslušaj pesem mladih duš. prisego sprejmi, ki jo položimo pred Tvoj križ! Moči nam daj, da jo držimo in ostanemo vse dni v zvestobi križu in slovenski zemlji. Amen. O testamentih (Predavanje) Gotovo je že ta ali oni doživel, da vlada v družini ljubezen, dokler ni kak član zatisnil oči, kakor hitro je pa kdo umrl, recimo oče večjega števila otrok, ali samski brat, ki je zapustil več bratov in sester ali pa mogoče kak bogat stric, tedaj ta spomin nanj kmalu izgine, morda še prej preden ga pokopljejo in zakaj, ker se je pojavilo vprašanje dedovanja. Zelo važno je tedaj, da napravi vsak še za življenja oporoko in določi, kaj se ima zgoditi z njegovim premoženjem in kako naj se ga razdeli. Zakaj, ako umrje brez poslednje volje, razdeli sodišče vse premoženje po zakonu — po enakih delili, pri čemer se seveda ne more ozirati ne na voljo pokojnikovo in ne na želje posameznih upravičencev. Pa tudi v primeru, tla je umrli zapustil oporoko, a glede njene veljavnosti nastopijo dvomi, pride mnogokrat do velikih tožba in dolgotrajnih pravd, ki privedejo do velikih pravdnih stroškov, tako da morda vse premoženje pokojnikovo zanje ne bi zadostovalo, kar vse ima za posledico trajno sovraštvo med sorodniki. Gotovo se s tem spomin umrlega onečašča. Da med vami in vašimi sorodniki ali znanci ne bi do podobnega prišlo, vam bom poskusil pojasniti in podati na kratko: 1. kaj je testament, odnosno oporoka; 2. kakšne oblike oporoke imamo; 3. kdo more napraviti veljavno oporoko; 4. kdo more hiti oporočna priča; 3. kako lahko oporoko prekličenio; 6. na koga se mora pri napravi oporoke ozirati; 7. kako in koga lahko razdedinimo. Ad I. lorej. kaj je testament, odnosno oporoka? Onega, ki izrazi svojo voljo, kaj naj se zgodi z njegovim premoženjem po njegovi smrti, imenujemo zapustnika, in sicer zato. ker svoje premoženje zapušča svojim naslednikom. Ta njegova volja se imenuje poslednja volja ali oporoka* torej zadnja volja, ki določa, kaj naj se z njegovim premoženjem po njegovi smrti zgodi. Premoženje pa imenujemo zapuščino. Zapustnik svojo poslednjo voljo izrazi ali \ testamentu, to se pravi v oporoki, kjer določi osebo, ki podeduje celo njegovo premoženje ali določen del glede na celo premoženje (n. pr. eno polovico), katero osebo imenujemo dediča, ali pa izrazi svojo zadnjo voljo v obliki kodicila. torej tako oporoko, kjer naj pove, kdo naj ho dedič celega premoženja ali polovice, marveč, kdo naj s posameznimi predmeti razpolaga. Vzemimo primer, ki vam ho bolj pojasnil ta pojem: 1. a) Testament (primer, ako ga zapustnik sam spiše): Dedič mojega premoženja naj ho moj polnoletni sin Janez, ki naj poplača tudi vse moje dolgove. Svojima bratoma Francetu in Alojziju ter sestri Micki naj izplača vsakemu po 2000 din. Materi svoji Mariji naj Janez na njeno zahtevo izplača doto 4000 din, katero je k hiši prinesla, poleg tega pa naj ima ona še v kamri dosmrtno stanovanje, primeren živež in obleko. Ta testament sem lastnoročno spisal in podpisal. V Novem mestu, dne I. jan. 1928. Janez Poglajen. b) kodicil: Moje premoženje obstoji iz vložne knjižice Ljudske posojilnice v Novem mestu št. 516 z glavnico 10.000 din in pa dveh gozdov ter vinograda. Gozd v Rasnu naj dobi sin Peter in pa 2000 din, gozd pri Sv. Roku sin Jože in 2000 din, vinograd v Trški gori sin Jernej in 1000 din, 1000 din naj ho za pogreb in sv. maše, 1000 din za zvonenje pri sv. Roku in v Novem mestu. 