ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 prejeto: 20011-09-07 UDK 342.726-054.7(450.361)"¡945/1952" ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV NA OZEMLJU TRŽAŠKIH SLOVENCEV Sandi VOLK Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Odsek za zgodovino, IT-34138, Ul. Petromo4 e-mai t: votk.sandi @ libero.i t IZVLEČEK Besedila obravnava, odnos 'Zavezniške vojaške uprave v Coni A Julijske krajine oziroma Svobodnega tržaškega ozemlja do vprašanja navzočnosti in naseljevanja istrskih ezulov na njenem ozemljit. Prikazane so mednarodne politične okoliščine, ki so pogojevale njen odnos do vprašanja, in zakonodaja, ki je urejala življenje ezulov v Coni A. Mimo formalno nenaklonjenega odnosa do ezulske navzočnosti v Coni A je ZVU dejansko dopuščala dejavnosti italijanske strani za naselitev Istranov v Trstu in je v končni fazi svojega obstoja zadevo popolnoma spregledala ter celo šla na roko proitalijanom pri. izvajanju njihovih načrtov. Ključne besede: Zavezniška vojaška uprava, Trsi, zakonodaja, ezuli, naseljevanje, nacionalna melioracija ALLIED LEGISLATION AND THE QUESTION OP THE SETTLEMENT OF ISTRIAN REFUGEES IN THE TERRITORY OF THE TRIESTE SLOVENES ABSTRACT The article discusses the attitude of the Allied Military Government (AMG) in Zone A of Venezia Giulia (the Free Territory of Trieste) toward the question of the presence and settlement of Istrian exiles in its territory, presenting the international political circumstances that influenced its attitude toward the issue and the legisla- tion that affected the lives of exiles in Zone A. Despite the formally unfavourable altitude toward the presence of exiles in Zone A, the AMG actually tolerated the activities of the Italian side aiming at the settlement of Istrians in Trieste, However, in the concluding phases of its existence, the AMG overlooked, these issues and even aided the anti-Italians in the implementation of their plans. Key words: Allied Military Administration, Trieste, legislation, exiles, settlement, national melioration 129 ACTA HISTRIAE • II • 2003 • 2 Saitdi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV . . . . ! 29- S SO Med dejavniki, ki so v času anglo-ameriške uprave vplivali na položaj slovenske narodne skupnosti na Tržaškem in pogojevali njene razvojne poti, zaseda nedvomno eno najpomembnejših mest naseljevanje optantov in prebežnikov, ki so ilegalno ali legalno zapustili tiste predele Istre (in Dalmacije), ki so bili po drugi svetovni vojni priključeni ali zaupani v upravo Jugoslaviji. Načrtna naselitev teh ljudi na Tržaškem je imela za italijansko stran temeljni, lahko bi rekli strateški pomen. Za dejansko uresničevanje teh načrtov pa je bil odločilnega pomena odnos Zavezniške vojaške uprave, ki je upravljala Trst in okolico (Cono A Julijske krajine in pozneje Svobod- nega tržaškega ozemlja) od junija 1946. Problem istrskih ezulov in boj za oblast v Julijski krajini ob koncu vojne V zadnjem obdobju druge svetovne vojne so se z bližanjem neizbežnega dokonč- nega nemškega zloma v taboru zmagovalcev (a tudi poražencev) začeli manevri, s katerimi si je vsaka stran skušala zagotoviti čim boljše izhodišče za povojno začrto- vanje novih političnih ravnovesij. To je seveda veljalo tudi za Italijo in še zlasti za Julijsko krajino, kjer so se priprave na povojni čas začele že takoj po razsulu ita- lijanske države 8. septembra 1943. V tem kontekstu je vprašanje istrskih in dalmatinskih beguncev in pregnancev pravzaprav postalo na italijanski strani predmet političnega izkoriščanja, še preden se je pojavilo v množičnih razsežnostih. Napovedi o genocidnih namenih Titove parti- zanske vojske do Italijanov v Istri in o odločenosti slednjih, da se ob partizanskem prevzemu oblasti ob nemškem zlomu množično preselijo na območja pod nadzorom Anglo-Američanov, ki so jih v svojih poročilih in spomenicah italijanski vladi prav radi navajali italijanski istrski politiki (tako tisti, ki so prebežali v osvobojene predele Italije, kot tisti, ki so ostali v domači deželi), so bili med temeljnimi (in najmoč- nejšimi) argumenti, ki so jih predstavniki vojske in najkonservativneših političnih in družbenih sil v italijanski vladi (med njimi tudi predsednik vlade Bonom!) upo- rabljali, da bi od zaveznikov dosegli posredovanje, ki bi preprečilo "slavokomuni- stični" prevzem oblasti v Julijski krajini. V najugodnejšem primeru naj bi pri tem so- delovale tudi enote italijanske kraljeve vojske, vendar bi se nedvomno ti krogi zado- voljili z uvedbo zavezniške vojaške uprave, kot se je dogajalo drugod po Italiji (Pupo, ¡995; 1999, 83-82; de Castro, 1999, 75-84). V Italiji so zavezniki že med vojno Odborom narodne osvoboditve (Comitati di Liberazione Nazionale, ONO), ki so bili vrhovni politični organi italijanske Resi- stenze, odklonili priznanje kakršnekoli institucionalne in oblastne vloge in so tako partizanske enote tudi v krajih, ki so jih same osvobodile, ob prihodu zavezniške vojske morale tej prepustiti oblast (in ji v najkrajšem času predati orožje). Tako so Anglo-Američani obvarovali stari institucionalni okvir in red pred korenitimi spremembami, ki jih je prinašal "severni veter" ("i! vento del nord", kot so označevali 1 3 0 ACTA HiSTRIAE • 11 • 2003 • 2 &mdi VOLK; ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA iN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV . . . . 129-150 prenovite Ijski naboj partizanstva, ki naj bi prenovil družbeno podobo Italije), in dali tradicionalni eliti čas, da sije opomogla od posledic travmatičnega zatona fašizma, ki mu je bila z navdušenjem in velikimi pričakovanji zaupala varstvo svojih interesov in oblast (Ginsborg, 1989,47-121). Čeprav je celotna Julijska krajina do rapalske meje formalno sodila k ozemlju kraljevine Italije, in bi torej morali tudi tu zavezniki uveljavljati določila dogovorov o premirju (in uvesti svojo vojaško upravo), ki jih je podpisala Badogliova vlada, pa je bi! tu položaj povsem drugačen, V deželi sta obstajali dve konkurenčni osvobo- dilni gibanji, proitalijansko in p roj ugo slovansko. Prvo je bilo organizirano v ONO, ki pa sta dejansko obstajala le v Trstu in Gorici (v Istri so odbori obstajali le na papirju in so bili nedejavni), le v Trstu pa je odbor lahko računal na nekaj oborožene sile. Projugoslovansko osvobodilno gibanje je imelo absolutno premoč, kar zadeva vo- jaško silo, na Tržaškem pa seje lahko zaneslo tudi na podporo italijanske komuni- stične stranke, ki je zapustila tržaški ONO in se pridružila OF. Zaradi tega je bilo pričakovati - in pričakovanja so se izpolnila - da bo pri osvoboditvi dežele Aoglo- Američane prehitela jugoslovanska partizanska vojska, ki si je za cilj zadala zasedbo celotnega hrvaškega in slovenskega etničnega ozemlja do Soče.1 Tudi ker je bila ju- goslovanska partizanska vojska del protinacističnega zavezništva, ni bilo pričakovati, da bi po koncu vojne oblast kar tako predala Anglo-Američanom. Zato so prav v Julijski krajini italijanske tradicionalne elite najtesneje tvegale, da bodo izgubile oblast. To pa ni bilo nevšečno le za lokalno italijansko družbeno elito, ampak nevarno tudi za razvoj v Italiji. Nastanek in utrditev ljudskih oblasti, pri ka- terih bi dejavno sodelovali tudi Italijani, bi lahko postal nevaren zgled in opora za nemirne italijanske množice. To nevarnost je lahko kratkoročno preprečila le zavez- niška vojska, za njeno posredovanje pa je bilo potrebno, da se ustvarijo ugodne ra- zmere in okolje, pri čemer so prav begunci odigrali vse prej kot zanemarljivo vlogo. Zavezniki so namreč svoj nastop in prevzem oblasti v t. i. ("oni A Julijske krajine, poleg vojaških razlogov opravičevali prav z argumenti, ki so jih zastopali pisci poročil in napovedi o dogajanju v Istri in jih je od njih povzemal del italijanske vladajoče eiite: spopad, ki seje nakazoval v Julijski krajini, naj bi bil nacionalne na- rave in je bilo zato treba posredovati med sprtimi narodi, da se prepreči krvav obračun med "Slovani" in Italijani. Oziroma da se zmagoviti "slovanski" partizanski vojski prepreči genocid nad "Italijani" (Pupo, 1999; Sluga, 2001). Ne glede na to, da je tako poenostavljanje izkrivljalo dejansko stanje in "spregledalo" socialne razloge spopada, saj je denimo "pozabljalo" na številne Italijane, ki so se bojevali v Titovih i V italijanski komunistični stranki je obstajalo pri nekaterih celo upanje, da bi Jugoslovani zasedli čimveč italijanskega ozemlja, tudi etnično popolnoma italijanskega, ker bi se tako izognili obvezni predaji oblasti zavezniškim vojaškim silam in razpustu ter razorožitvi partizanskih enot. Na tem ozemljiš bi tako lahko ustvarili nove oblastne organe, izraz partizanskega gibanja. O italijanski Re sistenzi in njenih značilnostih Pavone, '994. 