SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XX, 10-11 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA Oktober - November 1973 balada o pesniku Hote! bi reči besedo, besedo v spomin pesnika - v dalji se oglaša harmonika, 29oraj je sonce krvavo, sPodaj jeklo in ogenj 'n naši fantje: zidovi se krhajo, cgenj použiva vino in meso. Hotel bi reči besedo za vino in ljubezen - France je bi! pastir ‘n lega! je v trave in med kamne, ^ ko se je približal njegov čas, le vstal, bled tat Ljubljana, •'■ekoliko sklonjen, 0 pošten in zanesljiv borec Za besedo in ljubezen, 'P to ne zapišem kot poetično frazo, Pitipak kot prepričanje, potrjeno z dejstvi 'n ko premišljam vse to v globini noči, PH soju mesečine 'P ob kozarcu vina, 9a vidim: ta vrancu dirja kakor nor 'n pleše spet z nevesto s hriba, * Pjo na rokah odhaja v Poč poezije, plej, mesec čudi se in beži z oblaki 'p sence se rišejo po cestah, ta^ler na obzorju prva zarja *u,rQ ne oznani. takrat pa je bil že tudi sprejet -tasnik nabreklih sadov, Cekinasto rumenega meseca, Jtarjetic in žalosti ‘p pravijo, da je kričal, a jaz ne verjamem -9orel je. tadar gorim, sem, ■P kadar ne gorim, nisem, tarjamem: ^rašni ogenj združitve se je približal r Gospod je v ognju I11 Hlapci so v njem, 'n Ho to gledam, taosim, da bi bil v meni ogenj, 1 bo kot ljubezen, tista prva, 1 jo doživimo v pretresu yse biti. 24. MARIJAN TRŠAR: FRANCE BALANTIČ (ranče halantic, zadnje sonce dočakal zadnji sem naliv svetlobe, poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov, razmršeni lasje odmrlih šopov leže v skednju luči brez vse tesnobe. mlakuže senc so vedno ožje, ožje, vse tiše žalost v svetlem srcu plivka, kaj bi z bridkostjo ob slovesu bilka, zdaj pridi, Smrt, odvrgel sem orožje! novembra 1943 je v grahovem zgorel pesnik FRANCETU France, me čuješ? Onstran plajhajočih morij? Ne vemo še za zor, le stiažni ognji tle; otroci spijo; starčki v tujo noč kašljajo. In tu in tam le veter šepeta v vrzel. France, me čuješ? Rad bi Ti za spev čestital, za smrtni spev z utripi strtega srca, v sozvck ljubezn', v ritem proste domovine, v rdeč naslov v nesmrtni knjižnici Boga. France, me čuješ Tridesetič listje pada nekje doma. Fc balzamu spomin diši -Najlepša hvala! Poj, kjer si, na strune božje! Morda morje se spet poslušno razdeli. france papež vladimir kos france balantič v svojem času spominska beseda na konmemoraciji slovenske kulturne akcije ob tridesetletnici poetove ognjene smrti, 24. novembra 1973 v slovenski hiši v buenos airesu RANCE BALANTIČ je bil izredna, neugnana ustvarjalci ska osebnost, pesnik, ki je bruhal iz sebe poetične podobe, in zdi se, da je njegova pojava enkratna, genialna, edinstvena, spontana, če izvzamemo Kosovela, brez bližje primere v slovenski slovstveni preteklosti. Vendar je že v uvodu v Balantičeve poezije opisal dr. Tine Debeljak Balantičev pesniški svet takole: „Tedaj se je nami’eč s strastjo pesnika in literarnega, kritika vrgel v študij najvažnejših modemih slovanskih pesnikov. . . ter si izpisoval poljske, češke, lužiškosrbske in slovaške pesnike. . . “ Pri tej priložnosti, ko se po tridesetih letih spominjamo Balantičeve tragične smrti, bi hotel pogledati v kratkem obrisu tega pesnika — bolj ali manj osamljeno lirično osebnost — ne samo v luči tistega slovenskega ekspresionizma, ki je bil po eni strani glasnik strasti, izživljanja, ogroženosti in tesnobe, po drugi, katoliški, pa resonanca nove duhovne poglobitve, ampak tudi v luči slovenske Modeme, se pravi v luči njenih umetnostnih odtenkov in podaljškov v času med obema vojnamai. Postavil bi ga bolj h Ketteju - in to ne samo v formi, - bolj h Kosovelu pa tudi k Cankarju. Hočem pa preiti mnenje, ki ga je Anton Slodnjak zapisal o Balantiču v knjigi Slovensko slovstvo, iz leta 1968: „Od domačih pesnikov je nanj najbolj deloval Gradnik...“ Lahko rečemo, da so bili v glavnem vsi slovstveni ustvarjalci v letih med prvo in drugo svetovno vojno prevzeti od blesteče poetične izraznosti in človeško občutene vsebine Modeme. Tudi tisti, na katere je delovala notranja vznemirjenost in poglobljenost duha ekspresionizma. Vemo, da Balantič kot pesnik ni izraz apokaliptičnega vojnega in revolucijskega časa po letu 1941, ampak odmev in pomlajeni izraz starejših estetskih, človeških in družbenih snovi. Tudi njegova edina in najbolj konkretna poetična izpoved časa,, v katerem je živel ob ustvarjanju svojega dela — Gonarški soneti — je po harmoničnih pesniških prispodobah in po duhu izraz starejše poetike. Balantiča kot človeka je podrla revolucija. A Balantič kot pesnik izhaja iz literarnozgodovinske dobe po Moderni, poje iz časa, v katerem je mladina doživljala težo prehoda iz starega v novo — to je bil čas osebnih angustij, zunanjega in notranjega vretja in kristaliziranja, čas ekonomskih, družbenih in duhovnih kriz; obenem pa je bilo v tistem času še toliko lepega in idiličnega, — in to je Balantič podal v nedosežnem pesniškem čaru — da nas njegovo pričevanje užalosti, vznemiri in obenem notranje poteši. Vzamem samo kitico, ki se nanaša na, tisto idilično predvojno stvarnost: „Kako doma je dobro in lepo, / vsi dnevi nosijo klobuk po strani, / dekletu sladki zlezli so v glavo, / da sanja le o svatbi razigrani." BILO JE leta 1944, sredi najhujšega vojnega in revolucijskega divjanja — zvedel sem za pesnika Franceta, Balantiča, študenta, interniranca v Gonarsu in vojaka, ki je zgorel v tragičnem, naprej doživljanem ognju tiste novembrske noči v Grahovem pri Cerknici. V Ljubljani