GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 9/899,8.2 LJUBLJANA 1999 Etnolog Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Letnik 9 (60), leto 1999, št. 2 ISSN 03540316 UDK39(497.4)(05)-163.6+=111U=133.1 Etnolog, 1(1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, 1(1948), 1948 - XXXI V( 198 8-90), 1991. Od leta 1926 do leta 1999 je izšlo 60 letnikov glasnika Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. From 1926 to 1999 60 volumes of the bulletin the Slovene Ethnographic Museum have been published. ISSN 0354-0316 TJDK 39(497.4)(05)= 163.6+=111U= 133.1 ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat do dvakrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published annually or semiannualy by the Slovene Ethnographic Museum. Urednici / Editors in Chief: dr. Nena Židov, Bojana Rogelj Škafar Uredniški odbor / Editorial Board: dr. Zmago Smitek (Ljubljana), dr. Mojca Ravnik (Ljubljana), mag. Inja Smerdel (Ljubljana), Aleš Gaenik (Ptuj). Naročila in pojasnila na naslov/ Information and Subscriptions: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana, Slovenija. tel: 386 61/130 62 60 241 fax: 386 61/132 53 77 E-mail; bojana. rogelj @etno-muzej .si nevenka .zidov @ etno-muzej. si GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAF SKECA MUZEJA BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 9/1999, St 2 LJUBLJANA 1999 i Revija je indeksirana v podatkovni zbirki Institute de T information scientifique et technique pod šifro COTE IMST 25965 in v AnÜiropologieal Index Online (Anthropological Index of the Royal Anthropological Institute). Redakcija te številke je bila končana oktobra 1999. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis Člankov je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Cena te številke je 2500 tolarjev. V ceno je vključen DÜV. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. VSEBINA CONTENTS RAZPRAVE Mika Omerzel Terlep Arheoetnomuzikologija. Paleolitska umetnost in filozofija prvega zvoka JANUSOV RAZDELEK Veronica Aplenc The history and current standing of American folklore. From the search for the origins of a nation to the deconstruction of the field GRADIVO Tita Porenta Dobro orodje je pol dela. Predstavitev zbirke čevljarskega orodja v Tržiškem muzeju Vladimir Vhmak Tehniški muzej Slovenije, tehniški muzeji v Sloveniji in etnološki zorni kot predstavitve tehniške dediščine v Tehniškem muzeju Slovenije ________________________________5 STUDIES Archaeoetlino musicology. Paleolithic art and philosophy of first sound JANUS' DEPARTMENT Zgodovinski razvoj in sedanjost ameriške etnologije. Od iskanja narodnih prvin 41 do dekonstrukcije discipline ARTICLES Proper tools, proper work-presentation of the collection of shoemaker's tools 63 in the Tržič Museum The Technical Museum of Slovenia, technical museums in Slovenia and the ethnological perspective of the presentation of the technical heritage in the Technical museum 85 of Slovenia ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS NET NET kjaSmerdel Mi in drugI 107 We and the others Tanja Roženbergar Šega Kustos etnolog - kronist mesta 119 A curator-ethnologist as a town's chronicler Bojana Roceu Škafar Vloga muzejskih knjižnic pri izmenjavi informacij med evropskimi etnografskimi in socialnozgodovinskimi muzeji 126 Tile role of museum libraries in the exchange of information between European ethnographic and social history museums Irena Keršič Razvojna strategija zbirk Slovenskega etnografskega muzeja 122 A development strategy for the collections of the Slovene Ethnographic Museum Tanja Tomažič Sodobni plakati kot etnološki vir. O zbirki plakatov v Slovenskem etnografskem muzeju 134 Contemporary posters as an ethnological source. On the collection of posters in the Slovene Ethnographic Museum Nina ZdraviC Polič Komunikacija skozi kulture. Razstave v Slovenskem etnografskem muzeju in njihova vloga pri izmenjavi informacij 141 Intercultural communication. Exhibitions in the Slovene Ethnographic Museum and their role in the exchange of information Taja Cepič Varovanje premične industrijske dediščine v naslednjem tisočletju - slovenski primer 146 The protection of the industrial heritage in the next millennium The Slovene example RAZSTAVE, DELAVNICE Andrej Dular "Jungerski šomošter" iz Tržiča 151 EXHIBITIONS, WORKSHOPS A master shoemaker and technical teacher from Tržič NOVE PRIDOBITVE Barbara Snsič Novo v fototeki Slovenskega etnografskega muzeja 153 NEW ACQUISITIONS Acquisitions of the picture library of the Slovene Ethnographic Museum Alenka Simikič "Mašinca za koruzo sjat" POROČILA Inja Smerdel Poročilo o delu Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1998 171 Maize sower REPORTS Report on the activities of the Slovene Ethnographic Museum 177 in 1998 Poročilo o delu Slovenskega etnografskega muzeja od januarja do julija 1999 188 Report on the activities of the Slovene Ethnographic Museum from January to July 1999 JUBILEJI Irena Keršič Ob življenjskem jubileju prof. dr. Vilka Novaka GORAZD MaKAROVIČ Oj lepa moja Rezija. 80 let Milka Matičetovega Tanja Tomažič Dr. Boris Kuhar -na srečni številki 70 ANNIVERSARIES 207 Dr. Vilko Novak's birthday Oh my beautiful Resia. 210 Milko Maticetov's 80th birthday Dr. Boris Kuhar and his 213 happy 70"' birthday V SPOMIN Tone Petek Ob stoti obletnici rojstva Franja Basa 216 EVMEMORIAM The 1001'1 anniversary of the birtli of Franjo Baš OBWSTILA CURRENT INFORMATION 7. kongres SIEF-a leta 2001 v Budimpešti - prvo obvestilo 221 KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS Zmago Šmitek, Kristalna gora (M. Mencej) (225), Breda Cebulj Sajko, kseljenstvo (D. HRIBAR) (227), Cultural Processes and transformations of the Central and Easteren European Post-Communist Con tries (N. Vrečer) (230) BIBLIOGRAFIJE Bibliografija delavcev Slovenskega etnografskega muzeja za leto 1998 233 BIBLIOGRAPHIES Bibliographies of the Slovene Ethnographic Museum's staff in 1998 NAVODILA AVTORJEM 245 INSTRUCTIONS FOR THE AUTHORS SODELAVCI 24.6 CONTRIBUTORS RAZPRAVE STUDIES .9 Mira Omehzel Terlep Arheoetnomuzikologija. Paleolitska Archaeoethnomusicology. umetnost in filozofija prvega zvoka Paleolithic art and philosophy of first sound to ARHEOETNOMUZIKOLOGIJA Paleolitska umetnost in filozofija prvega zvoka Mira 0 merz el Terlep 11 IZVLEČEK Zničemer ne moremo Jasno dokazovati prač/o-cekove nematerialne oziroma duhovne kulture. Ostajajo le bolj ali manj sprejemljive razlage in domneve, ki temeljijo na materialnih ostankih teh oddaljenih kultur, tudi glasbil, terdosedanjih athe-olaskih najdb. Le razmišljamo lahko o nevidnem svetu zvoka, o začetkih zvočne ustvarjalnosti in načini/) tonske produkcije, o zvočnih prip/riva/t, o namenskosti in vzgibih za tonsko ustvarjanje, o stopnjah zavesnfosilnega človeka iti rabe zvočnega jezika ter znanja, o načinilt razmišljatija in razumevanja pojavnega sneta ter iz lega izhajajočih kulturno-fi.lozqfsk.ih in religioznih predstavah. Navkljub skepticizmu arheologov o smiselnosti tovrstnega, razglabljanja ostaja razmišljanje o duhovni kuburinajoddaljenejše človekove preteklosti mikavno tudi za sodobno znanstveno misel. ABSTRACT There is no clear evidence of prehistoric man s f/nmaterialoJspiriiualculii.ue.Allwehavearcmore or less acceptable interpretations and'assumptions, based on the material remains of these remote culnues, iricludmgm.usicalinstrumerU.s, andonpast archaeologicalfinds. We can only reflect on ike invisible world of sound, on die beginnings of sound-related creativeness and on the ways tones were produced, on soundproducing objects, on the purposes and monies for creating sound, on the levels- of consciousness of fossil man, on the use of sound language, on his knowledge, ways of thinking and understanding of the phenomenal world, and on the cultural, philosophical and religious ideas which derived from them. Though archaeologists are sceptic whether such reflections ate sensible at all to contemplate the spiritual atlnue of the most remote past of"mankind'remains enticing to modern scientific, thought. 4j*lieoctiiomu*ilcologija Arheomuzikologija ali glasbena arheologija naj bi bila veda, Id preučuje arheološke vire in načine ustvarjanja zvokov v preteklih družbah z muzikološkimL arheološkimi, zgodovinskimi in tudi drugimi metodami znanstvenih disciplin. Glasbo - predvsem materialne preostanke glasbenega ustvarjanja, to je glasbil - prazgodovin škili obdobij razpoznava tudi kot oblike materializacije duhovne kulture. Interdisciplinarni termin Musical Archaeology ah Archaeomusicologyje sprejela Studijska skupina za glasbeno arheologijo pri International Council for Traditional Music na svojem mednarodnem srečanju v Stockholmu leta 1984. Mira Omerzel Teriep Z interpretacijo prazgodovinskega glasbenega tistvaijanja se ukvarjata t. i, historična arheontuzikologija in etnomuzikologija; slednja raziskuje razvoj, izvor in nasledstvo kulturnih glasbenih elementov in se loteva tudi primerjalnega študija glasbenih fenomenov sirom po svetu. Zato bi ji lahko rekli tudi arheoetnomuzikologija. Pri razmišljanju o kulturah tako oddaljenih obdobij, kot je npr. paleolitik, pa tudi mezolitik in neolitik, moramo poskusiti kolikor je mogoče izstopiti iz naših kulturno-civilizacijskih miselnih vzorcev, Id nas lahko pri razlaganjih in razumevanjih časovno in prostorsko oddaljenih kultur zavedejo ali celo speljejo v slepe ulice razmišljanja o načinu življenja in ustvarjanja davnih (fosilnih) prednikov. Tu lahko arheologiji priskoči na pomoč etnologija {in ctnomuzikologija). Arheolog in etnolog Ivan Šprajc1 pravi, da so nekatere predmete "prvič arheologi razložili, ko so med sodobnimi 'primitivi' našli podobna kamnita orodja" in da so te sklepe podprle "preproste, vsakdanje opredelitve, ki se jih cesto niti ne zavedamo"3. Sklepamo po podobnostih. Funkcijo najdbe določimo s sklepanjem na podlagi analogij, sicer ostaja arheološko gradivo nepovedno. Vsa naša sklepanja temeljijo na zavednih in nezavednih informacijah, zasidranih v naši zavesti. Glasbila, na primer piščali iz kultur ljudstev, ki jih lahko vsaj delno primerjamo s prazgodovinskimi, nam pomagajo izstopiti iz evropskih miselnih vzorcev in ponujajo v premislek možne analogije s prazgodovinskimi kulturnimi elementi. Številne arheološke najdbe koščenih, pa tudi glinenih in kovinskih glasbil iz starega in novega veka pričajo o Človekovi kontinuiteti zavesti in njenih mani fes ti ranih oblikah. Arheologi in etnologi ugotavljajo, da so prazgodovinski prežitki v sodobnosti evropskih kultur precej redki, pogostejši pa med zu naj evropskimi etničnimi skupinami.3 Še danes živijo po svetu etnične skupine, ki jih lahko po načinu življenja in kulturnih dobrinah primerjamo s prazgodovinskimi, čeprav seveda tu ne gre za istovetenje. Lahko pa so zanimiv in koristen kažipot pri naših razmišljanjih o časovno oddaljenih človekovih združbah. Že Rajko Ložar je opozarjal', da narodopisje ne sme prezreti najstarejših poglavij "narodoslovja", s čimer naj se ukvarja paleoetnologija (tudi paleoetnografija) kot veda o načinu življenja v arheološki preteklosti.s Tudi Curt Sachs seje pri svojih Študijah opiral na arheoelnomuzikološki primerjalni Študij glasbenih kultur današnjili ljudstev, primerljivih s prazgodovinskimi človeškimi združbami. Menil je, da lahko antropolog najde analogije orodij, naprav in celo duhovnih kultur iz prazgodovinskih jam Španije in Francije tudi npr. pri avstralskih Ahoriginih''. Seveda pa ne smemo mimo opozoril pred preveliko zanesenosrjo in povezovanjem vsevprek. Ce nam omenjene analogije ponudijo vsaj nove in drugačne miselne 1 Ivan Šprajc, W82T str. 78. " "Ce ?a arheološko najdbo rečemo, da je npr, sekira, storimo io zato, ker so takšne ali podobne še današnje sekire, kijih poznamo" (Ivan Šprajc, prav tam), ker so takšne naše izkušnje. :t Ivan Šprajc 1982, str. 76. 1 1943, str. 88. 5 Izraz aaj bi ae ustalil v deželah nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi drugod v Evropi. * 1940, sto 6J-62. Axheo e t ji o m uzikologij a vzporednice, imamo več kot tehten razlog za primerjalni študij. Pogosto nam celo pokažejo možne rešitve, ki se jih sami ne bi domislili. Zato mislim, da je prevelik skepticizem nekaterih arheologov do tovrstnih primerjav povsem odveč in prav tako lahko vodi v slepoto. Dokazovanje kontinuitete od prazgodovine do danes je seveda izredno težavno tn sporno, pogosto celo nesmiselno. Kulturni elementi lahko tudi za stoletja izginejo, morda samo iz naše dokumentacije, in o njih za določena obdobja ni materialnih dokazov niti drugih virov. Sčasoma lahko tudi povsem spremenijo svojo funkcijo, čeprav ohranijo najzgodnejšo obliko. Če se prostorski razprostranjenosti etnoloških in arheoloških najdb ujemata, pa lahko potrjujeta večjo verjetnost za kontinuiran razvoj kulturnega p rež i tka. Kontinuiteta je tipološka. Govorimo pa tudi o podedovani zvočni izkušnji. Zanimive so arheoetnomuzikološkc interpretacije najdb in virov o koščenih glasbilih v evropskem prostoru in analogije s koščenimi glasbili naravnih' ljudstev na staroveški in prazgodovinski stopnji materialnega kulturnega razvoja. S tovrstnim vpogledom razjasnimo tudi osnovne dvome, ki obvladujejo raziskovalce prazgodovine, češ saj ni mogoče, da bi bile kosti, tako ali drugače obdelane, lahko glasbila. Arheoetnomuzikološka raziskovanja jih v skoraj enakih oblikah potrjujejo skozi tisočletja človekove zgodovine na različnih koncih sveta in sledijo razvoju koščenega inŠtrumentarija od srednjega paleolitika do 20. stoletja. Transccndendentalnost in mitotvornost prvobitnega zivoka in zavesti Pod pojmom prazgodovina razumemo desettistočletja staro, naši zavesti najbolj oddaljeno preteklost človekovega razvoja. Neandertalčeva zavest in znanje sta se razlikovala od kromanjončeve. Vedenje mezolilskega in neolitskega prednika se verjetno še očitneje razlikuje od zavesti obeh, Čeprav sta se človekov um in telo od prazgodovine fiziološko prav malo spremenila. Z ničimer ne moremo jasno dokazovati pračlovekove nematerialne oziroma duhovne kulture. Ostajajo le bolj ali manj sprejemljive razlage in domneve, ki temeljijo na materialnih ostankih teh oddaljenih kultur, tudi glasbil, ter dosedanjih arheoloških najdb. Le razmišljamo lahko o nevidnem svetu zvoka, o začetkih zvočne ustvarjalnosti in načinih tonske produkcije, o zvočnih pripravah oziroma zvočilih, o namenskosti in vzgibih za tonsko ustvarjanje, o stopnjah zavesti fosilnega človeka in rabe zvočnega jezika ter znanja, o načinih razmišljanja in razumevanja pojavnega sveta ter iz tega izhajajočih kulturno-filozofskih in religioznih predstavah. Navkljub skepticizmu nekaterih arheologov o smiselnosti tovrstnega razglabljanja ostaja razmišljanje o duhovni kulturi najbolj oddaljene Človekove preteklosti mikavno tudi za sodobno znanstveno misel. Od naše zavesti pa sta odvisni interpretacija kulturnih sestavin in raven razumevanja. Kar vemo o prvobitnih človeških vrstah, je verjetno le sled tistega, 1 Termin naravno ljudstvo razumem v smislu opredelitve etnične skupine, ki je v omenjenem načinu življenja Še tesno povezana z naravnim okoljem. Izraz uporabljam tudi zato, ker se nu zdi ustreznejši od izraza "primitivna ljudstva", ki pravzaprav kaže na naše nerazumevanje. T. i. naravna ljudstva so (bila) v mnogoecm duhovno naprednejša oil današnjih civilizacij, čeprav so "zaostajala")?) za tehnološkim obiljem (?) sodobnikov. Mara Qmerze] Terlcp___________________________________ kar je fosilni človek zares bil. Je bil mnogo popolnejši, kot si zamišljamo? Ali preprostejših in skromnejših miselnih sposobnosti in enostavnejših predstav? Kako lahko razbiramo sporočila zglajenih ali obdelanih kamnov in kosti, zaznamovanih s preprostimi črticami In črtami, luknjami, pikami in spiralami? Mi arheološki predmeti svojevrstne lepote, ki so si s človekovimi posegi pridobili videz posebnosti med množico neobdelanih kamnov in kosti, pričajo o enako posebni in svojevrstni rabi, kakršna je npr. ceremonialni ritual? Že homo ereetus, neandertalcev predhodnik, čigar zavest nam je še povsem nejasna, je imel dovolj razvite možgane in vokalni aparat, kar mu je lahko omogočilo govorno izražanje, počasno artikuliranje ter tako rojstvo jezika." V tej temi Časa našega prednika lahko iščemo tudi zibel prvotnega zvočnega jezika iu dialoga, morda tudi prve tonske naslade. So morala od kidture ereetusa preteči še tisočletja do praČlovekove iznajdbe zvočnih pomagal, preprostih zvočil in glasbil? Z novimi najdbami iz časa neandertalske kulture -tako s piščaljo iz Divjih bab 1 kot z medvedjimi čeljustnicami, ki so naravno glasbilo, z odbitimi roglji ali z njimi, z luknjicami ali brez - pa se zagotovo pričenja obdobje razvoja glasbil. Zvočne priprave bi sicer lahko morda služile le za preprosto signaliziranje in opozarjanje pred nevarnostjo, za plašeuje ali vabljenje živali, lahko pa tudi za večtonsko zvočno izražanje, kjer je bilo to mogoče. Je imel zvok tudi kakšno drugačno vlogo v življenju fosilnega prednika? Paleolitski lovci, ki so pričeli razvijati rudi zvočni jezik sporazumevanja, z besednim artikuliranjem zagotovo niso bili tako gibčni kot mi, sodobni pripadniki vrste homo sapiens. Njihovo bivanje v naravnem okolju je bilo pogojeno z intenzivnim opazovanjem, prisluškovanjem in prilagajanjem naravnim pojavom in s tem z vsakodnevno in nenehno senzibili-zacijo čutil. S senzibilizacijo čutil in z razvojem miselnih sposobnosti je moglo rasti tudi spontano praktično izkustvo ter analogno posnemanje vidnega, slišnega in čutenega, pa tudi glasovno posnemanje in analogno čaranje: vetra, dežja... (na primer z brnivkami). Misteriji pa so običajno ritualizirani. In kot pravi B. Gavela, je življenjsko izkustvo izgradilo neizmerne in neizčrpne temelje podzavesti, v kateri je shranjeno vse umsko bogastvo Človeškega dela: intuitivna, logična, ustvarjalna moč človekovega duha. 0 tej strani človeškega bitja in življenja znanost malo ve. Znanstvena misel o duhovnem življenju v Človeški prazgodovini je Šele v povojih.'* In kjer jezik ni dovolj gibčen ter zadosten za izražanje čustev in misli (um je običajno vedno korak pred praktičnim izkustvom in dejanji), se, kakor kažejo tudi analogije iz sodobnega sveta iz kultur ljudstev in plemen, ki žive na kulturni stopnji paleolitskih lovcev, še posebej skrbno razvijajo komplementarni jeziki: tako zvočni (glasbeni) kot simbolni in likovni. Zakričimo, Če nas je groza ali strah, zastokamo, če nas kaj boli, tarnamo, če hočemo ublažiti bolečino... Izhaja iz teh priniarnih ozvočenih emocij tudi nadaljnje kultiviranje zvočnega izraza, tonskih oblik in zvočnih formul, to je zvočnega jezika? Efekti krikov, posameznih zvokov in šumov, zvočnih obrazcev in ritmov, različnih tonskih višin in * Joseph Campbell 1983, str. 25. ■ Branko Gavela 1977. etr. 23. Arn eoel □ um uzikologija tonskih barv pa imajo t.i. ekstrasenzorni vpliv na izvajalca in poslušalca. Zavedni ali nezavedni. Vodi od tod pot h glasbi v pravem pomenu besede, k zvočnemu izražanju in uživanju v zvočnem bivanju, torej k umetnosti? Glasba naj bi imela v mlajšem paleolitiku v kulturi homo sapiensa - mislečega bitja oziroma kromanjonca - že osrednjo bivanjsko (obredno?) vlogo. Homo sapiens je že samosvoj ustvarjalec: homo faber in tudi umetnik. Kromanjonec Potočke zijalke in Mokriške jame iz obdobja mlajšega paleolitika naj bi imel že visoke intelektualne in psihične kvalitiete.111 Homo sapiens je umetnik življenja in preživetja. Umetnost je najverjetneje izraz te borbe in odraz spoznavanja naravnih zakonov. Tudi mnenju veČine raziskovalcev, ki preučujejo paleolitsko kulturo in umetnost, je umetnost ritualno magijsko delo. Prav tako je glasba po svojem poreklu in bistvu resno opravilo, ne zabava! Umetnost, ki jo ustvarja človek s petimi osnovnimi čutili, med katerimi imata sluh in vid in z njima zvok in slika primarno vlogo, vpliva na človekov um, zavedni in nezavedni, m mu omogoča doseganje višjih (transcendentalnih) stanj zavesti, kjer se združita zavedno in nezavedno, človek in kozmos, življenje in smrt, trenutnost in večnost v celoto. Z umetnostjo stopa človek v spiritualno središče svoje biti in sveta. Materialno in spiritualno se združita v celoto, v skupni obstoj. Piščal, igranje nanjo in piskavec z zvočno igro in zvokom samim ponujajo izkušnjo nedeljivosti, enovitosti brczčasja in nadčasovnosti, kjer tudi po predstavah naravnih ljudstev in plemen paleolitske kulturne stopnje še bivajo tako sodobniki kot njihovi predniki. In v transcendentalnem brezčasju in brezprostorju je zvok orožje in orodje. Orodje za obredno prehajanje (zopet zavedno ali nezavedno) iz enega stanja zavesti v drugega in drugačnega, iz trenutne realnosti v imaginarno. Zvok je tudi psihološko in magično orodje za doseganje želj enega: nematerialnega {stik z duhovi, demoni predniki,.,.) in z ritualno osredotočenostjo tudi materialnega (npr. dober ulov). Z zvokom se prosi, roti ali plaši zveri. Zvok kot svojevrstna obredna molitev služi za aktiviranje duha ali za umirjanje glasne zavesti in misli, kar omogoča jasnejše zaznave in izostritev vseh čutil. Lovci s puščicami Ln ostmi so jih potrebovali. Z zvokom so imeli tudi orodje za transformacijo svoje psihofizične biti. Zopet: za zavedno ali nezavedno transformacijo. Zvok je transformacijski sam po sebi. To je njegova bit. Zvočne frekvence lahko povzročijo bolečino, zato so tudi orožje. S transform iranjem bolečine v neboleče stanje (novo rojstvo) zvok zdravi. Primer transformacijske bolečine so tudi iniciacijski obredi oziroma posvetitve v nova stanja (npr. v odraslost). Zvočne frekvence razstavljajo in sestavljajo. Zato so glavno orodje obredij in tudi analogije življenja in smrti. Za občutenje zvoka ne potrebujemo intelektualnega naprezanja, temveč le prepustitev njegovemu delovanju. Intelekt je prej ovira, kar spoznava tudi človek atomskega veka, ki zaradi intelektualne preobremenitve izgublja sposobnost spontanega odzivanja na naravno, nevidno, komaj slišno {ultra in infra zvok) in neslišno, na Čarno bit zvoka. In kot pravi J. Campbell o znamenitih kromanjoiičevih jamskih slikarijah iz mlajšega paleolitika (aurignacien) pa tudi o srednjepaleolitskih risbah svetovne neandertalske dediščine: kdor je gledal ta mojstrska dela, ki naj bi imela '" Glej tudi delo Branka Üavele 1982, str. 60. iVaša predstava o jamskem človeku je običajno precej napačna. .\ek arbcnlogje nekoč v resnobni šali dejal, da bi lahko ledenodobnega Kromanjonca mirno poslali na pariške ulice, če bi ga osirigli, obrili in oblekli v današnjo konfekcijo, ___________________________________Mira OmefKel Terlep___________________________________ predvsem magijski značaj, in občutil ta nema sporočila, ve, da so jih lahko ustvarile te roke dovršenih umetnikov velike transcendentalne modrosti vseh časov." Zlasti nas preseneti t.i. umetnostni stil X-žarčenja, ki naj bi pripadal mitologiji velikih lovcev od magdaieniena dalje vse do sodobnih lovcev paleolitske življenjske kulturne stopnje. Umetnost, ki kot plod rentgenskih oči transcendentalnega uma zre v notranjost bitij in izrisuje organe, notranje skelete in druge notranje strukture (npr. plod v materi). Je priča tovrstne pronicljive umetnosti tudi naša ribica iz jame Mala Triglavca? Samo sporočila transcendentalne vrednosti se lahko prenašajo skozi tisočletja hi imajo kljub velikanskim spremembam slila življenja še vedno podobno čarno {izvenčasovno, izvenprostorsko, to je transcendentalno) moč, všečno očesu in umu. Kaj pogojuje tovrstno všečnost risbe in zvoka, je vprašanje, ki mora zanimati tudi sodobnega muzikologa in etnomuzikologa. Paieolitskih slikarij na Slovenskem res še niso našli, pač pa le orodje,1" okrašeno s preprostimi vrezanimi črtami in črticami, ter koščene piščah.!! Človekova čutila (vid, sluh, tip, vonj, okus) se razvijajo bolj ali manj sinhrono in komplementarno. Ce je bil homo sapiens sposoben tako dovršenih slikarij oziroma vidnega izražanja, zakaj ne bi bil sposoben tudi slušnega, zvočnega? Zvok se seveda ni mogel ohraniti. Neme priče so oliranjena glasbda. Se posebej govorijo glasbi v prid večtonske pišeali, to je piščah z več luknjami in torej z obsežnejšimi zvočnimi možnostmi. Tudi pri ljudstvih paleolitske kulturne stopnje, kjer ni velikih in poslikanib podzemnih jam (na primer pri Bušmanih in Pigmejcih), sta glasba in ples glavni izrazni ali sveti opravili. Skozi ohranjeno umetnost poskušamo razpoznavati življenje in predstave pračloveka. Kamenodobni prednik je po mnenju raziskovalcev paleolitske mitologije in umetnosti verjetno poskušal na nek način - najpogosteje magičen - zagotoviti tudi ravnovesje kuzmiČnega in zemeljskega. Živalski in rastlinski svet sta mu morala govorili s svojim lastnim simbolnim jezikom, ki mu je moral prisluhniti, da je lahko po svojih močeh uravnaval ravnotežje med seboj in naravo, od katere je bil življenjsko odvisen, Moral je občutiti moči kozmičnih sil, od vremenskih do zverskih. Strah in bitka za preživetje sta pomočnika pri rojstvu ideje o superiorni sili in mitologiji, kije prednica religioznih predstav. Po J. Campbellu je homo sapiens že živel svojevrstno religiozno (mitološko) življenje." Sporočila podzemskih jam potrjujejo lovsko ritualno magijo, ki se odvija globoko v trebuhu zemlje, v jamah, ki simbolizirajo maternico, kjer ni dneva in noči, kjer se čas ustavi, kjer je odsotno nebo in se v "kaosu" preporodnega ustvarjanja izgubi tudi smisel za vsakršno orientacijo.Ir' V sporočilih stenskih risb in slikarij se je oliranilo zgodovinsko nezavedno naše vrste: v nesmrtni in brezčasni večnosti "jamskih templjev1', iz katerih teme se poraja kot iz teme maternice novo življenje, so se mogli "198?, m. 79, '" Številno prav v Potočki zijalki in iVlokriški jami: glej Srečko in Mitja Brorlar 1983. str. 177. '■' Okraski na koščenih predmetih imajo lahko praktičen smisel ali .simboličen pomen: domnevno gre tudi za nekakšen koledar. Je elovek svoj prehojeni estetski eul obogatil z domnevnimi duhovi čutno dojemljivega sveta, ki naj hi mu pomagali vz poslavljati sožitje z naravo? Clej tudi Božo Skerlj 1962. " 1983. str. 157. 13 Glej Joseph Campbell 198.1, str, 52, 63,67. Arh e oetno ri i u y. i kol og ij a odvijati iniciacijski obredi (v novo rojstvo) in druga spiritualna dejanja, ki pomenijo izkušnjo v psihološki dimenziji lovca in žrtve, človeka in živalskega sostanovalca pokrajine hkrati. Lovca, Id poskuša odpreti svoj um izkušnjam življenja in smrti ti. mistični in mitološki logiki enovitosti človeškega in živalskega sveta, lovca ali častilca živalskega sveta, ki kot lovski ali obredni jemalec živalskega življenja za potrebe svojega življenja (meso, kosti, koža, salo...) žival zaznava kot del lastne biti. je poskušal paleolitski prednik v "svetih jamah" s slikarijami ali brez njih tudi s "svetim zvokom" v "svetem času" na "svet način" vplivati na lastno zavest, jo trans-formirati ali transform i rati zavest posvečenih iniciantov ali kolektivne človeške združbe, ki ji je pripadal, v nov status: v svet odraslih, v lovsko združbo, v svet živih ali v svet mrtvih...? J. Campbell je prepričan, da se glavni elementi paleolitske umetnosti1" dedujejo iz paleolitskega obdobja do sodobnih mitologij velikih lovcev: tudi od Aztekov, severnoameriških Indijancev, zlasti Pueblo Indijancev in aleutskih Eskimov, avstralskih Aboriginov, plemen evroazijskih šamanskih ljudstev živečib od Sibirije do Skandinavije, (io južnoameriških prebivalcev Tierra del Fuegans.I? V omenjenili kulturah paleolitske stopnje "velikih lovcev", ki žive v nekakšnih brezčasnih conah nemerljive preteklosti, Še vedno poznajo obredja, v katerih imajo pomembno vlogo kosti, lobanje in kult totemskih živali, na severu predvsem medvedji kult. Zdi se, da imajo vse človeške združbe, od tistih najstarejših nam znanih, svojevrstne običaje in obredja vezana na preproste mitološko-religiozne predstave oziroma na predstave o življenju in smrti. In totemizem naj bi bil univerzalna prareligija prazgodovinskih človeških združb, ki predpisuje tabuje m narekuje rituale totemistične magije, Sledimo mu lahko, po mnenju nekaterih, že od mlajšega paleofitika dalje. Skupna osnova človekove psihe pogojuje arhetipsko mišljenje kolektivno nezavednega, ki je mitotvorno in temelji na anatomiji naše vrste. Zato v primeru podobnosti posameznih kulturnih elementov v različnih delih sveta, ni nujen prenos, saj povsod znano kulturno invencijo, na primer koščene piščali ah brnivke (bull-roarer), lahko razumemo tudi kot produkt kolektivnega psihičnega substrata. Samanska magična praksa s slikarijami, zvoki, plesom oziroma gibom ima najverjetneje metafizično razloge. Obredi, vezani na življenje in smrt, so skozi vso človeško zgodovino tesno povezani in zliti v enovit sistem, zlasti pri čaščenju živali in pokopavanju mrtvih. Po mnenju velikega raziskovalca mitoloških predstav Josepha Campbella, zagovornika prazgodovinskega medvedjega čaščenja, paleolitska tradicija medvedjega kulta izvira že iz kulture neandertalca, v kateri naj bi medved uživa] ugled gospodarja živali.18 Medvedji kult naj hi se po njegovem razvil v obdobju "jamskih svetišč" (v srednjem in predvsem mlajšem paieolitiku), na mitološko difuzijo sorodnih predstav pa lahko še danes naletimo na obrobjih vseh kontinentov: najstarejši prazgodovinski kulturni 16 Palcolilsko dediščino velikih lovcev in metalcev kopij nuj bi sestavljalo: obredje, ki temelji na čaščenju živali (medveda) ali čaščenju drugih totemskih živali (iti šamanski magični in lotemislični praksi), umetniški stil X-žarčenja, l«v 8 puščicami in sulicami. l7W83.3tr. 130-IÄS. '" 1983. str. 133. ________________________Mira Omerzel Tcrlep___________________________________ elementi centralnoevrazijskega in centralnoameriškega področja se ohranjajo na obrobnih področjih polarnih ali težko dostopnih polpuščavskih in pragozdnih predelih. Predvsem tam, kjer pripadniki človeške vrste še vedno živijo v odmaknjenih in izredno težkih življenjskih pogojih.1" Samanizem,""ki potuje skozi čas in prostor od kulture neandrtalca irt predvsem kromanjonca kot element življenjskega stila, je lahko z umetnostnim stilom X-žarčenja iti z magično uporabo brnivk (bull-roarer) - predvsem koščenih, koščenih piščalk tolkal in drgal, družbeni in obredni regulator življenja. Leta temelji na mitoloških idejah totemizma, na idejah, ki postavljajo žival (na severnih in polarnih področjih predvsem medveda) v bratovskc-sestrski odnos in celo "krvno sorodstvo", in narekujejo totemistično in magično prakso. Nakazovale in potrjevale naj bi ga že jamske slikarije kromanjonca. Jesti, ali biti pojeden, je pravilo oziroma prvi naravni zakon v živalskem kraljestvu zveri prazgodovinskih lovcev. Neandertalec je moral živeti po zakonih zven, ki so ga obkrožale in ogrožale ves čas. Živali, s katerimi je živel v istem okolju, so do neke mere narekovale njegov življenjski slog in zahtevale pozornost negovega uma: intelekta in občutij. S pozornostjo uma pa se rojevajo globlji uvidi in umetnost Homo sapiens neandertalensis je bil verjetno prvi med Človeškimi vrstami, ki je pokopaval mrtve z darovanjem, s čimer se pričenja zgodovina mitologije'1 hi pojavi ideja o zagrobnem življenju oziroma ideja o nadaljevanju življenja po smrti." Je res le slučaj, da so v plasteh neandertalske kulture našli kosti z luknjami oziroma domnevna koščena glasbila? Je zgolj naključje, da koščena glasbila odkrivamo od paleolitika skozi desettisočlctja zgodovine vse do 20. stoletja in atomskega veka? Je le slučaj, da koščena glasbila poznajo ljudstva in plemena, ki žive ponekod celo v podobnih klimatskih razmerah kot paleolitski predniki in imajo podoben način življenja, ki se izraža tudi v sorodnih (arhetipskih ali dedovanih?) iznajdbah uma in v podobnih kamnitih m koščenih pripomočkih, tudi glasbilih, morda porojenih iz sorodnih miselno - filozofskih -mitoloških in religioznih predstav? Naključja deloma zanikajo tudi sodobne pišeali iz medvedjih kosti eskimskih in severnoameriških indijanskih ljudstev, ki na različne načine še vedno z zvoki iz koščenih cevi častijo Velikega medveda. '" Poj, Campbellu (1983. str. 132} naj bi bili Pušmani, Pigmejci, Hotentoli poslednji dediči v kreativni verigi paleolilskih kulturnih elementov izpred 30.000 let. Pridružujejo se jim tudi severnosibirska ljudstva in severnoameriški Eskimi, 211 Samanizem. kot ga razumemo danes, je po Mircea Elijadeju (1985) sicer prednjeazijski in sibirski religioüni Fenomen (str, 29). Svoje zametke ima v kulturi fosilnega človeka, ki naj bi bil že tudi homo religiosus. 