131 ACTA HISTR1AE • H • 2003 • 2 5;mdi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA iN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV . . . . ¡29-150 partizanskih enotah in so bili pozneje v velikem številu vključeni v organe ljudske oblasti (in tudi izvajali "slovansko" nasilje nad "Italijani"), so bili torej begunci ozi- roma ezuli (pregnanci), ki so seveda bili sami "Ifaliamssimi", odličen dokaz resnič- nosti teh interpretacij in nujnosti nastopa "nevtralne" oblasti, Zavezniške vojaške uprave (ZVU). Če pa so biti ezuii Angio-Američanom dobrodošli kot opravičilo za prevzem ob- lasti, je bilo povsem drugače, ko so se morali soočati s konkretnim problemom nji- hove navzočnosti na ozemlju, ki so ga upravljali. V tem primeru so begunci postajali potencialna nevarnost za socialni mir in red. Odnos ZVU do problema njihove za- časne in stalne navzočnosti v Coni A Julijske krajine in kasneje STO se je zato spre- minjal vzporedno s spreminjanjem političnih ravnotežij na njej zaupanem ozemlju, ki so bili v veliki meri odvisni od spreminjanja mednarodnih političnih ravnotežij in odnosov, še zlasti odnosov z Jugoslavijo. Drugače pa so njihovo navzočnost v Trstu ocenjevale krajevne proitalijanske organizacije in desnosredinska komponenta italijanske vlade. Ezuli so dobili po- membno mesto v prizadevanjih italijanske strani, da bi čimveč Julijske krajine ob- držala znotraj svojih meja. Za proitalijanski tabor v Trstu, kije bil po vojni Šele v fazi izgrajevanja, so prebegli Istrani in Dalmatinci nedvomno pomenili pomembno okre- pitev, za konservativne sile v italijanski vladi pa politično propagandni argument tudi na vsedržavni ravni, kjer je bil problem italijanske vzhodne meje ena glavnih tem politične razprave. Sploh pa je bila navzočnost teh ljudi, za katere seje domnevalo, da so naklonjeni Italiji, velikega pomena za utemeljevanje in utrditev italijanskih pravic in zahtev nad Trstom, a tudi nad Istro. Pri tem so vidno vlogo odigrali ezuiski odbori in organizacije, ki so jih že med vojno politično angažirani istrani in Dalma- tinci začeli ustanavljati za propagiranje "¡talijanstva" Istre, Reke in Dalmacije tako na ozemlju, ki so ga zasedali Nemci, kot na teritoriju, ki so ga osvobodili Anglo-Ame- ričani. Po koncu vojne so (tudi) s podporo italijanske države podobne organizacije začele množično nastajati po vsej Italiji in tudi v Trstu in Pulju, ki sta sodila pod upravo ZVU. V Pulju je nastal Odbor narodne osvoboditve za Pulj (Coraitato di Liberazione Nazionale di Pola), kije bil vrhovna politična organizacija proitalijanov tega mesta, v Trstu pa Skupina istrskih pregnancev (Gruppo esuli istriani) - iz katere je januarja 1946 nastal Odbor narodne osvoboditve za Istro (ONO za Istro) - v katero so se združili Istrani, ki so morali zapustiti svojo deželo zaradi nasprotovanja jugo- slovanskim oblastem. Obe organizaciji sta se ukvarjali predvsem s političnim delo- vanjem za priključitev Pulja iti Istre Italiji, vendar sta skrbeli tudi za pomoč pri- bežnikom iz Cone B Julijske krajine, ki jo je upravljala jugoslovanska vojska. Med- tem ko se je puljski odbor po mirovni pogodbi in izvedenem eksodusu iz Pulja preselil v Gorico, kjer se je spremenil v novo organizacijo, Istrsko revizionistično gibanje (IRG, Movimento Istriano Revisionista), ki je kaj kmalu izgubilo pomen, pa je ONO za Istro vztrajal vse do leta 1966 in v sklopu proitalijanskega tabora v Trstu 132 ACTA H1STKIAE • 11 •> 2003 • 2 Sandl VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA iN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV ¡29-150 odigrai pomembno vlogo, predvsem seveda kar zadeva naselitev ezulov (Volk, 1999, 139-198; De Simone, 1959). ZVU in problem navzočnosti ezulov v Trstu v času pred mirovno pogodbo Begunci iz Istre in Dalmacije so seveda obstajali in niso bili le "opravičilo". Za obdobje takoj po koncu vojne in do mirovne pogodbe ter nastanka Svobodnega tržaškega ozemlja je njihovo število težko opredeljivo. Po nekaterih podatkih naj bi ob koncu vojne v Trstu živelo okoli 4.000 beguncev iz Dalmacije, predvsem iz Zadra (prav toliko naj bi se jih po krajšem postanku v Trstu preselilo v druge kraje severne Italije) (C ocean i, 2002, 229, 231). Oktobra 1945 je predsednik cone, ki je bil neke vrste od ZVU imenovan pokrajinski predsednik, poročal, da je do tedaj potrošil v podporne namene 3.269.790 lir, od katerih je 1.011.172 lir odpadlo za pomoč 3.012 beguncem iz Istre in razseljencem iz Dalmacije ("profughi Istria e sfollati Dalmazia") (DAT, 5). jugoslovanske obveščevalne in varnostne službe so na začetku leta 1946 ocenjevale, da je v Trstu živelo nekaj tisoč ezulov z Reke, iz Istre in Dalmacije (od katerih naj bi jih kar precej imelo fašistično preteklost) (Troha, 1999, 267-268; Spaz- zaiš, 2000, 65). Leta 1948 pa naj bi bilo med begunci, ki so že bili v Trstu in so tu optirali za Italijo (vsega skupaj jih je bilo 12.800) približno 5.000 takih, ki so v Trst prispeli pred 15. septembrom 1947, ko je začela veljati mirovna pogodba (Colummi et. al, 1980,427-429). Po prevzemu oblasti v Coni A .Julijske krajine junija 1945 je bil glavni cilj ZVU utrditev svoje oblasti, ki jo je resno ogrožal projugoslovanski tabor, ki je vsaj delno še vedno ohranjal alternativni oblastni aparat in je ZVU tudi s politično označenimi stavkami in močno agitacijo dokazoval svojo moč. Zato so bili v tem času ezuli za ZVU moteč element, ki bi lahko zaostiil družbene razmere in tako olajšal delo pro- jugoslovanom. ZVU zato ezulom ni namenjala posebne pozornosti in pomoči in ji je bila njihova navzočnost v Trstu celo nadležna. Zavezniške oblasti so menile, da bi bilo zadrževanje ljudi, ki so jih označevali kot italijanske "stateless" civiliste z domovanji na ozemlju Julijske krajine pod upravo jugoslovanske vojske (poleti leta 1945 so v mesečnih poročilih ZVU ocenjevali, da pomenijo prav ti največji problem med okoli 11.000 "dispiaced persons", ki so živele v Trstu), v Coni A Julijske krajine do časa, ko bi se lahko vrnili na svoje domove, povsem neprimerno, in so jih zato kaj kmalu začele premeščati v zbirni center v Padovo. Ko pa so poleti 1946 prve predstraže napo- vedanega organiziranega "eksodusa" iz P ulj a kazale težnjo, da bi se za stalno naselile na Tržaškem, je Z VU začela pozorno spremljati njihovo prihajanje (AIRSML, 1). Kljub vsemu pa ZVU do mirovne pogodbe in nastanka STO ni postavljala za- konskih ovir nemotenemu premikanju ljudi med obema conama Julijske krajine niti zadrževanju v Coni A oseb z bivališčem v Coni B. Za prehod razmejitvene črte je bila (vsaj za ZVU) dovolj osebna izkaznica, ki so jo izdale ZVU oziroma jugoslo- 133 ACTA HI STRI A E • 11 • 2003 • 2 SaiuSi VOLK: Z AVEZi\T.ŠK A ZAKONODAJA [N VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... ¡29-150 vanske vojaške oblasti v Coni B (Vojaška uprava Jugoslovanske armade, VUJA), ZVU pa je te izkaznice izdajala tudi osebam, ki so imele bivališče v Coni B Julijske krajine pred 1. majem 1945. Poleglega je ZVU že junija 1945 znova uvedla italijan- ska zakona o vpisovanju na sezname stalno bivajočih in zaposlovanju. Za vpis na seznam stalno bivajočih je bila dovolj prijava zadevne osebe (če te ni bilo in je pristojni urad ugotovil, da ima oseba glavno bivališče v občini ali da v njej preživi večino leta, jo je vpisal na lastno pobudo). Glede zaposlovanja pa so morali občinski uradi izdati delovno knjižico vsem, ki so živeli (torej stalno bivališče ni bilo pogoj) v njihovi občini. Zato so imeli ne ie ezuli, ki so jih vpisali med stalno bivajoče v Coni A, ampak tudi taki, ki so živeli v Coni A, a so imeli stalno bivališče v Coni B, v anglo-ameriški coni enake možnosti za zaposlitev kot njeni prebivalci. Enako je ve- ljalo za stanovanja. Zaradi stanovanjske stiske, ki je bila posledica vojnih razdejanj, je ZVU že poleti 1945 ukazala ustanovitev posebnih conskih stanovanjskih komisij (Cono A Julijske krajine je ZVU razdelila na puljsko, tržaško in goriško cono), ki so izvajale zelo strog nadzor nad stanovanji in odločale o nameščanju ljudi po razpoložljivih bivališčih. Prvotno so za stanovanje lahko prosile le osebe s stalnim bivališčem v coni, vendar so ta pogoj črtali že julija, ko so pristojnosti glede stano- vanj v Občini Trst predali občinski stanovanjski komisiji, kije oktobra 1946 prevzela to pristojnost tudi v drugih občinah tržaške cone (Volk, 2000a). Od mirovne pogodbe do aprila 1950 Z mirovno pogodbo in predvidenim nastankom STO seje položaj bistveno spre- menil, saj je pogodba uvedla možnost optiranja za vse, ki so imeli stalno bivališče na ozemlju, ki je pripadlo Jugoslaviji, pred 10. junijem 1940 in je bila italijanščina njihov "pogovorni jezik". Po drugi strani pa je bila usoda ozemlja, ki naj bi se- stavljalo Svobodno tržaško ozemlje, še vedno nejasna. Kot sem omenil, so prvi Puljčani začeli prihajati v Trst že poleti 1946, vendar se je pravi priseljenski val sprožil šele januarja naslednjega leta. Množično prihajanje Puljčanov se je končalo junija in julija 1947, maja 1948 pa se je začelo množično prihajanje optantov iz drugih Jugoslaviji priključenih predelov Istre. Z občasnimi nihanji je ta tok prihodov ohranil množični značaj vse do junija 1949, vendar seje v zmanjšanjem obsegu prihajanje optantov nadaljevalo do pozne pomladi leta 1950. Kljub omejevalni zakonodaji je po podatkih ZVU že februarja 1949 v Coni A živelo od 15.000 do 20.000 optantov in ilegalnih pribežnikov, medtem ko jih je do aprila 1950 prispelo v Trst že več kot 30.000. Čeprav bi morala biti Cona A zanje ie pre- hodna točka na poti v Italijo, je velika večina teh prišlekov izkazovala željo in na- men, da bi se v Coni A ustalila (AIRSML, I; AIRSML, 2). Italijanska vlada se je že na začetku leta 1947, ko se je začel množični odhod ljudi iz Puija, ki gaje z njeno pomočjo organiziral tamkajšnji pro italijanski tabor, pri 134 ACTA HISTR1AE • 11 • 2003 • 2 Suul i VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... I2y-150 zaveznikih zavzela, da bi odhajajoče PuljČane namestili na ozemlju Cone A STO. Vendar je zaradi stopnjevanja ameriško-sovjetskega soočanja, ki je ob koncu leta 1947 privedlo do dokončne blokovske razdelitve sveta, Cona A STO postala stra- teškega pomena za ameriško politiko "of containmeni" širjenja sovjetskega vpliva kot postojanka na meji z vzhodnim blokom, kamor so do informbirojevskega razkola uvrščali tudi Jugoslavijo. V sklopu te politike je v Coni A STO ZVU imela še vedno ista glavna cilja: omejiti in zmanjšati vpliv komunistov oziroma projugoslovanskega tabora ter preprečiti širjenje nezadovoljstva in družbenih trenj. Če je za doseganje prvega cilja ZVU podprla nastanek in okrepitev proitalijanskega tabora, pa je bilo prihajanje ezulov-optantov v nasprotju z drugim ciljem. Zaradi težkih povojnih gos- podarskih in socialnih razmer - v Coni A je bilo aprila 1946 okoli 23.000 brezpo- selnih na okoli 100.000 deta sposobnih - bi nedvomno prihod nepredvidljivega, a vsekakor velikega števila Puljčanov, ki so zapuščali svoje mesto, prav gotovo močno otežil ohranitev socialnega miru. Zato je admiral Stone, šef zavezniških okupacijskih oblasti v Italiji, zahtevo italijanske vlade odbil in pristavil, da bodo zavezniške oblasti vsakega Puljčana, ki bi prispel v Cono A, takoj napotile proti Italiji (ODA, 1). Kmalu za tem je ZVU z nekaj zakoni vsaj formalno - ker je bilo dejansko stanje precej drugačno, kot bomo videli - precej otežila življenje beguncem v njeni coni. Najprej je z ukazom št. 64 z dne 19. decembra 1947 odredila prekinitev vpisovanja na sezname stalno bivajočih prebivalcev vseh občin Cone A STO. Ukaz je ostal v veljavi, s krajšo prekinitvijo novembra 1950, vse do konca obstoja ZVU. Pozneje se mu je pridružil še ukaz št. 325 z dne 14. avgusta 1948, kije prepovedoval vpisovanje ljudi brez stalnega bivališča v Coni A STO na sezname brezposelnih. S tema uka- zoma je bilo formalno onemogočeno vpisovanje med stalno bivajoče in redno zapo- slovanje vsem ezulom, ki so prispeli po decembru 1947. Kasneje je ZVU še zaostrila pogoje za redno zaposlovanje, obenem pa olajšala vstop v Cono A italijanskim državljanom (kar so bili vsi ezuli. ki so bili izvedli opcijo za Italijo) (Volk, 2000, 274-277). Stalno bivališče je bilo tudi pogoj za volilno pravico, ki pa jo je ZVU normirala precej v protislovju s prej omenjenimi zakoni in tudi z določili mirovne pogodbe. Ukaz o volitvah in volilni pravici, ki so ga izdali septembra 1948, je namreč volilno pravico priznaval vsem polnoletnim osebam s stalnim bivališčem v eni od občin Cone A, ki so 15. septembra 1947 (torej na dan uveljavitve mirovne pogodbe in for- malnega nastanka STO) imeli italijansko državljanstvo. To je pomenilo, da so lahko glasovali tudi vsi ezuli, ki so prispeli v Trst do decembra 1947 (ULZVU, l).2 Kljub strogi in neugodni zakonodaji ZVU je bil dejanski položaj za begunce iz dveh razlogov precej drugačen. Ker so pač zakoni (oziroma ukazi) določali, da v Trstu ni prostora za ezule, se je ZVU odpovedala tudi skrbi zanje. Tako je optante 2 ONO za Istro je proti koncu leta 1948 od ZVU zahteval celo, da vključi na volilne sezname (udi tiste ezule, ki niso imeli stalnega bivališča v Trstu (Volk, 1999, 153). 135 ACTA Hi STRIAE • 11 • 2003 • 2 Sand! VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .. . , 129-150 takoj po njihovem prihodu v Cono A praviloma izročala "krajevnim oblastem", ki so jih morale napotiti v Italijo. S tem so si zavezniki nekako "umili roke" pri tej ne- všečni zadevi in niso sprejeli nikakršnih pobud v pomoč tem ljudem, razen kar zadeva njihovo preskrbo ob morebitnem (in praviloma zelo redkem) kratkotrajnem obstanku v taboriščih, ki jih je upravljala ZVU (AIRSML, 1; AIRSML, 2). Ker bi morali ezuli po prihodu v Cono A Čimprej nadaljevati proti Italiji, je skrb zanje med zadrževanjem v Coni A pripadala italijanski državi. ZVU je tako slab za ezule v Trstu in okolici prepustila italijanskim državnim in zasebnim ustanovam. Italijanski vladni vrh se je že pred uveljavitvijo mirovne pogodbe pripravil na nove razmere in je tudi ezule, ki so postali kar pomembna množica, vključil v prizadevanja, da bi ohranil vsaj ozemlje STO Italiji. V tem smislu so bili jeseni 1946 pomembni nastanek Urada za obmejna območja pri predsedstvu vlade in Medmi- nistrskega odbora za Julijsko krajino, februarja 1947 pa ukinitev Ministrstva za povojno pomoč, ki se je do tedaj ukvarjalo tudi s pomočjo ezulom in katerega pri- stojnosti so porazdelili med različna ministrstva. Za italijansko vlado so istrski in dalmatinski begunci dobili tak politični pomen in uporabnost, da se je z njimi na- meraval ukvarjati sam vrh vlade. V Trstu sta za pomoč ezulom skrbela Odbor za povojno pomoč (Comitato per 1'assistenza postbellica), ki je bil zadolžen za pomoč vsem potrebnim pomoči in je denarna sredstva italijanske vlade razdeljeval tudi drugim podpornim ustanovam, ter Odbor za pomoč pregnancem iz Julijske krajine in Dalmacije, ki je skrbel specifično za ezule.3 Odbor za povojno pomoč, ki je do tedaj pomoč razdeljeval jia podlagi italijanskega državljanstva, in ne narodnosti oziroma politične opredelitve, je januarja 1947 sklenil, da bo od tedaj o pomoči sklepal na podlagi političnih in nacionalnih diskriminatit: ezulom "slovanske" narodnosti bi pomagali le, če so zapustili Cono A in se preselili v Italijo (DAT, 4). Februarja 1949 se je delegacija pristojnih uprav ZVU v Rimu srečala s predstavniki italijanskega notranjega ministrstva in se načelno dogovorila o preureditvi skrbništva za "optante". Pomoč so morali namenjati vsem posebej potrebnim optantom, vendar v manjši meri in za krajši čas v primerjavi s tem, kar je določal italijanski zakon št, 556 z dne 19. aprila 1948, izključili pa so uveljavljanje italijanskih norm glede zaposlovanja beguncev v Coni A. Potrebna sredstva je morala italijanska vlada nakazovati neposredno predsedniku cone, ki jih je lahko začel razdeljevati po 1. juliju 1949, administrativni nadzor nad njihovo upo- rabo pa bi izvajala ZVU (AIRSML, 2). Od avgusta 1948 je italijanska vlada finančna sredstva za skrbstveno dejavnost nakazovala neposredno v proračun Cone A. Julija 1949 so končno podporno dejavnost racionalizirali in centralizirali ter po razpustu Odbora za pomoč pregnancem iz Julijske krajine in Dalmacije in Odbora za povojno 3 Poleg tega so v Trstu ezulom na razne načine pomagale tudi številne zasebne ustanove: Papeška podporna ustanova, Rdeči križ itaiije, Catholic Relief Services, United Nations Relief and Reha- bilitation Administration, National Catholic Welfare Conference itd, 136 ACTA H ISTRI AF. • H • 2003 • 2 Sartdi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... 