je izšla temnosiva, molitveniku podobna knjižica V ognju groze plapolam in pesmi, ki smo jih takrat prvikrat brali, so nam pomenile s svojo zemeljsko idiliko in človeško občutenostjo odkritje nečesa izrednega, božanskega, v dneh strahu in največje skrčenosti duha. Balantičeve pesmi so svojska esenca časa med obema vojnama; poleg svoje idilike so izraz težkih gmotnih razmer, v katerih so živeli in ustvarjali rodovi med prvo in drugo tragedijo našega, časa. Politična, gospodarska in kulturna nasprotja in neskladnosti v Jugoslaviji v tistem času so delovala posebno težko na mladino, ki je izgubljala zavest trdnosti in vero v smiselnost človekovega in narodovega življenja. Malomeščanstvo je bilo nedoraslo višjim kulturnim potrebam in zahtevam mladih. V dobi tridesetih let se je to stanje zaostrilo ob veliki gospodarski krizi in novi politični prevratnosti. V tistem času je bilai literarna in umetnostna formacija mladih ustvarjalcev vezana še tesno z duhovnimi pridobitvami Moderne in vezanost se je raztegnila prav v leta, revolucije. Kakorkoli so bili odvisni od Moderne tisti, ki so si v realizmu utirali pot družbenega protesta, kakor tudi oni, ki so jemali slovstvo kot čisto, obče- človeško izrazilo. Pri Balantiču je mogoče videti mnoge prvine, ki segajo nazaj do Moderne in s katerimi se je pesnik prebijal skozi tisti zadnji, sinji čas pred zimo: poudarjanje duhovnosti in večnosti, visoka cena in vrednotenje čustev, in strasti, povzem intuicije in religioznosti, hrepenenje, ljubezen, spuščanje v prepade in višine človeške duše. Zdaj vidimo: to so prvine, ki so bile v bučanju novega časa stare vsaj dvajset let, pomaknjene v preteklost in takorekoč abstraktne. Skoraj vsaka Balantičeva pesem vsebuje podobe in snovi o duši, ljubezni, strasti, in še bolj je skoraj vsaka religiozno nadahnjena. Najlepši verzi, v katerih govori pesnik o duši, niso tisti iz Poti brez konca, ki po mnogih trditvah niti niso izvirni, ampak tisti, v katerih govori pesnik o duši po kettejevsko in cankarjansko kot o čutno dojemljivi spiritualni realnosti, o substanci, ki je sorodna srcu, ljubezni, strasti. V sonetu Minil je čas pravi, dai je metal blato v „srca izvir"; v Gonarških sonetih je duša „hrepenenje v visočine". Mojstrsko in obenem mladostno sveže je povedano v VIL sonetu Prvega venca: „Naj pestujem kot deklice glavo / Tvoj mir. ..“, to je, božji mir in mir duše. V moto razdelka Imel sem deklico je zapisal: „Spavaj duša, sanjaj mi srce, / zibljem te ko glavico neveste. . .“ In takoj nato v pesmi Marjetica poje o duši, kot o belem sijaju, ki bo z njim vse noči in dneve. Druga značilna prvina Balantičevih pesmi, ki je prisotna v delih naših modernistov, je tista subtilna mladostnost, svežina, vseprevevajoča apoliničnost in muzikaličnost, hrepenenje in ljubezen. Ljubezen je sploh Balantičeva osnovna; in najmočnejša tema. Iz nekakega modernistično romantičnega razpoloženja je nastala njegova prvai — bela — ljubezenska poezija, ki je v nasprotju z erotično — rdečo — iz poznejšega ekspresionističnega razpoloženja. Tu so pesmi o deklici -marjetici, tista lepa Pridi deklica in drage. Tudi oba, soneta Za teboj še nista ekspresionistično nabrekla. Ljubezensko občuten je sonet Večer je rdeč, ki pa ga začenja pesnik že z močnimi barvami: „Večer je rdeč in ustnice so rdeče, / oj deklica, in trte krvave..." V Sonetih o izseljencih - Veliki greh - poje Balantič zaneseno moderno: „Mladj smo, v nas se hrepenenje drami..." Mladostnost Balantičeve poezije je sploh tisto, kar nas prvi hip pritegne in očara, v tem je enak Murnu, po svetlobi, ki prežarja vsak njegov verz, pa prekaša dostikrat Ketteja in skoraj vedno Kosovela. V Jesenskem spevu pravi: „Moj spev je lahak, kakor javorova semena, / čeZ polja resna, peščena / ga nosi oblak. . Prvinska lahkotnost, mladostnost in optimizem so ena stran njegove pesniške narave. Po drugi strani pa je pri njem, kot v stvaritvah modernistov, nenehno prisoten neki več ali manj , poudarjen eksistenčni nemir. Na splošno je bil rod Mo-derne — z izjemo Župančiča — brez tistega življenjskega optimizma, ki je lasten starejšim realistom in naturalh stom. Slutnja smrti in neborbenost ob njeni prisotnosti je značilna za pesem, ki je daleč od nove, socialne, revolucijske in okupacijske poezije. Balantič je v mnogem cankarjansko razbolel in njegova poetična razbolelost je zvezana s telesno razbolelostjo " lotevala se ga je tuberkuloza — tudi v tem vrstnik Model' ne; študij in napor v Ljubljani sta ga živčno spodjedala* grozeči čas mu je narezal nove rane. Moto razdelka Daj me k ustom ima značilen verz: „Srce nemir je razdejal* Javlja se obup, nevera in obtožba, ki je namerjena v absolutno. Pesem postane težka in žalostna. „Moj spev je veS tih..." poje nato v Jesenskem spevu; lep in pomemboi1 je prvi stih v pesmi Sin: „Kakšna je žalost se razbohotil3 v meni, / na vse so plati razletele se sanje..." Kada1 mislim na Balantiča, se skoraj vedno spomnim tudi Kosovela — morda zaradi njune mladostne poetične vitalnosti, morda zaradi globine njunih besed, podob in doživetj3 groze. Lahko rečemo, da sta Balantič in Kosovel m® najvidnejšimi poeti, ki nam jih je dala in vzela modern | doba med obema vojnama. Misel o minljivosti, ki je Balantičeva vodilna misel v za^ nji dobi njegovega dve ali tri leta trajajočega ustvarjanja, ni rezultat prvih vojnih in revolucijskih časov, ampak izrazita refleksija dobe, ki smo jo živeli sredi tridesetih in štiridesetih let. Regresivna je tudi Balantičeva