Razmere so pokazale, da Pevec« v takem obsegu, ki ga je imel lani, - : ore vršiti svoje naloge med pevci tako, kot si jo je bil naložil ob ; -novitvi in mu jo nalaga še vedno naša pevska organizacija. Zato je >db v prepričanju, da bo našo stvar poživil in povzdignil ter ustregel pozivom, opominom in prošnjam naročnikov, sklonu vrniti Pevcu ‘ni obseg v samostojni izdaji. K temu ga silijo samo želje naših pevcev ilnejši hrani, želje po napredku. Gmotna stran še ni izravnana, ostala kakršna je bila. Toda odbor se He boji, upa in se zanaša na zvestobo »<;nikov in na njih podporo. Sam je pripravljen storiti vse, da bo v ec« našim pevcem to, kar bi jim moral biti. Z današnjo številko začenja svoj X. letnik. Kratka doba — veliko 1 Obsežen del ledine je preoran, kleno seme je bujno pognalo, že sili ’• k'as. Kdor je videl našo pevsko organizacijo pred vojno in poznal delo - 1 zborov po deželi v predvojni dobi, mora priznati, da se je dvignila kratki dobi v našiti pevcih pevska zavest tako visoko, da so že lili zbori po deželi dohiteli naše boljše zbore po mestih. Takrat pred o je bila naša pesem večinoma podrejena. Služila je buditvi narodne sti, zabavi in kratkočasju. Temu primeru so bile iz večine izbrane •n naše pesmi onih desetletij. Danes je postala slovenska pesem samo-a, naši pevci in vrle pevke pojo radi petja, petje jim ji1 postalo srčna ba prava umetnost. Zato so danes napredovale v tem smislu tudi pesmi. Priprosto homofono petje se je umaknilo pestri polifonski osti, naši zbori po deželi se z najlepšim uspehom lotevajo že naj-udarnejših pesmi, ki niso oportunistički proizvodi potrebe in razmer, • i'ec so izlivi umetniške« duše in umetniškega srca. V tem je napredek neprecenljive vrednosti. Pri tem lepem uspehu si po vsej pravici lasti svoj lep delež tudi ■c«, ki je skušal hiti našim pevcem svetovalec pri sestavi sporedov, c n vodnik na poti pevske prosvete, tolmač lepe pevske umetnosti, Ijiv založnik primernih pesmi; poročal je z veseljem o njihovem delu, sporedih, o uspehih, vzpodbujal jih k skupnemu delu in skupnemu na-;ku; ni prezrl pevskega življenja in dela krog nas pri bližnjih in daljnih ih in jih posebno vzbujal v ljubezni do našo ljudske pesmi. Vsako ie ponudil več priprostih ljudskih pesmi v primerni okusni obliki, eve« glasbene priloge so bilo ves čas najbogatejši vir pevskih kon- * ^rtov. Ko stopa v deseto leto, obljublja, da bo vršil to svojo, od začetka ano nalogo odslej še z večjo vnemo, ker ga je veliko zaupanje naših vanj okrepilo in osvežilo njegove moči. S »Pevcem« obhaja letos tudi njegova mati Pevska zveza svoj ' i jubilej. Brez bučnih veselic, ki so bile včasih navadne, brez zu-slovesnosti ho&? izživeti se letos v podrobnem, živahnem delu po : -želi. Tej skriti proslavi dela naj velja letošnje leto, temu lepemu ku desetih let naj se pridruži za sklep vesel praznik svežega dela! ■ . n* odrekel. Tudi sam se hoče pridružiti temu prazniku svoje matere in svetovati po svoje in pomagati po svoje, da bomo prekoračili prvi decenij s primerno živahnostjo in prinesli v novo deselletje novega ognja. Prav lepo vabimo v krog sotrudnikov vse skladatelje, vse znanstvenike, vse strokovnjake različnih smeri, slednjič vse voditelje naših organizacij in se jim priporočamo za poročila in nasvete. Kar ne bo ugajalo, grajajte nam, da bomo popravili, kajti vedite vsi, da je Pevcu samo za dobro stvar in nje napredek. David Doktorič: Andrej Volarič (1863—1893.) Predvsem si oglejmo nekoliko Volaričev rojstni kraj Kobarid in kobariško življenje, da bomo precenili njegovo delovanje ne toliko s strogim umetniškim merilom, ampak bolj z vidika razmer, v katerih je živel, družbe, iz katere je zrastel in z ozirom na pomen za dobo, v kateri je deloval. Med Krnom in Stolom te pelje pot po dolini peneče se Soče navzgor proti Bovcu. Tu lahko zaviješ ob Koritnici