11 Joseph Campbell 1983, str. 51-52. 3 Prav tam. Tudi načini neandertalskcga pokopavanja kljub odsotnosti umetniških elementov kažejo na svojevrstne predstave: pokopavanje v spečem položaju na boku in na vzglavniku iz grmade prazgodovinskega orodja (LeMoustier, Francija, neandertalske kulture iz konca Riss-Wiirmskega obdobja; smrtjo v številnih mlajših kulturah simbolizirana s spanjem), pokop v položaju koraka ali hoje, pokop v smeri vzhod - zahod (po gibanju sonca?), v grobiščih najdene dolge cevaste kosti vtaknjene v čeljusti živali (Monte Carmel. Izrael, 60.000 let pred sedanjostjo). pokopavanjedomncvnihL'zakoncevs'zglavo ob glavi nad trupli otrok (La Ferrassie, Francija, 40,000 let pred sedanjostjo), pokopavanje ob kosteh in orodjih, pokopavanje s cvetjem oziroma zdravilnimi zelmi (gorovje Zagros, Irak, 60.000 let pred sedanjostjo: grobišče različnih časovnih obdobij, ki je do danes zatočišče oziroma zimsko bivališče nomadov). A rl icoelnomuz ikolo gij a Umetnost iii zvok ix medvedjih kosti v obredih čaščenja medveda Jamski medved {Ursus spelaeus Blum), tako imenovan zaradi pogostih obiskovanj podzemnih jam, je bil sodobnik neandertalca. Izumrl je pred 10.000 leti. Žive! je na celotnem ozemlju Evrazije.2' Klatil naj bi se po vsej srednji Evropi, Balkanu, po alpskem prostoru in na jugu daleč po Apeninskem polotoku.21 PraČlovekov sodobnik je bil skoraj 100.000 let: od začetka Riss-würemskega Interglaciala in skoraj do konca Wurm a, ko je zaradi podnebnih sprememb vse redkejši, oziroma že bolnik, saj kažejo njegovi fosilni koščeni ostanki vrsto patoloških sprememb.2^ V jame naj bi hodil predvsem p rezi m o vat, kotit in umirat. Piščali iz medvedjih kosti so torej številnejše iz obdobja, ko je medved kot vrsta že propadal. Je medved pomenil paleolitskemu lovcu dar, ki obvezuje k spoštovanju in hvaležnosti? Čeprav ni zanesljivih dokazov o lovu nanj in še manj o kultu medveda, si vendar lahko zastavimo vprašanje, ali morda le niso koščene piščali iz medvedjih golenic, stegnenic in eeljustnic, prstnoČlenske žvižgavke ter koščene brnivke in strgala služila kot zvočno-magičen pripomoček za boljši ulov te živali menda okusnega mesa, v obredih za zaščito pred to zverjo, ki je dosegala težo ene tone, ali preprosto v ritualih čaščenja in lotemistične magije te mogočne živali?26 Nekateri raziskovalci medvedji kult zanikajo, drugi ne. Podobno je z lovom nanj. R. Pavlovec piše, da "dejansko govore nekatera dejstva za jamskega medveda kot lovno žival, zopet druga govore proti temu. Ker pa so marsikje našli ožgane medvedove kosti ali razbite kosti prav na tistih delih, kjer je človek lahko prišel do mozga ali možganov, lahko verjamemo, da je imel pračlovek na nek način opraviti z jamskim medvedom. Manj verjetno je, da bi se lotil samo poginule živali..."27 S. in M. Brodar pa pišeta, "da moramo poudariti, da je v Potočki zijaLki razmeroma več argumentov, ki govorijo za lov, kakor tistih, ki govorijo proti..." m da v zapisnikih o izkopavanjih najdemo vrsto podatkov, ki bi jih lahko tolmačih v tem smislu {v smislu kidta medveda?),2" misleč pri tem predvsem na dve skupim lobanj odrasiih, a ne starih medvedov, najdenih v globeli ob jamski steni [-'otočke zijalke.^ Med njimi so našli tudi spodnje čeijustnice, izolirane kanine in posamezne cevaste kosti. Te gomile kosti so obdajali (op. varovali?) kosi debelega grušča. Drobnih kosti medvedjih šap med njimi ni bilo, kar verjetno potrjuje človekov poseg."1 -'Ivan Turk 19BB. str. 72. -'Prav tam. 0 Glej Rajko Pavlovec 1990. ■" Medved menda naravnih sovražnikov ni imel, ogrožala ga je le skupina ljudi ali trop volkov. (Glej Ivan Turk l<)88,str.73.) -7 Rajko Pavlovec 1990, str. 33. 11 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 158. V skupini dvajsetih lobanj je osem nepoškodovanih in najdenih na majhnem prostoru približno pol kubičnega metra. Malo odmaknjena je druga skupina dvajsetih lobanj že odraslih jamskih medvedov na štirih kubičnih metrih. Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 158. 3" Prav tam. Mira Omcrzel Tertep Ker tu niso našli človeških kosti, arheologi menijo, da jama ni bila stalno bivališče pračloveka, temveč lovska postojanka. Je bila morda lahko tudi ali le obredno mesto? Skupina arheologov piše, da neandertalei v Divjih babah I verjetno niso prebivali, pač pa so jamo stalno obiskovali iz nam neznanih razlogov." V publikaciji o Divjih babah beremo: "Nehote nas prevzame občutek, da so se neandertalci stopili z najdiščem v harmonično celoto in da v nobenem pogledu niso spremenili njegovega naravnega ritma dogodkov, to je zimovanja in poginjanja jamskega medveda ter nabiranje in prehajanje njegovih kostnih ostankov v fosilne ostanke. Če ne bi v jami pustili sledov svojih ognjev in svojih kamenih orodij, ne bi nikoli zvedeli zanje, pa čeprav bi prekopali vso jamo." Govori harmonija med medvedom in Človekom čaščenju medveda v prid? S. in M. Brodar se sprašujeta, zakaj so od časa do časa prihajali aurignacienski ljudje v hribe visokoalpskih jam. Po njunem je edina razlaga lov.1- V okolici Potočke zijalke je živelo tudi okoli 40 drugih živalskih vrst, vendar v jami najdemo več kot 99% kosti jamskega medveda, to je okoli 1500 živali. Torej je bila lovna žival predvsem medved, pristavljata, čeprav jih je večina tu tudi poginila, Zdi se, pišeta, da je Človek medveda lovil predvsem zaradi kož in manj zaradi hrane (v Potočki zijalki je najden prototip igle).:!:i Ali pa morda občasen obisk jame potrjuje obredno "sveto" mesto "jamskega svetišča" davnih prednikov, čaščenje in darovanje medveda ali darovanje medvedu? Ob kuriščih in ognjiščih v Divjih babah I so arheologi običajno odkrivali tudi skupke večjih kosti jamskih medvedov in medvedje lobanje z razbitim možganskim dnom. Za razbitine so raziskovalci prepričani, da so delo človeških rok. Analogije lahko najdemo tudi v Divjih babah I, v Mokriški jami in na Ljubljanskem barju.51 Tudi v Potočki zijalki nas presenečajo najdbe, kakršne so medvedja lobanja z okroglo luknjo (dostop do možganov ali kultni predmet?), prstni členek z luknjo (žvižgavka?), rebro z luknjo (brnivka?), izjemno velika medvedja čeljustnica z luknjo v roglju (obesek ali brnivka?}, pa vrsta medvedjih spodnjih čeljustnie z rogljem ali brez njega (koščene pisčali?), nadalje pa medvedji čeljnstnični rogelj z luknjo (brnivka, amulet?) iz Divjih bab. Cevaste kosti jamskega medveda z luknjami (pišeali?) pa najdemo v vseh naštetih najdiščih." Morebitna zvočna kulisa medvedjega čaščenja obredje prej potrjuje kot izključuje! R. Pavlovee navaja, da kažejo na čaščenje medveda morda tudi najdbe iz Mornove zijalke pri Šoštanju (arheologi so bolj skeptični), predvsem pa najdbe v bližnji Vetrnici na Hrvaškem.'"' Po mnenju akademika M. Maleza naj bi bilo čaščenje medveda razširjeno po vsem alpskem in predalpskem prostoru, vendar ni bilo vezano na neka splošna pravila, pač pa le na 11 kan Turk, Metka Cnliher», Janez Dirjec 1988, str. 30-32. K 1983, sir. M 13 Srečko in Milja Brodar 1983, sir. 158. " Ivan Turk, H o ris Kaviir 1997, str. 156. * Nam spOTO&jo kaj tudi zlomljene spolne kosli jamskega medveda, najdene v Poločki zijalki? Ali pogosti zlomi spodnjih čeljusti? Gre morda za kultne predmete mnei in plodnosti? (Glej Srečko in Mitja Rrodar 1983 in Hajko Pavluwc 199Ü.) ■"' Mirko Malez (19f>9) je odkril v njej (> lobanj jamskega medveda, ki so bile postavljene tako, da so z goliti gledale proč od jamskih sten oziroma proti jamskemu vhodu. Ena lobanja naj bi slo žila lodi kot kamen obzidanega ognjišča. (Glej Bajto Pavlovee 1990. str. 33-34.) Amcoot ii oin i E z i kol ogtj a paleolitsko lovsko populacijo,1' P. Pavlovec hkrati pritrjuje tistim, ki menijo, da je prailovek jamskega medveda verjetno zelo dobro poznal in ga na nek način častil. 0 tem pričajo lobanje in predvsem dolge eevaste kosti, za katere se zdi, da niso na kij učno odvržene, ampak postavljene v nekem redu ali z nekim namenom. So tudi glasbila iz čeljustnic in cevastih kosti izdelana s posebnim namenom in iz posebnih delov okostja? Zdi se, da bi mogli pritrditi tistim raziskovalcem, ki menijo, da se v umetnosti -torej tako v likovni kot zvočni (glasbeni) - pojavljajo jamske podobe, inštrumenti pa iz surovin (kosti) tistih bitij, Iti so za pračloveka imela poseben pomen (in na primer magičen vpliv na plodnost, lov na živali), in da je religiozno (mitološko) in magično (totemistlcno) pojasnjevanje umetnosti v paleolitskem obdobju človekove zgodovine edino možno."1 Tudi J. Campbell piše, da paleolitski umetniki verjetno niso portretirali nepomembnih živali, temveč le živali določene vrste, določene vrednosti in pomena v življenju.,w Bi o podobnem pomenu lahko sodili tudi pri izdelavi koščenih glasbil iz kosti pomembnega ali dragocenega jamskega medveda? Med darovanimi in čaščenimi živalmi so vedno i mole velik ugled živali z dobrim, užitnim mesom.'" "Ce priznavamo nekakšno čaščenje medveda, potem lahko tudi domnevamo, da je pračlovek jamskega medveda morda le poznal kot okusno jed in ga torej lovi!. Seveda ne moremo izključiti možnosti, da se je medveda bal in naj bi daritve ali drugačni kultni običaji pomagali pri varovanju pred medvedovim napadom ali pri uspešnem boju z njim."" Po mnenju nekaterih naj bi sledovi kultnih obredov segali še v srednji paleolitik,'2 (ie upoštevamo medvedovo spodnjo čeljustnico kot naravno glasbilo in najdbo iz Divjih bab 1 kot piščal, lahko premik zvoČno-kultnega v srednji paleolitik le potrdimo. J. Campbell je poskušal slediti medvedjemu čaščenju po srednjeevropskih in skandinavskih paleolitsldh slikarijah podzemnih jam, po slikarijah in risbah, ki so nastale od mousteriena in kulture neandrtalca do magdalenlena in kulture kromanjouca (najzanimivejše v jamah Montespan, Lascaux, Le Trois Freres...). Kromanjonccm pripadajo tudi v nekaterih jamah najdene medvedje figure in figurice, verjetno kultne (npr. v jami Montespan). PiščaSi iz medvedjih kosti so v kulturi kromanjonca najpogostejše! Avtor meni, da lahko čaščenje medveda zasledimo tudi pri stavili Grkih (boginja Artemida, medvedka, boginja plodnosti, lova, divjadi), pri evropskih poganskih in predkršeanskih ljudstvih, pri Keltih {boginja Artio), v rimsko-il irski tradiciji in še v Času elizabetinske Anglije."'"' Tudi Campbell ugotavlja, da svojevrsten odnos do medveda, poleg jamskih slikarij, potrjujejo tudi v nenavadnih legah uskladiščeni medvedji fosilni ostanki." Najzanimivejše naj bi bilo najdišče Draehcnloch, kjer so našli medvedje lobanje in kosti, J' Prav tam. 3" Branko Cavela 1982T sir. 62. Glej tudi Z. HorusiteLy 1955, str. 137,139. '■"' 19B3, str. 62, '" Rajko Pavlovec 1990, str. 33. " Prav tam, >~ Po navedbah Rajka Pavlovca 1990, str. 33. " 1983, ste 62. 76, lit " Wildkirelili. Drachenloeli in Wildeiimannlisloch v Švici, Peteri iöhle v Nemčiji (glej [983, str. 5455). ___________________________________Mira Omerzel Te Hep______________________________ naložene pod kamnitimi ploščami (zavarovane?). Odkrili so jih ob jamski steni ter obdane s kamni. Tu je bila najdena tudi medvedja lobanja z dolgo kostjo za ličnico, ki jo nekateri razlagajo kot človekov kultni predmet. Kažejo najdbe na darovanje ali čaščenje medveda in na morebitno sodelovanje paleolitskih šamanov? Campbell zatrjuje, da je v zgodovini mogoče najti vrsto etnoloških paralel z darovanjem (čaščenjem) kosti, posebno med lovci s severa. S čaščenjem in darovanjem kot priprošnjo in zahvalo. Podobnost s palcolitskim domnevnim obredjem s kostmi in pretikanjem cevastih kosti skozi lobanjo živali lahko še danes opazujemo pri ljudstvu Ajnu, ki še v 20. stoletju lovi, časti in daruje ulovljenega medveda. Ajnujci medvedu pred žrtvovanjem vtaknejo med čeljusti palice in ga zatem obredno, ob petju in igri na različna glasbila, le ob zvokih in brez besed pojedo. Prepričani so, da je od tega obrednega dejanja odvisen dober ulov vseh živalskih vrst v gozdu. Medveda razumejo kot gospodarja živali, ki pooseblja moč, od katere je odvisna naklonjenost vseh živalskih vrst.* Medvedu naj bi bila bila po prepričanju J. Campbella tudi v najstarejši človekovi zgodovini, v neandertalski kulturi, morda dodeljena vloga gospodarja živali."' Kult medveda je sicer po Campbellu razprostranjen od vzhoda do zahoda in naj bi bil najstarejša religiozno-lilozofska predstava oziroma verovanje. Najdemo pa ga, podobno kot koščene piščali, se v 20. stoletju pri evrazijskih in severnoameriških etničnih skupinah: čaščenje medveda poznajo Finci, Estonci, Danci, Laponci, Norvežani, Lamuü (ob morju Okhotks), ljudstvo Ajnu (na polotoku Hokkaido, Japonska), Voguli, AJeuti (Eskimi), Cukei, Mongoli in severnosibirska ljudstva Ostjaki, Votjaki, Korjaki, Kamčadalei, Giljaki, Jukagirgi, Tungujci, v severni Anicriki azijatski Eskimi, severovzhodna indijanska plemena Naskapi, Abnaki, Malecite, Penobscot in severozahodna indijanska plemena Sasta, Carrier.'1' Naštete etnične skupine, Id žive Še danes v kulturah, sorodnih palcolitskim, uporabljajo tudi koščene piščali pri obredih in kultnem čaščenju "velikega" medveda.Ii! Nekatera omenjena ljudstva in plemena Še danes verjamejo, da se medved v času zimskega spanja (hibernacije), ko preživi mesece brez hrane, vzdržuje tako, da črpa moč in življenjski sok iz svojih šap, predvsem prednjih. Tu se ponovno spomnimo odkritij A. Ch, Bradove, ki nam v disertaciji odkriva spoznanje, da se v vse piščali iz goleničnih kosti "piha" vedno od kolena navzdol, proti šapam simbolično iz telesa ven, torej v smeri odtekanja življenja. Si je fosilni človek s koščeno piščaljo poskušal zagotoviti medvedjo moč in njegovo "nenavadno" sposobnost preživetja brez hrane v času hibernacije? Medved je hkrati človeku najsorodnejše bitje, saj tudi on lahko hodi po dveh nogah. Po predstavah evrazijskih in severnoameriških etničnih skupin medved vse sliši, tudi na daleč, in dobro pomni, zato se o njem med lovom ne govori. Se pa sporazumeva z zvoki. Sicer pa se ga ,s Beri Joseph Cnmphell 1983, str. 56. 1,1 Joseph Campbell 1983, sir. 54-55. 11 Glej zemljevidi? razprostranjenosti čaščenja medveda v: Joseph Campbell 1983, str. 147. !a Prihližno v času od (JOflO-2500 pred našim štetjem, kuje prišlu do velikih klimatskih sprememb in klimatskega optimum a, naj i) i se tudi čaščenje medveda razširilo iz centralnih evropskih in azijskih pudrotij preko Aljaske na severna in vzhodna obrohna področju; od tinskedo Labradorja in preko Beringnve ožine na ameriška tla. O tej tez! še vedno tečejo burne ra/jirave. (Joseph Campbell, str. 147). 11 Die Kernspaltf löten von tiaithabu verwendten Formen in Mittel- und Nordetiropa. Göttinnen 1971, (Glej Kay m on d M17 Inn 1575.) Arh e ootn o m u zt k o 11 »gi ja omenja le s simboli: medved je Stari oče, Dober strie, Stari mož, Dober prijatelj, Gozdni oče ali Gozdni stric,..r,tl Pred lovom pripadniki večine omenjenih ljudstev izvajajo gibno-zvočne rituale: pojejo, plešejo, "čarajo" z mislijo in uroki, bobnajo in igrajo na pišcali.51 Tudi našteta sodobna ljudstva uporabljajo v lovskih ritualih medvedje kosti. Neposrednih podatkov o čaščenju nredveda v slovanski davnini ni, posredno naj bi odnos do njega izpričevale podedovane šege in navade.'2 Te ga prikazujejo kot totemistič-nega človekovega prednika in sveto žival, ki jo je potrebno častiti in ji darovati s pesmijo, plesom, maskiranjem (s kožami totemske živali medveda), hrano in simbolističnimi obredi plodnosti in spolnega akta in jo tako podkupiti. Sicer zna biti žival tudi neprijazna. Verovanja in šege slovanskih narodov, v katerili naj bi se po mnenju D. Ovsea izražalo čaščenje nekaterih živali, naj bi izhajale iz lovsko-nabiralniških kultur. V njih se zrcalijo tudi elementi kulta demoničnih živali, predvsem velikega orla, volka, (velikega ali belega) medveda,jelena,konja,bika,kače...'1 Zimitativno magijo naj bi poskušali ljudje vplivati na razmnoževanje živali in splošno plodnost. Istočasno pa se v šegah kaže tudi želja po istovetenju z določenimi živalmi: najočitneje v maskiranju z živalskimi kožami in z zvočnim posnemanjem čaščenih živali/"1 Slovani in tudi neslovanska ljudstva naj bi po mnenju D. Ovsea prevzeli iz starejših lovsko-nabiralniških kultur (kultno?) čaščenje gospodarjev gozda oziroma divjadi. Gozdni mož, lešij, gornik, hostnik. divji mož ali gozdna mati, šumska majka, murna Paduri... naj bi se prikazovali v obliki volka, orla, jelena, medveda ali Še pogosteje medvedke,''ki so jo balkanski Slovani imenovali baba ahtelka.r>(' Verovanje, da seje mogoče zaščititi pred živaljo (volkovi, medvedi) tako, da se ■*" Pri omenjenih ljudstvih je splošno razširjeno tudi prepričanje, da sla človek in žival eno telo (delo istega 1 Vorca) in da se človek vrne v podobi medveda, če želi, in si to z obredom zagotovi. Zato je ubijanje medveda ritualni alti (pri du bivanja njegove moči?). Giljakiga na primer ne ubijejo zahrbtne, temveč ga pozovejo na časten, enakovreden boj: v stoječi pozi. Severnoameriška in sibirska ljudstva ga prikličejo iz bivališča z opravičilom, češ, ne bodi jezen name, moram te ubili, ker potrebujem tvnjo kožo, meso... Tako se mu opravičijo. (Joseph Campbell 1983, od str, 150) Tudi zato, da hi zvoki ugajali medvedu. Azijatski Eskimi, ameriški Naseapi in ljudstvo Ajnu imajo posebne šege, ko pripeljejo medveda v vas: take ob prihodu kol o)) ritualnem uživanju medvedjega mesa ne izrečejo besede, temveč le pojn, šamani pa bobnajo. (Beri Joseph Camphell 1983, od str. 147.) Prav posebna sta lov in žrtvovanje medveda pri ljudstvu Ajnu, ki je menda prepričano, da je medved le obiskovalec iz sveta duhov, iz transcendentalnega sveta onkraj torej, v katerega se tudi vračajo iz trenutnega ujetništva "na tem svetu", kjer čakajo na vrnitev. Zalo so hvaležni tistim, ki jim vrnitev v svet prednikov omogočijo. Tudi pliea (srbetipsko?) simbolizira duha, kar ponazarja že njen let Ho morda i?, podobnih simbolnih razlogov izdelovali tudi »iščali iz penil niti kosti (uln)?Tudi ljudstvo Ajnu je prepričano, daje medved med živalmi najpomembnejši uhiskovalee, zato ga s peljem, igranjem na glasbila (na pišcali in bobne) pripeljejo v vas in ga ob zvokih in z besrdami hvaležnosti in zalivate ter obrednim plesom žrtvujejo oziroma darujejo. Obredno vabljenje, ubijanje medveda ob glasbi in jemanje medvedjega življenja je opisano lud i v finskem epu Kalevala. :yl Damjan Ovsee 1991, str. 348-349; po Tokarevu, ;3 Damjan Ovsee 1991, od str. 33S. " Clej Damjan Ovsee 1991, str. 356-3Ü7. Semljenje z medvedjimi maskami (kožami) je znano (udi v najstarejših koledarskih in pustnih šegah slovanskih narodov (glej Damjan Ovsee 1991. sli-. 34.9), Posebej za medveda ali medvedko ho pripravljali lud i jedi oziroma obredno hrano, s katero so počastili medveda v hiši (Belorusi, Makedonci), verujoč pri lern, da je medved prednik človeškega rodu (verovanje v totemistično inkarnaeijo). >r' Glej Damjan Ovsee 1991, str. 335-34v\ M Prav tain, str. 3*19. Tudi med Slovani je veljalo, da se čašeene živali omenja te s simbolnim, to je zaščitnim imenom. Puški lešij naj hi imel najraje medveda, kije, najmogočnejši med mogočnimi, čuval tudi gospodarja gozda, če je le-la zaspal. Šege so se kasneje prenesle tudi na domače živali. ___________________________________Mira Omerwl TWh-p___________________________________ z njimi "pobratiš" ali stopiš z njimi v botrino, naj bi direktno kazalo na sledove totemističnih verovanj."' V slovanskih grobovih, sežigališčih in zavetiščih zasledimo ostanke žrtvovanih mladih ali odraslih živali: lobanje, lopatice, kosti, tudi jelenov in medvedov. Morebitno žrtvovanje pa potrjujejo tudi votivne figurice in majhna k ul t na glinena plastika v podobi medvedov/'8 Tudi slovanski vrači, čarovniki, šamani in zdrav i k: i, imenovani volhovi, bajalniki, varožci, žreci,.., naj bi v različnih združbah imeli zelo pomembno vlogo z vedeževanjem iz živalskih kostt in vodenjem obrednih magičnih iger. V indoevropski slovanski pradomovini naj bi iz kosti živali ali jelenovih rogov izdelovali amulete proti boleznim,"" svinjski zobje pa naj bi bili čarovniŠko sredstvo proti škodljivim silam že iz nedoločljive preteklosti. Ljudsko zdravilstvo na Slovenskem pozna še v 20. stoletju stolcene kosti in kremplje različnih živaii kol zdravilna sredstva. Tudi po mnenju D. Ovsca je slovanski nakit (nanizane školjke, zobje) verjetno prav tako imel vlogo amideta, zaščitnika pred škodljivimi silami kot magično obrambno sredstvo.6'1 So imeli obešeni votli zobje in ogrlice iz nanizanih školjk ali preluknjanih kosti tudi obrambno-zvočni pomen? So imele morda šape, kremplji in čeljustnice in z njimi tudi pišČali iz nožnih cevastih kosti, prstnih Členkov in čeljusrnic soroden pomen tudi v najoddaljenejši prazgod^ vini? Nas slovanska in staroslovanska dediščina spomnita na še eno, do sedaj morda prezrto, filozofijo življenjskih predstav in prvobitnega zvoka ali celo tipološko kontinuiteto? Njihove šege in navade nas spomnijo, daje mogoče medveda razumeti na različne načine, ga "častiti" povsem svojstveno (tudi z zvokom glasbil iz medvedjih kosti) in da lovni edino merilo za čaščenje. Iz spoštovanja, enakopravnosti in odvisnosti se je mogel razviti svojevrsten medvedji kult. V ospredju so lahko tudi čaščenja zaradi njegove moči, tako fizične kot navidezno nadnaravne (hibernacija), s katero laliko vlada živalskim vrstam, totemska povezava med človekom in živaljo, in varovanje pred njo, ter priprošnje, zahvale za darove, kot so kože, kosti, salo... Totemistična mitologija oziroma verovanje in simpatetična magija. Sta bila prazgodovinski odnos do medveda in njegovo morebitno čaščenje v paleolttskem obdobju v čem podobna ritualom medvedjega kulta omenjenih ljudstev? Ne glede na to, ali so arheologi potrdili lov na jamskega medveda v paleolitiku in ti. čaščenje medveda ali ne, imamo lahko opraviti s šegami in verovanji oziroma mitologijo, vezano nanj iz različnih nelovskih razlogov. V njih je zvok morda imel pomembno vlogo, z njim pa tudi glasbila, kot so koščene brnivke, piščali, žvižgavke, drgala. :" Sled lega so dandanašnja vraževerja o volkodlakih, vampirjih... CIrj Damjan Ovsec 1991, sir. 348! Zlasti na Balkanu se še dolgo v 20. stoletje obdržijo različna verovanja, šege in navade, |X)vezane na primer z volkom, drugim najpogostejšim gospodarjem živali (tretji je je len), kot totem ist i čn hrt prodnikom. Vučari odeti v volčje kože so koledovali zlasti pred pustom na dinarskem območju ter zbirali darove in vabili volka na svatbe: volka, totemskega prednika (Rosna). Novorojenčke so potegovali skozi "viifijo zev" oziroma volčjo čeljust, da bi ga tako obvarovali zla (beri Damjan Ovsee 1991, sir. .W6-348). Po arbeoloskih najdbah iz severne Rusije (10. in II, stoletje) so imeli srebrni kremplji in iz srebra narejene volčje čeljusti očitno zaščitno vlogo (prav tam, str. 34S). V teh primerih gre pae za čaščenje volka. 58 Damjan Ovsec 1991, str. 198-200. a Damjan Ovsec 1991, str. 212. M 1991, str. 212. Aril i^ ÖC I n o m iizi ko I ogija Funkcionalnost glasbil določa tudi njihovo obliko in pogojuje njihov razvoj. Zdi se, da kljub arheološki skcpsi še ni izrečena zadnja beseda o povezavi paleolitske umetnosti z odnosom do živali (na primer medveda). 0 duhovni kulturi in zvoku se intenzivneje preliva črnilo v zadnjih letih. Zdi se, da kultni odnos do različnih živali (medveda, jelena...) v mezolitiku in neolitku ni več problematičen in zatorej je povezava religioznih predstav z zvokom in glasbili jasnejša. Zvok in glasba v paleolitski kulturi Zdi se, da so podobno kot sekire, klini in druga kamenodobna orodja, tudi koščena glasbila v neprekinjeni rabi vsaj od mlajšega paleolitika ali celo od srednjega paleolitika dalje, kar vse bolj odkriva današnja znanost. Ze paleolitsld prednik je kot zvočila laliko uporabljal vode kosti (votle cevi), zobe, rogove, školjke... Vprašanje je, ali je znat tudi z lastnimi glasilkami alt brlizganjem skozi nos oponašati živalske glasove. Praktično izkustvo in slučajno spoznanje. da se izvotljena kost pri svkanju mozga lahko oglasi, da podobno lahko votla cev in tudi kost, če ju potolčemo ob nek predmet ali ob podobno vodo cev, zazvenita, enako kot zazveni kamen, če potolčemo z njim oh drug kamen ali predmet, sta morala voditi tudi do namensko izdelanega zvočila, Z muzikoioškega stališča je vseeno, ali je človek zavestno izvodil kost in preluknjal njeno steno ali pa je luknjo naravnega ali živalskega izvora le uporabil. Glasbilo je lahko tudi naravno oblikovan predmet, kot npr. voda cev, naravni odmevnik oziroma školjka.,. Kosti z luknjami, ki so delo človeških rok, so le bolj gotovo namensko izdelana glasbila. M. Brodar piše, da je očitna razlika med paleolttskhni najdbami vzhodnega in zahodnega dela Alp. V vzhodnih Alpah so preluknjane kosti Številne, v zahodnem delu jih ni. Pojavljajo se tudi v srednjem paleohtiku, najpogosteje pa ob začetku paleolitskega obdobja.M Tako na primer v Švicarskih visokoalpskih postajah ni lukenj v kosteh, čeprav so zveri, ki grizejo, ugotovljene tudi v teh jamah, piše M. Brodar. To dejstvo seveda govori namensko izdelanim luknjam in piščalim določene kulture in pokrajinske pripadnosti le v prid. Zdi se tudi, daje prazgodovinski (paleolitsld) evropski vzhod poznal več koščenih glasbil, evropski zahod pa več jamskih slikarij. Na vzhodu bi utegnilo biti vodilno čutilo zaznav in kreacije uho, na zahodu pa oko. Tudi C. Sachs pri razmišljanju o prazgodovinskih glasbilih opozarja na prvotno naključno rabo zvenečih predmetov, ki se razvijejo v namenska zvočila in glasbila.1'2 Mislim, da mu lahko pritrdimo. Nanizane školjke ali preluknjani zobje na vrvici so na primer tudi zvočila, ki ob hoji žvenketajo, pozvanjajo, ropotajo in prinašajo nosilcu LovTSlnega zvočnega okrasja izkušnjo zvokotvornosti različnih predmetov. Sachs domneva, da so se preproste koščene piščali tako naključno razvile iz rabe votlih koščenih cevi.(l'f Tudi današnji izraz "piščal" za golenico (lat. tibia) in v rimski antiki enako imenovana pisčal, po njegovem označujeta podobno votlo cev oziroma kost: tako pri glasbilu kot tudi pri človeku. Vendar ni mogoče povsem zagotovo pojasniti omenjene etimologije. Zanimivo je, da tudi najstarejše nam znane civilizacije pripisujejo piščali božansko 11 1985, str. 45. ": Curi Sachs 1962, str. 220-221. " Prav lam. Mira Qmf rzel Teriep poreklo nadnaravnega izvora. Zvok, ki prihaja iz glasbila, je zvok nevidnega duha, duha posrednika med materialnim in spiritualnim, torej tudi med živimi in mrtvimi. Zagotovo že v starem veku pa je božanskost pripisana tudi struni in bobnu. Šamani številnih ljudstev so za vzpostavitev domnevnega stika z duhovi in prednild uporabljali piščali, ropotulje, brnivke, bobne in trobila. Azteki so uporabljali drgala iz človeških kosti v obredjih prerodilve in plodnosti, v kultih žrtvovanja in darovanja: da bi po smrti darovane žrtve (tudi človeške) zagotovili novo rojstvo žrtvovane vrste. Tako piščali kot tudi koščena drgala so faliČna. Zveza piščal - podolgovato drgalo - falos - plodnost - življenje - novo rojstvo je pogosto simbolen vzvod v obredjih in magiji naravnih ljudstev za vsesplošno plodnost človeka, narave in živali. Podolgovat predmet (piščal, drgalo iz kosti) služi kot amulet, ki zagotavlja novo rojstvo."1 Zato jih polagajo v grobove pokojnikov. Po Sachsu iniportirane piščali polagajo v grobove eelo etnične skupine, ki ne poznajo igre nanje.'" Celo v Evropi še v 20. stoletju dajejo pokojnikom k zadnjemu počitku in ob slovesu iz tostranstva v krste piščali: kot na primer v Halozah baloške žvegle. P, Collaer je v Oceaniji zabeležil totemisrični ritual s "svetimi piščalmi", dolgimi čez meter in pol, na katere igrajo pri darovanju totemske živali - svinje: glasbeniki pihajo skozi enotonske piščali, ne povsem enakih dolžin in tako različnih tonskih višin. S piščalmi se skoraj dotikajo žrtvovane živali, ki jo polože na obredni ogenj. Glasbila naj bi tako iz totemske živali prenesla življenjsko bit totema plemena na živeče."" Je morda podobno razmišljal tudi paleolitski prednik? Ali je določenim delom človeškega ali živalskega telesa pripisoval posebno vlogo, magičen ali totemistični pomen, simbol: na primer lobanji, čeljustnici, femurju, tibiji, lalusu, prstnemu členku? Je podobno, kot je razmišljala Bradova v omenjeni disertaciji o koščenih piščalih, fosilni človek morda s piskanjem na golenično piščal po analogiji vdiha in izdiha, ki simbolizirata življenje in smrt, v smeri gibanja življenjske sile (vdiha/izdiha) v ali iz telesa (ali po kosti od kolena navzdol ali navzgor), sodeloval v obredjih mrtvih ali v obredjih žrtvovanja? Od neolitika dalje, od zgodnje železne dobe, naj bi bile človeštvu povsem zagotovo znane tudi nosne piščali s svojevrstno simboliko, meni C. LSachs.'" Nadaljnje raziskave bodo pokazale, če so bile znane tudi v paleolitiku. Nosne piščali naj bi se ohranile do 20. stoletja le še v Polineziji, z igro nanje pa se je ohranila svojstvena filozofija življenja in smrti, analogna staroindijskim predstavam. Pihanje oziroma igranje skozi levo nosnico je simboliziralo življenje, pihanje skozi desno pa smrt. Piščali življenja so zato pobarvali z rdečo barvo, piščali smrti pa s Črno. Tudi Številne piščali sodobnih naravnih ljudstev so obarvane s simboliko, lastno posameznim združbam, le rdeča in črna se zdita arhetipski barvi ne glede na čas in prostor: rdeča kot barva življenja (barva krvi oziroma življenjske sile) in črna kot barva smrti. So imele morda kakšno simboliko tudi rdeče obarvane piščali iz paleolitskega najdišča Geissenklösterle?(lft Morda pa je homo sapiens 14 Glej (udi Curt Sad« 1910. sir. 44-45. Pogosto so na mlajših pa ieol its kili slikarijah človeške ßgttre upodobljene s pudaljšanimi lalusi, kar dokazuje vsaj nekakšno razumevanje njegove vloge, čeprav lahko povsem svojstveno, "' Prav tam. 111 ii z i koi o gij a pogojevala nadaljnje iskanje novih zvočnih frekvenc in nadaljnji razvoj prvobitnih zvoČil in glasbil. Na osnovi materialnih preostankov koščenih glasbil lahko o glasbi fosilnih prednikov bolj ali manj le ugibamo. Kdaj se je človek začel izražati ne samo z zvokom, temveč tudi z glasbenim jezikom, zaradi glasbe same, zaradi samoizraznosti ali občutenja glasbenih parametrov in povezovanja zvokov v glasbene formule, pa se vedno ni mogoče zagotovo reči. Nadaljnje raziskave bodo morda jasneje dokazale, ali se "službeni zvok" (obredni) v mlajšem ali že v srednjem paleohtiku prevesi v transmisijo emocij in zvočnih parametrov, s čimer se pričenja tudi zavestna glasbena umetnost. Po novih znanstvenih odkritjih sodeč, bi si mogel z zvoki obogatiti življenje že neandertalski prednik izpred 40.000 let pred sedanjostjo. Kam postavljamo meje začetkov instrumentalne glasbe in glasbe nasploh, pa je odvisno tako od bere arheoloških odkritij kot tudi od interpretovega razumevanja sporočil arheoloških najdb. Natančno bi morali preučiti vse dosedanje arheološke najdbe človekove zgodovine in pretresti razpoložljive pisane vire in dokumentacijo o njih. Se posebej natančno bi morali preučiti koščena glasbila in nanje vezana obredja slovanske in predkršČanske kulturne dediščine, na katerih je rastlo tako srednjeveško kot novoveško instrumentalno izročilo. Šele nato bomo lahko bolj gotovo razmišljali tudi o razvojni poti glasbi! na Slovenskem. Utegnili bi najti še kakšno prezrto glasbilo ali zvočilo, Id je trenutno še izven našega spoznanja in zavesti. Paleolitska umetnost in kulturno nasledstvo Naša zavest težko sprejema teze o obstoju kontinuitete človeškega razvoja, miselnosti, umetnosti oziroma posplošeno - intelektualne evolucije od prazgodovine (vsaj paleohtske) do danes, kar na svojstven način sicer potrjujejo prežitki, ki se prenašajo iz neke zgodovinske in intelektualne epohe ali razvojne stopnje človekove zavesti. "Da tu ne gre za kontinuiteto v smislu stratigrafijc, je jasno: tako kontinuiteto bi tudi zaman iskali. Kontinuiteta je namreč tipoloska... Pojem tipološke kontinuitete pa prav tako predstavlja neko istovetnost, čeprav le v najmanjši meri," je že leta 1943 zapisal Rajko Ložar v nestavku o prazgodovinskih osnovah slovenskega narodopisja, ki se je med prvimi lotil razmišljanja o izvoru našega kulturnega nasledstva. ™ Seveda je vselej potrebno upoštevati tudi faktorje razvoja, prehajanja in preseljevanja kultur ter občečloveško arhetipsko tvornost našega uma in psihe. Zahvaljujoč naravi pračloveka, strukturi ljudskega duha in intelekta... je mogel antični človek postaviti osnove za nove vzpone, do katerih je prispela sodobna družba.'' "Zasledovanje elementov lovske nomadske kulture v naši etnografiji (misleč v smislu današnje etnologije - opomba avtorice) spada med njene težje probleme..."" V umetnostne Tl Glej Joseph Campbell 1983, str. 57. 