de-kadenčna poezija in njegov senzualistični zanos. Še na eno prvino Moderne se ozrem v tem pregledu neka-: terih skupnosti Balantiča z mladimi ustvarjalci prve če-! trtine stoletja. Balantič ima mladostno hrepenenjsko razmerje do lepote; po njej išče poti k Bogu. Lepota mu je tisto absolutno, božansko, apolinično, ki ga piše z veliko začetnico. V sonetu Lepoti pravi: ,,Kako me mučiš, o Lepota strašna!" V Drugem vencu (VI. sonet) je zapisal: ,,. . . do blaznosti, Lepota, te bom pil, / v prešernem plesu z mano se zavrti, / ob tvojih nogah čelo bom razbil! / Ti vredna si, da moja kri ti streže..." OB BALANTIČEVEM neizčrpnem vretju čistih pesniških podob še vedno strmimo — trideset let po tisti tragični smrti so njegove pesmi sveže, občuteno sporočilo mladostne duše, polne božanskega ognja. To je mistika čutne duhovnosti: „Kot cvet razgrnil predte sem molčanje, / moj strah pred Tvojim plaščem je minil..." Balantičeva poezija je hvalnica zemlji, Lepoti in Njemu, ki je gospodar duše in živali, a tu sem ga skušal razumeti kot poslednji, v nebo kipeči poganjek na drevesu Moderne in na drevesu slovenskega ekspresionizma. FRANCE PAPEŽ OB BALANTIČEVEM KRESU besede na spominskem večeru ob 30-letmci pesnikove smrti v slovenski šoli Franceta Balantiča v San Justu pri Buenos Airesu, 17. novembra 1973 GLEDANO s človeškimi očmi in tehtano z razumom zemljana, srečujemo toliko nerazumljivih, skoraj nemogočih stvari v življenju. Vendar v božjih računih najde vse svojo logičnost in svoj smisel. Ali si je preprosta kmečka žena mogla, četudi v duhu in sama pri sebi, kdaj predstavljati, da bi njen sin bil pesnik, velik pesnik, katerega pesem bi bila postavljena v vrhove pesniške umetnosti ? Pa vendar je Bog v svojih računih Balantičevi materi dal dočakati to veliko uro, ko je njen sin, kri njene krvi, bil ožarjen s slavo velikega pesnika. Le malokateri materi je odločeno, da bi mogla o svojem otroku, ki je bil odbran kot plemenito seme in prištet med izbrane, sanjati, da, se jim narod klanja in jim z lovorje-vimi venci krasi glavo. Bog, najvišji umetnik, je sivolasi Balantičevi materi, danes osemdesetletnici, dovolil dočakati, da je mogla iz svojega ‘ doma v Kamniku spregovoriti o svojem sinu Francetu, se pokloniti njegovemu pesniškemu duhu in ga takorekoč nam Slovencem v širokem svetu pokloniti kot svoj najdragocenejši dar v varstvo in ohranitev. Ali se je tista večtisočglava množica brezdomcev, ki se je ponižana valila pred 28 leti čez Ljubelj v tujino, zavedala, da je nosila s seboj velik pesniški zaklad Franceta Balantiča, da ga reši pred duhovno smrtjo v lastni domovini, ki je padla v temine nesvobode? Pa vendar: nesli smo ga s seboj kakor skrben pastir svojo piščalko, svoje bogastvo, da smo ga pod svobodnim soncem znova natisnili v knjigi in poslali v življenje. Če nocoj ob 30-letniei Balantičeve smrt skušamo presoditi te primere, jih gledamo že v drugačni luči, v jasnejši podobi. Bog nam ga je Slovencem poklonil, da je naš glasnik in baš kažipot, naša zvezda na oboku neba med tujimi zvezdami. , BALANTIČ je bil pesnik izredne, skoraj čudne poti. Nastopil je že v samem začetku kot klen pesnik. V dveh, niti he v polnih treh letih je dozorel v zrelega poeta. Prav tako je bil mlad, komaj dvaindvajsetleten pahnjen v ognjeni kres, v katerem je končal 24. novembra 1943. Njegov konec v ognju. Drugače ne bi bilo mogoče. Od svojih pesniških početkov je bil videc lastne poti in prerok , Svojega konca v ognju. Nemogoče je izraziti z vsakdanjo besedo to, kar polni Balantičeve verze. Lepoto je treba občutiti, ji na stežaj odpreti vrata srca in jo sprejeti s pobožno spoštljivostjo. Samo velikemu pesniku je dano položiti v besede žar, ki objame, prepoji in ogreje. Tak pesnik je bil Balantič. ^ od Boga preštetih dnevih je izpolnil tudi svojo pesniško Poslanstvo: storil je vse, kar mu je bilo ukazano storiti, "ahvalil se je Stvarniku za lepe dneve in vdano čakal na I °žjo poslanko, da ga popelje k Njemu, tja onstran dimov 'o ognja. y pepel je razpadla vojaška postojanka, v kateri se je orii Balantič kot slovenski vojak. V pepel se je sesulo Jegovo telo z drugimi vred, in tako se je izpolnila njegova spoved o lastnem koncu: Saj ne bo, sestrice, da bi v ruti nesla jih na Žale, ne bo materinih ustnic, da spoznale bi kot sol domače me solnice. Vedeli smo, da mu doma ne bodo ovenčali glave s pesniško krono, kajti preveč je pel o veliki in očiščujoči ljubezni, dobroti, odpuščanju, o Bogu in večni lepoti. Zato smo vzeli culo z njegovimi verzi v tuji svet, da zaživijo in se ohranijo za prihodnje dni. BALANTIČ je naš pesnik. Naš pesnik, ker ga nismo ubijali; nasprotno: dali smo mu zasluženo oceno, v domovini zdaj ponižanemu in v molk obsojenemu ponudili streho in ga gostoljubno sprejeli. Slovenci na tujem smo rešili dragocenost njegove duhovne plodnosti in jo prenašamo na mlajši rod, da jo ohrani v zakladnicah med izbranimi, ter jo nekoč vme Sloveniji, ker je njena last. Takrat, ko bo Slovenija spet mati vsem Slovencem! Kako neki opravičujejo v Sloveniji po tridesetih letih njegove smrti molk, ko še vedno ni vreden, da bi znova, izdali njegove pesmi, čeprav mu je Bog določil peti in svetu oznanjati neminljivost božje lepote. Njegovi prsti, usta, oči — vse je pepel in prst. Ali se tamkajšnji kulturniki še vedno bojijo, da bi njegova duhovna navzočnost boleče trkala na vest tistih, ki so ga vrgli v temine, in vzplamtela v zmagoslavje pri ljubiteljih svobode in lepote? Hudo je živeti v strahu pred telesnimi