SINDIKAT V AKCIJI ZA PRODUKTIVNOST
Rezerve niso v prelivanju znoja
Največje rezerve produktivnosti dela so v organizaciji dela in poslovanja in ne v povečevanju fizičnega napora delavcev — Boj za produktivnost dela moramo prenesti v temeljne in druge organizacije združenega dela — Prepočasi uveljavljamo rešitve, ki stimulirajo delo in preprečujejo nedelo.
Sleherno pričakovanje, da je možno stabilizacijo zagotoviti predvsem z ukrepi državnih organov, bi bilo v tem trenutku nevarno slepilo. Ukrepi državnih organov bodisi sistemske bodisi operativne narave so sicer potrebni, toda odločilna bitka za stabilizacijo se mora vendarle odigrati na področju produktivnosti dela. To je temeljna ugotovitev plenarne seje sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, ko je v minulem tednu razpravljal o nalogah sindikatov pri ures ničevanju politike ekonomske stabilizacije.
V svojem uvodnem referatu „Sindikat v akciji za produktivnost41 je predsednik sveta ZSJ Mika Špiljak poudaril, da so največje rezerve v povečevanju produktivnosti dela pri iz-
boljšanju poslovanja, ne pa v povečevanju fizičnih naporov delavcev. Nizka stopnja izkoriščenosti proizvajalnih zmogljivosti, nedopustno visok odstotek izmečka in zato tudi bistveno večja poraba surovin in energije, številni izostanki z dela — vse to so indikatorji obsežnih rezerv tako v gospodarstvu kot v družbenih dejavnostih. Zaostajanje na področju produktivnosti dela ni posledica nižje ravni tehnične opremljenosti dela, temveč je predvsem posledica slabe organizacije dela. Čim dlje namreč gremo od delovnega mesta v neposredni proizvod'ji; tem nižja je ta produktivnost dela!
Naloga sindikalnih organizacij na vseh ravneh je, da posredujejo delavcem kar najbolj podrobne podatke o tem, kolikšna je dejanska produktivnost dela, kolikšna je učinkovitost organizacije dela, posredovati jim je treba natančne podatke o tem, koliko je zavoljo tega manjša proizvodnja, kolikšen je izgubljeni dohodek, koliko je zato manj sredstev za akumulacijo, manj za osebne dohodke, za skupno porabo.
Sindikati morajo z vso ostrino opozoriti na to, da si ni mogoče zamišljati prizadevanj za višjo produktivnost brez uveljavljanja stimulativne delitve. Toda po besedah predsednika sveta ZSJ se prav stimulativne oblike nagrajevanja še vedno zelo počasi uveljavljajo. Dokaz za to je tudi podatek, da le 60 % delavcev dela po normi. Očitno je torej, da so si v preteklosti v mnogih delovnih organizacijah bolj prizadevali z zviševanjem cen zagotoviti višji dohodek, kot pa da bi z uvajanjem stimulativnih oblik nagrajevanja in z boljšo organizacijo dela zagotavljali višjo produktivnost dela, s tem pa tudi višji dohodek.
Plenum sveta ZSJ je pozval vse sindikalne organizacije, naj začno z akcijo za povečanje produktivnosti dela.
A. R.
25. X. 1975 -ŠT. 42-L. XXXII
Združeno delo in knjiga
... Še vedno rešujemo to vredno ali ljudstvu namenjeno ter potrebno knjigo zgolj na tržni način; a tudi sam založniški svet ne vidi drugih rešitev, ali pa jih tudi v neki svoji kratkovidnosti noče videti, gotovo pa jih noče videti takrat, ko vam pri založbi povedo, da mora tudi založniški kolektiv živeti. Gotovo se s tem, da kolektiv mora živeti, kadar opravlja delo, ki je v naši družbi potrebno; vsi strinjamo, vendar pa ni v naši socialistični in samoupravni družbi nihče sam sebi namen — bi se reklo, kako moramo v družbi, ki hoče živeti po načelih in osnovah združenega dela, vsi v tej socialistični samoupravni družbi vse storiti od ustvarjalca knjige in preko založniškega delavca ter vse do bralca, se pravi, vse do družbe, ki ji je ta knjiga namenjena ali jo potrebuje, da bi ta knjiga mogla do ljudi, da bi to omogočala njena cena, ali pa da bi to omogočale ljudske knjižnice (da, tudi tovarniške) . ..
Berite na 11. strani
Delegacija slovenskih
sindikatov
V Ukrajini se te dni mudi kot gost ukrajinskega sveta sindikatov tričlanska delegacija Zveze sindikatov Slovenije, ki jo vodi predsednik republiškega sveta ZSS Janez Barborič. Spremljata ga predsednik sindikalne konference Železarne Jesenice Franc Ko-bentar in sekretar republiškega odbora sindikata delavcev grafične in papirne industrije Slovenije Milan Deisinger.
Letošnji obisk delegacije Zveze sindikatov Slovenije pri ukrajinskih sindikatih sodi v nadaljevanje in poglabljanje dolgoletnih medsebojnih stikov sindikatov Jugoslavije in Sovjetske zveze. Poleg redne izmenjave informacij o delovanju sindikatov v obeh republikah se bo delegacija Zveze sindi-
v Ukrajini
katov Slovenije pogovarjala z ukrajinskimi sindikati o tesnejšem medsebojnem sodelovanju sindikalnih organizacij nekaterih slovenskih organizacij združenega dela (,,Salonit44 Anhovo, „Novoteks“ Novo mesto in steklarna „Boris Kidrič44 v Rogaški Slatini) s sindikalnimi organizacijami nekaterih sorodnih podjetij v SSR Ukrajini.
Med bivanjem v Ukrajini bo delegacija Zveze sindikatov Slovenije obiskala več podjetij v železarskem območju Doneck in se seznanila z delovanjem njihovih sindikalnih organizacij. Pred koncem obiska pa se bo pogovarjala tudi s predstavniki centralnega sveta Zveze sindikatov Sovjetske zveze.
Dogovor o uresničevanju sklepov republiškega sveta ZSS
Minuli četrtek so se v Domu sindikatov v Ljubljani sestali na redni mesečni delovni dogovor sekretarji občinskih svetov Zveze sindikatov Slovenije. Tokratni dogovor je bil posvečen obravnavi stališč in sklepov, ki jih je na zadnji seji sprejel republiški svet ZSS, torej nalogam sindikatov pri delovanju in ustanavljanju samoupravnih interesnih skupnosti gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena, o nadaljevanju akcije sindikatov za gospodarsko stabilizacijo, ter o delovanju sindikatov na področju inventivne dejavnosti kot pomembnem delu naših stabilizacijskih prizadevanj. Na tokratnem delovnem dogovoru so se sekretarji občinskih sindikalnih svetov pogovorili tudi o nekaterih organiza-cijskih vprašanjih, tako denimo o fi-nančhem poslovanju v sindikatih, o članskih izkaznicah pa tudi o organizaciji posvetovanj s sekretarji občin-skih odborov sindikatov.
REPUBLIŠKI ZA
OBJ A
i rvr.iy:»ir. i | DOI I ELJ
SUJVENSCINE
1 brez prakse, zaposli ter je m določen čas, OD od 3.200 do

i
3.800 din,
NA SOLA	-.«-—*	. . ..■i.—
LJUBLJANA, Goraadova 1« (KZZ
ki so jih prijavile delovi delodajalci, niso pa me Sloveniji prijavljenih^« cev zaposlitv^^^ ^
PREDMETNI UČITELJ GLASBE
brez prakse, OD okoli
aoLA 2E------
EN&EK
PREDMETNI UČITELJ KNJIŽNIČAR brw prakse.
**<■/
Nekaj bomo morali storiti, da bi zaustavili odhajanje učiteljev iz poklica
S^INPIZIKE
Stanovanje je zagotovlje-
tembra 197

I IIUIUVIBJI,
do 7.0A*rih»
Resečno po-
■^ilja do zasedbe
Že mesec in več dobivamo v naše uredništvo vesti iz različnih krajev, ki jih nemočni prebiramo, m in tam kakšno od njih objavimo, pa vendarle z občutkom, da le z ugotavljanjem stanja še ničesar ne pomagamo spremeniti. Za kaj gre? Primer:
F. Rotar nam piše: ,,O snovno šolo Miloša Ledineka v Črni ne tarejo le skrbi zaradi pomanjkanja prostorov. Vsa zadnja leta jim primanjkuje učiteljev, imajo nezasedena učiteljska delovna mesta. Pomanjkanje učiteljev je vzrok, da so morali to jesen, ob začetku novega šolskega leta, celo pustiti zaprto podružnično šolo v Podpeci. Na osnovni šoli v Cmi smo izvedeli od ravnatelja Alojza Germa, piše F. Rotar, da ima njihova šola na razpolago družinska in samska stanovanja, a kljub temu ni odziva na razpisana delovna mesta. Ravnatelj Germ pravi - merali bomo nekaj storiti, če hočemo rešiti problem šole v Podpeci, saj morajo otroci iz teh krajev hoditi po več ur v šolo v Črno .. . “
ZAPRLI SMO
13 PODRUŽNIČNIH ŠOL
ZARADI POMANJKANJA UČITELJEV
Tak primer, kot nam ga je opisal F. Rotar, so nam opisali še nekateri naši dopisniki. To so primeri krajev, manjših in podeželskih krajev, kjer celo zagotovljeno stanovanje za učitelja in posebni denarni dodatek za delo v težkih razmerah (nekje nudijo začetniku z zahtevano izobrazbo celo
6.000	din mesečnega osebnega dohodka) ostajajo brez odziva. Od 19 podružničnih šol, ki smo jih zaprli to jesen (lansko jesen 23!), se je to zgodilo s 13 šolami prav zaradi pomanjkanja učiteljev. Drugod zaradi pomanjkanja učencev. Od tega je bilo 8 podružničnih šol zaprtih zaradi pomanjkanja učiteljev samo na območju širšega ljubljanskega šolskega okoliša, ki vključuje 18 občin.
Zapiranje, ah vsaj začasno zapiranje podružničnih šol pa je samo en aspekt vsesplošnega pomanjkanja učiteljev v Sloveniji (prav podružnične šole pa so pogosto edino središče skromnega kulturnega življenja vaščanov!).
Pomanjkanje učiteljev v Sloveniji se odraža na različne načine: šole so prisiljene vedno znova zaposlovati absolvente srednjih, višjih ali visokih šol, ki nimajo nikakršne pedagoške izobrazbe (primer: v šoli Jur-klošter nima kvalifikacije niti eden od štirih učiteljev!); ukinjajo oddelke podaljšanega bivanja otrok v šoli, da bi zagotovili učitelje vsaj za razredni pouk; prehod na celodnevne male šole stagnira, ker ni zadostnega števila učiteljev (v male šole smo zaje h že 99 % predšolskih otrok, vendarle v celodnevne komaj 30 %); v osnovnih šolah se ponekod krči obvezno število tedenskih učnih ur pri posameznih predmetih, nekaterih predmetov pa ponekod sploh ne poučujejo (znano največji primanjkljaji so med učitelji matematike, fizike, glasbene vzgoje); zavoljo podaljšanega porodniškega dopusta nastajajo na šolah izredne težave z nadomeščanjem (zato tudi mnogo razpisov za določen čas!), saj je znano, kako zelo je učiteljski poklic feminiziran (torej se ta problem kaže v podobni luči kot na primer v tekstilni industriji!) in še in še bi lahko naštevali.
POTREBOVALI BOMO
VEČ KOT 7.000 NOVIH UČITELJEV
Potrebe po učiteljih, zdaj in v prihodnjih nekaj letih, niso neznanka. V osnovnih šolah nam primanjkuje danes približno 2.200 kvalificiranih uči-
teljev. Štiri petine od toliko delovnih mest imamo danes zasedenih z neustrezno usposobljenimi, petina teh delovnih mest pa danes sploh ni zasedena (natančnega podatka o nezasedenih učiteljskih delovnih mestih v septembru letos Zavod za šolstvo SR Slovenije še nima). Če k temu sedanjemu primanjkljaju prištejemo še približno 2.600 učiteljev, kolikor naj bi jih imeli več ob organizirani celodnevni šoli, in še
2.000	učiteljev, kolikor jih bo v naslednjih petih letih odšlo v pokoj, potem sledi, da si bomo morah pridobiti v naslednjih letih več kot 7.000 novih učiteljev in zato tudi v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu zgraditi pedagoške centre.
SLOVO VSAKRŠNI STIHIJI
Kadrovanje za pedagoške poklice je Zveza komunistov Slovenije uvrstila med prednostne družbenopolitične naloge, zavedajoč se celovite občutljivosti družbenega vprašanja, kakršno je - zagotoviti si zadostno število dobrih in družbeno angažiranih učiteljev (ne le na ravni predšolske in osnovnošolske vzgoje in izobraže-
vanja, izobraževanja na vseh ravneh!). Slovo od stihijnega in nenačrtnega priliva mladine na pedagoške šole, načrtno kadrovanje, je že letošnjo jesen bogato obrodilo. V primerjavi z lansko jesenjo imamo zdaj vpisanih v prvi letnik gimnazije ali njenih oddelkov pedagoške smeri 45 % več učencev kot lani (letos že 1.146). Če pa k temu dodamo še prve letnike vzgojiteljskih šol in tovrstnih oddelkov, imamo to jesen novincev, ki se pripravljajo na vzgojiteljski oziroma pedagoški poklic, kar 1.777. Tako uspešen vpis v prve letnike je bil seveda možen, ker so odpirali številne nove oddelke in ker je usmerjanje v te oddelke potekalo kot organizirana družbenopolitična akcija.
Seveda nas na področju kadrovanja za pedagoške poklice čakajo še nove naloge. V prid večjemu prilivu za študij defi-citiran ih pedagoških smeri bomo še naprej morah razvijati našo štipendijsko politiko. Najugodnejše štipendije za najbolj dejicitarne pedagoške poklice! Še bodo potrebni napori za usmerjanje mladine pri študiju na pedagoških akademijah v tiste predmetne skupine, ki so najbolj deficitarne; študij Fizike in matematike.
Verjetno pa vseh deficitov v pedagoških poklicih tudi v prihodnje ne bomo mogli zagotoviti z usmerjanjem mladine, kar že zdaj kaže velika nezainteresiranost za študij matematike in fizike v pedagoški smeri. Tega interesa je več v študiju tehnične smeri. Zato bomo nemara tudi mi, tako kot že delajo v deželah na vzhodu in na zahodu, morali spodbujati matematike in fizike, nemara tudi kemike in biologe, ki bodo
že zaposjeni v gospodarstvu in drugih dejavnostih, da se ob dopolnitvi svojega metodičnega znanja preusmerijo tudi na izobraževalno delo. Na srednjih šolali že imamo celo 41 % ho-norarcev, predavateljev iz gospodarstva, kar pa je zaskrbljujoče prav zavoljo tega, ker teh predavateljev doslej nismo uspeli dovolj usposobiti za njihovo pedagoško delo. Če danes ugotavljamo, da smo že priča pretoku kadra iz sfere izobraževanja v gospodarstvo in druge dejavnosti (žal ob tolikšnem pomanjkanju), pa še ne moremo govoriti o pretoku strokovnih kadrov v obratni smeri, torej iz gospodarstva in drugih dejavnosti v usmerjeno izobraževanje, pretoku, ki bi bil zasnovan na dokvalifikaciji teh strokovnih kadrov za pedagoški poklic.
ODHAJANJE NARAŠČA
V	šolskem letu 1974/75 je bilo razpisanih v rednem in izrednem razpisnem roku izredno število nezasedenih delovnih mest. Odziv na te razpise je bil uspešen v glavnem le v večjih mestih, in to tam, kjer so bila na razpolago ustrezna učiteljska stanovanja (kar pa skoraj ne velja za podeželje). Podatki, ki jih je Zavod za šolstvo SR Slovenije zbral ob začetku letošnjega novega šolskega leta, se pravi to jesen, niso sicer popolni, a že taki so zaskrbljujoči. Kaže', daje sorazmerno najmanj nezasedenih delovnih mest v vzgojnovarstvenih zavodih, že mnogo več za razredni pouk, največ pa za predmetni pouk v osnovnih šolah pa v poklicnih in glasbenih šolah. In ker očitno proces odhajanja učiteljev iz šol še ni zaustavljen, dotok novincev pa ne zadošča, se razumljivo tudi kvalifikacijska struktura učiteljstva ne izboljšuje.
V	času od 1. septembra 1974 do 1. septembra 1975 leta je samo osnovne šole zapustilo 434 učiteljev, ki so bili v delovnem razmerju za nedoločen in določen čas. Leto poprej jih je odšlo 170. Torej odhajanje narašča, če se smemo v celoti. zanesti na te podatke. Ni namreč jasno, ali so v teh številkah evidentirani le odhodi učiteljev iz posameznih šol ali odhodi iz šolstva tako rekoč v druge dejavnosti? ! Ta pomislek vzbuja prav podatek o odhajanju učiteljev na širšem območju ljubljanskega šolskega okoliša (18 občin): brez tistih, ki so odšli v pokoj, je delovna mesta na osnovnih šolah zapustilo v zadnjem letu menda 329 učiteljev!, od tega slabi dve tretjini kvalificiranih, a to je dvakrat toliko kot leto poprej. Seveda pa nam ta podatek še ne razvozlja uganke, ali so odšli le iz določenih posameznih šol na druge šole, ali pa so v resnici odšli v druge poklice (slišali smo, da je Ljubljanska banka zaposlila v preteklosti kakih 100 učiteljev, zdaj jih ne zaposluje več, kar bi lahko presojali kot spoštovanje določil družbenega dogovora o kadrovski politiki v SR Sloveniji).
Odliv učiteljev pa se zmanjšuje na širšem šolskem območju Murske Sobote, Maribora, medtem ko na širšem območju Nove Gorice v lanskem šolskem
letu ni zapustil šole niti en sam učitelj.
Stanje se seveda poslabšuje tudi zavoljo tega, ker je med tistimi, ki odhajajo, več kot polovica usposobljenih za predmetni pouk, tu pa so primanjkljaji že tako največji. Zal nam Zavod za šolstvo SR Slovenije ta čas tudi še ni mogel posredovati podatkov, koliko kvalificiranih novincev se je letos na šolah zaposlilo, vsekakor pa je odliv učiteljev iz šol večji kot priliv. A prav odhajanje učiteljev je tisto vprašanje, ki mora nas v sindikatih še posebej zanimati. Ni namreč najpomembnejše, da učitelj postaneš, pač pa — da učitelj ostaneš. Kaj torej lahko in moramo storiti, da bodo v učiteljskem poklicu ostali tisti, ki so zanj kvalificirani, teoretično in praktično usposobljeni in da bodo ostajali tudi tisti, ki bodo v naslednjih letih v ta poklic prihajali šele kot novinci.
KAM JE ODŠLO IN ZAKAJ 700 UČITELJEV?
Delovna mesta na slovenskih šolah je v zadnjem letu zapustilo 700 učiteljev. To pa je tolikšen premik, da bi ga vsekakor morali proučiti. So motivi odhajanja, ki jih v razgovoru ljudje navajajo le kot domnevne, vsekakor pa ne kot primarne. Med njimi navajajo nekateri nekakšen nemir, ki ga pri določenem delu slabo informiranih prosvetnih delavcev vzbuja novost, kakršna je celodnevna šola. Nemara najbolj prepričljivo besedo, ki bi odvrnila ta nemir, bi lahko zastavili učitelji sami; tisti učitelji in učiteljski kolektivi, ki so. že prešli na celodnevno šolo in ki imajo kljub nekaterim kritičnim pripombam predvsem mnogo spodbudnega povedati o novem načinu dela in življenja celodnevne šole. A ker gre za inovacijo, za nov način dela, za nov program šolskega življenja, za večje odgovornosti učitelja v celodnevni šoli, saj njegove obveznosti niso le učne obveznosti, bi morali učiteljevo delo v celodnevni šoli tudi spodbudneje nagrajevati. Končno nihče ni imel pomislekov, ko je bil sprejet kriterij, da se dodatno stimulira težavnost delovnih razmer učiteljev na odročnih podeželskih šolah. Končno tudi delavce na drugih delovnih področjih, ki se ukvarjajo z inovacijami, s težavnejšimi nalogami v delovnem procesu, znamo bolje nagrajevati.
A da se ne bi preveč odmaknili od osnovne teme iskanja motivov, ki spodbujajo odhajanje učiteljev s šol. Resje, da razpisi za učheljska mesta na odmaknjenih šolah obljubljajo spodbudne osebne dohodke. Tu smo torej kriterij dodatne denarne spodbude uveljavili. Bolj kisel pa je občutek, ko v objavah prostih delovnih mest Zavoda za zaposlovanje primerjaš številke o vrednotenju učiteljskega, pravimo družbeno zelo pomembnega in odgovornega poklica in, denimo, poklica ključavničarja, tehničnega risarja itd. Osebni dohodki učiteljev zaostajajo že nekaj časa. Indeks gibanja osebnih dohodkov za letošnjih prvih osem mesecev tudi kaže, da so v Sloveniji osebni dohodki učiteljev v osnovnih šolah močno v za-
ostanku za gospodarstvom, njihov indeks v primerjavi z gospodarstvom je 87,5, medtem ko so, denimo upravni organi, v istem obdobju dosegli v primerjavi z gospodarstvom indeks 102.
STANOVANJA NI!
Gotovo najpoglavitnejši med motivi odhajanja (ali ne prihajanja učitelja na šole) pa je ta, ki se ga da tudi najbolje dokazati: stanovanja ni, tako piše skoraj praviloma v razpisih učiteljskih delovnih mest. A niti manjši osebni dohodek v šolstvu niti kak drug razlog ni takega življenjskega pomena, kot je prav stanovanje. Stanovanje pa si slej kot prej povsod drugod laže zagotoviš kot v šolstvu. Zanimivo je. da so pravzaprav v tem pogledu — za učiteljska •stanovanja - največ storila ekonomsko šibko razvita območja, mnogo manj, pa razvitejša, ki so se pač uspavala s tem, da imajo druge pogoje, ki bodo za učitelje vabljivejši.
Pred seboj imam knjižico, v kateri so natisnjeni sklepi 8. kongresa Zveze sindikatov Slovenije. V predgovoru te knjižice piše: V mnogih osnovnih orga-nizcijah sindikata in tudi na samem kongresu so člani naše organizacije posebej opozorili, da ne bi ostali zgolj ne papirju (sklepi)...! In kdo bo sprejete sklepe uresničeval? Dogovorili smo se, da mi vsi -- vse sindikalno članstvo ... Uresničitev sklepov je odvisna od vseh organizacij in Zveze sindikatov, od nas vseh in naše pripravljenosti, volje pa tudi poguma ...!“
Med sklepe pa smo zapisali med drugim: „... posebno skrb bomo sindikati posvečali izbiri, povečanju števila ter usposabljanju in vrednotenju dela pedagoških kadrov ..In dalje smo zapisah: „Da bomo sindikati delovali tako, da bodo samoupravne stanovanjske skupnosti tiste, ki bodo določale in vodile celotno stanovanjsko politiko v občinah ..
Poiskala sem to knjižico in sklepe v njej, da bi našla odgovor, kaj smo dolžni storiti, da bi tisti, ki so postali učitelji, učitelji tudi ostali: za vrednotenje njihovega dela gre, za njihove delovne in življenjske razmere. A zdi se, da je ta čas nemara najbolj kritično vprašanje, kako zagotoviti učiteljska stanovanja, še posebej v tistih primerih, ko moramo zaradi pomanjkanja teh stanovanj zapirati šole, krčiti programe, opuščati predmete (na. razpis osnovne šole Laško je bilo dovolj odziva, a nihče se ni zapslil, ker ni bilo stanovanj!).
Če so stanovanjske samoupravne skupnosti v občinah tiste, ki naj določajo in vodijo celotno stanovanjsko politiko v občinah, ali ni čas, da sindikati v teh interesnih skupnostih spodbujajo razmišljanje tudi o tem, kako bi mogli delavci z združenimi solidarnostnimi stanovanjskimi sredstvi zagotoviti tudi najnujnejša stanovanja za učitelje njihovih otrok. Saj je nemara tudi to aspekt solidarnosti, ki ga moramo ugotovili in uveljaviti. Da tudi po tej poti zagotovimo otrokom potrebne učitelje, a s tem enake pogoje za šolanje.
SONJ A GAŠPERŠIČ
25. oktober 1975 stran 3
= 1= r/ = 1 s šTs
1
Vilma Štucin - idejni vodja „potujo-čega vrtca“: O kmečkih otrocih samo govorimo, pomagamo pa nič . .
Pospešena gradnja vrtcev vliva nova upanja mladim v mestu ob Savinji • Zakaj vzgojitelji žive v prepričanju, da družba ne vrednoti dovolj njihovega dela? • Je možno deliti vzgojo in izobraževanje otrok? •
Majda Brenčič: „Celjani smo v zad- Ivanka Džanič: Družba premalo vred-njih desetih letih razpletli mrežo otro- noti delo vzgojitelja, zato tudi polnih škega varstva kot nikoli doslej.“	20 let nismo uspeli ustanoviti šole za
varuhinje.
V zadnjih desetih letih so v celjski občini zgradili ali preuredili več vrtcev kot kdajkoli prej. Od približno 6.000 otrok je v varstvo zajetih letos 1.795 otrok. Z ureditvijo varstva v Novi vasi, na Aljaževem hribu, v centru in Vojniku bi v veliki meri ali skoraj v celoti rešili problem mladih družin. Vzgoj-novarstvene ustanove v Celju pestijo enaki problemi kot drugod, to je pomanjkanje kadrov in prostorov, v zadnjem času pa tudi načelno vprašanje, kam zaposleni v teh ustanovah sodijo.
POTUJOČI VRTEC -AVTOBUS ŽELJA
Celjsko občino in njenih 58 tisoč prebivalcev vsaj pri otroškem varstvu pestijo enaki problemi kot druga industrijska in hitro se razvijajoča središča. Čeprav so v zadnjih letih za rešitev tega problema storili veliko - rezultati so več kot očitni — problem otroškega varstva še zdaleč ni rešen. V tem času so zgradili nove vrtce na Dolgem polju, Hu dinji, Otoku v Štorah in m Lavi, tri vrtce so adaptirali in odprli osem oddelkov v stanovanjskih blokih novih sosesk v mestu. Vsa dejavnost je strnjena v treh zavodih, ki delujejo pod okriljem skupnosti otroškega varstva. Čeprav so bili napori za reševanje tega perečega problema, ki povzroča colo splet posledic, veliki, vprašanja
varstva otrok ni rešeno, ker se sredstva za urbana okolja formirajo in zbirajo hitreje, kot pa za otroško varnost.
„Problem je v tem, ker se v posameznih, tudi velikih stanovanjskih soseskah, ki jih tvorijo individualni lastniki hiš, poraja potreba po otroškem varstvu občasno, pozneje pa zamre,“ pravi Majda Brenčič, tajnik skupnosti otroškega varstva v Celju.,,Imamo veliko primerov, ko so potrebe po otroškem varstvu izredno velike, v nekaj letih pa bodo usahnile. Po drugi strani, pa ne uspemo rešiti vseh problemov v stanovanjskih soseskah z blokovno gradnjo, kjer načrtovalci premalo upoštevajo tudi druge aspekte in ne samo stanovanjski standard.“
Z veseljem opažamo, da se nataliteta dviga. Gre verjetno za posledico večje zaščite materinstva ip pomoči novorojenčku, ki je za vse enaka, saj je naši družbi vsak novorojenček enako dragocen. Žal pa še vedno nimamo dovolj možnosti za pomoč vsem, ki iščejo družbeno varstvo za svojega otroka. Kakorkoli, še vedno nudimo pomoč najbolj poterebnim, ker moramo voditi neke vrste socialno politiko, ki se odraža tudi v pomoči zaposlenim z najnižjimi osebnimi dohodki. Kot je znano, naša skupnost vsem zaposlenim z družino, katere člani ne dosegajo več kot tisoč dinarjev dohodka, subvencionira otroško varstvo.
„V Celju smo naredili poskus, da bi otroško varstvo približali tudi ljudem, ki žive zunaj centra," pripoveduje Vilma Štucin, ravnateljica vzgojnovar-stvene ustanove „Tončke Čečeve" na Mariborski cesti v Celju. „V našem zavodu imamo otroke v šestih zgradbah in v 37 oddelkih in pokrivamo potrebe na zemljepisno največjem prostoru naše občine. Pri tem smo naleteli na kopico nevsakdanjih problemov. Med njimi naj omenim predvsem problem varstva kmečkih otrok. V naši stvarnosti nenehno razpravljamo o kmečkih otrocih, v resnici pa jim ne dajemo ničesar. Zato smo se mi odločili iti korak naprej. Ponudili smo pomoč kmečki ženi in pozneje še njenemu otroku. Ljudem na podeželju smo najprej pokazali kaj otroški vrtec sploh je, njihovim otrokom pa poskušali približati igračo in knjigo. Rezultati so bili osupljivi. Zdaj imamo »potujoče
vrtce", kot jih mi imenujemo, že v vseh večjih krajih okrog centra, tako v Črešnjicah, Frankolovem, Strmcu in v Rožni dolini. Začetno varstvo otrok je obsegalo le 40 ur, zdaj smo ga že podvojili. Ugotavljamo, da so ti otroci izredno dovzetni za ritmiko, in glasbo, zato smo temu podredili tudi naš program dela. Ne morete si misliiti, kaj pomenijo ti naši potujoči vrtci ljudem. O tem priča pomoč staršev in krajevnih družbenopolitičnih organizacij. Ob tem naj ppovem, da so idejo o potujočih vrtcih že povzeli tudi drugod v naši republiki in celo v državi. Zal nas pesti pomanjkanje kadrov, tako da moramo po dopoldanskem delu še popoldne s potujočimi vrtci, vendar naše vzgojno in varstveno osebje premaguje tudi te napore. Kot slišim, so na mariborskem območju šli še korak dlje in za to vrsto dela zaposlili posebne tovarišice, ki se ukvarjajo samo s potujočimi vrtci- Ugotavljamo, da občani zunaj mesta te napore bolj vrednotijo kot občani v samem centru. Dokaz za to je tudi v tem, da morajo na Otoku odklanjati varstvo dojenčkov, ker baje nimajo več prostora, na Hudinji pa kapacitet nimamo izkoriščenih, čeprav gre le za slabe tri kilometre oddaljenosti. To poudarjam zato, ker vemo, da na primer v Ljubljani starši prevažajo otroke tudi po
20 kilometrov."
,VZGOJITELJICA' KAJ JE TO?