75 Prav tam. 761942, str. B7. 77 Branko Gavola 1977, str. 87. ,sFajko Ložar 194,Ulr. 79. Mira Omcrzel Tcrlep okvire sodi tudi glasbena umetnost ali umetnost zvoka, katere vsebina se ne more "otipljivo" in torej jasno dojemljivo ohraniti, ostaja pa nam posredno z našim kulturnim nasledstvom, vedenjem, izkustvom ter predmetnostjo človekove materialne kulture, to je z glasbili. Prav tako obstajajo živi odnosi med etnografsko (beri etnološko - opomba avtorice) in prazgodovinsko t. i. materialno kulturo. Sem spada predvsem v prvi vrsti hiša, nato po vrsti ostali elementi {orodje, orožje, noša, itd.)'" Spomnimo se na primer samo jame (zijalke) - človeškega bivališča v rabi še nedavno, oblačil iz kože in rastlinja,"11 torej elementov, ki so se obdržali do atomske dobe. Svojstveni dokazi nadčasovnosti človeške ustvarjalnosti in intelektualne evolucije ter zavesti so (tudi) številne "sodobne paleolitske"31 in mlajše antropomorfne strukture, za katere lahko rečemo, da so v primerjavi s paleolitskimi manifestacija istega spiritualnega in intelektualnega fenomena, podobnega filozofskega in religioznega interesa za svet, da so funkcija podobnih opazovanj in emocij/52 čeprav jih glede na čas nastanka razdvajajo tisočletja. Določena so s človekovo bitjo in nravjo zavesti. Drzne in zanimive so primerjave današnje aH (pol)pretekle ljudske kulture s prazgodovinskimi preostanki, kar je nakaza] že Rajko Ložar,83 naprej pa jih je razvila delovna skupina Alpes Orientales."'1 Če pogledamo Še koščene predmete, ugotovimo, da se je raba zverinskili kaninov kot orodje, okrasje, zvočilo ali amulet obdržala od prazgodovine do praga atomske dobe"", da sta klin in sekira v neprekinjeni rabi od paleolitka do danes, daje koščeno piščal "izumil" kamenodobni lovec, poznajo pa jo številne etnične skupine in ljudstva na vseh kontinentih, Tzvenevropske naravne civilizacije pa jo uporabljajo še danes. Umetnostni arhetipt in simbolika povezujejo ljudi ne glede na razdalje. Kromanjončeve slikarije živali na jamskih stenah so na primer razvrščene tako, kot "bi vsi prazgodovinski umetniki hodili na isto umetnostno akademijo", je v šali dejal nek arheolog. Zdi se, da je enako s koščenimi glasbili: kot bi vsa paleolitska koščena glasbila izdelali v isti mojstrski delavnici. Duhovno izročilo evropskih, pa tudi neevropskih narodov, pozna vrsto pravljic, pripovedk in pesmi o "pojočih kosteh", ki so lahko predkrščanskega ali arhetipskega izvora in govore človeku, ki jim zna prisluhniti (na Slovenskem balada o goslih iz kosti, ki izdajo umor),"'' Ves svet pa pozna Številne pripovedke o tem, kako je nastala piščal: najpogosteje iz živega bitja (človeka ali živali), pa tudi iz bitja druge ravni (drevesa). Zanimivo je, da so mnoge svetovne pripovedke ah pesmi o koščenih piščahh in drugih " Rajko Ložar 1943, str. 82. "Se v aaietft Stoletju sejo alpski planšar oblekel v plašč iz rastlinskega ličja, se ogrnil i živalskim kožuhom ali si na glavo poveznil drevesno gobo. 81 Glej tudi misli Ivana Sedeja (1985, str. 9 in 79) o "nadčasovneni zvenu'' ljudske plastike in navidezno prazgodovinski ornamental ni tradiciji. 62 Glej tudi Branko Gavela 1977, str. 156. 0 1942, str. 79. 84 Glej istoimensko publikacijo V, 1969. 85 Se Janez Vajkard Valvasorje pisal o kraševski hojevitosti. Kraševci kot orožje nosijo na popotovanjih s seooj - enako kot prazgo d minski človek - dolge čekane (Mirko Rupel 1969, str. 204.) »6SLP-i,š[.52. A rh eo e tno tiui ni kologija glasbilih povezane s simbolom smrti aH posredno z novim rojstvom. Z zahvalo za dar (žival) in s svarilom živih pred izničenjem mrtvih. Tudi s priprošnjo, kije lahko zvočna. To nas privede na misel o povezavi (po mnenju nekaterih) z morebitnim prazgodovinskim kultom mrtvih, preko katerega naj bi telda simbolična nit življenja. Ob tem se moramo ponovno spomniti znamenite evropske in slovenske balade o "mrtvaški kosti" iz okolice Kamnika. Balada pripoveduje o umoru objestneža, ki seje nespoštljivo vedel do mrtvaške kosti,,!' torej do prednikov. Balada o mrtvaški kosti in balada o koščenih gostih, ki izdajo umor, sta razširjeni skoraj po vsej Evropi in se po ugotovitvah strokovnjakov opirata na preostanke verovanja o moči posameznih delov telesa88 ter sodita med okamenine, ki so dosegle naš čas.fl'J Vendar Evropejec v zgodbi, ki jo je še v začetku našega stoletja pripovedoval, pel in igral na koščeno piščal, ni več slišal in videl tega, kar je morda slišal, spoznaval ali učil tisti, od kateiega jo je slišal in prevzel včeraj! Mrtvaške kosti in glasovi koščenih piščali so personiileirani z duhovi prednikov, zato je treba z njimi ravnati tako kot z živimi. Na vseh kontinentih in skozi vso človekovo zgodovino -tudi še pri starih Grkih in ljudstvih predvojne Evrope - jim prisojajo izredno moč. Verujejo, da je v njih duh ali mogočno Božanstvo (modrost). Le-ta tistega, ki igra na koščeno glasbilo, in tistega, ki posluša ali je v stiku z "mrtvaško kostjo", poveže z nadčut-nim svetom ali mu daruje nadnaravno moč uvida v nevidno in neznano. Nespoštljivi kršilci koščenega tabuja so kaznovani! "SLP-Ut.M. as Glej Milke Matičelnv- 1955 in 196]. Vsaj delno je ohranjeno izročilo o moči mrtvaških kosti, posebej še lopatic in lobanj, ki vsebujejo novo življenjsko šilo (glej Milko Matičetov 1955). Z njimi je mogoče vedeževati incoprati (Janez Dolenc 1955, str. 157-163). Najbližji sorodniki, otroci ali dobrodelke so še v 20. stoletju na Slovenskem ob glasnem joku (obrambnega pomena?) umirali in v prt zavijali lobanje svojih pi-crinikov. Položili so jih na vetje kosti. Pod njimi navzkrižno položene stegenske kosti so v obliki križa gledale izpod lobanj (prav tam, str, 30}. Izročilo o tovrstnem obrednem umivanju, čaščenju in shranjevanju lobanj je bilo še v 20. stoletju (ponovno!) vezano na alpski in deloma predalpski svet. "* Zanimivo je, da je balada o mrtvaški kosti omejena na zelo majhno območje pod kamniškimi planinami, belokranjska različica pa je svojevrsten in izjemen pri nier v ustnem izročilu. Mira OmrTM-J Ti-rlep Balada o mrtvaški kosti Tribute, Bela krajina (SLP -1, št. 39/3) Zapis 1906 -1909 Poslušajte kristjani kaj je storil nesrečni mladenič, da je šal čez britoj žegnani, je tam našel mrtvaško kost. Jo je sunil iz nogo. "Kaj je tebi, inrivačka kost, da si tako (....) Pridi k meni, boš večerjala!" Ona muje odgovorila: "Kaj je tebi, mladenič, da si tako žalosten? Vavek si žvižgal in o pel, zdaj pa si tako žalosten." "Kaj mi nuca pripovedvat." Tak dolgo ga je poprašvala, da povedal ji je vse. Sla je stara mati v farovž k gospodu župniku. Oni so jo prav lepo podučili; "Tako jim gosti naredite, ko tem živim ljudem! Tako jih lepo spremljajte, ko te žive ljudi! On tako naj modro muči, ko da govoriti ne zna." Ko deveta ura je odbila, kosti na vratih trkajo. Ko v hišo pridejo, se za mizo usedejo. Se sorte so mladenČa poprašvale, on jim odgovora ni dal. Ko dvanajsta ara je odbila, kosti se vzdigujejo. "Hodi, ti mladenič z nami, bos videl kje naš je dom!" Ko na britoj pridejo: ''Hodi zdaj, ti mladenič, doma, A rheoot nomuziko 1 U£;ij a zdaj ü videl, kje naš je dom! Hodi v farovz gospodu se zahvalit, da so te prav lepo podučili, da ü tako modro mučal, ko da govoriti ne znaš, Da si samo besedo dal zdrobile bi te. na sončni prah. Kod boš rajžal ino hodil, pasi inrtvaČke kosti stat!" Vodice, Gorenjska (SLP -1, št. 39/13) Zapis 1958. Fanfč je šu deleč v vas, deleč ke v ta treko vas, Cez travničke tri, čez b'rucke tri, potočke tri, studence tri. Srečava gaje mrtvaška kost, mrtvaška kost, božja modrost. Sunujoje s ta levo nogo, azgnaivjoje s ta desno roko. Mrtvaška kost spregovori: "Kaj me pa suješ, fanfč ti?" Ko urca bije polnoči, fanfč, že bolan leži. Ko urca bije dve al tri, fant'r. že mrtov leži. Poslušaj, mladi fantič ti, de se kej tacga ne zgodi. Mira Omerzol TerJcp Balada o gosliii iz kosti Strmec pri Logeh pod Mangrtom, Primorsko (SLP -1, št. 52) Zapis 1910' Div'e sest/e sta se po blaži, skregale, Ta starš tu mlajš a src'e ubodla je, worglajuje u no siwnojezero. Peršuje ribič ribce l"ovit, ujewje nu čudna ribiču. Z ročic je naredit l"okiče, sperstuje naredu šravbiče, z leščuje naredu strunice, na b'eli grad je g"osti šel. On je začeu' milo g"osti, an starši sestra milo jokati. Slovensko ljudsko izročilo v baladi o goslih iz kosti posredno govori o koščenih glasbilih v naši glasbeni dediščini. Pri ustnem prenosu in ob zbledelem spominu na koščena glasbila so lahko nastale raznovrstne spremembe in napake. Omemba koščenih gosli bi se utegnila prvotno nanašati tudi na druga koščena glasbila, tako piščali kot drgala ali brnivke. Pa tudi izraza gosti in gosli označujeta v ljudski jezikovni rabi nasplošno pojem muzicirati in katerokoli glasbilo. Imamo opraviti z arhetipsko ali s kulturno dediščino? Svoje biološko in psihično nasledstvo dolguje človeštvo prazgodovinskemu obdobju preteklosti, sodobna umetnost, ljudska in stilna, pa je tudi naslednica mlajšega in morda celo srednjega paleolitika: tako tipološko in oblikovno kot tudi v arhetipskem smislu in v dedovani zavestni zvočni izkušnji. In prav zato, ker sodobnih koščenih glasbil iz zadnjega stoletja nismo našli, bo morala sodobna arheoetnomuzikološka znanost skrbno preučiti glasbila minulih stoletij in tisočletij ter razjasniti zastavljena vprašanja in trenutno nevedenje, ki se pojavljajo v raziskavah, razpetih med prazgodovino in sodobnostjo. ™ V SLP- J lahko preberemo (str. 301), da je zgodba o umoru, ki fia izda glasbilo narejeno h umorjenčevega telesa. znano kol prozno ali pesemsko izročilo po vsej Evropi, po mnenju nekaterih pa naj bi se balada izoblikovala v Skandinaviji (Morveška. Švedska), A rh eoetnomuz iko lo gi j a LITERATURA IN VIRI BRODAR, Srečko in Milja, 1983: Potočka zijalka visokogorska postaja aurignaeienskih lovcev. Potočka zijalka eine hochalpine Aurignacjagerstation, Ljubljana. BRODAR, Mitja, 1985: Luknje v fosilnih kosteh. Zbornik Ivana Rakovca, SAZU XXVI, str. 2947 in tabele, Ljubljana. CAMPBELL, Joseph, 1983: The Way of the Animal Powers, Historical Atlas of World Mythology, Vol. 1, London. COLLAER, Paul, 1974: Ozeanien, MGB1/1, Leipzig. DOLENC, Janes:, 1955: Ljudsko izročilo o čarovništvu v naših krajih, Loški razgledi II, str. 157-163, Škofja Loka. EI JADE, Mircea, 1985: Šamaoizam, Novi Sad, GALIN, Krešimir, 1988: Areheulogical Findings of Musical Instruments in Yugoslavia, Narodna umjetnost, S. L 2, str. 123-148, Zagreb. GA VELA, Blanko, 1982: Praistorijska arheologija, Beograd. CAVELA, Branko, 1977: iz. dubirte vekova. Zagreb, GOLDMAN, Jonathan, 1993: Sonic Entrainmenl, Mttsic Physician for Times to come, str. 217-233, Madras- London. liAHN, Joachim in MUNZEL, Susanne, 1995: Eine Knochenflöte aus dem Aurignaeien des Geibenklösterle bei Blaubcureil, Alb - Donao - Kreis, Fun d berichte aus Ballen - Würteoiberg, Band 20, str. 1-20, Stuttgart. IIORUS1TZKY, Z„ 1955: Eine Knochenflöte aus der Höhle von Istdllöskö, Acta Archaeologica V, str, 133-140, Budapest. LOŽAR, Rajko, 1943: Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja, Etnolog, Knjiga XV-1942, str. 70-88, Ljubljana. MALEZ, Mirko, 1959; Das Paläolithikum der Veternicahöhie und der Bären kult, Quartär 10-11, str. 171-188, Bonn. MATTCETOV, Milko, 1955: Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih, Slovenski etnograf VIII, Ljubljana. M ATI GETOV, Miiko, 1901; Sežgani in prerojeni človek, Ljubljana. MORENO, Joseph, 1993: The Music Therapist: Creative Arts Therapist and Contemporary Shaman, Music Physician lor times to come, str. 167-185, Madras - London. OMERZEL - TERLEP, Mira, 1997: Tipologija koščenih žvižgavk, piščali in flavt ter domnevna paleolitska pihala Slovenije / Typology of hone whistles, pipes and flutes and presumed paleolithic wind blowing instruments of Slovenia, Mousterienska '^koščena piščaF' in druge najdhe iz Divjih hah I - Slovenija / Mouste.rian "Bone Flute" and other Finds from Divje babe I Cave Site - Slovenija, Opera Instituti archaeologiei Sloveniae, vol. 2, ed. Ivan Turk, sir. 199-218, Ljubljana. OVSEC, Damjan, 1991: Slovanska mitologija in vemvanje, Ljubljana. USR&DKAR, Radko, 1996: Rokodelsko zdravljenje, Življenje in tehnika, (oktober), str. 11-18, Ljubljana, PAVLOVEC, Rajko, 1990: Jamski medved - bolnik ali čaščenec, Življenje in tehnika, marec, str. 31-36, Ljubljana. RUPEL, Mirko, 1969: Valvasorjevo berilo iz Slave Vojvodine Kranjske, knjiga VI, Ljubljana. SACHS, Curt, 1940: The History of Musical Instruments. New York. SACHS, Curt, 1962: Reallexikon der Musikinstrumenten, Hildesheim. SEDEJ, [van, 1985: Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana. SLP-1,1970: Slovenske ljudske pesmi 1, (Kumcr, Zmaga, Matičetov, Milko, Merhar, Boris, Vodušek, Valens), Ljubljana. SKERIJ, Božo, 1962: Ljudstva brez kovin, Ljubljana. SPRAjC, Ivan, 1982: O razmerju med arheologijo in etnologijo, Ljubljana. TURK, Ivan, 1988: Razmišljanja o hližnjih srečanjih med neandrtaleem in jamskim medvedom v Divjih babah (L del), Idrijski razgledi XXXI1I/1, str. 7-30, Idrija. TURK, Ivan, CULIBERG, Metka, DIRJEC, Janez, 1989: Paleolitsko najdišče Divje babe 1 v dolini Idrijce, Ljubljana. TURK. Ivan, KAVUR, Boris, 1997; Pregled in opis paleolilskih orodij in ku rise/Review and description of paleolithic toots and hearths; Mousterienska "koščena piščal" in druge najdbe iz Divjih bab l v Sloveniji/ Mousterian "bone Flute" and other Finds from Divje babe I Cave Site in Slovenia, Opera Instituti archaeologici Sloveniae, Vol. 2, str. 119-156, Ljubljana. \]CB - Musikgeschichte in Bildern 43 43 M im OmorKeJ TferUu) .36 BESEDA O AVTORICI Mira Omerzel Terlep. dr., etnologinja in muzikologinja. deluje kol umetnica in raziskovalka slovenske kulturne dediščine. Njeno raziskovalno delo in razprave so posvečeni zlasti ljudskim glasbilom in pesmim, zvočni identiteti slovenstva (serija člankov v reviji Etnolog), vplivu zvoka na človeka in odnosu med človekom in živaljo (Konji naše pravljice. 19%). iSjenadoktorskadisertacija(lW8) nosi naslov Zgodovinski razvoj ''predklasičnega" ljudskega instrumental^a od paleolitika do našega Časa na slovenskem etničnem ozemlju. ABOUT THE AUTHOR Mira Omerzei Teile]). Ph.D., ethnologist and musicologist is an artist and researcher of the Slovene cultural heritage. Her research work and treaties are primarily dedicated to folk instruments and songs, the sound identity ol the Slovenes (a series ol articles in the journal Etnolog), the influence of sound on man and the relation hetvveen man and animal (Konji naše pravljice, 1996). Her doctoral dissertation (1998) is entitled Zgodovinski razvoj ''predklasičnega" ljudskega inštrumentarija od paleolitika do našega časa na slovenskem etničnem ozemlju ("The historical development of "p re classical" folk instruments from the Paleolithic to the present in the Slovene ethnical territory"). SUMMARY ARCHAEOETHNOMUSICOLOCY. PALEOLITHIC AKT AND PHILOSOPHY OF FIRST SOUND The brain and vocal apparatus of Homo erectus, the predecessor of the Neanderthal man, were sufficiently developed to enable him to express himself through speech, to slowly articulate and to warrant the birth of language, the cradle of primeval sound language. The natural environment Palaeolithic hunters lived in required their sense« to be highly developed. Complementary languages were developed: a sound (musical), a symbol, and a visual language. From man's primary sound-creating emotions (moaning, screaming) forms of torses and formulas of sound, rhythmical patterns and timbre, which have an extrasensory effect both on the maker of these sounds and on the listener: that of art and of a ritual magical performance. By its origin and essence music is a serious activity, not entertainment! Art (at first most probably a therapeutic activity), created by man with his five basic senses, among which hearing and sight and consequently sound and pictures play a primary role, influence man's conscious and unconscious mind, and enable him to achieve higher - the modern expression would be transcendental - stages of consciousness, Sound is a weapon and an instrument alike. An instrument to achieve a higher level of consciousness and a transformation of one's psychophysical being. Sound frequencies take apart and compose, lift and penetrate. What is born, is a hunter's sonorous ritual magic, witnessed by the messages in underground caves and by archaeological finds - including musical instruments - a magic performed deep down in earth's womb, requiring a mystical and mythological Ari leu et i\i11 nu v, iko Lo gij a logic about the unity of the human and tlie animal world (especially the bear cult, but also other wild animals, the cult of human survival and totemism; the universal prehistoric religion of prehistoric human communities). Some elements of Palaeolithic art were passed on from the Palaeolithic Age down to the modern mythologies of great hunters. The common basis of man's psyche is determined by archetypal reflections of the collective subconscious which create myths and is based on the anatomy of our species. The Palaeolithic tradition ol the bear cult originated from the culture of Neanderthal man and even today traces of it can be found in fringe areas on all continents. Shamanism and its magical use of bull-roarers - especially bone ones, bone whisdes, bone percussion instruments - was the social and ritual regulator of life, based on the mythological ideas of totemism which mark the beginnings of the history of mythology and that of music. It is reasonable then to wonder whether bone whistles made from bear shinbones, thighbones and mandibles, phalanx whistles, bone bull-roarers and scrapers were perhaps used as sound and magical aids to better hunt these animals, in rituals seeking protection from them, in ritual worship of the bear which was (according to Malez) common in the pre-alpine and Alpine regions. Especially where these sound-producing aids were made of the bones of animals which had a distinct meaning to prehistoric man. Is that the reason why whistles made of the bones of cave bears prevail? Do these finds and cave paintings refer to the activities of Palaeolithic "musicians" - Shamans? Was man seeking (he respect oi his animal companions or was he worshipping them? In prehistoric times ■i Siovenia too the bear was considered to be man's totemist predecessor. Imitation magic was to ensure either his fertility or protection from him. Conceivably, this giant animal was worshipped in an utterly specific way which included sound produced by instruments made of bear bones and bunting may not have been the only motive of ritual worship, but also respect, equality and dependence... Bone musical instruments have been in use continuously at least since the late Palaeolithic age or even since tire middle Palaeolithic age. It does not matter whether a bone was hollowed by man or whether the holes were of natural origin. A naturally L-haped object which can produce sounds is a musical instrument too. In the Eastern Alps numerous perforated bones have been found. It appears that bone instruments were more common in the prehistoric (Palaeolithic) European East, while cave paintings are found in greater numbers in the West of Europe. Objects strung together like shells lor instance provide the bearer of such "sonorous ornaments" with the experience of sound being produced. Am one; the oldest civilisations known to us sound is considered to be a mediator between the material and the immaterial, and the whistle to be a divine attribute. The association whistle longitudinal scraper - phallus - fertility - life - new birth often is the symbolic lever in the rituals and magic of natural peoples, seeking the general fertility of man, nature and animals, the mediator between the living and the dead. In their role of sound amulets musical instruments, made from a totemist animal's bones, were thus to transfer the essence of life from a tribe's totem to the living. Was this perhaps the way the Palaeolithic hunter reflected? Or did he ascribe a special role, symbolic meanings to specific parts of the body: e.g. to the skull, mandible, femur, \l\n\ OtoetaaeJ Iferlep tibia, phallus, or phalanx? Where musical instruments used to produced masking sounds? Did man fear the bear or did he want to win him over? Every tone frequency creates a rhythm which causes our brain waves to change, causes resonance and dissonance in our auditory and biological fields. The effects of high frequencies produced by phalanx whistles woidd require detailed study. Fast rhythmical drumming, scraping or rasping can change our brain {brain waves - EEG) into equivalent rhythmical resonance (consonance) and thus change man's consciousness (to alpha, theta and delta stages). Through sound, rhythm and movement we can achieve that the entire human community experiences psychosomatic changes and tunes in to a similar level of consciousness (experiencing) and even experiences so-called Shamanisl (ritual) trance (theta). The similarities in the musical crcativeness (instruments) in different cultures from different historical ages can be attributed to the transfer and migration of cultural elements, but also be interpreted as a manifestation of the same spiritual and intellectual phenomena, attributed to akin philosophical and religious interest in the world, and to identical emotions, determined by man's essence and nature of consciousness. Are we dealing with archetypal or cultural heritage? Modern ait, whether high or folk art, is certainly and in some way a successor of the Palaeolithic period: iu typology and forms as well as in the archetypal sense and in the inherited conscious experience oi sound (see also the ballad on the skeleton bone and the ballad on the bone fiddle). JANUSOV RAZDELEK JANUS' DEPARTMENT Veronica Aplenc The history and current standing of American folklore. From the search for the origins of a nation to the deconstruction of the field Zgodovinski razvoj in sedanjost ameriške etnologije. Od iskanja narodnih prvin do dekonstrukcije discipline 40 THE HISTORY AND CURRENT STANDING OF AMERICAN FOLKLORE From the search for the origins of a nation to the deconstruction of the field Veronica Aplenc 41 IZVLEČEK Članek, kije bil predstavljen kot razprava v Slovenskem etnografskem muzeju maja 1999, je pregled razvoja etnologije v Združenih državah Imeriki in njenega trenutnega -stanja. Korenine vedejo v evropski/t intelektualnih vzorcih, medtem in njena zgodovina, zrcali -specifične ameriške pristope do področja. Pomembnira~vojni koraki v ilvrijsetem -stoletju so zgodnja delitev med antropologijo in literaturo, zgodovinsko-geografska metoda, teorijapripovedniJijormid, .strukturalizem, folkloriitdia" "študije izvajanja". javnafolklorct" in,sodobna vprašanja politike kulture, pristnosti in ptedstavitve. Članek zaključuje kratka obravnava študijskih pmgramov in zaposlitvene možnosti, ki so posledice razvoja ameriške dražbe in gospodarstva v zadnjem obdobju. ABSTRACT This article, presented as a talk at the Slovene Ethnographic Museum m May /999, surveys the development'off blklote ("etnologija *) in the United States and its contemporary situation The roots of the discipline lie in European intellectual models while its history has reflected specifically American appmaches to the field. Significant developments of the twentieth century include the early anthropo-logical/lireraty division, rhe historkal-geographic method the oral formulaic theon; .structuralism, "folklife studies, ~ "Performance Studies, "public folklore, and current questions of the politics of culture, authenticity and representation. Thearticle concludes vjith a brief discussion of programs of study and employment opportunities, both of which reflect recent developments in the American -society and economy. Introduction As an academic discipline, folklore in the United States has a relatively short history of approximately 150 years, although during this time it has reflected as well as contributed to the major intellectual paradigms of North American scholarship. In this lecture, 1 would like to present a brief history of the discipline and outline the current status of the field in the United States. As in Europe, folklore in the United States has been closely involved with die formation of a national identity, although in a unique way. Today, folklore's standing as a profession and as an academic discipline reflect this history, as well as the contemporary socio-political situation that place it in an unusual position. Veronica Aplpnc In both North America and Great Britain, etnologija is known as "folklore" or "folkloristics," while the term "ethnology" is used exclusively for European studies of the same field. The term "folklore" refers to both the academic discipline as well as the cultural phenomena that it studies. In the 1970s, the word "folkloristics" was introduced as a new term for the study of folklore, in an attempt to clarify the distinction between the discipline and its subject matter. While this term has gained some popularity in academic circles, "folklore" remains the predominant name for the field and its subject matter. In this lecture, I will use the European terms "etnologija" and "etnologi" for clarity, although they are not used in the United States in reference to American work. European roots American folklore began to emerge as an independent discipline at the end of the nineteenth century on the basis of European intellectual models, particularly those of the Enlighten merit and the Romantic Movement, although US scholars adopted these to the specific conditions of then context. Hie Enlightenment of die eighteenth century established rational empiricism as the accepted method of discovering the objective truth, and applied tliis approach to the study of newly discovered peoples. At the same time, in spite of its disdain of the non-rational, trie Enlightenment viewed folklore with some fascination. This ambivalent attitude is captured in Jean-Jacques Rousseau's notion of the "noble savage". Together with Rousseau, Ciambattista Vico applied the scientific approach of study to humankind and emphasized the importance of customs and language. As European intellectual trends shifted towards Romanticism, the search for national literatures emerged which was also influential in the development of folklore. In England, this most notably included the work of James Macpherson, who "discovered" / falsified the ancient Scottish epic Ossian, and Thomas Percy, who published ancient English poetry. Both sought the voice of the "folk" while advancing the view that beauty is a matter of the national spirit. The most influential thinker for folklore, however, was the German Johann Herder. His writings on the organic nature of the folk, on the continuity between historical periods, and on the national soul of the national people laid a foundation for all future folklore scholarship. As die initial proposal of an organic, national folk whose expressive culture and language embodies the non-modernized, national spirit, Herder's work paved the way for the collection of cultural artifacts by folklorists. His ideas exerted an influence across all of Europe, and by extension reached into the New World as well. We should note that Herder wrote in the vein of Romantic Nationalism, which emphasized collective identity, while the North American folklorists adopted the French model of Liberal, or Enlightened, Nationalism, which emphasised individual rights and reason. The drive to "collect" cultural artifacts combined widi other scholarly trends to produce comparative mythology in continental Europe, as well as "popular antiquities", or the study of oral tradition and customs, in England. Important early scholars include the brothers Grimm, who collected national folktales, first published as Kinder- und Ilausmärchen in 1812, and Williams Thorns of the English Antiquarian movement, whose coining of the word "folklore" in 1846 established die field as a legitimate pursuit for gentlemen scholars. The history and enrrrnl standing of American folkloro Uy tlie last decades of the nineteenth century, folklore had clearly emerged as an independent discipline that applied scientific principles to the study of traditional cultural expressions. The discipline was divided along two lines - one branch focused on comparative mythology, or philological studies such as the Grimms', while the second branch was associated with anthropology. Influential representatives of the anthropological bent include Edward B. Tylor, who espoused an evolutionary view of cultures, as well as Frasier, Andrew Lang, and the teams of early British anthropologists who studied the colonized peoples of the Empire. An American discipline In parallel with European scholars' efforts in this vein from the mid-nineteenth 43 century on, North American scholars began to search for an American "folk" during (he late nineteenth century that could serve as the basis for a national identity. Like their European counterparts, early American folklorists were divided into two camps, were interested in cultural "survivals," sought a national literature, and experienced tensions between modern and anti-modern views of the world. In the New World, however, I he collection of cultural expressions sought a national "folk" in a diverse body of people - the transposed Anglo-Saxon immigrants, the Native American population, and (he individuals of African origin within US society. Additionally, in their search for a unique American identity, American folklorists were grounded in Liberal Nationalism, which emphasized the individual, and in the philosophy of the Transcendentalists. These thinkers, such as Ralph Waldo Emerson and Henry Thoreau, admired nature, the natural, self-sufficient man, and extreme individualism. In 1888, folklorists of both the literary and anthropological bents founded in the American Folklore Society, the first national folklore organization, in support of the study of folklore. The charter of the Society captures their understanding of their field as well as of the American "folk" - the folklorists' interest lay in collecting the quickly disappearingtraditional cultures of various peoples, including English immigrants, blacks in the South, Indians, French Canadians, and Mexicans. The Society founded the Journal of American Folklore for the publication of scientific studies, which today continues to figure as one of the main journals in the field. Among the founders of the American Folklore Society, Williams Newell and Franz Boas were of the anthropological branch of folklore, while Francis James Child was of the ! iteiary branch. Aldiough diese two branches of folklore scholarship viewed their work as irreconcilably different, these two branches of folklore scholarship