bolečinami, v blaznost pa žene strah pred duhom, ki ti sledi in mu ne ubežiš. V Balantiču gledamo enega tolikih simbolov čistega slovenstva,: njegova pesem poje o slovenski zemlji, o ljubezni do nje, o domačijah, žariščih naših družin. V njem najdemo simbol vojaka za svobodo: z orožjem se je bil zanjo, veroval je vanjo kot človek in kot poet, čigar beseda ne umrje. V njej je tudi naše upanje, kajti Lepota je večna. Slovenija v svetu, kateri s ponosom in z vsem srcem pripadamo, je celoten, živ organizem, ki gori in plamti na vseh kontinentih. To smo vsi, ki živo čutimo, da naše korenine segajo prav v osrčje Slovenije na oni strani morja, Slovenije, ki hoče samostojno in v svobodi živeti. V to veliko Slovenijo v svetu spada tudi ves naš mladi rod, ki sicer raste iz svobodnih zemelj, a se v njegovih žilah pretaka slovenska kri in mu žari v srcu slovenska, zavest. Tu so tudi naši duhovni stebri s pesnikom Balantičem, ki so kakor kvas, ki nas žene, da rastemo, ustvarjamo, se dvigamo k Luči, v svet Duha, ki je danes kažipot nam in naj bi bil tudi rodovom bodočih vekov. Duh preživi čase in ljudi in oblikuje obraz zgodovini. Pri mizi izbranih je med sodrugi odkazano mesto tudi BALANTIČU. Slovenija v svetu se bogati in teši z lepoto njegove besede. Vi mladi, ki ste že šli skozi učilnice Balantičeve šole, pa vi najmlajši, ki si v njih še napajate srca ob slovenski besedi in pesmi, ste tudi delček slovenske skupnosti v svetu. Njej boste dodali tudi svoj delež, ko boste dorasli. Z veseljem se spominjajte teh preprostih učilnic, v katerih je odmevala materina, beseda. Še bolj pa bodite ponosni nanj, ki je ves čas v duhu spremljal vaše delo, vašo rast, vaš napredek. Bodite prepričani, da je velik duh, da je velik pesnik, in nikoli ne pozabite, da mu je bilo ime: FRANCE BALANTIČ. JOŽE KRIVEC iz tistih časov o balantiču ,,Očitno proti osvobodilnemu boju in gibanju sa napisani prispevek (v Zbornik Zimske pomoči 1944. — Op. Glasa SKA) Vinka Beličiča, Šarabonova pesem Mrtvemu pesniku Balantiču in proza Aleksandra (prav: Nikolaja - Op. Glasa SKA) Jeločnika, najizrazitejše protifrontovska in protipar-tizanska. (Viktor Smoilej/ Slovstvo v letih vojne. Zgodovina slovenskega slovstva. Slovenska Matica. Ljubljana 1971. V zaglavju: Ljubljana zunaj boja. Stran 340.) mitja Šarabon, mrtvemu pesniku Bil si pogubnim plamenom ognjišče, vrela v poslednjem je valu ti kri, rasel požar je kot vihra, ki išče bore ponosne in k tlom jih krivi. Roki sta tvoji se k zemlji privili, zadnjič iskali sta v njej pomoči, prsti in prst so se v eno združili; vetri so plakati himno noči. Smrt se je v smehu pohotnem smejala: „Glej, fant, kako se mi kosa iskri, le se izmuči, da bom darovala mrtvemu svoje koščene slasti!“ Zvezali so te bleščeči trakovi, nisi več vedel, da molk te drži, sam si ostal med žarenja valovi; smrt že ob drugih pogreb govori. nikolaj jelocnik, ognjena smrt franceta balantica ODLOMEK iz istoimenske crtice, natisnjene 1944 v Zborniku Zimske pomoči, (str 221-225) In smrt jim je stala blizu. Prihajala je s počasnimi, neslišnimi koraki. Niso je videli; le v bežnih prestankih, ko so ropotali zapenjači na razbeljenih puškah, so jo slutili. Ni bila v sikajočih svinčenkah, ki so jih sipali nanje napadalci; bila je drugačna, strahotnejša, bolj divja. Balant je bil morda edini, ki se te smrti ni bal. Šel ji je naproti z odprtimi rokami, da bi jo objel in poljubil kot deviško dekle, ki jo je srečal v rosnem jutru. Oči so mu sijale mirno in se nasmihale plamenom, kot se prijatelj nasmiha prijatelju, ki ga že davno pozna, kot brat s smehom objema brata po dolgi ločitvi. Saj je o tej smrti sanjal vso svojo bedno mladost, sam samcat v tihih trenutkih, ko mu je roka prebegavala čez bele liste in pisala besede o smrti, o ognjeni smrti... Ognjena smrt! Ta je bila, ki jo je mislil France, ta, ki so jo s sršečimi očmi slutili fantje, ta, ki jo je Balant ljubil kot otroka. Balant se je nagnil k Francetu in mu šepnil: „Glej, France, moj ogenj!“ Kot otroku so mu sijale oči v čudni luči. Tako lep je bil, da je France strmel vanj kot v prikazen. Saj je slutil ogenj tudi on, slutili so ga vsi, a Balant je o ognju govoril. Pokazal je nanj kot na rešitev, ki so jo zaman čakali in niso več verjeli vanjo. „Ogenj...“ je pomislil France in tiho verjel Balantu. Balant pa kot da sanja. Z velikim pogledom se je opajal nad žarko lučjo, ki ga je osvetljevala. Krilil je z rokama, kot da jo hoče objeti, kot da se hoče potopiti vanjo; in čez obraz se mu je razlila blaženost. Sedale k tebi so trave ožgane, listi iskali so tvoje dlani, padale so od gorenja pijane ptice krvave na črne kosti Ognji so glodali v strti lobanji in so izglodali dvoje oči, votlo strmita široki kotanji, zublji izpili očem so moči. Rože uvele v pepel so razpale, sence hitele so v temne poti, smreke in jelke so v grozo zaspale, potok je čutil, da strah ga tišči. Pesmi pa tvoje so k Bogu bežale: „Ti!, o Gospod, na svoj plašč nas pripni, daj, da bi vedno pri tebi ostale, ne med ljudi več, ne, ne med ljudi!“ ZBORNIK ZIMSKE POMOČI. Ljubljana 1944. Str. 218 in 219. Balant je blaznel. Smejal se je in šepetal sam sebi. Ogenj, njegov lepi ogenj. . . Sopoten dim je silil v sobo. Streha nad njo je gorela in prasketala. Strop se je lomil in majal. Podoba je bila, da bo zdaj, zdaj zgrmel nanje, ki so čakali smrti z žarečimi očmi. Vrata so se vdajala požrešnemu plamenju, ki je objemalo prostor in se počasi kot kača vzpenjalo po stenah-Domačija je gorela kot grmada. Zdaj se je Balant oklenil Franceta in ga potegnil od okna k sebi. Z roko je kazal v ogenj, ki je vdiral v sobo: „Kako gori! To je pesem, pesem ognja..." France se mu je iztrgal, se prislonil k steni in strmel-Tam je pel z ognjem Balant. In France je vedel, da je fant srečen, da ne živi več, kot živi on. Potem je pogledal pevcu ognja naravnost v oči, dvignil cev in se nagnil globoko skoz okno... Divje reglanje je udarilo od blizu. pBog!...