1000 din za reveže, katere naj določi prost, 1000 din naj bo za moj nagrobni spomenik, 1000 din pa za zgradbo Ljudskega doma v Novem mestu. I o oporoko sem lastnoročno spisal in podpisal. V Novem mestu, dne I. jan. 1928. Jože Matko. Torej za veljavnost testamenta in kodieila je ista oblika predpisana, razlika je pač le v vsebini. Pripomnim naj še. da se imenujejo sin Janez dedič, ostali pa volilojemniki (le-gatarji) tako pri testamentu kot pri kodicilu, kjer sploh ni dediča, pač pa so vsi volilojemniki. širši pojem za testament in kodicil je pa oporoka, in s tem se bomo pečali. Ad 2. kakšne oblike oporoke imamo? Napravi lahko oporoko zapustnik sam ali pa pri sodišču ali pri notarju, kdor jo sam napravi, jo napravi ali ustno ali pismeno, pismeno pa zopet lahko sam spiše ali pa mu jo spiše kdo drugi. a) Najbolj v navadi in tudi najbolj priporočljiva je lastnoročno spisana oporoka, kar pri nas ne bo delalo ni-kake težave, ker zna že skoraj vsakdo pisati. Za njeno veljavnost je potrebno. da je lastnoročno spisana in lastnoročno podpisana. Dan oporoke ni ravno potreben in je vseeno veljavna. vendar pa je priporočljivo, da se napiše tudi datum. Za tako oporoko ni potreba nobene priče, jo torej zapustnik lahko spiše, ne da bi zanjo kdo vedel. Posebno je torej važno za tako oporoko, da jo zapustnik sam spiše: ako jo n. pr. napiše na pisalni stroj in jo lastnoročno podpiše, je neveljavna. Sicer je sodna praksa tukaj sporna, vendar je bolje, da kaj takega ne poskušate. Lastnoročni podpis naj bo na koncu oporoke. Ako bi n. pr. kdo hotel pod podpisom še kaj pridejati, mora tudi ta dodatek na novo podpisati. b) Oporoka, ki jo napravi oni, kdor ne more ali noče sam podpisati (torej tudi pismena). Jo naj se narekuje kaki osebi, da jo spiše z roko ali pa tudi s strojem. Nato naj se jo prebere ali pa se jo da drugemu prebrati, tako da se ugotovi. ali je vse pravilno zapisano, nato pa naj se pokliče tri sposobne priče. Ako bo oni, ki je oporoko spisal, tudi priča, zadostujeta še dve drugi priči, in ko so vse priče prišle in so navzoče, naj se jim pisana oporoka pokaže, rekoč n. pr.: »To je moja oporoka«, nakar naj jo zapustnik v pričo vseh treh prič lastnoročno podpiše. Ako pa ne zna ali ne more pisali, naj jo le podkriža in poleg njegovega križa naj ena od prič zapiše njegovo ime. Vse priče naj nato oporoko spodaj podpišejo ter pristavijo: »kot priča oporoke«. Postava ne zahteva, da bi priče mo- rale vedeti za vsebino oporoke, zato ni potrebno, da bi se jim oporoka prečitala. V slučaju, da zapustnik ne zna pisati, morajo biti tedaj vse tri priče navzoče, ako pa zna pisati, zadostuje, da sta pri njegovem podpisu navzoči istočasno samo dve priči. I'o zakonu je tudi dopustno, da v slučaju, če je zapustnik tako slaboten, da težko drži roko pri podpisovanju, da mu kdo roko podpre ali drži, vendar se mora podpisati ali podkrižati sam. 3. Primer oporoke, ko zapustnik ne more ali noče sam pisati: Moja poslednja volja. Poklical sem, telesno slab. a pri polni zavesti in zdravi pameti, vaškega Moža Janeza Arka in svoja dva soseda Alojzija Tanka in Franceta Puclja. Prvega sem naprosil, da spiše moj testament. Določim sledeče: 1. Glavni dedič bodi moj sin Janez. 