arc today understood as engaged in liighly similar activities, namely that of "collecting" cultural expressions. The two branches fought over control of the Society and die Journal until die mid-twentieth century, when the establishment of university departments of folklore lessened the division between the two branches. While the antlu'opologicai branch dominated in the Society up to the 1940s, both branches were active in promoting the professionalizaüon of the field -meaning the study of folklore only by professional scholars, and not amateurs. Important scholars of the literary branch include Francis James Child, who introduced German comparative philology to the United States, thanks to post-graduate ________________Veronica Aplenc__________________________________________ studies in Germany and contact with the Grimms' work. Child's collection of Scottish ballads, spanning volumes of comparative listings of "pure" ballads as found throughout written texts, offers an excellent example of the gentleman literary scholar pursuing oral expressions of the non-modernized folk without interacting with them. Other scholars in this vein include George Ritteiidge, Child's student at Harvard University. In parallel with the "literary" bent, the collection of cultural expressions through ethnographic research among the studied peoples figured prominently within this early paradigm. A founding figure of tremendous importance to both folklore and anthropology is Franz Boas. Boas trained as a physicist in his native Germany, and changed to focus on the study of human culture after immigrating to the US. Boas' work figures particularly importantly within anthropological and iolldore scholarship thanks to iiis introduction of cultural relativism, the thought that every culture should be understood on its own terms. This theory has since served as the foundation for anthropology in the United States, and the students "Papa Franz'' trained at Columbia University, such as Ruth Bunzell, Margaret Mead and Edward Sapir, have defined American anthropology. Franz Boas' work, together with that of his students, provides an example of "anthropological" work among North American native populations that collected cultural artifacts as expressed in language, material objects and social organization. United with anthropology, folklore scholarship at the turn of the twentieth century reflected the political desire to conquer the frontier, as well as the scholarly desire to map out the cultures of the world in a scientific manner. Dominant methodologies Within both bents, die dominant methodology of work up to mid-century was the comparative approach, a notion linked to the mapping of cultures. This methodology has also been termed the historic-geographic method, or the "Finnish" method, as it was formally developed by the Finns J. Krohne and K. Krohne, and outlined in an article by the latter in 1910. In tliis metliodologv, scholars searched for original, or "Ur," forms of cultural expressions that "diffused" their way through contact among groups across the Indo-European nations. The approach posits a universal that is shared by all humankind, and implicidy rests on the notions of fixed genres, such as legend, myth, and folktale, that may be traced throughout all cultures as cultural products widi an independent existence. Borrowed by North American scholars, this approach found its greatest expression hi the work of individuals such as Archer Taylor and Stith Thompson. Thompson's monumental endeavors include his Motif Index of the mid-1950s and his Tale-Ty])e Index of the early 1960s, the latter of which was developed from the Finn Antti Aarnc's prototype. While die comparative approach lost its dominant position in scholarship in mid-centurv, much folklore research is still based on the notion of fixed genres. Current representative work includes much of the publications in the journal Western Folklore, as well as die assumptions underlying the work of Alan Dundes. The attempt to interpret cultural expressions within set academic paradigms continued throughout the twentieth century and, while these paradigms shifted from functional ism to structuralism, their emphasis remained on the cultural expression as The history and current standing of American lolkiore product that conforms to scholarly notions. Within the "anthropological" bent, functionalism figured particularly strongly following the work of Bronislaw Malinowski and has continued to represent a dominant paradigm in today's anthropology and linguistic research. During the first half of this century folklorists attempted to introduce new approaches to their material, including the oral-formulaic theory which was developed during the 1930s and 1950s by Albert Lord and Milman Parry on the basis of research in the south of Yugoslavia. In their book The Singer of Tales, Lord and Parry presented the thought that epoch poetry is composed during performance and that thus tradition lies in the mastery of a technique, not of the form. During tire 1970s the oral-formulaic theory took on importance for young American folklorists. A second approach that opposed the historic-geographic method was that of structuralism. Structuralism, one of the major theoretical concepts of the twentieth century, flourished in folldore as well as in odier social sciences from the 1960s on, following its introduction from Saussurian linguistic analysis into andiropology by Claude Levi-Strauss. The first structuralist statement in folklore scholarship came in the 1930s, with the translation of the Russian Vladimir Propp's morphological analysis of the folktale. Although structuralism was no longer in its heydey when folldore adopted it, the structuralist search tor an underlying grammar had a particularly strong influence in narrative analysis. In die 1950s structuralism introduced the distinction between categories of analysis established from inside, alternatively known as emic, ethnic or native categories, and between those imposed by outside scholars, termed etic or analytic. This distinction continues to remain important in folldore scholarship. In the 1960s, structuralist analysis was extended to material culture, most notably in Henry Glassie's classic Folk Housing in Middle Virginia. Ultimately, folklorists found structuralism unproductive, as it shifted focus away from the creative artistic art; its influence, however, must not be overlooked. Equally in the 1960s, folklore scholarship was broadened by the introduction of the term "folkhfe" into aeademic studies, which aimed to incorporate new subjects into the formal study of folldore. This move grew out ol the European Volkshunde movement of the late nineteenth century and its application by amateur folklorists to the study of German immigrants in Pennsylvania in the 1940s. In the 1960s, "folklife" broadened folklore scholarship to include material culture, folk architecture, and the customary, spiritual aspects of culture such as folk costume, foodwazs, and religion. While today it is criticized for its lack of reflexivity and is no longer prominent, "folkhfe" has left an i mportant imprint on folldore scholarship both as regards subject matter and the concept of "total ethnography" that it inspired. The non-academic sphere Thus far, I have discussed trends in the academic study of folklore. Before moving to an examination of the contemporary situation, 1 would like to turn briefly to the popularization of folldore, or the promotion of folldore activities outside the university sphere. In counterdistinction to European countries, folklore has very rarely been sponsored by the government in the United States, despite its concern with national Veronica Aplenr identity, a phenomenon related to the American desire for an absolute minimum of government involvement in daily life. In die first three decades of this century, a number of individuals promoted folklore-related activities outside the university, including programs directed towards African-American populations, the rural poor, and the recent floods of immigrants and that aimed to americanize these segments of society. These activities were an example of the typically American activity of "volunteerism," which frequently doubles as die onlv legitimate form of social aid. In parallel, a boom in festivals occurred, particularly m "folk festivals" that featured traditional performances such as singing and dancing flourishing around the country. During the Second World War, die United States saw an unprecedented involvement of the government in folklore work, as the federal government employed folklorists for the first time to collect material. This work was part of the WPA program, intended to provide employment to die vast numbers of jobless workers. Following the war, the field of folklore became professionalized as graduate programs were established at Indiana University in 1949 and the University of Pennsylvania in 1953, a reflection of folklore's gaining a greater foothold as an independent discipline at American universities. During the 1950s certain scholars, in particular Richard Dorson at Indiana University, fought strongly against popular, or amateur, work in folklore, termed "faklore" by Dorson. These efforst in turn helped to deepen the division between academic researchers and popularizers of folklore. The folk music revival of the 1960s gave "folkies", or its followers, and by extension folklorists, a bad name as being associated with life-wing hippies. This situation led to a lack of direct government funding for folklore education. Equally during the 1960s, the United States experienced a general economic boom and a liberalization in society which led to the birth of a large number of cultural programs. Folklore research began to include Americans of color as well as ethnic minorities, such as Italian-Americans, on a more equal basis. Within these movements the field of "public folklore" emerged, or the employment of folklorists by state agencies as well as not-for-profit organizations. Important events included the establishment of a FoUdife Center at the national Smithsonian Institution, a series of museums that are nationally managed but privately endowed, as well as a national folküfe festival in Washington, D.C. Public folklore flourished up to 1980s, when the arrival of conservative governments heralded a decrease in public funding for folklore work. Current trends By the 1960s and 1970s, a new approach emerged in folklore that challenged previous definitions by emphasizing die interaction of die folklore object of study with its context. Known as the New Folkloristics, this movement shifted the focus from text, eidier written or physical, to context. In the attempt to study in context, scholars emphasized native understandings of folklore, versus imposed scholarly categorizations of it. Furthermore, research turned to focus on performance and communication as folklore came to be understood as a process, a communication, and a behavior, and not a fixed phenomenon. With its central focus on the event and not on the folklore item, this methodology gained ____________________The history and current standing o[ American folklore_________________ the name Performance Studies and continues to play a prominent role in folklore scholarship today. The major representatives of this approach exerted a strong influence in a number of fields, including sociolinguistics, literature, and the study of immigrant and ethnic cultures within the United States. With their strong social science orientation, they sought to create new definitions of existing terms, such as "genre." The individuals proposing these revolutionary ideas were termed the "Young Turks", a term reserved for those who challenge the established order. Major scholars include Dell Hymes' Ethnography of Speaking that drew attention to the function of language within the context of social life. Together with work such as that of Erving Goffman in sociology, this approach understands all social structures as emergent and negotiated by the individuals involved. By extension, this approach also proposes that culture's structure is emergent in its performance. Other "Young Turks" included Dan Ben-Amos, Roger Abrahams, Richard Bauinan and Barbara Kirshenblatt-Gimblett In 1969 Dan Ben-Amos proposed that tradition is not the defining element in folklore; rather, the defining element is the process of face-to-face artistic communication in small groups. Additionally, Ben-Amos challenged the definition of genres as fixed forms, or types, (such as the folktale, the legend, the ballad), arguing that they represent imposed scholarly categories. Rather, he proposed, genres should be seen as forms of discourse and should be studied From the native, or indigenous, point of view. Following the shift from text to context, in the 1980s and 1990s folklore scholarship has broadened the understanding of context to include scholars themselves. Today scholars are concerned with reflexivity, representation of subject matter, and the cultural construction of realitv. This development has occurred under the influence of a movement in anthropology known as reflexivity, or the desire to consciously include the position of the scholar in his or her work. The beginning of reflexivity is generally traced to Paul Rabinow's 1977 Reflections on. Fieldwork in Morocco, although similar discussions began in novels by anthropologists of the 1950s. Reflexivity draws scholars' attention to how they construct their disciplines - how do scholars choose their subject matter? How do they construct the theories through which they analyze their subject matter? In folklore, for example, scholars have begun to question the concept of "authenticity" that has guided folklore research for two hundred years; today, folklorists tend to see all cultural expressions as constructed, even those that were previously seen as "authentic". In parallel, a significant interdisciplinary influence on folklore research came from the new understanding of the nation as an "imagined" phenomenon, that is, a constructed one, not a natural or a solely politically formulated one. This idea was proposed in 1983 by Benedict Anderson in The Imagined Community. A second significant influence came with the understanding of all tradition as invented - and by extension all other basic assumptions-, as expressed by Raymond Williams in hisKeywords and Terrence Ranger and Eric Hobshawm in their The Invention of Tradition. Similarly, folklorists are questioning how they represent their subject matter. Does folklore give a voice to those who were previously voiceless, or does it construct a voice for these people? Works such as David Whisnant's 1989 All That is Native and Fine have Veronica Aplrnc- drawn attention to the "politics of culture" that necessarily plays a role in all folklore work and research. Here, "politics of culture" refers not to national political forces, but to the personal biases of the scholar that have a political bent - sucli as racism, or the desire to see a particular type of "folk" in a local community. In a typically American way, "polities of culture'' additionally refers to the indirect link between the unexpressed political motivations of local actions and the broader socio-political situation of the country. Lastly, attention has turned to the role of the etiinographer in post-modernity where cultures produce texts about themselves. This self-referenliality and the related ironic historical references displace die traditional role of die field worker as one who documents other cultures. Where is folklore in advance»! consumer culture, or late capitalism that is based on a newly emerging service economy, vereus a traditional or industrial-based one? In the post-modern age, where images flood our world and circulate as commodities, how does the community sec itself and how should we represent it in folklore scholarship? And what is national identity in a transnational world of hybridizing cultures? Today these questions are significant for both folklorists in the university and those in the public sphere. The post-modern approach to folklore material has not erased other views, but rather represents one of many possible theoretical approaches for folklorists today. Representatives of all understandings of cultural expressions may be found in articles in die leading folklore journals, such as journal of American Folklore, Journal of Folklore Theory, Western Folklore and Southern Folklore. Articles in these publications also reflect die interdisciplinary nature of the field, as folklorists today examine a diverse body of material that has moved beyond well-studied subjects, such as music, dance and foodways, to include new topics such as cults, the globalization of culture, and consumer culture. Education and employment opportunities I would like to devote the conclusion of my talk to a short description of the study and employment opportunities for folklorists. Folklore may be studied at the undergraduate level and the graduate level, although there are very few departments of folklore - a reflection of the fact that folklore has never become a mainstream discipline within the American academy, as have literature, history, and anthropology. In the American educational system, an undergraduate degree in gained in four years, during which time usually approximately one third to one half of a student's courses lie in his or her primary subject of study, or major. While both state and private universities exist in the United States, no generalizations can be made regarding the quality of education they offer as it is dependent on the standing of an individual university or department. As with all undergraduate degrees in the humanitites, a B.A. in folklore does not provide extensive (raining for any particular job. Many undergraduate folklore programs are contained within larger departments, such as English literature or American studies. An individual may gain greater qualifications either through work experience, with a cultural institution, or through a graduate degree. Master's programs in folklore are generally in public folklore and emphasize theoretical as well as administrative issues. Particularly well-known programs in the United States include those at the L lie history umi current standing of American Folklore University of California at Berkely, Western Kentucky University and at the University of North Carolina at Chapel HUI. These programs generally last two years. Folklorists find employment in a numher of areas. In keeping with the American emphasis on the practical, individuals often do not work in the field they studied and often work in fields that they did not study. Individuals with training in public folklore frequently find employment with state agencies and cultural organizations - such as state arts councils, folk organizations, not-for-profits, heritage development corporations, not-for-profit historic sites and museums. The combination of conservative governments through the 1980s with greater competition for funds in all areas has brought about changes in the field of folklore that are similar to shifts throughout American society. As in other areas of the economy, folklorists have had to become highly adept at financial and managerial skills, as most cultural organizations rely on private donations of money, which must be solicitied, and not governmental funds. Nevertheless, folklorists are adapting well to this new situation. Doctoral studies in folklore maybe pursued at four universities in Norih America, die University of Pennsylvania, Indiana University, the University of California at Berkeley and Memorial University, in Canada. Additionally, Ohio State University offers a PhD in English literature with a possible concentration on folklore. These programs generally last six to eight years. Increased exposure to market forces in a variety of sectors has recently led to changes in American universities under which unusual programs such as folklore have suffered. Thus, many departments of American Studies have closed, while UCLA has merged its Department of Folklore with its World Cultures program and the department of folklore at the University of Pennsylvania has been dimlshed into a program. Only a few folklorists are able to teach folklore, given the limited number of departments, and they instead generally find teaching jobs in related departments. At this time, the US market for professorships is highly competitive and jobs are difficult to find. Folklore scholarship, however, remains active despite these recent changes. Conclusion Today folklore scholarship finds itself caught up in the search for the most "honest" portrayal of its subject matter, a pursuit shared by all the disciplines within the social sciences. Over the course of its two hundred years of development, the field has interrelated with other disciplines and political movements through its underlying ^assumptions and goals. It has been influenced by all the major theories of the nineteenth ind twentieth centuries, born the historical-geographic to the post-modern. Today folklorists understand their subject matter from a variety ol perspectives - some as continuing cultural expressions that adapt to new circumstances, and others as proof of the watershed of post-modernity. Throughout its history, the development of folklore in the American sphere has reflected uniquely Nordi American interpretations of generally shared folklore concepts, while remaining within the Western, post-Enlightenment onstruction of understanding its world. Ver on teil Aplcnc 50 ZGODOVINSKI RAZVOJ IN SEDANJOST AMERIŠKE ETNOLOGIJE Od iskanja narodnih prvin do dekonstrukcije discipline Veronica Aplenc Uvod Kot akademska disciplina ima etnologija v Združenih državah relativno kratko zgodovino - dolgo približno 150 let -, ki pa je v tem času odsevala in prispevala k razvoju glavnih severnoameriških teorij in delu v družboslovju. To predavanje bom posvetila kratkemu pregledu zgodovine te vede in hkrati skušala orisati njen sedanji status v Združenih državah. Tako kot v Evropi je bila tudi v Združenih državah etnologija tesno povezana z nastajanjem narodne identitete, čeprav na svojstven način. Tako je njen sedanji status - kot vede in kot poklica - odsev tega zgodovinskega dogajanja m sodobnih družbenopolitičnih razmer, ki jo postavljajo v malce neobičajen položaj. V Severni Ameriki, tako kot v Veliki Britaniji, poznajo etnologijo kot "folklore" ali "folklor istics" (narodopisje, narodoslovje), medtem ko je izraz "ethnology" (etnologija) rabljen samo v povezavi z narodopisnim proučevanjem Evrope. Izraz "folklore" se nanaša tako na akademsko disciplino kot tudi na kulturne pojave, ki jih le-ta proučuje. V sedemdesetih letih so za označevanje narodopisja kot vede uvedli izraz "folkloristics", da bi z njim laže osvetlili razliko med vedo in njenim predmetom proučevanja; čeprav se je v akademskih krogih ta izraz precej udomačil, pa ostaja "folklore" tisti, ki označuje tako vedo kot njen predmet proučevanja. V tem predavanju bom zaradi jasnosti uporabljala evropska izraza "etnologija" in "etnologi", čeprav v Združenih državah z njima ne označujejo ameriškega narodopisnega proučevanja. Evropske korenine Ameriška etnologija se je pričela uveljavljati kot samostojna disciplina na koncu devetnajstega stoletja in je posnemala evropske intelektualne modele, še posebej tiste iz obdobja razsvetljenstva in romantike. Te so ameriški preucevalci prilagodili posebnostim svojega raziskovanja. Razsvetljenstvo osemnajstega stoletja je utemeljilo racionalni empirizem kot metodo odkrivanja objektivne resnice in ta nazor preneslo na proučevanje novo odkritih narodov. Kljub razvrednotenju neracionalnega pa je bila etnologija v očeh razsvetljenstva občudovana veda. To protislovje je ujeto v Rousseaujevem pojmu "le noble sauvage" oziroma "plemeniti divjak". Tako kot Jean-Jacques Rousseau je tudi Giambattista Vico sprejei znanstveni pristop proučevanja človeštva in poudaril pomen običajev in jezika. _____________________________________Veronku ,\[)l y Furnitiren für die :wdanbo£&■ obrazovai^^podiiire. tne_^B"te sejBjj _aa-ceeKTari.ie pcdplät&tt-iigtv .jlaira rtfikaia*- *#* p~tf~i-e f—'fe-r* Bfctö^j—ojr nasekovalJii^pii*-amrakova smola ribja koas naprs taik. klobučevinasti Seveij kiobucevinasca obroba sa smučarske čovl; /.&&' i inrot Šivalni stroj ploaktf prešivalni stroj mezoTa,aiuariat;a stran krpanj e pl fn^Tilffir rv r-j^njn -^* o b 1 i ko val»*^-~ kalvipni'/kri I njiinTTinrn /"i"-yr-m,^ obiikovanja £, _ -rodja za obiinovalj^/i^'-a^rt^aAMey zabiou . V izboeni nož , ijd utrdite *■ wct, / -w— ■ sd /tail iö^noEfjJirj e Fil nrun^c-caüioü 'Z Fustbekieiaan^ F aus CIUK Ausübesrlb Fuasouerael j>'ug u c nie sjem i u ^e "^ Fuösblat Fuaakiujae/büÜQ iWrWi.etiöttii"/ Fuattiil /ans itettos/ i'ueaiidaa l'UGbtülUS J'usspfetca * ■,]•**<■ J.ks^ \ * Fussuarnjis-tvOzaicaiier ga vidimo na smučeh v Godoviču... Predvsem pa je res fotografiral "domače dogodke", življenje svoje družine, sorodnike, vaške družine, prijatelje. Fotografiral je staro hišo, njeno rušenje, življenje družine na prostem v tem času in vse faze gradnje. Z njegovih fotografij razbiramo pomembne dogodke v življenju na kmetiji, kot so košnja, delo v vinogradu, trgatev, kuhanje žganja na skrivaj v gozdu {zaradi italijanske finančne policije - verjetno edinstveni posnetki te plati življenja pod Italijo), priprava drv za zimo, obiranje in prodaja sadja. Fotografiral je tudi notranjščino krojaške delavnice v domačem kraju. Hud čas zanj, njegovo družino in vas v celoti je pomenila druga svetovna vojna. Vas so Nemci leta 1943 požgali (tudi novo Piratovo hišo), nekatere moške so nameravali ustreliti. V tej vrsti je stal tudi Stanko Ličen. Nemški oficir pa se je na veliko srečo ljudi zadnji trenutek premislil. Njegova družina je bila v celoti izgnana v Nemčijo, kjer so delali na zasebnem posestvu. Tu ga 1. 1944 vidimo na motorju. Njegova sestra Pavla je tam rodila svojega prvega otroka, ki ga je fotografiral v vozičku. V nepredvidljivih časih leta 1943, ko se je ravno vrnil iz italijanske vojske in bil namenjen v partizane, je tik pred požigom Ličen v kanglico skril nekaj fotografij, velika večina pa jih je zgorela. S fotografijami sledimo njegovi življenjski poti, posredno pa tudi Širšim dogajanjem. ki so ga zadevala. Sledimo času, ko je pri opravilih na kmetiji sodelovalo veliko ljudi, vidimo, da jih je delo združevalo in tvorilo povezavo v družini in širši vaški skupnosti, kar je potem vodilo tudi v skupno preživljanje prostega časa. Vse to je želel Stanko Ličen ohraniti s fotografijami "za spomin". Tako je gledal na svoj hobi in fotoaparat rabil za ovekovečenje trenutkov v svojem življenju, ki so se mu zdeli pomembni. Bili pa so veseli, žalostni, vsakdanji... Komentarje in pojasnila smo napisali z ljubeznivo pomočjo njegove soproge Sonje, doma iz bližnjih Kasovelj, in sestre Pavle. Vseh fotografij nismo uspeli razvozlati, a so prav tako uvrščene v fototeko. Vseh skupaj je 87 in so brez negativov, saj smo jih vrnili g. Ličnu in njegovi družini. Pri nadaljnji uporabi bo treba fotografije reproducirati. Nove pridobitve Fotograf Milan Brinšek S posredovanjem Vojka Celigoja, upokojenega učitelja iz Ilirske Bistrice, smo od potomcev priznanega fotografa in železničarskega uradnika Milana BrinŠka pridobili reprodukcije 38-ih fotografij. Brinšek se je rodil 1. 1872 v premožni trgovski družini iz Ilirske Bistrice, vendar se je po končani trgovski šoli in krajši zaposlitvi v domači trgovini odločil za železnico. S fotografijo, ki ga je spremljala vse življenje, se je srečal kot srednješolec v Ljubljani. V skrbno izdelanih albumih {last vnuka ing. Nikole Cubraniča) sledimo njegovim življenjskim postajam: rodno Trnovo, službe na nekdanji Južni železnici, železniški uradnik in šef postaj na Matuljih, St. Petru (Pivki) in Rakeku. Pred fašistično okupacijo se je preselil v Maribor. Kasneje se je vrnil v Postojno kot vodja Zastopstva jugoslovanskih državnih železnic. Poročil se je z Bistričanko in učiteljico Miroslave Frico Martinčič, s katero sta si v Mariboru ustvarila dom. Tu sta se jima rodili hčerki Vlasta in Tatjana. Zadnja postaja Milana BrinŠka je bilo Grosuplje, kjer je L 1959 umrl in tam je tudi pokopan. Milan je za fotografijo navdušil verjetno tudi svojega osem let mlajšega brata Bogu-mila, ki ga je kasneje s svojo gorniško in jamarsko fotografijo malone prekosil. Fotografije Milana BrinŠka imajo splošno gledano tri temer - tihožitja (npr. delovna miza s svetilko in predmeti - njegovo siceršnje delovno okolje), - pokrajine okoli njegovega službenega mesta in kraja, kjer je živel, pri čemer sta človek in njegovo delo le del kompozicije pejsaža (pastir na paši, cigan z medvedom, vaška in trška okolja, znamenja, naselja, mlini, planinske koče...), - ljudje: njegova družina, otroci (pri kopanju v lesenem čebru, na lesenem otroškem stolčku) in ljudje iz neposredne okolice (med kolegi v pisarni na železniški postaji, dogajanje na postaji), pogosto sorodniki. Iz opusa Milana Brinška je pri njegovih sorodnikih ohranjenih še približno dvesto fotografij, ki čakajo na fotografskega strokovnjaka in primerno vrednotenje v smislu umetniške fotografije. Pri Brinšku gre seveda za fotografa umetniškega formata, vendar smo z lahkoto odbrali fotografije, ki povedo veliko tudi etnologom, kijih zanima življenje ljudi. Podatke so Vojku Celigoju posredovali njegova vnuka ing. Nikola Cubranie in dr. Igor Demil, oba živeča v Zagrebu, ter nečakinja Bitka Perkan Brinšek iz Ilirske Bistrice. Naj poudarimo, da je večina odbranih fotografij nastala okrog 1. 1910. iSove pridobitve Fotograf* Ft*anc Lipovž Z vasi Lozice na Vipavskem smo si uspeli od potomcev amaterskega fotografa Franca Lipovža, zidarja in vaškega posebneža, pridobiti steklene negative in dati izdelati 31 fotografij. Njegove fotografije so portreti vaščanov in okoličanov v pražnji noši, fotografiranih v improviziranem ateljeju. Rojen je bil L 1882 naLozicah. Ostal je neporočen in je umrl I. 1969. VašČani vedo povedali, da si je fotoaparat izdelal sam - v leseno škatlo je montiral kupljen objektiv. Poleg tega se je ukvarjal še z glasbo - igral je na mandolino; tovrstne instrumente naj bi tudi izdeloval. Njegov sloves je med Lozičani in okoličani živ še danes, saj {predvsem med starejšimi) še živijo njegove pripovedi in anekdote. Nekoč naj bi prišla v 156 njegov atelje ženska iz sosednje vasi Orehovica. Ni bila ravno lepotica (po domače "grda baba") in se je, ko je dobila fotografijo v roke, nad Lipovžem razburjala, kako grdo jo je naredil. On pa ji je odgovoril le: "Kar je vidlu, tu je nardilu." Negative na steklu smo dobili v dar od Lipovžcve nečakinje Karle Girlinger, živeče v Trstu. Med domačini nam ni uspelo razkriti identitete niti enega portreti ran ca. Fotografije sodijo v dvajseta in trideseta leta tega stoletja, zato to niti ni nenavadno. Dragocene so predvsem zaradi podatkov o noši - ženski z dodatki, dekliški in fantovski, nekaj tudi moški, saj imamo fotografij noše iz tega obdobja in območja zelo malo. Pozornost pa vzbudi še nekaj: po večini imajo portretirani prijazen izraz na obrazu v nasprotju z dejstvom, da sc je sicer fotografiranje razumelo kot resnobno opravilo! Fotografije iz družinskega albuma Jožefe Baje V vasi Podraga na Vipavskem smo našli pri Jožefi Baje serijo fotografij, ki jih hrani "za spomin", da se ne pozabi in ker je prijetno spominjati se. Se posebno rada se spominja mladosti, ljudi, ki jih je nekdaj srečevala, pa jih ni več. Sposodili smo si 15 fotografij, ki so se nam zdele zanimive m smo jih odbrali za reprodukcijo. Večinoma gre za fotografije domačih, vaščanov in prijateljev. Teb fotografij je tudi sicer največ in so bile posnete ob mejnikih v človekovem življenju - prvo sv. obhajilo, poroka, smrt, praznovanja. Takrat je bil na voljo tudi fotograf, da jih je izdelal. Med njenimi fotografijami smo našli tudi spomin na delo deklet v vinogradu po drugi vojni, ko ni bilo dovolj moške delovne sile in so dekleta opravljala vsa težaška dela. Zanimiva je tudi fotografija igre otrok pri potoku za vasjo, pa otroško rajanje (že uporabljena na razstavi Igrače, stare in nove. moje in tvoje). Jožefa Baje ima shranjeno tudi fotografijo vaške porodne babice z začetka stoletja. Sicer sodijo fotografije v čas med vojnama in po drugi vojni. Kraji fotografiranja so domača Podraga ter bližnje Vrabce in Vrhpolje. Gre za primer fotografij iz "družinskega albuma", vendar' brez kakršnih koli podatkov, ki bodo dostopni tudi kasneje, ko jih informatorka ne bo več mogla posredovati. Dodatne podatke smo dobili tudi pri sedaj že pokojni domačinki in vrstnici Jožefe Baje Albini Božič. Za vse podatke in napotke pri iskanju sledov za fotografijami se najtopleje zahvaljujemo Božu Premrlu. Barbara. Souč Nove pridobitve Juliana Vidmar, Otlicra (Gora nad Ajdovščino), okrog 1940. Foto Slanku Ličen. [Move pridobitve 158 Družina Čebron, Tabor na Vipavskem. 