„V zadnjem času opažamo, da je skrb staršev za vzgojo in varstvo otroka vse večja. Zanimivo je na primer dejstvo, da se mladi zakonci o možnostih otroškega varstva pozanimajo še pred otrokovim rojstvom, torej da načrtujejo družino, pravi Ivanka Džanič, ravnateljica Vzgojno varstvenega zavoda „Zaria“ na Dolgem polju v Drapšinovi ulici v Celju. „Žal moramo mnogo otrok še vedno odklanjati. Upamo, da bomo prihodnje leto pro-
blem nekoliko omilili z dograditvijo vrtca v Novi vasi. Osebno menim, da
#	bi morali obenem z gradnjo teh usta-
*	nov reševati tudi problem kadrov in njihovih stanovanj. Poglejte primer: letos smo odprli nov vrtec na Lavi. Vrtec zaposluje skoraj 20 delavcev, na voljo pa smo imeli zanje le eno stanovanje. Glede na to smo po razpisu delovnih mest dobili tudi — eno samo vzgojiteljico . . .
Po drugi strani tožimo, kako nam primanjkuje kadrov. V dvajsetih letih nismo uspeli ustanoviti šole za varuhinje. Vzgojitelj še danes nima možnosti dodatnega izpopolnjevanja ali pridobitve višje in visoke strokovne izobrazbe. K temu moramo prišteti še dejstvo, da se šola pet let, priznana pa
mu je samo srednja šola tako je praktično ob eno leto dohodkov in delovne dobe. Zato kadri beže v druge službe. Čeprav je hudo, moramo priznati, da danes v naših ustanovah na območju celotne Slovenije zaposlujemo od frizerk, trgovk pa do medicinskih sester, kar vsekakor ni najboljša rešitev.
Skupnost za vzgojo in izobraževanje ter skupnost otroškega varstva bi se morali bolj povezovati. Želimo ostati v izobraževalni skupnosti, o čemer smo se že pred leti dogovarjali v Izoli, vendar naših želja in predlogov nihče nikoli ne upošteva. Gre prede vsem za povezovanje te predšolske dejavnosti. Če bi bili bolj povezani, bi eni načrtovali izgradnjo, drugi vzgojo ter izobraževanje, tretji pa socialno politiko. Tako pa se dogaja, da je v pripravi zakon o skupnosti otroškega varstva z določenimi poglavji o vzgoj-novarstveni dejavnosti, mi pa ne vemo, kdo je s celjskega območja pri tem sodeloval..."
,,K razvijanju mreže otroškega varstva je mnogo pripomogla skupnost otroškega varstva, ki je priskočila na opomoč zaposleni ženi," trdi prof. Ana Četkovič, ravnateljica Vzgojno varstvene ustanove »Anice Černejeve" na Otoku v Celju. Sprva je sicer prevladoval varstveni motiv, ki pa smo ga sčasoma dopolnjevali. S tem se je dvignil varstveni motiv, ki pa smo ga sčasoma dopolnjevali. S tem se je dvignil kvalitetni in kvantitetni razvoj baze za družbeno organizirano predšolsko vzgojo otrok. Toda ob tem se porajajo tudi problemi, ki jih kot izvajalci v praksi najbolj občutimo. Ko razmišljamo o vzročni povezanosti in prepletenosti vzgojnega vplivanja na otroka v predšolskem obdobju z njegovim nadaljnjim razvojem, lahko sklepamo o nujni gradnji enovitega in povezanega vzgojnoizobraževalnega sistema. Tako bi se morala predšolska vzgoja programsko integrirati z osnov-
no šolo. Vzgojno izobraževalne interese in programe pa bi morala graditi in izpolnjevati skupnost ob tesni povezavi z ustreznimi strokovnimi službami, ki bi vsestransko usmerjale in u sklajevale predšolsko in osnovnošolsko vzgojo ter izobraževanje. Problem je v tem, da so pri razvoju mreže vrtcev v ospredju socialnovarstveni in družbenoekonomski motivi, kar potrjujejo tudi podatki o številu otrok, ki so zajeti v vzgojnovarstvene ustanove naše republike. To pa je izredno nizko, saj gre le za kakih 15 odstotkov. To stanje povzroča resne dileme. Tako s6 na eni strani otroci, ki so zajeti v vrtce, dvakrat družbeno privilegirani. Prvič, ker si lahko v vrtcu ob stalnem vodenju ustvarijo ugodno
podlago za nadaljnji razvoj, in drugič, ker je bivanje vsakega otroka v vrtcu družbeno regresirano po progresivni lestvici.
Po drugi strani pa ostajajo različne strukture otrok z urejenim ali neurejenim varstvom, ki si v še tako ugodnem kulturno socialnem družinskem okolju ne morejo pridobiti tistih lastnosti in vrednot, ki so potrebne za vstop v šolo in v življenje. Ne smemo pozabiti,
Prof. Ana Četkovič: Izobraževanje in vzgoja je enovit proces, zato sodi otroško varstvo k izobraževalni skupnosti.
d a so različne tudi priprave v mali šoli, saj so te različne in trajajo od 60 pa do 12 ur!
Za otroka, ki je pod streho vrtca, prevzemamo življenjsko odgovornost ne samo iz varstvenega, temveč tudi iz osebnostno razvojnega aspekta. Torej imajo prednost ti otroci in veliko več možnosti kot večina otrok, ki niso zajeti v družbeno varstvo in izobraževanje. Težimo k temu, da bi bila vzgoja in izobraževanje enovit proces od rojstva do oblikovanja osebnosti. Mislim, da je treba te interese razvijati v eni interesni skupnosti. Če bi bili namreč ti interesi združeni, bi odpadla večtir-nost napajanja sredstev za investicije in za osnovno dejavnost, imeli bi enovite programe, s čimer bi zagotovili tudi večjo recionalnost. V osnutku srednjeročnega družbenega plana celjske občine med drugim piše, da moramo doseči funkcionalno integracijo samoupravnih interesnih skupnosti, kar bo privedlo do učinkovitejšega zadovoljevanja skupnih potreb. S tem v zvezi je potrebno oblikovati skupne strokovne službe interesnih skupnosti, ki bodo racionalne, učinkovite in cenejše od sedanje razdrobljene organizacijske forme . . “
KAJ SI LAHKO UPRAVIČENO OBETAJO?
»Kakorkoli zbrani denar obračamo, ga je za rešitev vseh problemov premalo," trdi Majda Brenčič." Skrb za otroka bi morala biti v ospredju družbenih hotenj vsaj za otroke zaposlenih mater. V Celju bomo poskusili reševati problem varstva dojenčkov z ženami, ki niso zaposlene in imajo tak stanovanjski standard ter znanje, da bi lahko pomenile podaljšano roko vrtca. Toda to ni enostavna zadeva, saj se porajajo številni problemi. Tako, denimo vprašanje, kaj z dojenčki, če ta na hitrico usposobljena varuhinja zboli in je sama potrebna varstva? Skupaj s krajevnimi skupnostimi bomo morali sprejeti pametne dogovore o potrebah novogradenj varstvenih ustanov, da bi probleme resnično reševali.
Zveza skupnosti otroškega varstva SR Slovenije je v delovni osnovi pro-
grama razvoja otroškega varstva za prihodnje petletno obdobje programirala več možnosti, ki temelje na osnovi statističnih analiz in ugotovitev. Tako ugotavlja, da se v naši republiki v zadnjih letih rodi blizu 29.000 otrok na leto. Med vzroki za sorazmerno nizko nataliteto so predvsem neustrezne materialne možnosti za ustnovitev in za življenje mlade družine od stanovanjskih razmer do premajhnih zmogljivosti vzgojnovarstvenih ustanov. Mlade družine imajo malo možnosti za primerno stanovanje, saj primerjave števila zgrajenih stanovanj in sklenjenih zakonskih zvez po letih od leta 1968 do 1972 kažejo, da niti četrtina mladih zakoncev ne more upati na ustrezno družinsko stanovanje v prvih letih po sklenitvi zakona.
Kakih 70 odstotkov otrok se rodi zaposlenim materam. V vzgojnovarstvenih zavodih imamo še vedno le-800 mest za dojenčke. Da bi vsaj malo omilili to stisko, smo lani sprejeli zakon, s katerim smo podaljšali porodniški dopust v skupnosti otroškega varstva. Potrebno pa bo še izpeljati ustreznejšo valorizacijo nadomestil v skladu z rastjo osebnih dohodkov in omogočiti vsaj nekaj tednov porodniškega dopusta tudi kmečkim proizvajalkam.
Iz istih virov povzemamo, da bo pomoč za opremo novorojenega otroka letos izplačana za približno 30.500 otrok. Otroški dodatek pa bo prejemalo 290-000 otrok delavcev ter
25.000	otrok kmetov, kar pomeni 56 odstotkov vseh otrok. Poleg tega pa bo prejemalo posebni dodatek še
30.000	otrok samohranilcev in 2.800 prizadetih otrok. Po tem programu bi morali v naslednjih petih letih poskrbeti za varstvo približno 5.000 otrok v starosti od enega do treh let — enako število bi naj bilo preskrbljeno v varstvu pri družinah ter za 43.000 ali skoraj polovico otrok v starosti od treh let — enako število bi naj bilo preskrbljeno v varstvu pri družinah ter za 43.000 ali skoraj polovico otrok v starosti od treh do šestih let ter za vse otroke, ki dopolnijo šest let, izpeljali celotneni program male šole. Za več kot polovico otrok te starosti pa bi naj zagotovili tudi pogoje za celodnevno bivanje v vzgojnovarstvenih ustanovah.
Da bi vse to uspeli zagotoviti, bi morali med drugim izšolati najmanj
4.000	strokovnih vzgojiteljev in kakih 1 .500 varuhinj. Zato bo potrebno razvijati kadrovske šole povsod, kjer so potrebe in možnosti za njihov razvoj.
V Celju že danes točno vedo, kaj bodo lahko od načrtovanega v naslednjih petih letih v resnici lahko izpolnili. Menijo, da bodo problem otroškega varstva omilili, ne pa v celoti rešili. Danes mnogo bolj smelo gledajo na ta problem, kot so gledali nanj še pred petimi leti. Uspelo jim je namreč veliko storiti, vendar se v tako kratkem času ne da popraviti vsega, kar se je prej 20 let nabiralo. Zavedajo se tudi, da samo gradnja vrtcev še ni rešitev tega problema. Ob izteku tega desetletja bi naj bilo zajetih v vzgojnovarstvene ustanove 2.500 otrok, torej le približno 800 več, kot letos. Kako v tem kratkem času omiliti kadrovske probleme, da bi družbeno varstvo otrok predstavljalo v resnici tisto skrb in bogatenje, ki ga družba in ustava od teh ustanov zahteva, kako zbrati potrebna sredstva za gradnjo objektov in sofinanciranje te dejavnosti, to pa je zaenkrat tudi za Celjane enak problem, kot za prenekatero občino v naši republiki.
JANEZ SEVER
Rudi Kropivnik, direktor centra za samoupravno sporazumevanje o delitvi dohodka in osebnih dohodkov pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije, je minuli četrtek obiskal uredništvo našega časnika in je v pogovoru z novinaiji odgovoril na kopico vprašanj, ki zadevajo naša prizadevanja v samouprav-
nem dogovarjanju o razporejanju dohodka in o prizadevanju za kar najbolj spodbudno delitev po delu, se pravi takšno delitev, ki bi zagotavljala možnosti za neposredno delavsko odločanje. Nekaj najpomembnejših misli iz razgovora z Rudijem Kropivnikom bomo objavili v eni izmed prihodnjih številk Delavske enotnosti.
PRED JAVNO RAZPRAVO 0 SINDIKALNI LISTI 1976
MALO SPREMEMB, VELIKO NOVEGA
V kratkem bo pred nami osnutek sindikalne liste za prihodnje leto; delovni osnutek je odbor za samoupravno sporazumevanje o delitvi dohodka in osebnih dohodkov že pripravil, obravnaval pa je tudi pripombe in predloge iz „sindikalne baze", kakšna naj bi bila ta lista v prihodnjem letu. Javna razprava, v kateri se bo izoblikovala dokončna vsebina sindikalne liste, naj bi bila končana pred koncem prihodnjega meseca; tako bi bil lahko ves postopek sprejemanja sindikalne liste za prihodnje leto končan — in lista sprejeta — najkasneje do konca letošnjega decembra.
Delovni osnutek sindikalne liste 1976 je nastajal precej drugače kot za letošnjo; nastajal je namreč skozi vse letošnje leto, ob vsakokratnem pojasnilu o izvajanju posameznega določila letos veljavne liste, ki gaje oblikoval odbor za samoupravno sporazumevanje o delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Izkušnje pri uporabi sindikalne liste za letošnje leto se torej prenašajo na novo listo, ter jo tako izboljšujejo in skupaj z družbenoekonomskimi okviri prilagajajo bodočim gospodarskim in družbenopolitičnim odnosom. Omeniti velja, da so se avtorji pri sestavljanju liste opirali poleg že omenjenih na naslednja izhodišča: na zahteve po stabilizacijskem vedenju vseh dejavnikov, na dejstvo, da liste ne kaže močno spreminjati, ter na določila tako imenovane zvezne sindikalne liste.
Kljub temu, da se delovni osnutek sindikalne liste oziroma predlog osnutka, ki gaje odbor poslal republiškemu svetu ZSS v presojo in nadaljnji postopek, ne razlikuje bistveno od
letošnje liste, pa je bila razprava v odboru za samoupravno sporazumevanje ob posameznih določilih zelo živahna, vsebinsko poglobljena in tudi obširna. Ob tem so opozorili še na nekatere probleme, ki bi jih kazalo razrešiti, na primer neusklajenost zakona o učnih razmerjih iz leta 1968 z ustavnimi določili in dejanskim stanjem v izobraževanju v gospodarstvu; vprašanje definicije minulega dela, zavoljo česar ostaja v listi, še naprej neustrezen sistem vrednotenja minulega dela samo z delovno dobo; problem vrednotenja nadurnega dela oziroma določanja osnove, od katere se nadurno delo plačuje; vprašanje oblikovanja osebnih dohodkov za pripravnike, saj mnogi zaradi potreb delovne organizacije niso pripravniki v tistem pomenu besede, ki ga določa zakon; problem oblikovanja najnižjih in najvišjih osebnih dohodkov itd.
Republiškemu svetu ZSS je odbor za samoupravno sporazumevanje pripravil tudi nekatere variantne predloge za posamezna določila sindikalne liste. Tako je pri vrednotenju nočnega dela odbor ostal v „dilemi", ali velja ostati pri dosedanjih odstotkih, ali pa nadomestilo za nočno delo uveljaviti v absolutnem znesku. Bržčas bo nekaj hude krvi povzročil predlog, naj bi delo na nedeljo, ko so hkrati državni prazniki, ovrednotili le po tisti postavki, ki je za delavca ugodnejša, torej ali z nadomestilom za delo na nedeljo ali za dan praznika. Tudi pri teh dveh določilih je odbor predlagal nadomestilo v absolutnem znesku kot drugo možno rešitev.
Ko je obravnaval predlog nadomestila za čas bolezni, se od-
bor ni ogrel za predlog skupnosti socialnega zavarovanja, naj bi spodnjo meje nadomestila znižali na 80 odstotkov, pač pa je predlagal, naj bi obdržali sedanjih 90%. Kar zadeva vrednotenje stalnosti delavcev, je odbor poudaril, da dodatka za stalnost tic kaže deliti nasploh, na vseh delovnih mestih in vsem delavcem. Odbor je tudi poudaril, da morajo za vso državo veljati enotna nadomestila za stroške potovanja; odbor se je izrekel tudi proti zvezni listi, ki pravi, da se dodatka za ločeno življenje in terenski dodatek med seboj izključujeta.
Kar zadeva organizirano prehrano, naslednje: sindikat se mora zavzemati, da bodo v vsaki OZD organizirali prehrano za delavce; le tam, kjer tega res ni možno zagotoviti, kar pa naj preveri občinski odbor sindikata — naj bi delavci prejeli vrednostne bone.
Za izobraževanje v gospodarstvu naj bi po prvi inačici izločali najmanj tolikšen odstotek na bruto osebne dohodke kot dosedaj, se pravi 1,5 %, po drugi pa še pol odstotka več. Nespremenjene so ostale kilometrine, ker za povečanje ni prave osnove, pa nagrade ob jubilejih, saj so že letošnji zneski previsoki za marsikatero delovno organizacijo. Druga nadomestila in dodatke, ki so bili v letošnji listi izraženi v absolutnih zneskih, naj bi z novo sindikalno listo povečali v poprečju za petino.
Omenili smo le nekatere značilnosti sindikalne liste za prihodnje leto; poudarimo pa naj, da gre le za predloge, ki jih mora javna razprava obrusiti in jim dati končno vsebino in obliko. O poteku javne razprave pa bomo tako še poročali. rb
Sindikati
opozarjajo
Mariborski sindikati znova opozarjajo na počasnost pri uresničevanju družbenoekonomske politike, zlasti pa so kritično ocenili mlačen odnos do stabilizacijskih prizadevanj in nespoštovanja sprejetih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov. Ugodni kazalci prvih mesecev se počasi, toda vztrajno ni-ž ajo; zavoljo velikih zalog, ne ustreznih internih obračunov med temeljnimi organizacijami združenega dela in nerentabilne proizvodnje se izgube večajo in so brez elektrogospodarstva in železnice narasle na 11 milijonov dinarjev. Pri 61 večjih investicijskih objektih, ki so v gradnji, manjka 625 milijonov dinarjev.
To je samo nekaj podatkov, ki ponazarjajo sedanji gospodarski trenutek v tej največji slovenski občini. Pa vendar, če še ob tem upoštevamo visoko prekoračevanje osebnih dohodkov in nespoštovanje samoupravnih sporazumov o delitvi osebnih dohodkov, menimo, da je povsem nerealno računati s tem, da bodo pri takšnih gospodarskih razmerah rešili vse tekoče probleme v negospodarstvu mariborske občine. V nekaterih delovnih organizacijah presegajo samoupravne sporazume o delitvi dohodka tudi za 80 odstotkov! Nizka produktivnost, posegi v sklade in poveličevanje kolektivne odgovornosti so značilnosti predvsem manjših delovnih organizacij, gradbeništva in projektantskih organizacij. Naloge sindikalnih organizacij prav v teh delovnih organizacijah morajo biti zato toliko večje in odgovornejše. V osnovnih organizacijah sindikata bodo morali analizirati takšne delitvene anomalije in ugotoviti njihove politične posledice. Sindikati pa terjajo racionalno in stabilizacijsko vedenje tudi v elektrogospodarstvu in na železnici, kjer izkazujejo visoko izgubo, pa tudi visoke osebne dohodke!	J. U.
REPUBLIŠKI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV KOVINSKE INDUSTRIJE SLOVENIJE OCENIL URESNIČEVANJE AKCIJE ZA GOSPODARSKO STABILIZACIJO
BREZ
SLEPOMIŠENJA
Trije meseci so bržčas prekratek čas za celovito oceno uresničevanja akcije stabilizacije v slovenski kovinski industriji, vendar kljub nekaterim pomanjkljivostim ugotavljamo, da smo jo dobro zastavili. Skoraj ni več organizacije združenega dela, ki ne bi imela stabilizacijskega programa, marsikje pa te programe že uresničujejo. Vse to daje upanje, da bo akcija obrodila konkretne rezultate.
Taka je osnovna ugotovitev zadnje seje republiškega odbora sindikata delavcev kovinske industrije Slovenije, ki je minuli četrtek ocenjeval in analiziral uresničevanje te družbene akcije.
Prve ocene kažejo, da akcija za stabilizacijo zadovoljivo poteka v srednje velikih delovnih organizacijah, medtem ko zaostajajo velike in majhne. Glavna slabost je še vedno v tem, da akcija sloni na ozkem krogu predvsem vodilnih delavcev in ni zajela vseh delavcev. Kljub temu spoznanju pa so mnogi delegati sodih, da so zunanji dejavniki v marsičem krivi za neučinkovitost akcije. Domala v vseh OZD se strinjajo v zahtevi, da je treba zmanjšati uvozne težnje na najmanjšo možno mero, vendar bi morale biti, kakor so menili na seji, uvozne omejitve razumne, zlasti še, ker si v kovinskopredelovalni industriji brez nekaterih vrst reprodukcijskega materiala iz uvoza ni mogoče misliti normalne proizvodnje. Prevladovalo je tudi prepričanje, da uveljavljeni ukrepi premalo spodbujajo izvoz.
Pomesti pa velja tudi pred domačim pragom. Res je, da kovinsko-
predelovalna industrija potrebuje nekaj reprodukcijskega materiala, ki ga je ta čas možno dobiti zgolj iz uvoza, toda republiški odbor opozarja, da vendarle zanemarjamo možnosti, ko bi lahko uvožene surovine in reprodukcijski material zamenjali z domačim. To še posebno velja za nekatere dražje vrste reprodukcijskega materiala. Zanje bi morali kupiti le tehnologijo, potrebnih surovin, strokovnjakov in delovnih rok pa imamo doma dovolj. Kar pa zadeva surovine, velja omeniti zlasti dejstvo, da so podražitvam nekaterih surovin na svetovnem trgu takoj sledili tudi naši proizvajalci surovin, toda sedaj, ko cene na zunanjih tržiščih padajo, pa jih naši proizvajalci še kar naprej držijo na dosedanji ravni.
Tako imamo sedaj na eni strani polna skladišča surovin, kovinskopredelovalna industrija pa kljub temu uvaža, saj so pogosto cenejše od domačih. Zato se je republiški odbor odločno zavzel za sklenitev dogovora, ki bo rešil sporna vprašanja v obojestransko korist.
Prav tako je republiški odbor opozoril na velik pomen, ki ga ima stabilizacijska akcija za uravnovešanje naše plačilne bilance s tujino in podprl pobudo, da bi posamezne grupacije kovinskopredelovalne industrije čimprej sklenile samoupravne sporazume o skupnih kriterijih in pogojih za nastopanje na tujih tržiščih. S tem bi lahko v znatni meri odpravih nelojalno konkurenco, neorganizirano nastopanje na zunanjih trgih, sklepanje dvomljivih poslov s tujimi partnerji itd.
Akcija naj bo celovita
Pri ocenjevanju prvih rezultatov široke aktivnosti delavcev v kmetijstvu, živilski in tobačni industriji na področju ekonomske stabilizacije so delegati na zasedanju republiškega odbora tega sindikata ugotovili, da so bila ta vprašanja v središču pozor nosti osnovnih sindikalnih organizacij, njihovih izvršnih odborov in občinskih organizacij. Še vedno pa se dogaja, kot so ugotovili na seji, da je akcija v nekaterih delovnih organizacijah usmerjena le v uveljavljanje ukrepov, kot so delovna disciplina, pravočasni prihodi in odhodi z dela itd., ne pa v celovito iskanje notranjih rezerv. To je značilno predvsem za tiste delovne organizacije, kjer stabilizacijska prizadevanja še niso ogrela delavcev, kjer so bili stabilizacijski programi ,,dirigirani" in kjer tudi niso jasno določili nosilcev nalog in odgovornosti. V takih okoljih bodo morale osnovne sindikalne organizacije in izvršni odbori s stalnim spodbujanjem k boljšemu gospodarjenju mobilizirati vse delavce za uresničevanje stabilizacijskih hotenj.
Delegati so opozorili, da se akcija nikakor ne sme omejiti le na temeljne organizacije in organizacije združenega dela, temveč je potrebno iskati tudi celovite rešitve za izboljšanje položaja teh dejavnosti. Kljub večletnim prizadevanjem so
razmere, v katerih gospodarijo kmetijski delovni kolektivi, še vedno pereče, dejavnost pa je kot celota v neenakopravnem položaju v primer javi z drugimi. To potrjujejo tudi podatki, da je kmetijstvo po neto osebnih dohodkih med 43 dejavnostmi na 38. mestu, živilska industrija pa na 35. mestu. In medtem, ko znaša akumulacija v gospodarstvu 18.289 dinarjev na zaposlenega, je. v živilski industriji nekaj nižja, v kmetijstvu celo skoraj za polovico nižja, saj znaša samo 10.938 dinarjev na zaposlenega. Tudi v primerjavi z lanskim obdobjem je za 7 odstotkov nižja. In to kljub temu, da so se maloprodajne cene zvečale za 40 odstotkov.
Zato se je republiški odbor zavzel za to, da bi morali čimprej utrditi delovanje samoupravnih interesnih skupnosti ter oblikovati med seboj tako odvisne dohodkovne celote v tej dejavnosti, da se bodo delavci lahko' dogovorih ,za pravičnejšo
delitev ustvarjenega dohodka na ravni celotne panoge, načrtovali usklajeno gradnjo proizvodnih zmogljivosti ter enotno nastopanje na tujih tržiščih.
Precej pozornosti so delegati posvetih tudi investicijski politiki v tej dejavnosti. Za letošnje leto so namreč značilne prevelike investicijske naložbe predvsem v upravne zgradbe, saj znaša njihov delež v strukturi investicij v kmetijskih kombinatih kar 70 odstotkov. Investiranje bo zato potrebno preusmeriti predvsem v izpopolnjevanje strojne opreme, odpravljanje ozkih grl v proizvodnji in v optimalno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti.
Delegati na seji odbora položaja niso dramatizirali in tudi ne podcenjevali doseženih rezultatov, vendar pa so opozorili, da je glavno delo na področju ekonomske stabilizacije še pred delovnimi kolektivi, toda ne samo v TOZD ali OZD, temveč v panogi, kot celoti.
M. H-
ZAČETEK PRIPRAV NA LETNE KONFERENCE OSNOVNIH ORGANIZACIJ SINDIKATA V ZASAVJU
Prva ocena dela
VPRAŠANJE:
Pred nedavnim sem se ponesrečil pri delu, ko mi je pokvarjeni stroj poškodoval roko. Pravijo, da lahko zahtevam odškodnino; zanima me, ali moram zahtevati odškodnino od mojstra, ki mi je odredil delo na pokvarjenem stroju, ali od pod jetja. Z mojstrom se namreč dobro razumeva in ne bi želel, da bi ga moral tožiti na sodišče za odškodnino. Prosim, da mi svetujete, od koga naj uveljavljam odškodnino in na kakšen način.
L. T. — Ljubljana
ODGOVOR:
Če pride do nesreče brez delavčeve krivde, ima delavec pravico zahtevati odškodnino od delovne organizacije. Če torej res niste krivi za nesrečo, odgovarja delovna organizacija. Torej lahko uveljavljate odškodnino od nje; praviloma delavec vloži ustrezni odškodninski zahtevek na samoupravni organ, če le-ta zahtevi ne ugodi, pa vloži tožbo proti delovni organizaciji na sodišču, ki o sporu o dloči. V nobenem pri-
meru vam torej ni potrebno vlagati tožbe proti nadrejenemu. Če inšpekcija dela ob raziskavi nesreče ugotovi, da je za nesrečo odgovorna ddočena oseba delovne organizacije (ker je, denimo, razporedila delavca na nevarno delo oziroma za pokvarjen stroj ali podobno), predlaga javnemu tožilcu uvedbo kazenskega postopka proti odgovorni osebi. To ne sodi v delavčevo dolžnost; kot rečeno, odškodnino za škodo zaradi nesreče pri delu uveljavljate pri svoji delovni organizaciji. Rok za uveljavljanje odškodnine na sodišču je tri leta.
M. LIPUŽ1Č
l etne skupščine naj bi bile izrazito delovne, na njih pa bi morali posebej spregovoriti o prizadevanjih sindikatov za razvoj samoupravljanja in samoupravnih odnosov v združenem delu na podlagi ustavnih določil, o razvoju delegatskega sistema. uveljavljanju stabilizacjjske politike in o uresničevanju ustavne vloge sindikatov v združenem delu in drugod.
Občinski sveti zveze sindikatriv v Zasavju bodo prihodnje dni uvrstili na svoje seje priporočilo republiškega sveta zveze sindikatov o letnih skupščinah osnovnih organizacij sindikata v združenem delu in v vseh drugih samoupravnih organizacijah. S tem se bodo začele priprave na te letne delovne dogovore, v katerih bodo sodelovali vsi odbori teh organizacij, pa tudi komisije občinskih sindikalnih svetov.
Ena najpomembnejših nalog, ki jih v Zasavju v zvezi s tem poudarjajo, je sestava letnih poročil o delu osnovnih organizacij sindikata. V njih naj bi, tako predlagajo občinski sveti, kritično in vsestransko ocenili
vlogo osnovnih organizacij na vseh področjih njihove dejavnosti, najbolj pa delo s članstvom in njihovo mobilizacijo za uveljavljanje sprejetih akcijskih programov za stabilizacijo gospodarjenja. V zasavskem združenem delu namreč ugotavljajo, da se nekatere delovne organizacije še niso vključile v stabilizacijska prizadevanja, odgovorne za to pa so seveda, mimo vseh drugih družbenopolitičnih organizacij, tudi osnovne organizacije sindikata.
Sicer _pa v Zasavju ugotavljajo, da se prvič po vojni začenjajo pravočasno pripravljati na takšne delovne dogovore, kot so letne skupščine osnovnih organizacij sindikata-Po načrtu jih morajo povsod opraviti vsaj do januarja prihodnjega leta. Časa je tedaj dovolj, prav to pa omogoča, da letne skupščine ne bodo zgolj formalnost. Pri tem pa ne gre samo za oceno doslej prehojene poti, pač pa morajo letne skupščine sprejeti nove letne de^ lovne programe. Pri njihovi sestavi naj bi sodelovalo vse sindikalno članstvo, sa je to poroštvo, da jih bodo tudi vsi izpolnjevali.	-m-
BOSNA IN HERCEGOVINA
Več denarja za manj razvite
Pokazalo se je, da so sredstva, s katerimi je razpolagal republiški sklad za hitrejši razvoj premalo razvitih področij, premajhna za dosego predvidenih ciljev. Zato so predvideli širše vire financiranja. Predlagajo namreč obvezno in samoupravno združevanje sredstev za razširjeno reprodukcijo OZD. To pomeni, da bodo OZD na podlagi samoupravnega sporazumevanja združevale sredstva za dclad oziroma, da bi s posebnim zakonom lahko predpisali obvezno združevanje sredstev v sklad. Mimo tega lahko sklad zbira sredstva s posojili in krediti pri poslovnih bankah.
Od leta 1976 do 1980 bi tako lahko poprečni letni znesek sredstev, s katerimi bi sklad razpolagal za nove
naložbe, znašal kakih 180 milijard dinarjev. Če bo v družbenem načrtu predvideno, da so potrebna večja sredstva, naj bi zagotovili obvezno združevanje sredstev za razširjeno reprodukcijo OZD.
Predvideno je, naj bi imel sklad v prihodnje lastnost pravne osebe, še naprej pa naj bi ga upravljal upravni odbor, toda njegov izbor bi bil drugačen kot doslej. Doslej je upravni odbor sklada imenovala republiška skupščina, osnutek zakona pa predvideva, da republiška skupščina imenuje predsednika in 13 članov upravnega odbora iz vrst delegatov in predstavnikov manj razvitih občin, medtem ko bi preostalih 7 članov delegirala gospodarska zbornica.
HRVAŠKA
Zastoj v gradbeništvu
Povečanje pologa za neproizvodne gospodarske investicije je bistveno zmanjšalo gradbeno dejavnost: porast proizvodnje, ki je znašal v prvem polletju 53 %, je upadel v obdobju osmih mesecev na 44 %.