2. Ostalim otrokom volim sledeče: .... itd. Jaz Janez Arko sem v navzočnosti drugih dveh imenovanih prič to oporoko glasno prečital, katero je v navzočnosti nas vseh treh prič podpisal zapustnik sam. Ali: V navzočnosti imenovanih prič priznavam predstoječo poslednjo voljo za svoj testament ter ga lastnoročno podpišem. Ali: Zapustnik je priznal imenovanim pričam, da je spisek, ki ga je v njihovi navzočnosti podpisal, res njegova poslednja volja. Andrej Lovšin. Janez Arko, priča in pisec oporoke. Franc Pucelj, priča oporoke. Alojzij Tanko, priča oporoke. 4. Primer, da zapustnik le podkriža oporoko: Moja poslednja volja (kot prej). V navzočnosti vseh treh prič priznavam ta spis za svoj testament in ga lastnoročno podkrižam. Ali: V navzočnosti vseh treh prič priznavam ta spis za svojo pravo opo- roko. Podkrižal sem jo in pripisal je moje ime Janez Arko. t Andrej Lovšin. Janez Arko. priča in pisec oporoke, podpisal ime zapustnika. Franc Pucelj, priča oporoke. Alojzij Tanko, priča oporoke. c) Ako pa kdo ne zna ali ne more brati, naj pokliče koga, kateremu oporoko narekuje, nato pa naj pokliče tri priče, od katerih je ena lahko tudi pisec, nato naj eden v navzočnosti ostalih dveh na glas prečita, ostala dva pa morata spis tudi pogledati in se prepričati, da je pravilen — oni, ki je pisal, seveda ne sme čitati — nato pa mora zapustnik pred pričami potrditi, da je to njegova pravilna poslednja volja, na koncu pa podpiše ali se podkriža. Podpisati morajo tudi priče, in sicer ravno tako, kot smo že prej omenili. 1 udi slepec, ki sicer zna čitati, pa je pozneje oslepel, napravi na ta način oporoko. 5. Primer: kdor ne zna ali ne more brati (ali tudi ne pisati): Moja poslednja volja (kol prej). a) Jaz Franc Pucelj sem glasno či-tal v navzočnosti imenovanih dveh prič ta testament. h) Priči sta ga tudi prečitali. c) Andrej Lovšin je nam vsem trem potrdil resničnost te svoje oporoke, katero je lastnoročno podkrižal (ali podpisal). • > i • t t Andrej Lovšin. Janez Arko. priča in pisec oporoke, podpisal ime zapustniku. Franc Pucelj, priča oporoke. Alojzij Tanko, priča oporoke. b) Ustna oporoka. Kadar želi kdo napraviti ustno oporoko, naj pokliče k sebi iri priče in ko so vse tri navzoče, naj v pričo vseh treh pove svojo poslednjo voljo. Priče so lahko povsem tuje, ki zapustnika prej niti poznale niso, le vedeti morajo, da gre za oporoko. Zmožne pa morajo tudi biti. da identiteto zapustnikovo lahko potrdijo (da ni v osebi zmote) in pa, da je zapustnik izrazil svojo voljo pri polni zavesti, premišljeno iu da ni nihče nanj kaj pritiskal. Vse priče pa morajo biti istočasno in nepretrgoma navzoče, sicer jo oporoka neveljavna. Ni pravilno, da zapustnik na vprašanje prič pritrdi ali prikima, marveč mora sani izpovedati. Gluhonemi seveda lahko z znamenji sporoče svojo oporoko, toda zopet pred takimi tremi pričami, ki dobro razumejo te znake, tako da je zmota izključena. Priporočamo pričam, cla zapustnikovo poslednjo voljo zapišejo, vsaj etlen izmed njih, ker se lahko pripeti, da kaj pozabijo, zlasti če zapustnik še dolgo živi. Pri zapuščinski razpravi se lahko pripeti, da si priče nasprotujejo, ako si niso nič zapisale, in sodniku je potem težko ugotoviti pravo poslednjo voljo. Dediči se lahko spuste v pravdanje zaradi tega, česar vsega ne bi bilo treba, ako si vsaj ena priča zapiše zapustnikovo poslednjo voljo. Dediči pa tudi lahko zahtevajo (ali samo eden), da oporočne priče pod prisego lahko izpovedo ustno oporoko zapustnikovo, in šele, ko vse tri priče soglasno izpovedo enako poroko, je veljavna. Sicer pa zaprisežena izpo-vedba dveh prič tudi zadostuje, ako je n. pr. ena priča že umrla, ne da bi bila pod prisego zaslišana. Kot sem že omenil, mora biti z