proti Logu pod Mangartom čez Predil ob Soči v Trento in čez Mojstrovko v Kranjsko goro. Turist jo bo najrajši ubral v triglavski raj. Proti zapadu gre cesta v Kot čez Staro Selc, Kred, Borjano in Breginj, proti jugu pa pred Kredom v Čedad. Na jugovzhodu se Soška dolina razširi, na levi se odmakne Sleme, Mrzli in Vodil vrh, na desni proti Tolminu Kolovrat. V tem svojem planinskem raju počiva pri Sv. Lovrencu naš Simon Gregorčič (1844—1906) Kobariški trg je bil vsled te svoje lege pred vojno zelo živahn« trgovsko središče, slovel je pa tudi skozi desetletja radi narodne zaved nosti in radi svežega družabnega življenja. Tu je bil za kaplana Simon Gregorčič od leta 1868. do leta 1873. in ustanovil čitalnico in pevski zbor Tu je bil doma njegov prijatelj Krilan-Pagliaruzzi 1859—1885. Iz kobariške družbe so zrasli razni čvrsti in vrli kulturni delavci, med njimi notar Ignacij Gruntar in duhovnik Janez Kurinčič (roj. leta 1848.), ki je umrl v službi kurata v Medani v Brdih. Med otroki, ki jih je mladi pesnik kaplan Gregorčič poučeval verskih resnicah, je bil tudi mali Andrej, ali kakor se je sam podpiso\. H r a b r o s 1 a v Volarič.’ Rodil se je 14. novembra 1863 v hiši št. — danes je to tretja najvišja hiša na desni, ko potuješ iz solnčne Gori' v naše Gore. Ob državni cesti je, tik pred vhodom v trg. V nji je vzidat. Volaričeva spominska plošča, katero je posvetilo Tolminsko učiteljsk društvo« svojemu tovarišu skladatelju. Danes je ta kamnita plošča j • beljena. Njegov oče Andrej je umrl po vojni v visoki starosti nad 70 let; je spreten čevljar, vnet godec in strasten lovec. Mati mu je bila Katarin rojena Kenda iz Starega sela. Imeli so tudi nad deset let mlajšega si Janka, ki je baje znal tako vleči harmoniko, da so vso gorsko mladi zasrbele pete, ko je začula njen glas. Ako je pritisnil zraven osiveli Lojz (domače ime) s svojim klarinetom, so se takoj zbrali mladi Iju.* in poslušali spretna godca, ki sta večkrat koledovala po vsej naši solu Goriški in šla tudi po sosednji Kranjski iskat si zaslužka. 1 Od tu dalje som povzel življenjepisne podatke iz anonimnega Ciank:i v Mileta 1922 2 Stari »Lojz«, Volaričev oče, je bil član že od nekdaj znanega godbenega društva na »pihala« v Kobaridu. Šest do osem je bilo teh godcev pod vodstvom cerkvenega organista Franca Rakovščka (Konavčevega) in bili so lepemu trgu Kobaridu prava mestna godba, daljni njegovi okolici so pa nadomestovali današnje povsod poznane Prvačkovce pri vseh fantovskih plesih. Stari Volarič je nataknil svoja očala večkrat na čelo kakor na nos in, dasi ni nikdar spihal po notah« na svoj klarinet, vendar je bil strogi vodja Franc Rakovšček z njim popolnoma zadovoljen. Vsi drugi godci so se namreč učili vsako skladbo po notah. Stari Volarič se jih pa ni hotel naučiti, ker se je zanašal na svoj prvovrstni posluh in spomin. Ko so se drugi kljub svoji učenosti v poznavanju not dolgo vadili, preden so se vsi ujemali, je njemu šlo vselej kar gladko, ako so pri rednih večernih vajah zagodli kako novo. Pri teh vajah je bil navadno tudi mali sinček Drejc Lojzev, naš skladatelj Andrej Volarič. V domači šoli je bil zelo priden, nad vse je ljubil petje in glasbo. Tedanji mladi kobariški učitelj Carli je bil sam glasbenik in je zložil znano Podrekovo beneško pesem: »Jaz nisem Taljanka ...