Na porast zalog gradbenega materiala je bistveno vplival tudi visok prometni davek. Gradbinci zato predlagajo, naj bi bile stanovanjska in komunalna gradnja ter gradnja objektov družbenega standarda oproščene obveznega depozita.
SRBIJA
Brezplačno za vse osnovnošolce
Beograjski učenci bodo od 1979. leta dalje v vseh razredih prejemali brezplačne učbenike. Gre za eno osnovnih izhodišč programa o uresničevanju brezplačnega izobraževanja v osnovnih šolah, Id so ga sprejeli na zadnji seji izvršnega sveta mestne skupščine. Predlagali so, da bi iste učbenike uporabljale 3
generacije dijakov. S tem bi vplivali tudi na založnike, da učbenikov ne bi menjavali tako pogosto, kot to počno sedaj.
Šolski pribor kot tudi drugo literaturo bodo uporabljali skupno v šoli, tako da učencem tega v prihodnje ne bo potrebno kupovati.
PREVELIKI APETITI PRI NAČRTOVANJU RAZVOJA
Zahtevajo tudi, naj bi znašal prometni davek ponovno 14%, kot je to bilo pred leti, namesto da znaša prometni davek za cement in železo celo 40%, za opeko pa 30 %. Zadnji ukrep, s katerim bi lahko odpravili težave gradbeništva, pa naj bi predstavljalo priznanje statusa izvoznika tistim delovnim organizacijam, ki gradijo v tujini. Tako bi slednje lahko dobile devize, s katerimi bi prosto razpolagale in po potrebi uvažale opremo za modernejšo gradnjo.
V vseh naših republikah, pokrajinah in organizacijah združenega dela pravkar pripravljajo načrte in programe razvoja za naslednjih pet let, na njihovi podlagi pa tudi samoupravne sporazume in družbene dogovore. Pri tem delu so doslej sodelovali predvsem strokovnjaki, organizacije združenega dela ne toliko. Zato ni nič čudnega, če so v pripravljenih osnutkih načrtov in drugih dokumentov tudi pomanjkljivosti,-ki jih bo treba med nadaljnjim delom odpraviti. Načrtovanja razvoja se ponekod še vedno lotevajo po dejavnostih, namesto da bi pozornost posvetili predvsem organizacijam združenega dela, ki so povezane v reprodukcijske celote. Prav zato mnogi osnutki samoupravnih sporazumov še zmeraj ne vsebujejo bistvenih elementov za politiko razvoja.
Posebno burna razprava poteka o sodelovanju združenega dela pri izdelavi plana. Samoupravni sporazumi, ki jih je treba sprejeti v združenem delu in ki so osnova plana, kasnijo. Poleg tega v samoupravnem sporazumevanju niso udeležene poslovne banke in ni konkretizirana delitev dela. Kakih 40 odstotkov delovnih organizacij, predvsem manjših, niti nima planov razvoja, 95 odstotkov delovnih organizacij pa ni uskladilo svojih programov z drugimi delovnimi organizacijami.
Psi nosilci planiranja bodo morali podrobneje opredeliti svoje načrte za naslednjih pet let ter jih uskladiti med seboj in z realnimi možnostmi. Dosedanja predvidevanja prenekaterih organizacij in skupnosti o tem, kako bodo ali kako naj bi gospodarile, so namreč postavljene na dokaj trhle temelje. Take temeljne organizacije združenega dela s področja gospodar-
stva v naši republiki v svojih programih predvidevajo, da bodo v naslednjem srednjeročnem obdobju uspele doseči kar 5,7-odstotno letno rast realnih osebnih dohodkov na zaposlenega. Vendar bo ta številka očitno nekoliko previsoka, ker terja izredno visoko rast družbenega proizvoda. Ta pa bo po predvidevanjih Zavoda SRS za planiranje dosegal v naslednjem obdobju 7,4-odstotno letno stopnjo rasti. Ob takšni rasti družbenega proizvoda pa naj bi realni bruto osebni dohodki na zaposlenega naraščali za 4,7 odstotka letno. Zasnove srednjeročnih programov samoupravnih interesnih skupnosti spet predvidevajo, da bi delavci v temeljnih organizacijah združenega dela morali iz svojih bruto osebnih dohodkov prispevati za SIS poprečno na leto po 10,5 odstotkov več sredstev. Ta odstotek pa zdaleč prekaša ne samo predvideni odstotek rasti realnih bruto osebnih dohodkov (4,7 %), marveč nidi odstotek rasti družbenega proizvoda (7,4 %).
V posameznih okoljih torej še niso prenehali s staro prakso planiranja. Največ vprašanj in problemov se pojavlja pri usklajevanju družbenih načrtov razvoja med proizvodnimi organizacijami združenega dela in družbenimi dejavnosti ter posebej glede mesta in stopnje vključenosti krajevnih skupnosti v proces samoupravnega načrtovanja. Problemi nastajajo tudi takrat, ko je treba med organizacijami in družbenopolitičnimi skupnostmi uskladiti načrte družbenega razvoja. Očitno gre pri tem za nerazumevanje, toda zdi se tudi, da bi nekateri s staro prakso planiranje želeli vnesti dvom v učinkovitost usklajevanja in dogovarjanja na samoupravni podlagi.	V. B.
Kakršno delo — takšno življenje
Svoje dohodke in standard zelo radi primerjamo z dohodki in standardom v industrijsko razvitih evropskih državah, izogibamo pa se primerjanja produktivnosti, čeprav bi nam to prav gotovo koristilo. V osmih mesecih je namreč naša industrijska proizvodnja narasla za 6,2 %, produktivnost v industriji za 1 %, število zaposlenih pa za 5,4 %, kar je najboljši dokaz za ekstenzivno gospodarjenje. Vendar o tem zelo malo govorimo v organizacijah ZK, v kolektivih in organih samoupravljanja. Zato pa toliko več o cenah in plačah!
SRBIJA
PREDOLGO NA VODILNIH MESTIH
d iMnrčlsk-
NnjvažnejSe
vesti
Na skupščini beograjske gospodarske zbornice so opozorili, da so doslej nepravilnosti pri vodenju pretresali in ocenjevali bolj glede na funkcijo kot pa na ljudi, ki so napake zagrešili. Tako so zmanjševali ugled tudi tistih gospodarskih predstojnikov, ki dobro in pošteno delajo. Ugotovili so, da ljudje v poslovodnih organih praviloma predolgo ostajajo na funkcijah in da se zelo težko uveljavlja napovedani proces pomlajevanja kadrov. Predsednik predsedstva SR Srbije Dra-goslav Markovič se je zavzel za to, da bi zamenjavo vodilnih kadrov v gospodarstvu dosledneje uresničevali. Absurdno je, da v družbi nasploh bolj ali manj uspešno uresničujemo načelo rotacije, v gospodarstvu pa se td načelo še ni uveljavilo. Omejiti je treba možnost reelekcije vodilnih organov,
zlasti direktorjev, saj le ti po dolgem obdobju opravljanja svoje funkcije izgubljajo občutek za resnične probleme, ki spremljajo delo kolektiva.
V praksi je opaziti tudi nejasnosti glede resnične funkcije direktorja in drugih poslovodnih organov. Dragoslav Markovič je komentiral trditve, da imajo danes direktorji pri nas v eliko odgovornosti in praktično nobenih pooblastil in ocenil, da ima direktor tudi danes pomembna pooblastila, o čemer govori tudi ustava. Glede ustavnih zakonskih in statutarnih pooblastil direktorjev ne sme biti nobenih nejasnosti. Pot odločitve, do opredeljevanja nalog v delovni organizaciji, mora biti demokratična in povsem samoupravna, ko pa gre za uresničevanje teh nalog, morajo poslovodni organi delovati kot oblast, kot avtoritativen organ.
Združevanje v kmetijstvu
V temeljnih organizacijah združenega dela za kooperacijo v Vojvodini je združenih 14.317 kmetov in 3370 delavcev, od katerih jih ima kar 242 fakultetno izobrazbo. Od 184 TOZD za kooperacijo jih je 166
v OZD - kmetijskih kombinatov, kmetijskoindustrijskih in drugih organizacij, 18 pa v reorganiziranih zadrugah. Proizvodnja pa je združena že na x približno 37.500 hektarjih polj.
Kritično o osnutku zakona o združenem delu
Razprava v zvezni konferenci SZDU o osnutku zakona o združenem delu je pokazala, da bi bilo potrebno zakon precej spremeniti.
Družbenoekonomski položaj delavcev v združenem delu ni dovolj jasno opredeljen. Prevladalo je stališče, da je osnutek zakona premalo konkreten, nejasen in celo protisloven. Priporočili so, naj bi zakon šel dlje od temeljnih organizacij združenega dela in naj bi opredelil tudi položaj poslovnih združenj in drugih asociacij gospodarstva. Manjkajo določila o inte-
resnih skupnostih, o odnosih med združenim delom in družbenopolitičnimi organizacijami. Posebno je bilo poudarjeno, da niso jasna določila o minulem delu, da so težko sprejemljiva brez političnih rešitev in da tisto, kar je zapisano o minulem delu, ni izvedljivo. Prav tako osnutek ne posveča dovolj pozornosti problemu vključevanja delavcev v organizacije združenega dela, točneje zaposlovanju, opredeljeno pa tudi ni vprašanje, kam s presežkom zaposlenih ob ukinitvi delovne organizacije.
FRANCE POPIT, predsednik CK ZKS, ob začetku interdisciplinarnega podiplom drega študija „Teorija marksizma in samoupravljanja1* pri marksističnem centru CK ZKS:
Kljub bistvenemu napredku še niso, predvsem na področju družbenih raziskav, dosežene bistvene spremembe v skladu s politiko in nalogami VII. kongresa ZKS. Posebno malo je storjenega pri koncipiranju kompleksnejše revolucionarne teorije samoupravljanja. Nalogam uspešnega boja za socialistične samoupravne odnose niso dorasli niti članstvo ZK niti vodstva, ki se ne poslužujejo teorije, temveč se bavijo z dnevnimi problemi na izrazito pragmatističen način. Ena naših osrednjih nalog je razvijanje sposobnosti za marksistično analizo in poglabljanje te analize, ker lahko samo nedialektično mišljenje nasede tezi, da v sodobni buržoazni družbi izginjajo razredi in da se stopijo nekje na sredini. Izkušnje nedavne preteklosti nas učijo, da teoretične zablode nastajajo tudi zaradi nesposobnosti posameznikov, da premagajo horizont svoje posebne skupine ali sloja, da bi lahko razumeli vso kompleksnost družbene problematike. Iz tega nastajajo elitizmi različnih teles, precenjevanje lastne vloge, konstituiranje intelektualnih skupin „kot kritične zavesti družbe".
MIHAEL BUTARA, republiški sekretar za ljudsko obrambo, v ekspozeju na skupnem zasedanju vseh zborov republiške skupščine:
Najpomembnejša novost med določbami o civilni zaščiti je besedilo o samozaščiti To je samopomoč in solidarnostna človeška pomoč svojim najbližjim, sostanovalcem in drugim pri reševanju svojega in družbenega imetja Zakon odpira obilo možnosti glede usposabljanja za učinkovito samopomoč, kjer bomo morali še mnogo storiti, da bodo delovni ljudje in občani znali ukrepati. kadar se bodo znašli v ogroženem ali že napadenem območju. Pri ukrepih civilne zaščite zasluži posebno pozornost skrb za zaklonišča, ki je bila v večini občin do nedavna dokaj zanemarjena. Predlagamo graditev dvo-namenskih zaklonišč, takih, ki so v miru na voljo gospodarstvu in družbenim dejavnostim. Prispevek za zaklonišča pa plačujejo le investitorji, ki so oproščeni gradnje zaklonišč zaradi neprimerne sestave zemljišč ali zaradi že zgrajenih zaklonišč v bližini Razen tega bodo plačevali prispevek tudi v zgradbah, v katerih ni zaklonišča niti ni bil ob gradnji plačan prispevek v ta namen.
Inž. MARTIN JANŽE-KOVIČ,	predsednik
o bčinske skupščine Črnomelj, v razgovoru z novinaiji „Dofenjskega lista11:
Odkar velja zakon o pospeševanju razvoja manj razvitih, smo v črnomaljski občini odprli 2000 novih delovnih mest, kar je izreden uspeh, toda veliko nalog je še ostalo. Bela krajina je izšolala na visokih in višjih šolah več kot 1000 ljudi od tega jih dela v Beli krajini le 120. Občina ima predvsem „manj-vredno" industrijo, tako, ki se sicer seli med manj razvite (tekstilna, konfekcijska, kovinskopredelovalna ipdj. Več kot polovico prebivalcev nima dobre pitne vode, ob tem pa je občina dobila v petih letih od republiškega vodnega sklada denarja le za dobrih 10 km cevovoda. Električna razdelilna mreža je tako slaba, (ja, razen v Črnomlju in Semiču, zvečer skoraj ni mogoče gledati televizije niti prati s pralnim strojem. Le v peiih od 172 vaških naselij je nekaj asfalta, le trije kraji imajo avtomatsko telefonsko centralo. Razen semiške nima nobena osnovna šola telovadnice. Če bo politika republiških interesnih skupnosti še naprej takšna kot doslej, nimamo dosti upanja.
PRED JESENSKIMI TARIFNIMI POGAJANJI V ZR NEMČIJI
BODO SINDIKATI POPUSTILI?
Pogajanja za obnovitev sindikalnih pogodb v ZR Nemčiji bodo kmalu prešla v odločilno fazo- Ob koncu tega meseca se bodo srečali delodajalci, sindikalni predstavniki ter predstavniki razvojnih inštitutov in vlade, da bi izmenjali poglede o sedanjem ko-njunkturnem položaju v zvezni republiki. Prizadevali si bodo najti stične točke glede spornih vprašanj, da bi uskladili interese in se s skupnimi močmi lotili stabilizacije gospodarstva.
Ni pa moč zanikati dejstva, da bodo skušali pogajalci - kot vedno v kritičnih trenutkih — prevreči večji del bremen na tuja ramena, čeprav gre, kot rečeno, za „višje cilje“ in „narodnogospo-darske interese41.
Nekateri veliki sindikati so že objavili svoje zahteve o zvišanju plač. Tako je na primer IG Metali, močni sindikat kovinarskih delavcev napovedal, da bo zahteval zvišanje delavskih plač za 9 do 10%, medtem ko so delodajalci tega sektorja pripravljeni pristati na porast zaslužkov v prihodnjem letu za največ 4 %. S teh izhodišč naj bi se zečela tarifna pogajanja v tem pomembnem industrijskem sektorju in to bo verjetno tudi osnova za zahteve drugih sindikatov v mezdnih pogajanjih.
Kakršnakoli predvidevanja o izidu tarifnih pogajanj so tvegana zavoljo razmer, ki jih je skrajno otežkočila gospodarska kriza. Kriza, ki je po Schmidtovih besedah „uvožena“, po Straussovem mnenju pa predvsem posledica napačnih odločitev socialno-liberalne vlade v zadnjih desetih letih.
Značilno za predvolilni boj v nekaterih pokrajinah ter za gospodarske ocene, kijih ob takih priložnostih daje kancler Schmidt (denimo na majskem predvolilnem zborovanju v Porenju in v Vestfaliji) je, da si večkrat nasprdtujejo. Kar pa zadeva Schmidtovo stališče glede vloge za hod no nemškega gospodarstva v svetovnem merilu, je značilno, da kancler to vlogo skuša čimbolj minimizirati, medtem ko jo njegov poglavitni tekmec Strauss nenehno pre-veličuje, češ da je malone vse svetovno gospodarstvo odvisno od nemške industrije.
So seveda ocene, ki pomenijo
speljavanje vode na lastni mlin in zato niso zanesljive, vendar pa v ZR Nemčiji pogosto navajajo podatek, ki se zdi dokaj stvaren, da se je namreč v zvezni republiki udeležba plač v narodnem dohodku v zadnjih petnajstih letih povečala od 60,6 % na 71,4%, kar je brez dvoma visok delež. Ta delež je celo višji kot v ZDA.
Primer avtomobilskega koncerna Volkswagen kaže, kako so visoki stroški dela skupaj s pretirano vrednoteno marko negativno vplivali na konkurenčnost nemških proizvodov na tujih trgih. Ocenjujejo, da bo ZR Nemčija letos izvozila za 40 milijard mark blaga manj kot lani. Jasno je potemtakem, da bodo na bližnjih tarifnih pogajanjih delodajalci in tudi vladni predstavniki skušali čimbolj ublažiti pritisk stroškov dela in čimbolj omejiti rast delavskih zaslužkov.
Omenjeni podatek bo nedvomno osrednja točka oziroma izhodišče na bližnjih tarifnih pogajanjih. Po mnenju delodajalcev bi sleherni odstotek nad 4 % pomenil spodbudo inflacijski rasti, s čimer se, kot kaže, trenutno strinja tudi vlada, katere gospodarski minister liberalec Friderichs je označil kot nesprejemljivo zahtevo IG Metali o zvišanju zaslužka delavcev in nameščencev. Tudi Schmidt, ki ga je razočarala neučinkovitost vladnih ukjepov za intenzivnejšo rast investicij, meni, naj bi zvišanje zaslužkov ne bilo večje od inflacijske
stopnje, to je od 6,5 %. Socialni demokrat in liberalci smatrajo tako kot predsednik Nemške industrijske zveze Schleyer za nevzdržno, da so se zaslužki od leta 1960 do danes zvišali štirikratno, medtem ko so se cene zvišale le za dve tretjini. Če k temu dodamo še v tem obdobju sprejeti sveženj socialnih ukrepov, potem je tem več razlogov za zaskrbljenost nad konkurenčnostjo zahodnonemškega gospodarstva. Treba bo potemtakem storiti korak nazaj in se zadovoljiti z manjšim zaslužkom, da bo država lahko več privarčevala.
Sedanji položaj podjetniki izkoriščajo tudi za očitke, češ, kakšna neki je solidarnost sindikatov z milijonom nezaposlenih, če sindikalne centrale za zaposlene terjajo zvišanje (in to še prekomerno) zaslužkov, medtem ko jim brezposelnih ni mar? V tem položaju bi ugoditev zahtevi, da se zaslužki zvišajo za 9 do 10 %, pomenila, da bo manj investicij in da ne bo novih delovnih mest.
Na te in podobne očitke sindikati odgovarjajo, da je bil v ZR Nemčiji dosežen izvozni boom, ko so stroški dela ža zdavnaj dosegli rekordno raven. Dalje zanikujejo, da bi zvišanje plač za 9 % do 10 % lahko negativno vplivalo na konkurenčnost nemške proizvodnje, zavračajo pa tudi hipotezo, da bi kak odstotek manj pri porastu zaslužkov lahko kakorkoli rešil problem brezposelnosti (ki so ga doslej reševali z večine z odpuščanjem tujih delavcev). Kljub vsemu pa sindikati niso nenaklonjeni možnosti, da bi ublažili svoje zahteve, dokler se gospodarska obzorja ne zjasnijo. Vendar pa bi prav v tej točki tarifna pogajanja utegnila postati nevšečna za delodajalce, nekoliko nevarna pa tudi za obstoj socialno liberalne vladne koalicije, ker bi utegnili delav-
ski sindikati v zameno za popuščanje pri nadaljnji rasti zaslužkov terjati koncesije, ki zadevajo večjo demokratizacijo gospodarskega in proizvodnega življenja. Paritetno soodločanje, o katerem naj bi se odločal tudi Bundestag, in neučinkovitost investicij bi utegnila postati bojna konja jesenske kampanje zahodnonemških sindikatov. Predsednik zveze nemških sindikatov Vetter je že namignil na to možnost, ko je dejal, da so se morali sindikati, odkar obstajajo, braniti obtožb, da skušajo zrušiti zakonito gospodarsko in politično ureditev in skoncentrirati moč čedalje bolj v rokah funkcionarjev. Tako nastaja vtis, kot da sleherno demokratično zmago ogroža demokracija sama. Vetter je kot odvečno grožnjo označil lansko opozorilo ameriških industrijcev in finančnikov, da bodo iz ZR Nemčije umaknili investicijski kapital, če bi se zahodnonemški parlament lotil razprave o modelu soodločanja delavcev. Grožnja je bila odveč, ker so ta model zavrnili tako sindikati kot industrijci. Tudi ob obisku kanclerja Schmidta v New Yorku so predstavniki velekapitala izrazili skrb zavoljo soupravljanja zahodnonemških delavcev v podjetjih. Schmidt, ki si je lani. zaman prizadeval ublažiti odpor zveze nemških sindikatov, je tudi ob tej priložnosti zaščitil sindikate. Dejansko je vedno, kolikor je znano, zahodnonemški kancler hvalil že tradicionalno politiko odgovornosti in zmernosti te sindikalne organizacije.
Prav te značilnosti večine sindikalnih central v ZR Nemčiji so poroštvo, da se partnerstvo med delodajalci, vlado in sindikati ne bo omajalo ter da bo na prihodnjih tarifnih pogajanjih verjetno prevladal interes narodnega gospodarstva nad interesi pogajajočih se strank.
N.Ž.
VROČA FRANCOSKA JESEN
SKRHANA OSTRINA SINDIKALNIH ZAHTEV
..Meščanskim44 bralcem francoskega lista ,,Figaro“ so bile namenjene izjave Georgesa Seguya, glavnega tajnika CGT, ene izmed ffancosldh sindikalnih central, ko je v minulih dneh v intervjuju za omenjeni časopis analiziral položaj sindikatov v tej negotovi jeseni. Seguy, Id sicer velja kot neizprosen borec za delavske in usluž-benske pravice, je bil v razgovoru dokaj zmeren. Čeprav je napovedal obnovitev sindikalnega boja, je vendarle jasno, da je možnost ..socialne vojne44 skoraj zagotovo izključena.
Večina sindikalistov, bodisi komunistov, bodisi pristašev drugih levičarskih strank, sicer vztraja pri zahtevah za zvišanje delavskih zaslužkov in pridobitev drugih pravic delavcev, vendar pa je njihov ton zavoljo gospoda reke recesije in še vedno naraščajoče nezaposlenosti precej bolj spraven, kot je bil, denimo, še lansko jesen. Edmond Maire, sekretar CFDT, druge velike francoske sindikalne centrale, sicer vztraja pri zahtevah, vendar pa tudi njegove izjave prevevata negotovost in z njo povezana zmernost.
Zapiranje števUnih industrijskih obratov, skrajšan delovni čas zaradi pomanjkanja naročil in naraščajoča nezaposlenost gotovo niso v prid sindikalnim zahtevam. Milijonu in več brezposelnih se pridružujejo še uradno neregistrirani delavci brez zaposlitve (200.000 do 300.000) ter kakih 400.000 mladih ljudi, ki se na trgu dela potegujejo za svojo prvo zaposlitev.
V tako kritičnem položaju vod-
jem levičarskih sindikatov ne ostaja drugega, kot da so zvesti ..skupnemu programu44. Funkcionarji naprednih sindikalnih central sodijo , da ne zadoščajo sredstva, ki jih za ureditev socialnih razmer v Franciji predlagajo socialisti in komunisti'. Kar zadeva CFDT, ta sindikat vztraja v zahtevi, da je treba napraviti korak dalje, da je treba poiskati drugačen model razvoja ter se okoristiti s sedanjo gospodarsko in politično krizo, da bi se začeli pripravljati na spreminjanje družbe.
Odgovorne v CFDT trenutno preveva skrb, da bi sindikalna centrala CGT razvila agitacijsko dejavnost in se okoristila s sedanjim položajem zato, da bi si pridobila veljavo, ki jo je izgubila leta 1968.
Med pristaši posameznih sindikalnih central trenutno potekajo žolčne polemike o tem, ali je podjetje oziroma tovarna pravo mesto za uveljavljanje sindikalnih oziroma delavskih zahtev. CGT glede tega sledi in podpira stališča komunistične
partije, ki so znana: sindikati se morajo politično in agitacijsko uveljavljati tudi in predvsem v proizvodnji, v podjetjih in v tovarnah. Predsednik patronata združenja podjetnikov — Fran-cois Ceyrac, pa očitno soglaša z gledanji CFDT, ko pravi: »Podjetje naj bo nevtralno, nadstrankarsko. So mesta, kjer je mogoče zganjati politiko, in mesta, kjer je treba delati.44 Francoska komunistična stranka se je zavoljo tega prek generalnega sekretarja Marchaisa spustila v polemiko z ministrom za notranje zadeve Poniatowskim.
CFDT je pred nedavnim grajala KP Francije, češ da pred CGT vdira na izrazito sindikalni teren, pri čemer se preveč neposredno angažira. Odnosi med CFDT in CGT so se zato še po-slabšalf, pri čemer obema sindikalnima centralama pripisujejo „makjavelistične“ postopke v teh polemičnih obračunih. Kljub nesporazumom pa sta obe sindikalni organizaciji dokaj enotni in složni, kadar gre za obrambo pred desničarskimi strankami in delodajalci. V tej kritični in vroči jeseni si ne smeta privoščiti kakaršnihkoli konfliktov zaradi aktualnih polemik. Položaj delavstva je tre-'nutno preveč težaven in zapleten. Nezadovoljstvo delavcev ob naraščajoči nezaposlenosti vse bolj narašča. Najbolj prizadeti
delavci, se pravi brezposelni, utegnejo reagirati tako, da sindikati njihovih reakcij ne bodo mogli nadzorovati, ali pa sploh ne bodo reagirali. Manifestacije nezaposlenih so redke. Tisti, ki so obdržali delovno mesto, se vzdržujejo političnega delovanja v strahu, da bi izgubili delo.
Vse to pa seveda ne pomeni, da v Franciji ni stavk. Stavke so, in to bolj spontane kot „divje“. Kljub hotenju patronata, združenja podjetnikov, da bi se delavci ogibali stavkam in s tem pripomogli k zniževanju proizvodnih stroškov, stavke najpogosteje dosežejo svoj namen: zahtevam stavkajočih je zadoščeno in zaslužki nezadržno rastejo.
Tako spremenjene razmere silijo sindikate k previdnosti in k prilagajanju strategije toliko bolj, ker dejansko ni ustreznih alterantiv. V gospodarsko kritičnih razmerah nikakor ne bi imelo smisla vztrajati pri dveh glavnih sindikalnih zahtevah, to je pri znižanju starostne dobe, potrebne za upokojitev, od sedanjih 65 na 60 let ter pri skrajšanju delovnega tedna, ki se zdaj razteguje tudi do 57 ur, na 40 efektivnih delovnih ur. Brezposelnost in recesija sta argumenta, ki ju zdaj vihti vlada proti tem sindikalnim zahtevam.	N. Ž.
f |
iii Huda politična in |! gospodarska stiska
..Položaj v Čilu spominja na poglavje ..Triumf in tragedija44 iz zadnje Churchillove knjige o zgodovini zadnje sve-i tovne vojne. Zame je bil trenutek triumfa strmoglavljenje | Allendejeve vlade, tragedija pa tisto, kar je sledilo." Te be-j sede je izgovori Orlando Saenz, eden najvplivnejših čilskih H industrialcev, nekdanji predsednik združenja čilske indu-I strije.
Ob drugi obletnici vojaškega prevrata, ki je povzročil Allendejevo tragično smrt, je Saenz izrazil mnenje naraščajočega števila zmernih ljudi z desne in iz centra o razmerah v državi. Politika sedanjega predsednika generala Augusta Pinocheta je čedalje manj pogodu celo nekdanjim njegovim N zagrizenim privržencem. Ti samozvanemu predsedniku očitajo, da je tako rekoč vse gospodarske rezerve žrtvoval za brzdanje inflacije.
Pred dvema letoma je vojaška hunta vzela v roke usodo dežele, ki jo je že načenjala inflacija, razjedal pa kaos, ki so ga z uspehom sejali nasprotniki Allendejeve vlade. Lani hunti I ni uspelo inflacije znižati pod 50 %, inflacijska stopnja pa je zdaj skoraj povsem neobrzdana, letos dosegla 900 %. Obenem je finančni minister Jorge Cauas uveljavil omejitve denarnega obtoka ter napovedal absolutno zmanjšanje primanjkljaja v državni bilanci. Posledica teh ukrepov je bila silovita recesija, ki pa nikakor ni ustavila inflacijskega ritma.
Pred nedavnim je predstavnik čilske vlade napovedal, da se bo družbeni bruto proizvod letos znižal za 5 %, toda, kot piše glasilo demokrščanske stranke »Politica y špiritu44, nazadovanje narodnega bruto proizvoda bo večje in bo znašalo 8 do 10 %. Industrijska konfederacija pa je nedavno objavila podatek, da je industrijska proizvodnja zaznamovala padec za 24 % ter da se je proizvodnja lesa in stekla zmanjšala celo za 41,4 % oziroma 47,2 %.
Padec proizvodnje je kajpada pospešil rast nezaposlenosti, ki bo v naslednjih mesecih, kot napovedujejo, presegla I stopnjo 20%. Ker ni učinkovite družbene pomoči, je beda I čedalje večja. Vlada daje pomoč le kakim 15 % brezposelnim, ki se le slabo hranijo v menzah, ki jih je ob podpori hunte organizirala cerkev.
Od leta 1970 dalje se je življenjska raven poprečnega Čilenca znižala za 40 %, vendar pa so zakoni svobodnega trga p ej ko slej naklonjeni tistim, ki imajo dovolj denarja, da se lahko okoristijo s položajem. Bogatini so tako postali še bogatejši. Na borzi bančne akcije in rudniške delnice neprenehoma rastejo.
Če je Allende vladal v korist tretjine prebivalstva - tako ugotavlja ljudstvo — danes hunta vlada v prid 5 % izvoljenih.
Industrijske perspektive so porazne, inflacija divja ne-| obrzdano, položaj pa otežkoča dejstvo, da cena bakra, katerega pomemben izvoznik je Čile, še nadalje niha okrog 60 centov za libro, kar komaj pokrije proizvodne stroške.
! Vlada, ki soji Velika Britanija, Italija in skandinavske države ||| odrekle nove kredite, skuša bilančni primanjkljaj zadržati v j višini 300 milijonov dolarjev, zato pa je bistveno omejila j| uvoz hrane.
Tudi če se bodo cene bakra prej ko slej normalizirale in se j bo povečal izvoz, bo uvoz nafte še vedno visoko obremenjeval čilsko zunanjetrgovinsko bilanco. V letu 1976 bo po I napovedih gospodarske komisije OZN za Latinsko Ameriko dosegel Čile zunanjetrgovinski primanjkljaj v višini najmanj I 900 milijonov dolarjev, ki ga bo lahko hunta omilila le z obljubljeno ameriško finančno pomočjo.
Politična represija hunte je od septembra 1973. leta pa do junija letos spravila v zapor 95.000 oseb. Pinochet je 4. julija letos prepovedal delegaciji za človečanske pravice vstop v Čile. Njegovemu režimu je uspelo onemogočiti vse levičarske stranke, vštevši s komunistično, kije zdaj prevzela vodstvo preganjane levice.