1935. Foto Stanko Ličen, Družina Pavlin, Komen, okrog 1935. Foto Stanko Ličen. j\ove prirttibilvtt i i '" v wB&'ii Ai ■«J i y 5m 1 ; \J?5 & ■lV TT "iBfW"'1 ':""' [i ■ *^^H^"S H1' S i wä - vf&Hj 'v ^^G 159 Pri oko pava nju vinograda a "pekonicami", Vsak kopač je imel obvezno "kjantarco" Uranik, okrog leta 1935. Foto Stanko Ličen. Praznovanje ("vesolje'') pri Tončkovih v Cvetrožu. 1^34. Foto Stanko Ličen. Novi? priiliibitve Marija. Ada in Sergij Birsa h Trsta, Branik 1936. Fotn Stanko Ličen. Vrhovščevi, Dornberk, ukrog 1940. Foto Stanko Lieen, Stanko [Jcon na smučeh, Godovič, 1935. Foto Stanko Ličen. Stanko I ,\fcn s prijateljic Branik* 193Ü. Foto Stanko Ličen. Nova pridobitve Maks Fidrotov in Lojze Mandeljnov kuhata žganje na skrivaj v gozdu. Za časa italijanske okupacije Primorske je liiln kuhanje žganja prepovedano, saj je imela država monopol nad prodajo alkohola. Finančna policija je strogo nadzorovala kmete še zlasti vjesenskem času po trgatvi, Zatti so ljudje to počeli v gozdovih in skritih grapah. Branik, 3fra leta 20. stoletja. Foto Stanko Ličen. j\'ove pt&dobitve 162 ;iŽevke", košnja na kraškem svetu na kamniti gmajni pri Skrallovcii nad Branikom, 1436. Fotu Stanko Ličen. Trgatev pri Pirotavih. Branik, 1950. Futo Stanko Ličen. Nove pridobitve Ambrož i čeva domačija z mlinom, Slovenska vas (prej Nemška vas) na Pivškem, okrog 1. 1910, Foto Milan Brinsek, reproducirai Matija Pavlovec. *iB&aŠi ./ « '* ' ^~^ ";-: jmßjb v ■ 5-^ -_■ r":" tfe-'-'^ii "äs^ &***££?._ >-*■*■! .5.-7 K- : " "'■"■ " "^Li- l_ _ . -v.'?SPiü.,^ . ^■f^p*},^_ i '!*£?&■ _, ..-■ ■ ■:,_♦. " = "S5? "* ^^r- li ■j". »**- - "- Vas Petelinje na Pivškem, okrog 1. 1910, Foto Milan Brinšek, reproducirai Matija Pavlovec. Nove pridobitve 264 Pastir s svojo čredo, Pivško ali Kras, okrog 1. 1910. Foto Milan BrinŠek, repruditeiral Matija Pavloveo. Družina in sorodniki Eleonore (srednja v prvi vrsti) in Miroslava (molki s klobukom v drugi vrsti) MartinEiča iz Ilirsko Rislrice. Njihova lici Frica (druga z desne v drugi vrsti) je bila iena Milana Brinška (prvi z desne v drugi vrsti), F"oto Milan Hrinšok. reprodueiral Matija Pavi owe, iN ovc pridobitve Znamenje na Planinskem polju ob poplavi Unca. Pogled s podnožja gradu Hassberg, okrog I. 1910. Foto Milan Brinšek. reproducing Matija Pavlove«. "Cigan z medvedom" na železniški postaji na Pivki (prej St.. Peter), okrog 1, 1910. Folo Milan Brinšek, reproduciral Matija Pavlovec. Novtf pndobitre 166 Delu na železniški postaji na Pivki (prej St. Peter), okrog 1. 1910. Fotu Milan Brinšek. reprotluciral Matija Pavlovec. Balinanje pred žeJeznii&o postajo na Pivki (prej Št Peter), okrng I. 1910. Futo Milan Brinšek, reprodueiral Matija Pavlovee. iNove pridobitve 3e xHSHffl^fl! 1 "PV I 6 %L*. *■■-■ / .^-'"'' * * / 7 v -.^/ ^s^a 1 K, **- -------=—-------- 267 Bajeova "balita", po rutin a babica, domačinka iz Podrage. fotografirana okrog le La 1910. Reproduciral Marija Pavlovec, Pogreb hromega utroka 1'Vanceljna Fabčič, "Krtancnvega" Iz Podrage, 1943. Reprodneiral Matija Pavlovec. [Nove pridobitve Podraški vaški otroci, na fotografiji je napis "Ringa raja rajamo, veseli smeh prndajamrT. Petdeseta leta. Reproduciral Matija Pavlovee. Otroci b Podrage pri mostu za vasjo, po drugi svetovni vojni. Reproduciral Matija Pavlovee. [\qvc pridobitve 169 Prvo sveto obbajilo v Podragi, letniki 1939 in 1940, prva leta po vojni. Otroci so v dar dobili pletene štruce. Reproduciral Matija Paviovcc. ' 4 -:h±.- Ženska v praznji obleki, okolica Lozic na Vipavskem, po 1. svetovni vojni. Foto Franc LipovL Moški v pražnji obleki, okolira Lozic na Vipavskem, po 1. svetovni vojni. Foto Franc Lipovž. [\ovc p riclobilvo DekJkiL b šu|jkom7 okolica Lozic nit Vipavskem, po F svetovni vujni. Fulu Franc Lijjdvž. PrijaleJjirL praznje oblečeni-, okolica Luak- na Vipavskem. pn I, svetovni vojni. Fotn Franc Li[jovž. ----------^—------ 4 '3r "■' JHTjfl - "-v/JI fVH I f-:?: j . i- S IjH fc' i'^3 lil n^ ,'Tf . Fant v pražnji obleki, okolica Lozic na Vipavskem. po 1. svetovni vojni. Foto Franc Lipovi Fant, še deček, v pražnji obleki, okolica Loac na Vipavskem, po 1. svetovni vojni. Folo Frane Lipovz. Suknjič je isti kol pri laut» na prejšnji fotografiji. iVovc pridobitve MAŠINCA ZA KORUZO SJAT Sejalnika za koruzo - "mašinci za koruzo sjat" sta ena izmed letošnjih novih pridobitev Slovenskega etnografskega muzeja. Muzej ju je pridobil kot donaeiji Martina Novoseliča in Ivana Kvartuha iz Kontnega, p. Jesenice na Dolenjskem v oktobru, teden dni pred rokom oddaje prispevkov za Etnologa. Članek zato ne osvetljuje v celoti geografske in Časovne razširjenosti sejalnikov za koruzo niti verjetno različnih tipov teh strojev'. Pri pisanju sem se namreč opirala na informacije, ki sem jih dobila v vasi Koritno, in na hitro dosegljive vire v muzeju - terenske zapise in ostalo dokumentarno gradivo tim. Orlovih ekip, na izdaje Etnoloških topografij slovenskega ciničnega ozemlja ter na drugo osnovno literaturo s področja gospodarstva in poljedelstva. Kljub vsemu upam, da bo prispevek v pomoč bodočim raziskovalcem poljedelstva in poljedelskih strojev. Setev koruze je do vsesplošne uveljavitve traktorskih priključkov za sejanje v različnih delih Slovenije potekala na različne načine. Najstarejši in najbolj razširjen način je biia setev "pod brazdo", ko so koruzno seme posejali po njivi in jo Šele nato preoraii in pobranali. Pri takem načinu je šlo mnogo semena v nič, ker je bila koruza lahko posejana pregosto ali pregloboko. Drugi način je bilo sejanje v brazdo narejeno s plugom na že zorano in pobranano njivo; tako so sejali v težko, ilovnato zemljo. Setev "pod brazdo" je bila v mnogih krajih uveljavljena še v času raziskovanja Orlovih ekip. Tak način setve je narekovala kakovost zemlje, ko zaradi plitkosti niso mogli koruze osipati z osipalnikom (Gradež)", ali pa velikost površin, posejanih s koruzo, zaradi česar bi bila saditev prezamudna in pretežka (Mala vas, Tinjan}!. Saditev koruze je setev marsikje popolnoma nadomestila ali pa so koruzo sadili le na določeni vrsti zemlje kot vmesno kulturo, npr. med trtami, kot samostojno kulturo pa so jo še vedno sejali (Tinjan)1. Pri saditvi koruze so običajno s črtalom pripravili po zorani in zbranani njivi redi, v katere so za "čevelj" (Koritno)5 ah za "en komovc" 1 Menda so üiislajali Ludi sejalniki. pri kalerih seje odpirala "lopntka". ki je spuščala /rnjr v y.cml[o. i sina in formacija Fanci Sari', 12.10.1999. 1 Terenski zapis. Teren 21, Škocjan: 1964. Arhiv SEM. 1 Terenski zapis. Tiren 1, Sentjnrij - Skoejan, IMS in leren 3. Dekani, [949. Arhiv SEM. 1 Terenski zapis. Teren 3. Dekani, 1949. Arfiiv SEM. 1 Terenski zapis, 1999. Arhiv SEM. [V ovc pridojaitve Martin Novo soli č 7, ''mnsinco" iz Kurilnega (foto Alenka Similiic. oktober 1999. lololeka SEM). (Vin p olje)6 široko z motiko oz. sadilnim klinom napravili jamice, v katere so dali gnoj ter 5 do 6 koruznih semen (Skrljevac)'. Jamice so ali zakrili z nogo (Gorenja vas}*1 ali pa, kar je bilo bolj običajno, zagrebli z grabljami. Izpričano pa je lud i sajenje z okopalnikom. s pomočjo katerega so naredili plitve jamice, kamor so nato nametali zrnje (Veliko Lipljene}'1. Sejalniki za koruzo so v literaturi omenjeni že leta 1875, v Umnem kmetovalcu, ki gaje izdala družba sv. Mohora v Celovcu, kot "stroji, Id seme v kupčkih sejejo''"1. Omenjen in upodobljen je tudi v knjižici Viljema Rob rmana "Poljedelstvo, slovenskim gospodarjem v pouk", kije izšla v Celovcu leta 1898"; gre za stroj, kije bil prirojen v& setev v dveh vrstah, vendar sta njegova oblika in princip delovanja enaka kot pri strojih, ki jih še danes najdemo na terenu in so bili izdelani in v uporabi še do pred nekaj leti. Kje vse je bil stroj razširjen in od kdaj, bi v tem trenutku zaradi pomanjkanja podatkov težko govorili. V izdajah Etnoloških topografij slovenskega etničnega ozemlja je v poglavju tLljvajanje novosti v kmečko gospodarstvo" navadno nerazvidno, za kakšne vrste sejalnikov gre, oz. ni jasno, aliso ti sejalniki samostojni stroji, kijih je vlekla žival, ali pa so to že priključki za traktor. Nedvoumna uporaba sejainikov za koruzo je omenjena '' Terenski zapis. Teren 9, Šentjernej, 1952. Arliiv SEM. 7 Terenski zapisi. Teren 4. Marezige, 1950. Arhiv SEM. " Terenski zapis. Teren 6, Mokronog, 1951. Arliiv SEM, " Terenski zapis. Teren 21, Skocjan, 1964. Arhiv SEM. "' Frane Povše, Umni kmetovalec, I. snopič, Celovec 1875. str. 84. " Viljem Rohrman, Poljedelstvo. Slovenskim gospodarjem v pouk, II. snopič, Celovec 1898, str. 182, Nove pridi j bi Ive Grniška "mašinca^ (folo Alenka Simikič, julij 1999. fototeka SEM). le v topografijah ohčin Gornja Radgona, Lendava in Sevnica1-. V terenskih zapisih Orlovih ekip je nporaha "mašince za koruzo sjat" zabeležena v zvezkih 5. ekipe {Šentvid pri Stični), 6. ekipe (Mokronog) in 9. ekipe (Šentjernej). Obstaja tudi fotografija sejalnika iz 13. ekipe (Kostanjevica). Verjetno lahko pritrdimo Inji Smerdel, da je širjenje strojev pogojevala tako geografska lega posameznih slovenskih predelov ter soseščina razvitejših dežel kot tudi kakovost zemlje13. V Krogu pri Murski Soboti naj bi namreč sejalnik uporabljali že leta 1880 M, sejalnik, ki ga hrani muzej, pa je prav tako iz Prekmurja, iz Veržeja, in ima letnico 1881. Tudi podatek, da je "mašinca", ki jo je v Krški vasi pri Brežicah naredil kovač, stala 13 goldinarjev1', govori v prid tej tezi. Sejalnild za koruzo so se po dosedaj znanih podatkih močneje razširili v tridesetih letih oz. v času pred drugo svetovno vojno, kar bi lahko bila posledica agrarne reforme1''. Ze omenjeni sejalnik za koruzo, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej, ima inventarno številko EM 8325. Pridohljen je bi] leta 1957. Muzej ga je kupil od Jakoba Pasa. [Naredil gaj« prodajalcev stric Jože Horvat skupaj z bratom, ki je tak stroj videl na B Fanči Sarf, Gornja Radgona, 1902, str. 68, Fanci Sarf, Lendava, 1988, str. 119. Mojca Terčelj. Sevnica. 1989. str. 116. 11 lnja Smerdel, Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stol. na Slovenskem, SE XXXIIL-XXXIV., 1988 -1990. str. 55. 11 Terenski zapis, 1960. Arhiv SEM. I:> Terenski zapis. Teren 9. Šentjernej, 1952, Arhiv SEM. "' Terenski zapisi, komentarji ob fotografijah v fototeki SEM. .Arhiv SEM. _______Now pritlohilvo__________________________________________ grofovskem posestvu v Beltincih''. Zaradi primerjave z "mašincu za koruzo sjat", ki jo je muzeju podaril Martin Novoselič, Koritno 13, povzemamo inventaini zapis, ki ga je naredila Fanči Sari'leta 1958. "Sejalnik za koruzo z letnico 1881. Narejen je i/ dveh koles, osi, zaboja za koruzo in dveh ročic. Ročici, ki na sredi stojita na d veli nogah, se spredaj stikata, zadaj pa sta 54 cm narazen. Dolgi sta 1,77 m. Spredaj sta okovani, nanju je pritrjen železen kavelj, "hakelj", ki rabi za vprego. Ročici slonita na osi. Skoznje in skozi os je pretaknjen pločevinast lijak, po katerem gre koruza. Pred lijakom je spodaj pritrjen nekakšen majhen lemež, "molika", ki dela v zemlji red. Os je na sredini spremenjena v valj s štirimi luknjami, skozi katere pada koruza. Valj se vrti vzporedno s kolesi. Nad lijakom je "kišta" ali "grud", narejen iz štirih desk, zgoraj širši, spodaj ožji. Sejalnik je bil zeleno pobarvan, na grodu zadaj je s Črno barvo napisana letnica 1881. Premer koles 61 cm, širina med kolesi 70 cm, dolžina sejalnika 177 cm." NovoseliČeva "mašinca za koruzo sjat" je bila narejena šele leta 1959, torej v času, koje muzej že hranil sejalnik iz Veržeja. "Mašinca1' ima na sprednjem delu "rudice", Id je dolga 79 cm, železen kavelj, za njem pa luknjo, skozi katero so pritrdili prvo kolo "kolca", katerega so po potrebi uporabljali tudi za "lanero" (črtalo). Višina kolesa sc je lahko prilagajala potrebni globini sejanja. Na "rudici" sta tudi 32 cm dolg "nož", Id je rezal zemljo, in "rvač", na katerega je pritrjen "rorček". Dolžina "rvača" je 34 cm, "rorčka" 20 cm. Zadnja kolesa, "kolca", so povezana z "valčkom", ki nadomešča os, v katerem je pet luknjic. Razdalja med kolesom je 60 cm, premer koles 57 cm, dolžina "valčka" 17 cm, razdalja med luknjicami 3 cm, premer luknjic 1 cm. Na koncu "rudice'1 je 56 cm visoka "kišta" z odprtino 26 x 26 cm in 81 cm dolgi "ročki". Leseni deli -"rafiea", zadnja "kolea" in "valček" so iz hruškovega lesa, "kišta" iz pocinkane pločevine, ostali deli so kovani, železni. Sejalnika se torej ne razlikujeta bistveno med seboj. Veržejskemu manjka le sprednje kolo, dodani sta dve nogi, ročici pa nadomeščata "rudico", kar kaže le na malo preprostejšo izdelavo. Razlika je tudi v številu luknjic v valju, posledica cesarje drugačen razmik med vsajenimi zrni. Princip delovanja je enak. Sejalnik je vlekla živina po zorani, zbranani zemlji. V "kišto" so nasuli koruzno zrnje, ki je z vsakim vrtljajem kolesa padalo eno po eno v luknjico in nato skozi "rorček" v zemljo. Preprost izračun pokaže, da je glede na obseg kolesa in število lukujic "mašinec" iz Koritnega na vsakih 36 cm padlo v zemljo eno koruzno zrno. Ker je bila razdalja med kolesi 60 cm, so tako posejali koruzo v razmaku 36 cm v vrstah, ki so bile 60 cm narazen. Na ta uaein posejano koruzo je bilo lahko okopavati in osipavati. Ce se povrnemo k "zgodbama" naših dveh "mašinc za koruzo sjat", naj povemo, da je bila NovoseliČeva prva "mašinca" v vasi. Zemlja na Koritnem je težka, ilovuata in so zato pred tem sejali koruzo "pod brazdo", kasneje pa so jo sadili z motikami na način, ki sem ga v uvodu že opisala. S prihodom "ta mlade" iz sosednje vasi Cirnik pa je prišla v vas tudi "mašinca". Na Cirniku so "mašince" začeli uporabljati že v tridesetih letih, ko so Cirnčani po agrarni reformi dobili nekaj zemlje v dolini, v okolici Čateža, ki L' 7. iiiveularna knjiga predmetov. __________________________________________.Nove pridobitve______________________________________ je bila boljša in lažja za obdelovanje. Že omenjeni podatek, da je kovač v Krški vasi pri Brežicah naredil "mašino" za 13 goldinarjev, pa nam da misliti, da je bil v tem delu Slovenije scjalnik za koruzo že zgodaj v uporabi ter pred drugo svetovno vojno, po informacijah, ki sem jih dobila na terenu, razširjen skoraj v vseh vaseh k.o. Velika Dolina. Da ni bila vzrok pozne uporabe v Koritnem samo kakovost zemlje, bi nam dala misliti tudi izjava Novoseličevega soseda, starejšega kmeta, ki je ob prvi uporabi "mašince'1 dejal: "Petraki, vi pa letos ne boste kruha jcli." Razširjenosti strojev je poleg geografske lege in kakovosti zemlje vsekakor botrovala tudi naprednost kmetov. Ko je Novoseličev tast videl, kako se trudijo s saditvijo koruze s pomočjo motike, pri čemer je najbolj trpel hrbet, je svojo "mašinco" pripeljal iz Cirnika na posodo -enkrat, dvakrat - nato pa so se Novoseličevi odločili, da dajo narediti svojo. Lesene dele je naredil kolar Andrej Požgaj iz Laz, kovane kovač Frane Lazanski iz Nove vasi, pločevinasto škatlo pa Frane Boguveič iz Laz. "Mašinco" so kasneje tudi posojali. Z njo pa niso sejali samo koruze, temveč tudi repo in peso. Pri tem sejanju so seme pomalem spuščali v "kišto" ali pa so ga zmešali s fino, drobno zemljo. "Mašinco" so uporabljali do leta 1979, ko so kupili priključek za traktor. "Mašinca", ki jo je podaril Ivan Kvartuh, Koritno 12, je ena od "vzornic" "niašinc" na Koritnem. Tudi tuje začetek zgodbe podoben kot pri Novoseličevih. Ivan Kvartuh se je leta 1962 poročil s Karolino Cajič iz Cirnika in "mašinca" je romala iz Cirnika na Koritno in nazaj tri leta, dokler niso leta 1965 dali delati svoje. CirniŠka "mašinca" je bila narejena pred drugo svetovno vojno, saj se Karolina Kvartuh spomni, kako presenečen je bil oče ob vrnitvi iz izgnanstva, ko je videl, daje ob sicer izropani domačiji "mašinca" še vedno doma. V uporabi je bila še do pred petimi leti, in sicer za sejanje repe, kolerabe in pese, koruzo pa so z njo prenehali sejati pred desetimi leti. Za muzej sta oba sejalnika dragocena pridobitev, saj ob vsesplošni mehanizaciji hitro izginjajo predmeti, ki so še do nedavnega bili v uporabi in so lajšali delo svojim lastnikom. Oba sejalnika in tisti, ki ga muzej že hrani, pomenijo, temelj nove, sedaj sicer maloštevilne zbirke, a želimo in upamo, dajo bomo lahko dopolnili s sejalmki iz drugih delov Slovenije. S prenehanjem uporabe se namreč vse pogosteje dogaja, da predmeti pristanejo v peči ali na smetišču; prič naše, še ne tako davne preteklosti, je tako žal vse manj. Alenka Simikič 176 POROČILA REPORTS POROČILO O DELU SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V LETU 1998 Slovenski etnografski muzej je svoje prvo leto na novem naslovu preživel zelo intenzivno, ustvarjalno, izjemno delavno in tudi odmevno. Izpeljali smo vse načrtovane, prijavljene ter sofinancirane projekte in poleg teh še nekaj manjših akcij, ki jih je sprožala želja po kulturni živosti muzeja. Pričujoče poročilo ni popolna kronika vseh dogodkov v novi muzejski hiši. Izpostavlja le osrednje in pripoveduje o raznolikem delovnem utripu naše kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove. RAZSTAVNA DEJAVNOST Naši provizorični razstavni prostori (hodnik in še nenaseljeni fotografski atelje) so do začetka marca v okviru mednarodnega sodelovanja gostih razstavo risb arh. Petra Namičeva, kustosa Muzeja Makedonije iz Skopja, Makedonija-podobe podeželske arhitekture, V sklop približevanja kultur drugih med nami živečih etnij je potem v aprilu sodila še razstava, ki smo jo izpeljali z zunanjima sodelavcema Nado Žgank, agronomko in fotograf i njo, in dr. SvaniborjemPettanom,etnomuzikologom in antropologom. 8. aprila smo odprli razstavo fotografij z naslovom Hommage svetovnemu dnevu Romov. Od 20. maja dol5. junija smo razigrano odprli vrata razstavi ob petdesetem jubileju PIL-a, revije, ki jo bere velik del naših mladih obiskovalcev in s katero že več let uspešno sodelujemo na področju muzejskega pedagoškega dela. Ob razstavi "PUiscc, Pil najde pet kratdesetnajstniškihlet" smo skupaj z organizatorji pripravili nekaj živahnih delavnic, Naš osrednji razstavni dogodek v že naseljeni hiši na Metelkovi je bilo 23. junija slavnostno odprtje razstave "Ciklus ljudskih nos", akvareli Saše Santla. Pripravili sta jo mag. Marjeta Mikuž in oblikovalka Mojca Turk kot vizualni del projekta izdaje mape izbranih reprodukcij Santlovih akvarelov s spremnima študijama, ki smo ga snovali v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico v/. Trsta. Natis mape z reprodukcijami je bil realiziran že ob odprtju razstave, celotna publikacija je izšla v septembru. Poročila Razstavil Ciklus ljud&kih noš* akvareli §a£e Sitntla (Into D. A. Comcz. junij 1998V Razstava Allgeli in dentuiii v delili jjoljakih ljudskih umetnikov Muchc in Chdmnvskega (foto B. Nucič, december 1998). Poročila Riizslavii Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc. Behlerjeva indonezijski! zbirka SFiVE (feto M. Turk, september 199S). NaŠ najpomembnejši dogodek leta 1998 pa je bilo 16. julija slavnostno odprtje razstave z naslovom'MzdeželestheStudjofDeath,kijeodmevnopotekalvSEMod5. do 9. novembra. Referati s simpozija bodo objavljeni v devetem letniku Etnologa. Med "drugo" konec koncev sodi tudi naš simpatični projekt "Kamni pod lipo pred SEM", ki smo ga izpeljali v juniju, ob izjemnem navdušenju posameznih slovenskih kamnarjev in kamnolomov nad idejo svojske, s tradicijo zaznamovane predstavitve slovenskih naravnih kamnov. Poročila NEKAJ SKLEPNIH BESED V Slovenskem etnografskem muzeju v letu 1998 ni bilo malo narejenega. Opazni so zelo pozitivni odmevi na naše delovanje, najsi gre za medije ali za posameznike. Pozitivni odmevi prihajajo tudi iz tujine. V poletnih mesecih so nas na primer obiskali trije eminentni evropski kolegi: prof. dr. Alexander Fenton, direktor European Ethnological Research Centre iz Edinburgha, prof. dr. Gaetano Forni in dr. Francesca Pisani, direktorica svetovno znanega milanskega Museo Lombardo di storia dell'agrieoltura, francoski kolegi pa so nas kot posebej vabljene prosili za predstavitev nastajajočega muzeja v prvi številki kvalitetne nove revije L'Alp, ki od jeseni izhaja v Grenoblu. Napredovanje projekta prenove Slovenskega etnografskega muzeja vzbuja nemajhno pozornost. Tako smo bili konec julija preteklega leta obveščeni, da predsednik Republike Slovenije g. Milan Kučan "z veseljem sprejema častno pokroviteljstvo nad projektom novega Slovenskega etnografskega muzeja". Ob koncu leta 1998 smo s 25% finančnim deležem MOL v okviru akcije prenavljanja fasad (Ljubljana moje mesto) in s 75% finančnim deležem MK začeli s prenovo objekta 27., naše razstavne hiše. "Obsojeni" na čakanje na celovito prenovo smo kot dobri gospodarji začeli pri strehi, s tako imenovano peto fasado, ki je bila pred nekaj dnevi že končana. 0 problemih v tem besedilu ne nameravam pisati. Kot kaže, bo potrebno vedno znova opozarjati na nujo čimprejšnje prenove naše razstavne hiše. Menim, da bi pri določanju prioritet na področju investicij v kulturi glede tega ne smeli pozabljati na eno izmed nedvoumno zapisanih obvez novega zakona o varstvu dediščine - na zagotavljanje njene javne, dostopnosti. Inja Smerdel POROČILO O DELU SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA od januarja do julija 1999 Ko znova sedam pred svetleče prazen računalniški ekran, da bi nanj ubesedila zadnjih šest mesecev delovnega utripa v Slovenskem etnografskem muzeju, se sprašujem, zakaj pisati o nečem, kar je bilo vendar vidno, kar je bilo eelo odmevno in o čemer najbolj oprijemljivo priča kup natisnjenih publikacij, plakatov, vabil in zabeleženih vtisov? Odbija me občutek neobhodnega ponavljanja posameznih stavkov in nekaterih že večkrat zapisanih ugotovitev. Odbija me tudi večna dilema med "povedati vse'' - kar ni niti potrebno in bi ne bilo niti smiselno, čeprav šele '"vse" sestavlja celostno podobo raznolike muzejske dejavnosti - in "povedati selekcionirano", izpostaviti le bistveno. Slovenski etnografski muzej je nedvomno tudi prvo polovico svojega drugega leta na Metelkovi "preživel zelo intenzivno, ustvarjalno in izjemno delavno". Izpeljali smo vse načrtovane, prijavljene in sofinancirane projekte in poleg teh še nekaj manjših akcij, kakršne kot živahna in odprta kulturna ustanova, Id se z občutkom odziva na ustrezne pobude, z veseljem sprejemamo v svoje okrilje. RAZSTAVNA DEJAVNOST Tudi z letošnjim razstavnim ciklusom smo poskušali čimbolj slediti naši programski usmeritvi, v skladu s katero v vsakokraten ciklus umeščamo poleg osrednje, domače, "hišne" muzejske razstave vsaj po eno razstavo (alt kak drug kulturni dogodek), ki je plod sodelovanja % zamejskimi ustanovami; tako, ki prihaja iz katere izmed drugih evropskih dežel; tako, Id približuje kulturno dediščino ali naein življenja med nami živečih pripadnikov drugih etnij in še razstavo oziroma dogodek z zunaj evropski m i vsebinami. Razstavna hiša SEM, seačasno razstavišče Ciklus leta 1999 je 4. marca (do 28. marca) odprla razstava Vonj po morju (kustodinja razstave. Polona Sketctj, postavitev Mojca Turk, video Nadja Valentinčič), o slovenskem morskem ribištvu med Trstom in Timavo skozi stoletja. Pripravil jo je zamejski Poročila Tiskovna konierenoa ob odprtju razstave Vonj po morju, o slovenskem morskem ribištvu med Trstom in Timavo skozi stoletja {lotu B, Mučič. marce 1999). Odprtje razstave Vonj po morju, o s luven s kc m morskem ribištvu med Trstom in Timavo skozi stoletja (foto B. Mučič, maret 1999). Poročila 190 Razstava Vonj po morju, o slovenskem morskem ribištvu med Trstom in Timavo skozi stoletja (foto R. Mučič, marec 1999). Odprtje razstave Pisane krasi ice, pirhi z Moravske (foto R. Miifič, april 1999). Poroči i a Odprtje razstave Pisane kraslice. pirhi z \Iuravskc (foto B. Mučrc, april 1999). samohodec Bruno Volpi Lisjak (in ne katera izmed tamkajšnjih ustanov), pomorščak in ponosen Slovenec, zaljubljen v kulturno dediščino svojega okolja. Na razstavi smo javnost med drugim seznanjali tudi z edinstveno muzealijo iz naših zbirk, s čupu, z drevakom izjemnih mer. oblike in namembnosti, ki čaka na svoj prostor v še vedno neprenovljeni razstavni hiši. Vonj po morju se je v aprilu preselil v Tehniški muzej Slovenije. V okviru gostovanj iz posameznih evropskih dežel so s pomladjo, od 1. aprila do 16. maja, prišlek nam Pisane kraslice, pirhi z Moravske (kustodinja razstave Bojana Rogelj Škafar, postavitev Mojca Turk in Jaroslava Mrhačova). Razstavo avtorice dr. Eve Večerkove, kustodinje Moravskega muzeja v Brnu, je "omogočil'' 20. člen Programa sodelovanja v kulturi, izobraževanju in znanosti med Vlado Republike Slovenije in Vlado Češke Republike za leta 1998-2002. Poleg gradiva iz Moravskega muzeja so si obiskovalci laliko ogledovali še zbirko devetdesetih Čeških (med njimi tudi moravskih) kraslie iz zapuščine slovenskega arhitekta Ivana oziroma Johna Jagra (1871-1959) in njegove kolorirane risbe moravskih pirhov, ki jih hranijo v biblioteki Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Razstavili smo jih v sodelovanju s kolegico Sinjo Žemljic Golobovo z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 3. junija smo slavnostno in razigrano odprli našo osrednjo razstavo leta 1999, Igrače - stare in nove, moje in tvoje, avtorice Tanje Tomažič (postavitev Jurij Kocbek, zvok Boštjan Perovšek). Z njo igrivo stopamo proti izteku predzadnjega in v začetek Poročila Transparent na Dalmatinovi ulici, ki vabi na razstavo Igrače, stare in nove, moje in tvoje (foto B. Mučič, julij 1999). Odprtje razstave Igrače, stare in nave, moje in tvoje (foto B. Mučič, junij 1999). Poročila Razstava Igrača stare iji nove, niuje in tvoje (foto B. Mučič, julij 1999). 293 Razslavu Igrate, stare in nuve. moje in tvoje (feto B. Mueič, julij 1999). Poročita zadnjega leta tega tisočletja, saj ho na ogled do konca januarja leta 2000. Poleg ogleda razstavljene zbirke, kije zvočno oživljena, smo našim najmlajšim, mladim in tudi malo manj mladim obiskovalcem omogočili sproščeno igro v opremljeni muzejski igralniei. Okoliškim in vsem drugim otrokom pa smo v parku pred vhodom v razstavno hišo uredili še pravo otroško igrišče z gugalnicami in vrtiljakom. Upravna hiša SEM, razstavišče v hodnikih Dosrede marca tega leta sije bilo mogoče na hodnikih naše upravne hiše ogledati prigodno razstavo SEM poldrugi) leto na Metelkovi, vidni sadovi dela (postavitev Mojca Turk), ki smo jo ponosno odprli tik pred iztekom leta 1998, 17. decembra. Z njo smo vizualno poročali o delu muzeja: o naših razstavah, o novi celostni podobi, o založniški in pedagoški dejavnosti ter o novih pridobitvah - nakupih in donacijah. Med 25. marcem in koncem aprÜa smo sprejeli pod streho vznemirljivo fotografsko razstavo ...pozdravite mi Sarajevo. Postavili so jo študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF v Ljubljani, ki so v sklopu seminarja ''Etnologija Balkana" lani decembra obiskali Bosno in Hercegovino in potem pripravili predstavitev svojih tamkajšnjih povojnih fotografskih impresij. 8. aprila smo se ponovno poklonili svetovnemu dnevu Romov. JNaš Hommage svetovnemu dnevu Romov je bila prigodna razstavica Romi, kako jih vidimo? z večerom romske poezije (v sodelovanju z Zvezo romskih društev). Razstavili smo povedne risbe dvanajstih srednješolk (dijakinj Srednje vzgojiteljske šole hi gimnazije Ljubljana), ki so upodobile svoje predstave o Romih. In ob Mednarodnem dnevu pregnancev, 16. junija, smo odprli vrata Še fotografski razstavi Fildzan {do 18. julija), s katero je skupina bosansko hercegovskih študentov pregnancev, članov Fotoklepetalnice (dela projekta "Pregnanci" KUD-a France Prešeren), upodobila nekaj elementov njihove tradicijske kulture. Izven domače muzejske hiše S svojo razstavno dejavnostjo smo seveda stopali tudi preko praga domaČe muzejske hiše. Med 13. in 19. majem smo se pisano predstavljali na letošnjem Muzejskem sejmu v Cankarjevem domu, na temo Moj najljubši predmet. Z Vilo "pri treh punčkah", z razstavno sejemsko stojnico, oblikovano kot hišica za punčke (postavitev Mojca Turk, zamisel I. S.), in z izborom najljubših predmetov muzejske svetovalke Tanje Tomažič, smo napovedovali njeno in našo razstavo Igrače - stare in nove, moje in tvoje. Junija pa je nastopil čas za veliko selitev, za že lep čas dogovorjeno mednarodno gostovanje razstave Udomačena svetloba (etnološki pogled na svetila...) avtorice Irene Keršič (postavitev Mojca Turk, video Nadja Valentinčič, zvok Lado Jakša) v Etnografskem muzeju v Zagrebu. Slavnostno odprtje je bilo 29. junija. 