«. Brž je zavohal nadarjenost malega Drejca in ga naučil prvih osnovnih pojmov pisane glasbe. Oče mu je s kopitom in klarinetom prislužil in kupil star polomljen klavir, ki ga je učitelj Carli uglasil, in pričela sta z učenjem. Napredoval je tako hitro, da je že v ljudskošolski dobi znal vse, kar potrebuje navaden pevec in pevovodja na deželi. Na prigovarjanje domačih razumnikov ga je oče poslal s petnajstim letom na učiteljišče v Koper in naš Drejc se je posvetil učiteljskemu stanu. Sinko se je učil, a ubogi oče je pihal groše iz klarineta, krpal čevlje, prodajal zajce, stiskal in stiskal, da bi ne trpel pomanjkanja njegov ljubljenec. Šlo jo: doma so toliko prihranili in prislužili, da so imeli vsi skoraj dovolj, in večkrat je smehljaje rekla blagopokojna njegova mati: Godca bom vzela, bom zmeraj vesela, če moke ne bo, zagodel mi bok V Kopru se je Andrej dobro učil. Takratni učitelj glasbe na koprskem učiteljišču Czastka je kmalu spoznal Volaričev glasbeni talent in si je neumorno prizadeval, da bi pomnožil njegovo glasbeno znanje. Svirala sta gosli in glasovir, obdelovala glasbeno teorijo ter prebirala, prepevala in proučevala razna glasbena dela. L. 1882. je napravil mladi Volarič skušnjo učiteljske zrelosti in nastopil službo. Najprej je učiteljeval dye leti doma v Kobaridu, kjer si je izbral družico v Prajzovi hiši pod Škratovo skalo, mlado Frančiško Kokola — svojo učenko. Že kot učiteljiščnik je vodil doma svoj pevski zbor, priredil svojo prvo besedo« v Žganovi dvorani I. 1881. o počitnicah, kar sc je potem pod njegovim vodstvom v Kobaridu ponavljalo vsako leto do 1. 1895. To je vrelo v mladih dušah! Igre, petje, govori, deklamacije so bili že pred pol stoletja vsakdanja počitniška zabava kobariški mladini. Besede in veselice so se vrstile in najbolj goreč med vsemi je bil Volarič. Včasih je zvečer zložil Krilan (»Pepi Pincev«) pesem, n. pr. »Novinci«, zjutraj jo je Lojzev Drejc (Volarič) uglasbil in opoldne so jo že peli v čitalnici mladi rekluti«, katerim je bila namenjena. Poslušali so to mladino resni možje: dekan Jekše, kobariški poslanec Pagliaruzzi, gospodarji Špičk, Tone, Jeron, učitelj Dominko in zadovoljni, srečni so bili veljaki planinskega i'aja. Iz Kobarida se je Volarič preselil v Tolmin, kjer je učiteljeval znani glasbenik Danilo Fajgelj. Dva nadarjena skladatelja v malem kraju! 3 Žal, da sta bila le eno leto skupaj. Volarič se je že po enem letu preselil na Livek, kjer je v gorski samoti premleval vsa mogoča glasbena dela, prepeval in sviral od belega dneva do črne noči in večkrat tudi od mraka do zore. Srce mu je zahotelo v solnčno Gorico in zaprosil je za prav takrat razpisano službo v Kozani, kjer je učiteljeva! sedem let. Še danes radi prepevajo naši Kozanci, ki so s svojim vrlim pevovodjem razširili narodno pesem tudi med veselimi Brici do najskrajnejše naše narodne meje. Med službovanjem v Kozani je priobčil razne svoje skladbe. Ž njimi se je širila tudi njegova slava in pri vseli narodnih veselicah si čital na sporedu Volaričevo ime. On sam je hitel iz kraja v kraj, navduševal mladino za narodno pesem, poučeval in vodil pevske zbore ter širil z velikim navdušenjem narodno zavest. Ustanavljal je narodna društva, sodeloval pri narodnih veselicah in vzbujal med našim ljudstvom ljubezen do petja, blažil s tem srca našim Gorjanom, Bricem, goriškim okoličanom, Vipavcem. Zašel je nazadnje na Kras v narodno najbolj ogroženo občino Devin, kjer se je ustanovil v prepričanju, da bo neomajen branitelj narodne meje na obali Jadranskega morja. Tu je navdušeno prepeval Hajdrihovo Buči morje Adrijansko«. A prekmalu ga je smrt prehitela v njegovem gorečem delovanju. Umrl je komaj 32 let star v Devinu dne 30. septembra 1895. Pokopali so ga na devinskem pokopališču ob sinji Adriji. Vojna vihra, ki je divjala preko naše skalovite obali, je razdejala tudi njegov grob, a spomin nanj bo živel tudi v teh krajih, dokler bo živela slovenska pesem. Volarič je bil poosebljena dobričina. Nikjer ni imel najmanjšega sovražnika, ker je bil mehka lirična duša, do skrajnosti nesebičen, skromen in z vsem zadovoljen, samo pri poučevanju petja strog in nepopustljiv. (Dalje.) M. IL: O slovenski izreki. Nauk o izreki je za pevca prav tako važen kakor nauk o glasbeni teoriji in ni mogoče niti misliti na lepo in pravilno petje tam, kjer niso pevci navajeni enotne izreke1. Ritmika ugladi