Vse kaže, da je za drastičnimi ukrepi generala Pinocheta j in njegovih treh kolegov v hunti skupina skrajno desničarskih civilistov, ki uporabljajo vojaški režim za ščit, ko praktično uresničujejo totalitarni nacionalizem in korporativizem fašističnega kova. V tej skupini so Jaime Guzman,
| Alvaro Puga in Jorge Fontaine, ki odigravajo vlogo gospodarskih svetovalcev vojaške klike.
Že nekaj tednov pa je mogoče opaziti, da general Gustavo I	Leigh začenja dvomiti v nujnost žrtev, kijih od ljudstva terja
I j	hunta: namignil je namreč, da utegne v Čilu še pred koncem
|	leta priti do sprememb, če se ne bo izboljšala življenjska
j|	raven oziroma če se divjanje inflacije ne bo ustavilo. Glas
j ji	tega generala pa ni naletel na odmev v hunti. Ni izključeno,
jjj	da bodo ostali trije člani hunte izbrali drugačno pot, to je
||j	pot politične in gospodarske represije, po kateri so že vajeni
j|j hoditi.	N. Ž.'
.
NOVO • NOVO • NOVO • NOVO • NOVO •
V	založbi ČZP Delavska enotnost je pravkar izšla v slovenščini prva knjiga iz znane zbirke IDEJE „Radničke štampe" iz Beograda: dr. Najdan PAŠIČ:
Nacionalno vprašanje v današnjem obdobja
V	tej knjigi avtor, ugledni znanstveni in politični delavec in dobitnik nagrade AVNOJ za znanstveno delo, daje celovit prikaz tega sodobnega svetovnega fenomena. Dr. Najdan Pašič odgovarja na tri temeljna, med seboj povezana vprašanja: zakaj so se procesi integracije celinskih in svetovnih razsežnosti razvijali vzporedno s procesi formiranja novih narodov in nacionalnih držav; zakaj je imelo nacionalno vprašanje bistveno vlogo v socialističnih revolucijah; zakaj nacionalno vprašanje v mnogonacionalnih socialističnih federacijah, ki temeljijo na načelu nacionalne enakopravnosti, ni rešeno enkrat za vselej, kot bi moralo biti. Avtor prav tako analizira narodnostna vprašanja v Jugoslaviji.
Knjiga je tiskana na brezlesnem papirju, trdo vezana. Cena za izvod je 130 dinarjev. Naročite jo pri: ČZP Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4.
DELAVSKA ENOTNOST - 25. OKTOBRA 1975
RAZVOJ SAMOUPRAVNIH INTERESNIH SKUPNOSTI GOSPODARSKIH DEJAVNOSTI POSEBNEGA DRUŽBENEGA POMENA
(uvodna beseda sekretarja RS ZSS za samoupravljanje na 9. seji republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije 9. oktobra 1975)
NALOGE SINDIKATOV PRI UVELJAVLJANJU USTAVNE VSEBINE SAMOUPRAVNIH INTERESNIH SKUPNOSTI GOSPODARSKIH DEJAVNOSTI POSEBNEGA DRUŽBENEGA POMENA
(sprejeta stališča in sklepi)
PREGLED AKTIVNOSTI SINDIKATOV PRI RAZVIJANJU IN UVELJAVLJANJU SAMOUPRAVNIH DRUŽBENOEKONOMSKIH ODNOSOV V KRAJEVNIH SKUPNOSTIH
(sprejet na seji predsedstva republiškega sveta 15. oktobra 1975)
Razvoj samoupravnih interesnih skupnosti gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega
pomena
Namen razprave je oceniti dosedanje dosežke ustanavljanja in uveljavljanja SIS gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena s stališča uveljavljanja vsebine nove ustave. Gre za dejavnosti prometa in zvez, za energetiko, stanovanjsko in komunalno gospodarstvo ter za gospodarjenje z vodnim, gozdnim in zemljiškim naravnim bogastvom kot splošno družbeno dobrino.
Skladno ž našo družbeno vlogo in nalogami moramo torej iz političnega zornega kota pretehtati, kako uspešno tudi po tej poti uveljavljamo družbeno preobrazbo; ovrednotiti dosedanje dobre in slabe izkušnje; kritično oceniti našo dosedanjo aktivnost in se dogovoriti za smeri, oblike in načine našega nadaljnjega delovanja.
Najpomembnejše pri tem je, da so delavci v temeljnih in drugih organizacijah resnično sami in prek svojih delegatov nosilci oblasti tudi v tej obliki svoje samoupravne organiziranosti. Predvsem moramo v sindikatih skrbeti za čim boljše pogoje za delovanje delegatov in delegacij v teh skupnostih, tako kot smo to odgovorni za delegate v delavskih svetih OZD. Tudi v tem primeru mora obveljati načelo „nič, kar je pomembnega za delavca, mimo sindikatov".
Pri uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v SIS se moramo še posebej zavedati dejstva, da širina in globina že uveljavljenih samoupravnih odnosov v SIS daje sproten odgovor na vprašanje, do kakšne mere se more in mora likrati umikati dosedanja državna regulativa pri urejanju pogojev gospodarjenja tudi v teh dejavnostih. To pomeni: kolikor hitreje bomo v SIS samoupravno obvladovali tržno stihijo oziroma tržne zakonitosti, ki tukaj ne smejo svobodno delovati, in uveljavljati samoupravno dogovorjeno svobodno menjavo dela. toliko hitreje bodo delavci -izvajalci teh dejavnosti prihajali v enakopraven samoupravni položaj z delavci - uporabniki. Naloga je torej vsebinsko žela pomembna in zahtevna, zato jo moramo opraviti čimprej. Glavno breme pa morajo prevzeti nase delegati.
Na 8. kongresu ZSS smo se dogovorili in sprejeli sklepe, kako bomo, povezani v enotni fronti s SZDL, vključeni tudi v ustanavljanje in uveljavljenje SIS. Po kongresu je bila naša aktivnost usmerjena predvsem prek posameznih sindikatov. Za uveljavljanje SIS za stanovanjsko gospodarstvo aktivno deluje tudi skupna komisija sekretariata CK ZKS in predsedstva RS ZSS. Na 3. in 4. seji CK ZKS so bile posebej poudarjene naloge na tem področju družbene preobrazbe in opredeljena je bila aktivnost komunistov.
Zavedajoč se, da so za uspešno delovanje delegatov v SIS kot v vseh drugih oblikah povezovanja v združenem delu, temeljnega pomena razviti samoupravni odnosi predvsem v TOZD, smo na prejšnjih dveh sejah RS ZSS temeljito obravnavali te razmere. V tem času se je zato bistveno povečala aktivnost predvsem v osnovnih organizacijah sindikata, za dosledne samoupravne odnose v TOZD. V tej aktivnosti ugotavljamo določene pomanjkljivosti, ki 2
imajo svoj neposredni odsev na delegatske odnose tudi v obravnavanih SIS. Delavcem v TOZD je namreč problematika, ki jo morajo reševati prek SIS, še precej oddaljena, predvsem v primerih, ko so ustanovljene le repubhške skupnosti, ne pa tudi skupnosti na občinski ali regionalni ravni, odvisno pač od narave problemov, zaradi katerih je posamezna SIS ustanovljena. Delegati teh skupnosti se torej še vse premalo povezujejo s svojo delegatsko bazo. To seveda vpliva tudi obratno tako, da marsikje samoupravni odnosi v TOZD ne morejo dovolj do veljave. Tako se večinoma še dogaja, da iz SIS, ki že delujejo, prihajajo neusklajeni predlogi za združevanje sredstev v različnih časovnih obdobjih, kar delavcem onemogoča pravočasno in celovito odločanje glede vseh svojih potreb pri planiranju svojega in skupnega razvoja.
Naloga je torej jasna: konstituiranje celotnega samoupravnega mehanizma moramo čimprej zaključiti in ga med seboj povezati. Vsi ti mehanizmi morajo biti tudi čimprej usposobljeni, ker eni brez drugih ne morejo uspešno delovati. Tako na primer prav v tem času planiramo nadaljnji petletni družbenoekonomski razvoj. Če ne bodo ti plani nastajali tudi v SIS, prek katerih jih morajo delavci tudi uresničevati, se postavlja resno vprašanje, kakšna bo kvaliteta teh planov. Tega se v SIS, ki že delujejo, dobro zavedajo, zato so tudi aktivno vključeni v pripravo teh planov. Povsod tam, kjer delujejo šele iniciativni odbori za njihovo ustanovitev, pa dosedanji postopki planiranja razvoja takih dejavnosti ne zagotavljajo, da bodo tudi ti plani realni in imeli materialno podlago.
Plani razvoja posameznih dejavnosti so nedvomno najbolj pomembna osnova za sklepanje samoupravnih sporazumov o njihovi ustanovitvi. Delavcem v TOZD je torej šele na tej podlagi jasno, o čem se sporazumevajo in kako morajo združevati delo in sredstva za uresničevanje samoupravno sprejetih planov. Seveda moramo prav v sindikatih zavzeto pomagati iniciativnim odborom. Pri tem ni treba čakati na sprejem zakonodaje o opredelitvi takih SIS, saj se lahko ta aktivnost razvija hkrati.
Vsebina določil takih zakonov bo prav gotovo boljša, saj bo celovita javna razprava jasno pokazala, kaj in kako urediti s samoupravnimi sporazumi in kaj in kako z zakoni. Povezati kaže torej vse tri naloge.
V dosedanjih procesih ustanavljanja in uveljavljanja obravnavanih SIS so nastajale precejšnje težave in so se porajala vedno nova vsebinska vprašanja. Večinoma jih moramo reševati sproti in na osnovi samoupravne prakse. Strokovni kadri so pri tem sodelovali kar najbolj aktivno. Osnovni objektivni vzrok za sedanje težave pri konstituiranju posameznih SIS so predvsem premalo razviti delegatski samoupravni odnosi v temeljnih družbenih celicah. Še vedno pa delujejo, resda osamljene, samoupravljanju nasprotne sile in njihovi nosilci. Formalno so sicer za uveljavljanje SIS, s praktičnim ravnanjem pa ovirajo delo in zavlačujejo postopke. Seveda neka-
DELAVSKA ENOTNOST - 25. OKTOBRA 1975
terim ne gre v račun, da bi delavci v bodoče sami urejali temeljna vprašanja razvoja teh dejavnosti. Govorijo celo, da delavci oziroma njihovi delegati sploh ne bodo kos nalogam v SIS, dejansko pa jim gre za to, da bi še naprej obdržali prisvojeno oblast. Na eni strani so to tehnokrati v OZD, na drugi strani pa birokrati v državnem aparatu. Doslej je bila namreč pogosto dovolj le njihova sodba o tem, katere cene so primerne za položaj delavcev v teh dejavnostih, katere in kako visoke prispevne stopnje je potrebno predpisovati z zakoni za zajemanje dohodka oziroma njegovo odtujevanje delavcem v neposredni proizvodnji. Praviloma so doslej le ožje skupine razpolagale s temi sredstvi in določale vrsto, obseg, lokacijo in vrstni red investicij za infrastrukturne objekte. Vemo, da je taka praksa pripeljala do velikih strukturalnih neskladij in s tem do zelo velikih obremenitev gospodarstva, da bi ta neskladja odpravili.
Z delovanjem SIS se torej podira namišljena avtoriteta in prisvojena družbena moč posameznikov v OZD ter že presežena funkcija države. Sedaj se ne bo možno več pogajati z državo in včasih tiho tudi groziti s prekinitvami dela, če ne bo sprejeta neka rešitev. Pogosto pa je bilo to pogajanje v škodo zdaj enega, zdaj drugega dela gospodarstva. V prihodnje se bo torej treba samoupravno dogovarjati s tistimi, ki sredstva ustvarjajo in je v njihovem neposrednem ekonomskem interesu, kako so razvite posamezne dejavnosti. Poslovodne strukture bodo morale za svoje predloge in njihove učinke odgovarjati predvsem delavcem. To pa pomeni, odgovarjati za vsak naložen dinar za gospodarski razvoj v vsaki družbeni celici, tako pri uporabnikih kot pri izvajalcih. Ugotavljati bo treba rezultate skupnega dela in jih tudi sproti razdeliti po dogovorjenih kriterijih oziroma vloženem delu.
Zakonski ukrepi bodo v bodoče možni le kot začasni in šele v primerih, ko so zaradi samoupravnega neskladja lahko bistveno ogroženi splošni družbeni interesi. Samo tako je tudi možno uresničevati družbeno preobrazbo po ustavi in uveljavitvi SIS, V sindikatih smo bili glede tega že doslej dovolj odločni in vztrajni, saj smo tudi najbolj neposredno politično odgovorni za razvite in učinkovite samoupravne odnose po delegatskih načelih v vseh oblikah samoupravne organiziranosti v združenem delu.
Skladno z navedenim moramo dati tudi pobudo za sklic plenarne seje sveta Zveze sindikatov Jugoslavije. Dejstvo je, da v drugih republikah in pokrajinah še niso veliko oziroma dovolj storili, tudi v sindikatih ne, da bi ustanovili SIS gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena in da bi začele delovati vse tiste skupnosti, ki se morajo povezovati na ravni federacije. Nemogoče si je namreč predstavljati, da bi lahko učinkovito in po samoupravni poti urejali družbenoekonomske odnose, denimo v prometnih dejavnostih, če take skupnosti ne bodo ustanovljene v vsaki republiki in pokrajini in če ne bi usklajevale svojega delovanja na zvezni ravni, saj so to enotni tehnološki in ekonomski sistemi. To t je tudi pogoj, da bodo na zvezni ravni prej ali slej odmrli nepotrebni centri birokratske in tehnokratske moči, ki še kar naprej odrejajo cene storitev po svoji enostranski logiki, neodvisno od dejanskih razmer v praksi. Ko pa nastajajo neskladja v pogojih pridobivanja dohodka in v razvoju, naj bi delavci v TOZD samoupravno popravljali napake. Tako seveda ne gre več. In da bi naredili konec takim razmeram, mora biti vloga sindikatov odločilna, tako kot to poudarjajo sklepi kongresa ZSJ.
Iz gradiva za sejo je razvidno, kako smo doslej delovali v sindikatih in koliko smo bili učinkoviti pri tej nalogi. Razmere kažejo, da smo sorazmerno aktivni in tudi uspešni pri razvijanju SIS za stanovanjsko gospodarstvo, za železniško in luško gospodarstvo, v elektrogospodarstvu, za gospodarjenje z gozdovi in še kje. Z doseženim pa seveda ne moremo biti zadovoljni, saj je tudi v teh skupnostih še veliko neopravljenih - tudi političnih nalog. Posamezni RO sindikatov so v teh aktivnostih tudi preveč osamljeni. Kar pa
zadeva druge SIS, moramo biti očitno mnogo bolj aktivni, sicer, kot kaže, ne bodo zaživele.
Težišče političnega delovanja vse bolj prehaja na TOZD — uporabnikov, ki po samoupravni poti združujejo sredstva za razvoj teh dejavnosti. To pa velja tudi za vse druge SIS.
To moramo poudariti zaradi tega, da na primer v naslednjih akcijah delegatov v SIS za železniško in luško gospodarstvo ne bi ponovno nosili glavno breme politične aktivnosti predvsem politični aktivisti in delegati železničarjev ali celo postajenačelniki. Tako se je namreč pod silo razmer v prvi znani akciji pokrivanja izpada prometnega dohodka na železnici dogajalo s samoupravnim sporazumom. Omenjeni kadri bodo še naprej sodelovali, ker je to predvsem v njihovem interesu. V takih aktivnostih je namreč možno in potrebno razčiščevati vsa odprta vprašanja v medsebojnih odnosih in se dogovarjati za rešitve.
V	bodočih akcijah bodo torej morali svoj del nalog opraviti predvsem delegati uporabnikov in njihove družbenopolitične organizacije. V nasprotnem primeru bi vlogo te ali drugih SIS lahko resnično razvrednotili oziroma spreminjali delegate izvajalcev posameznih dejavnosti v tiste, ki prosjačijo za sredstva, ki jim sicer gredo za že opravljeno delo.
Pri nekaterih delegatih v SIS še ni dovolj dozorelo spoznanje in odločnost, da je potrebno sredstva združevati na samoupraven način. Z druge strani pa tudi določen konformizem kar naprej vsiljuje administrativne rešitve. Motijo se namreč vsi, ki še vedno tiho upajo, da bodo lahko „prešpricali“ samoupravne akcije oziroma, da bomo storili korak nazaj in še kar naprej zbirali sredstva z zakoni, v SIS pa samo predlagali prispevne stopnje. Dokaz, da temu ni tako, je tudi sklep, ki smo ga sprejeli v naši republiki, da je treba s staro prakso prenehati že do konca prvega polletja 1976. leta. O tem so sklepali vsi zbori skupščine SR Slovenije po javni razpravi o poročilu pod naslovom „Združeno delo v družbeni reprodukciji", ki podrobno razčlenjuje razmere tudi v SIS gospodarskih dejavnosti in daje usmeritve za njihovo delovanje.
V	dosedanjih razpravah o vlogi in pomenu SIS je bilo večkrat omenjeno vprašanje, kako je možno pravno formalno sankcionirati tiste, ki ne podpišejo samoupravnega sporazuma o ustanovitvi določene SIS. Z zakoni o posameznih SIS je to rešeno tako, da postanejo člani take skupnosti posebnega družbenega pomena tudi vsi tisti, ki sklepa o pristopu niso sprejeli, če je to storila predvidena večina obvezancev. Na ta način je namreč vsem omogočeno enakopravno uresničevanje neodtujljivih pravic v takih SIS. Kadar gre za uresničevanje pomembnih splošnih družbenih interesov, je taka rešitev tudi nujno potrebna. Kadar pa take skupnosti niso zakonsko obvezne, seveda tudi članstvo ni obvezno.
Večina dosedanjih abstinentov in podpisnikov samoupravnih sporazumov sploh ni želela sodelovati v postopkih in izraziti predlogov dopolnitev samoupravnega sporazuma, čeprav so bili predvsem v lastnem interesu dolžni sodelovati v tem postopku. Vzrok za tako ravnanje posameznikov torej ni v namenu SIS, pač pa v nesamoupravnem vedenju takih ustanoviteljev. Njihova samo-upravljavska zavest očitno še ni razvita, lahko pa pomeni celo nestrinjanje z ustavnimi rešitvami in z zakonskimi načini njihovega uresničevanja. Potrebna je torej politična ocena vzrokov za takšno vedenje, zlasti v DOS takih TOZD, prav tako pa tudi politično ukrepanje. Samoupravni sporazumi o ustanovitvi SIS namreč še ne pomenijo konkretnega združevanja sredstev, pač pa predvsem podlago za samoupravno odločanje o združevanju dela in sredstev na osnovi skupnih in splošnih družbenih interesov. Kljub temu pa hočejo imeti v nekaterih OZD nekatere svoje samoupravne sporazume, denimo železničarji za stanovanjsko in štipendijsko politiko, kar lahko pomeni le podjetniško zapiranje zaradi pridobljenih ali pričakovanih privilegijev, to pa pomeni tudi družbeno nesprejemljivo odklanjanje vseh aspektov solidarnosti in to predvsem v lastno škodo.
Opravičevanje, da v nekaterih SIS ni vse urejeno tako, kot je treba, ni sprejemljivo, ker je dolžnost in odgovornost tudi teh, da razmere uredijo! Drugo pa je seveda sklepanje konkretnih samoupravnih sporazumov o združevanju sredstev za skupno dogovorjene namene v posamezni SIS, čeprav so ustanovljene na podlagi zakona in je morebiti tudi članstvo obvezno. Obveznosti na podlagi takih sporazumov izrecno veljajo le za tiste ustanovitelje, ki sojih sprejeli in podpisali. Drugače tudi ne more biti, kot je zapisano v ustavi, saj bi sicer uveljavljali nepotrebno prisilo.
Seveda pa morajo biti dolžnosti in pravice v medsebojni odvisnosti. To pa pomeni, da tisti, ki določenega samoupravnega sporazuma ne podpiše, tudi ne more izkoristiti učinkov namenskega združevanja dela in sredstev. Zato morajo taki posamezniki, ko želijo izkoristiti te učinke, sproti plačati svoj delež na podlagi pridobljenih koristi.
Uveljaviti je torej treba tako vsebino samoupravnih sporazumov 0 združevanju sredstev prek SIS, ki bo zagotavljala skupne in splošne koristi predvsem tistim, ki namensko združujejo sredstva, drugim pa določiti primerno višjo ceno storitev. Ta razl ka bo gotovo višja kot prispevek, ker z vsemi razpoložljivimi družbenimi sredstvi ni bilo možno uresničiti celotnega skupnega cilja. Tako bo vsem delavcem v TOZD jasno, kako se bodo odločili predvsem v lastnem interesu pri podpisovanju samoupravnih sporazumov o združevanju sredstev.
Doslej smo govorili le o dolžnostih podpisnikov na podlagi ustave in pohtičnih sklepov, vendar ne gre samo za to, pač pa predvsem za koristi in učinek združevanja dela in sredstev prek SIS. Praksa je namreč že pokazala, da določenih skupnih in splošnih družbenih vprašanj sploh ni mogoče učinkovito reševati po drugi poti, to pa se neposredno odraža v koristih posameznega ustanovitelja.
Eden od pomembnih vzrokov za sedanje težave pri sporazumevanju in podpisovanju samoupravnih sporazumov o združevanju sredstev v SIS je tudi v tem, ker še ni uveljavljeno načelo, da za skupne in splošne namene prispeva sorazmerno več tisti, ki pričakuje in je deležen večjih koristi. Prehod na tako kvaliteto samoupravnega združevanja sredstev seveda ni enostaven, ker je posamezne koristi težko ugotavljati. Ne glede na to pa moramo čimprej
preseči težnje za urejanje družbenoekonomskih odnosov v SIS po preživelih sorazmerno enakih prispevnih stopnjah, kjerkoli je to možno. Nekateri posamezniki namreč zmotno menijo, da je linearno obremenjevanje gospodarstva najbolj pravično in enostavno ter edini način za uresničevanje splošne solidarnosti. Vse to ni res, pa tudi pristop je družbenoekonomsko gledano, zgrešen. Po tej poti namreč lahko samo reproduciramo zatečena strukturna neskladja v gospodarstvu in s tem povezane težave v razvoju posameznih delov združenega dela. Odnosi v takih SIS bi kaj kmalu postali pravo nasprotje tistim, ki jih potrebujemo. Na tak poenostavljen način bi namreč lahko še naprej urejah položaj teh dejavnosti z linearnimi administrativnimi ukrepi. Namen SIS je predvsem v tem, da bodo ustanovitelji čim bolj smotrno in ekonomsko utemeljeno, predvsem v lastno korist namensko združevali delo in sredstva, to pomeni za skladen razvoj vseh, ki sodelujejo. V takih sporazumih je tudi možno in potrebno jasno opredeliti dogovorjene sankcije za morebitne kršilce in tudi uresničevati samoupravna pravila vedenja. Ta namreč pomenijo demokratičnost v postopkih in red in disciplino pri uresničevanju.
Vsebinsko jasni odnosi pri samoupravnem združevanju interesov so tudi izredno pomembni za nadaljnjo pohtično aktivnost.
Uveljavljanja linearnih prispevnih stopenj delavci ne razumejo in ga neradi sprejemajo. Zato jih včasih skušamo uveljavljati tudi s pohtičnimi pritiski. Naloga je torej jasna, predvsem za strokovne službe v SIS, ki morajo čimprej razčleniti dejanske gospodarske razmere in temu primerno predlagati čim boljše rešitve za delo delegatov in s tem tudi za politično aktivnost.
Razvijanju in uveljavljanju samoupravne delavske kontrole v SIS moramo v razpravi posvetiti posebno pozornost. Razmere so prikazane v posebnem gradivu. V njem morda ni dovolj poudarjeno, da morajo člani za organe delavske kontrole izvirati iz delegacij za SIS in da morajo biti posamezni delegati za to odgovorno samoupravno nalogo poimensko izvoljeni v svoji delegatski bazi, ki so ji tudi neposredno odgovorni. Posamezen delegat je torej odgovoren širši delegatski bazi kot posamezni delegat v skupščini SIS. Način delegiranja v te organe, ki bi bil še doslednejši, mora biti določen s samoupravnim sporazumom o ustanovitvi posamezne SIS. Naloga sindikatov pa je, da pripravijo take volitve delegatov.
Naloge sindikatov pri uveljavljanju ustavne vsebine samoupravnih interesnih skupnosti gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena
Na 9. seji je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije 9. oktobra letos obravnaval najpomembnejša vprašanja uveljavljanja ustavne vsebine družbenoekonomskih odnosov v samoupravnih interesnih skupnostih gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena. Sprejel je naloge o nadaljnjem delovanju sindikatov in zveze sindikatov na tem področju skladno s sklepi 8. kongresa Zveze sindikatov Slovenije. Gre za dejavnosti prometa in zvez, energetike, stanovanjskega in komunalnega gospodarstva ter za gospodarjenje z
vodnim, gozdnim in zemljiškim prirodnim bogastvom kot splošno družbeno dobrino.
Na osnovi razprave je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sprejel naslednja stališča in sklepe:
1.
Kjer samoupravnih interesnih skupnosti še niso ustanovili, moramo v sindikatih predvsem s politično pobudo doseči, da bodo
/

DELAVSKA ENOTNOST - 25. OKTOBRA 1975
njihovi iniciativni odbori čimprej razčistili še nerazjasnjena vsebinska vprašanja in predložili delegatom temeljnih organizacij združenega dela v odločitev najprimernejše rešitve. Zagotovljeno mora biti učinkovito komuniciranje in obveščanje delegatov, kakor tudi delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela ter občanov v krajevnih skupnostih, saj so le-ti kot ustanovitelji teh skupnosti neposredno odgovorni za njihov razvoj.
V	sindikatih moramo pravočasno in odgovorno opraviti evidentiranje možnih delegatov v skupnosti. Pripraviti moramo kandidatne liste in jih predložiti delavcem, da jih sprejmejo in da na neposreden način izvolijo delegate oziroma delegacije. Iniciativnim odborom moramo pomagati, da bodo skupščine teh skupnosti konstituirane najpozneje do konca tega leta. Vse svoje aktivnosti pa moramo usklajevati v republiški in občinskih organizacijah socialistične zveze delovnega ljudstva.
Republiški odbori sindikatov morajo čimprej obravnavati svoj del nalog in dopolniti svoje akcijske programe na tem področju. Pri tem morajo še posebej aktivirati delovanje občinskih odborov sindikatov in jim pri njihovem delu pomagati. Določiti morajo nosilce nalog in take roke, da bodo do konca leta 1975 opravljene naloge v zvezi z ustanavljanjem samoupravnih interesnih skupnosti in pri njihovem usposabljanju za delovanje.
Hkrati se morajo tudi zavzemati, da bodo ustanovljene zveze oziroma skupnosti samoupravnih interesnih skupnosti po posameznih reprodukcijskih celotah v republiki in v federaciji.
2.
Delegatom v skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti in iniciativnim odborom moramo v sindikatih vsestransko pomagati, da bodo skladno s pripravami za sprejem družbenega plana za naslednje petletno obdobje omogočili obravnavati delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela in občanom v krajevnih skupnostih v vseh nadaljnjih fazah ustanavljanja samoupravnih interesnih skupnosti tudi zasnove teh planov.
Skladno s to nalogo morajo republiški odbori sindikatov skupaj z delegati samoupravnih interesnih skupnosti aktivno sodelovati v delovnih skupinah pri Gospodarski zbornici SR Slovenije, kjer pripravljajo osnove planov za posamezne reprodukcijske komplekse. Republiški odbori sindikatov morajo pred javno razpravo o teh planih v temeljnih organizacijah združenega dela politično oceniti njihovo vsebino in omogočiti, da bomo spoštovali v javni razpravi izražene predloge delavcev temeljnih organizacij združenega dela, kako naj te plane dopolnijo.
3.
Analize kažejo, da samoupravna zakonodaja v samoupravnih interesnih skupnostih, ki že delujejo, ni vsebinsko popolna in da je pomanjkljiva.
Komisije republiških odborov sindikatov za samoupravljanje morajo pomagati pri dopolnitvi samoupravnih sporazumov o ustanovitvi skupnosti, pri dopolnjevanju statutov in drugih samoupravnih aktov. Pri tem morajo biti v njih še posebno skrbno opredeljeni pogoji za delo delegatov v teh skupnostih in odgovornost podpisnikov oziroma ustanoviteljev za uresničevanje sklepov.
4.
V	samoupravni zakonodaji samoupravnih interesnih skupnosti mora biti celovito opredeljena samoupravna delavska kontrola in sprejeti je treba pravilnike o izvajanju te kontrole. V sindikatih smo dolžni zagotoviti vso potrebno politično oporo organom samoupravnega delavskega nadzora. Člani organov delavske kontrole morajo izhajati iz delegacij za samoupravne interesne skupnosti. Delegati za to nalogo morajo biti poimensko izvoljeni v svoji delegatski bazi, ki so ji tudi neposredno odgovorni. Način delegiranja v te organe mora biti določen s samoupravnim sporazumom o ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti. 5
5.
Samoupravne interesne skupnosti gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena zvečine še niso ustanovljene v občinah
in območjih, zato moramo v sindikatih posvetiti njihovi ustanovitvi posebno skrb.
V	občinah in območjih ali celo v krajevnih skupnostih morajo biti čimprej ustanovljene samoupravne interesne skupnosti za komunalne dejavnosti.
Vsi občinski in medobčinski sveti Zveze sindikatov Slovenije morajo čimprej na sejah svojih organov obravnavati svoj del nalog in dopolniti lastne akcijske načrte. Poskrbeti morajo, da bodo čimprej ustanovljeni iniciativni odbori za ustanovitev samoupravnih interesnih skupnosti v občinah oziroma območjih, in jim pri delu pomagati. Mobilizirati morajo tudi delovanje občinskih odborov sindikatov, tako da bodo v osnovnih organizacijah sindikatov dopolnili akcijske načrte glede nalog v zvezi z uveljavljanjem delegatov in delegatskih razmerij v samoupravnih interesnih skupnostih. Osnovne organizacije sindikatov morajo dati tudi pobude, dopolnitev statutov temeljnih organizacij združenega dela z jasno opredeljenim položajem delegatov in delegacij za samoupravne interesne skupnosti.
6.
Izkušnje, pridobljene že pri prvem primeru samoupravnega združevanja sredstev prek samoupravne interesne skupnosti za železniško in luško gospodarstvo, kažejo, da moramo biti v sindikatih pozorni na način, po katerem bodo ustanovitelji samoupravnih interesnih skupnosti uresničevali skupne cilje. Linearne obveznosti temeljnih organizacij združenega dela bi smeli uporabiti le v izjemnih primerih, saj smo tudi doslej v sindikatih kritično ocenjevali podobne administrativne ukrepe. V praksi samoupravnih interesnih skupnosti je torej treba razvijati združevanje sredstev na podlagi resničnih interesov, ki odražajo stopnjo neposrednega izkoriščanja storitev in pridobljenih koristi v določenih dejavnostih. S tem pa je treba razvijati tudi vzajemnost in ekonomsko utemeljeno solidarnost. Uveljaviti je treba torej načelo: kdor solidarno ne združuje sredstev za svoje in skupne potrebe, nima pravice do teh sadov.