1'oročiJa Stojnica SEM na 4. Slovenskem muzejskem sejmu v Cankarjevem domu (loto L, Benigar. maj 1999). Obisk V obeh muzejskih hišah na Metelkovi sije naše razstave do konca junija ogledalo 7.884 obiskovalcev. Skupaj s predavanji, Etno večeri (Slovenskega etnološkega društva) in raznimi sestanki je imel muzej 9.066 obiskovalcev. REDNA DEJAVNOST (rasiskovatna dejavnost, delo v mnx-ejski dokumentaciji in knjišnivi, odnosi s: javnostmi, pedagoška dejavnost, delo v konservatorsko-restavratorskih delavnicah, nove pridobitve) Raziskovalno delo posameznih kustodinj in kustosov je povečini sledilo več let potekajočemu, že kar stalnemu, "rednemu" hišnemu projektu sistematičnega urejanja zbirk in njihovega raziskovanja. Mag. Andrej Dularje spomladi v tem okviru končal katalog zbirke modelov za modri tisk. Zdaj piše sklepna poglavja razprave o tej obrtni dejavnosti na Slovenskem in do izteka leta bo oboje pripravil za objavo v Knjižnici SEM. Mag. Janja Zagarjcva je urejala zbirki pokrival in perila ter začela z raziskovanjem in s pripravami na objavo zbirke pokrivat. Bojana Rogelj Skafarjeva pa je preučevala zbirke predmetov, ki so bili v rabi kot ljubezenska darila (trniči in pisave za trniče, presliee,...), ter napisala razpravo o ljubezenskih darilih v slovenski tradicijski kulturi za katalog razstave Ljubezen je v zraku (odprli jo bomo februarja leta 2000). In sklenjeno je bilo, da naj vsaka kustodinja oziroma kustos - neglede na objavo {ki je odvisna od ritma Poročila izhajanja Knjižnice SEM) in še posebej z mislimi na stalno postavitev študijskih zbirk, na naš "Tirejcni svet predmetov" oziroma "'Enciklopedijo stvari" - letno (odvisno od obsega zbirke) sistematično uredi in preuči vsaj eno zbirko. Kontinuirano, Čeprav bolj umirjeno {zaradi nam neljubega odlašanja s prenovo razstavne hiše), je teklo tudi drugo delo za stalno razstavo, zlasti izdelava še bolj detajlnega scenarija "Zgodbe o preživetju in o razkošju", muzejske upodobitve slovenske tradicijske kulture skozi življenjsko zgodbo o posamezniku in njegovih družbenih vlogah (mag. Janja Žagar). V na še m oddelku muzejske dokumentacije so se v prvi polovici tega leta intenzivno ubadali s sistemskimi rešitvami (še posebej z usklajevanjem z mednarodnimi etnološkimi standardi) za vnos našega dokumentacijskega sistema v program, ki so ga razvili v Mestnem muzeju. Po poročilu vodje oddelka Alenke Simikič je tako prilagojen program zdaj tik pred testiranjem. V okviru rednega dela je bilo inventariziranib 1000 fotografij z negativi in 384 diapozitivov. Pridobljen je bil celoten hišni arhiv (25 listin) iz Posavja in več kot 40 starih fotografij. V muzejski knjižnici je nemoteno potekalo redno knjižnično delo: sprotna katalogizacija monografij (80 enot), sprotna katalogizacija periodičnih publikacij, izdelovanje bibliografij delavcev muzeja (60 enot), izdelovanje bibliografije revije Etnolog (26 enot), iskanje po elektronskih virih za potrebe kustodinj in kustosov in izdelovanje hemeroteke. Opravljeni sta bili retrospektivna katalogizacija monografij (55 enot) in inventura ter retrospektivna katalogizacija periodičnih publikacij (60 naslovov oz. 1190 letnikov). Med dejavnosti naše knjižnice sodita tudi distribucija in popularizacija publikacij, ki jdi izdajamo. Knjižnična študijska čitalnica je tako tudi v prvi polovici tega leta gostila vse hišne tiskovne konference. Vodja knižnice dr. Nena Zidov pa je razmeroma dosti časa posvečala uredniškemu delu pri izdaji nove knjige v zbirld Knjižnica SEM (Tanja Tomažič, Igrače) in pripravi prvega zvezka naslednjega letnika Etnologa {referati mednarodnega simpozija Etnološki in antropološki vidiki preučevanja smrti). Delo službe za odnose z javnostmi je potekalo v najbolj neposredni povezavi z vsemi razstavnimi projekti in drugimjavnim muzejskim delovanjem. Poleg koordinacije projektov, marketinga, protokola in organizacije odprtij, oglaševanja in obveščanja, dopolnjevanja spletnih strani muzeja (skupaj s Tonetom Pircem), pisanja vlog, pisem in zahvalnih pisem pokrovitcljeni, priprave gradiv in sporočil za tisk, organizacije tiskovnih konferenc ipd., je Nina Zdravič Pohčeva, vodja službe za odnose z javnostmi, sodelovala še pri organizaciji letošnje konference EMYA v Ljubljani. Z razstavnimi projekti je bilo prvih šest mesecev tega leta povezano tudi delo naše pedagoško-andragoške službe. V tem okviru so se zvrstile vedno živahno obiskane delavnice izdelovanja vozlov in barčic iz orehovih lupin (ob razstavi Vonj po morju), pirhov in vel ikonočndi živalic (ob razstavi Pisane kraslice, pirhi z Moravske) ter "četrtkove delavnice" (ob razstavi Igrače) Ekate bekate, Naredi si zmaja, Jaz možiček kopittjaček, Punčka iz cunj- igrača naših babic, Prstne lutke, Moda iz kartona, Naredi d svojo ms in Poročila Delavnica izdelovanja živalic - velikonočnih simbolov (folo S. Kogej Rus. april 1999}. Poslikavanje lesenih deščic - panjskih končnic (foto S. Kogej Rus, maj 1999). l*oročila 19S Igralnica na razstavi igrač (foto S. Kogej Rus, junij 1999). 1'oročiki Prehilimo šolski zvonec. Poleg popoldanskih delavnic je muzejska pedagoginja Sonja Kogej Rusova realizirata še več delavnic za predšolske in šolske skupine, ki jih je obiskalo 950 otrok. Z najmlajšimi je izdelovala zajčke iz papirja, gugahic konjičke in poslikane lesene deščice — "panjske končnice" (slednje v sodelovanju z zunanjo sodelavko Vinko Miklavčič), s šolarji pa cvetice iz papirja, pustne maske, "panjske končnice", pisanice, vozle in rnožičke kopitljačkc. V prvih poletnih dneh je izpeljala tudi delavnico slikanja "panjskih končnic" za udeležence 35. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Več kot Štirideset udeležencev in organizatorji seminarja so navdušeno sprejeli tako neposredno seznanjanje z dediščino. "Bili so navdušeni in tudi nas veseli, da .so lahko oh odhodu v svoje države s seboj odnesli laku pristen dokaz slovenske kulturne dediščine, ki so ga tudi sami oblikovali." V naših konservatoi'sko-rcstavratoiskih delavnicah so bili v prvi polovici tega leta - poleg redne skrbi za konservatorsko vzdrževanje predmetov v depoju - zaposleni Se posebej z delom za vse razstavile projekte. Poleg konserviranja oziroma restavriranja množice predmetov (med njimi tudi številnih novih pridobitev) za razstavo Igrače -stare in nove, moje in tvoje, so izdelali ali predelali razstavne opreme za razstave: Vonj po morju, Pisane kraslice in Igrače ter skupaj s tehnično službo sodelovali pri njihovem postavljanju in podiranju. Njihovo delo (v sodelovanju s tehnično službo) je bila tudi ureditev podstrešja razstavne hiše za naš likof ob dokončanju prenove strehe — "pete fasade". Najbolj zamuden delovni zalogaj ekipe konservatorsko-restavratorskih delavnic {in tehnične službe) pa je bilo obnavljanje celotne opreme razstave Udomačena svedoba pred njenim gostovanjem v Zagrebu. Onovih pridobitvah nnizejskilipi-cdnictovtokrat ni mogoče kaj dosti napisati. Poleg manjših sprotnih nakupov posameznih kustodinj in kustosov (npr.: žrnilje, sadni mlin, nekaj oblačilnih kosov,...) kaže omeniti le številne novo pridobljene igrače (podarjene in kupljene), ki so v času nastajanja razstave smiselno dopolnile obstoječo zbirko. V okviru naše redne dejavnosti pa je treba omeniti vsaj še sodelovanje v izobraževalnem programu Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete {vodeni obiski študentov po razstavah in depojih, v muzejskih prostorih realizirana tematska predavanja kustodinj in kustosov SEM-a v okviru splošnega seminarja za slušatelje četrtega letnika in podiplomskega študija), sodelovanje v izobraževalnem programu Univerze za tretje življenjsko obdobje (premestitev etnoloških predavanj v prostore muzeja, predavanja kustodinj in kustosov SEM-a), sodelovanje (pisanje gesel) pri skupnem etnološkem projektu, Priročniku slovenske etnologije, in udeležbe posameznikov na različnih konferencah, strokovnih sestankih ipd, Poroči J a ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST Osmi letnik naše znanstvene periodične publikacije Etnolog; ki je vsako leto bolj obsežna (z lanskih 517 smo jo poredili na 558 strani) in zato z izidom vedno malce zamuja, smo predstavili na tiskovni konferenci lli. marcu. Posvetili smo ga nekdanjemu direktorju dr. Ivanu Scdeju in ga vsebinsko zamejili s področji ljudske umetnosti, stavbarstva, konscrvatorstva in notranje opreme, ki se jim je Sedej največ posvečal. Drugi večji muzejski založniški podvig, izdajo nove knjige v naši zbirki Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, dela Tanje Tomažič Igrače, smo realizirali v maju in predstavili na tiskovni konferenci 2. junija. Poleg navedenega smo natisnili še zloženko ob razstavi Vonj po morju {tiskovna konferenca 4. marca), zloženki ob razstavah Igrate - stare in nove, moje in tvoje in Udomačena svjcllosi, katalog češke gostujoče razstave Pirhi na Moravskem [tiskovna konferenca l. aprila), tri plakate (Vonj po morju. Pisane kraslice..., Igrače...), vabila (Vonj po morju. Pisane kraslice..., Igrače...) ter razmnožili tudi nekaj drugega informativnega gradiva o dogajanju v naši ustanovi (delavnice, predavanja, obe fotografski razstavi) in nekaj vabil na posamezne dogodke (Hommage svetovnemu dnevu Romov, likof na podstrešju razstavne hiše,...). Junija pa nas je razveselil še dolgo pričakovani izid tudi našega zbornika Lin en on Net (tristo izvodov smo odkupili s pomočjo MK), s katerim smo reprezentančno sklenili mednarodni projekt Linen on Net - tke Common Roots of the European Linen Patterns, ki je v preteklem letu potekal v okviru programa EU Raphael. Prispevki piscev iz vseh partnerskih držav so objavljeni v materinščini - v finščini, švedščini, italijanščini, slovenščini - in v angleščini. MEDNARODNO SODELOVANJE V sklopu mednarodnega sodelovanja je v prvi polovici tega leta nemoteno potekalo naše delo v NET-u, Mreži evropskih etnografskih muzejev. Slovenska dopisnica Irena Keršičeva je sodelovala pri organizaciji tretje generalne konference Mreže evropskih etnografskih muzejev v Namurju v Belgiji (od 10. do 12. februarja 1999). Aktivno seje udeležila in pripravila slovenski del skupne fotografske razstave na temo starosti (ki jo je realiziralo dvanajst evropskili muzejev, med njimi tudi SEM). Pisne prispevke na teme šestih okroglih miz so napisale še Tanja Tomažič, Nina Zdravič Polič, Bojana Rogelj Škafar in mag. Inja Smerdel. Referati konference bodo objavljeni v zborniku, ki ga bomo uredili v SEM-u in natisnili v Ljubljani. Naš Raphaelov projekt Linen on Net se je zaradi subjektivnih težav finskega koordinatorja z januarjem leta 1999 končal, čeprav smo vsi partnerji že načrtovali novo prijavo in oblikovali izhodišča za nadaljevanje projekta. Marca 1999 pa je sledilo vabilo znanega koordinatorja, ETN, European Textile Network, k novemu Raphaelovemu projektu Virtual European Textile Heritage Sites Itineraries' (Virtualni vodniki za potovanja po mestih evropske tekstilne dediščine). Evropska komisija je namreč podaljšala program Raphael in razpisala njegovo "Action III" za projekte, ki bodo trajali od junija 1999 do decembra 2001. V skupini je deset dokaj različnih evropskih muzejskih ustanov: Ti Nin'1 i 111 Udeleženci republiškega srečanja mladih zgodovinarjev ZPMS pred muzejem (loto S. Kogej Rus. maj 1999). Nizozemski tekstilni muzej v Tilburgu, italijanska fondacija Tekstilni muzej v Chieriju, Nemški muzej tehnike in znanosti v Berlinu, Finski muzej obrti v Jyväskyli, muzej Rubensova hiša v Anhverpnu, Avstrijski etnografski muzej na Dunaju, Nacionalni muzej noš v Lisboni, Embroiders' Cuild Museum v Londonu, Ruski etnografski muzej v St. Petersburgu in Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, Prvega delovnega sestanka partnerskih ustanov v St, Petersburgu (25. in 26. junija) sva se udeležili mag. Janja Žagar in mag. Inja Smerdel. Sredi julija nam je koordinator sporočil, da je Evropska komisija predlog sprejela. Tako se za nas začenja delo na novem, skoraj triletnem mednarodnem projektu, s katerim Slovenski etnografski muzej (kot izbrana kontaktna informativna točka za jugovzhodni del Evrope) tokrat ne bo razkrival in promoviral le svojega gradiva, temveč bo na zemljevid evropske tekstilne dediščine, ob pričakovanem sodelovanju, vnašal tudi tekstilne zbirke drugih slovenskih muzejev. V okvir našega mednarodnega sodelovanja sodi se junijski obisk (19. 6.) prof. dr. Patricie Lysaght z Oddelka za irsko folkloro Univerze v Dublinu, predsednice Mednarodne komisije za etnološko preučevanje hrane, kije prišla na ogled ustanov {SEM-a, ISN ZRC SAZU) in lokacij, gostiteljic in prizorišč 13. mednarodne konference na temo Hrana in praznovanje - od posta do preobilja. Konferenca bo med 5. in 11. junijem leta 2000 v Ljubljani, Preddvoru in Piranu, s slavnostnim odprtjem in prvima dvema delovnima dnevoma v Slovenskem etnografskem muzeju. Poročilu Odprtje prenovljene strehe razstavne hiše (foto R. Zupančič, m;tj 1999) Poročila 203 Odprtje prenovljene strehe razstavne hiše (loto B. Zupančič, maj 1999} Poročila DKUGO V našem muzeju seje tudi v prvih šestih mesecih tega leta "poleg vsega navedenega, ki nikakor ne more biti popolno, saj so v poročilih sodelaveev SEM-a nanizana še mnoga bolj ali manj vidna delovna prizadevanja, še marsikaj dogajalo". JNaj omenim le delovna srečanja in predavanja kulturnega društva Fol It Slovenija in društva čipkaric, delovna srečanja in ciklus predavanj članov skupine seniorjev Društva za prostovoljno in preventivno delo, sestanke članic Sile, sestanke in Etno večere Slovenskega etnološkega društva. Med 14. januarjem {prvo muzejsko predavanje za t.im. "tretjo univerzo", predstavitev muzeja in razstave, mag. 1. Smerdel, mag. J. Žagar) in 27. majem (javno predavanje mag. Veronike Aplenc o zgodovinskem razvoju ameriške etnologije) se je v SEM-u tako zvrstilo kar 26 različnih predavanj (dr. Gorazda Makaroviča, dr, Matjaža Kmecla, dr. Marka Terseglava, dr. Vita Hazlerja, dr. Ivana Sprajca, mag. Mojce Terčelj, mag. Janje Žagar, mag. Andreja Dularja, Polonc Sketelj, Marina Kranjaca, Daria Marušiča,.,.). Pod prenovljeno streho razstavne hiše smo od 26. do 30. maja gostili Labirint "Križanke", skrivnostno predstavo v okviru festivala Exodos, v režiji Gabriela Hcrnandcza (produkcija SOU Ljubljana). Naša posebno slavnostna in malce nenavadna osrednja prireditev tega polletja pa je bilo desel dni pred tem odprtji* prenovljene strehe in podstrešja sieer še neprenovljene razstavne hiše, nevsakdanji likof v čast "peti fasadi1'. Veseli, da smo spet nekaj premaknili, in željni s prenovo naše tako pričakovane razstavne hiše čimprej nadaljevati od temeljev proti vrhu, smo likof priredili na predvečer Mednarodnega dneva muzejev, 17. maja, in nanj povabili gospoda Milana Kučana, predsednika Republike Slovenije, častnega pokrovitelja projekta novega Slovenskega etnografskega muzeja, V zadnjem trenutku seje opravičil s prijaznim pismom ter zamudil šannanten večer, množico vzhičenih, praznično in optimistično razpoloženih ljudi m naslednji kulturni program: muziciranje Ante Upedanten bände s Pivke, enodnevno razstavo barvitih tkanih teles samostojne umetnice Ete Sadar Breznik, njenih Imaginarnili prostorov, in nastop Polone J anežič, študentke pri Studiu za pantomimo Andresa Valdesa, ki je pri razstavljenih statvah - krosnah iz Bele krajine iz 19. stoletja, iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja - tkala čas. Med "drugo" je mogoče uvrstiti tudi tri protokolarne obiske muzeja: 31. marca obisk soproge portugalskega finančnega ministra, 10, aprila obisk Jožefa Školča, ministra za kulturo, in 15. aprila obisk Viktorije Potočnik, ljubljanske županje. In na koncu, vendar ne kot najmanj pomembna, med "drugo" sodi še majska podelitev Valvasorjeve nagrade in priznanja za dosežke v muzealstvu, saj so bile dobitnice letošnjega (skupnega) priznanja kar tri sodelavke Slovenskega etnografskega muzeja: kustodinji mag. Mojca Terčelj in Polona Sketelj ter muzejska svetovalka mag. Marjeta Mikuž. Poroči] a Muzejsko igrišče (futu S. Kogcj Rus. junij 1999). IVA KRATKO O EYVESTICIJAH IN VZDRŽEVANJU Du konca junija smo realizirali odobreni nakup opreme za naš avdiovizualni laboratorij (delno) in fotografski atelje, kupili odobreno opremo za Muzej grad Goričane in izpeljali zamenjavo žlebov na goričanskem upravno-depojskem poslopju. Projekt naše razstavne hiše in drugih objektov na jugu Metelkove je kljub vloženi energiji že nekaj časa v nerazumljivem in nerazumnem mrtvem teku. Po uspešnih pogajanjih z nagrajenima projektantoma smo že skoraj pol leta "tik pred podpisom pogodbe". Objekti, ki nas obdajajo, medtem vidno propadajo. Dobivamo občutek, da smo motee urejen element v cenenem odprtem filmskem studiu z naravno povojno sceno. Po majski novici, da so za to leto na razpolago sredstva za nadaljevanje prenove dvorca Goričane, pa ponovno odpiramo to zastalo gradbišče. Do konca junija smo pregledali staro dokumentacijo in pogodbe, izbirali ter v juliju izbrali inženering, v sodelovanju z občino Medvode sestavili strokovno komisijo za izbor izvajalca in 20. avgusta objavili javni razpis. Poročila m TLX KONEC Poslovali smo pozitivno - z dodatnimi sredstvi v višini polletne izgube iz leta 1998, ki še vedno niso vključena v dvanajstine in pomenijo le polovico dodatnih sredstev. potrebnih za delovanje muzeja po preselitvi v lastno muzejsko hišo na Metelkovi. Naše lanskoletne zadevne ugotovitve in utemeljitve primanjkljaja so tako še vedno aktualne. Injn Smerdel JUBILEJI ANNIVERSARIES OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU PROF. DR. VILKA NOVAKA 207 Prüf. dr. Vilko Novak (urvi z leve v zadnji vrsti) s terensko ekipo, Šentjurij - Skocjan. 1948 {fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). _____________________________________Jiilulnji______________________ S prof. dr. Vilkom Novakom, pravzaprav z njegovim delom, sem se prvič srečala kot gimnazijka, ko mi je oče podaril njegovo knjigo Slovenska ljudska kultura. Takrat še slutila nisem, da bo čez nekaj let moj profesor na fakulteti. Pravzaprav je bil profesor na univerzi kar dvema generacijama kustosov Slovenskega etnografskega muzeja, najprej tisti, ki seje začela zaposlovati v njem v petdesetih in šestdesetih letih in je že odšla v pokoj, ter (isti mlajši, ki se je zaposlovala v sedemdesetih in osemdesetih letih. Prof. Novak je kot osrednja osebnost slovenske etnologije povezan z delom in razvojem našega muzeja več kot pol stoletja, ne le kot pedagog, mentor in vzornik generacijama kustosov-etnologov, temveč tudi kot ploden znanstveni sodelavec: najprej pri Zupaničevem uato Ložarjevem Etnologu, od 1948 dalje pa pri Orlovem in Matičetovem Slovenskem etnografu. V Kuharjevem Slovenskem etnografu seje redkeje oglašal, takrat je že začel izhajati Traditiones in prof. Novak je postal njegov sodelavec. Po dolgih letih pa seje ponovno oglasil v novem Etnologu: najprej 1992 z razmišljanjem oh njegovi oživitvi, 1993 s Pripombami k "antropološki tradiciji na Slovenskem" in leta 1995 z razpravo "Življenje, osebnost, raziskovalno delo in pomen Nika Kure t a za slovensko etnologijo in kulturo". S svojim širokim zanimanjem in znanjem je dolga leta seznanjal bralce naše osrednje etnološke muzejske revije s študijami o posameznih temah predvsem materialne kulture. Bralcem je s Številnimi razpravami in članki približal Prekmurje, jih nadalje seznanjal z madžarsko, hrvaško in drugimi etnogralijami pa tudi s pomembnimi ljudmi in njihovim delom s Širšega evropskega prostora. V naši reviji je objavil razpravo o metodologiji proučevanja etnoloških tem m tako etnologe in tudi druge seznanjal z novimi pogledi, ki so spremenili dotedanjo etnološko raziskovalno dejavnost v Evropi. Prof. Novak je v sedemdesetih letih predstavil našo revijo tudi tujini ("Slovenski etnograf I - XX ", v: Ethnologia Slavica II, Bratislava 1970). V tako rekoč treh muzejskih revijah: v Etnologu, Slovenskem etnografu in ponovnem Etnologu je prof. Novak objavil se de m inp eldest prispevkov. V njih je kritično presojal in ovrednotil mnogo dotlej prezrtih zakladov naše kulturne dediščine in nas seznanjal z etnologijo ostalih narodov. Kot je dejal akademik dr. Milko Matice tov v enem od intervjuju z njim, je bil prof. Novak dolga leta eden od stebrov naše revije. Prof. dr. Vilko Novak je bil v letih po drugi vojni povezan tudi z ekipnimi raziskavami Etnografskega muzeja. Sodeloval je v prvi terenski ekipi 1. 1948 Senljurij - Skocjan. Pritegnila ga je materialna kultura. Navduševal se je za proučevanje stavbarstva. Nato se je priključil terenski ekipi 1. 1949 v Dekanih in tam proučeval prehrano in opremo hiše. Leta 1950 seje udeležu 5. terenske ekipe v Šentvidu pri Stični, kjer je proučeval gospodarstvo in naselja. Leta 1952 pa je sodeloval še v 8. ekipi v Trenti in tam proučeval stavbarstvo in živinorejo. Ta konec Slovenije mu je še posebej pri srcu. Radi se spominjamo nepozabne študentske ekskurzije v Trento, ko nas je prof. Novak vodil po njemu zelo ljubih krajih ob Soči in nas opozarjal na kulturne značilnosti tega prostora. V knjigi Raziskovalci slovenskega življenja {Ljubljana 1986) je prof. Novak med drugimi predstavil tudi etnološko delo muzejskih delavcev: Nika Zupaniča, Stanka Vurnika, Rajka Ložarja, Borisa Orla in Milka MatiČetovega. Poseben odnos je imel do prvega asistenta in nato kustosa Stanka Vurnika, ki je postavil temelje strokovnega _________________________________________Jubileji_________________________________________ muzejskega dela, z njim se je seznanil leta 1928 ali spomladi 1929 inje z njim sodeloval vse do Vurnikove prezgodnje smrti leta 1932. Prof. Novak je še posebej nadrobno ocenil njegovo etnološko znanstveno delo, Ko smo prof, Novaka po preselitvi našega muzeja povabili na novo lokacijo na Metelkovi in mu ponosni razkazali svoje novo domovanje ter mu razkrili svoje načrte za naprej, se je resnično veselil z nami, ker je Slovenskemu etnografskemu muzeju končno uspelo priti do lastne zgradbe, saj je dobro poznal sanje in prizadevanja vseb pred nami, ki te možnosti niso imeli. Od blizu je spremljal več kot petdesetletna prizadevanja etnologov muzealcev za lastne prostore. Tisti kolegi, ki ga dalj časa nismo videli, se ob njegovem obisku v muzeju niso mogli načuditi, kako zelo iskriv je v razgovoru, kako asociira, kako presenetljiv spomin ima in kako zvedav zna biti. Prav gotovo drži, kar je ob njegovi osemdesetletnici zapisal prof, dr, Slavko KremenŠek: "Kot da se ga leta ne tičejo." Njegovo življenje vseskozi spremljajo izredna volja, izredna vedoželjnost, ter velika disciplina in delavnost. Vse te kvalitete ga tudi ohranjajo v odlični kondiciji in tudi zato tako dobro nosi svoja leta. V Slovenskem etnografskem muzeju upamo in želimo, da bo še dolgo tako. Irena Kersič Oj LEPA MOJA REZIJA 80 let Milka Matičetovega "Oj lepa moja Rezija, /kako ti lepe gore imaš!" j Al Milka je posebno všeč j prav gora ta Kaninova, j robovi strmi so mu všeč, / veliki doli prav tako, j ob rožicah kaninovih j rumene še pogačice, j pa zraven kakšna šmarni ca j in vsake vrste pesmice. Tako se glasi nekaj prisrčnih stihov, prevedenih v knjižni jezik v/, pesmi, ki jo je rezijanska pevka Cirila Preščina zapela akademiku dr. Milku Matičetovemu, ko so ga na Ravanci imenovali za častnega občana Rezije. To je bil redek in dragocen dar, ki pa se je zdel slovenskim razumnikom, očaranim od njegovih knjig o zverinicah in rožicah, in ob vedenju, da štejejo njegovi zapisi ustnega slovstva iz Rezije nad 3000 enot, kar nekako samoumeven. Od takrat je minilo komaj pet let in letos že praznuje Matičetov osemdesetletnico rojstva. V naši zavesti je tesno povezan zlasti z Rezijo, to presunljivo lepo slovensko gorsko dolino, ki mu je neizčrpen rudnik ustnega slovstva od leta 1962, ko jo je začel sistematično raziskovati. Čeprav je prizadevno delal tudi v drugih slovenskih pokrajinah, je v znanstvenem svetu kajpak bolj znan po rezultatih raziskav pripovednih motivov, ki jim primerjalno prostorsko sledi po številnih evropskih deželah in časovno do antičnega sveta (sežgani in prerojeni človek, razmejitveni tek, godec pred peklom, opijanjem divji mož, Prometejev in Odisejev motiv in drugo) ter po ugotovitvah o slovenskih bajnih bitjih (Skopnjek, Duhovin, Godovčičaci, Čas in druga). Vendar je celotno njegovo strokovno in znanstveno delo tematsko zelo pestro in številno; šteje nad poltristo bibliografskih enot, od katerih je skoraj tretjina objavljena v inozemskih publikacijah. Ustreza široki erudiciji, obzorju in zlasti zanimanju; zdi se, da kot čebela leta na zelo različne cvetove. Med znanstveno najplodnejšim zanimanjem naj omenim samo imena. Za narciso je na Slovenskem nabral nad sto imen, kar spričuje izjemen estetski odnos podeželskega prebivalstva do te cvetice, ker je z utilitarnega vidika nekoristna; podobno je bera več kot poldrugsto slovenskih zvezdnih imen odpria nov pogled na odnose do neba. Temeljno vodilo mu je kriterij znanstvene resnice, kar ga vodi tudi v polemike; tako je npr. že pred več kot pol stoletja zavrnil zemljepisno etnično omejeno substratno razlago pripovednih motivov, podobno je ovrgel romantična mitologiziranja o poprtniku, _________________________________________Jubileji_________________________________________ o Kurentu kot bajnem bitju, izven strokovnih krogov je ironično reagiral na narodnjaško motivirane diletantske etnogenetske fantazije o Slovenetih. V standardno obzorje slovenskega družboslovnega oziroma humanističnega izobraženstva trdno sodijo trije sintetični pregledi, ki jih je Matičetov napisal o slovenskih ljudskih ugankah, pregovorih in prozi, o bajnih bitjih na Slovenskem in o etnografiji in folklori zahodnih Slovencev. Slednji pregled je Matičetov objavil leta 1948, ko je delal v muzeju; ker je kot muzealec manj znan, naj v nekaj vrsticah omenim tudi to piat njegovega dela in izobrazbenega profila. Septembra 1945 je bil nastavljen kot kustos pripravnik v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Tedaj je bil 26 let star, v Padovi diplomirani filolog. Naenkrat je bil postavljen pred odgovorne naloge kustosa; reševal jüi je skupaj z Borisom Orlom, ki je prav tedaj postal vršilec dolžnosti muzejskega ravnatelja. Te naloge sta opravljala za celotno muzejsko zbirko, kije zajemala muzealije, pricevalne za številna in zelo različna področja. Delo kustosa oz. kustosinje je nasploh silno kompleksno: obsega skrbništvo za materialno, pravno in moralno varstvo, evidenco in dokumentiranje muzealij ter dopolnjevanje zbirke. Ob tem je potrebno omogočati raziskovalcem dostop do muzealij in njihovo razstavljanje. Da je takšno delo sploh mogoče zadovoljivo opravljati, je treba seveda nenehno slediti rezultatom v znanstveni literaturi, raziskovati muzealije in področja, za katera so pričevalna, treba sije pridobivati obsežna antikvarna znanja o objektih in vsaj temeljna tehnična znanja o muzejskem deponiranju, transportiranju, konserviranju, restavriranju, prepariranju, razstavljanju in dokumentalistiki. Naša muzealca sta se natanko zavedala odgovornosti in zahtevnosti muzejskega dela. Zlahka si predstavljamo njune hude težave; tedaj ni bilo skoraj Dr. Milko Matičetov in dr. Kadoslav Hruvutin z inforinatorko na Polici L 1949 (fotnteka SEM). _________________________________________Jubileji_________________________________________ nobenega denarja za muzejske stroške, bUo pa je tudi hudo pomanjkanje najnujnejšega, kot so papir in svinčniki. Mnogo boljše je bilo z znanjem. Dober kustos je vedno tudi raziskovalec in Matičetov je že kot gimnazijec hodil po rodnem Krasu z odprtimi očmi in radovednostjo raziskovalca: poznal je že nekaj ustnega slovstva in marsikaj iz kulture Kraševeev sploh; v muzejski knjižnici pa je takoj postal domaČ. Rast njegovega muzejskega izobraževanja odraža obstoječa inventarizaeija muzealij, ki vsebuje etnološko in muzealno relevantne podatke; opravljal jo je kmalu po prihodu v muzej. Inventariziralje nekaj muzealij, ki sta jih največ pridobila skupaj z Orlom. To so: 78 tekstilnih kosov oziroma delov noš, 26 kosov keramike, 24 pletarskih in suhorobarskih izdelkov, 12 miklavževskih in božičnih papirnih reliefnih podob, 7 poljedelskih oziroma kmečkih orodij, 5 mask, 4 tobačne pipe in 1 cigarni ustnik, 4 votivi, 3 lesene plastike, 2 dožnjeka, 1 sani in 1 kamnit možnar; ob tem pa še muzealije izjemno pomembne in redke priče val no s ti: gambela s Ptujskega polja, ženitovanjska krona iz Nove vasi, voz s križevatimi kolesi iz Ortneka, pletena krošnja z letnico 1825 iz Ortneka, poslikana vrata z letnico 1782 iz Vodic in čupa, deblak slovenskih morskih ribičev iz INabrežine. Seveda je muzej pridobil še neprimerno več drugüi predmetov, toda inventarizacrjo so prevzeli drugi, čeprav je Matičetov muzealije še pridobival in študiral. Nenavadno muzejsko zrelost kaže omenjeni pregled etnografije in folklore zahodnih Slovencev, ki je presenetljivo izčrpen in zajema dobro orientacijo tudi med predmeti, ki so lahko muzealije; izšel je v prvem letniku Slovenskega etnografa leta 1948, napisan pa je bil že dve leti prej. Seveda pa je prava ljubezen Matičetovega ustno slovstvo. Tudi kot muzealec, udeleženec skupinskih terenskih ekip, se je posvečal predvsem zapisovanju pesništva in pripovedništva, kategorije, ki je za ekipne udeležence pomenila ljudske pesnike, pesmi, pregovore, uganke, pravljice, pripovedke, šaljive prigode, ljudske napise, ljudsko dramatiko in ljudski jezik. Sicer pa Matičetov poskuša postavljati stvaritve ustnega slovstva v življenjsko okolje, ko se pripoveduje in poje, in zato sploh ne misli, da je mogoče ostro razmejevati folkloristiko in etnologijo, ki so jo v njegovih muzejskih časih imenovali etnografija. Med letoma 1948 in 1951 seje udeležil sedmih muzejskih terenskih ekip; aprila 1952 je odšel v službo na Inštitut za slovensko narodopisje, vendar se je udeležil še petih ekip. Podobno je skupaj z Borisom Orlom kot muzejski uslužbenec uredil štiri letnike Slovenskega etnografa; kot član Inštituta pa spet skupaj z Orlom še enajst letnikov tega pomembnega glasila. Seveda pa je tedaj veljalo, da je to "osrednje strokovno glasilo vseh raziskovalcev slovenske ljudske kulture"; strokovni interesi so daleč prevladovali nad formalističnimi pomisleki. Matičetov ima važen uredniški delež tudi pri zborniku Traditiones; uredil je dvanajst letnikov te publikacije, ki tvori skupaj z obema Etnologoma in Slovenskim etnografom poglavitni tezavrus etnologije in folkloristike Slovencev. Jubilantov opus je pretkan z radostmi odkrivanja in ustvarjanja; želimo mu še mnogo takšnega dela. Gorazd Makarovič DR. BORIS KUHAR - NA SREČNI ŠTEVILKI 70 Vsakomur se enkrat zgodi, tudi če si za to ne prizadeva. Vendar ne kaže obupavati, ampak slaviti. Če pa koga tako rekoč doleti sedemdesetletnica sredi običajnega dela, to ne more biti nihče drug kot dr. Boris Kuhar. Že površen pogled na prehojeno pot slavljenca, kije 31. avgusta 1999 dopolnil sedemdeset let, pokaže, da so mu sojenice v zibelko položile radoživost in voljo do življenja. Otroška leta in zgodnja mladost so mu minevala v nemirnih časih druge svetovne vojne in pogojih, ki niso bili najbolj idealni za študij. Po osvoboditvi in kratkem šolanju v Beogradu se je vrnil v Ljubljano in se vpisal na Oddelek za etnologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Medtem je bil zaposlen pri Slovenskem poročevalcu, kjer seje, milo povedano, vsaj za takratne ease loteval zelo nenavadnih tem. Se zdaj se z veseljem spomni na odmeve, ki jih je med ljubljanskimi prebivalci vzbudil feljton o nočnem življenju v glavnem mestu. Dasiravno skriti za tujimi imeni, so se med opisanimi osebami prepoznavali pravi in nepravi. Ampak to je bila le kratka epizoda napoti, ki gaje v letu 1963 privedla v Slovenski etnografski muzej, na mesto ravnatelja, kjer je nasledil umrlega dr, Borisa Orla. Z doktorsko disertacijo o propadanju tradicionalnega kmečkega življenja, ki so mu milostni udarec zadale socialne spremembe po drugi vojni, se je potrdil kol etnolog. Prav tako je v muzeju Še isto leto pripravil zelo odmevno razstavo o slovenskih ljudskih maskah. Tako je zaključil svoje nekajletno raziskovanje po slovenskih pokrajinah. Razstavljene maske so bile v večini rekonstrukcije in so obiskovalcem razstave v tistih letih res prvič razkrile bogastvo in razkošje, ki je bilo posebno v letih po koncu vojne večinoma prikrito in poznano le domačinom. Z imenom dr. Borisa Kuharja je neizbrisno povezan tudi muzej neevropskih kultur v gradu Goričane pri Medvodah. Srečni okoliščini, da je bila vgradu leta 1934 partijska konferenca, gre pripisati dejstvo, da je bil v letu 1964 grad (s spominsko sobo) priključen Slovenskemu etnografskemu muzeju in tako dobil status muzejske zbirke. Najprej so vanj postavili t.im. Skuškovo zbirko, zbirko pohištva, oblačil in drugih nmetnoobrlnih predmetov, katerih lastnica je bila Japonka Tsuneko Konda-Kavase, por. SkuŠek, Goričanski depoji so hranili še ostale predmete, ki so bili nabrani na neevropskih ■Jubileji Dr. Rorifr Kuhar leta 1963 na t&ftwa v Vitanju (InloLeka SEM)- _________________________________________Jubileji_________________________________________ ozemljih. Kasneje pa je grad zaživel predvsem z razstavami, ki so bile vezane na neevropska ljudstva in se je s svojimi zelo številnimi predstavitvami vtisnil v spomin obiskovalcem. Politika neuvrščenosti je večkrat pomagala tudi muzeju, dostikrat pa je pomenila coklo za stroko, česar se je dr. Kuhar prav gotovo tudi dobro zavedal in skušal pač krmariti med Scilo in Karibdo. Tudi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je organiziral živahno razstavno dejavnost. V to je bil prisiljen, saj je muzeju kronično primanjkovalo razstavnih prostorov. Povečal je število kustosov in restavratorjev, zadolženih za predmete, ki so prihajali v muzej s terena. Se nekaj let je ohranil kolektivno terensko delo, ki gaje hil uvedel že njegov predhodnik dr. Boris Orel. Dasiravno je bil Slovenski etnografski muzej v stalni stiski s prostorom, tako razstavnim kot upravnim, in so potekala včasih bolj, drugič manj intenzivna pregovarjanja z oblastmi, je dr. Kuharju uspelo pridobiti za muzejske depoje le prostore v Škof ji Loki. Čas za kaj več je očitno dozorel kasneje. Dr. Boris Kuharje imel vedno poseben občutek za pogovore z javnostmi. Postal je znan kot etnolog že v tistih časih, ko je bilo treba še marsikomu pojasnjevati, kaj besedi "etnolog" ali "etnograf" pomenita. S predavanji, s sodelovanjem pri raznih "kmečkih" prireditvah, s pisanjem različnih poljudnih člankov v časopisje je širil znanje o muzeju in etnologiji. Cesto krat je dejal, da ga ime izdaja. In med terenskimi raziskavami se je šalil, češ da so si etnologi iz muzeja pripeljali svojega kuharja kar s seboj. Za popularizacijo muzeja je storil veliko. Svojim kolegom je bil vodja, a jim je, posebno pri strokovnem delu in nasploh pri izbiri dela, pustil proste roke. Imel je nekakšen simpatičen čut2a skupnost, za muzejee. Tako imenovani kolektiv Slovenskega etnografskega muzeja je hil znan tudi po proslavah, ki so vzbujale "zavisti" pri muzejskih sosedih. Ko se zadnja leta, že upokojen, loteva kulinaričnih popotovanj po slovenskih gostilnah, združuje koristno s prijetnim. Zdaj se lahko piše Kuhar in kuhar. Ustavlja se v različnih gostünah, zbira podatke, jih predalčka in ureja, dolder se mu jih ne bo nabralo spet dovolj za novo knjigo. Besno delo in hobiji se mu združujejo tako na hitro, da nima časa pomisliti na obletnice. Samo v toliko, da jih primerno proslavi. Zato naj mu tudi bivši in zdajšni muzejci zaželimo: Se na mnoga leta! Tarna Tomažič V SPOMIN IN MEMORIAM OB STOTI OBLETNICI ROJSTVA FRANJA BASA (Kamne če pri Br asi ovcah 22. 