melodiji korak, po njej se morejo vsi glasovi varno gibati v pravi sorazmerni brzini tako, da harmonija ne trpi. Če je ritem zrahljan, neenakomeren, je pesem podobna pravi mešanici prerivanja in suvanja med pevci. Enotnost je razrušena, pesem popolnoma skvarjena. Prav tako zruši neenakomerna izreka enotno ubranost melodične črte, moti uho huje kakor večje napake v harmoniji ali melodiji in odvzame petju vso resnost in lepoto. Poudarim ponovno: enotna izreka vseh pevcev enega zbora je temeljna podlaga lepemu petju. Pevska zveza je tej stvari pomagala takoj od začetka s tem, da je stavila na dnevni red svojih pevskih tečajev predavanje o izreki. Uspehi so se pokazali takoj izpočetka prav lepi. Vsi skupni nastopi so bili v tem oziru skoro neoporečni. Da pa ne bi stvar zatemnela, hočejo naslednje vrstice opozoriti na nekatere najvažnejše slučaje. Res, naša izreka ni še vseskozi urejena, krajevne različice vlečejo včasih sem, včasih tja. Polagoma bo pa vendar treba oprijeti se one, »srednje« izreke, ki so jo naši znanstveniki že in jo še bodo določili na podlagi ljudske splošne izreke. Živ vir pravo izreke naj bodo poleg pevcev tudi naši odri, zato naj se ravnajo po naslednjih navodilih tudi naši igralci in govorniki. (Dalje.) 1 Navadno čitamo mesto izreke .besedo 'izgovarjanje ali izgovor. Vsi pa vemo, da se pravi »izgovarjati (se)« opravičevati, zato ie boljše »izreka«. 4 Vestniki Pevske Zveste. Občni »bor P. Z. Dne 3. nov. 1929 se je vršil redni občni zbor v Novem mestu. Po stari navadi je bila prireditev celodnevna. Ob pol 11 je pridigal v kapiteljski cerkvi vč. g. prost Čerin in poudaril v globokem, drvnri zasnovanem govoru pomen petlja in služil sv. mašo. Popeval je novomeški zbor »Gorjanci« pod vodstvom pevov. L. Puša. Petje je bilo tako skrbno pripravljeno, spored tako dobro odbran, ne ogibajoč se najnovejših in najlepših cerkvenih pesmi, da je nemogoče v kratkih besedah podati pravo oceno. Orglal je divno, izredno okusno mojster Nace Hladnik. Ta zlita celota je bila umetniški užitek svoje vrste. Po sv. maši se je vršil v dvorani Rok. doma občni zboir, ki se ga je udeležil poleg zastopnikov kamniškega, ribniškega, ljubljanskega in novomeškega okrožja tudi celotni novomeški zbor »Gorjanci«. Pred obč. zborom je pozdravil navzoče v imenu »Gorjancev« prof. Potokar, v imenu novomeške organizacije dr. I. Česnik. Obema se je zalivali) predsednik dr. Dolinar in olvoril občni »bor. Tz poročil odbornikov je zvenel odmev, da se je borila P. Z. to leto z denarnimi ležavaini im pomanjkanjem delavcev v centrali. Zato ne more pokazati letos takih uspehov, kot bi jih rada. »Pevec« 'je izhajal skupno z »Vestnikom Prosv. zveze« Kaj bo ž njim v prili. letu, o lem bo moral ukrepati novi odbor. Vsekako je prišel odbor do prepričanja, da se »Pevec« ne bo mogel vzdržati, ker smo Slovenci prešibki, da bi vzdržali kar 4 glasbene strokovne liste. Po kratki debati, ki je sledila po odb. poročilu, je prečital prof. Potokar poročilo revizorja Zora, ki je predlagal odboru ab-solutorij. Za tem so sledile volitve. V odbor so bili izvoljeni: Andoljšek Iv., Bajuk Marko, Jovan Maks, Lavrič Vinko, Lavrič Teme in Ivan Primožič, za revizorja Zor V. in Mihelčič Al., v art. odsek pa poleg prof. Baijuka dr. Dolinar, dr. Kimovec, ravn. Premrl, Jovan, Primožič in dr. Vurnik. Pri slučajnostih je poudarjal prof. Bajuk važnost in potrebo poučnih tečajev za pevovodje, kakor jih je P. Z. svojčas že prirejala. Dobro bi del zlasti večdnevni tečaj med počitnicami, katerega naj bi se udeležili po možnosti vsi pevovodje. To naročilo je dal občni zbor novemu odboru, na kar je preds. zaključil občni zbor. Popoldne se je vršil ravuotani pevski koncert novomeškega okrožja; poročilo o njem je na drugem mestu. B. Novomeško okrožje je priredilo v nedeljo dne 3. nov. 1929 v Novem mestu v dvorani Rokod. doma svoj