“ je kriknil France in brez moči omahnil v plamen. Presekalo ga je čez prsi. Streli zunaj so se redčili, top je utihnil. Počasi so klecali tudi fantje. Začudeni in skoraj ponosni so gledali ogenj in mrtvega Franceta. Obrazi so jim bili svetli, oči so se držale na smeh. Bliže in bliže so sikali plameni, bolj in bolj je silil dim v oči, v nosnice, v grlo, v pljuča. Balant je stal sredi sobe. Z robcem si je zakrival obraZ' ] Nova, čudna Lepota ga je prevzela. Goreti, to so bile ; sanje, ki jih je bil do tiste ure samo sanjal, zdaj pa s<> t se sprevrgle v resnico. Sam sebe je videl, kako gori; slišal , se je, jasno in razločno: \ DOČAKAL (ZADNJI SEM NALIV SVETLOBE... ZDAJ PRIDI, SMRT, ODVRGEL SEM OROŽJE... Poslednjič je pel Balant. Pel je ognju, svojemu navdihu* I) najlepšo hvalnico: s svojim živim, mladim telesom jo ie pel. In zazdelo se mu je, da se je dvigal visoko nad svet' ^ Mehka toplota ga je objela in ga kot na perutih nosil3 | if više in više v še večjo svetlobo. Živel je z materjo, 2 zemljo, z dekletom, z gozdovi, s hribi tam v neslutenil' ■ daljah za Krimom in še dlje. Tam se smeje sonce po zasneženih stenah in blesketajoči se kristali se odbijajo na visokem nebu, Balant je bil Feniks, čudežen ptič. Od zemlje se je odtrgal in se ovil v plamen. Hotel je biti čist, prenovljen. Bogu samemu blizu. Balant človek je gorel. Iz ognja je stopal PESNIK. Tiho se ga je oprijel plamenček, za njim drugi, tretji, četrti. Vedno več jih je bilo. Balant jih ni videl. Čutil jih ni. Pogrezal se je v mrak in na dlaneh mu je ugašala tema. Plamen pa je lizal, lizal. Vsa soba se je bleščala v žarni luči, ovita v dim, v težak sopot gorečih. v domovini pišejo danes o balantiču OB TRIDESETLETNICI BALANTIČEVE SMRTI objavljamo literarno-zgodovinsko študijo o pesniku, ki jo je v 7. knjigi Zgodovine slovenskega slovstva. Slovstvo v letih vojne 1941-1945 (izdala in založila Slovenska Matica. Ljubljana 1971) na straneh 348 do 355 napisal VIKTOR SMOLEJ, avtor knjige. Razprava v mnogočem odkriva nove zaznave o Balantičevi poeziji, ki jih še nismo poznali. Objavljamo jo v točnem ponatisu brez pripomb v dokument tega, kaj po 30 letih tudi v domovini pišejo o pesniku, ki je zgorel kot domobranec in so prav zato do nedavna o njem doma zakleto molčali. GLAS, ki si je vzdel nalogo informirati slovensko zdomsko in zamejsko javnost o vsem, kar zadene slovensko kulturno poslanstvo v svetu in doma, bo v naslednjih številkah objavil še druge zapise in razpravljanja, ki so jih napisali o Balantiču v matični' Sloveniji. Primerno se nam to zdi, ker so znanstven« in kulturno-zgodovinski tiski iz Slovenije dostopni samo redkim zdomcem, naš list pa zajame slovenske kulturne ustvarjalce po vseh kontinentih. Pa tudi zato bomo objavili te spise, da potrdimo svojo vero v človekovo svobodo, odlika, zaradi katere smo se zdomski kulturni delavci 1945 umaknili iz domovine pred zavlado nesvobode: ne bojimo se publicirati vrednih spisov, ki so jih napisali doma, četudi se v vsem ne moremo strinjati z njimi. Naj založbe in pisci v matični Sloveniji izkažejo enakšno spoštovanje ustvarjalčeve svobode! Z objavo Smolejevega eseja o Balantiču nudimo slovstvenim in kulturnim zgodovinarjem v zamejstvu in zdomstvu možnost, da k objavljenemu gradivu napišejo svoje kritične doneske, popravke in odkrijejo še mnoga nepoznana dejstva in pričevanja, ki bi zmogla bolj in globlje osvetliti Balantičevo življenjsko in pesniško pot, pa tudi zgodovinsko zanesljivo razjasniti tragično noč pred 30 leti v Grahovem pri Cerknjcii. Vse, kar bo urednik Glasa novega in vrednega prejel o Balantiču, bo sproti objavljeno v listu. — GLAS SKA. PRANCE BALANTIČ (1921-1943) je bil doma iz Kamnika. Oče je bil mizar v tovarni stolov v Duplici pri Kamniku. Živeli so, starši, dve sestri in on na robu mesta, tako da se Francetova mladost ni vezala na mestno okolje, ampak na kmetsko soseščino, na polja in gozd, na reko Bistrico, na >’avnino pod Kamniškimi planinami, ki jih je gledal v ozadju. Tako je rastel v delavsko-kmečkem okoliu, ob naravi in Ujenih tihih lepotah. Zdoma se je vsak dan vozil v Ljubljano na gimnazijo, ki jo je dokončal aprila 1941. Dom mu je ostal pod Nemci; zato Se je jeseni, ko se je vpisal na slavistiko, preselil v Ljubljano. Odtrgan od revnega doma, je bil v akademskih letih v celoti vezan na gmotno podporo klerikalnih društev, potem Pa je dobil streho in vso oskrbo v družini sošolca Franca; Kremžarja, ki je bil med prvimi organiziranimi belogardisti. To je postalo za Balantiča odločilno. Na univerzi se je vneto lotil študija in branja, zlasti poezije. Tudi sam je dalje pisal ter nadaljeval, kar je začel na Srednji šoli. Dne 27. junija 1942 je bil odpeljan v Gonars, °dkoder je bil izpuščen novembra. Ali je moral za izpustitev pristati na to, da bo služil v tako imenovanih vaških Stražah, ni dokazano. Res pa je kmalu po Novem letu 1943 . stopi) v vojaško formacijo vaških straž. Ko so za Italijani Prišli v Ljubljano Nemci, so tu organizirali domobranstvo. " vojaško formacijo pod vrhovnim nemškim poveljstvom je stopil tudi