1. 1899 -Ljubljana 30. 4. 1967) 0 Franju Basu je bilo ob njegovi prerani smrti mnogo napisanega. Posebno izčrpna je študija njegovega sopotnika Ln nekdanjega ravnatelja Študijske knjižnice v Mariboru Janka Glazerja v Časopisu za zgodovino in narodopisje iz leta 19691. Prav v omenjeni reviji je tudi Baseva izčrpna bibliografija, ki jo je z vso vnemo sestavila in pripravila za objavo Ivanka Zmavc-Baran-, 0 njem in njegovem delu so v omenjeni reviji pisali tudi drugi avtorji5. Pregledno in poglobljeno ga je predstavil Sergij Vilfan v Slovenskem etnografu4, njegov« etnološko delo pa je obdelal Vilko Novak1. Kljub navedenemu pa lahko zapišemo, da bo prava vrednost dela prof. Basa jasna šele po poglobljeni raziskavi njegovega znanstveno-raziskovalnega in etnološkega delovanja. SavinjČan Franjo Bas, rojen v kmečki družini v dolini zelenega zlata, je bil vseskozi navezan na okolje, iz katerega je izhajal in seje v njem tudi najbolje počutil. Prav zaradi tega mu je bila naša stroka blizu. Predmet etnologije je bila v njegovem času kmečka kultura, pozneje tudi kultura prebivalstva neagrarnih naselij na podeželju in v mestih. Baš je sodil med tiste naše izobražence rojene konec 19. in v začetku 20. stoletja, ki so prišli s podeželja, prežeti z narodno zavestjo tistega časa. Njegova nacionalna zavest se je Še poglobila, ko je pred prvo svetovno vojno z očetom obiskal shod dr. Antona Korošca na bližnji gori Oljki. Odlični govornik je očaral mladega Franja in ga za vedno zaznamoval kot Slovenca. Korošec ga je navdušil za slovenstvo in odpor zoper nemško L Janko člazer, Franjo Baš (Očrt življenja in nekaj spominov), Časopis za zgodovino in narodopisje 5 (XL). Bašev zbornik, Maribor 1969, str. 5-35. - Ivanka Zmavc - Baranova, Delo profesorja Basa, prav tam, str, 36-72. 1 V isli številki Časopisa za zgodovino in narodopisje so o Basu pisali sledeči avtorji: Eman Pertl. Spomini na profesorja Pranja Basa, str. 73-82, Roman Savnik, Baševo mesto v naši geografiji, str. 83-56, Niko Kuret, Etnografu Franju Rašu v spomin, str. 87-38, Stanko Pa h in. Arheološka dejavnost Franja Basa, str, 89-107, Bogo Teply, Franjo Baš - muzealec, str. 108-112, Antoša Leskovec. Franjo Baš in mariborski arhiv, str, 113-118, Melila Piv et-S tek, Franju Baš m zborovanja slovenskih zgodovinarjev, str. 119-121, Franjo Sevnik, Spomini gozdarja na profesorja Basa, str. 122-121, Albert Struna, V spomin profesorju Basu, str. 125-126. 1 Sergij Vilfan, Franjo Baš kot etnograf, Slovenski etnograf XX1-XXI1, Ljubljana 1970. str. 129-M0. J Vilko Novak, Ftnnloško delo Franja Basa, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, izbral in uredil Angeles Baš, Ljubljana 1981, str. 351-364.. V spomin 217 Franjo Baš okrog leta 1935 (Pokrajinski arhiv Maribor) nadvlado. Baševa narodna zavest se je še poglobila, ko je bil leta 1913 zaradi pretepa na nogometni tekmi (z lato je poškodoval nemškega sošolca) izključen iz celjske gimnazije. V letih 1913 do 1917 je nadaljeval šolanje na kranjski gimnaziji. Kot šestošolec je moral 10. marca 1917 k vojakom. V bitki za Piavo je bil ranjen; od 4. novembra 1918 do 2. februarja 1920 je bil v italijanskem vojnem ujetništvu v Neaplju. Po vrnitvi iz Italije je marca 1920 maturiral v Kranju. V študijskem letu 1920/21 je študiral na Dunaju zgodovino, geografijo in etnologijo, kjer je visoko cenil predavanja avstrijskega etnologa Michaela Haberlandta. V letih 1921 do 1925 je študiral zgodovino in geografijo na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1925 diplomiral. Jeseni 1925 je nastopil službo kot suplent v Mariboru, kjer se je hitro vključil v delo Zgodovinskega {in Muzejskega) društva in postal 9. februarja 1931 tajnik Muzejskega društva. Ob njegovem prihodu v mesto ob Dravi je bilo tu malo ljudi, ki so se ukvarjali z znanstvenim delom. Možnosti so bile v tem času v Mariboru skromne, saj so bile prve tovrstne ustanove še v povojih, poklicnih delovnih mest v njih paše ni bilo. Bas je bil od leta 1932 prvi znanstvenoraziskovalni in poklicni delavec s področja muzejstva in arhivistike v Mariboru. Z veliko vnemo mu je uspelo pridobiti za potrebe muzeja mariborski grad. Postavitev etnološke zbirke v Pokrajinskem muzeju v Mariboru je bila po Baševi zaslugi ena prvih v Sloveniji, kjer je bilo razstavljeno gradivo določeno po krajevnem izvoru in po funkciji, ki jo je v primarnem okolju opravljalo. Vodilna misel pri postavitvi mu je bila vključiti posamezen predmet v njegovo organsko okolje. Pri postavitvi zbirke so ga vodili štirje funkcionalni in Štirje materialni vidiki, med prve Štejemo selišČa, zgradbe, opremo in proizvodnjo, med druge pa glino, les kovino in tkanine. Izredno spretno pa je rešil vprašanje prehoda iz arheološke v etnološko zbirko, saj tega skoraj ni opaziti. Ureditev in postavitev celotne zbirke z manjšimi posegi še danes deluje prepričljivo. Od leta 1952, kojeBaš postal ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije v nastajanju, je s svojim znanjem in prakso pomagal z nasveti in delom pri ustanavljanju "industrijskih'' muzejev ah njihovih zametkov v Kropi, na Ravnah na Koroškem, v Velenju in še bi lahko naštevali. Neprecenljive zasluge pa mu moramo pripisati tudi pri začetnem in nadaljnjem razvoju Tehniškega muzeja Slovenije. S svojim delom je Bas segal na več znanstvenih področij. Nista mu bili tuji ne arheologija ne zgodovina, najbližji pa sta mu bili etnologija in zgodovina. Geografska ali bolje rečeno antropogeografska izhodišča pa so pri njegovem znanstvenoraziskovalnem delu vedno v ospredju. Baš je namreč dobro poznal Cvijičevo antropogeografsko šolo v Beogradu, kjer je bila etnologija skoraj v ospredju, saj je imela v Srbiji že močno tradicijo. Prepričanje srbskih kolegov, češ da je slovenska materialna kultura le del alpske ali avstrijske, je demantiral z dvema študijama, Id ju je objavil v Glasniku etnografskega muzeja (GEMB) in sicer leta 1928 Vetrenjače u Sloveniji in dve leti kasneje še K vprašanju štajerske preše. S svojo usmeritvijo in študijsko naravnanostjo je bil prvi slovenski etnolog (etnograf, kajti za poimenovanje etnološke vede je uporabljal termina narodopisje in etnografija), V spomin ki ni bil najprej umetnostni zgodovinar ali slavist, kar je bila veČina ostalih preučevalcev in ljubiteljev slovenske ljudske ladture (Hajko Ložar, Matija Murko, France Kotnik, Stanko Vurnik, Ivan Gralenauer in drugi). Bas ni pisal načelnih teoretičnih spisov o etnologiji, so pa njegova načela vidna v njegovem delu. Nanj so vsekakor vplivala enoletna predavanja na dunajski univerzi, kjer je bil njegov profesor že omenjeni Michael Haherlandt. Dobro je poznal graške etnologe, med katerimi je visoko cenil poleg Meringerja in Murka še Geramba, ki mu je bil zaradi obravnavanja slovenske dimnične hiše gotovo najbližji. Prav zato je pri svojem delu uporabljal avstrijsko gradivo kot primerjavo predvsem pri raziskovanju stavbarstva. Pri omenjenih študijah je upošteval izsledke Murka, Sidaritscha in pozneje tudi v tistem času najboljšega poznavalca pohorske Postcle Walterja Schmida. Delovni pripomočki pri njegovem znanstveno-raziskovalnem delu so bili terenski zapiski (bil je namreč neumorni terenski delavec), arhivski viri, muzejski predmeti in tisk. Vse navedene vire je obvladoval enako spretno, jih kritično ovrednotil, ustrezno analiziral. jih razvrstil po pomembnosti in uporabil za osvetlitev določene problematike. Pri svojem znanstvenem delu je vedno težil k večji nazornosti in prepričljivosti. Vsako posameznost je obravnaval v Širšem kontekstu in razvojni povezavi. Prav zaradi omenjenega ni pretirano trditi, da je bil Franjo Bas začetnik kompleksnega obravnavanja zgodovinskih pojavov. Nikdar ni obdeloval detajlov zaradi njih samih, temveč jih je vedno opazoval in prikazoval v njihovi vzročni povezavi. Nadalje lahko pritrdimo misli Sergija Vilfana, ki je v razpravi Franjo Bas kot etnograf zapisal, da se je po njegovem mnenju Bas motil, ker je proti koncu svojega znanstvenega delovanja samokritično trdil, da je po delovni metodi pozitivist6. Zelo je poudarjal terensko delo. Neštetokrat je peš prehodil območje svojega raziskovanja, predvsem severno Slovenijo. "Kar sem delal in tudi napisal, za vse sem dobil pobudo na mojih peš potovanjih", je izjavil leta I960'. Po drugi svetovni vojni je Baš uvedel v Mariboru nov, kolektiven način dela, formiral je terenske delovne ekipe, s katerimi je v poletnih mesecih 1948 (od marca do oktobra) v besedi in podobi povzel vrslo značilnih primerov domačij, gospodarskih poslopij, žag in mlinov, pa tudi kmečkega inventarja. Sest terenskih ekskurzij Zgodovinskega društva v Mariboru je bila novost terenskega dela v Sloveniji. Ekipe so delovale na terenu še leta 1949, nato pa je bilo s tovrstnim delom, verjetno tudi zaradi Baševega odhoda v Ljubljano leta 1950, na mariborskem območju žal konec. Omenimo še Baševo delo v Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov, kjer je deloval od pomladi 19-15 do 1947. Bil je najboljši izvedene«; za narodne razmere na Slovenskem Štajerskem med drugo svetovno vojno in pred njo. Za imenovano komisijo je napisal vrsto elaboratov, ki pa v večini niso objavljeni. Poleg tega je sodeloval tudi v Komisiji za restitucijo (od konca pomladi leta 1945-1949)a. '' Sergij Vilfan, nav. delo, str. 219, ' Janko Glazer. nav. delo. str. 31 op. 179. "Angelus Bara, O mojem očetu, Franjo Bal 1J180 - 1%?, spominska razstava. Muzejski listi 15. Pokrajinski muzej Maribor 1999, str. ni. Razstava je bila odprta ud 19. oktobra 1999 do 22. januarja 20(10. 06 V sporntii________________________________________ Bas vse do konca ni izgubil delovnega elana in zanosa. Tik pred odhodom v pokoj je večkrat izjavil slovenskemu etnologu Niku Kuretu: "Zdaj bom šel v pokoj, zdaj bom spet delal!"" Prvega februarja 1963 se je upokojil, a ga je že 24. marca istega leta zadela možganska kap. Odtlej ni mogel ne govoriti, ne brati, ne pisati. Tako je bilo s 64. leti konec njegove zanstvenoraziskovalne, muzejske in druge dejavnosti. Po tretji kapi 30, aprila 1967 je sklenil svoje bogato in razgibano življenje. Baševa zapuščina je bogata in vsestranska, zato upam, da ne zveni preveč samozavestno in frazersko, če za zaključek zapišem: Bil je bister Savinjčan, ponosen Štajerec in predvsem velik Slovenec. Tone Petek riiiv. delo. str, 37. OBVESTILA CURRENT INFORMATION 7. KONGRES SIEF-A LETA 2001 V BUDIMPEŠTI - prvo obvestilo Od 23. do 28. aprila 2001 bo v Budimpešti potekal 7. mednarodni kongres SIEF-a (Societe Internationale d'Ethnologie et de Folklore). Mednarodni organizacijski odbor je za kongres izbral naslov Časi -prostori -prehodi, krovna tema kongresa pa bo Etnološki pristopi v novem tisočletju. Kongres bo imel šest osrednjih tem: Čas konca: preteklost, zgodovina in spomin Etnologija držav: narod, transnacionalizem in globalizacija Teorije in politika kulturne identitete: etnicnost, spol in okolje Urbana preobrazba in urbana etnologija Ustvarjanje lokalnega: strategije kulture in moči Ustvarjanje etnološkega vedenja: terensko delo, publikacije, javna folklora in muzeji Glavne teme bodo dopolnjevala posebna zasedanja in okrogle mize. V prvi fazi organizatorji prosijo za predloge za posebna zasedanja. Predloge z opisom na eni strani pošljite predsedniku Mednarodnega programskega odbora na naslov: prof. dr. Konrad Kösdin Department of European Ethnology University of Vienna, Hanuschgasse 3 A-1010 Dunaj, Avstrija do 1. novembra 1999. Končni izbor bo Mednarodni programski odbor opravil do konca decembra 1999. Po izboru zasedanj bosta Mednarodni programski odbor in organizacijski odbor do konca januarja 2000 objavila drugo obvestilo z izbranimi temami in z vabilom za prispevke ter s podrobnimi informacijami o prijavi in o nastanitvi. Na kongresu bodo sodelovali etnologi, antropologi, folkloristi, pa tudi zgodovinarji in sociologi. Kongres bo podprla Madžarska akademija znanosti, organiziral pa ga bo lokalni organizacijski odbor, ki ga bo vodil prof. dr. Attiia Padali-Kovach, direktor Obvestila Etnografskega inštituta na Madžarski akademiji znanosti. Uradni jeziki kongresa bodo angleščina, francoščina in nemščina. Nadaljnje informacije najdete na http://www2.rz.hu-berlin.de/inside/sief in na naslovu: Odbor SIEF-a - Inštitut za etnologijo Madžarska akademija znanosti p. p. 29 H -1250 Budimpešta 222 Tel/Fax: 3613556665 e-mail: sief@neprajz.mta.hu KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY 223 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS BIBLIOGRAFIJE Bibliografija delavcev Slovenskega etnografskega muzeja za leto 1998 BIBLIOGRAPHIES Bibliographies of the Slovene Ethnographic Museum's staff in 1998 NAVODILA AVTOBJEM INSTRUCTIONS FOR THE AUTHORS SODELAVCI CONTRIBUTORS 224 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE ZMAGO ŠMITEK: KRISTALNA GORA : MITOLOŠKO IZROČILO SLOVENCEV. - Ljubljana : Forma 7, 1998, 199 str.: ilustr. V letu 1998 smo Slovenci spet dobili knjigo, posvečeno mitološki problematiki -tokrat izpod peresa prof. dr. Zmaga Smitka, rednega profesorja za neevropsko etnologijo in antropologijo religije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Šmitek, ki se je v zadnjih letih intenzivno ukvarjal z mitološkim izročilom Sloveneev (zlasti v svojih člankih, objavljenih v Traditiones) - in sicer predvsem z njenim odnosom do indo-iranske mitologije oziroma v kontekstu primerjalne indoevropske mitologije, je svoja raziskovanja dopolnil in povezal v smiselno zaokroženo celoto, knjigo z naslovom Kristalna gora, Mitološko izročilo Slovencev, Smitkova knjiga sledi zgradbi, ki si jo je avtor postavil kot nekakšno ogrodje, v katerega je smiselno vpletel sledove mitičnih predstav in junakov slovenske duhovne kulture in jih primerjal s sledovi pri drugih indoevropskih narodih ter z izsledki primerjalne indoevropske mitologije. V prvem poglavju knjige Stvarjenje sveta avtor predstavi različne vrste svetovnih mitov o stvarjenju sveta, nastanku zemlje, pokrajine, človeka ipd. (pa tudi njihovem koncu) ter primerja z njimi slovenske bajke in povedke, v katerih najdemo isto vsebino. Na podlagi paralel, ki se kažejo med njimi, pride do zelo zanimivih rezultatov: ne samo, da uspe motive iz slovenskega izročila umestiti v indoevropski okvir (dvig peščenega zrna iz morja, vročina pri stvarjenju sveta, ke-zmično jajce, enotnost mikro- in makrokozmosa, vesoljni potop itd.), temveč mimogrede na ta način tudi potrdi verodostojnost Trdinove mengeške in šišenske bajke, glede katerih so se mnenja do sedaj kresala. V drugem poglavju z naslovom Zemlja in onstranstvo avtor knjige prikaže različne predstave o onstranstvu v slovenskem izročilu. Pri tem razlikuje med "profano-utopičnimi predstavami" (svet se razteza fe v dve dimenziji) in "kultno-utopičnimi" (svet obsega zemeljsko, nebesno in podzemeljsko sfero). V podpoglavjih postopoma prikaže predstave o onstranstvu v podzemlju, na nebu, na zemlji in končno velik del tega poglavja nameni še predstavam o svetovni osi (gori, drevesu ipd.), ki vse tri sfere med seboj povezuje. Pri tem se avtor dotakne mnogih motivov, ki so posredno povezani s strukturo sveta: duše-ptice, vode-loeniee med svetovoma živih in mrtvih, vrbe na meji med svetovoma, mostu itd. knjjžna poročila iu otene V naslednjih dveh poglavjih se ukvarja z dvema prebivalcema svetovne gore: Vedomcem in Kresnikom {ki se deloma med seboj tudi prepletata). 0 teh dveh mitičnih bitjih je bilo že mnogo napisanega, vendar pa Smitek na novo interpretira, oziroma opozori na nove možne interpretacije obeh. V poglavju Carski demon: Verlornec najprej prikaže heterogenost pojavnih oblik in izročil o Vedomcih, v nadaljevanju pa ga zanima predvsem izročilo o Vedomcu, ki prebiva na vrhu svetovne gore, saj se to izročilo pač povezuje z imaginarno geografijo onstranstva, ki jo obdeluje v tej knjigi. Vedomca prunci ja z bajeslovnimi pticami, ki bivajo na vrhu sveta/koncu neba - pridobitev zlatih peres te ptice (oziroma las, kadar gospodar gore nastopa v podobi človeka) predstavlja tudi jedro pravljic o stekleni gori. Kasneje, a že v predkrščanskem obdobju, se je božanski vladar gore spremenil iz solarnega, Človeku naklonjenega bitja v sovražnega htonskega demona. Pri tem naj bi se po Smitkovem mnenju z izvorno vsebino mešali zlasti spomini na grifona in Gorgono, zato nadaljuje z iskanjem paralel med Vedomcem in Gorgono, ki jih najde tudi v sloveuskem izročilu o Pehtri. Naslednje, najobširnejše poglavje knjige je namenjeno Kresniku, bitju, ki mu je Smitek v zadnjem času namenjal največ pozornosti. Na začetku prikaže dosedanje razlage tega skrivnostnega bitja, ki so govorile o njem kot o varuhu zemljišča, sončnem bogu ali njegovem sinu, gromovniku, božanstvu plodnosti in vegetacije... Najprej razdeli izročilo o Kresniku na dva relativno različna ciklusa: starejšega (mitološki Kresnik) in mlajšega (ekstatični Kresnik). V pričujoči knjigi se zatem posveti prvenstveno starejšemu ciklusu - po točkah prikaže najpomembnejše značilnosti Kresnika in ga nato od točke do točke primerja z "indo iranskim prototipom Kresnika", ki ga ponazarjata staroiranski Yima in njegov staroindijski dvojnik lama. Avtor se na koncu ne odloči za enoznačno interpretacijo Kresnika, pač pa ugotovi, da izročilo o njem kaže skupne poteze tako z osnovnim indoevropskim mitom o boju junaka s kačjim demonom, kot tudi z mitom o vsakoletnem vračanju m svatbi božanstva vegetacije in plodnosti (Jurija/Jarila). V naslednjem poglavju o Deveti deželi izobilja avtor odkriva motive in izvore slovenske ljudske pesmi o Sv. Tomažu - pri tem se zlasti osredotoči na vplive religiozne in mitološke tradicije o ziati dobi, rajskem vrtu, obljubljeni deželi itd. S poglavjema Aula, bič božji in Uničenje in preroditev sveta pa knjigo, začeto s stvarjenjem sveta, smiselno zaokroži z motivom apokalipse, koncem sveta. Kristalna gora je prva knjiga, ki govori o kozmogoniji in strukturi sveta na podlagi slovenskega gradiva. Njena vrednost je torej najprej v tem, daje avtor slovensko izročilo uspel trdno umestiti v kontekst indoevropske mitologije. Pri tem si je pomagal z deduktivno primerjalno analizo, izsledki etimologov in, nenazadnje, s svojim širokim in bogatim, skorajda osupljivim poznavanjem starejših in novejših raziskav na področju indoevropske mitologije. Pri tem pa morda pogrešamo trdnejše umeščanje posameznih motivov, ki jih najdemo na slovenskem območju, tudi v slovansko duhovno izročilo. Smitek resda navaja dela najpomembnejših preučevalcev slovanske mitologije, vendar pa se zdi, da mu je bila slovanska mitologija bolj obrobna ko( druge, zlasti indijska in perzijska. Vprašanje je sicer, ali ni morda ta "bližnjica" od Slovencev do indoevropske kulture upravičena - avtor namreč pravi: "Ker črpamo pri izvirih, ni toliko pomembno sistematično preverjanje te dediščine pri dragih slovanskih narodih " Kljub temu pa bi Knjižna poročila in ocene verjetno dodatna osvetlitev nekaterih motivov/junakov pri drugih slovanskih narodih pripomogla k bolj natančni predstavi o primarni vsebini, poreklu, podobi, okviru, znotraj katerega so se pojavljali, ipd, le-teh, saj hi na ta način laže eliminirali balast, kije posledica substrata, vpliva predstav sosednjih ljudstev, krščanske ideologije itd. Pa vendar je s knjigo avtor opravil zelo pomembno delo, zbral ogromno podatkov, ki bi nam brez njega ostali neznani, in glavno, še enkrat: povezal duhovno izročilo Slovencev z duhovno kulturo Indoevropejeev. Mirjam Mencej BREDA ČEBULJ SA.IKO: ETNOLOGIJA IN IZSELJENSTVO. - Ljubljana : Slovensko etnološko društvo, 1999, 182 str. (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva; 29) Knjiga Etnologija in izseljenstvo je nastala na osnovi prvega dela doktorske naloge z naslovom Posledica dvojne identitete v vsakdanjem življenju avstralskih Slovencev, ki jo je avtorica, dr. Breda Cebulj Sajko, zagovarjala na Filozofski fakulteti konec januarja 1995. V knjigi nas dr. Breda Cebulj Sajko precizno popelje skozi zgodovino etnološkega raziskovanja slovenskega izseljenstva, tematike, kateri je posvetila vse svoje dosedanje plodno raziskovalno delo. Gotovo je najboljša poznavalka tega segmenta etnološkega raziskovanja pri nas. Nenazadnje, to je že njena druga knjiga s tega področja, njena doktorska disertacija pa doslej prva in edina v slovenski etnologiji s področja izseljenstva. Zato smo te knjige lahko veseli najprej vsi tisti, ki se s tem področjem tudi sami ukvarjamo, saj smo dobili na enem mestu strnjen in analiziran pregled dosedanjega raziskovanja izseljenstva v slovenski etnologiji, in sicer po vseh slovenskih etnoloških institucijah od leta 1926 pa vse do leta 1993. Knjigo lahko smatramo za osnovno in nepogrešljivo (tudi študijsko) gradivo za vsakogar, ki se v slovenski etnologiji ukvarja s slovenskim izseljenstvom, saj je avtorica v njej vse dosedanje (razdrobljeno) raziskovanje strnila v pregledno celoto. Iz nje so zato lahko jasneje razvidna že raziskana področja, metodologija, zlasti pa tudi vse tisto, kar v okviru slovenskega izseljenstva Še ni raziskano, saj nas avtorica ves čas tudi vestno opozarja na še neizčrpen vir možnosti in tudi potrebe tovrstnega etnološkega raziskovanja in nas tako hkrati spodbuja za naše lastno raziskovalno delo. V knjigi Etnologija in izseljenstvo je avtorica na kratko, a povedno povzela vsebine raziskav in razprav iz etnološke strokovne periodike, iz izbranih (tematsko ustreznih) etnoloških monografij in topografij, iz seminarskih in diplomskih nalog študentov etnologije ter raziskovalnih taborov, iz revialnega tiska slovenskih izseljencev ter iz periodike tistih institucij, ki pri nas pokrivajo področje slovenskega izseljenstva. Deloma je posegla tudi na predstavitev rezultatov pomebnejših raziskav drugih družboslovnih disciplin, tako da bralec iz celotnega gradiva lahko razvidno razbere, v kateri raziskavi dobi določeno informacijo ali metodološki napotek, dobi skratka sliko etnološke Knjižna poročila m ocene preuČenosti slovenskega izseljenstva in se zato v svojem delu tudi sam lažje usmeri, Če se sedaj na kratko ozremo na zgodovinski pregled etnološkega preučevanja slovenskega izseljenstva , kot nam ga v pričujoči knjigi ponuja avtorica, potem bi kot prvo omenila velik pomen antropologa Boža Skerlja, katerega prispevek k raziskovanju slovenskega izseljenstva, ugotavlja avtorica, je ohranil aktualnost vse do današnjih dni tako v problemskem kot v metodološkem in metodičnem pogledu. Gre zlasti za dve njegovi deli, knjigo Neznana Amerika iz leta 1955 ter esej Nekaj aknlturaeijskih pojavov med ameriškimi Slovenci, objavljen v Slovenskem etnografu (SE 10/1957). Avtorica mu da pravo težo, saj na več straneh pozitivno ovrednoti njegova raziskovanja akulturacije, nepatetične ocene stanja slovenske emigracije v Združenih državah, njegovo zavzemanje za odpiranje in raziskovanje problemov sodobnega časa, poudarjanje metode osebnega intervjuja pri raziskovanju načina življenja izseljencev itd. ter sklene predstavitev z ugotovitvijo, da so SkerljevI metodološki temelji kasneje postali temelj za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva. Do prelomnice v etnološkem raziskovanju slovenskega Izseljenstva pa je prišlo sredi 70-ih let. Sprožila jo je izdaja prvega, uvodnega zvezka Etnološke topografije slovenskega izseljenstva (1976), nato pa dve leti kasneje še izdaja sedmega zvezka vprašalnie, z vprašalnieo pod naslovom Interelnični odnosi, medkrajevni odnosi in zdomstvo (1978). Raziskovanje slovenskega izseljeništva je postalo precizneje strokovno definirano. V začetku 80-ih let pa je preučevanje slovenskega izseljenstva postalo tudi sestavni del pedagoškega programa na Oddelku za etnologijo Eilozofskc Fakultete. Začel je delovati Seminar za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva, Id gaje vodila Mojca Ravnik in sama tudi jasno začrtala Študijski program na tem področju. Menila je, da je treba najprej razjasniti izseljeniško metodologijo (pokazala se je neustreznost ločevanja med izseljenci, zdomci, delavci na začasnem delu v tujini), določiti izhodišča etnologovega opazovanja (to je posameznik in njegova družina na ravni vsakdanjosti) ter zanimanja {to so tiste kulturne sestavine, ki v določenem času in prostoru oblikujejo vsakdan). Da bi metodološka izhodišča obrodila prave raziskovalne sadove, se je kot najbolj učinkovita metoda dela pokazala metoda (seveda ob preučitvi vseh ostalih, pisnih itd. virov) lastne udeležbe in opazovanje etnologa na terenu. Seveda lahko pritrdimo dr. Bredi Cebulj Sajko, id ugotavlja, da pomeni obdobje delovanja tega Seminarja metodološko in po danih raziskovalnih rezultatih najbolj plodno obdobje v etnološkem raziskovanju slovenskega izseljenstva doslej: daje škoda, daje bilo delovanje Seminarja prekinjeno, saj se je kontinuiteta tovrstnega raziskovanja zato prekinila, kakovost pa nazadovala. Kakšna je torej danes, po ugotovitvah avtorice pričujoče knjige, dr. Brede Cebulj Sajko, stopnja etnološke preueenosti slovenskega izseljenstva ter metode tovrstnega raziskovanja? Terensko delo z izseljenci je pokazalo, da je bila avtobiografska metoda tista, ki je bila kot vir m način dela najpogosteje uporabljena v primeru raziskovanja izseljenstva {pa ne le v slovenski etnologiji, temveč tudi v drugih vedah). Avtorico je ravno raziskovanje načina življenja Slovencev v Avstraliji spodbudilo k poglobljeni analizi uporabe avtobiografske metode v etnologiji. Na podlagi lastnega terenskega dela z njimi je postal Kujižna poročila m oe«sne pomen te metode še bolj navzoč, zato nam jo v knjigi obširneje predstavi (stran 108-154), tako da analizira tovrstne raziskave v slovenski in tujih etnologijah, antropologijah in etnografijah kot tudi v sorodnih družboslovnih in humanističnih znanstvenih disciplinah {sociologiji, psihologiji in psihoanalizi, zgodovini - zlasti v oralni zgodovini). Pregled je obsežen in temeljit in zato zelo dober vir za vse tiste, ki želijo to raziskovalno metodo uporabiti tudi pri svojem delu. Primarno zanimanje slovenske etnologije je veljalo izseljevanju v Ameriko, kar je tudi v povezavi z najštevilnejšim odhajanjem domačega prebivalstva v ta del sveta. V knjigi se lahko natančno poučimo o obravnavanih krajih v ZDA, o stopnji proučenosti slovenskih pokrajin, od koder so se tja izseljevali (najmanj raziskano je področje Notranjske, Primorske, Ljubljane z okolico, Porabja ter Gorenjske). Tako (posredno) tudi dobimo napotke, kje bi bilo smotrno izvajati raziskovalno delo v bodoče. Pri raziskovanju izseljevanja po letu 1945 pa se je pozornost etnologov usmerila na raziskovanje Slovencev v Avstraliji, zlasti raziskovanje izseljevanja iz Prekmurja, Primorske in Gorenjske na avstralski kontinent. V dosedanjih raziskavah so zajete razmere doma, ki so pogojevale izseljevanje, razmere v vselitvenih državah, potek izselitve izseljencev do njihovega prihoda v vselitveno državo, življenje izseljencev v vselitveni državi (najbolj raziskani segmenti načina življenja v novi državi so društva in cerkev, delo in zaslužek, družinsko-sorodstvene zveze, stiki z domovino). Med kulturnimi sestavinami, ki oblikujejo duhovno kulturo Slovencev na tujem, ima jezik primarno vlogo. Etnologi so ugotavljali načine in smeri komuniciranja znotraj in izven slovenske skupnosti glede na ohranjenost slovenščine, znanje tujega jezika in mešanje obeh v posameznih generacijah, V celoti gledano je tudi sicer skupno vsem avtorjem, da so na osnovi elementov materialne, socialne in duhovne kulture skušali ugotovili načine izražanja etnične identitete in ohranjenosti slovenske kulture v tujini. Nadalje avtorica ugotavlja, da je bil v vseh obdobjih raziskovanja izseljevanja Slovencev največji poudarek na kmečkem prebivalstvu, manj na delavstvu in najmanj na inteligenci. V vselitveni državi je bilo vedno zelo dobro raziskano društveno in versko dogajanje in zato ne gre spregledati dejstva, da so etnologi vključevali v svoje raziskave predvsem informatorje, ki so bili obiskovalci in člani slovenskih društev in verskega življenja {cerkvenega dogajanja), medlem ko so v leni smislu izključeni izseljenci iz slovenske skupnosti ostali na robu etnološkega zanimanja (poudarila D. H.). Avtorica na splošno ugotavlja, da bo že doseženo stopnjo v etnološkem raziskovanju slovenskega izseljeništva potrebno vsebinsko še nadgraditi, ob tem, daje tudi neobdelanih tem še veliko, tako časovno kot prostorsko. V metodologiji raziskovanja bi se po avtoričinem mnenju kazalo odmakniti od opisovanja folkiorizma med slovenskimi izseljenci in se približati globalnim analizam vzrokov za pojavljanje etnične identitete Slovencev Ptujem okolju, in sicer takšne, kot je, in ne takšne, kot jo morda pričakujemo. Pri odgovoru na vprašanje, kako bo naša stroka to dosegla, pa avtorica ni optimistična, saj ugotavlja, da etnologija tega segmenta pri nas ne razvija in tovrstnega raziskovanja ne spodbuja. Ugotavlja, da je danes v okviru študijskega procesa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo raziskovanje izseljeništva prepuščeno samoiniciativnosti Knjižna poročila in tn;ene študentov etnologije v okviru neevropske etnologije (poudarila D. II.). S prenehanjem delovanja Seminarja za etnološko preučevanje slovenskega izseljenstva se je namreč prekinilo sistematično vključevanje izseljeniške problematike v pedagoški proces, zato je bilo to raziskovanje v svojem razvoju prekinjeno. Obstoječe stanje je kakovostno pravzaprav šibkejše, kot je bilo pred leti. Zato pa lab ko z veseljem dopolnimo avtorico, kije napisala, da se zgolj s teoretičnega vidika obeta nekoliko večje vključevanje slovenskega izseljenstva v bodoče delo Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem ima slovensko izseljenstvo sicer še postransko vlogo. V septembru 1999 je v Slovenskem etnografskem muzeju začel delovati kustodiat za slovenske izseljence, zamejce, pripadnike narodnih manjšin ter drugih etnij v Sloveniji. S tem je osrednja nacionalna etnološka muzejska ustanova dala ustrezno mesto raziskovanju in muzejski predstavitvi kulturne dediščine in narodne identitete slovensküi izseljencev ter vplivov izseljevanja na matični slovenski prostor. Verjamem, da bomo dosedanje delo na tem segmentu, ki je, kljub nekateri m neugodnim okoliščinam, vendarle dalo veliko pozitivnih rezultatov, v Slovenskem etnografskem muzeju strokovno kakovostno nadgradili. Daša Hribar CÜLTÜMLPRÖCESSESdmT^AmFORMÄllÖNS INTRANSITION OFTHE CENTRAL AND EASTERN EUROPEAN POST-COMMUNISTCOVNTRl£S(ure(l\h Rajko Muršič in Borut Brumen). - Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, 1999, 156 str. (Etnološka stičišča = Etlinological contacts = Zbiežnošci etnologiezne: 9) (Zbirka Zupaničeva knjižnica; št. 3) Ne glede na opozorila v zgodovini slovenske etnologije v 50-ih letih (Novak) in 60-ih letih (Kremenšck), da je potrebno etnološko proučevanje sodobnosti, so tovrstne študije na