prvi koncert. Sodelovali so menjaje se štirje zbori, in sicer brusmiški, šentpeterski, prečenski in novomeški »Gorjanci«. Na sporedu so bile pesmi sledečih skladateljev: Adamiča (5), Alijaža (1), Deva (2), Klemenčiča, Marinča, Nedve-da, Prelovca, Sattnerja in Šantla (po 1). Koncert je začel pevov. Marinč z moškim zborom iz Brusnic. Odpeli so 4 pesmi, med njimi eno Marinčevo, ki je šibke koncepcije in morda dobra za domačo porabo, za resen spored pa se mi ne zdi primerna. Pa je imela po svojem humorju besedila uspeh. Zbor je v splošnem šibek v glasovih, šele pred kratkim zbran, morda je pel prvič pred širšo množico. Zato je s te strani pokazal zelo lep uspeh in velik začetni korak, dasi se glasovi še niso zlili. Dobra volja in redne vaje, prežete z ljubeznijo do stvari, bodo ugladile vse, kar je treba še ugladiti. Prečenski zbor je vodil kaplan Komljanec; nastopil je z moškimi in mešanimi glasovi, ki so že bolj uglajeni. Omembe vredno je prav diskretno, naravnost izvrstno polglasno petje discipliniranega mešanega zbora. Za lep korak je prehitel omenjena zbora zbor iz &t. Petra, ki ga vodi Florjane. Na nekaterih mestih je bil že kar izvrstno ubran. Navrgel je 4 pesmam venček improviziranih nar. zdravic, ki so jih peli na pamet prav po domače, brez umetne harmonizacije. Vžgale so tako, da je prav malo manjkalo, da ni sodelovala vsa dvorana. Občinstvo skoro ni hotelo dovolili nadaljevanja sporeda, zahtevajoč z burnim ploskanjem ponovitev. Tudi to dejstvo nas uči, uči veliko, ne sicer vsled zdravic, pač pa nam kaže jasno, v katero smer moramo kreniti, če hočemo vzdržali narod v živahnem stiku z umetnostjo. Ljudska pesem je pravi vir. Zbor je dokazal mestoma že prav lopo ago-giko, lepo ubranost glasov, disciplino, jasno izreko, dasi je velikrat lokalna in pretirana. Koncert je zaključil s 6 pesmimi novomeški zbor »Gorjanci«, ki ga vodi že od ustanovitve pevov. L. Puš. Ta zbor je pa že kar »nobek. Glasovi, ki so bili pri sv. maši v sopranu še šibki, so bili pop. pri koncertu že lepo zvočni in izdatni. Podpore bi ipotre-boval zbor le še v nizkem basu, sicer je pa lepo zaokrožen, njegovo pelje je vse skozi zavestno, varno, lahkotno, pokoren je v celoti vsakemu migu pevovodje. Agogika je prav izborna, izreka lepa, glasovi primemo odtehtani in vsi podrejeni skupni celoti. Pevov. interpretira vse pesmi pravilno. Če je bilo pri sv. maši mestoma morda preveč, plastike, je bilo pelje pri koncertu vseskozi izvrstno. Zbor ima pravico do vsakega odra, tudi ljubljanskega. Tudi spored je bil sodoben. najnovejšega kova. Okrožje se je začelo gibati, zbor naj poleti v okolico med zbore in vodi vse nadaljnje delo. Če merim pri prvih zborih predvsem njih kulturno delo, moram postaviti ta zbor že pred umetniško kritiko, kajti ta je premagal že vse začetne težave in se povzpel med naše najboljše zbore. 5 Koncert je bila prireditev svoje trste v dolenjski metropoli, krepek začetek novega dela. Zato smo ga vsi posebno veseli. Treba je pa pripomniti tudi nekaj napak, vsaj glavnih, ki pa ne morejo in nočejo manjšati gori omenjenih uspehov. Veljajo le napredku. 1. Izbor pesmi mora biti primeren zboru, pesmi ne smejo zahtevali od pevcev ne vsebinsko in ne tehnično preveč. Pevec poje pesem, ki jo razume in občuti, vse drugače, kol ono, ki je ne razume — ne občuti. Ob laki pesmi ostane hladno, brezčutno tudi občinstvo. Nekaj takih napak je bilo, pevovodjo jih bodo sami mogli ugotovili. Pevovodja pa mora najprej sam pesem do dna razumeti in občutiti. 2. Iz prve točke se mi sama po sebi razodene orava brzina pesmi. Jedi so okusne ob različni toploti, nekatere mrzle, druge gorke. Brzina, ki je prav odmerjena, je prvi in temeljni pogoj uspeha in pravega umevanja. Napak ni manjkalo. Adamičeva Kazen mora biti kar moč živa! Napačna brzina pesem popolnoma preobrne. 