Balantič. Služil je v Ljubljani in na Notranjskem. Smrt ga je zatekla v Grahovem pri Cerknici, kjer je domobranski posadki poveljeval Balantičev prijatelj France : Kremžar. Partizanska, vojska je obkolila postojanko. Ko se 'djub trikratnemu pozivu ni hotela vdati, so jo partizani s topniškim obstreljevanjem in ognjem uničili. V ognju je tgorel tudi France Balantič. kil je tih, plah, mehek in vase zatopljen fant, ves čas borilen, nagnjen k tuberkulozi. Zadnje šolsko leto 1940|41 je “Udij sploh pustil, ker je večino časa zaradi ponovnih pljučne preživel doma. Stalna bolehnost je njegovo sprejemlpi-'°st in občutljivost še stopnjevala. Domača vzgoja in vplivi ^ dijaških in akademskih letih so ga oblikovali v krščanski |riigiozni smeri. Pridružil se je idejnemu krogu okoli Debelakovega Doma in sveta. Služil je v vojaških enotah, orga-riiranih proti osvobodilnemu gibanju. Vendar o njegovi mitični miselnosti nimamo nobenih osebnih izjav in tudi v Jegovi poeziji ni nobene politične izpovedi. K ; 0 je umrl, mu je manjkalo nekaj dni do dopolnjenih dva-ndvajsetih let. j ^ , ; riantič je začel pesniti na srednji šoli. V kamniškem okraju delovalo katoliško dijaško počitniško društvo Bistrica. V almanahu, ki ga je izdalo 1940, je Balantič priobčil svoje prve tri pesmi, sonete, ki so bili šolska naloga iz slovenščine v sedmi gimnaziji. Napisani so bili torej pred poletjem 1940. Naslovna stran tega almanaha pod naslovom Bistrica. Izpoved volje je bila tiskana, sicer je bil zbornik razmnožen s šapirografom. Dr. Tine Debeljak je v Balantičevem zbra,-nem delu tem trem pesmim dal naslov Soneti o izseljencih. V gradivu za predvojno Mladiko je Jože Dolenc 1969 našel ciklus šestih sonetov in jih objavil v Književnem glasniku Mohorjeve družbe. Najverjetneje je ta ciklus pesmi poslal Balantič uredništvu Mladike 1940 ali 1941, vendar se tedanji urednik pesniškega dela Mladike Anton Vodnik za objavo ni odločil, mogoče pa je tudi objavo preprečilo dejstvo, da je list z aprilom 1941 prenehal izhajati. Po svoji motiviki se ti soneti vežejo neposredno na sonete o izseljencih. Avtor je ciklusu dal naslov Na blaznih poteh, vendar bi ga ustrezneje. mogli nasloviti Soneti o delavcih. Sonetno obliko je dal Balantič tudi pesmim, ki so nastale po doživetjih na Veliki planini nad Kamnikom. Tu je bil septembra 1940 s prijateljem Francetom Kremžarjem in slikarjem Marijanom Tršarjem. To je Sonetni venec, ki je nastal oktobra ali novembra 1940 v Ljubljani. Dr. Tine Debeljak je nekaj sonetov iz tega Venca priobčil v Domu in svetu 1941 in 1943, vso pesnitev pa v celoti 1944 v bibliofilski izdaji Zimske pomoči. Tu je priobčil tudi uvodno študijo o pesniku, ki je bil tedaj že mrtev. Objavljene in neobjavljene pesmi je Balantič zbral v rokopisni zbirki, ki ji je dal naslov Muževna sem steblika. Na Debeljakov nasvet je naslov spremenil v Muževno stebliko. V zbirki je bilo 40 pesmi, ki so nastale do konca februarja 1942. Debeljak je založbi Ljudske knjigarne priporočil izdajo Balantičeve zbirke. Vendar so pri založbi ob načelnem pristanku za izdajo izrazili pomisleke proti nekaterim drzno erotičnim pesmim in se izgovarjali tudi na okupatorjevo cenzuro. Tako je pri omenjeni založbi izšla najprej šalijeva 'zbirka Srečavanja s smrtjo, izid Balantičeve zbirke pa je zaradi odlaganja založnice prehitela pesnikova smrt. Urednik Doma in sveta je začel, tudi iz Muževne steblike, priobčevati Balantičeve pesmi v reviji 1941 in nadaljeval z objavljanjem 1942 in 1943. V celoti je tu bilo priobčenih 20 pesmi. To priobčevanje v treh letnikih revije, informativni zapiski, ki jih je pisal za dnevnik Slovenec dr. Tine Debeljak o posameznih izišlih številkah Doma in sveta, in pozitivno registriranje Balantičevih pesmi v kulturni rubriki Jutra so z zelo ugodnimi sodbami opozorili na nastopajočega pesnika, ki je obljubljal izjemen pesniški razvoj. Muževna steblika ni izšla ne 1942 ne 1943. Do izdaje Balantičevega zbranega dela je prišlo po Balantičevi smrti. Ko se je Balantič vmil iz internacije v Gonarsu, je konec decembra 1942 nastalo vsaj troje Gonarških sonetov, mogoče pa tudi še kaj drugih pesmi. Isti čas je po zasnutku Sonetnega venca sonetnih vencev, ki ga je prinesel iz Gonarsa, začel nastajati sonetni venec z osrednjo temo o smrti. Z ozirom na sonetni venec, ki je nastal 1940 o doživetjih na Veliki planini, imenujemo ta sonetni venec Drugi venec. Po Balantičevi smrti je dr. Tine Debeljak na pesnikovem ljubljanskem stanovanju zbral in pobral vse, kar je pesnik imel kakor koli zapisano ali zaznamovano. To gradivo je obsegalo izvirnike, prepise pesmi, variante in zasnutke, zapiske posameznih rekel, podob in stihov, misli itn. Dr. Tine Debeljak je 1944 izdal dvoje knjig, ki predstavljata celotno Balantičevo pesniško delo, kolikor je bilo znano oziroma se je do njegove smrti ohranilo. To zbrano delo je izdal v knjižici V ognju groze plapolam. Zbirko je pospremil s svojim uvodom in opombami. Naslov knjižici je priredil po stihu iz pesmi Žvenket črepinj, ki se tam glasi: V žcltem snopju groze plapolam. Urednik Balantičevega zbranega dela, je v naslovu, v spremni besedi in v opombah skušal prikazati Balantiča kot žrtev osvobodilnega gibanja in boja, ne da, bi bil razlikoval Balantiča pesnika in Balantiča domobranca. Posebej je kot bibliofilska izdaja izšel 1944 (prvi) Sonetni venec, ki je nastal leta 1940. Urednik dr. Tine Debeljak je tu priobčil literarno študijo o pesnitvi, ki je tudi vključena v posmrtno zbirko V ognju groze