7.
V	praksi delovanja nekaterih skupščin samoupravnih interesnih skupnosti se že pojavljajo določene slabosti. Med drugim največkrat v skupščinah teh skupnosti sodelujejo kot delegati vodilni delavci, udeležba posameznih delegatov ni zadovoljiva, delegati prihajajo na seje brez potrebnih pooblastil in se po sejah ne povezujejo s svojo delegatsko bazo. Hkrati so tudi dnevni redi preveč obremenjeni z zahtevnimi vprašanji, gradiva so preobsežna in premalo konkretna. Skoraj ne poznamo primera, da bi v osnovnih organizacijah andikatov njihovi izvršni odbori pred pomembnimi odločitvami politično ocenili predloge in na ta način pomagali delegatom pri njihovem delu.
Pri delegatih tako izvajalcev kot tudi pri delegatih uporabnikov je treba odpraviti še vedno očitno miselnost, kako je možno in koristno sprejemati sklepe s preglasovanjem interesov oziroma brez nujnih zahtevnih usklajevalnih postopkov. Enako velja odpravljati miselnost, da je možno uresničevanje samoupravno sprejetih sklepov prenašati na prisilo zakona.
Ne glede na navedeno bodo tudi v bodoče izjemoma potrebne administrativne odločitve, vendar šele takrat in v primerih, ko bi samoupravni način reševanja družbenoekonomskih odnosov v samoupravni interesni skupnosti odpovedal in bi zaradi tega lahko nastopila večja dmžbena škoda. V takih primerih so po ustavi možni zakonski ukrepi, toda le začasni in veljajo, dokler ni sprejeta samoupravna odločitev.
Vso politično pozornost sindikatov zaslužijo poskusi nekaterih samoupravnih interesnih skupnosti, da bi urejale zadeve, zaradi katerih so bile ustanovljene, z že preseženim načinom državne regula-tive. Enako moramo v sindikatih politično onemogočati težnje strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti, da bi vsiljevale delegatom — uporabnikom nerealne načrte gradnje infrastruk-tumih objektov, ki niso usklajeni z vsemi drugimi potrebami in možnostmi razvoja.
8.
Samoupravne interesne skupnosti morajo biti nosilke planiranja

l

*
v svojih ali širših reprodukcijskih celotah. Petletne plane je treba sprejeti po čimbolj doslednih samoupravnih postopkih. Za strokovno pripravo planov morajo samoupravne interesne skupnosti združiti razpoložljive strokovne službe.
9.
Delovanje že ustanovljenih samoupravnih interesnih skupnosti še ni med seboj usklajeno; predvsem velja to za samoupravne interesne skupnosti, ki tvorijo enotno reprodukcijsko celoto, kot so promet, energetika, komunalne dejavnosti ipd. To še posebej velja za železniško in cestno gospodarstvo ter za energetiko v celoti.
Pri tej nalogi imajo odgovorno družbeno vlogo predvsem republiški odbori sindikatov in morajo med seboj ter z drugimi uskladiti svoje akcije. V primeru različnih pogledov glede političnih posledic morajo organi sindikatov in zveze sindikatov v občinah, republiki in federaciji pravočasno in učinkovito uskladiti različna stališča in se dogovoriti za enotne akcije.
10.
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije ugotavlja, dav drugih republikah in pokrajinah še niso začele delovati samoupravne interesne skupnosti gospodarskih dejavnosti oziroma da šele nastajajo. Zato RS ZSS predlaga sklic sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, da bi čimprej razpravljal o tem.
11.
V javni razpravi so osnutek zakona o združenem delu in drugi z njim povezani zakoni, ki urejajo samoupravni položaj delavcev v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. V teh zakonih morajo biti jasno opredeljeni vloga, pomen in naloge, kijih bodo delavci urejali prek samoupravnih interesnih skupnosti tudi v gospodarskih dejavnostih posebnega družbenega pomena. Hkrati s tem morajo biti dopolnjeni ali odpravljeni tisti zvezni zakoni, ki ovirajo združevanje dela in sredstev delavcev na samoupraven način prek teh skupnosti. Prav tako bo treba dopolniti tudi republiško
zakonodajo o ustanovitvi posameznih samoupravnih interesnih skupnosti, ker nekatera določila v njej niso med seboj usklajena, da bi tako zagotovili za vse samoupravne interesne skupnosti enotno delegatsko bazo, da bi odpravili nejasnosti o mandatu delegatov ter o načinu sprejemanja sklepov. Pri tem je treba dosledno izhajati iz ustavnega načela, da samoupravno sporazumevanje ne more biti prisila za nikogar, pač pa mora temeljiti na zavestni odločitvi delavcev na osnovi njihovih skupnih in splošnih družbenih interesov.
12.
Za mestni in primestni javni promet je treba ustanoviti posebne samoupravne interesne skupnosti kot del samoupravnih interesnih skupnosti komunalnih dejavnosti. Na ta način bomo obvladovali vedno večje prometne zastoje in delavcem omogočili bdj organiziran prihod na delo in odhod z dela, hkrati pa je treba v mestnih središčih razumno omejiti promet z osebnimi avtomobili.
13.
Sindikati moramo posvečati vso skrb izobraževanju in usposabljanju delegatov v samoupravnih interesnih skupnostih gospodarskih dejavnosti. Center republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije za družbeno izobraževanje bo v ta namen pripravil poseben program izobraževanja, ki ga bodo uresničevale delavske univerze oziroma klubi samoupravljavcev.
14.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije bo sproti spremljalo uresničevanje teh sklepov republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Sektor RS ZSS za samoupravljanje bo v ta namen pripravljal potrebna gradiva in ocene, da bo odbor RS ZSS za samoupravljanje usklajeval delovanje republiških odborov sindikatov na tem področju.
Predsednik
republiškega sveta ZSS JANEZ BARBORIC
Pregled aktivnosti sindikatov pri razvijanju in uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v krajevnih skupnostih in njihove nadaljnje naloge
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je 15. oktobra letos razpravljalo o nalogah sindikatov pri razvijanju in uveljavljanju krajevnih skupnosti in sprejelo na osnovi pregleda aktivnosti sindikatov na tem področju predlagane nadaljnje naloge za razvijanje in uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov v krajevnih skupnostih. Objavljamo pregled aktivnosti sindikatov in sprejete naloge!
Nova ustava je krajevno skupnost opredelila kot temeljno samoupravno skupnost naše družbe, v kateri se delovni ljudje in občani za uresničevanje določenih skupnih interesov in potreb samoupravno organizirajo in s samoupravnim sporazumevanjem ter prek delegatov povezujejo s temeljnimi in drugimi organizacijami združenega dela. Najpomembnejša oblika tega povezovanja so samoupravne in-6
teresne skupnosti, prek katerih delavci rOZD zagotavljajo pretežni del sredstev za razvoj krajevnih skupnosti in za uresničevanje interesov v krajevnih skupnostih. Osnova za to so načrti za razvoj krajevnih skupnosti, izraženi v planih TOZD in uresničevani s samoupravnim združevanjem dela in sredstev na podlagi svobodne menjave dela.
Po sprejetju nove ustave si organizirani družbeni dejavniki, povezani v enotni fronti SZDL, prizadevamo, da bi nova vsebina družbenoekonomskih odnosov v krajevnih skupnostih prišla do polne veljave. Tako so bile krajevne skupnosti večinoma že vsebinsko na novo konstituirane, obenem, kot je bilo to opravljeno v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. Sprejeti so vsebinsko novi statuti krajevnih skupnosti in vzpostavljena so delegatska razmerja.
Delavci v TOZD so delegirali svoje delegate v organe krajevnih

DELAVSKA ENOTNOST - 25. OKTOBRA 1975
skupnosti, tako kot prebivajo delavci v posameznih krajevnih skupnostih. Obenem so bile po delegatskih načelih na novo konstituirane osnovne organizacije SZDL v krajevnih skupnostih. V organih le-teh so — po enakih načelih kot v samoupravne organe krajevnih skupnosti — vključeni tudi delegati osnovnih organizacij sindikata iz TOZD.
Konstituiranje krajevnih skupnosti se tako bliža uspešnemu koncu, zaživelo pa je tudi samoupravljanje na novih osnovah in začetne izkušnje smo si pridobili tudi v sindikatih. Prehod iz zastarelih v nove odnose pa ni lahek, saj vse bolj prihajajo do veljave nakopn čena in nerazrešena protislovja iz minulega obdobja, ki jih ni mogoče obvladati naenkrat. To pomeni, da so sedanjynaloge sindikatov v vsaki krajevni skupnosti — tako kot v 1 OZD — še posebno zahtevne in odgovorne. Doslej povsod in vsemu še nismo bili kos, zato se moramo za te aktivnosti še bolje organizirati in usposobiti.
DOSEDANJE AKTIVNOSTI SINDIKATOV PRI RAZVIJANJU SAMOUPRAVNIH ODNOSOV V KRAJEVNIH SKUPNOSTIH Z OPOZORILOM O PEREČIH VPRAŠANJIH
Na 8. kongresu ZS Slovenije smo naše naloge za razvijanje samoupravnih odnosov v krajevnih skupnostih opredelili v posebnih sklepih. Na plenarni seji RK SZDL smo se že lani dogovorili, kako moramo s koordinirano aktivnostjo vseh družbenih dejavnikov uveljavljati nove krajevne skupnosti in jih povezovati v celoten splet družbene reprodukcije. Posebej smo se dogovorili za neposredno aktivnost osnovnih organizacij sindikata v TOZD in prek delegatov v krajevni skupnosti. Analize kažejo, da so osnovne organizacije sindikata večinoma to nalogo opravile, vendar samo toliko, da so vzpostavljeni delegatski odnosi. Mnogih temeljnih vsebinskih vprašanj pa se šele lotevajo. Med drugim tudi vprašanja, kako zagotoviti zadovoljivo in trajno materialno osnovo za celovit razvoj krajevnih skupnosti iz dohodka delavcev v TOZD. Ponekod so tudi glede tega že dosegli prve uspehe z različnimi oblikami samoupravnega združevanja sredstev na osnovi sprejetih programov, drugje pa šele iščejo rešitve in se dogovarjajo za najboljše.
Da bi odgovorili na številna vprašanja, ki zadevajo učinkovitejše uveljavljanje ustavne vloge krajevnih skupnosti, in odpravili vzroke težav predvsem pri zagotavljanju materialne osnove za razvoj krajevnih skupnosti, je skupščina SR Slovenije v mesecu juliju letos pripravila posebno gradivo za javno razpravo. Pri pripravi tega gradiva smo sodelovali tudi sindikati in bili vključeni v javno razpravo. Omenjeno gradivo, ki je objavljeno v ,,Poročeyalcu“ št. 16 pod naslovom „Aktualni problemi nadaljnjega razvoja krajevnih skupnosti SR Slovenije", je bilo obravnavano v različnih oblikah razprav tudi v sindikatih, predvsem v občinah. Ocenjeno je bilo kot dober pripomoček za nadaljnjo aktivnost, predlogi dopolnitev pa so bili posredovani prek delegatov za skupščinske zbore za skupščinsko razpravo, ki se je končala 8. oktobra letos.
V pripravah na omenjeno skupščinsko 'razpravo je sektor za samoupravljanje republiškega sveta ZSS v soddelovanju z občinskimi sveti ZSS v Mariboru, Ormožu in v Ljubljani Moste-Polje pripravil tri problemske razprave za „okroglo mizo". V ta namen je bila s pomočjo posebne ankete opravljena analiza konkretnih samoupravnih in drugih razmer v določenem številu KS in TOZD, ki so med seboj neposredno povezane.-Obravnavali smo konkretna vprašanja v medsebojnih odnosih in se dogovarjali, kako je možno in potrebno odpravljati slabosti. Še posebej smo ugotavljali slabosti pri delovanju osnovnih organizacij sindikata in njihovih občinskih organizacij ter načine, kako jih čimprej odpraviti.
Rezultati teh razprav kažejo, da ustavna vsebina krajevnih skupnosti še ni v celoti zaživela. Vendar je možno tudi ugotavljati, da je celotna aktivnost pravilno usmerjena in da postopoma obvladujemo začetne težave. Uspehi so v veliki meri odvisni od neposredne aktivnosti osnovnih organizacij sindikata v TOZD. Aktivnost osnovnih organizacij sindikata pa glede tega še ni zadovoljiva, saj je usmerjena pretežno v samoupravne razmere znotraj TOZD. Velja pa tudi nasprotno, da se dejavniki v krajevnih skupnostih še veliko preveč obračajo na dejavnike v občinskih skupščinah. lako delavci v TOZD pogosto sploh ne sodelujejo pri oblikovanju načrtov za razvoj krajevnih skupnosti, pač pa so kar postavljeni pred dejstvo,
da so se o teh planih sporazumeli v občini, delavci pa naj zagotovijo sredstva za njihovo uresničevanje ne glede na realne možnosti. Temu se seveda upirajo.
V konkretni praksi uresničevanja družbenoekonomskih odnosov med TOZD in KŠ torej še zasledimo nerazumevanje in tudi slabosti v političnem delovanju. Ne glede na to pa so vse bolj očitna protislovja zaradi neskladij v materialnem razvoju TOZD in KS. To se izraža v protislovnih in neusklajenih interesih delavcev v TOZD in hkrati kot občanov v kraju bivanja. Kjer materialne osnove krajevnih skupnosti niso razvite, namreč to postaja vse večja ovira materialni proizvodnji v TOZD. Delavci to vedno bolj spoznavajo, s čimer se veča njihova pripravljenost in odločnost uresničevati ustavno koncepcijo krajevnih skupnosti, toliko bolj, če smo glede tega učinkoviti v politični aktivnosti osnovnih organizacij sindikata in koordinirano delujemo v enotni fronti SZDL.
Se pravi, da so razpravljavci za ,,okroglimi mizami" v celoti sprejeli ocene v skupščinskem gradivu. Pri tem so še posebej poudarjali, da moramo v naslednjem obdobju obravnavati sredstva za razvoj krajevnih skupnosti kot sestavni del sredstev za skupno in splošno porabo in to tudi izraziti v družbenem dogovoru o okvirih te porabe. Pomeni, da moramo preseči razmere, ko smo to vrsto porabe obravnavali zunaj celotnih materialnih bilanc in jo zaradi tega obravnavali in reševali parcialno in neučinkovito. Postati mora sestavni del planov delavcev TOZD oziroma celotnega družbenega načrta razvoja republike za naslednje petletno obdobje. Pri tem je bila še posebej poudarjena naloga sočasnega in usklajenega planiranja tako v KS kot v TOZD in SIS. Uresničevanje planov v KS je potrebno urediti s posebnim družbenim dogovorom v republiki in občinah zavoljo uresničevanja solidarnosti pri združevanju sredstev v te namene in zavoljo velikih razlik v dosedanjem materialnem razvoju KS oziroma različne materialne podlage v TOZD na različnih območjih.
Razprava je med drugim opozorila, da planiranje v KS še ni razvito in da je enostransko usmerjeno. Težave so predvsem tam, kjer še niso ustanovljene ali pa so slabo usposobljene nujno potrebne SIS na občinski ali regionalni ravni. Pod težo razmer in brez potrebnih kadrov skušajo to vrzel zapolniti z delovanjem krajevnih skupnosti, kar pa seveda ni možno. Tako so sedanji načrti krajevnih skupnosti večinoma samo plani potreb po komunalnih objektih, krajevne skupnosti pa nastopajo kot nosilke investicij za ceste, vodovode, kanalizacijo, razsvetljavo in podobno. To pa je dejansko naloga SIS za komunalne dejavnosti, ki naj bi bila čimprej ustanovljene, enako vse druge, prek katerih je treba urejati temeljna materialna vprašanja v krajevnih skupnostih. Pobudo glede tega morajo imeti v lastnem interesu še naprej predvsem delavci v TOZD. Politična mobilizacija delavcev prek sindikatov pa je odločilnega pomena, da bomo čimprej odpravili vzroke za sedanje neusklajene interese.
Taka in podobna spoznanja so prihajala do veljave tudi v vseh drugih oblikah razprave v sindikatih, predvsem še v občinskih svetih ZSS. Pri tem pa so udeleženci razprav že tudi sprejemali akcijske dogovore, kako odpravljati ugotovljene slabosti. Ugotavljali so namreč, da je načelnih razprav zaenkrat dovolj in da se je bolj odločno treba lotiti konkretnih nalog v TOZD in v KS tako kot to narekujejo in omogočajo razmere. Te so namreč zelo različne in terjajo temu primerno ukrepanje po natančno izdelanem akcijskem načrtu, z opredeljenimi nosilci nalog, z določenimi roki in s sprotno kontrolo ter z vrednotenjem doseženih rezultatov.
NALOGE, STALIŠČA IN PREDLOGI SKLEPOV ZA NADALJNJO AKTIVNOST SINDIKATOV
1- Delavci v TOZD večinoma še niso dovolj seznanjeni s svojimi nalogami za razvijanje ustavne vsebine samoupravnih odnosov v KS. Zaradi tega morajo izvršni odbori osnovnih organizacij sindikata poskrbeti, da bodo delavci na svojih zborih posebej obravnavali ta vprašanja vselej, ko se bodo odločali glede nadaljnjega utrjevanja samoupravnih odnosov v celoti.
Zagotoviti moramo, da bodo statuti TOZD oziroma enovitih delovnih organizacij izpopolnjeni glede delegatskih razmerij in odnosov med TOZD in KS, predvsem še v odnosih s KS zunaj sedeža
TOZD. Skladno s tem morajo - kjer tega še niso storili - po dogovoru v KO SZDL opraviti postopke evidentiranja in kandidiranja delegatov za samoupravne organe teh KS in tudi za organe 00 SZDL takih KS.
Koordinacijo te naloge naj zagotovijo občinski sveti Zveze sindikatov Slovenije.
2.	V nadaljnjih fazah planiranja je potrebno zagotoviti, da bodo delavci v temeljnih in drugih organizacijah ter njihovi samoupravni organi obravnavali programe tistih KS, v katerih stanujejo večje skupine delavcev iz posameznih TOZD- Skladno s potrebami in možnostmi se morajo razmere v teh KS odraziti tudi v planih TOZD in sprejetih samoupravnih dogovorih, da bodo tako zagotovljena sredstva za njihovo uresničevanje! Naloga sindikatov, predvsem še izvršnih odborov osnovnih organizacij sindikata je pri tem, da aktivirajo celotno delegatsko bazo v TOZD in dosežejo, da bodo delegacije in delegati tudi med seboj uskladili različne interese, tako da bodo delavci mogli odločati na osnovi čimbolj usklajenih planov za razvoj materialne osnove v TOZD, v KS in prek SIS.
Nalogo koordinacije aktivnosti sindikatov opravijo občinski sveti ZSS.
3.	Na občinskih in regionalnih ravneh še niso ustanovljene vse nujno potrebne SIS ali pa je njihovo samoupravno delovanje Je nerazvito. Predvsem še niso razvite SIS za komunalne dejavnosti. Zaradi tega je potrebno, da tudi strokovne službe v OZD v tem času vsestransko pomagajo delegatom TOZD, ki sodelujejo v organih krajevnih skupnosti in v SIS, da bodo lahko sodelovali pri oblikovanju in sprejemanju skupnih planov. Ti plani morajo biti usklajeni s potrebami in razpoložljivimi sredstvi za razvoj posameznih dejavnosti v območjih, kjer prebivajo večje skupine delavcev OZD, in da bo prek njih izražena solidarnost med delavci. Naloge izvršnih odborov osnovnih organizacij sindikata je, da skrbijo za urejene pogoje za delovanje delegatov TOZD in jim z lastno politično aktivnostjo zagotovijo politično oporo pri reševanju nalog, zlasti še v KS. Pri tej nalogi neposredno pomagajo organizacije sindikatov v občini. Koordinacijo opravijo medobčinski sveti ZS Slovenije.
4.	Osnove za dolgoročno zagotavljanje razvoja materialne podlage krajevnih skupnosti še niso dovolj jasno družbeno dogovorjene. Predvsem mora postati tudi ta del skupne in splošne porabe sestavni del načrtovanih bilanc tovrstne porabe tako v republiki kot v občinah. S tem bodo dobili delavci v TOZD tudi jasnejšo osnovo za planiranje in za združevanje sredstev tudi za razvoj krajevnih skupnosti. Različna stopnja razvitosti materialnih pogojev pa obenem terja, da usmerjamo sredstva za razvoj krajevnih skupnosti s posebnimi družbenimi dogovori v republiki in občinah. Samoupravno združevanje sredstev za materialno osnovo krajevnih skupnosti pa mora temeljiti na samoupravno usklajenih planih in ne na nekih linearnih ključih zbiranja sredstev za neopredeljene konkretne namene. Zato je naloga sindikatov v občinah in v republiki, da dajo pobudo drugim družbenim dejavnikom za dolgoročne rešitve v nakazanih smereh.
Usklajevanje glede dokončnih rešitev v zvezi z navedenimi predlogi opravijo z drugimi činitelji v republiki republiški svet ZSS in v občinah občinski sveti ZSS-
5.	Predsedstva občinskih svetov ZSS naj skladno z rezultati javne razprave o teh vprašanjih v skupščini SRS čimprej na svojih sejah obravnavajo naloge sindikatov pri razvijanju samoupravljanja v krajevnih skupnostih. Na teh sejah naj dopolnijo akcijske načrte tako, da bodo tudi te naloge opravljene in usklajene z aktivnostmi občinskih konferenc SZDL. Predvsem morajo za uresničevanje teh nalog spodbujati izvršne odbore osnovnih organizacij sindikata in jim pri delu pomagati.
6.	Pri občinskih svetih ZSS bodo oblikovane posebne delovne skupine, ki bodo konkretno pomagale osnovnim organizacijam sindikata pri reševanju nalog v določenem številu TOZD in z njimi povezanih KS. Pri tem se bodo lahko posluževale izkušenj v Mariboru, Ormožu in Ljubljani Moste-Polje, nakazanih v gradivu, ki ga bo posredoval sektor za samoupravljanje RS ZS Slovenije.
7.	V delovnih programih za naslednje leto je treba predvideti posebno razpravo republiškega sveta ZSS o tem, kako bodo opravljene naše naloge, da bi sprejeli dogovor o nadaljevanju te aktivnosti. Zato sektor za samoupravljanje sproti spremlja uresničevanje sprejetih sklepov.

Draga urednica,
pred sabo imam platformo, ki smo jo pripravili v času pred kongresom, in zatem so tu še sklepi, ki so jih sprejeli Pisatelji ali delegati na 8. pisateljskem kongresu v Beogradu in .. . in zatem je tu še vse tisto, kar so' tudi na tem kongresu pisatelji povedali o svobodi umemiškega ustvarjanja, kako prave pisateljske svobode ni brez socializma, tisto, kar je bilo povedano tudi že na naših poprejšnjih pisateljskih srečanjih ali na kongresih in o čemer moramo še in še in ob vsaki uri začeti na novo besedovati... - saj poznaš tisto zgodbo z repom, zgodbo o jari kači. Ne zameri mi, ali ne boj se, ne bom je še jaz vlekel, raje bi povedal besedo ali
dve našim delovnim ljudem, našim samoupravljavcem, torej vsem tistim našim stvariteljskim ljudem, ki ustvarjajo ali z rokami ali z glavo, kakor rečemo, tudi s pisateljskim svetom vred socialistično samoupravno družbo, kajti prav ta stvariteljski svet je bil nenehno tudi prisoten na našem pisateljskem kongresu, in sicer bolj kot kdajkoli poprej na katerem poprejš-nem; bil je prisoten vse od Dolanče-vega govora pa do sklepov in zahtev, ki so jih poslali kongresu vojvodinski delavci ali samoupravljavci - in predvsem jim je šlo tudi za knjigo!
Po tem, da je bil ta delovni in stva-dteljski svet nenehno v našem besedovanju prisoten, moramo o letošnjem oktobrskem pisateljskem kongresu povedati, kako je bil drugačen od poprejšnjih, ki so bili predvsem numifestativni ali tudi predvsem deklarativni in razpravljavki, kajti bil je to delovni kongres, predvsem delovni.
Zakaj smo se odločili za takšno delovno srečanje jugoslovanskega pisa-teljstva?
Moram seči kakšno leto, tudi deset let in še kaj nazaj in povedati, kako naša jugoslovanska pisateljska organizacija s svojimi pisateljskimi društvi vred (po republikah in pokrajinah) že dolgo ni bila več to, kar bi hoteli ali vsaj želeli od nje, predvsem pa ni bila
več to, kar bi morala biti, ko smo začeli vse sile vpregati v to, da bi ustvarili socialistično in samoupravno domovino. Lahko bi napisal, da so bili tako zveza jugoslovanskih pisateljskih društev kot sama društva otroci svojega časa in da jih je več ali manj načenjalo in razjedalo vse tisto, proti čemur smo začeli gonjo tudi na naših zadnjih partijskih kongresih, predvsem pa na desetem jugoslovanskem partijskem kongresu. Krizo ali to, da tako pisateljska društva kot pisateljska zveza ne opravljajo več svojih nalog, zaradi katerih so bila priklicana v življenje, se je čutilo povsod ali - mogli bi tudi reči - na celi razpadajoči književniški fronti.
Tu so bila pisateljska društva, ki so prej razpadala kakor pa povezovala naš jugoslovanski pisateljski svet, predvsem pa tisti pisateljski svet, ki je bil pri nas vselej odraz naprednih teženj in hotenj naše družbe; hkrati pa so se kot gobe po dežju znale organizirati po celi naši jugoslovanski domovini najrazličnejše skupine ter skupinice, ki so tako zlahka v kalnih in postanih književniških vodah ribarile. Se pravi, da tako pisateljska društva kakor zveza teh pisateljskih društev niso mogli več ustvariti tiste klime, kakršna bi bila potrebna, da bi nas na priliko naše različne narodne in narodnostne kulture zbliževale ter nas bogatile, da bi na priliko tisto, kar je bilo najvrednejšega ustvarjenega med nami, postalo naša skupna kultura ter nas tudi zbliževalo.
Tu je predvsem vprašanje položaja naše knjige. Kaj naše založbe izdajajo in za koga se tiska naša knjiga? Še posebej se moramo to vprašati, kadar je ta knjiga draga, ko se več ne približuje delovnemu človeku, ampak se mu od m ju je.
In tu je položaj pisatelja v družbi, v družbi, kakršno ustvarjamo - v socialistični in samoupravni družbi. Kakšen je položaj pisatelja v združenem delu? Ali ima to delo tisto ve-
ljavo v naši socialistični in samoupravni družbi, kakor mu priteče in kakršno veljavo ima v tej in taki družbi vsako drugo za našo družbo potrebno delo, predvsem pa vselej takrat kadar je stvariteljsko? Pri nas moramo tudi še vedno govoriti, kako je na priliko odnos med pisateljevim delom in založbo še vedno predvsem mezdni odnos, odnos daj in dam, se pravi, da je pisateljevo delo pisatelju odtujeno, ko pride v založnikove roke, in da pisatelj ne odloča - vsaj načelno ne - o dohodku, ki ga prinaša njegova knjiga. Pri nas smo v zadnjih letih veliko govorili tudi o tem, da knjiga ni zgolj tržno blago in da je zatorej ne moremo in ne smemo le
kot takšne obravnavati, ampak da je knjiga, kadar gre za vredno knjigo, ta knjiga stvar posebnega družbenega pomena. Vse to pri nas ustvarja pogoje za tako imenovane subvencije ali podpore, ki se dajo knjigi, prinaša zatem nekatere davčne olajšave, vendar vse to še zdaleč ni tisto, da bi se takšna vredna knjiga zamogla otresti tržnega obravnavanja, ki obtiči pri ponujanju in povpraševanju - še vedno rešujemo to vredno ali ljudstvu namenjeno ter potrebno knjigo zgolj na tržni način; a tudi sam založniški, svet ne vidi drugih rešitev, ali pa jih tudi v neki svoji kratkovidnosti noče videti, gotovo pa jih noče videti takrat, ko vam pri založbi povedo, da mora tudi založniški kolektiv živeti. Gotovo se s tem, da kolektiv mora živeti, kadar opravlja delo, ki je v naši družbi potrebno, vsi strinjamo, vendar pa ni v naši socialistični in samoupravni družbi nihče sam sebi namen - bi se reklo, kako moramo v družbi, ki hoče živeti po načelih ali osnovah združenega dela, vsi v tej naši socialistični samoupravni družbi vse storiti od ustvarjalca knjige in prek založniškega delavca ter vse do bralca, se pravi, vse do družbe, ki ji je ta knjiga namenjena 'ali jo potrebuje, da bi ta knjiga mogla do ljudi, da bi to omogočala njena cena, ali pa da bi to d m o-gočile ljudske knjižnice (da, tudi to-
varniške). Upam si napisati, kako bi bil položaj naše knjige, a tudi položaj njenega ustvarjalca pri nas že zdavnaj rešen, ko bi o tej vredni in potrebni k njigi, kakršno imam ves čas v mislih, odločali tisti ljudje, ki ustvarjajo vse življenjske dobrine pri nas. Če kdo, potem je naš delovni svet že od nekdaj prvi vedel, kaj mu knjiga velja ali kaj nam je pomenila. To smo vedeli tudi v časih, da ostanem pri našem zadnjem polstoletju, ko smo začeli pripravljati našo revolucijo, in zatem tudi v časih naše revolucije. To so vedeli borci, ki so umirali z natiskano Prešernovo pesmijo na prsih, to so vedeli naši ljudje, ki so vodili našo revolucijo, kadar so govorili, kako ne moremo ustvariti socializma brez kulture, torej tudi brez knjige ne.
In vse to bi v naših dneh ali v našem socialističnem in samoupravnem trenutku povedalo, kako moramo prav vsi, da, prav vsi v združenem delu, storiti, da bosta imela vredna knjiga in njen ustvarjalec v tej naši družbi mesto, ki jima pritiče. In če se povrnemo na oktobrski pisateljski kongres v Beogradu, potem lahko povem, kako smo tudi tam spregovorili o tem, kako bo naša socialistična in samoupravna družba resnično- socialistična in samoupravna tudi toliko, kolikor bo znala in zmogla živo ter ustvarjalno in smiselno urediti svoj odnos do knjige; in lahko še povem, kako smo na tem pisateljskem kongresu naglašali, kako pisatelji kot napredni in marksistično vzgojeni kulturni delavci ne smemo nikoli pozabiti, kako je bila naša revolucija tudi zato izbojevana, da bi moglo naše delovno in ustvarjalno ljudstvo postati v resnici dedič vseh kulturnih vrednot ter da mu prav zato moramo znati približati vsakršno književno bogastvo preteklih in sedanjih časov — a za socialistično domovino Jugoslavijo so se borili naši narodi tudi zato, da bi se jim odprla ali razgrnila v njihovih jezikih ysa vredna književno in umetniško ustvarjena dela naših različnih narodnih in narodnostnih kultur, da bi si bili bližji ter da bi se bolj poznali in da bi postajali vse bolj ena domovina, domovina, ki se pozna in ki se zategadelj tudi bolj spoštuje.