3. Pevci naj gledajo vedno pevovodjo! Od te zahteve ne odnehajte! 4. Po koncertu naj bo vedno kratek pogovor, kritika o slabili in dobrih stvareh! Žal, da niso nastopili zbori v skupnem petju. Vem, slabo vreme, oddaljenost in dr. Toda enake zapreke so razna okrožja že premagala, tudi novomeško jih bo. Sklep je bil z Devovo »Pojdem v rute« šibek. Te pripombe veljajo zdaij temu zdaj onemu. Vsak naj si izbere svoje in skuša čim prej popraviti. Izkušnja nas uči, da izginejo lake in enake napake po skupnih nastopih kar same od sebe. B. Radovljiško okrožje je imelo dne '2. januarja na Jesenicah sejo, pri kateri se je sklenilo med drugim, da bo sodelovalo pri blagoslovitvi novega društvenega doma na Jesenicah in priredilo obenem okrožno prireditev. Kranjsko okrožje bo imelo svojo prireditev dne 29. junija t. 1. v Šmartnem pri Kranju, ko bo blagoslovljen novi društveni dom. Vse priprave vodi okr. pevovodja Ciril Mohor v Kranju. Pevski zbor »Sloga« v Radovljici je dobil novega pevovodjo Fr. Mihelčiča, ki je malone dovršil ljublj. konservatorij. Zbor je imel že svoj prvi nastop pod njegovim vodstvom dne 19. januarja pri Prosvetnem popoldnevu«, ki ga je oddajala ljubljanska postaja po radiju. Peli so 7 pesmi za mešani. G za moški (star. zbor), 2 za moški (mlajši zbor) in 1 za ženski zbor. Godbeni odsek pa je zaigral več prav lepih komadov. Poslušalci v dvorani so nagradili pevce in godce z bogatim aplavzom, ki ga je oznanjal radio po vsej domovini, da so se mu mogli pridružiti nešteti poslušalci. Pevski zbor »Gorjanci« v Novem mestu, Korenine pevskega društva »Gorjanci« so pognale konec 1. 1920. iz pevskega zbora Glas- bene Matice v Novem mestu, ki ga je bil osnoval v jeseni leta 1925. in ga vodil do srede leta 1927. sedanji pevovodja »Gorjancev« g. L. Puš. Radi sklepa za sodelovanje na Silvestrovem večeru novomeškega Sokola, ki je sicer izostalo, je zazijala v zboru občutna razpoka, fki jo je bilo komaj mogoče za silo zamašiti tako dolgo, da je zbor odpel znano, z velikim naporom pripravljeno Foer-sterjevo akademijo v februarju leta 1927. Že takrat se je videlo, da se matičen zbor v listi obliki ne bo mogel držati in pevovodja Puš je začel pripravljati tla za drug enotnejši, a manjši zbor. Ko je na to poleti matičen zbor razpadel, je že v jeseni istega leta sestavil g. Puš iz dobrih pevcev bivšega zbora nov zbor 24 do 26 pevk in pevcev in ž njimi nastopil pri narodni proslavi v jeseni leta 1927. V decembru istega leta se je zbor še nekoliko preosnoval, nekateri člani so še odstopili, nekaj novih je pristopilo, in se v decembru in januarju pripravil na Župančičevo proslavo, ki se je vršila dne Ii2. (januarja 1928 v Rokodelskem domu in je prav lepo uspela. V onih dneh se je pojavilo tudi ime »Gorjanci« in je zbor s tem imenom že na omenjeni proslavi odpel te-le pesmi: Selnvab: Zvonovi, lloch-reiter: Nočni psalm in Lajovic: Pastirčki. Velike težave je moral prebresti, ker ni bilo mogoče dobiti primernih prostorov za pevske vaje, vendar kažejo izvajane pesmi visok umetniški polet in pričajo, da so morali biti člani zbora po večini že izšolani pevci prejšnjega matičnega zbora, sicer bi tako težkih pesmi, kol je Nočni psalm, nikakor ne zmogli. V sledečih mesecih se je zbor pripravil za koncert v Št. Jerneju in Kostanjevici, ki bi se imel vršiti koncem junija 1928. Znani dogodki v belgrajski skupščini so v juniju nastop preprečili in ga potisnili v julij. Izredno lep moralen uspeh je dosegel zbor zlasti v Kostanjevici. Šele po počitnicah se je vršil ustanovni občni zbor in bil voljen odbor, ki naj pripravi pravila in jih predloži oblasti v potrditev. Vse dotlej je zbor obstajal in delal I brez odbora in ga je vodil pevovodja sam. Ko je oblast predložena pravila potrdila, je bil izvoljen društveni odbor s predsednikom prof. Potokarjem, ki je obdržal to mesto do danes. Od tedaj so se začele resne