plapolam. Da bi bil Balantič pisal pesmi, ko je bil domobranec, je mogoče, vendar ni dokazov. Njegovo zbrano delo vsebuje vse, kar je nastalo nekako v treh letih ustvarjanja, od 1940 do 1942, mogoče do januarja 1943. Vse pesmi so iz časa pred Balantičevo službo v okviru vaških straž oziroma domobranstva. V Grahovem je menda, izročil v hrambo svoje rokopise nekemu dekletu, ki pa je vse, kar ji je izročil, iz strahu zažgala. Tako iz časa od januarja do novembra 1943 nista ohranjena nobena Balantičeva pesem in noben zasnutek. O Balantičevi smrti je vredno podčrtati nekaj dejstev. Postojanko v Grahovem je vodil Balantičev sošolec France Kremžar, ki je veljal v domobranskih krogih in v vodstvu za samovoljnega in samoljubnega, v neki meri nediscipliniranega poveljnika. Ko se je obkoljena postojanka v Grahovem obrnila na posadko v Cerknici za pomoč, tamkajšnje poveljstvo Kremžarju ni hotelo poslati pomoči, čeprav bi bilo lahko. Oblegovavci pod vodstvom Staneta Semiča-Dakija so mogoče vedeli, da je v obkoljeni postojanki tudi pesnik Balantič. Trikrat so pozvali postojanko, naj se vda, a zaman. Kajuh, ki je bral Balantičeve pesmi v Domu in svetu in vedel, da je bil v Gonarsu in da je šel potem k vaškim stražam in domobrancem, je po uničenju postojanke dejal članom divizijskega štaba: „Pa bi ga bili vendarle pregovorili, da bi se bil predal." Bilo je prepozno. Domobranska propaganda in urednik Balantičevega zbranega dela sta si prizadevala, da bi iz Balantiča napravila domobranskega pesnika. Vendar Balantičeva lirika nima nobenega stika z vojaško in politično-idejno vsebino domobranstva. Dr. Debeljak je v posmrtnih člankih in študijah pisal o Balantiču, da je bil „junaški vojščak", ki je padel „na polju slave", da je bil „junak domovinske ljubezni", ki je „kot književnik in pesnik čutil, da nastopa proti revoluciji, ki so jo napravili pesniki in književniki ‘. Opirajoč se na pesnikove figure ognja, pepela in smrti, kar je po Balantičevi smrti razglašal za vsebino Balantičeve poezije, je zapisal, da je Balantičeva poezija dobila svojo prvo razsežnost in odmevnost šele s pesnikovo ognjeno smrtjo: „S to smrtjo so vse njegove pesmi dobile polno resonanco, ki je prej niso imele, ali pa, so se nam dozdevale več ali manj dekadentno, bolestno ljubimkanje s trohnenjem strasti, s smrtjo, da, z ,gorečo smrtjo' v sebi, ki jo je nosil vse življenje v očeh in v srcu kot svojo najresničnejšo resničnost." (V ognju groze plapolam, XXIV-XXV.) Podobe ognja, pepela in smrti je pri Balantiču kot religioznem človeku in pesniku razumeti drugače. Da jih srečujemo tako pogosto v njegovi poeziji, nima politične, temveč svetovnonazorsko in življenjsko utemeljenost. Ljubezen in smrt sta življenjski prvini. Prav z vprašanjem smrti je najgloblje povezano pojmovanje vrednosti in smisla človekovega bivanja. Uničevalna vojna, pa tudi pesnikova, grozeča bolezen sta pesnika gotovo neusmiljeno soočali s tem vprašanjem. Z navedenimi prispodobami je pesnik želel povedati v smislu svojega krščanskega, svetovnega nazora, da hoče duhovno izgorevati in dogorevati kot pesnik v božji službi. Gre za pesniške podobe in ne za vsebino Balantičeve poezije. Vsebina njegove poezije je „hrepenenje po Bogu, ljubezen do zemlje, domovine, naroda", kakor je sam zapisal v svoj gonarški dnevnik. Domobranska javnost si je lastila Balantiča kot simbol protikomunističnega boja, kar je dr. Tine Debeljak s svojo izkrivljeno razlago in napačnim podčrtovanjem Balantičevega domobranstva še podprl na škodo resnične vrednosti in razsežnosti Balantičeve poezije, za dolgo odrinjene in neupoštevane v naši kritiki, esejistiki, slovstveni zgodovini in v izborih slovenske lirike. Prvi je obširno, z zelo pozitivnim vrednotenjem vključil Balantiča v slovensko literaturo Anton Slodnjak leta 1968 v svojem Slovenskem slovstvu. Velika antologija slovenske lirike Živi Orfej je 1970 v slovensko poezijo uvrstila tudi Balantiča. Soneti o izseljencih kažejo Balantiča na začetku njegove poti. Prvi sonet je še močno po modi, v duhu zahtev in pričakovanju onodobne programsko socialne poezije. V drugem sonetu Zaman pa se Balantič že razkriva kot pesnik izrazito samosvojih, izvimih podob, ki dajejo obrabljenemu socialnemu motivu novo barvo. Isto velja za tretji sonet. Ciklus Na blaznih poteh podaja socialno tematiko v sličicah iz delavskega življenje: v sličicah domače družine, ki jo je čas zaznamoval za berače, odpuščenega delavca, čigar otroci čakajo doma na očetov kruh, delavske ljubezenske dvojice, otrok v družini brez denarja ipd. Ciklus je primer pesnikovega iskanja iz stare v novo, izvirno dikcijo. Balantič je pustil objektivni, zunaj sebe obstoječi svet, ki se mu je nakazoval s svojo družbeno problematiko v sonetih o izseljencih in delavcih Medtem ko so njegovi vrstniki vedno ostreje doživljali v temeljih razmajani svet in puščali vnemar osebne bolečine in osebna vprašanja, se je Balantič obrnil vase. Znanivke nove smeri so njegove razpoloženjske pesmi, še ne posebno izvime, a osebno doživete (Prihod pomladi, Tovariška pesem, Jesenski ognji, Predpomladanska slutnja). Tem pesmim, združenim v razdelek Žarki, sledijo ljubezenske pesmi v razdelkih Imel sem deklico. Daj me k ustom in Obraz v dlani. Prvi govori z ganljivo odkritostjo in plemenitostjo o prvih ljubezenskih slutnjah in sanjah, ki prehajajo v težnjo po duhovni in telesni dopolnitvi v ljubezni. Izpoved stopnjuje od ljubkega pogovora z marjetico, ki ga spominja beline, to je breztelesnosti prvih