Slovenskem še vedno precej redke, vsekakor preredke. Tudi pobude za proučevanje sodobne družbene problematike iz leta 1978, s posvetovanja in zbornika Slovenskega etnološkega društva z naslovom Etnologija in sodobna slovenska družba, so izzvenele precej v prazno. Toliko bolj se lahko torej razveselimo pričujočega zbornika, Id obravnava obdobje transformacije1 postsocialističnih dežel po letu 1989, saj predstavlja poskus spoprijemanja s sodobno družbeno problematiko z etnološke in antropološke perspektive. Zbornik je nastal v sklopu že tradicionalnih stičišč, srečevanj s poljskimi kolegi z Oddelka za etnologijo Univerze v Lodžn na Poljskem, sodelovali pa so tudi nekateri ' Za postsociaiistično obdobje uporabljani izraz transformacija, ki se mi zdi, tako kot mnogim drugim avtorjem in avtoricam, primernejši ud izraza Iranzicija. Slednji namreč izvira iz latinščine: transitio (-oah) pomeni prehod iz enega stanja v drugega, medtem ko prav [ako latinska beseda mmsfonnure pomeni spreminjali obliko, spremembo, preobrazim. Za poslsocialistieno obdobje Srednje in Vzhodne Evrope je lorej primernejši izraz transformaoija kot Iranzicija. saj pravzaprav ne gre preprosto za prehod iz socializma v kapitalizem: temvce pravzaprav vemo le to. da gre za določene spremembe in ne vemo. kam vodijo (prim. Verderv 1996). Knjižna poročila in ocene zunanji sodelavci in sodelavke. Prednika zbornika sta Rajko Muršič in Borut Brumen. Za večino člankov je značilno pomanjkanje teoretskega vmeščanja problematike transformacije v širši prostor (in čas) Srednje in Vzhodne Evrope ter pomanjkanje ju'imerjalnega vidika. Literatura, ki jo naštevajo avtorji in avtorice, je precej skopa, niti enkrat namreč nista navedena kot referenci dva izmed vodilnih avtorjev in avtoric antropološkega proučevanja transformacije Verdery in Buchowski, tretji pomemben avtor Ilann je naveden kot referenca le v enem članku. Muršičev tekst se odlikuje po kakovostni literaturi. Obravnava področje popularne glasbe, globalizaeije in vplivov Zahoda. Članek je najobetavnejši na tistih delih, ko avtor piše o popularni glasbi, saj je specialist za to področje in ima tudi izkušnje s terena. Manj prepričljivi se mi zdijo tisti deli, ko piše posplošitve o obdobju transformacije, kot na primer, da predstavlja ljudem nekakšno "življenje po življenju". Vemo namreč, da marsikdo tudi pogreša socializem in da se odnos do obdobja transformacije razlikuje med različnimi socialnimi, profesionalnimi, starostnimi in drugimi skupinami kot tudi od posameznika do posameznika. Metaforo faze liminalnosti za obdobje transformacije, ki jo uporabi Muršič, je prvi uporabil Baiiman. V zanimivem tekstu Zidove, ki govori o alternativni medicini na Slovenskem, pogrešamo tudi kaj o pristopih medicinske antropologije kot antropološke poddiseipline k proučevanju alternativne medicine, vendar bi za to verjetno potrebovali dodaten članek. Rihtm an-Avgust in ova piše o spreminjanju in konstrukciji novih nacionalnih simbolov na Hrvaškem, ki je značilno za devetdeseta. Osredotoča se na praznovanje in simbolne pomene dedka Mraza in Božiča. Tekst Ramšakove o bivalnih pogojih Viničarjev v obdobju pred drugo svetovno vojno je sicer deskriptivno zanimiv, vsekakor pa bi hil za kontekst zborndta se bolj, če bi vseboval primerjavo bivalnih pogojev obdobja pred drugo svetovno vojno z obdobjem devetdesetih. Tako pa avtorica zgolj omeni, da so njihovi problemi v zadnjem deseüetju spet aktualni. Člankom poljskih kolegov in kolegic (z izjemo Modnicke, ki piše o spreminjanju etničnih stereotipov na Poljskem pred in po transformaciji) bi lahko očitali metodološko neustreznost {zlasti Dziecielski in Eichstaedt, Piatkowska in Nowina-Sroczynska). Prehod iz folldoristično naravnane etnologije v antropologijo, ki je ambicija njihovih člankov, zahteva namreč tudi dopolnitev in pogosto spremembo konceptualnega aparata, ki pa je omenjeni avtorji in avtorice še niso opravili, zato so manj uspešni pri spoprijemanju s sodobno družbeno problematiko. Piatkowski, na primer, piše o mitu, vendar izvajanja ne poveže z obdobjem transformacije, medtem ko Paluchu to uspe v večji meri, ko piše o konceptu telesa v postmodernizmu. Članek Halperna o antropološkem pogledu na konflikt v Bosni in Hercegovini ne prinaša nič novega in bolj spada v kak drug kontekst, medtem ko članki Bitušikove (o soeiokulturnih vidikih transformacije na Slovaškem), Kürtija (o Žametni revoluciji v delavskem predelu Budimpešte Csepel) in Carmichaelove preučujejo obdobje transformacije v večji meri. Pri tem bi izpostavila Članek Carmichaelove, ki govori o jeziku in nacionalni identiteti v spreminjajoči Evropi in piše, da so v obdobju transformacije v tem predelu sveta spremenjene nacionalne in kulturne meje, saj je na tem območju v zadnjem desetletju nastalo 15 novih držav. Zlasti se mi zdi zanimiva trditev avtorice, da Knjižna f»uročila in učene prihaja v Evropi do paradoksnega fenomena: do opuščanja in ponovnega nastanka nacionalizma (1999: 134). Kiirti v svojem članku dohro uresniči potencial nekoga, kije tLdoma" na terenu in ima zaključeno šolanje na Zahodu, Njegov članek je tista kombinacija terenskega dela in teorije, ki bi si jih želeli se vec. Zbornik, ki ga predstavljani, je torej pogumen poskus soočanja s sodobno družbeno problematiko; pokazal je, da je tovrstno proučevanje zelo kompleksno področje, ki bo stroki prineslo soočenje same s sabo, s tem pa tudi refleksijo, ki je nujno potrebna za kakovostno raziskovalno delo. Vsekakor lahko pozdravimo novo Zupaničevo knjižnico na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, v okviru katere je zbornik lil Cultural Processes and Transformations in Transition of the Central and Eastern Post-Communist Countries izšel. Mislim, da si lahku od nje še veliko obetamo. Natalija Vrečer BIBLIOGRAFIJE BIBLIOGRAPHIES BIBLIOGRAFIJA DELAVCEV SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA ZA LETO 1993 RalfČeplak-Mentin ČLANKI IN SESTAVKI Objavljeno predavanje na strokovni konferenci Nacionalna razprava o slovenski kulturi: (osnove za razpravo) / Taja Cepič, Peter Kos, Rail' Ceplak-Mencin. V: Kulturna politika v Sloveniji / [urednika Vesna Čopič, Gregor To mej. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 1998. - (Zbirka Teorija in praksa). - Str. 165-167. Drugi članki, in sestavki Peščena mandala v Ljubljani: od 3.9. do 19-9. [1998] v Gradu Tivoli / [Ralf Ceplak-Mencin] ; Mednarodni grafični center. Društvo za podporo Tibetu, Muzej grad Goričane in Tenzin Kunga [in] Phuntsok Thuchen. - Ljubljana : Društvo za podporo Tibetu, [1998]. - [1] zloženka Andrej Dular ČLANKI IN SESTAVKI Izvirni, znanstveni članek Obrtni dom v Metliki / Andrej Dular. V Zgodovinski časopis (ISSN 0350-5774), letn. 52, št. 3 (1998), str. 353-358. llustr. - Summary. - Opombe z bibliografijo Poljudni članek Urarska delavnica mojstra Jožeta Praznika / Andrej Dular. \: Etnolog. [i\rova vrsta] (ISSN 0354-0316), 8=59 (1998), str. 469-472. llustr. Bibliografije_______________________________________ Sestavek v enciklopediji Stiskalnica / A. Dul. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik]. - Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-< 1998X - Zv. 12: Slovenska n - Sz (1998), str. 318-319. Ilustr. Svečarstvo / A. Dul. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornikj. - Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-<1998>. - Zv. 12: Slovenska n- Sz (1998), str. 379-380. Ilustr. Irena Keršič ČLANKI IN SESTAVKI Objavljeno predavanje na strokovni konferenci Stalne postavitve v evropskih etnografskih muzejih na pragu novega tisočletja = Ethnographic museums and permanent collections at tlie threshold of the new century/ Irena Keršič. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 375-380. - Bibliografija: str. 377. - Vsebuje tudi: Beseda o avtorici Sestavek v enciklopediji Svetilo/1. Ker. V: Enciklopedija Slovenije/ [glavni urednik Marjan Javornik. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987-<1998>. - Zv. 12: Slovenska n - Sz (1998), str. 390-391. Ilustr. - Bibliografija: str. 391 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Pohištvo na HrvaŠkem : etnološki pogled na notranjo ureditev doma : razstava Etnografskega muzeja v Zagrebu/ Irena Keršič. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva {ISSN 0351-2908), 38, št. 3/4 (1998), str. 101. Ilustr. Drugi članki ali sestavki Tretja generalna konferenca Mreže evropskih etnografskih muzejev/ Irena Keršič. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva (ISSN 0351-2908), 38, št. 1/2 (1998), str. 62. Bibliografija Sonja Kogcj-Kus ČLANKI IN SESTAVKI Strokovni članek Slovenski etnografski muzej v letu 1997 / Sonja Kogej-Rus. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva (ISSN 0351-2908), 38, št. 1/2 {1998), str. 68-73. Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Janez Bogataj: Smo kaj šegavi? Leto šeg in navad na Slovenskem... / Sonja Kogej Rus. V: Etnolog. [Nova vrsta] {ISSN 0354-031), 8-59 {1998), str. 523-524. Gorazd MakaroviČ ČLANKI IN SESTAVKI Izvirni znanstveni članek Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa / Gorazd MakaroviČ. V: Etnolog. [Nova vrsta] {ISSN 0354-031), 8 (1998), str. 21-76. Eustr. - Bibliografija: str. 52-57. - Summary. - Resume. - Vsebuje tudi: Beseda o avtorju Polona Sketelj ČLANKI IN SESTAVKI Strokovni Članek VeČ od zlata in srebra nam sadno drevje da... : samostojna razstava Slovenskega etnografskega muzeja na Slovenski razstavi sadja v Čeki nove m gradu od 2. do 11. oktobra/ Polona Sketelj. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva (ISSN 0351- 2908), 38, št. 3/4 (1998), str. 66. O šegah In navadah skozi letni koledar / Polona Sketelj. V: Kmečki glas (ISSN 0350- 4093), let 55, 19 (13. maj 1998), str. 22. Slikarjevi akvareli in njegovo življenje / Polona Sketelj. V: Kmečki glas (ISSN 0350- 4093), let. 55, 33 (19. jul. 1998), str. 22. Slovensko prosvetno društvo Radiše / Polona Sketelj. V: Koroški vestnik (ISSN 1318- 1866), let. 32, št. 1 (1998), str. 29-32. Namen ustanovitve Slovenskega kulturnega društva v Globasnici in njegovo delovanje v letih po ustanovitvi/ Polona Sketelj. V: Koroški vestnik (ISSN 1318-1866), let. 32, Št. 1(1998), str. 33-35. Bibliografijo Posojilnica / Bank Ludmannsdorf / Bilčovs od prvih začetkov do danes/ Polona Sketelj. V: Koroški vestnik (ISSN 1318-1866), let. 32, št. 1 (1998), str. 36-41. Pehtra baba / Polona Sketelj. V: Koroški vestnik (ISSN 1318-1866), let. 32, št. 2 (1998), str. 49-51. MONOGRAFIJE IN DRUGA ZAKLJUČENA DELA Katalog razstave Več od zlata in srebra nam sadno drevje da -: ob Slovenski razstavi sadja 1998/ [Polona Sketelj ; prevod Marjanka Panker-Ccrnošj. - Ljubljana : Slovenski ctnogralski muzej, 1998. - 104 str. IZVEDENA IN DRUGA NEDOSTOPNA DELA Radijski in TV prispevki LJUDJE in zemlja: Slovenska razstava sadja: TV prispevek v oddaji nacionalne TVS-1 / Matej Stopar... [et al.]. - Ljubljana : TVS-1, 11. okt. 1998' Razstava- VeČ od zlata in srebra nam sadno drevje da / [razstavo je pripravila] Polona Sketelj. -Ljubljana, Cekinov grad : Slovenski etnografski muzej, 2.-9. okt. 1998 Organiziranje znanstvenih in strokovnih sestankov Mednarodno poscvctovanje o etnološkem delu pri Slovencih v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem / [posvetovanje je pripravilo| Slovensko etnološko društvo; [organizacija in koordinacija] Polona Sketelj. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 15.-16. okt. 1998 Druga dela Bralne navade korošldh Slovencev/[predavala je] Polona Sketelj. - Petelinova dvorana, Trst, 12. okt. 1998 Velikonočne Šege/ [predavala je] Polona Sketelj. -Ljubljana : Osnovna šola ViČ, maj 1998 SEKUNDARNO AVTORSTVO Urednica TAKO smo živeli: življenjepisi koroških Slovencev. 6 / [izdajatelja Krščanska kulturna zveza in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu ; uredila Marija Makarovič ; življenjepise so napisali ali pripovedovali Marjana Bister ... [et al.J; življenjepise so zapisovale Mojca Ramšak, Polona Sketelj in Marija Makarovič ; besedila je priredil France Vrbinc ; fotograf portretov Franci Tomažič, [ostale] fotografije so iz privatnih arhivov pripovedovalcev]. - Celovec ; Dunaj; Ljubljana : Mohorjeva družba, 1998. - 195 str. Bibliografija Oseba, ki intervjuva Marjana Bister / Marjana Bister; [življenjepis je zapisala] Polona Sketelj. V: Tako smo živeli. 6/ [izdajatelja Krščanska kulturna xveza in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. - Celovec ; Dunaj; Ljubljana: Mohorjeva družba, 1998. - Str. 9-24. Magdalena Einspieler / Magdalena Einspieler; [življenjepis je zapisala] Polona Sketelj. V: Tako smo živeli. 6 / [izdajatelja Krščanska kulturna zveza in Slovenski narodopisni inštitut Lrhan Jarnik v Celovcu. - Celovec ; Dunaj ; Ljubljana : Mohorjeva družba, 1998. - So, 67-87. Inja Smerdel ČLANKI IN SESTAVKI Strokovni članek Ljubljana reinvente son musee cthnographique / Inja Smerdel. V: Gens de l'Alpe. -Crenoble : Glenat, 1998. - (LAlpe ; nu. 1). - (1998), str. 106-107. Ilusir. Objavljeni povzetek predavanja na znanstveni konferenci From bed to cemetery : the story of a hearse / Inja Smerdel. \: Book ol abstracts / International symposium: Ethnological and anthropological approaches to the study of death, November 5-8,1998 Slovene Ethnographic Museum Ljubljana. -Ljubljana : Slovene Ethnographic Museum [etc.], 1998. - str. [14]. Predgovor, spremna beseda Prvim likovnim sledem na pot = Auguri alia prima pubblicazione delle orme figurative = Launching our first art traces/ Inja Smerdel. V: Ciklus ljudskih nos/ [besedilo Marjeta Mikuž, Raffaella Sgtibin; fotografije Boris Gaberščik; prevod Franc Smrke... ct al.] - Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1998. - (Likovne sledi; album 1). - Str. 3-4, 37-38, 73-74. Drugi članki ali sestavki O kamnitih sedežih pod lipo pred Slovenskim etnografskim muzejem / Inja Smerdel. V: Etnolog. [Nova vrsta] {ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 497-8. Ilustr. The Slovene Ethnographic Museum / Inja Smerdel. V: Raphael project Linen on Net. -|Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 1998. - F. 2-5. IZVEDENA IN DRUGA NEDOSTOPNA DELA Predavanje - gostovanje na tuji univerzi Slovenia, its cultural heritage and the Slovene Ethnographic Museum/ [predavala je] Inja Smerdel. - Hameenhnna : Wetterhoff School of Crafts and Design, 17. sep. 1998 Uibliograiijc The Slovene linen-making tradition / [predavala je] lnja Smerdcl. - Hamecnlinna : Wetterhoff School of Crafts and Design, 18. sep. 1998 Prispevek na konferenci, brez natisa Od postelje do pokopališča : zgodba o mrliškem vozu / [predavala jej Jnja Smerdel. -Ljubljana : Univerza v Ljubljanji, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo : Slovenski etnografski muzej : Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 6. nov. 1998 - Bojana Rogelj-Skafar ČLANKI IN SESTAVKI Strokovni članek Dr. Stanko Vurnik (1898-1932): ob stoletnici rojstva/ Bojana Rogelj Škafar. V: Etnolog. [Nova vrstal {ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 441-461. Ilustr. Opombe z bibliografijo. - Summary; Resume. - Bibliografija: str. 459. - Vsebuje tudi: Beseda o avtorici Poljudni članek Stoletnica rojstva dr. Stanka Vurnika (1898-1932)/ Bojana Rogelj Škafar. V: Rast {ISSN 0353-6750), let. 40, št. 5 (59) (oktober 1998), str. 524-525. Fotografija. Sestavek v enciklopediji Slovenski etnografski muzej / B. R. Š.. V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik. - Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-<1998>. - Z v. 12: Slovenska n. - Sz (1998), str. 31-32 Predgovor, spremna, beseda Uvodna beseda = Preface = Introduction / Bojana Rogelj Škafar. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8-59 {1998), str. 11-18. Ilustr. Drugi članki ali sestavki Zbirka ljudske umetnosti Slovenskega etnografskega muzeja bogatejša za sedem predmetov/ Bojana Rogelj Škafar. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str, 481-483. Ilustr. Podelitev Murkovega priznanja in list ine / Bojana Rogelj Škafar. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 495-496. ____________________________________________Bibliografije____________________________________________ Dr. Ivan Sedej : bibliografija s področij etnologije, muzeologije in konservatorstva za obdobje 1961-1997/ Bojana Rogelj-Škafar. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 525-537. SEKUNDARNO AVTORSTVO Urednica Etnolog. Nova vrsta. Rogelj-Škafar, Bojana (glavna urednica 1997-). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1991- . ISSN 0354-0316. Marija-Mojca Terčelj ČLANKI IN SESTAVKI Pregledni znanstveni članek h dežele sončnega sijaja in mesečevih senc i Beblerjeva indonezijska s=birka Slovenskega etnografskega muzeja = From the land of the shining sun and moon shadows : The Bebler Indonesian Collection of the Slovene Ethnographic Museum/ Marija-Mojca Terčelj. V: Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc/ [[urednica kataloga| Marija-Mojca Terčelj ; prevajalci Franc Smrke in Amidas ; foto Diego Andres Gomez]. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 1998. - Str. 3-6, 58-88. -Besedilo v slov. in angl. - Bibliografija: str. 6, 88 Strokovni članek Baragova zbira[!] in njen pomen za neevropsko etnologijo v Slovenskem etnografskem muzeju = The Baraga collection and its significance to non-European ethnology in the Slovene Etlmographic museum/ Marija Mojca Terčelj. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 267-283. - Opombe z bibliografijo. - Vsebuje tudi: Beseda o avtorici Poljudni članek Pokol v Chiapasu / Marija-Mojca Terčelj. V: Mladina (ISSN 0350-9346), Št. 6 (10. feb. 1998), str. 32-36. Ilustr. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 1, Prostor in čas / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. 23 (29. jan. 1998), str. 14. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 2, Srce kot rdeči paradižnik/ Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, Št. 35 (12. feb. 1998), str. 14. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 3, Varovanje zdravja in zdravljenje / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. 47 (26. feb. 1998), str. 15. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 4, Zakaj "berejo" kri? / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. 59 (12. mar. 1998), str. 15. Bibliografije Zdravilstvo mehiških Indijancev. 5, Bel kolibri v zraltu / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. (26. mar. 1998), str. 15. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 6, Ženska je zemlja, moški sejalec / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. (9. apr. 1998), sir. 15. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 7, Kako zdraviti preplah in tesnobo / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. (23. apr. 1998), str. 15. Zdravilstvo mehiških Indijancev. 8, Odideš zdrav, domov se vrneš bolan / Marija-Mojca Terčelj. V: Slovenske novice (ISSN 0354-1088), let. 8, št. (7. maj 1998), str. 15. Objavljeni povzetek predavanja na znanstveni konferenci Concepts of death in ancient Mexico and religious syncretism in present-day Mexican death rituals / Marija-Mojca Terčelj. V: Book of abstracts / International symposium: Ethnological and anthropological approaches to the study of death, November 5-8, 1998 Slovene Ethnographic Museum Ljubljana. - Ljubljana : Slovene Ethnographic Museum [etc.], 1998. - Str. [44]. Objavljeni intervju Življenje kakor barka : iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc/ [pogovor z Marijo-Mojco Terčelj ; pogovor je vodila] Tatjana Svete. V: Astro novice (ISSN C500-2567), let. 7, 215 (17. sep. 1998), str. 9. Ženska kruha med ljudmi koruze?: pogovor z Marijo-Mojco Terčelj / Marija-Mojca Terčelj ; [pogovarjala se je] Ksenija Kvas. V: Aura (ISSN 1318-0959), št. 103 (1998), str. 2-5. Sončni sij, mesečeve sence : razstava razkriva zbirko in začasno "odpira" prostore v razstavni hiši / [pogovor z Marijo-Mojco Terčelj; pogovor je vodila] Irena Brejc. V: Dnevnik {ISSN 0350-753X), let. 48, št. 190 (15. jul. 1998), str. 24, IZVEDENA IN DRUGA NEDOSTOPNA DELA Razstava Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc: Beblerjeva indonezijska zbirka = From the land of the shining sun and moon shadows: the Bebler Indonesian Collection : 16.VII.-18.X.1998/ [avtorica razstave] Marija-Mojca Terčelj. - Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 16. jul. - 18. okt.1997 Predavanje - gostovanje na tuji univerzi Identidad etnica y dial o go intercultural, 1, Metodologia de la antropoiogia aplicada / [predavala je] Marija-Mojca Terčelj. - Asuncion : Centro de Investigaciones y Estudios Superiores de Antropoiogia Aplicada, Museo Etnogräiieo "Andres Barbero", 26. okt. 1998 ______________________________________Bibliografija_______________________________________ Identidad etnica y dialogo interculhiral. 2, Metodologia de la antropologia aplicada / [predavala jej M arij a-Moj ca Tcrčelj. - Asuncion : Centro de Investigaciones y Estudios Superiores de Antropologia Aplicada. Museo Etnogräfico "Andres Barbero", 2. nov. .1998 Magia de la Sangre : del simbolismo a la terapeutica / [predavala je] M arij a-M oje a Terčelj. - Asuncion : Fundacion la Piedad (Asociatičn Indigenisfa del Paraguay, Museo Etnogräfico "Andres Barbero"), 9, okt. 1998 Magia y Ciencia conio dos modelos i nterpretativos y dos modelos aplicativos/ [predavala jej Marija-Mojca Terčelj. - Asuncion : Fundaciön la Piedad (Asoeiacion Indigenista del Paraguay, Museo Etnogräfico "Andres Barbero"), 7. okt, 1998 Metodologia de la investigation en antropologia academica / [predavala je] Marija- 241 Mojca Terčelj. - Asuncion : Centro de lnvestigaciones y Estudios Superiores de Antropologia Aplicada, Museo Etnogräfico "Andres Barbero". 6. okt. 1998 Prispevek Jia. konferenci, brez natisa Etnična identiteta skozi obredje : kultura Soke, Chiapas, Mehika : predavanje s predvajanjem etnološkega video-filma / [predavala jej Marija-Mojca Terčelj. - Celje : Knjižnica, 7. dec. L998 Naš praznik; Obredje rodovitnosti pri Indijancih Soke iz Chiapasa v Mehiki / [predavala je[ Marija-Mojca Terčelj. - Koper: Zavod za odprto družbo. Mladinski kulturni center, 21. nov. 1998 Pojmovanje smrti v stari Mehiki in religiozni sinkretizem zdajšnjih mehiških obredov smrti / [predavala je] Marija-Mojca Terčelj. - Ljubljana : Univerza v Ljubljanji. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo : Slovenski etnografski muzej: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 8. nov. 1998 SEKUNDARNO AVTORSTVO Urednica Iz dežeie sončnega sijaja in mesečevih senc: Beblerjeva indonezijska zbirka Slovenskega etnografskega muzeja / [[urednica kataloga] Marija-Mojca Terčelj; prevajalci Franc Smrke in Amidas; foto Diego Andres Gomez]. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 1998. - 136 str. Oseba, ki intervjuva "Vsi smo Marcos!" : pogovor s Škofijskim vikarjem v San Cristöbalu de las Casasu, Gustavom Andradejem in poveljniki Vrhovnega komiteja EZLN v Cbiapasu v Mehiki / [Andrade Gustav] ; jpogovarjala seje] Mojca-Marija Terčelj. V: Mladina (ISSN 0350-9346), št 6 (10. feb. 1998), str. 35-36. Bibliografije____________________________________ Tanja Tomažu; Članki in sestavki Poljudni Članek 0 igračah v srcu, trgovinah in muzejih: [feljton] / Tanja rIbmažič. V: Dnevnik (ISSN 0350-753X), let. 48, št. 325-330 (30. nov. 1998 - 5. dec. 1998), str. 20. Ilustr. - Izhajalo v nadaljevanjih Otrošfce igračke zmeraj med nami / Tanja Tomažič: fotografije Igor Sitar. V: Prešernov koledar (ISSN 0556-1418), (1998), str. 200-208. Ilustr. Pust ima svoj prav : o nekaterih starih pustnih maskah in pustnih šegah na slovenskih tleh / Tanja Tomažič. V: Prešernov koledar (ISSN 0556-1418), (1999), str. 92-101 Spomini naše mladosti / Tanja Tomažič. V: Škrat (ISSN Y500-7313), 5/6 (1998), str. 8- 10. Ilustr. Ziljsko štehvanje / Tanja Tomažič. V: Škrat (ISSN Y500-73I3), 7/8 (1998), str. 7-9. Ilustr. Ko je hilo igrač premalo / Tanja Tomažič. V: Škrat {ISSN Y500-7313), 9/10 (1998), str. 7-9. Ilustr. Nekoč so oglaševali tako- / [Tanja Tomažič]. V: Škrat (ISSN Y500-7313), 11/12 (1998), str. 27-29. Ilustr. IZVEDENA IN DRUGA NEDOSTOPNA DELA Radijski in TV prispevki Frizerji: Radio Slovenija, II. program : oddaja Gymnasium/ Tanja Tomažič; [oddajo je vodila] Petra Taškar. - Ljubljana : Radio Slovenija, 2. apr. 1998 Igrače : Radio Slovenija, I. program : oddaja Ringaraja / Tanja Tomažič ; [oddajo je vodila] Petra Taškar. - Ljubljana : Radio Slovenija, 13. jan. 1998 Janja Zngiir-Grgic ČLANKI IN SESTAVKI Poljudni članek Podobe čipk / Janja Žagar. V: Čipkarski bilten (ISSN 1408-3256), št. 3 (1998), str. 8-18. - Bibliografija Objavljeno predavanje na strokovni konferenci Images of linen fabrics in Slovenia / Janja Žagar. V: Linen on Net / European Commission's Raphael Programme. - [liameenlinna : s.n.], 1998. - j 14] f. -Bibliografija: f. [13-14] Bibliografij ti Drugi Članki ali sestavki Plašč in perilo / Janja Žagar. V: Etnolog. [Nova vrstaj (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 473-476. Projekt Raphael: "Linen on Net - The common roots of the European linen patterns" / Janja Žagar. V: Etnolog. [Nova vrstaj (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 485-488. O "anarhiji" tudi tako / Janja Žagar. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 477-480. Ilustr. Tkani vzorci Evrope : o mednarodnem projektu Raphael "Linen on net" / Janja Žagar. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva (ISSN 0351-2908), 38, št. 3/4 (1998), str. 95. Neveiika-Nena Židov ČLANKI IN SESTAVKI Pregledni znanstveni članek Knjižnica Slovenskoga etnografskog muzeja: od priručne do moderne specijalne knjižnice / Nena Židov. V: Informatica museologica (ISSN 0350-2325), 29,1/2 (1998), str. 78-82. Ihistr. Bibliografija: str. 81-82 Alternativna oziroma komplementarna medicina v Sloveniji / Nena Zidov. V: Zdravniški vestnik (ISSN 1318-0347), letn. 67, št. 6 (1998), str. 369-371. 19 ref. Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Mirjam Mencej: Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti / Nena Zidov. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 501-503. Vrednotenje življenjskih pričevanj = Evaluation of Biographies (uredili M. Makarovič in M. Ramšak), Pisa 1997 / Nena Židov. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 511-514. Račič-Simončič Mojca, Slovenska etnološka bibliografija 1986-1990, Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 1997, 317 str., Knjižnica Slovenskega etnološkega društva, 25 / Nena Zidov. V: Traditiones (ISSN 0352-0447), 27 (1998), str. 300-302. Drugi članki ali sestavki BIBLIOGRAFIJA sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja za leto 1997 / Nena Židov. V: Etnolog. [Nova vrsta] (ISSN 0354-031), 8=59 (1998), str. 538-543. IZVEDENA IN DRUGA NEDOSTOPNA DELA Razstava Angeli in demoni v delih poljskih ljudskih umetnikov Muche in Chelmovskega / Nena Zidov. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 5. nov. -7. dec. 1998 Bibliografije Organiziranje znanstvenih in strokovnih sestankov Etnološki in antropološki vidiki preučevanja smrti = Etlinological and anthropological approaches to the studv of death / [članica organizacijskega iti programskega odbora] Nena Zidov. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 5.-9. nov. 1998 Prispevek na konferenci, brez natisa Life histories of healers and examining of alternative medicine / [referat je prebrala] Nena Zidov, - Amsterdam : European Social Science History Conference, 5.-7. mar. 1998 Druga dela Alternativna medicina v Sloveniji / [predavala je| Nena Zidov. - Dom slovenskih zdravnikov, Ljubljana : Pogovor o zdravilstvu, 12. maj 1998 SEKUNDARNO AVTORSTVO Urednica ANGELI in demoni v delih poljskih ljudskih umetnikov Muche in Chelmowskega: vodnik po razstavi : 5. 11. - 7. 12. 1998 / [uredila Božidar Jezernik in Nena Zidov ; [avtorji besedil Bogna Jezernik... [et al.]; prevodi Božidar Je z eni ik (slovenščina), Eranc Smrke (angleščina) in Leszek Hensel (poljščina)]. - Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 1998 Etnolog. Nova vrsta. Židov, Nena {glavna urednica 1997-). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1991-. ISSN 0354-0316. Sestavil Marko Drpič NAVODILA AVTORJEM 245 Besedila, namenjena za objavo v Etnologu, morajo biti oddana do konca maja v letu objave. Vse prispevke preberejo uredniki oziroma recenzenti. Ti se odločijo, če je prispevek sprejemljiv /a objavo, oziroma ga po potrebi s pripombami vrnejo avtorju v dopolnitev. Vsa besedila naj bodo na disketi, napisana v programu Word ter natisnjena na papirju. Velikost pisave naj bo 12 pik, razmik med vrsticami pa 1,5. Po dogovoru z uredništvom lahko pošljete prispevke tudi po elektronski pošti na naslova: bojana.rogelj@etno-niuzej.si ali n eve n ka.zidov@etno-muzej.si. Znanstveni in strokovni članki naj ne presegajo obsega ene in pol avtorske pole {45 000 znakov). Vsebujejo naj še: - izvleček (v obsegu 100-120 besed), - povzetek (v obsegu 400-500 besed), - besedo o avtorju (v obsegu 100-150 besed), - ključne besede (5). Ce besedilo vsebuje tudi sukovne priloge, jih označite s Številkami in na koncu besedila pripišite pripadajoče podnapise, v izpisu pa označite, kam sodijo posamezne priloge. Citiranje avtorjev med besedilom naj bo "oklepajsko" (Douglas, 1985: 56). Opombe, ki bodo v besedilu pod črto, naj bodo avtomatizirane. Seznam literature in virov naj bo urejen po abecednem redu. Priimek avtorja naj bo izpisan z velikimi tiskanimi črkami, sledi naj ime, nato leto izida, naslov, kraj izdaje in založba. Pri navedbi člankov iz revij in zbornikov naj bodo poleg vira označene tudi strani. SODELAVCI Veronica APLENC, mag., 2224 Spruce St., apt. 2R, Philadelphia, Pa 19103, ZDA Taja CEPIČ, direktorica, Mestni muzej Ljubljana, Gosposka 15, 1000 Ljubljana Marko DRPIC, absolvent bibhotekarstva in umetnostne zgodovine, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2,1000 Ljubljana Andrej DULAR, mag., muzejski svetovalec, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Daša HRIBAR, mag., kustodinja, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Irena KERSIC, muzejska svetovalka, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Gorazd MAKAROVIC, dr., muzejski svetnik, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Mirjam MENCEJ, mag., mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Mira OMERZEL TERLEP, dr., etnologinja in muzikologinja, samostojna etn o muzikologinja, Melikova 52, 1000 Ljubljana Tone PETEK, višji kustos, Pokrajinski muzej Maribor, Grajska ulica 2, 2000 Maribor Tita PORENTA, kustodinja, Tržiški muzej, Muzejska 11,4290 Tržič Sodelavci Bojana ROGELJ ŠKAEAR, kustodinja, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Tanja ROŽENBERGAR SEGA, kustodinja, Muzej novejše zgodovine Celje, Muzejski trg 1, 3000 Celje Alenka SIMIKlC, muzejska svetovalka, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Inja SMERDEL, mag., direktorica, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2,1000 Ljubljana Barbara SOSIC, kustodinja dokumenta! istka, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Tanja TOMAZIC, muzejska svetovalka, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana Vladimir VILMAN, kustos, Tehniški muzej Slovenije, Parmova 33, 1000 Ljubljana Natalija VRECER, mag., raziskovalka, Mirovni inštitut, Metelkova 6, 1000 Ljubljana Nina ZDRAVTC POLIC, vodja službe za komunikacije, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2,1000 Ljubljana Etnolog Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Letnik 9 (60), leto 1999, št. 2 ISSN 0354-0316 UDK39(497.4)(05H63.6+=111U=133.1 Lektura (slovenščina) / Slovene language editing: Maja Cerar Prevodi / Translation: Franc Smrke Oblikovanje / Design; Mojca Turk Tehnična ureditev, stavek / Layout: Nomina d.o.o. Izdal in založil / Published by: Slovenski etnografski muzej zanj mag. Inja Smerdel Tisk / Printed by: Tiskarna Ljubljana, d.d. Naklada / Print run: 600 izvodov / copies Ljubljana 1999