vaje, ki so rodile prav lepe uspehe. Zbor je odpel dne 24. marca 192!) v radiju v Ljubljani samostojen resen 9pored, nato je pripravil krasen cerkven koncert v frančiškanski cerkvi v Novem mestu, pri katerem so bile na vrsti samo težke, novejše skladbe, kakršnih se more lotiti samo star dobro izvežban zbor. Obširno poročilo v »Cerkvenem Glasbeniku« iz peresa g. kanonika Fr. Ferjančiča, je ugotovilo izvrsten uspeli. Po počitnicah se je zbor pripravil za nastop na občnem zboru Pevske zveze, ki se je vršil 3. novembra 1929 v Novem mestu, oskrbel je petje pri sv. maši in odpel šest pesmi pri koncertu novomeškega pevskega okrožja. Poleg tega je zbor 'sodeloval vsako leto z ne- 6 ■ i'imi pevci v počastitev mrtvih na dan sth svetnikov, pj'i slovesnih cerkvenih pri-iitvah ob priliki blagoslovitve orlovskih porov, zborovanja Gasilske župe, pri pod-aici bivšemu dež. glavarju Šukljetu i. dr. Meseca maija 1928 je nastopil zbor na pri-ditvi za Akademijo znanosti in umetnosti kupno z novim zborom Glasbene Matice, ki a-pa danes ni več. Danes se »Gorjanci« prav resno pripravijo za koncert narodnih pesmi. Vaje se vrše v zboru ves čas po dvakrat teden. Zbor vodi od ustanovitve do danes g. Ludovik Puš, ki ves živi za našo lepo pesem. Zbor je doslej pokazal toliko delavnosti in lepih uspehov v kratki dobi svojega začetka, da ga moramo staviti vsem zborom za zgled resne volje, jeklene discipline in neomajne vztrajnosti. K temu veliko pripomore lepa harmonija med zborom in njegovim pevovodjem. Naj orje dalje po lepi Dolenjski, naj zbudi s svojim lepim petjem tudi vse okoliške zbore, ki se le počasi dramijo! Pevski in tamb. zbor i Vrhnike je sodeloval dne 26. ijan. pri prireditvi na Vrhniki (iprenos po radiju). Vodil ju je kaplan Blažič. Is glasbenilistov. Cecilija, najboljši glasbeni list v državi, priobčila v lanskem letniku (št. 2, 4, 5, 6) 17 straneh podrobno oceno prof. Fr. Duma o knjigi: »Mera v slov. nar. pesmi«, ki je spisal prof. M. Bajuk in jo je s podporo lastnega odbora izdala Pevska zveza. Poročevalec zaključi svoje skrupulozno ančno poročilo takole: »Vsakdo, ki prečita knjižico, bo moral priznati, da je g. Bajuk vršil zelo potrebno, izredno težko in po ;>segu veliko delo. Mnogokaj je razjasnil, nogokaj popravil in pokazal pot onim, ki bavijo z zapisovanjem in urejanjem nar. •lodij. Kdorkoli se s tem delom peča, ne smel pustiti neprečitane knjižice g. Bajuka, i jo toplo priporočam vsem prijateljem na-)dne glasbe in nar. pesmi. Na koncu ne norem, da ne bi poudaril, da ni mogoče ajli besed, s katerimi bi mogel dovolj’ po-aliti ljubezen g. Bajuka do predmeta,- ki ■ ■ i je obdelal, in neverjetno energijo i ume-, ■v,nje, s katerim je svojo nalogo izvršil. S svojo podrobno analizo večine knjige je ijkazal g. poročevalec prav izredno ljubezen o naše nar. pesmi in do napredka naše nar. lasbe, ki je brez podrobnega poznanja nar. lasmi nemogoča. Za to ljubezen mu moramo biti Slovenci hvaležni. To so pota, ki vodijo k idejni in srčni združitvi in skupnemu delu. Slovenski strokovni listi in dnevniki so knjigo omenili in priporočili ter s tem izvršili časnikarsko in narodno dolžnost. Podrobnega poročila ni priobčil noben list, bržkone se ni nihče s tvarino podrobno bavil. Pa bi človek mislil, da bo vendar dobrodošla, ko se je baš sedaj razvila naravnost tekma krog naše nedolžne nar. pesmi, ko zagleda beli dan vsak hip kaka nova zbirka nar. pesmi, ali pa jih razni pevci godci in umetniki pošiljajo v svet po radiju kar iz rokopisov. Te razne preuredbe pesmi dokazujejo, da njihovi avtorji niso niti leksikalno pregledali knjige, ni poiskali analize doličnih pesmi, ker jih »obdelavajo slejkoprej v istih napačnih oblikah, dasi zija iz konstrukcije primitivna podlaga. V tem kažemo izredno indolenco in površno neresnost. To je pač še kaj več ko sama konservativnost. Ne gre pa pri tfem