Vse te besede, ki so bile povedane na pisateljskem kongresu, pa bi izzvenele v prazno, če ne bi terjale od vseh nas, tako od pisatelja kakor od slehernega našega delovnega človeka ali samoupravljavca, da danes, in to po dovolj bridkih izkušnjah, ki smo jih doživljali z našo knjigo, storimo vse, da to uredimo - prav ta naš delovni svet je in bo jutri pri tem urejanju tudi prvi zaveznik tako pisatelju kot založniku in vsem tistim delavcem, ki jim je od socialistične in samoupravne družbe zaupala skrb za knjigo, da bi prišla ta knjiga med ljudi.
Namenoma sem se ustavil v tem pismu ob knjigi, saj je prav ob tej kongresni skrbi zanjo moč pokazati in povedati, kako, položaj knjige v socialističnem in samoupravnem svetu skupna stvar tako pisatelja kakor slehernega našega delovnega človeka - tudi na izpitu, ki ga vsi skupaj polagamo za knjigo, opravlja naša socialistična in samoupravna družba svoj izpit, in naj še enkrat naglasim, kako ga opravlja s pisateljskim svetom vred. Sklepe, ki smo jih med drugim sprejeli tudi za knjigo, med njimi tudi sklep, da naj ožive knjižne skupnosti, ki so se ponekod po republikah že ustanovile, smo na kongresu zato sprejemali, da bi našo knjižno problematiko z vso resnostjo začeli tudi reševati.
IVAN POTRČ
Torej
prihodnje
leto
Znano je, da je iz samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za izgradnjo dijaških in študentskih domov V ljubljanski regiji za leto 1975 izpadel dom mladine v trgovini in gostinstvu. Ker je položaj v starem domu v Ljubljani kritičen in je bivanje v njem skoraj nemogoče, so se zbrali predstavniki občinskih odborov Ljubljana-Center sindikata delavcev trgovine in sindikata delavcev gostinstva in turizma na posvetovanju o možnosti združevanja sredstev za gradnjo tudi tega doma.
V dolgi razpravi, v kateri so pretehtavali različne možnosti, so delegati tudi izrazili nezadovoljstvo, ker niso dobili natančnih pojasnil od akcijskega odbora, zakaj je dom mladine v trgovini in gostinstvu izpadel iz letošnjega samoupravnega sporazuma. Brez natančnih obrazložitev delegati ne morejo nastopiti pred svojimi delovnimi skupnostmi.
Delegati obeh občinskih odborov pa se zavedajo tudi resnosti položaja v domu za medicinske sestre v Ljubljani in velike potrebe po študentskih domovih. 'Zato so se odločili, da bodo solidamestno podprli akcijo za podpisovanje samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za gradnjo teh dveh domov. Kar zadeva dom mladine v trjgovini in gostinstvu, se bodo polno angažirali, da bo ta dom zagotovo prišel v samoupravni sporazum za prihodnje leto.
STANKA RITONJA
Medsebojno
spoznavanje
Skupina sedemdesetih učiteljev teoretičnega in praktičnega pouka Rudarskega šolskega centra v Velenju je sredi meseca oktobra obiskala Split. Pobrateni občini Velenje in Split se povezujeta torej vsestransko.
Velenjske učitelje so domačini popeljali na ogled mornariške vojne akademije in jih seznanili z njenim delom. Ob priliki ekskurzije v Split pa so si Velenjčani ogledali tudi vojno letalsko gimnazijo v Mostarju in tovarno letal domače proizvodnje.
Rudarskemu šolskemu centru Velenje bodo še letos vrnili obisk gojenci mornariške šole iz Splita.
Ustvarjanje
nove
možnosti
Nova hala ob Celjski cesti v Velenju bo služila različnim namenom. Ob občinskem prazniku je v njej že bila kulturna prireditev, ki si jo je ogledalo nekaj tisoč ljudi. Dvorana lahko sprejme do šest tisoč gledalcev.
Tak nov objekt vsekakor spodbuja razmišljanje, kako bi lahko najbolje koristil tudi v kulturne namene, saj tolikšne dvorane ne pre-mbrejo od Raven do Maribora. Z dokončno, ureditvijo nove hale se bo odprla možnost, med drugim, da ta predel Slovenije obiščejo tudi operna gledališča. Odpira se torej možnost, da si ljudje iz velenjske in sosednjih občin ogledajo tu nekatere vrhunske kulturne prireditve, za kar je naše podeželje največkrat prikrajšano. To pa seveda zahteva večje sodelovanje med kulturnimi skupnostmi teh občin, ki naj bi skupaj načrtovale in zagotavljale delovnim ljudem tega širšega območja kvalitetne kulturne prireditve.	-v-
Pisatelja Andrej Kokot in Ivan Potrč ter Andrej Ujčič na pisateljskem kongresu
DE
25. oktober 1975 stran
JESEN ŽIVLJENJA
Po zadnjem popisu prebivalstva je bilo v Sloveniji od skupno /, 727.137 prebivalcev kar 169.838 starejših od 65 let. Statistiki so ob štetju izračunali, da je bilo med slednjimi 66.495 moških in 103.343 žensk, od skupnega števila prebivalstva v naši republiki jih je „starih“ torej nekaj manj kot 10 %. Nobenega dvoma ni, da pomeni prav ta podatek statistični kazalec, ki v demografskem pogledu uvršča Slovenijo med staro populacijo.
Če potemtakem sodimo med starejše narode, je bržkone na mestu, da pogledamo, kako skrbimo za tiste, ki so že Stopili v jesen svojega življenja. V Sloveniji smo imeli pred časom okrog 30 domov za starostnike, domov, ki poslujejo kot socialni zavodi in premorejo skoraj 5000 postelj. Primerjava z letom 1968, ko smo imeli v teh domovih nekaj več kot 3600 mest za starejše občane, nam pove, da se je v zadnjih šestih letih njihovo število povečalo za 1280 mest ali za nekaj manj kot 35 %. S sanacijami in adaptacijami obstoječih zavodov ter z načrtovanimi novogradnjami - lahko do konca leta predvidevamo v republiki skupno 7300 mest za
starostnike, s čimer bi se število mest povečalo za okoli 2400 ali Za 49 %. .
Vsi ti suhoparni podatki, bolje rečeno velike napovedi", resda kažejo na razmeroma visok porast domskih zmogljivosti, če pa ga primerjamo s številom občanov, starejših od 65 let, je očitno, da ravno v Sloveniji še krepko capljamo za potrebami. Posebej še, če vemo, da trenutno zaseda polovico zmogljivosti domov za ostarele populacija mlajša od 65 let oziroma če se spomnimo, da bomo imeli do konca prihodnjega leta le nekaj več kot 28 % mest, ki bodo namenjena izključno za občane, starejše od 65 let.
Ni kaj, vsa ta spoznanja nas silijo k razmišljanju. Terjajo učinkovito, takojšnjo akcijo. Zavedati se pač moramo, da postajamo „stara" družba in da nam ne sme in tudi ne more biti vseeno, kje in kako bodo ostareli občani živeli jutri. Še posebno ne zato, ker moramo ob neustavljivi potrošniški mrzlici misliti ne samo nase, temveč tudi na druge. Med prvimi na vse tiste, ki so si s svojim delom zaslužili mirno, brezskrbno starost, jesen svojega življenja.	_iv
STROŠKOVNE ALI SOCIALNE STANARINE
Draga sociala do nekaterih
Vse kaže, da bomo kljub vsemu tudi v naslednjem srednjeročnem obdobju stanarine obravnavali kot socialno kategorijo, kljub že sprejetim načelom, da bi stanarina do leta 1980 dosegla raven prave stroškovne stanarine; kljub temu, da ima od tega korist sorazmerno' malo ljudi in kljub temu, da že več kot deset let leto za letom ugotavljamo, da si s tako nizkimi stanarinami, kakršne so sedaj, spodkopujemo obstoječi stanovanjski fond in da so takšne stanarine pravzaprav hudo proti koristim družbene skupnosti.
Po zadnjih podatkih naj bi v prihodnjem letu sedanje stanarine povečali za 4, po drugi verziji pa za 7 odstotkov. Za primerjavo: če bi hoteli v prihodnjem letu prestopiti prvo stopnico na poti do stroškovnih stanarin v letu 1980, bi jih morali dvigniti v poprečju za 40 odstotkov. Vzroki, zavoljo katerih si že toliko časa prizadevamo za uve-
VELIKO PREMAJHNA SKRB ZA DOPOLNILNO IZOBRAŽEVANJE SLUŠNO PRIZADETIH
LE DELO ŠE NI VSE
Ob bližnjem praznovanju 30-letnice jugoslovanske zveze gluhih, ki ga skupno s počastitvijo mednarodnega dneva gluhih, prireja v Kranju zveza gluhih in naglušnih Slovenije, je prav, da se nekoliko pobliže seznanimo z življenjem in delom gluhih v naši republiki. Slovenska organizacija gluhih in naglušnih združuje namreč v 11 svojih medobčinskih organizacijah 4500 odraslih slušno prizadetih oseb.
„Namen, smotri in naloge naše organizacije", nam je v pogovoru povedala sekretarka republiške zveze gluhih in naglušnih Francka Gortnar, „so na sedanji stopnji družbenoekonomskega razvoja jasno opredeljeni vil. členu njenega statuta. Ta govori o uveljavitvi, osebnosti in enakopravnem položaju slušno prizadetih na vseh področjih dela in življenja naše samoupravne socialistične družbe."
Pa vendar danes še ne moremo govoriti o enakopravnem položaju gluhih — samouprav-Ijalcev. Vzrokov za takšno stanje je seveda več, bolj ali manj so objektivne in subjektivne narave. Dejstvo je, da ima težja okvara ali popolna izguba sluha za posledico pomembno zože-nje možnosti za normalen duševni in telesni razvoj prizadetih oseb.
,.Poglejte, mar ni govor rezultat človekove sposobnosti, da sliši? “ zatrjuje naša sobesednica. „Toda, ali na drugi strani ni res, da je človeku z zdravim sluhom težko dojeti „občutek“ gluhote.' Izguba
sluha ni toliko opazna, vse dotlej, dokler ne pridemo v neposredni stik s prizadetimi. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, kako pomagati, slušno prizadetim, da bodo občutili, da so sestavni del okolja, v katerem živijo in delajo. To je naša glavna naloga."
USPOSABLJANJE IN REHABILITACIJA
Ne gre pa zgolj za nalogo, marveč za resno vprašanje, ki ga skušajo danes reševati strokovnjaki v celotnem procesu usposabljanja in rehabilitacije slušno prizadetih. Torej je od rešitve tega problema v dobršni meri odvisna zaposlitev invalidov sluha.
Kako je z reševanjem teh, za slušno prizadete, življenjsko pomembnih vprašanj v Sloveniji?
„Za njihovo usposabljanje imamo pri nas tri zavode, pravzaprav osnovne šole s predšolskimi oddelki in poklicno šolo. V šolskem letu 1974/75 je bilo v predšolske oddelke teh zavodov zajetih 90 gluhih otrok, v osnovno šolo 250 otrok in v poklicno šolo 15 slušno prizadetih učencev v gospodarstvu. Žal pa je pomanjkanje učbenikov za potrebe teh šol postalo zadnja leta tako veliko, da resno ogroža normalne učnovzgoj-ne uspehe, hkrati pa postavlja slušno prizadete otroke v neenakopraven položaj glede na njihove zdrave vrstnike. Res je, da so posebni učbeniki za slušno prizadete otroke želo dragi, zato v Sloveniji doslej z izjemo društva defektologov ni nihče
hotel sprejeti obveznosti za njihovo tiskanje."
Tako stanje je prejkone nevzdržno, saj izdajanje teh učbenikov ne more biti odvisno zgolj od dohodka društva defektologov. Se toliko bolj ob spoznanju, ker tudi sami gluhi kot proizvajalci ustvarjajo del sredstev za skupno porabo in prispevajo za izobraževanje od svojega dohodka.
SKLENJEN KROG ŠOLANJA
..Opozoriti bi vas želela še na nekaj," nadaljuje Francka Gortnar, „na dejstvo, da se pri nas s končano osnovno in poklicno šolo praktično zaključi izobraževanje slušno prizadetih. Posebnih srednjih, višjih in visokih šol za gluhe mi, to vemo, in jih verjetno nikoli ne bomo imeli. Nekako še pridejo do srednjih šol, izobraževanje na višjih šolah pa je gluhim docela onemogočeno. Zato imamo v Sloveniji danes samo 4 slušno prizadete s srednjo in dva z višješolsko izobrazbo. In še tem se je posrečilo doseči takšno stopnjo izobrazbe z izjemno pomočjo pedagogov, ki so se osebno posebej potrudili za te invalide sluha."
Nič bolje ni z dopolnilnim izobraževanjem odraslih gluhih. Poglejmo samo nekaj primerov. V okviru izobraževalnih programov delavskih univerz, gluhim brez posebnega tolmača ni mogoče spremljati predavanj. Za tak pouk v Sloveniji nimamo posebej usposobljenih predavateljev in šolanih tolmačev. Če
- Oprostile, ali veste, o čem govori?
— Ne! Vem le, da sem dobil vabilo na predavanje „0 eni sami direktni smeri v konkretno akcijo"...
Karikatura: I. ANTIČ
k tem, sila težkim razmeram, dodamo dejstvo, da gluhi ne morejo obiskovati dramskih in koncertnih prireditev, da so Filmski in televizijski programi zanje samo nemi filmi in da zaradi siromašnega besednega zaklada težko berejo zahtevnejše •tekste, potem je težak položaj gluhih več kot očiten.
SLUŽBA JE,
KAJ PA OSTALO?
S tem, da imajo slušno prizadeti zagotovljeno delo, zlasti še, ker se jim zadnja leta prav v Sloveniji odpirajo široke možnosti za izbiro poklica, pa ni tudi konec njihovih problemov in potreb. Zagotoviti bi jim bilo treba predvsem dopolnilno izobraževanje, jih seznanjati z njihovimi pravicami in dolžnostmi, da ne bi -živeli pod vtisom, da so za marsikaj prikrajšani samo zato, ker ne slišijo.
Torej jim ni preostalo drugega, kakor da rešitve iščejo v lastnem krogu. Prav zavoljo tega, se po besedah tovarišice Gortnarjeve, odvija danes dopolnilno izobraževanje v okviru organizacij gluhih. V večini primerov gre za najrazličnejše tečaje, kulturno-prosvetno in športno-rekreacijsko aktivnost, seveda pod posebnimi pogoji, ki naj omogočijo medsebojno sporazumevanje.
Tako vsa zadnja leta gluhi prihajajo pred javnost s svojimi ' prireditvami, recitacijami, plešejo ob glasbeni spremljavi, kar ni nič čudnega, saj rehabilitirani slušno prizadeti govorijo in torej niso gluhonemi. Izrednega pomena za pomoč gluhim in za njihovo dopolnilno izobraževanje, za nameček pa tudi za razvijanje družabnih stikov, je ljubljanski dom zveze gluhih in naglušnih, ki so ga uredili pred dvema letoma.
Kot pomemben prispevek pri reševanju problemov na področju dopolnilnega izobraževanja odraslih slušno prizadetih naj slednjič omenimo, da se osrednja jugoslovanska zveza gluhih prav sedaj dogovarja z beograjsko TV za posebne informativne in izobraževalne oddaje, namenjene vsem gluhim v Jugoslaviji. Če bo zvezi uspel njen ..življenjski cilj", gluhim televizija ne bo več pomenila zgolj nemega filma kot je to danes, marveč jo bodo „po svoje" razumeli, dobili bodo potrebne informacije in kar je pri vsej stvari najbolj pomembno — izpopolnili bodo svoj dopolnilni izobraževalni program, ker se poklicani zanj itak ne zmenijo!
Ijavitev stroškovnih stanarin, so žc tako stari in tako splošno znani, da jih je skorajda odveč omenjati. Pa vendar: zaradi premajhnih stanarin se vsa minula leta nikoli ni zbralo dovolj sredstev, ki so sicer, v okviru stanarin, namenjena vzdrževanju stanovanjskih hiš, popravljanju in obnavljanju starih stanovanj, da o sredstvih, ki so potrebna za obnovitev iztrošenega stanovanjskega fonda (amortizacija) sploh ne govorimo.
Hkrati pa smo vseskozi ugotavljali, da občani sredstva, ki jih prihranijo pri nizkih stanarinah, v redkih primerih vložijo v nakup ali gradnjo lastnega stanovanja. Večinoma so ta sredstva bila porabljena za izboljšanje osebnega standarda z nakupom predmetov široke potrošnje in trajnejše vrednosti. To se kajpak dogaja še danes.. .
Ni težko izračunati, da si s politiko zadrževanja stanarin na nizki, socialno pobarvani ravni, bremenimo sredstva za gradnjo novih stanovanj, ki jih, tako pravijo poznavalci, ni ravno preveč in jih bo iz leta v leto teže nabrati dovolj. Čeprav trditve ni moč materialno dokazati, si jo vendarle upamo postaviti: če bi doslej bolje vzdrževali obstoječi stanovanjski fond. bi nam bilo treba graditi manj novih stanovanj! Ta podatek je zaradi zahtev srednjeročnega programa stanovanjske gradnje, da vsako naslednje leto bolj napnemo lok gradnje stanovanj, kot pa smo ga lani in letos, hudo pomemben.
Nova politika stanovanjskega gospodarstva, ki daje velik poudarek družbeni pomoči tistim občanom, ki sami ne zmorejo plačevati stanarine v celoti, je močno razvrednotila
dosedanjo socialno noto stanarin. Zlasti še, ker sredstva, ki se namenjajo za subvencioniranje stanarin, za sedaj krepko presegajo potrebe. Praktično v sleherni občini so bila ta sredstva po dosedanjih stanarinah nedotaknjena, pa tudi v bodoče bodo, glede na osnovna merila dodeljevanja subvencij, preostajala. Sredstva za izvajanje socialne politike so torej zagotovljena, pa zavoljo tega ni več nobene potrebe zadrževati stanarine na ravni, na kakršni so ostajale vse doslej.
Hkrati, ko se odločamo o politiki stanarin za naslednje srednjeročno obdobje in posebej za naslednje leto, ne smemo pozabiti, da so vse doslej tisti občani, ki so stanovali v družbenih stanovanjih, teh je po grobi oceni dobra tretjina vseh nosilcev stanovanjske pravice, v mnogo boljšem gmotnem položaju kot tisti občani, ki so si z lastnimi sredstvi zgradili ali kupili stanovanje. Prav zavoljo nizkih stanarin je bilo za občane družbeno stanovanje znatno cenejše, kot lastno. Občan v družbenem stanovanju lahko znaten del sredstev, ki jih je občan — investitor lastnega stanovanja vložil ih jih še vlaga v stanovanje, porabi za druge namene.
V prid večjega zajemanja sredstev občanov, ki stanujejo v družbenih stanovanjih, za stanarine, govori tudi dejstvo, da je sedaj vrednost točke kot osnove za izračun stanarine še vedno na osnovi vrednosti stanovanj pred desetimi leti. Cene pa so medtem tako porasle, da bi lahko povišali sedanje stanarine za petkrat, pa še ne bi leta 1980 dosegli tiste stanarine, ki bi jo danes lahko imenovali stroškovna. Torej ...? !
BORIS RUGKLI
Kako povezovati organizacije združenega dela?
Iz razprav o oblikovanju reprodukcijskih celot izhaja, da morajo biti nosilci povezovanja v reprodukcijske celote temeljne organizacije združenega dela. saj imajo le one pravico odločati, s kom se bodo sporazumevale in o čem. V reprodukcijske celote naj se povezujejo predvsem tisti, ki so že po naravi svoje dejavnosti in po dosedanjem poslovanju medsebojno dejansko dohodkovno povezani. Tem dosedanjim dohodkovnim partnerjem pa kaže dodati tudi vse nove, za uresničevanje načrtov razvoja v prihodnjem obdobju možne partnerje. Z reprodukcijskimi celotami torej ne bi smeli ustvarjati povsem novih organizacijskih tvorb, saj dosedanje asociacije združenega dela in samoupravne interesne skupnosti že predstavljajo dohodkovno soodvisne celice. Dosedanjih - zlasti horizontalnih — integracijskih tvorb zato ne kaže razbijati, temveč jih je treba vertikalno, torej dohodkovno dograjevati v smeri reprodukcijse celote. Pa še to ne v organizacijsko formalnem smislu, temveč predvsem v smislu sporazumevanja o medsebojnem sodelovanju za daljše obdobje.
Vendar poteka praksa združevanja pogosto po povsem drugih tirih. V nekaterih velikih kolektivih z več temeljnimi organizacijami združenega dela so posamezniki nenadoma prišh na idejo, da bi že ustanovljene TOZD enostavno združili in s tem opravili svojo ustavno nalogo pri povezovanju gospodarstva v reprodukcijske celote.
Za opravičilo imajo najnovejše spremembe in dopolnitve zakona o določanju in obračunavanju celotnega dohodka in dohodka v temeljnih organizacijah, ki določajo, da je treba za vsako TOZD voditi posebno knjigovodstvo. Pojasnilo delavcem, ki se drznejo dvigniti glas, zveni kot grožnja: „Ali boste plačali toliko novih računovodskih služb in kdo ve koliko novih delovnih mest v vsaki TOZD? “ Strah pred ustanavljanjem velikih strokovnih služb ni utemeljen, ker predpisi jasno določajo, da je za TOZD potrebno voditi posebno knjigovodstvo, ne pa, da bi ga TOZD morala sama voditi, so ga pa ponekod vešče izkoriščali za druge cilje. Že ko so predpisi stopili v veljavo, so pristojni pojasnih, da sedanje strokovne službe delovnih organizacij lahko vodijo posebno knjigovodstvo za vsako TOZD. To možnost so predvideli samo zato, da bi se izognih povečanju administrativnega aparata.
Težko se je otresti občutka, da ponekod še vedno računajo, da bo sedanja akcija za stabilizacijo le „muha enodnevnica" in da se ne bo nič zgodilo — zaradi tega tu in tam tako čuden odnos do integracij. Nikjer pa ni še konkretne odločitve političnega foruma ali občinskega organa, ki bi zaviralce integracij v duhu nove ustave oziroma takšne, ki nasilno združujejo, TOZD, poimensko poklical na odgovornost ali pa jim svetoval, naj zapustijo svoja delovna mesta. To mlačnost, familiarnost in neodločnost pa znajo s pridom izkoristiti sile v delovnih organizacijah, ki jim ni kaj dosti mar za uresničevanje ustavnih določil. Zato tudi še vedno slišimo, da je treba zdaj najprej urediti in stabilizirati gospodarstvo in se šele nato ustavno organizirati.	y q
IVO VIRNIK
25. oktober 1975
stran
komentatorjev stolpec
Brez znakov izboljšanja
Čeprav so letos nekatera gospodarska gibanja ugodnejša, kot so bila lani, je treba vendar ugotoviti, da je v aktualnih gospodarskih tokovih vse preveč negativnih dejavnikov, ki onemogočajo doseganje osnovnih točk in ciljev resolucije za leto 197.S.
Če kot uspehe letošnjega gospodarjenja lahko navedemo nekoliko bolj umirjeno gibanje cen zlasti v drugem polletju, potem ohranitev plačilnobilančnega primanjkljaja v lanskoletnih mejah ter očuvano zunanjetrgovinsko likvidnost kljub podaljšani recesiji pri večini naših zunanjetrgovinskih partnerjev, se po drugi strani ne moremo pohvaliti z vrsto pojavov in gibanj, ki tako ali drugače onemogočajo izpolnitev temeljnih ciljev resolucije o družbeno-gospodarskem razvoju za leto 1975. Gre predvsem za kritičen padec ritma rasti industrijske proizvodnje, ne da bi trenutno obstajale kakršnekoli možnosti, da se do konca leta ti negativni trendi obrnejo na bolje. Dalje je skrajno nezadovoljivo gibanje izvoza, ki se do konca tega leta tudi bržkone ne bo izboljšalo, kot tretjo negativno značilnost osemmesečne bilance naše gospodarske aktivnosti, (ki je bila pred nedavnim predmet razprav v odborih zborov republik in pokrajin zvezne skupščine) pa je treba omeniti zelo nizek porast delovne storilnosti ter celo absolutno poslabšanje ekonomičnosti poslovanja gospodarstva.
Čeprav je treba upoštevati, da so bili omenjeni gospodarski rezultati doseženi v izredno težavnem in zapletenem položaju, ki ga zaostrujejo iz lanskega leta prenešeni sistemski in strukturni problemi, poleg njih pa še zlasti mnogo dolgotrajnejša in globlja recesija za Zahodu, kot je bilo mogoče prvotno predvidevati, bi bilo vsekakor nespodbudno zadovoljevati se na primer z rastjo družbenega proizvoda za okrog 4,5 % do konca tega leta, z nezvišanim plačilno-bi-lančnim primanjkljajem ter z nezmanjšanimi deviznimi rezervami. Ta uspeh (če ga kot takega sploh lahko označimo) je relativen uspeh, čeprav konec koncev z nespodbudnimi številkami, ob stagnantnih ali celo nazadujočih težnjah, daje razlago za stvarno stanje, ne da bi ublaževal situacijo.
Zdaj že ni več dvoma, da načrtovana rast industrijske proizvodnje v višini 7 do 7,5 % letos ne bo dosežena. Kvečjemu je moč pričakovati, da bo proizvodnja narasla za največ 5 do 6 %, ne da bi — vsaj trenutno — obstajale ugodnejše možnosti rasti v letu 1976. Zdaj je postalo očitno, da zelo nagla in visoka rast industrijske proizvodnje v lanskem drugem polletju ni imela stvarne osnove niti v izvozu niti v plasmaju na domačem trgu. Zaloge nezadržno rastejo in posledice, ki temu sledijo, so samo logično nadaljevanje pred meseci nastalih sprememb. Razlago za te neljube spremembe je treba iskati tako v poslabšanih izvoznih možnostih kot tudi v omejeni kupni moči domačega prebivalstva, ki jo tako rekoč sproti požira inflacija z najbolj izrazitim vplivom na cene hrane in storitev.
Če se povrnemo k izvozu, bomo dognali, da bi letos moral rasti s stopnjo 12 %, a bo v najugodnejšem primeru do konca leta dosegel rast v višini vsega 4 %. Vzrokov nazadujoče rasti izvoza ne bi posebej obravnavali, ker so bolj ali manj znani, poudariti kaže le, da izvoz ne peša le zaradi motenj, kijih na svetovnem trgu povzroča dolgotrajna in čedalje izrazitejša recesija, temveč tudi zavoljo nizke konkurenčnosti naših izvoznikov. Ta se še poslabšuje, ker inflacija in cene na domačem trgu rastejo hitreje kot na svetovnem trgu, kjer so indeksi cen nekaterih osnovnih surovin in repromateriala zaradi šibkega povpraševanja trenutno celo nižji kot so bili pred nekaj meseci.
Gradivu, ki ga je pripravil zvezni izvršni svet za seje omenjenih teles zvezne skupščine, so delegati očitali, da se vse preveč sklicuje na posledice svetovne recesije in da se ne dotika dovolj domačih pomanjkljivosti in napak ter da — kar zadeva ocene za leto 1976 — navaja le, kaj bi bilo treba storiti, namesto da bi predvidevalo konkretne in odločne ukrepe za odpravljanje pomanjkljivosti in izboljšanje sedanjega gospodarskega položaja. Pri tem je med aktualnimi problemi, ki zbujajo največjo skrb, nedvomno ekstezivna rast zaposlovanja. Taje bila precej višja od predvidene (5,4 % namesto 2,4 %), poleg tega pa je le v neznatni meri pripomogla k zvišanju produktivnosti.
Vse kaže, da se bomo tudi prihodnje leto verjetno še bolj kot letos, soočali s protislovnostjo težnje, da bi po eni strani zaposlili čimvečje presežke nezaposlene delovne sile, po drugi strani pa zadostili zahtevam intenzivnega zaposlovanja, to je zvišali produktivnost zaposlenih.
NANDE ŽUŽEK
Uspehi niso uspavali
Na splošno lahko zatrdimo, da je letošnje poslovno leto za gradbeništvo Slovenije do sedaj kar uspešno potekalo, tako je vsaj razvidno iz polletnih bilanc podjetij, ki seštete dajo nekaj zanimivih podatkov. Tako je gradbeništvo doseglo v prvem polletju 8135 milijonov dipar-jev vrednosti celotnega dohodka ali za 69 odstotkov več, kot v prvem polletju lanskega leta. Takšen rezultat je posledica tako povišanih cen v gradbeništvu, kot tudi večjega števila opravljenih delovnih ur in znatno večjega števila zaposlenih (1 2 %). Ti in še drugi podatki, ki pa jih zavoljo pomanjkanja prostora ne omenjamo posebej, na prvi pogled kažejo, da se je gradbeništvo obnašalo zelo stabilizacijsko, saj so vse organizacije združenega dela sprejele svoje programe stabilizacije.
Pogled na stabilizacijske ukrepe pod večjo povečavo pa nam tudi v gradbeništvu odkrije marsikaj slabega, zlasti če upoštevamo, da se v gradbeništvu v najširšem pomenu te besede obnašajo marsikje še vedno
tako, da prav malo skrbijo za zajezitev rasti cen. Ob tem ne smemo pozabiti podatka, da se je število zaposlenih letos povečalo za 12 odstotkov — to je odraz dejanskih prizadevanj, da bi drugače, ne pa z delitvijo dela in specializacijo ter večjo produktivnostjo povečali svoj dohodek.
Prav tako tudi niso povsod stabilizacijski programi, čeprav jih formalno imajo, programi, ki bi stabilizacijsko akcijo v vseh njenih komponentah količinsko ovrednotili in zavezali posamezne dejavnike v OZD za izvedbo akcije same. Tako lahko tudi ugotavljamo, da je stabilizacijska akcija v gradbeništvu široka, malo konkretnih primerov pa lahko navedemo, kje so bili v tej akciji zelo konkretni. Tako, kot so bili na primer v podjetju Slovenija ceste, kjer so močno znižali število nadur, zmanjšali čas, potreben za gradnjo posameznih objektov, povečali ekonomičnost in krepko zmanjšali zaloge. Podobno kot podjetja so se obnašale tudi sindikalne organizacije v OZD in celo občinski
KJE SMO?