129-1.50 pomoč vso podporno dejavnost za ezule predali v skrb novonasfalemu Conskemu uradu povojne pomoči, ki ga je vodil predsednik cone (Volk, 1999, 42). Pomembno je bilo tudi dejstvo, da je italijanska država prevzela stroške in upravljanje Silosa, skladišča poleg glavne tržaške železniške postaje, v katerem so do tedaj nameščali vse vrste brezdomcev. Proti koncu leta 1947 so pa Silos preuredili in ga namenili izključno ezuiom (DAT, 4; DAT, 3). Če ZVU ni bila neposredno vpletena v nameščanje.ezulov v Trstu, je treba reči, da je imela nedvomno pregled tako nad denarjem, ki ga je proitalijanska stran in- vestirala za pomoč ezuiom, oziroma da bi ti ostali v Trstu, ter tudi nad tokom prihodov in nad delovanjem italijanske strani, čeprav so zavezniški funkcionarji opazili, da se veliko ezuiov zadržuje v Trstu in da so krajevne oblasti, ki bi jih morale premestiti v Italijo, nalogo izpolnjevale zelo površno, ZVU ni nikoli odločneje po- segla, da bi odpravila to stanje. Nasprotno, novembra 1949 so njeni funkcionarji predlagali, da bi spremenili uradno politiko do problema obstanka ezulov in drugih beguncev v Coni A. Namesto da bi jim skušali preprečiti, da se naselijo v Coni A, je biio treba upoštevati, da je veliko število optantov in drugih beguncev že živelo v Trstu in da se je tu nameravalo naseliti za stalno, in temu ustrezno preoblikovati zakonodajo (AIRSM.L, 2). Drugi razlog, zaradi katerega je bilo realno stanje za ezule drugačno od tistega, ki ga je nakazovala zakonodaja, pa je izviral iz dejstva, da je bilo osebje admini- strativnega aparata ZVU Se tisto iz časa fašizma. Izvajanje zakonodaje ZVU je bilo torej prepuščeno funkcionarjem in uradnikom, ki so službo dobili od italijanske države. Pomena tega dejstva se je seveda dobro zavedala italijanska vlada, ki je po- skrbela, da čimveč "njenih" uslužbencev ostane na svojih mestih v upravnem aparatu STO oziroma ZVU. Marca 1947 je zato sam ministrski predsednik De Gasperi s strogo zaupnim pismom sporoči! vsem ministrstvom, da je že pripravljen zakonski odlok (ki so ga nato izdali kot zakonski odlok št. 1064 z dne 25. septembra 1947), s katerim so nameravali vse uslužbence državne uprave, javnih ustanov in krajevne uprave območja, ki je moralo prit: v sestav STO, obdržati v službi in jim izplačevati plačo do njihove zaposlitve pri novih upravah STO, Ob morebitnem razpustu STO so vsem zagotavljali ponoven sprejem v italijansko državljanstvo in v prejšnjo službo. De Gasperi je prosil, da vse zainteresirane uradnike zelo diskretno seznanijo z vse- bino odloka, da bi tako preprečili njihov beg z ozemlja STO. Poleg tega je prepo- vedal premeščanje teh uslužbencev v Italijo tudi na njihovo prošnjo. Zadevi so očitno pripisovali velik pomen, saj se je samemu De Gasperi ju zdelo potrebno, da je po izidu napovedanega odloka vnovič pisal vsem ministrstvom in poudaril, da bi preme- ščanje teh uradnikov v Italijo slabilo italijanske pozicije v STO. Če bi bila preme- stitev neizbežna, je bilo treba izbrati uradnike, ki niso imeli pogojev za sprejem v državljanstvo STO. Predsedstvo vlade seje k zadevi vrnilo januarja 1951, ko je vsem ministrstvojn in podrejenim uradom pisal pod tajnik pri predsedstvu vlade Andreotti, 137 ACTA. HISTRIAE • t í • 2003 v 2 Satxli VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .. . 129-150 ki je opozoril, da premeščanje uradnikov ni imelo negativne posledice le za ita- lijanske pozicije v Coni A STO, ampak je povzročalo tudi težave z ZVU, s katero je bi! očitno v tem smislu sklenjen kak dogovor (ODA, 2). K vsemu temu je treba Še dodati, daje bila vloga in moč uradništva pri izvajanju zakonov, vsaj kar zadeva ezule, še toliko večja zaradi njihove nedorečenosti, ki je dopuščala veliko mero diskrecije. Tako je na primer za vpis na seznam stalnih pre- bivalcev cone kot dokazilo veljala tudi podpisana izjava župnika, višjega policijskega inšpektorja ali kake druge poverjene osebe, da je zadevna oseba imela že dalj časa stalno bivališče v Coni A (Volk, 2000). Italijanska stran paje lahko računala tudi na to, da je bila na njeni strani velika večina članov in načelnikov krajevnih upravnih organov, na primer predsedstva cone, ki jih je imenovala ZVU, kot tudi vodstva vseh občinskih in pokrajinskih posebnih ustanov-od Občinske skrbstvene ustanove (Ente comunale di assistenza) do Avtonomnega zavoda za ljudske hiše (istituto autonomo case popolari). Na ta način je ob dobrohotnem mižanju in občasni pomoči ZVU (avgusta 1948 je zavezniška uprava razglasila nujnost in javno koristnost gradnje ribogojnice pri izlivu Timave, s čimer je omogočila razlastitev prvih zemljišč na območju, na katerem je v naslednjih letih zraslo optantsko oziroma "ezulsko" Ribiško naselje) pro italijanskemu taboru uspelo v Trstu zadržati nekaj deset tisoč ezulov. Z njimi je precej okrepil svoje vrste, kar seje pokazalo na proitalijanskih pouličnih manifestacijah, predvsem pa na volitvah junija 1949. Od 197.245 volivcev, vpisanih v volilne imenike, jih je bilo 14.076 rojenih v Coni B STO in 33.538 v občinah Julijske krajine, ki so bile priklju- čene Jugoslaviji z mirovno pogodbo (Jeri, 1961, 220).4 Vsekakor so na volitvah, ki jim je proitalijanski tabor dal značaj plebiscita za ali proti Italiji, zmagate pro- italijanske stranke, v prvi vrsti Krščanska demokracija, ki je dobila tudi župana, Ro- vinjčana Giannia Bartolija (ki se je sicer v Trst priselil že pred vojno, in ga torej ne moremo imeti za ezula), ki je bil tudi vodilna osebnost stranke v Trstu do leta 1957. Vse proitalijanske stranke skupaj, z neofašisti vred, so dosegle okoli 65 odstotkov glasov (Jeri, 1961, 243).5 Zmaga proitalijanskih strank sicer ni bila pretirano navdušujoča, k njej pa so precej prispevali ezuli. Med volivci je bilo skoraj 48.000 oseb, ki so bile rojene v 4 Od preostalih je bil 95.001 volivec rojen v tržaški občini, 3.482 se jih je rodilo v drugih občinah Cone A, 42.220 v drugih občinah Italije, 8.923 pa v tujini. 5 Volitve, ki se jih j e udeležilo 168.108 (85%) od 197.245 volilnih upravičencev, so dale naslednje izide: KršCanska demokracija 65.627 glasov (39,04%), Komunistična stranka STO ("kom in form isti") 35.548 (2L14%), Italijanska republikanska stranka 9.081 (5,41%), Socialistična stranka Julijske krajine 10.747 (6,39%), italijanska liberalna stranka 3.094 (1,84%), Slovansko-italijanska ljudska fronta {"titovci") 3.957 (2,35%), Italijanski blok 8.252 (4.91%), Fronta za neodvisnost H.476 (6,83%), Slovenska demokratska zveza (slovenski atitikomunisti) 3.004 (1,79%), Italijansko republi- kansko gibanje 2.291 (1,36%), Tržaški blok (indipendentisii) 4,860 (2,89%), Italijansko socialno giba- nje (neofašisti) 10.17! ((¡,05%). 138 ACTA HfS J RIAK • II • 2003 • 2 Sani i VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... U!>-150 Coni B ali na Jugoslaviji priključenih ozemljih, kar seveda ne pomeni, da so bili vsi ezuli, saj je bil Trst od nekdaj cilj priseljevanja Istvanov. Vendar naj bi po nekaterih podatkih na teh volitvah svoj glas oddalo približno 30.000 ezulov (Kacin Wohinz, Pirjevec, 1998, 135), kar je bilo 15 odstotkov vseh upravičencev in 17 odstotkov vseh volivcev. Če bi teh ne bilo, bi proiialijanske stranke dobile manj kot 50 od- stotkov glasov. Po aprilu leta 1950 Čeprav je bilo leta 1950 v Coni A še 21.000 brezposelnih (in 86.000 zaposlenih), je po sovjetsko-jugoslovanskem razkolu za ZVU vprašanje ohranjanja socialnega miru postalo mnogo manj pereče. Kot posledica spremenjenega odnosa do Jugo- slavije seje spremenil tudi odnos zahodnih velesil do tržaškega vprašanja, saj je Co- na A izgubila strateški pomen. Korenita sprememba v odnosu ZVU do vprašanja prebežnikov in optantov pa se je zgodila v pozni spomladi leta 1950. Povezana je s spremembami na mednarodnem političnem prizorišču, tudi kar zadeva t. i. tržaško vprašanje, ki je bilo posledica izključitve Jugoslavije iz informbiroja. Razkol v mednarodnem komunističnem giba- nju je spremenil marsikaj v igri za dokončno rešitev tržaškega vprašanja. Jugoslavija ni bila več predstraža Sovjetske zveze in je bila deležna vse večje pozornosti in upoštevanja zahodnih velesil. Nova politika zahodnih sil do Jugoslavije se je izogibala ukrepom, ki bi slabili položaj Titove vlade. Tripartitna izjava, s katero so se ZDA, Velika Britanija in Francija mavca leta 1948 zavzele, da bi celotno STO pri- padlo Italiji, je bila zato implicitno presežena. Informbirojevski razkol je sprožit proces, ki je v razmeroma kratkem času privedel do tega, da je Trst izgubil vlogo zadnje postojanke Zahoda na meji s sovjetskim blokom. S tem je izginil tudi glavni razlog za anglo-amenško upravljanje Cone A, ki je za ZDA in Veliko Britanijo postalo nepotrebno breme in je terjalo poleg vsega za britanski proračun vse bolj nevzdržen strošek. Poleg tega je bila nerešenost vprašanja razmejitve med Italijo in Jugoslavijo moteč element pri vključevanju Jugoslavije, čeprav s posebnim položa- jem, v politični in vojaški sistem, ki je moral preprečiti Širitev sovjetskega vplivnega območja. V diplomatskih krogih ZDA in Velike Britanije seje uveljavljala ocena, da je bila v danem položaju razdelitev STO med Italijo in Jugoslavijo edina možna rešitev. Kljub taktičnim diverzijam je tudi Jugoslavija, zaradi odtegnitve sovjetske podpore (ki je bila sicer že pred razcepom relativna in podrejena splošnim sovjetskim zunanjepolitičnim interesom), sprejemala razkosanje STO kot zanjo najboljšo doseg- ljivo rešitev. Italija seje sicer vztrajno sklicevala na tripartitno izjavo in gojila iluzije, vendar seje v italijanski politični eliti uveljavljalo prepričanje, daje čas deloval proti italijanskim interesom, ker da grozi Coni A "pošlo vanjenje", in seje zato nagibala k temu, da bi jo čimprej dobila pod svoj nadzor (Kacin Wohinz, Pirjevec, 1998, 128; ACTA HTSTRJAE • l i • 2003 • 2 Samli VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA iN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV . . . . 129-150 Taviani, 1998). Vse to je povzročilo pospešeno vključevanje Cone B v jugoslovanski državni sklop in vse večji, vpiiv Italije v upravljanju Cone A. Vendar je bil novi odnos ZVU tudi posledica prelomnega pomena, ki ga je volit- vam v Coni B aprila 1950 namenila italijanska stran - po volitvah naj bi proitalijani lahko izbirah le med popolno podreditvijo jugoslovanskim načrtom in odhodom. Volitve so bile sicer odgovor jugoslovanske strani na okrepitev vezi med Cono A in Italijo ter na značaj plebiscita za ali proti Italiji, ki so ga proitalijanske stranke dale administrativnim volitvam v Coni A junija 1949. Jugoslovanske oblasti so očitno žele- le odgovoriti z novim plebiscitom, ki naj bi dokončno legitimiral in utrdi! jugoslo- vansko in ljudska oblast v Coni B. Italijanska stran je v tem videla kršenje načel tripartitne izjave, na njeno oceno položaja pa je vplivala predvsem ostrina represije nad proitalijani v Coni B tudi ob zgolj pasivni obliki nasprotovanja jugoslovanskim načrtom. Tako ravnanje so na italijanski strani tolmačili kot jasno sporočilo, da nove oblasti ne nameravajo prenašati nobenih ovir vključevanju Cone B v jugoslovanski državni sklop. ONO za Istro je iz tega izvajal ugotovitev, da so jugoslovanske oblasti ustvarile take razmere, da je proitalijanom ostala le izbira med popolno podreditvijo novi oblasti in zavestnim izpostavljanjem velikim osebnim tveganjem. Na udar jugo- slovanskih oblasti so prišli predvsem pripadniki slojev, ki so bili nosilci italijanske opcije (od šolnikov do malomeščanstva in duhovščine) in so jih nekaj tudi izgnali iz Cone B. Za ONO za Istro v takem položaju ni imelo več nobenega smisla zavirati odhajanje ljudi iz Cone B in je napovedoval, da bo končni rezultat množični odhod Italijanov. Take ocene so pomenile nov odnos ne le do problema odhajanja ljudi iz Cone B, ampak tudi do problema beguncev v Trstu (Colummi et. al., 1980,361-413). Na pritisk italijanske strani je junija 1950 ZVU sprejela dogovor, ki so ga sklenili na sestanku med zastopniki uprav za notranje zadeve in skrbstvo ZVU, italijanskega notranjega in zakladnega ministrstva, predsedstva cone ter Občinske skrbstvene usta- nove, s katerim je privolila v stalno naselitev optantov in prebežnikov v Coni A. Do tedaj je italijanska stran lahko uradno priskrbovala tem ljudem le "začasna" bivališča in je stalna naselitev optantov in prebežnikov potekala neuradno in brez pravega načrta. Z dogovorom pa je ZVU italijanski strani dovolila, da vsem ezulora z na- menskimi sredstvi italijanske vlade gradi v vseh občinah Cone A tudi dokončna sta- novanja na podlagi točno določenega načrta, ki ga je italijanska stran izdelala in začela uresničevati v zelo kratkem času (DAT, 2). Predsednik cone Palutan, ki je razporejal sredstva, ki jih je gradnji zasilnih in dokončnih stanovanj za ezule nakazala italijanska vlada, in je bil do leta 1952 glavna osebnost pri izvajanju naselitvenega načrta, seje takoj lotil dela: v Križu je dal na najetem zemljišču zgraditi 33 zasilnih stanovanj v barakah, v Trstu, med Skednjem in Pončano, 40 začasnih in dokončnih stanovanj ter 20 stanovanj v ribogojnici ob izlivu Tim&ve, ki so bila prvi zametek (ezulskega) Ribiškega naselja. Naseljevanje ezulov je zdaj potekalo po načrtu, ki je imel za cilj, kot je izpovedal Palutan, "namestitev istrskih ezulov v predmestnih predelih za 140 ACTA HLST1UAF. • 11 • 2003 • 2 Sandi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA iN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV ..., 120-150 obmmbo itahjansiva" (DAT, 3). Vendar je končni cilj naselitve zdaj presegal zgolj številčno in kakovostno okrepitev p ro italijanske ga tabora v Trstu oziroma "obrambo italijanstva" ter je bil namenjen preobratu političnih in nacionalnih razmerij v vsej Coni A. Hitrost in obseg uresničevanja tega "nacionalno melioracijskega" načrta sta bili v sorazmerju z rastočo vlogo Italije pri upravljanju Cone A. Kar zadeva ezule, se je marca 1950 prihajanje optantov skoraj popolnoma usta- vilo, medtem ko so kljub glasnim trditvam ONO za Istro, da se je zaradi jugo- slovanskega nasilja ob volitvah tudi iz Cone B STO začelo množično odhajanje (DAT, 3), iz Cone B do oktobra 1953 prihajali le redki posamezniki. Vsekakor je ob koncu leta 1950 v Coni A živelo okoli 25.000 ezulov (AIRSML, 3; AIRSML, 4; .Jelinčič, 1960, 71). Leta 1951 se jim je pridružila tudi večina 5.587 optantov, kolikor jih je prispelo v Cono A med letom. Nameščali so se pri sorodnikih ali pa v biva- liščih, ki jih je izrecno zanje pripravila italijanska vlada. Z letom 1951 se je tok optantov iz Jugoslaviji priključenih predelov Julijske krajine dejansko ustavil, saj jih je v naslednjem letu dospelo samo še 78 (AIRSML, 4). Glede na tako stanje prihodov je jasno, daje bil načrt naselitve iz. junij a 1950 namenjen predvsem namestitvi v Coni A že navzočih ezulov, in ne, kot je pisalo v dogovoru, pripravi vsega potrebnega za sprejemanje in nameščanje prihodnjih ezulov. Na zakonski ravni se je nov odnos ZVU do vprašanja kazal v ukazu iz novembra 1950 (ULZVU, 3), kije omogočjl pridobitev stalnega bivališča vsem osebam, ki so v Coni A živele že vsaj eno leto. Poleg tega je ZVU najprej septembra 1950 (ULZVU, 2) omogočila razlastitev zemljišč za gradnjo električnega daljnovoda do ribogojnice ob Timavi in nato junija 1951 (ULZVU, 4) še tistih, potrebnih za razširitev iste ribo- gojnice. Ustanova za pomoč beguncem v Coni A in londonski dogovor iz maja 1952 Leta 1952 je bil opazen nov pomemben korak naprej za Italijo, kar zadeva njeno vlogo pri upravi Cone A in seveda tudi glede možnosti uresničevanja načrtnega na- seljevanja ezulov. Za Italijo se je prvi pozitiven premik zgodil prav na področju naselitve ezulov. Marca 1952 je namreč zavezniška uprava dovolila delovanje v Coni A Ustanovi za pomoč beguncem iz Julijske krajine in Dalmacije (Opera per 1'assistenza ai profughi giuliani e dalmati). To je bila formalno zasebna, a dejansko poldržavna ustanova, ki je uživala podporo vseh pomembnejših italijanskih gospodarskih, političnih in cer- kvenih krogov. Italijanska država ji je od njenega nastanka leta 1947 prepuščala - tudi prek zakonskih določil - vse večjo vlogo pri skrbi za istrske in dalmatinske ezule ter ji namenjala vse večje denarne prispevke. Sčasoma je ustanova postala glavna ezulska skrbnica, kije delovala na stanovanjskem, zaposloval nem, mladinsko skrb- niškem in drugih področjih (skrb za ostarele, poklicno usposabljanje in izobraževa- 141 ACTA HISTRIA.F, • II • 2003 • 2 SamJi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE iSTRSKiH BEGUNCEV . . . . 129-150 nje ...). Po letu 1952 je ustanova veliko večino svojih sredstev in naporov nameniia posegom v Coni A (Volk, 1999, 61-92) in že istega ieta začela graditi prve hiše begunskega naselja v tržaškem rajonu Čarbola (L'Arena di Poia, 21. 5. I9526), v mestu ustanovila študentski dom za ezuiske študente ter financirala obnovo oziroma ustanovitev 13 ezulskih podjetij (DAT, 1; DAT. 3). Se pomembnejši pa je bil dogovor, ki so ga 9. maja 1952 v Londonu sklenile ZDA, Velika Britanija in Italija. Dogovorile so se, da bo Italija imela svojega političnega svetovalca pri ZVU (ki seje pridružil britanskemu in ameriškemu) ter predvsem pra- vico, da izbere funkcionarje (ki jih je formalno imenoval komandant cone, najvišja ob- last v Coni A), ki so vodili notranje in finančno-gospodarske zadeve Cone A. Med ura- di, ki so jih prevzeli italijanski funkcionarji, je bil tudi urad za socialno varstvo in skrb- ništvo, ki je bil pristojen tudi za begunsko problematiko. Delo resorjev, ki so jih vodili italijanski funkcionarji, je vodila Višja direkcija uprave (VDU, Direzione Superiore de!I'Amministrazione), ki ji je načeloval višji direktor uprave (Direttore Generale del- 1'Amministrazione). Na to mesto je italijanska vlada imenovala prefekta Gian Augusta Vitellija, medtem ko je bil za političnega svetovalca pri ZVU imenovan ustanovitelj ezulskega Julijskega odbora (Comitato Giuliano) iz Rima, nekdanji sodelavec tajne službe vojne mornarice in svetovalec ONO za Istro Diego de Castro (Novak, 1973, 369-378; Kacin Wohinz, Pirjevec, 1998, 137; Valdevit, 1986, 247-249), Višja direk- cija je