prav nič za osebnosti, temveč za stvar, za dobro, važno stvar, gre za bistvenost naše nar. glasbe, če je sploh kaj je. K ni'igo ima na prodaj Pevska zveza in Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Nove skladbe. Božji spevi. Pesmi cerkvenega leta za me-ani zbor. Uredil V. Vodopivec, Gorica 929. Cena s priporočeno poštnino -48 Din. iarorila sprejema založnica: Mohorjeva družba. (Gorizia, Via Arzoni No. 3a mah odpravljeno pomanjkanje cerkvenih uesmi na Goriškem, iki vlada tam ves čas po ojni. Omembe vredna se mi zdi najprej bogata pestrost novih pesmi, ki jih je zložil največ prof. Terčelj. Tem svežim besedilom so 'st* najrazličnejši skladatelji prav lepo prilagodili, tako da je zadeva z obeh strani v splošnem prav okusno zaokrožena. K vsakemu gori omenjenih delov cerkve nega leta je pripisal urednik zelo primerno razlago o pomenu dobo, o posameznih obredih, praznikih in o posebnih cerkvenih sve čanostih. Ta stran pesmarice se mi zdi zelo važna. S tem je namreč knjiga postala enotno zaokrožena mašna knjiga, kakršne Slovenci še nismo imeli. »Cecilija- (1. izdaja) je to stvar posnela malo drugače. Pesmarica je namenjena najširšim krogom, zato'je tudi glasbeno umerjena po srednji meri. Pesmi so skoro vsevprek homofone, v koncepciji dostojne, v harmoniji izvečine 7 prav zmerne, malo pestrejše, kol je bila naša »Cecilija«. Zato jih bodo zmogli skoro vsi zbori, ki se resno vadijo in se ne boje napredka. Nekatere so naravnost izvrstne, krepke. Med najboljše in boljše bi štel št. 18, 19, 4, 53 (iHochreiter); tem se pridružijo med drugimi št. 11, 49 (Premrl), 14, 15, 48 (Tomc), 23, 74, 78, 80 (Vodopivec), 9 (Ščekova), 45 (Mav), 66 in 67 (Klemenčič). Porabne bodo pa z malimi iajeinami vse. V št. 28 se mi zd i mera prisiljena v 4/<, bolja bi bila morda ^kolikor mi je original znan. V št. 64 je n zgrešena, pisana bi morala biti v meri 2 to pa ni "/i mera, ki jo mahamo zložen« 3 + 3. Prav tako je slabo deklamirana žt ki bi se morala začeti s predtafetom 2 ma Sicer se pa pevska mera lepo oklepa pra\: deklamacije tudi tam, kjer se menja (M Brez pridržka zasluži založnica vse znanje, urednik in skladatelji prav lepo hvalo, knjiga pa najiskirenejše priporoči Ist uredništva in upravništva. Težke razmere, v katere je :> Pevec: zašel, nam sedaj še ne dopuščajo večjega obsega; zato bo po predlogu art. odseka in po sklepu glavnega odbora izhajal samo na 8 straneh literarne vsebine z 8 stranmi glasbene priloge, toda samo toliko časa, da si malo opomore. Naša resna volja in trden sklep je, da »Pevca« čimprej povečamo na 12 in, če Bog da, na 16 strani. Mena uredništva, razne priprave in preureditve, ki so deloma notranje organizačne, deloma tehnične, so današnjo številko malo zadržale. Prihodnje številke bodo točno izšle. s*Pevec« ne sme biti glasilo uredni-k a, niti omejenega števila sotrudnikov, ker bi postal enostranski in enoličen, neprebavljiv. Naj bo in mora biti last nas vseh. V s i sodelujmo, da bomo mogli iz njega tudi vsi zajemati. Zato vabimo k delovanju vse, ki so dobre volije. Ker članek č. g. mons. Steske o Fi K Adamiču v lanskem letniku ni končan, . velika škoda zanj, ga bomo letos ob*1, s sliko ponatisnili. Radi pomanjkanja štora smo morali okrniti članek o slov. b Upravništvo prosi naročnike, da : sporoče spremembo naslova. Izšel je avtorski zakon, ki ščiti prav avtorjev in založnikov. Prepovedano je ■ drugim tudi prepisovanje not. Storili vse, da so priloge izredno poceni in star za člane zborov vse leto samo 10 Din. 2 to ne bomo nikomur d o v o! 1 prepisovanja not. Priloge naro<: za vse. pevce skupno pod enim za vojen' sporočite, kateremu zboru pripadajo ' naročniki. Pevski zbor »Gorjanci« v Novem mestu. Izdajatelj: Pevska zveza Vinko Lavrič v Ljubljani. — Urednik: prof. Al. Bajuk v Ljubljani. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč. 8