Prvi podatki za september letošnjega leta navkljub mnogim, dobro znanim problemom vendarle opozarjajo na določeno izboljšanje dinamike industrijske proizvodnje in tudi cen na notranjem trgu. Če namreč upoštevamo fizični obseg industrijske proizvodnje v Sloveniji, kije v septembru v primerjavi z avgustom letošnjega leta dosegla 10,5 % porast in če vemo, da smo v poprečju letošnjih devet mesecev za 5,9 % presegli lanskoletno proizvodnjo, je to pač dovolj prepričljiv dokaz, da smo dosegli, če že ne presegli predvideno rast industrijske proizvodnje. Ob tem dosežku, ki mu botrujejo zadostna oskrba z domačim reproma-terialom ter še dokaj-primerne zaloge uvoženih surovin, rahel dvig naročil za prodajo blaga na notranjem in zunanjem trgu ter dokaj .boljše razpolaganje z obratnimi sredstvi oziroma krediti, ostaja devetmesečna bilanca industrijske proizvodnje enaka osemmesečni ravni (+ 5,9%), kar pomeni, da je zaustavljeno upadanje proizvodnje v večini industrijskih panog. V primerjavi z avgustom letošnjega leta se je najbolj dvignila proizvodnja v elektroindustriji (za 28 %), gumarski industriji (za 34 %), v tekstilni industriji (za 24 %), v kemični industriji (za
22	%), v proizvodnji premoga pa za
23	%
Fizični obseg notranje trgovine tudi ob koncu tretjega tromesečja vztraja pri zadržanem prometu prodaje blaga na debelo in na drobno. V devetih mesecih je tako zmanjšan obseg prometa (po stalnih cenah) na debelo za 1 % in na drobno Za 3 %. Če pa primerjamo promet trgovine v septembru s tistim v avgustu pa jev trgovini na debelo porasel za 10 %. v trgovini na drobno pa padel za 2 %.
Zunanjetrgovinska bjanca je še vedno v precejšnji pasivi, ker beležimo tudi v septembru zmanjšanje izvoza za 1. %, uvoz pa je porasel za
akcija za hitrejšo gradnjo DRUŽBENIH STANOVANJ V ZASAVJU
Načrtno in smotrno
Prihodnji gospodarski razvoj v Zasavju bo v marsičem odvisen tudi od intenzivnejše gradnje družbenih stanovanj. Teh namreč v vseh zasavskih občinah zelo primanjkuje, najbolj Pa so prizadete delavske družine.
Trboveljska samoupravna inte-tesna skupnost načrtuje v letih 1976 do 1980 dograditev kar 713 novih družbenih in zasebnih stanovanj. To le, v primerjavi s sedanjim obsegom stanovanjske graditve, izreden napredek, saj so doslej v središču revirjev vsako leto izročili namenu največ 80 do 90 novih stanovanj. Na-erti predvidevajo ureditev vrste no-stanovanjskih sosesk. Ker pa gre za nove zazidalne površine, jih bo
treba komunalno urediti in usposobiti za graditev. Prav to pa bi lahko še podražilo stanovanjsko gradnjo, čeprav že zdaj poprečna cena kvadratnega metra stanovanjske površine v solidarnostnih stanovanjih dosega skoraj 7000 din.
Tudi v sosednjih, zlasti litijski in zagorski občini, načrtujejo intenzivno stanovanjsko gradnjo. Vendar pa ne bodo imeli toliko težav s komunalnim opremljanjem in urejanjem novih zazidalnih površin, ker je prostora za blokovno gradnjo vsaj relativno dovolj. V prihodnjih letih pa bo moralo združeno delo po vsej verjetnosti nameniti nekoliko več denarja za odpravo sedanjega stanovanjskega primanjkljaja. Pri tem pa
delovne organizacije ugotavljajo, da bi tudi v Zasavju utegnili zidati nekoliko bolj poceni, če bi gradnja stanovanj hitreje napredovala. Možnosti za to vsekakor so, ker je domača gradbena opera tiva zdaj veliko bolj sodobno opremljena, kot je bila pred leti.
Načrti stanovanjske gradnje v Zasavju v prihodnjem srednjeročnem obdobju sicer temeljijo na ugotovitvah, da bo treba tej problematiki na sploh namenjati veliko več skrbi kot doslej. Združevanje sredstev za te namene pa bo moralo temeljiti na družbenih dogovorih, torej .tudi na doslednem izvajanju že sprejetih sporazumov o cenah gradnje.
sindikalni organi. Le-ti so v posameznih občinah, na primer v Celju in še nekaterih, zelo aktivno spremljali stabilizacijsko akcijo v svojih" podjetjih in tudi posegli tam, kjer je bilo potrebno. Tako so na primer celjski Vodni skupnosti dokazali, da 'je resda dvignila produktivnost kar za 30 odstotkov, kar je fantastično, vendar so si v tem podjetju hkrati dvignili osebni dohodek za 50 odstotkov, kar je seveda tudi fantastično, vendar v negativnem smislu.
Seveda pa gradbena podjetja, če ostanemo za sedaj samo pri nekaterih primerih, ne zmorejo vsega stabilizacijskega bremena nositi sama. Tu bi lahko močno, tako sodijo v gradbeništvu, pomagala zdravstvena služba. Le-ta bi morala pošteno obravnavati bolne delavce, ne pa, da s posebno tehniko dajanja staleža do 30 dni. pa zato večkrat v kratkih preši edkih vali vse breme stroškov boleznin na delovno organizacijo. Pa tudi socialna služba v občinah bi lahko prispevala svoj delež; seveda pa je dogovor na tem področju malce težji, saj gre v večini
primerov za delavce iz drugih republik, ki pogosto samo brzojavno sporoče, da so bolni, ko gredo domov na dopust in si tako le-tega podaljšajo.
Vse te probleme je na svoji zadnji seji obravnaval tudi RO sindikata delavcev v gradbeništvu. V splošnem je stabilizacijske napore ocenil kot ugodne, pri čemer se je seveda tudi dotaknil nekaterih kritičnih točk, večino smo jih omenili, in se zavzel, da bi sindikati na vseh ravneh v prihodnje posvetili stabilizacijski akciji več pozornosti kot pa so je doslej. Republiški odbor pa se bo zavzel za tista območja, kjer se aktivnost sindikalnih organizacij, bodisi "v OZD, posebej pa še občinskih, na tem področju ne čuti preveč. Vsekakor pa je to celovita naloga, saj je povezana tudi z nekaterimi drugimi nalogami, kot so akcija za hitrejše in temeljitejše povezovanje gradbeništva, za njegovo spe-cializacijo in delitev dela. Gre skratka za trajno nalogo, v kateri trenutni rezultati, čeprav še tako ugodni, ne smejo uspavati.
BORIS RUGEU
19%, Ker je bil avgusta za 11 % zmanjšan uvoz, je 19%, povečanje delno opravičilo za veliko zmanjša nje v avgustu (- 28 %>).
Prvič v tem letu cene izkazujejo tendenco omejitve v rasti. Čeprav so v primerjavi z avgustom še narasle, razen v trgovini na debelo, so stopnje povečanja pol manjše. Življenjski stroški kažejo celo padec za 0,5 %, ker so v primerjavi s preteklim mesecem padli izdatki za nabavo hrane za 3,4 %. Poleg tega beležijo tudi rahel padec pri cenah liigienskih potrebščin- Drugih izdatkov, ki obtežujejo družinski proračun, akcija za znižanje Cen ni zajela in so še porasli. Ta ko so se stroški za izdatke šolskih potrebšč in dvignili kar za 27 %, izdatki za razvedrilo in oddih za 5.8 %, stanovanjski stroški za 1,9 %, stanovanjsko opremo za 1,3 %, cene vstopnicam za gledališča so višje za 7,2 %, medtem ko so cene za obisk nogometnih prireditev znižali.
'lako kot v preteklih mesecih so sc osebni dohodki znova povečali tudi v avgustu. Za obračunski mesec julij (izplačano v avgustu) je bil poprečni osebni dohodek 3.583 din na zaposlenega v SR Sloveniji. To pomeni, da se je v sedmih mesecih letos, v primerjavi z istim obdobjem lanskega leta, poprečni osebni dohodek povečal za 27,1 %, v negospodarstvu pa kar za .31,1 %, to je na 4.115 din na zaposlenega. Povečanje v primerjavi s preteklim mesecom je 3,6 % avgustovski presežek nad lanskim julijem pa 24,3 %. Računski odnos med nominalnim osebnim dohodkom in življenjskimi stroški sicer kaže v preteklem mesecu izboljšanje za 1,6 '% vendar je v primerjavi z istim mesecem 1974 realni osebni dohodek nižji kar za 2,5 % v letni primerjavi (julij 1974 julij 1975) pa za 0,5 %. Z vsem tem je mogoče razložiti zmanjšanje kupne moči prebivalstva, nizek trgovinski promet in delno zaustavljanje rasti cen.
Pri vseh teh dejavnikih gospodar skih gibanj moramo omeniti, da se stopnja rasti zaposlenosti v Sloveniji nenehno povečuje. Tako smo v osmih mesecih letos v primerjavi z istim obdobjem lani zaposlili v družbenem sektorju za 5.5 % več ljudi, od tega v gospodarstvu za 5,4 in v negospodarstvu kar za 6,2 % Tako je bilo v avgustu na novo zaposleno 2.500 delavcev, kar pomeni, da smo imeli avgusta že 4,9 % več oseb v delovnem razmerju kot isti mesec lani. Tako je zdaj v Sloveniji zaposlenih že več kot 668.000 delavdev. Navkljub večjemu številu zaposlenih pa je hkrati nekoliko narasla tudi nezaposlenost, saj je konec avgusta iskalo delo 9.653 oseb, v istem mesecu lani pa le 8.461. Razveseljivo pa je dejstvo, da se zmanjšuje število nezaposlenih, ki nimajo kvalifikacije in da se organizacije združenega dela od polletja dalje vse bolj odrekajo dotlej tako priljubljeni politiki kontinuiranega zaposlovanja,
JANEZ KMET
Ni dvoma - živimo v času, ko pišemo stabilizacijo in vse, kar je v tej zvezi, z velikimi črkami: sprejemamo resolucije, organiziramo odbore, sestavljamo programe, kontroliramo uresničevanje in pišemo in govorimo in pišemo — vse o stabilizaciji! Prav zares, mnogo delamo in nekaj celo naredimo, da bi vendarle in kljub vsemu dosegli kakšne uspehe pri stabiliziranju gospodarstva in seveda skladno s tem tudi vsega ostalega! Toda žal - to ni tako enostavno. Med raznimi zoprniki stabilizacije zasledimo tudi tihega in skritega, zato pa tudi toliko bolj nevarnega sovražnika:	administra-
cijo . . .
Govorili, pisali, pridigali, grozili in tudi grmeli smo dosti proti razraščanju administracije — vendar v glavnem zaman. Nemoteno in vztrajno se širi administracija na vseh ravneh, v vseh smereh in na vsa področja. Res je - višje organizirana družba nujno potrebuje več administracije. In, samoupravno organizirana družba je tudi višje organizirana, o tem ni dvoma! Če naj zaobseže samoupravljanje najširši krog ljudi, je treba odločanje, upravljanje in usmerjanje volje tako širokega kroga tudi zajeti, zapisati, posredovati, omogočiti soočenje interesov, usklajevanje potreb, želja in možnosti, zapisati dosežene sporazume in dogovore, voditi o vsem tem evidence in analizirati posledice, oskrbeti financiranje in usklajevanje,— Skratka, s trenutkom, ko smo segli po višji obliki sožitja, potrebujemo tudi primerno administracijo . . .
In tako vidimo danes: vsaka temeljna organizacija združenega dela že stremi po tem, da bi si organizirala celotno in popolno direkcijo, vsaka krajevna skupnost bi najraje postala mala občina, vsaka interesna skupnost bi najraje postavila aparat, ki bi ne delal sramote kakšnemu ministrstvu, občine pa bi potrebovale organizacijo, da bi je bilo dovolj za republiko . . . Vse to seveda v upravičeni in pravični želji, da bi lahko bolje delali, opravili vse naloge, ki jih prednje postavljajo od zgoraj in od spodaj!
Toda — in zdaj pridemo do tistega usodnega „toda“ — vse to se dogaja v času, ko ves svet stoka zaradi posledic gospodarskih težav, ko povsod varčujejo in stiskajo pasove — skratka, ko se vsi obnašajo stabilizacijsko. Tudi pri nas so gospodarske težave — nič manjše kot drugod, včasih so celo hujše! In tudi pri nas si prizadevamo, da bi stabilizirali ne samo gospodarstvo, temveč vse naše življenje, kajti v slabih časih je pač treba varčevati, pa naj to imenujemo tako ali drugače, z imenitnimi tujkami ali navadnimi primerjavami. In prav s tem varčevanjem takšno širjenje administracije ni niti najmanj v skladu! Širjenje administracije je kot nalezljiva bolezen: razširja se od zgoraj navzdol od zveze do krajevne skupnosti — seveda pa tudi v obratni smeri .Vsi želimo sicer najboljše — naredimo pa škodo!
Da škodo! Kajti tako, kot zdaj delamo, ko administracijo samo širimo, ico nastavljamo vedno nove ljudi v pisarnah, ko se medsebojno zasipavamo z gorami papirjev, ko kompliciramo in stopnjujemo vse to nujno zlo, ne le da povzročamo vedno več stroškov, večamo družbeno režijo in odtegujemo ljudi od produktivnega dela — tudi stvari sami, torej boljši organiziranosti našega življenja delamo medvedjo uslugo. Torej - začaran krog?
Rešitev je prav tako preprosta, kot zapletena: rešitev namreč ni v razširjeni, povečani in zakomplicirani administraciji, temveč enostavno v boljši administraciji! Enostavno zato, ker s tem rešimo vse težave: bolje opravljamo delo z manj stroški; zapleteno pa zato, ker je potrebno za boljšo administracijo več znanja, več prizadevanja, več zavesti, predvsem pa spoznanja, da za boljšo administracijo ni potrebnih več administrativnih moči, ampak predvsem boljših, sposobnejših ljudi.
Enostavno ali ne? In vendar: kako težko je in bo doseči, da bi to spoznali in uveljavili tudi v vsakdanjem življenju . ..
25. oktober 1975
stran
ZAPISALI SO V SVOJIH GLASILIH
GLASILO DELOVNE SKUPNOSTI »LUKE - KOPER« KOPER
BOLOVANJA V LETU 1975
V	prvih šestih mesecih letos je bilo v Luki zaradi bolovanja 140.788 ur odsotnosti z dela, v istem obdobju leta 1974 pa 97.460 ur ali 43.328 ur manj. Prav tako so se v tem polletju povečala tudi izplačana nadomestila za bolovanja, ki so znašala 2,018.500 dinarjev, kar je za 1,042.600 din ali 107 % več kot v I. polletju 1974. Glavni razlog za veliko povečanje bolovanj so vsekakor težki delovni pogoji v Luki, kjer se delovni proces odvija na prostem v različnih vremenskih tazmerah. Posledica tega so razna obolenja, med katerimi so najpogostejša prehladna obolenja, revmatična obolenja, ter obolenja kosti in sklepov. Primerov bolovanja zaradi bolezni je tako iz leta v leto več, medtem ko število bolovanj zaradi poškodb pri delu pada. Tako je bilo v I. polletju letos 128.008 ur bolovanja zaradi bolezni in le 9.247 ur zaradi poškodb pri delu.
Največ primerov bolovanja iako zaradi bolezni kot tudi zaradi poškodb pri delu je bilo v pretovorni in skladiščni dejavnosti ter na lesnem skladišču, najbolj pa so se v primerjavi s 1. polletjem 1974 povečala bolovanja v OE Mehanizacija in v Skupnih službah TOZD Operativa. Sicer pa je bilo največ odsotnosti z dela zaradi bolovanja v zimskih mesecih, to je v januarju, februarju in marcu.
Izplačana nadomestila za bolovanja so v I. polletju v poprečju znašala 14,34 din na uro ali 43 % več kot v lanskem I. polletju. To povečanje gre predvsem na račun višje osnove, od katere se obračunavajo bolovanja ter drugačnega načina obračunavanja. Tako smo v letu 1974 obračunavali bolovanje v višini 9-0 % od povprečnega osebnega dohodka, doseženega v letu 1973, letos pa ga obračunavamo v višini 100 % povprečnega OD, doseženega v preteklem letu.
V	L polletju smo tako v tem obdobju dosegli že 75 % izpolnitev
letnega plana. Na podlagi doseženega pa lahko predvidevamo, v kolikor se stanje ne bo izboljšalo, da bomo morali do konca leta izločiti v ta namen še nadaljnja dva milijma novih dinarjev, ki bi ju sicer lahko drugače uporabili.	~ .
MESO
BOMO
IZVAŽALI
V
AMERIKO
Hladilnico, ki je predpogoj za vse, bomo dogradili prihodnje leto. Letno vlagamo v modernizacijo po 200 starih milijonov dinarjev. Odstraniti moramo vsa lesena vrata, stroji morajo biti emajlirani in ne barvani, zidovi „preoblečeni“ s ploščicami do višine dveh metrov in pol, posebej tesnjena oziroma varnostno prirejena kanalizacija. To so pogoji, ki jih moramo zadovoljiti, če hočemo prodreti na zahodno-nemški in čezenj na ameriški trg. Upamo, da se nam bo do konca leta odprl zahodnonemški trg čez naš Yugoexport. Potrebna bo stara milijarda dinarjev, da bomo tovarno povsem modernizirali.
Ta sta izvoz konzerv in polkonzerv. Prvi del tekočega traku že teče, drugi bo stekel vsak čas - do konca leta. (Pasterizirana šunka in plečka v pločevinkah.)
MIZ razen tega izvaža svoj sloviti pršut, čeprav za nizko ceno. Letos je izvozila 30 ton pršutov, največ v Italijo in ZR Nemčijo. In tu je potem še maloobmejni promet, ki sicer ni priznan kot izvoz, pa želimo, da bi posebej forsirali prodajo naših konzerv v sicer odličnih Supermarketih in v Trgovski hiši.
11: MIZ nujno potrebuje človeka, ki bo posebej zadolžen za njen izvoz.
Hladilnica: začetek gradnje 15. oktobra, streha 31. novembra. Dokončni rok za otvoritev je 31. avgust 1976, če bo vse po sreči pa 1. maj. Problem zaklonišča je rešen, kot predpogoj za gradnjo hladilnice.
MIZ vsak dan „obme“ 30 ton mesa, razsekovalnica 300 prašičev. Salamini se dimijo po skrajšanem postopku, zahvaljujoč novim sušilnim in klimatskim napravam, poltrajna konzerva bo šla na trg konecleta.
Mesna industrija ZALOG je ena tistih naših TOZD, ki se kljub navidez nepremagljivim težavam vsake naloge loti z največjo prizadevnostjo, zato zanjo ni skrbi, da bi sc z največjo možno mero ne vključila v izvoz in naša skupna stabilizacijska prizadevanja.
V »TRIMO« TREBNJE ŽE OBRATUJE NOVA TOVARNA FASADNIH IN STREŠNIH PLOŠČ
KORIST ZANJE IN ZA DRUŽBO
V trebanjski industriji montažnih objektov ,,TRIMO“ so pred kratkim odprli novo tovarno za izdelavo fasadnih in strešnih plošč. S tem so dopolnili osnovni proizvodni program, ki zajema gradnjo proizvodnih objektov, skladišč, garaž, trgovin, telovadnic in podobnih objektov. Za zidavo nove tovarne so se v TRIMU odločili zato, ker sedanji domači izdelki ne ustrezajo zahtevam sodobne tehnologije montaže in demon-taže tipskih objektov. Tako kot drugi jugoslovanski graditelji objektov, so morali tudi v TRIMU uvažati gradbene elemente za zapiranje teh objektov. Gre za tako imenovane sendvič plošče za fasadne stene in za strešno krtino. Nove, doma izdelane plošče jim bodo omogočile hitrejšo gradnjo objektov, odpravile pa bodo tudi dosedanje zastoje zaradi nepravočasne dobave teh elementov.
Fasadne in strešne plošče izdelujejo iz dvojne profilirane aluminijaste ali pocinkane — plastificirane jeklene pločevine.
Za termoizolacijo uporabljajo poliuretansko peno, s katero dosežejo izredno izolacijo. Plošča debeline 5 cm ustreza klasičnemu zidu debeline 40 cm. Teža plošče je le 7 do 14 kilogramov na kvadratni meter. Razen za strešno kritino in fasadne stene lahko te plošče uporabljajo tudi za stropove, predelne stene in podobno. V Trimu so še posebej zadovoljni s tehnično izvedbo strešnih plošč, ki ustrezajo predpisom za to zelo zahtevno področje. Doslej namreč na našem tržišču sploh ni bilo tipizirane kritine, ki bi ustrezala predpisanim jugoslovanskim standardom. Ugodno je tudi, da je čas montaže zelo kratek, saj lahko v eni uri zmontirajo tudi 30 do 50 kvadratnih metrov plošč. Strešne plošče so samonosilne in jih lahko uporabljajo tudi za ravne strehe.
V novi tovarni bodo na leto v eni izmeni izdelali 520.000 kvadratnih metrov plošč, in sicer 120.000 kvadratnih metrov fasadnih in 400.000 kvadratnih strešnih plošč debeline 35 do
44 mm. Računajo pa, da bo debelina plošč poprečno večja in da bodo postopoma prešli na delo v dveh izmenah. Tako bo moč na leto izdelati več kot milijon kvadratnih metrov fasadnih in strešnih plošč. Približno polovico te proizvodnje bodo porabili sami pri izgradnji objektov lastne proizvodnje tip TRIMO, preostri del pa bodo prodali drugim kupcem v Jugoslaviji. Ker je TRIMO za zdaj edini proizvajalec teh gradbenih elementov pri nas, računajo, da s prodajo ne bo posebnih težav, zlasti še, ker raziskave tujega tržišča kažejo, da imajo možnosti tudi za izvoz teh plošč.
Nova proizvodnja bo vpliva-
la, da se bo celotni dohodek v TRIMU povečal več kot za enkrat, kar pomeni v prihodnjem letu skupaj že več kot 400 milijonov dinarjev celotnega dohodka. Za občino Trebnje, ki sodi še med manj razvita območja v Sloveniji, je pomembno tudi to, da bodo v novi tovarni v prvi etapi zaposlili kakih 60 novih delavcev, v prihodnjem letu .pa še približno 50 delavcev. Končno pa velja omeniti še to, da TRIMO s proizvodnjo teh plošč prispeva svoj delež tudi k stabilizaciji našega gospodarstva in še posebej k zmanjševanju uvoza, saj teh elementov v prihodnje ne bo treba več uvažati.	R. Š.
GOSPODARJENJE V TRB0VEUSKI CEMENTARNI LETOS IN PRIHODNJE LETO
Načrtujejo nove zmogljivosti
Cementa doma še vedno nimamo dovolj. Za uvoz porabimo precej deviz, to pa je zaradi domačih možnosti za povečanje proizvodnje nesmotrno in prav nič stabilizacijsko. Zato se kolektiv trboveljske Cementarne zavzema, da bi v srednjeročni razvojni načrt naše republike uvrstili gradnjo še ene, velike sodobne peči za izdelovanje cementa.
Sedanja letna proizvodnja v trboveljski Cementarni znaša okoli pol milijona ton tega gradbenega materiala. Letos bodo v Trbovljah proizvedli sicer rckoliko manj cementa, kot so načrtovali, kljub temu pa proizvodnja ne bo manjša od 4 8.000 ton. Ker so prešli na uporabo tekočih goriv, se je že in se še bo kvaliteta tega gradbenega materiala precej izboljšala. Prav tako pa se je že zmanjšala stopnja onesnaženosti ozračja. V Cementarni celo sodijo, da bodo kmalu skoraj povsem odpravili prah, ki je bil doslej velika nadloga, saj je šlo skozi dimnike skoraj 7 ton prahu na dan. Ker bodi kmalu opustili stare peči, ki so zaradi iztrošenosti neekonomične, se kolektiv Cementarne utemeljeno ogreva za postavitev še ene, velike sodobne peči, tako da bi lahko naredili vsako leto okoli milijon ton cementa. Surovin je dovolj, izkušnje tega kolektiva v tej industrijski veji pa so tudi tolikšne, da bo v celoti kos novi naložbi in proizvodnim predvidevanjem. Cementa pri nas res ne bi smeli več uvažati, ker je še vedno dražji kot domači in tudi zato ne, ker imamo dovolj surovin, potrebnih za povečanje proizvodnje. Poraba cementa se bo v slovenskem gospodarstvu še povečala, primanjkljaj pa bo prav tako večji, če ne bi pravočasno dobili novih zmogljivosti. Zato trboveljski cementar-niški kolektiv predlaga, naj bi upoštevali prednosti, ki jih imamo doma in uvrstili v srednjeročni razvojni načrt SR Slovenije v letih 1976. do
1980. tudi podvojitev proizvodnje cementa v Trbovljah. S pripravami pa bi seveda morali začeti že zdaj, saj bi gradnja novih zmogljivosti trajala vsaj dve leti
kranj jzguba zaradi dragih domačih surovin
Delegacija tovarne Sava je na zadnji seji občinske skupščine v Kranju opozorila, daje njihova temeljna organizacija združenega dela „Umetno usnje“ polletno poslovanje zaključila z izgubo in da ima tudi sedaj velike težave. Izguba je nastala predvsem zaradi izredno dragih domačih surovin plastičnih mas, ki so v primerjavi z uvoženimi dražje kar za 50 % in to kljub upoštevanju carinskih in drugih dajatev na uvoženi reprodukcijski material.
Sava je o tem že pred časom obvestila zvezni sekretariat za zunanjo trgovino, narodno banko, zbornične in druge pristojne organe, vendar niso dobili nobenega mnenja o predlaganih ukrepih, niti odgovora. Zato se je članica delegacije na seji obrnila za pomoč pri rešitvi tega vprašanja na občinsko skupščino. Delegati vseh treh zborov občinske skupščine, ki so razpravljali o rezultatih polletnega poslovanja v občini, so sklenili, naj kranjska delegacija v republiški skupščini o tem zastavi delegatsko vprašanje.
vh
PRIHODNJI RAZVOJ IN ORGANIZIRANOST ZDRAVSTVENE SLUŽBE NA OBMOČJU CELJSKE IN RAVENSKE REGIONALNE SKUPNOSTI ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Usklajevati hotenja in dejavnost
Te dni so se v Velenju posvetovali predstavniki Splošne bolnice Celje, Splošne bolnice Slovenj Gradec, Bolnice Topolšica, Savinjsko-šaleškega zdravstvenega doma Velenje ter regionalnih skupnosti zdravstvenega varstva, Celje in Ravne na Koroškem o prihodnjem razvoju in perspektivah Bolnice Topolšica ter o sodelovanju in povezovanju zdravstvene službe na območju regionalnih skupnosti zdravstvenega varstva Celje in Ravne na Koroškem.
Na posvetovanju so ob oceni dosedanjega razvoja zdravstvene službe v obeh regijah predstavili tudi okvirne načrte za razvoj zdravstvene službe v okviru Splošne bolnice Celje, Splošne bolnice Slovenj Gradec in novoustanovljene sestavljene organizacije združenega dela „Zdru-žena Savinjsko-šaleška zdravstvena ustanova Velenje", v okviru katere sta, kot je znano, tudi Savinjsko-ša-leški zdravstveni dom Velenje in Bolnica Topolšica. V Celju želijo v prihodnjih letih v samem mestu osredotočiti vso bolnišnično službo; na eni lokaciji bi radi združili vse
dinamične oddelke in jim zagotovili sodobnejši standard. V Slovenj Gradcu pa so v srednjeročni razvojni načrt vnesli dokončanje obnove internega oddelka, novogradnjo otroškega oddelka ter obnovo kirurškega oddelka. V Velenju pa želijo v okviru tamkajšnjega zdravstvenega doma razviti zlasti še stalno specialistično službo, načrti za prihodnji razvoj Bolnice Topolšica pa so v pripravi.
Udeleženci posvetovanja v Velenju so se najdlje zadržali pri obravnavi trenutnega položaja in prihodnjega razvoja Bolnice Topolšica. Ta nekaj nad 200-članska delovna skupnost je izstopila iz sestava Splošne bolnice Celje, v okviru katere je bila od leta 1970 naprej temeljna organizacija združenega dela in se vključila v novo SOZD „Zdru-žena Savinjsko-šaleška zdravstvena ustanova Velenje." Osnovno vodilo je - kadrovsko okrepiti bolnico Topolšica in jo opremiti s sodobnejšimi napravami, na vsak način pa v prihodnje V večji meri kot doslej izkoristiti naravno bogastvo pokrajine pod Lomom, kjer je Topolšica.
Na posvetovanju je bilo znova izoblikovano stališče, da ob delitvi dela z bolnišnicama v Celju in Slovenj Gradcu oziroma med posameznimi njihovimi oddelki bolnišnica Topolšica zadrži svojo dejavnost oziroma jo še bolj specializira. Takoj pa je treba začeti z ustanavljanjem zdravilišča oziroma oddelka za rehabilitacijo. Seveda pa je prihodnji razvoj bolnice Topolšica odvisen zlasti še od prizadevnosti in vztrajnosti ljudi, ki tam delajo oziroma bodo tam delali.
V Velenju so že povezali osnovno zdravstveno, bolnišnično in lekarniško službo, na takšno povezavo v okviru sestavljenih organizacij združenega .dela pa se pripravljajo tudi v celjski regiji in v občinah koroške regije. Zato bo treba v prihodnje kar najtesneje usklajevati razvojna hotenja in programe ter dejavnosti, da bi ob racionalizaciji in delitvi dela zagotovili višji zdravstveni standard občanov na območju regionalnih skupnosti zdravstvenega varstva Celje in Ravne na Koroškem.
(vš)
Ljubljanska Metalka bo imela v Vižmarjih veliko novo skladišče, eno največjih in obenem najsodobnejših v Sloveniji. Delavci Obnove hite z gradbenimi deli, saj naj bi bilo novo skladišče nared še letos (Foto: A. UL.)
CEUE
Iz čigavega žepa denar za kurjavo?
Osem celjskih krajevnih skupnosti je sprožilo spor za presojo ustavnosti določil dveh odlokov, ki se nanašajo na centralno gretje iz večjih kotlarn in toplarn. Is celjske občinske skupščine je poslal ustavnemu sodišču odgovor, v katerem pojasnjuje in tudi zagovarja vsebino kritiziranih odlokov.
V odgovoru je med drugim rečeno, da je v stanarino vključena le amortizacija za ogrevala in hišne instalacije, brez kotlovnic in kotlov za centralno gretje, ker gresta vzdrževanje in amortizacija kotlovnic in kotlov v breme cene kurjave. Tak predpis je občinska skupščina sprejela na pobudo skupnosti slovenskih občin, tako pa so storile tudi vse druge slovenske občine.
Izvršni svet meni, da bi morala biti stanarina neprimerno višja, če bi vključevala tudi stroške za kotle in kotlovnice, katerih življenjska doba je le okrog deset let, v stanarini
pa je amortizacijska doba izračunana na sto let.
Po mnenju IS je gradnja novih kotlarn zelo pereča, ker jih investitorji gradijo brez vnaprejšnje ugotovitve energetskih potreb celotnega območja; odločilni so le interesi posameznih investitorjev. Tudi tehnična izvedba in lokacija sta bili večkrat problematični, ker ni bilo pooblaščene organizacije, ki bi skrbela za njuno pravilnost.
Dalje je v odgovoru ustavnemu sodišču rečeno, da posamezne kotlarne upravljajo.hišni sveti in da takšno upravljanje povzroča nestrokovno ravnanje z napravami, neredno vzdrževanje, neracionalno trošenje energije in čezmerno onesnaženje okolja.