imela pod svojim vodstvom dve direkciji: Direkcijo notranjih zadev (DNZ, Direzione degli Affari Interni) ter Direkcijo za finance in gospodarstvo (DFG, Direzi- one delle Finanze e dell'Economia). DNZ je načeloval Adolfo Memmo (direktor no- tranjih zadev, Direttore degli Affari Interni), Ernesto de Petris je vodi! Oddelek za delo (Dipartimento del Lavoro), Carlo Schiffrer Oddelek za socialno skrbništvo (Diparti- mento deH'Assistenza Sociale), Albino Boccali Urad javnega zdravstva (Ufficio della Sanitžl Pubblica), Giuseppe Fadda Urad za šolstvo (Ufficio Educazione), Mario Franzil Urad za popis in statistične raziskave (Ufficio Censimento e Rilevazioni), Claudio Catalano pa Gasilsko službo (Servizio Vigili del Fuoco). DFG je načeloval Lino Sar- tori (direktor za finance in gospodarstvo, Direttore delle Finanze e delFEconomia), po- samezne oddelke in urade pa so vodili Francesco Lelmi (Oddelek za trgovino, Diparti- mento de! Commercio), Mario Schiapparoii (Oddelek za proizvodnjo, Dipartimento della Produzione), Edoardo D'Avanzo (Oddelek za finance, Dipartimento di Finanza), Filippo Bette (Oddelek za prevoze, Dipartimento dei Trasporti), Vincenzo Caffarelli (Oddelek za javna dela in storitve, Dipartimento dei Lavori e Servizi Pubbiici), Gual- fredo Piccoli (Urad za kmetjistvo in ribištvo, Ufficio Agricoltura e Pešca) ter Alceste Silvi Antonini (Odsek za posojila, Sezione Prestiti). Z upravnim ukazom št. 60 z dne 9. decembra 1952 je komandant cone za namestnika načelnika Oddelka za socialno skrb- ništvo imenoval Micheieja Miati tj a (ULZVU, 5). Poleg poklicnih funkcionarjev je bilo 6 Lit priitm pietra a Trieste per im viilaggio cieltesule. 142 ACTA IIISTRIAE • U • 2003 • 2 i — [ Samll VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIM BEGUNCEV . . . . I 29- i SO i | med temi kar nekaj vidnih tržaških proitalijanskih politikov, od predstavnika KD ' Franzila (ki je nasledil Bartolija kot tržaški župan) do socialista Schiffrerja (znanega ' tržaškega zgodovinarja, ki je pa bil doma v politiki že od Časa medvojnega tržaškega i ONO) in republikanca Mianija, vodilnega člana tržaškega medvojnega ONO, ki ga je • ta imenoval za župana Trsta v dneh vstaje. Dejstvo, da so vodstvo Oddelka za socialno skbništvo, kije bil eden od najbolj vpletenih uradov v naseljevanje beguncev, zaupali | prav Čadu Schiifrerju in Micheleju Mianiju, ki sta bila med najpomembnejšimi pred- stavniki novega italijanskega vodilnega sloja, podčrtava velik pomen, ki ga je vpra- š anj e našel i t ve b eg u nc e v v Trstu i melo za pro i ta lij a n s k i tab or. Londonski dogovor iz maja 1952 ni bii ie formalna zadovoljitev italijanskih za- htev, ki ni dajala Italiji nobene realne oblasti v Coni A, ker so bili funkcionarji vse- kakor odgovorni in podrejeni komandantu cone, kot ocenjuje na primer Valdevit (Valdevit, 1986, 247-249),7 ampak je dogovor pomenil dejansko prerazporeditev oblasti v Coni A, s katero je Italija prevzela pomemben del uprave cone. Kljub formalni podrejenosti komandantu cone - ki jo je italijanska vlada želela obvarovati in sta zato Urad za obmejna območja in sam predsednik vlade De Gasperi vsem upravam poslala strogo zaupna navodila, kako naj vzdržujejo odnose z Višjo direkcijo uprave, da ne bi prišlo do preveč vidnega kršenja določil dogovora - je višji direktor deloval po navodilih italijanskega predsedstva vlade in posameznih italijan- skih centralnih uprav, katerim je redno poročal o svojem delu in se z njimi posve- toval (ODA, 4; ODA, 2).8 Z londonskim dogovorom je torej Italija dobila možnost, daje za naselitev ezulov (seveda ne samo za to) uporabila tudi del upravnega aparata ZVU. Še več, z njihovim naseljevanjem in z vprašanjem ezulske navzočnosti v Trstu na splošno so se po dogovoru ukvarjali izključno italijanski uradi in funkcionarji, j Kar zadeva ZVU, ne le da se tisti del upravnega aparata ZVU, ki je še ostal pod [ nadzorom Angio-Američanov, dejansko ni več vmešaval v zadevo ezulov, ampak so [• zavezniške oblasti z nekaj ukazi šle celo na roko italijanskim načrtom. Tako je ZVU I decembra 1952 podaljšala veljavnost ukaza o javni koristnosti in nujnosti razširitve ribogojnega podjetja ob Timavi (ULZVU, 6), marca 1953 vključila v občinsko ko- misijo, kije upravljala stanovanja, zgrajena z javnimi sredstvi, tudi dva predstavnika Ustanove za pomoč beguncem (sodelovala sta le na sejah, na katerih so odločali o 7 Podobno tezo zagovarja tudi Raoul Pupo, ki pi.se, da j e ZVU odklanjala vsakršno soupravljanje oblasti v Coni A do konca njenega obstoja (Pupo, 1999a, 168). 8 Kot je razvidno iz telegrama državnega podtajnika Andreottija z dne 16. novembra 1953 (DAT, 2), so sporočila Vitelliju pošiljali s posredništvom krajevnili predstavnikov vlade, da bi se tako vlada obva- rovala pred očitki, da vodi urade ZVU. Telegram je bil namreč naslovljen prefekiu v Gorici, vendar s pripisom, d a j e namenjen prefektu Vitelliju. Tako s e j e ustvaril videz normalnega dopisovanja med dvema krajevnima funkcionarjema italijanske vlade. Naj poudarim, da je tudi Paluiami vlada priznala naslov pretekla, čeprav v Trstu ni moglo biti prefekiure, ker je italijanska suverenost v Trstu z mi- rovno pogodbo prenehata. Vendar je bil tako Palutan legitimiran, da vzdržuje redne stike z nadre- jenimi v Italiji, čeprav ga je za predsednika cone postavila ZVU in je bii odgovoren njej. 143 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Simrti VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTUSKIH BEGUNCEV .... ¡29-150 oddaji stanovanj, ki jih je zgradila njuna ustanova) (ULZVU, 7) in končno marca 1954 tudi mimo določila o obveznosti vpisa med stalne prebivalce cone priznala prednostne olajšave za obnovo gospodarskih dejavnosti ezulskim lastnikom licenc za prodajo bla- ga državnega monopola (ULZVU, 8). Vendar je treba podčrtati, da zavezniki niso uvedli nobene večje spremembe v tistih zakonih, ki so bili temeljnega pomena za življenje optantov in prebežnikov v Coni A. Predvsem ni ZVU nikoli preklicala prepo- vedi novih vpisov na sezname stalnih prebivalcev. Kot ni ugodila zahtevi, da bi iz Trsta preselila "balkanske" begunce (v resnici so to bili begunci iz vzhodnoevropskih držav, ne le z Balkana) in njihova taborišča namenila istrskim ezulom. Da so o usodi ezulov v Trstu zdaj odločali izključno italijanska vlada, njeni funk- cionarji v Trstu ter ezulske organizacije, seje najbolje pokazalo, ko seje sprožil zadnji val množičnega odhajanja ljudi iz Istre (in prihajanja teh ljudi v Trst), ki se je začel takoj po objavi ameriško-britanske note 8. oktobra 1953, s katero sta velesili napove- dovali, da bosta Cono A prepustili v upravo Italiji, a je bila obenem tudi napoved razdelitve STO med Italijo in Jugoslavijo na podlagi obstoječega stanja. Ob tej pri- ložnosti se je tudi pokazala odločilna vloga Odbora narodne osvoboditve za Istro. Novi val je pripeljal v Trst na tisoče novih beguncev (do 23, novembra 1953 jih je dospelo že 1.812), za katere pa v mestu ni bilo pripravljenih bivališč, tako da so jih italijanski uradi in ustanove začeli nameščati po vseh mogočih zasilnih prostorih (od šol do te- lovadnic in hotelov). Zaradi možnih posledic glede javnega reda in miru so višji di- rektor uprave Vitelli, novi predsednik cone Miceli in drugi italijanski funkcionarji v Trstu zahtevali, da se vsaj del ezulov iz Cone A premesti v Italijo (s to zahtevo seje strinjal tudi vsaj del osrednjih vladnih uradov v Rimu, mogoče z izjemo Urada za ob- mejna področja). Odbor narodne osvoboditve za Istro je sicer na sestanku na najvišji ravni, ki so ga za poglobitev analize problema sklicali decembra 1953 v Rimu, tako rešitev, čeprav z zadržki, sprejel, vendar je že nekaj tednov za tem odpovedal sodelo- vanje pri premeščanju ezulov in dosegel celo ustavitev premestitev (DAT, 1; DAT, 2). Ezuli so torej ostali v Trstu, kjer so jih nameravali uporabiti za njihovo načrtno naselitev s ciljem "okrepiti italijanstvo" in izpeljati "nacionalno melioracijo" na ozemlju Cone A. Načrt, s katerim so soglašali vsi dejavniki proitalijanskega tabora v Trstu, je bil izdelan do podrobnosti (Ustanova za pomoč beguncem je imela izdelano celo zelo podrobno etnično karto ozemlja Cone A). Kot je pisala Ustanova za pomoč beguncem, je Urad za obmejna področja pri predsedstvu vlade "menil, da je treba izvedbo gradbenega programa za julijske in dalmatinske begunce v Trstu zaupati Ustanovi za pomoč beguncem iz Julijske krajine in Dalmacije. To z dvojnim namenom, da se zagotovi prodor italijanskih sil na slovanska območja in da se Ustanovi za pomoč beguncem, ki upravlja skupino pomembnih kulturnih ustanov na ozemeljskem pasu ob vzhodni meji, zagotovi nepremičninsko premoženje ..." Potem ko je Ustanova v mestu "no jezikovno mešanem ozemlju" že začela graditi ezulsko naselje pri Čarboli in potem ko je oddala v zakup dela za gradnjo naselij na Opčinah 144 A.CTA HISTRIAE "11 • 2003 - 2 Sandi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE N A S E U T V E ISTRSKIH BEGUNCEV . . . . 