Vsa ta vprašanja naj bi uredili z odlokom, o karerem bo moralo izreči zadnjo besedo ustavno sodišče.
vh
25. oktober 1975 stran 15
Prva množična TRIM akcija v Cerknem
V nedeljo 19. oktobra je bila v Cerknem prva množična trim akcija »VSI NA KOLO ZA ZDRAVO TELO“ ali jesensko kolesarjenje po dolini Idrijce.
Kljub precej hladnemu in meglenemu jutru se je že precej pred napovedanim časom zbralo na startnem mestu pri spomeniku na trgu veliko kolesarjev. To so bili predvsem mladi, ki so nestrpno čakali, kdaj se bodo lahko podali na pot. Kasneje so se opogumili tudi starejši, ki niso hoteli zaostati za mladimi, čeprav jim je bila tovrstna oblika športne rekreacije še povsem tuja. Med njimi je bilo precej delavcev tovarne ETA, ki so se v skupinah podajali na pot.
Okoli 24 km dolgega jesenskega kolesarjenja iz Cerknega do Travnika in nazaj se je udeležilo 95 kolesarjev. Najstarejša med njimi sta bila Marija Kenda, Id je prišla na Trim akcijo iz 15 km oddaljena Spodnje Idrije ter 45-letni delavec ETE Dun Štremfelj. Več udeležencev pa je bilo mlajših od 10 let.
RENAT ŠKARABOT
Skupina delavcev tovarne elektrotermičnih aparatov ETA pred startom- (Foto: R. Škarabot)
Privlačni pohodi v gore
Tisto, kar jim ni uspelo v vseh zadnjih letih, jim je Šlo „za roko“ pred nedavnim. Prizadevni člani planinskega društva v Škofji Loki, društva z dolgoletno plodno in vsestransko dejavnostjo so želeli pred leti vključiti v svoje vrste čim več delavcev iz domačih delovnih organizacij, toda zanimanja za planinstvo med njimi ni bilo. Pa vendar se je lani in letos vključilo v članstvo PD toliko delavcev, da tolikšnega odziva niso pričakovah niti največji optimisti. Ob novih članih — planincih, ki prihajajo iz vrst loških podjetij, velja posebej omeniti, da jim pri njihovem vključevanju v domače PD pomagajo v največji meri osnovne sindikalne organizacije, ki podpirajo vse akcije množične delavske rekreacije.
Tako že lep čas deluje v organizaciji združenega dela Jelovica planinska sekcija, predvsem pa je razveseljivo, da so se njeni člani takoj po ustanovitvi aktiv-no vključili v delo PD Škofja Loka. Toda, bili bi v zmoti, če bi mislili, da je primer delavcev — planincev Jelovice ostal v mestu pod Lubnikom osamljen. Daleč od tega. Sredi septembra je v organizaciji Škofjeloškega planinskega društva že četrtič zapored odšlo v Julijce kar 85 elanov delovne organizacije Loških tovarn hladilnikov. Med
njimi je bila polovica predstavnic nežnega spola, kar kaže, da za planinstvo v LTH niso navdušeni zgolj moški, marveč njihovi spodbudi sledijo v vedno večjem število tudi delavke, seveda, če ne štejemo zraven tudi družinskih članov.
DRUŽINSKA POT
Najbolj navdušeni planinci LTH so svojo nedavno pot v Julijce, bolje povedano vzpon v Triglavsko pogorje, imenovali kar ,,družinska pot“. Prav zato se je septembrskega pohoda udeležilo osem družin z otroki, starimi manj kot 10 let. Kljub temu so bili malčki sami sposobni prehoditi vso pot, da bi se na vrhu s starši veselili svojega prvega planinskega uspeha.
Prvi dan so udeleženci pohoda, imenovali bi ga lahko kar »sindikalni planinski pohod", prehodih pot od izvira Savice do Komne. Tu je bilo za vse planince iz LTH pripravljeno prenočišče, naslednji dan pa je vztrajne Ločane čakala še pot od koče pri Sedmerih triglavskih jezerih preko Komarče nazaj k Savici. Vodniki PD Škofja Loka so udeležence pohoda po dveh dneh ,,vztrajnega boja“ s strminami, naposled varno pripeljali do zadnje postaje, kjer so s predstavniki podjetja in sindikalne organizacije ocenili pohod.
Predstavnika LTH, predsednik osnovne organizacije sindikata inž. Izidor Štucin in inž. Tone Japelj, sta po končanem družinskem pohodu izrazila svoje veliko zadovoljstvo, da se je vzpona v Triglavsko pogorje udeležilo tako veliko število članov največje loške delovne skupnosti in njihovih svojcev. Najbolj pa je udeležence razveselila novica, da se bo v planinsko sekcijo LTH že v kratkem vključilo še več članov njihove organizacije združenega dela. To v prihodnje ne bo pomembno samo za nadaljnji razvoj množične delavske rekreacije, ampak v veliki meri tudi za uresničevanje koncepta družbene samozaščite in splošnega ljudskega odpora v tem delovnem kolektivu, ki šteje več kot
1000 zaposlenih.
Letošnja akcija verjetno ne bo ostala osamljena. Člani PD Škofja Loka so namreč predstavnikom delovne skupnosti LTH in njene sindikalne organizacije že obljubili, da bodo letos in tudi prihodnje leto pripravili za njihove delavce več organiziranih pohodov, tokrat po Loški planinski poti z željo, da bi poleg Ju lijcev spoznali tudi Škofjeloško hribovje.
V loških delovnih organizacijah so se pri oblikovanju množične rekreacije najbolj ogreli za planinstvo. Prav bi bilo, da bi njihovemu primeru sledili tudi drugod, zlasti tam, kjer za tovrstno obliko obstajajo pogoji in interes zaposlenih.
SINDIKALNO PRVENSTVO KRANJA V KOŠARKI
ZA VEČJO MNOŽIČNOST V PRIHODNJE!
Oktobra je bilo končano letošnje sindikalno prvenstvo Kranja v košarki, ki gaje v sodelovanju s TTKS organizirala športna komisija pri občinskem sindikalnem svetu. Letos je nastopilo 12 moštev, kar pa je ob popularnosti, ki jo zadnja leta uživa košarka v gorenjski metropoli, še vedno premalo. Po sodbi večine nastopajočih je bila organizacija tekmovanja izvrstna, zato je naloga športne komisije pri ObSS, da poskrbi prihodnje leto za š; večjo množičnost na občinskem sindikalnem košarkarskem prvenstvu, ki sicer sodi v okvir rednih letnih športnih iger članov osnovnih organizacij sindikata v kranjski občini.
V	prvi skupini je v odločilni tekmi za 1. mesto ekipa Tekstil-indusa premagala Gorenjski tisk 27:25. Grafiki so morali priznati premoč tudi vrsti UJV, ki je z zmago 33:26 zasedla drugo mesto v tej skupini. Šele v zadnjem srečanju, ki je odločalo o 3. oziroma 4. mestu, je Gorenjskemu tisku uspelo premagati ekipo Planike 27:26.
V	drugi in tretji skupini so bili v zadnjih kolih doseženi tile rezultati: Prosveta: IBI 30:19, Sava : IBI 32:29, Projekt : Prosveta 36:42, Sava : Projekt 25:17, Sava : Prosveta 24:29, IBI : Projekt 32:19, Iskra : Zdravstveni dom 30:12, IKOS : Aerodrom 20:10. Zmagovalec
druge skupine je bila ekipa Prosvete, v tretji skupini pa je prvo mesto osvojila ekipa Iskre.
Na finalnem turnirju v telovadnici osnovne šole Simona Jenka, kjer so nastopili zmagovalci posameznih skupin (Teksil-indus, Prosveta in Iskra), je naslov letošnjega prvaka Kranja prepričljivo osvojilo moštvo
Iskre. Najprej je premagalo ekipo Teksilindusa 41:29, potem pa v odločilnem srečanju Prosveto 42:23. V tekmi za drugo mesto je Prosveta premagala Tekstilindus 35:29. Zanimiveje, da ekipa Iskre tudi v predtekmovanju ni izgubila tekme, čeprav je bila skupina, v kateri je nastopila, precej izenačena in so Šele izkušnje, redna vadba, predvsem pa izredna borbenost, prinesli zmagovalcem lovoriko sindikalnega košarkarskega prvaka Kranja za leto 1975. Seveda pa velja kljub zasluženi zmagi Iskre pohvaliti tudi vse ostale sodelujoče ekipe. Posebno še, ker so se borile do zadnjih moči, kar kažejo tudi tesni izidi na večini tekem, ko je vprašanje zmagovalcev viselo v zraku do zadnjih sekund srečanja.
Letošnje sindikalno prvenstvo Kranja v košarki je sicer doseglo svoj namen, vendar z udeležbo ne moremo biti zadovoljni. Le 12 sodelujočih ekip je dokaz da bodo morali odgovorni za šport in rekreacijo v delovnih kolektivih poskrbeti drugo leto za bolj množično udeležbo, kakor je bila letos. Čeprav so nekatere panoge na sindikalnih letnih športnih igrah v Kranju privabile, posebno letošnje leto, rekordno število nastopajočih (kegljanje, mali nogomet itd.), bi kazalo posvetiti več skrbi tudi panogam (kot je to najbolj zgovoren primer s košarko), za katere ni večjega zanimanja. In to kljub prizadevanjem organizatorjev pri športni komisiji ObSS, da bi v vseh panogah na letnih sindikalnih športnih igrah nastopilo kar največ članov vseh delovnih skupnosti v kranjski občini. Upajmo, da se jim bo drugo leto ta želja izpolnila.
-iv
Hitropotezno sindikalno šahovsko prvenstvo v celoti uspelo
Zveza sindikatov Slovenije in Šahovska zveza Slovenije sta 0rganizirala VI. sindikalno hi-tropotezno šahovsko prvenstvo Posameznic in posameznikov za leto 1975, kije bilo 18. in 19. °ktobra 1975 v Rogaški Slatini. Na tem prvenstvu je nastopilo 123 šahistov in 6 šahistk. Naslova prvakov Slovenije sta v skupini kategornikov in kate-gornic osvojila Rudi OSTERMAN iz novomeške Krke in Francka PETEK, profesorica L gimnazije iz Ljubljane.
Rezultati kategornikov:
1. Rudi Osterman (Krka, N. mesto) 8,5, 2. Pešec (ZTP, Celje) 7,5, 3. Peter Kranjc (SPZ, Maribor) 7,5, 4. Bervar (O. S., Vrunč Franjo, Hudinja) 7,5, 5. Jazbec (TE Trbovlje) 6, 6. Štrucl (TAM Maribor) 6, 7.
Slak (RTV, Ljubljjana) 5,5, 8. Zvonko Draksler (IS SRS) 5 itd.
Zmagovalci tolažilnih skupin: v II. Vavpetič 9, v III. Zorko 6, v IV. Hribar 8, v V. Miloševič 8, v VI. Dular 9, v VIL Prosen 8,5, v VIII. Marko 7.
V skupinah brezkategornikov sta zmagala: v IX. J. Pešec z 8 točkami in v X. Jože Prikeržnik (RS ZSS) z 9,5 točke.
Slovenska prvakinja brezka-tegornic za 1. 1975 je postala Čičkova s 6 točkami iz kranjske Iskre, tretje mesto pa je osvojila Marjanca Rožej iz RS ZSS. Vsi udeleženci so dobili spominska darila, pokala pa sta darovala RepubUški svet Zveze sindikatov Slovenije^ Zdravi-lišče in Steklarna Rogaška Slatina.
J. P.
ŠPORTNA REKREACIJA V DELOVNIH KOLEKTIVIH - POTREBA IN STVARNOST
Organizacija programiranih, zdravstveno-preventivnih odmorov
O pomenu in vlogi zdravstveno-preventivnih in programiranih rekreativnih odmorov smo bistvene misU že zapisali, danes pa bi nekaj več spregovorih o delu na tem ožjem področju v neposredni praksi.
Na osnovi predhodno zbranih podatkov in informacij o zdravstvenem stanju posameznih delavcev ter na predlog zdravstvene in socialne službe osnujemo posamezne skupine. Celotni program dela se odvija izven delovnega okolja in največkrat tudi izven kraja, kjer je delovna organizacija. Izbira kraja za imenovani odmor je seveda pomembna. Upoštevati moramo vrsto bioklimatskih činiteljev, kot so denimo število sončnih dni v posameznih krajih, temperaturne spremembe, vlažnost zraka, gibanje zraka, čistost ozračja in okolja, vpliv gozdnih in zelenih površin, hribovitih predelov, morja itd. Obenem s tem pa naj bi bili v kraju, ki ga izberemo, na voljo tudi športno-rekreacijski objekti, kajti vadba na teh objektih v bistvu predstavlja vsebino našega dela.
Takih krajev s primernimi pogoji je v Sloveniji veliko (Portorož, Bled, Bohinj, Kranjska gora, Jezersko, Šmarješke toplice, Slatina Radenci itd), le da povsod niso izpolnjeni drugi potrebni pogoji.
Veliko pozornost so temu problemu posvetih v znanem športno-rekreacijskem centru v Plavi laguni, kamor redno prihajajo skupine delavcev iz posameznih delovnih kolektivov sosednje Hrvaške, v zadnjem času pa tudi iz Slovenije.
Po prihodu take skupine ljudi, ki jih je delovna organizacija napotila na omenjeni aktivni odmor, sledi najprej testiranje, oziroma ugotavljanje zdravstvenega stanja in funkcionalnih sposobnosti. Na osnovi teh podatkov in informacij vsakega posameznega delavca uvrstimo v določeno skupino, ki jo vodijo strokovnjaki. Čeprav stremimo za tem, da osnujemo kar se da homogene skupine, vendarle vso pozornost posvetimo posameznikom, ki imajo lahko povsem individualni program.
V sedanji praksi običajno organizirano delo v štirih skupinah, ki imajo lahko določeno število podskupin, le te pa se med seboj razhkujejo.
Prvo skupino naprimer sestavljajo delavci, ki kažejo vidne znake izčrpanosti, s pi etežno organskimi in telesnim, težavami kot posledice težkega fizičnega dela.
V	drugo skupino uvrstimo delavce, ki kažejo znake psihične izčrpanosti. To skupino lahko znotraj razdelimo v dve podskupini, tako da delavci v starosti do 40 let predstavljajo eno skupino, delavci nad 40 let pa drugo.
V	tretji skupini so posamezniki s prekomerno telesno težo, ki negativno vpliva na človekovo delovno sposobnost.
V	četrto skupino pa vključimo delavce v starosti od 55 do 70 leta starosti, kjer najdejo svoje mesto tudi upokojenci.
Aktivni odmor traja navadno 10 do 20 dni. Program, ki ga pripravi organizator rekreacije, vsebuje običajno 2 uri aktivnosti dopoldan in 2 popoldan, v delo pa vključujemo tudi različne fizioterapevtske metode (ročna in podvodna masaža, savna, elektromasaža itd.).
V	programu aktivnosti moramo predvideti tudi stopnjo intenzivnosti vadbe, oziroma doziranje. Pri tem si pomagamo z razvrstitvijo posameznih panog v skupine, kjer je rekreacijska aktivnost lahko izražena z močno, srednjo in lahko intenzivnostjo. V skupino z večjo in srednjo intenzivnostjo spadajo na primer tek in hitra hoja v prirodi, aktivnosti na stezi za TRIM, kolesarjenje, planinarjenje, plavanje in aktivnosti na vodi, smučanje, tenis, športne igre, vadba v TRIM kabinetu itd. V skupino z manjšo intenzivnostjo pa spadajo streljanje, viseče kegljanje, mali golf, bahnanje, pikado itd.
Po zaključenem aktivnem odmoru ponovno sledi ugotavljanje in preverjanje učinka omenjenega odmora, kjer posebej ugotavljamo izboljšanje funkcionalnih sposobnosti, ne samo mišičnega sistema, pač pa vseh sistemov, oziroma organizma kot celote. Dalje ugotavljamo vpliv aktivnosti na telesno težo udeležencev, vpliv na popuščanje živčne napetosti ter vpliv na zdravstveno stanje v celoti.
Menimo, da bi v skladu s sodobnimi razvojnimi tokovi naših delovnih organizacij morali posvetiti tem odmorom v prihodnje
več pozornosti.	, .
HERMAN BERČIČ
podobe
našega
časa
- Si bral?
— Kaj če sem bral?
— O težavah, v katere je zašlo mariborsko mednarodno letališče v izgradnji. ITD je slovenski javnosti z natančnimi podatki o nepokriti investiciji predstavil ta bodoči objekt v luči, ki ni posebno ugajala tako njegovim zagovornikom kakor tudi pobudnikom za milijonsko naložbo.
čunov, torej ne bo poroke. Pa so se v Mariboru kaj vprašali, kdo je kriv za prekoračitev stroškov?
— Seveda so se! Stara pesem: grajali so neresno in premalo strokovno projektiranje, združili finančno konstrukcijo mariborskega letališča z nekaterimi drugimi prejšnjimi naložbami v Mariboru, za katere so praviloma v začetku navajali veliko manjše vsote denarja, kot pa je stala končna naložba- Slišati pa je bilo tudi glasove, naj bi projektanta poklicali na zagovor.
— Jasno, projektanta! Pa stresajo jezo in slabo vest
na račun tistih, za katere razvoj moramo poslej bolj skrbeti — na račun Brkinov, Kozjanskega, Suhe krajine in še marsikaterega slovenskega kraja.
— Kaj misliš, ali je s tem bitka pri kraju? Ali pa ima morda ta ali oni še kaj streliva.
— Ima, kako ne! V zvezi z razpravami, ali je mariborsko letališče nepokrita investicija ali ne, je objavil tednik „7 dni“ risano šalo. Nad ljubljanskim gradbiščem ,,Bavarski dvor“ visi transparent „Pozdravljeni v mestu pokritih investicij1'.
UVOŽENI MILIJONI NA SMETIŠČIH...
— Slišal sem nekaj o tem, a bral nisem. In kaj se je zgodilo?
— V Mariboru so takoj začeli sejati. IS občinske skupščine Maribor je sporočil javnosti, da vse skrbi usoda mariborskega letališča, da se vsi zavedajo odgovornosti ob tej naložbi, da pa bi morebitna ustavitev gradnje pomenila veliko gospodarsko škodo. Mariborski IS je tudi podprl zahteve, naj bi del dinarskega primanjkljaja, in to 67.976.000 din, prevzela na svoja pleča Slovenija, z dodatnimi 10 milijoni posojila pa naj bi sodelovala pri kritju primanjkljaja Ljubljanska banka.
— Pa bo kaj kruha iz te moke?
— To se še ne ve. Predsedstvo gospodarske zbornice Slovenije je zavrnilo zadolžitev, ki ji jo je določil republiški komite za promet in zveze, naj bo nosilec nadaljnjih akcij pri gradnji mariborskega letališča ter problematike letalske infrastrukture sploh. Predsedstvo zbornice sicer podpira izdelavo programa razvoja letalske infrastrukture v SRS in SFRJ ter podpira gospodarstvo, če se le-to samoupravno dogovori, da bo letališče financiralo - če torej ugotovi, da ga potrebuje. Nosilec akcije naj bo tisti, ki jo je začel, oziroma tisti, ki bo dal denar, pravijo na zbornici.
- Kaj pa pravijo na Brniku. Ali se bo mariborsko letališče vključilo v enoten političen in gospodarski koncept razvoja slovenskih letališč, ali pa bo delovalo kot samostojna organizacija?
— Direktor ljubljanskega letališča je novinarjem rekel, da odgovora na vprašanje, ali bo mariborsko letališče delovalo samostojno ali pa se bo pridružilo letališču Ljubljana—Pula, ne more dati, dokler ne bosta rešeni dve osnovni vprašanji: kdo vse bo investiral v mariborsko letališče in kdo bo investicije v takem okviru pokrival ter kdo. bo pokrival obratne stroške, ki bodo nastali, ko bo letališče izročeno prometu. Šele ko bomo dobili zadovoljiv odgovor na ta vprašanja, lahko stečejo uspešnejši pogovori o morebitni združitvi naših letaliških podjetij ali kakršnikoli drugi pogovori o sodelovanju.
— Dokler ne bo čistih ra-
samo na projektanta ali še na koga?
— Na Ljubljano tudi! Novinar se je v prilogi Večera „7 dni11 v zvezi s pisanjem „o nepotrebnosti11 letališča v Mariboru strašansko razjezil, ker so morali profesorji mariborske univerze iskati možnosti za habilitacijo širom po Evropi, češ da jim je v Ljubljani ni uspelo najti. Sprašuje se tudi, ali moramo govoriti o načelu poti cen-trizma, če že toliko časa odlašamo z gradnjo ceste Šentilj—Hoče, češ da primanjkuje denarja, hkrati pa nemoteno tečejo dela na avtocesti Vrhnika—Ljubljana. Ali pa, če gradi RTV Ljubljana razkošno in predimenzionirano palačo, v Maribom pa že dvajset let čakajo na — vsaj primerno — radijsko hišo. Moti ga tudi, če govorijo in pišejo, da potrebuje Ljubljana nov velik avditorij (za zborovanja in kongrese) na Trgu revolucije — poleg dvorane Tivoli, Gospodarskega razstavišča, unionske dvorane, športne dvorane Kodeljevo itd., v Mariboru pa je ena sama večnamenska dvorana za zdaj le na papirju. Jezi se tudi na gradnjo super razkošnih vrtcev, kot je to primer za Bežigradom v Ljubljani, drugje pa da ni dovolj denarja niti za skromne montažne varstvene zgradbe.
- Saj res, kaj pa ITD? So kar tiho? ■
— Kaj še! Možakarju so odločno povedali, da poli-cent rižem prav gotovo ni poliaerodromstvo; in letališče prav gotovo ni spričevalo, s katerim bi se Maribor lahko predstavil kot regionalno središče. To spričevalo si Maribor kuje kje drugje: z univerzo, z živahnim kulturnim življenjem, z zdravim gospodarskim potencialom, ki bo pritegnil severni del Slovenije, in še z marsičem drugim, koristnim. VSE TO PA V SODELOVANJU Z VSO SLOVENIJO, NE PA - KAKOR SI OČITNO PREDSTAVLJA PISEC ČLANKA V PRILOGI ..VEČERA11 - SLOVENIJI V BRK. Kajti, če bo letališče v Slivnici še ena taka investicija, ki nam bo zaradi častihlepja in pre-negljenosti prinašala namesto dobička izgubo, potem bo šla ta izguba ne samo na račun tistih, ki jih avtor članka šteje med privilegirane in bogate, marveč tudi
— Tale „7 dni11 pa ni od muh. Kaj pa ..Večer11?
— „Večer“ je bolj suhoparen. O letališčih je nazadnje pisal 8. oktobra. Objavil je vest, da bodo prihodnje leto začeli graditi letališče v Osijeku. Najprej bodo zgra-dili 1200 metrov steze, na kateri bodo lahko pristajala letala za 60 potnikov, v drugi etapi pa bodo podaljšah stezo na 2500 metrov za večja letala. Prva manjša letala bodo pristala že leto po začetku gradnje. Denar za letališče pa da bodo prispevali slavonskobaranjsko gospodarstvo - občine tega območja in zvezna uprava civilnega letalstva.
VINKO BLATNIK
Na stotisoče steklenic leži ob na-ah cestah; smetnjaki so polni najrazličnejših ostankov in embalaže, gozdove kazijo odvržene konzerve, plastične vrečke in papir; stari časopisi se kopičijo na najbolj neprimernih krajih - skratka smetišča in še kraji, ki ne bi smeli biti smetišča - vse to je prepolno ostankov in odpadkov, ki so pred uporabo veljali mnogo denarja, zelo mnogo denarja in tudi deviz . . .
Ker smo po naključju začeli s steklenicami, tudi nadaljujmo z njimi, saj si brez njih normalnega življenja ne moremo več misliti. Kaj vse danes prodajamo v steklenicah — steklenih in plastenkah - je nemogoče našteti. Toda dejstvo, da vsa ta embalaža ne bremeni s svojo ceno samo končne cene proizvoda, ampak občutno obremenjuje tudi ves aparat za vzdrževanje snage, moramo nujno upoštevati ob sodobni organiziranosti naše potrošnje. Steklenice, v katerih prodajamo alkoholne in brezalkoholne pijače, čistila, kozmetiko in druge proizvode vsakdanje porabe, pomenijo ogromna sredstva, v veliki meri kapital, za katerega smo morali odšteti tudi mnogo deviz. Že za proizvodnjo navadnega stekla moramo uvažati precejšen del surovin, da ne govorimo o tistih steklenicah, ki jih v celoti uvažamo. Tudi za plastenke in drugo embalažo iz plastičnih mas moramo večji del surovin uvažati, tako da pomeni ta poraba močan odtok deviz.
In kaj počnemo s temi najrazličnejšimi steklenicami in posodami potem, ko smo vsebino porabili? Največkrat najdejo pot na smetišča ali pa na kraje, kjer bi smeti ne smeli odlagati, pa jih vseeno odlagamo. Razmeroma majhen odstotek - po poprečnih ocenah strokovnjakov niti 30 % - takšne embalaže vračamo proizvajalcu, ki jo nato ponovno napolni in tako obnovi njeno vrednost. Ko pa pomislimo, da predstavlja takšna embalaža samo v eni naših pivovarn vrednost do treh starih milijard, potem si lahko le v zelo nejasnih obrisih predstavljamo, koliko denarja tiči v embalaži vse naše industrije pijač in kozmetike, čistil in hranil itd., itd.
Steklenico piva, ki ga kupimo, bremeni embalaža z blizu 5 % vrednosti, kljub temu, da vrnemo steklenico. Toliko sc namreč embalaže pri prometu razbije, porazgubi in drugače uniči. Toda pri steklenički kolonjske vode ali pri tubi zobne kreme ali pri zavitku pralnega praška - tam dosegajo stroški embalaže tudi 20 % in več vrednosti proizvoda. Tudi papir, kartoni in podobna embalaža namreč zelo mnogo veljajo in zahtevajo razmeroma ogromne stroške - posebno v zadnjem času, ko so se cene papirju in vsem tovrstnim izdelkom zelo dvignile! Prav na tem področju ugotavljamo podražitve za 50 in celo za 70 % - in če je udeležena embalaža v vrednosti proizvoda z 20 %, pomeni 50-odstotno zvišanje že tudi povečanje cene končnega izdelka za 10 %.
Udobnost pri nakupovanju - ko jemljemo svoj nakup, s police že pripravljen, zavit in oLusno serviran, ko izbiramo med izdelki po privlačnosti njihove embalaže in ko se nam ni treba ukvarjati s skrbjo, kako bomo vrnili steklenico ali posodo trgovcu - vse to zahteva svoj davek v gotovini! Vse to pomeni dejansko povečanje cene in zato tudi ni čudno, da naši trgovci pogosto zagovarjajo razmeroma višje cene v samopostrežnicah, kjer bi morale biti pravzaprav vse stvari cenejše, prav s stroški embaliranja.
Vse to je res — in celo zelo bridko res - vendar mimo tega danes ne moremo več. Dejstvo, da kupujemo veliko večino izdelkov zaradi embalaže za 5 do 30 % draže, kot bi jih sicer, je nujnost našega časa in s tem se moramo sprijazniti! Zakaj potem sploh govorimo o tem problemu?
Tu sc seveda moramo ustaviti: ali res ne moremo ničesar narediti?
Bilo bi skrajno nesmiselno nasprotovati sodobnemu načinu prodaje. Zato pa moramo ob razvoju prodaje ujeti korak tudi pri ponovnem ovrednotenju te odpadne embalaže.
Morda bi lahko začeli z zbiranjem starega papirja, ki pomeni tudi po količini in vrednosti zelo veliko postavko — čeprav ne največjo! Po zbranih podatkih bi v Jugoslaviji
letno potrebovali več kot 300.000 ton starega papirja - zbrati pa ga uspemo komaj dobro polovico. To pa pomeni, da gredo še vedno ogromne količine dragocene surovine v izgubo, da moramo zato ali uvažati star papir ali sekati gozdove! Ker moramo tudi celulozo za proizvodnjo papirja uvažati, je jasno, koliko deviz samo s papirjem mečemo na smetišče!
Če nadaljujemo s stekleno embalažo, prav tako pridemo do presenetljivih številk. Res je, da vračamo stekleno embalažo pri nas za večino brezalkoholnih pijač, za pivo in delno tudi vino. Tukaj je trgovina še nekako pristala na zbiranje steklenic. Za obširnejše zbiranje steklenic od žganih pijač in drugih izdelkov pa jo je težko pripraviti, češ da bi ji to povzročilo preveč dela, komplikacij, zastojev itd., itd. Morda je to res — toda milijonske vrednosti, ki ležijo v teh steklenicah in ki jih v najboljšem primeru lahko aktiviramo kot zdrobljeno steklo -bi ob smotrni organizaciji vendarle lahko našle pot nazaj v proizvodnjo.
Podobno velja za mnoge druge vrste embalaže! Zakaj se ne preusmerimo na obsežnejšo porabo kontejnerjev in kontejnerske tehnike, ki prinaša tudi velike prihranke pri embalaži - predvsem pri tisti najdražji embalaži iz lesa in podobnih dragocenih materialov?
Celo pri kozmetiki bi lahko našli možnosti za vračanje embalaže v proizvodni proces: za različne steklenice in stekleničke, tube in drugo embalažo ter opremo bi bilo možno poiskati načine zbiranja in predelave, če že ne ponovne uporabe itd., itd. ...
Predaleč bi vodilo, če bi hoteli tako obdelati vsa področja ponovne uporabe embalaže ali materiala, iz katere je narejena. Opozoriti smo hoteli le na to, da bi se veljalo zamisliti nad tem, koliko milijard brezskrbno mečemo na smetišča. Živimo, kot da bi bili najbogatejši. Ali bolje: bogatejši od najbogatejSh. Kajti, prav najbogatejši znajo še kako dobro ponovno uporabiti odpadle surovine . .1,.
Ženske so pri delu vse bolj enakopravne, saj izrazito moških poklicev skorajda ni več. Tudi delo za kovinsko-obdelovalnimi stroji je že nekaj časa tudi žensko. Pod pritiskom potreb? Morda. Je pa vsako leto več deklet, ki se odločajo za ta poklic in se zanj tudi šolajo na poklicnih in srednjih šolah. — Foto: A. Agnič
DELAVSKA
ENOTNOST
Glasilo ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE, izdaja CZP Delavska enotnost v Ljubljani. Ust je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Ureja ga uredniški odbor. Direktor in glavni urednik VOJKO ČERNELČ, odgovorni urednik BOJAN SAMARIN. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313 VI, telefon uredništva 316-072, 323-554, 316-695 in 310-033. Naročninski oddelek — komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, telefon 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-601-11807, devizni račun pri Ljubljanski banki št. 501-620-7-12X100. Posamezna številka stane 3,00 din. Naročnina je četrtletna 37,50 din — polletna 75,00 din — in letna 150,00 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tiska CZP »Ljudska pravica«, Ljubljana.