129-150 in v Križu ("prvi kraj je jezikovno mešan, dragi pa obljuden pretežno s Slovenci ..." so podčrtavaii), se je posvetila tistemu delu tržaškega ozemlja, ki je imel prednost pri "nacionalni melioraciji". To je bil "obalni pas, ki povezuje teritorij Trsta s Tržičem", in to zaradi tega, ker je bil "obljuden pretežno s slovanskimi elementi" in za katerega je Ustanova že "preučila ustrezno namestitev vzdolž omenjenega obalnega pasu naselij, ki so namenjena italijanskim beguncem". Posebno pozornost so namenili ozemlju občine De vin - Nabrežina, kar so tako razlagali: "Devin - Nabrežina ne spa- da v Občino Trst in župan tega kraja pripada jugoslovanski stranki, kije naklonjena Titu. Dovolj je spomniti na nedavno vprašanje dvojezičnih tabel, ki jih je občina Devin - Nabrežina postavila na avtocesti. Prav tu so nas Jugoslovani prehiteli, saj so od leta 1945 zgradili že ... (številke ni, op. S. V.) novih hiš, ki so jih v večini pri- merov namenili Slovencem, ki so prišli z jugoslovanskega ozemlja. Ustanova za pomoč beguncem je kupila teren v primerni poziciji od princa di Torre e Tasso, italijanskega predstavnika is Devina, in pripravlja načrte stanovanj, trgovinskih in obrtniških prostorov ter zavoda z,a ostarele s petdesetimi posteljami. Vse to je postavljeno v ohur celostnega gospodarskega načrta, ki naj zagotovi gospodarsko neodvisnost novega naselja. Predel doživlja velik turistični razvoj in to bo olajšalo naše delo. Ostali na karti začrtani krogi, če jih primerjamo z narodnostno karto, dokazujejo intenzivnost našega načrta zagotavljanja nepretrganosti italijanske večine v obalnem pasu od Tržiča do Trsta. " (ODA, 3) Nameni niso ostali le na papirju. Italijanska stran je imela v Trstu zadostno število ezulov, ki so bili v taki situaciji, da so bili prisiljeni sprejeti vse, kar so jim ponudili Tudi namestitev na Krasu v bližini slovenskih vasi, kar je bilo med begunci iz več razlogov zelo nepriljubljeno, kot je priznavala sama Ustanova za pomoč be- guncem, ko je pisala, daje bilo treba ezule šele privaditi "na idejo, da ne morejo vsi dobiti stanovanja v mestu" (ODA, 3). Pospešitev izvajanja naselitvenega načrta je bila verjetno tudi posledica za ita- lijansko stran ne preveč spodbudnih izidov volitev leta 1952, ko so vse proitalijanske stranke skupaj, kljub večjemu številu ezulskih volivcev (po volitvah leta 1949 so v volilne sezname vpisali 13.887 oseb, ki so se bile v Trst priselile od leta 1949 do konca leta 1950) nazadovale in padle na nekaj več kot 62 odstotkov glasov (Jeri, 1961, 240 in 250).9 Bila pa je verjetno tudi posledica prepričanja, da grozi Coni A 9 Leta 1952 so biii volilni izidi naslednji: KD 59.1.33 glasov (33,04%), KPSTO 30.978 (17,31%), Fron- ta za neodvisnost 22.415 (12,52%), Italijansko socialno gibanje 20.570 (11,49%), Socialistična stran- ka Julijske krajine 10.445 (5,83%), Italijanska republikanska stranka 8.407 (4,70%), Italijanska libe- ralna stranka 5.76S (3,22%), Italijan s ko-slovanska ljudska fronta (titovci) 4.924 (2,75%), Tržaški blok 4.492 (2,51%), Slovenska demokratska zveza 3,559 (1,99%), Nacionalna monarh ¡stična stranka 2.915 (1,63%), italijanska socialistična stranka 2.609 (1,46%), Monarh i stično kvalunkvistična fronta 1,560 (0,88%), Avto n oni i stično gibanje Julijske krajine 1.209 (0,67%). Volilnih upravičencev je bilo 200.486, volitev pa se jih je udeležile 189.527. 145 ACTA HISTKIAE • 11 • 2003 • 2 Saudi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV . . . . 129-150 poslovanjenje, ki se je, tudi zaradi negativnih izidov volitev, v teh letih udomačilo med italijansko politično elito, zaradi česarje večina italijanskih vladnih mož menila, da je treba Cono A čimprej privesti nazaj pod italijansko upravo, pa čeprav za ceno odpovedi Coni B (Kacin-Wohin z, Pirjevec, 1998, 128; Taviani, 1998). Ob ukinitvi ZVU je v Trstu tako živelo med 35.000 in 47.000 ezulov, torej od 11 do 16 odstotkov leta 1951 popisanih prebivalcev Cone (bilo jih je nekaj več kot 297.000, med temi uradno okoli 24.000 istrskih ezulov). Zanje je Ustanova za pomoč beguncem do oktobra 1954 v Trstu dogradila 208 stanovanj ter 16 gospodarskih pro- storov (OAPGD, 1964), mnogi ezuli pa so bili nameščeni po raznih zasilnih pro- storih, ki so jih dale na voljo javne in zasebne ustanove. Sklep Čeprav se je načrt nacionalne melioracije in okrepitve italijanstva v Coni A z naselitvijo istrskih optantov in prebežnikov lahko popolnoma razmahnil šele po vrnitvi Italije, se je njegovo uresničevanje začelo že v času ZVU. Zavezniki so naj- prej prenašali, nato pa zamižali pred tem, kar seje dogajalo, in s tem dovolili, da so pod vodstvom kabineta predsednika italijanske vlade, z denarjem italijanske države ter pod nadzorom in z navdihom Odbora narodne osvoboditve za Istro, predsednik cone, tržaška občina, Višja direkcija uprave in Ustanova za pomoč beguncem na- meščali v Trstu in okolici vse več ezulov. Ovire, ki jih je ZVU s svojimi zakoni postavljala življenju ezulov v Trstu, so imele le relativni učinek, ker je bilo iz- vrševanje zakonov prepuščeno proitalijanskim funkcionarjem in ker so zakoni vse- bovali celo vrsto vrzeli, ki so omogočale njihovo izigravanje. Ko seje po tnform- birojevskem sporu spremenil odnos zahodnih zaveznikov do Jugoslavije in potem ko je postalo jasno, da je edina realna možna rešitev glede problema STO njegova razdelitev med Italijo in Jugoslavijo, se je ZVU dejansko odpovedala obravnavanju problema ezulske navzočnosti v Trstu. Po londonskem dogovoru, kije del upravnega aparata ZVU prepustil iz Rima imenovanim funkcionarjem, je tudi vprašanje ezulov postalo izključna domena teh italijanskih funkcionarjev. Zdaj je Italija lahko uporabljala aparat ZVU za izvajanje svojega načrta za naselitev ezulov. Njihovo naseljevanje je potekalo na podlagi točno izdelanega načrta, kije imel za cilj spremembo nacionalnih ravnovesij. Prednost je pri tem, kar so italijanski funk- cionarji imenovali "nacionalna melioracija", imel obalni ozemeljski pas, ki je mesto Trst povezoval z Italijo. To območje, na katerem so bili še ob koncu vojne Slovenci v veliki večini, je jugoslovanska stran že nekajkrat med razpletanjem tržaškega vpra- šanja zahtevala zase kot slovenski izhod na morje. Trst (in vsa istrska obalna mesta, ki bi jih eventualno dodelili Italiji) bi ob uresničenju te zahteve ostal odrezan od ita- lijanskega državnega ozemlja kot italijanska enklava na jugoslovanskem ozemlju. Zaradi tega in zaradi objektivnega strateškega pomena tega obalnega pasu (po kate- 146 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 Saildr VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... ¡29-150 rem tečejo vse cestne in železniške povezave z Italijo) je italijanska stran prav tu načrt izvajala najbolj odločno in brezkompromisno. Kljub protestom vseh političnih komponent, v katerih seje prepoznaval slovenski živeij, je načrt napredoval, čeprav z omejitvami, ki mu jih je postavljala ZVU v ne- katerih posebno občutljivih trenutkih in pogledih. Po drugi strani pa je ZVU izvajanje načrta ne le prenašala, ampak tudi olajšala, italijanska stran seje poleg tega lahko zanašala na dejstvo, daje imela v svojih rokah tržaško občinsko upravo, na ozemlju katere je zrasla velika večina ezulskih naselij. Tržaška občina je v več pri- merih Ustanovi za pomoč beguncem za gradnjo ezulskih stanovanjskih blokov zra- ven slovenskih vasi Prosek, Križ in Opčine brezplačno ali po izredno nizki ceni odstopila t. i. jusarska zemljišča, ki so bila last slovenskih srenj. Postavljeni so bili temelji za to, da bi Slovenci postali na prizadetem ozemlju manjšina tudi tam, kjer so bili še takoj po koncu vojne ogromna večina, z vsemi po- sledicami, ki jih je to dejstvo imelo. Vendar so bile posledice naselitve ezulov bolj daljnosežne in niso zadevale le slovenske komponente prebivalstva Cone A. Poleg nacionalne melioracije so načrti italijanske strani predvidevali tudi okrepitev italijan- stva, torej proitalijanskega razpoloženja in aktivizma italijansko govorečega dela prebivalstva, ki ni kazal prevelikega navdušenja za vrnitev Italije. Ezuli, ki so bili že decembra 1947 jedro proitalijanskega tabora in demonstracij, so krepko prispevali k zmagi proitalijanskih strank na volitvah leta 1949 in 1952. Njihova navzočnost je vplivala na trg delovne sile in spreminjala sestavo in značaj tržaškega delavstva, v katerem je predvsem zaradi političnega izrabljanja ezulov s strani proitalijanskega tabora podžigala nacionalna trenja in nasprotja z njegovim "avtohtonim" delom. Vse to je bilo v glavnem izpeljano po letu 1954 in je - v nasprotju z določili Londonskega memoranduma in priloženega posebnega dogovora za zaščito narodih manjšin - popolnoma spremenilo demografsko, socialno, nacionalno in politično podobo Trsta in okolice. LA LEGISLAZIONE ALLEATA E LTNSEDIAMENTO DE I PROFUGIII IS TRI ANI NELLE ZONE ABITATE DA SLOVENI NELLA PROVINCIA DI TRIESTE Sandi VOLK Biblioteca nazionale slovena e degji studi, Sezione storia, iT-34138, Via Petrortio 4 e-mail: volk.saiidi@iibero.it RIASSUNTO Nonostante la legislazione, formalmente rnolto restri.tt.iva per gli esuli, ii Governo Militare Alleato (GMA) tollerd, e. per certi aspetti appoggid, Tinsediamento degli esuli neila Zona A della Venezia Giidia ed, in seguito, del territorio Libero d i Tri- 147 ACTA HISTKÍAE > 11 • 2003 • 2 Siindi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA ¡N VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... 129-150 ex te. Neí periodo fra il giugno ¡945, quando il GMA asstmse il potere nella Zona A e il setiembre 1947, quando entró in vigore U tratlato di pace che prevedeva la creazione del TLT e la possibilítá di opzíone per gil abitanü delle zone della Venezia Giulia aunes se all'Italia. o alia Jugoslavia, gli Alleali non dedicaron o alcun'at- tenzjone alia questione degli esuli - che formalmente non esistevctno ancora. Cid sino a quando non cominciarono ad arrivare nei ierritori che sctrebbero entrad a fare parte della Zona A i primi polesi, avanguardia d.eil'esodo organtzzato da Pola, e sino a quando il governo italiano non tentó di fare .íi che la maggior parte di loro fosse sistémala proprio nella Zona A, A. quel tempo per gli alleati era di primaria importanza rafforzare Vautorita del GMA nella. Zona A, un'autori.tá che la compo- nente fllojugosiava metteva in forse con successo, Gli Alleati bocciarono cosi la. richiesta italiana, perché l'arrivo di alcune migliaia. di esuli. avrebbe esasperato la giá difficile situazione sociaie, cosa che sarebbe stata. sfruttata. dai filo-jugoslavi. Per questi motivi il GMA emano delle disposizioni. che, di fatto, impedivano agli esuli una vita nórmale nella. Zona A. L'efficacia di queste norme, fu. pero annacquata dal. fatto che ad applicarle furono i funzionari italiani che il governo di Roma aveva proweduto a fare restare nell'apparato amministrativo degli. alleati. L'inefficacia di queste norme fu dettata anche dalla loro ambiguita e ciedle manchevolezze legali, sfruttate dai funzionari italiani e dagli esuli per poterle aggirare. Nei primi artni del TLT, il GMA non cambió la propria posizione ambigua nei confronti della presenza degli. esuli; formalmente ne impediva la permanenza >na, in realtá, non intraprese nidia contro le organizzazioni e le istituzioni fdo-italiane che se ne prendevano cura e che cercavano difame restare a Trieste il maggior numero possibile. Maggiori cambiamenti ci furono nei giugno 1950, anche in se güito ai mutati scenari politici internazionaii seguid alio scontro del Cominform, quando il GMA accettó per la prima volta Tinsediamento pia.niftcat.o degli esuli a Trieste ed il prefetto Pululan fece costruire per loro i primi alloggi. con mezzi provenienti dal i'Italia. Nei maggio 1952 a Londru fu deciso che gli USA e la Gran Bretagna lasciassero all"Italia il contrallo della maggior parte dell'apparato amministrativo del GMA, cosi i fdoitaliani poterono contare, per l'insediamento degli esuli, anche sulla loro "pane" del sistema amministrativo del TLT. II GMA in pratica, nonostante non avesse revocato alcuna legge ostile agli. esuli, rinunció a qitalsiasi ingerehza ed. anzi, in alcuni casi, favori i piani italiani Questi aveva.no il fine evidente di cambiare la struttura nazionale nella zona A, cosa che fu raggiunta, in seguito, dopo il suo ritorno all'Italia, anche se le basi della "bonifica nazionale" nella z.ona di Trieste erano stat.e giá gettate al tempo del GMA. Parole chiave: Governo Militare Alicato, Trieste, tegislazione, esuli, popolamento, bonifica nazionale 148 ACTA HISTRUE • 11 • 2063 • 2 S.-mdi VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA IN VPRAŠANJE NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV .... 129-1 JO VIRI IN LITERATURA AIRSML, 1 - AIRSML - Arhiv Isti tu to Regionale per !a Storia del Mo vi men to di Liberazione nei Friuli - Venezia Giulia d i Trieste, ZVU - fond Zavezniška vo- jaška uprava (Governo Militare Alleato), 201 a AIRSML, 2 - AIRSML, ZVU, 20ib AIRSML, 3 - AIRSML, ZVU, 201d AIRSML, 4 - AIRSML, ZVU, 202a DAT, 1 ~ DAT - Državni arhiv v Trstu (Arcbivio di Stat o di Trieste), G V K. - fond Generalni vladni komisariat (Commissariato Generale di Governo), 65 DAT, 2 - D A T , GVK, 134 DAT,3-DAT, GVK, 135 DAT, 4 - DAT, PT - fond Prefekture v Trstu , SZ - Splošne zadeve (Prefettura di Trieste - Affari Generali), 12 DAT, 5 - DAT, PT, SZ, 198/12 ODA, 1 - ODA - Osrednji državni arhiv v Rimu (Archivio Centrale deflo Stato), PMSK - fond Predsedstvo ministrskega sveta - Kabinet (Presidenza del Con- siglio dei Ministri - Gabinetto), 1.6.1/25049/40 ODA, 2 - ODA, PMSK, 2.3/59993 ODA, 3 - ODA, PMSK, 3.2.8/6 ODA, 4 - ODA, PMSK, 19.17/13659/28.43 ULZVU, 1 - ULZVU - Uradni list Zavezniške vojaške uprave, št. 38, L oktobra 1948, Ukaz št. 345,24. septembra 1948 ULZVU, 2 - ULZVU, št. 25, 11. septembra 1950, Ukaz št. 168, 8. septembra 1950 ULZVU, 3 - ULZVU, št. 33, 1. decembra 1950, Ukaz št. 219, 29. novembra 1950 ULZVU, 4 - ULZVU, št. 17, 21. junija 1951, Ukaz št. 106, 14. junija 1951 ULZVU, 5 - ULZVU, št. 35, 21. decembra 1952 ULZVU, 6 - ULZVU, št. 36, 31. decembra 1952, Ukaz št. 198, 27. decembra 1952 ULZVU, 7 - ULZVU, št. 14,21. maja 1953, Ukaz št. 76, 14. maja 1953 ULZVU, 8 - ULZVU, št. 21,21. marca 1954, Ukaz št. 21, 16. marca 1954 L'Arena di Pola. Gorica. Coceani, B. (2002): Mussolini, Hitler, Tito al le porte orientali dTtalia. Trieste, Istituto Giuliano di storia, cultura e documentazione. Colummi, C. e t ai. (1980): Storia di un esodo - Istria 1945-1956. Trieste, Istituto regionale per la storia dei movimento di liberazione nel Friuli - Venezia Giulia. de Castro, D. (1999): Memorie di un novantenne. Trieste e 1'Istria. Trst, MGS Press. De Simone, P. (cd.) (1959): La ripresa italiana dopo i! maggio 1945. Atti e memorie det CLN di Pola. Gorizia, U Arena di Pola. Ginsborg, P. (1989): Storia dltaha dal dopoguerra a oggi. Societa e politica 1943- 1988. Torino, EinaudL 149 AC TA HISTRIAE • II * 2093 • 2 Sandí VOLK: ZAVEZNIŠKA ZAKONODAJA JIM VPRAŠANJE. NASELITVE ISTRSKIH BEGUNCEV . . ¡29-1.50 Jelinčič, Z, (1960): Elementi kolonizacije in demografskega gibanja na Tržaškem ozemlju od maja 1945 do 31. decembra 1960. leta. Tipkopis. Jen , J . (1961): Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni. Ljubljana, Cankarjeva založba. Kacin Wohinz, M., Pirjevec J . (1998): Stori a degli slo veni in Italia: 1866-1998. Padova, Marsilio. Novak, B. (1973): Trieste 1941-1954. La íotta política, étnica e ideológica. Milano. OAPGD (1964): Realizzazioni edilizie da! 1947 al 1964. Tipkopis, 31. 12. 1964. Pavone, C. (1994): Una guerra civile. Saggio storico sulla moralitá nella Resistenza. Torino, Bollati Boringhíeri. Pupo, R. (1995): Litaba e la presa del potere jugoslava nella Venezia Giulia. V: Valdevit, G. (ed.): La cnsi di Trieste. Maggio - gíugno 1945. Una revísíone storiografica. Trieste, Istituto Regionale per la Storia del Movimento di Liberazione nel Friuli - Venezia Giulia, Pupo, R. (1999): Guerra e dopoguerra al Confine oriéntale d'Italia (1938-1956). Udine, Del Bianco. Sluga, G. (2001): The Problem of Trieste and íhe Italo-Yugoslav Border. Difieren ce, Identity and Sovereignity in Twentieth-Century Europe. Albany, State University of New York. Spazzali, R. (2000): Epurazione di frontiera, 1945-1948- Le ambigue sanzioni Contro il fascismo nella Venezia Giulia. Gorizia, Librería Editrice Goriziana. Taviani, P. E. (1998): I giorni di Trieste. Diario 1953-í 954. Bologna, II Muiino. Troha, N. (1999): Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana, Modrijan. Valdevit, G. (1986): La questione di Trieste 1941-1954. Política internazionale e contesto lócale. Milano. Volk, S. (1999): Ezulski skrbniki. Vloga in pomen begunskih organizacij ter urejanje vprašanja istrskih beguncev v Italiji v luči begunskega časopisja 1945-1963. Ko- per, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstven o-razi s ko val no sre- dišče Republike Slovenije, Koper. Voik, S. (2000): Zakonodaja Zavezniške vojaške uprave o istrskih beguncih (1.945- 1947-1954). Prispevki za novejšo zgodovino Zbornik Milice Kacin-Wohinz, XL, 1,269-283. 150