ljubezenskih doživetij (Marjetica) , do nežnega hrepenenja po dekliški toplini (Tvoj berač) in do grenke žeje mlade krvi (Na razpotju). Kakor da, je prepoln duhovne žlahtnosti, pa se tudi zdaj ne more upreti življenjski uganki — tudi ljubezen zasenčuje misel o minljivosti (Slovo, Za teboj). Vrh Balantičeve erotične poezije predstavljajo pesmi, uvrščene v razdelek Daj me k ustom. Zdaj že govori z novim} simboli, ki izpovedujejo rastočo ljubezensko strast (rdeči večer, rdeče ustnice, podoba tvoja, rdeče je prozorna, v večer11 rdečem slutim belo vas, kjer bom otrok in ti boš dom 111 mati ipd.). V pesmi V vročici kliče Boga na pomoč, češ: Zasuj prepade, vse brez dna kotanje, ki vanje padam na brezkončni poti. Pogasi ogenj v mojih belih dvorih. Ljubezen ni več zgolj dvorjenje, ljubezen je vedno težj* sad, naraščajoč vihar in boj (Dobrotni pramen, Oblaki nad glave. Predanost, Ples želja). Zdaj mu dekle govori: Moje vino vase vse pretoči, oropaj me, zadaj mi težke rane, vse vzemi, prav nič naj mi ne ostane. Pesnik se razkriva vedno neposredneje, vedno osebnej6 (Sacrum delirium, Zublji nad prepadom, Dno). S čutnosti0 doživljana ljubezen najde vedno nove prispodobe iz čutneg11 sveta: Zaprezi, ljubica, razkošja vrance, naj tvoja kri me vrže med pijance. . . nocoj naj nama vroča strast postelje... zublje ust imava v bežni lasti. . . svoje telo si otrla z oljem strasti. . . Domala vsak verz pomeni novo prispodobo. Ta neugnana, viharna ustvarjalnost je še očitnejša, ko pesnikovo čustvovanje prevesi v spoznanje o minljivo8 ljubezenskega doživljanja: šf me skeli razburkane noči pepel... naročje moje bo kot zapuščeni panj — satje bežečih dni požro naj gladni črvi. .. ta noč je kot kadeče se nozdrvi pred gladnimi zvermi bežečih konj. . . Pesnik se želi truden uleči „v krvi usehlo strugo“ (Odpoved). V treh Blaznih hvalnicah sliši iz votle praznote strasti „molitve bele veslanje". Želi si samostanske samote, da bi tam odložil svoj „vrč brez dna“. Ko se zaveda, da tudi iz smrti raste življenje, priznava v Agoniji ljubezni njeno moč. Sledi razdelek Obraz v dlani. Strast ga je pripeljala na dno, lok ljubezenskega doživljanja se je spustil na rob prepada: pesnik zdaj blodi „po semnjih življenja", deklici, ki mu je bila „samo hip omamen", izpoveduje, da je „smrti pijan", da je „za pot smrti goden potepuh". Tako izzveni polnokrvna in vroča Balantičeva erotična pesem v utrujenost in resignacijo. Nekatere pesmi tega razdelka spadajo v čas, ko je v Sonetnem vencu to duhovno depresijo obvladal. Sonetni venec je nastal novembra in decembra 1940. Pesnik je ta prvi sonetni venec že vključil v svojo Muževno stebliko. Venec je pesnikov samogovor o smrti. Ob spoznanju o minljivosti ljubezenskega doživetja in ljubezenske strasti se postavlja misel na telesno smrt, ki je bolnemu pesniku trkala na zavest. Iz obupa in groze, ki ga, obhaja ob misli nanjo, si trga trohneče vence z glave in išče rešitve iz stiske. Najde jo v stiku z domačim svetom in z naravo, začuti vrednost življenja samega po sebi in dobrotnost domače zemlje. Po njej se vrne k Bogu: Studencev močnih, čistih sem željan, rad bi napil se iz sončnega korita. . . Svet se mu sklene v vsej razsežnosti od zemlje do neba, od tal do Boga, sam je v tem svetu miren in dober: In spet sem vitki vrč za božjo kri, spet kopljem zemljo kot nekdanje čase, Ponižnih bosih nog se prst drži. .. Pesnik se spravi z mislijo na smrt: Nič več razpadanja se ne bojim, ko čutim, da v globinah že zorim. . . kesiiik priznava svet okoli sebe in nad seboj in vidi smisel Svojega življenja v tem, da bo s svojo besedo v pomoč sočloveku: france balantič, zasuta usta nekje pokopališče je na hribu, ^rez križev, rož, grobovi sami iri prek razpadlega zidu rumena trta, ki išče luč z ugaslimi rokami. *ežim v globini tiho, tiho, v dolini mrzel je večer in pust. Pr' meni noč je in mi sveti. I°i/ lep je molk s prstjo zasutih ust! VSE JE BELO ZDAJ, BEll PRSTI, BEL OBRAZ, BEL NESKONČEN KRAJ, BEl JE MRTVI, MRTVI ČAS naj bom še dolgo bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori. Gonarški soneti so izraz neposredne resničnosti, neposredna izpoved. V prvem sonetu govori pesnik, ločen od domačih, o strahotni zapuščenosti in tako hudi lakoti, da za hlebček kruha dal bi kos srca. .. Ob umiranju tovarišev sanja o svobodi, saj nekje pač mora biti. V zadnjem sonetu pa obupuje nad seboj in nad usodo svojega naroda, 'Zdi se mu, da bo tudi njega zatekla smrt bogve kje: jaz nekoč segnil bom bogve kje, preklet kot ves moj borni rod. . . V Gonarsu je nastal tudi načrt Sonetnega venca sonetnih vencev. To bi bila skladba, ki bi jo sestavljalo 15 sonetnih vencev. V celoti bi skladba štela 240 sonetov, ki bi jih vezali končni in začetni verzi, magistrale vsakega sonetnega venca in končni magistrali vseh vencev. V tem mogočnem vencu sonetnih vencev je hotel podati svoje doživljanje in pojmovanje umetnosti, življenja, ljubezni, smrti in Boga. Sonetni venec sonetnih vencev je začel Balantič uresničevati po vrnitvi iz Gonarsa s tem, da je začel pesniti sonetni venec z glavno idejo smrti. Imenujemo ga Drugi venec. Pesnitev je nedokončana. Manjkajo soneti 11.-14., a neizdelani in zato včasih težko razumljivi so tudi nekateri posamezni verzi in soneti. Tu je Balantičeva religiozna pesem dosegla svoj mistični vrh. Drugi venec v neki meri ponavlja bistvene sestavine Balantičevih pesmi. Marsikaj v tem Vencu ponavlja misli in podobe iz Prvega venca in drugih pesmi, ima pa marsikje čistejšo in jasnejšo obliko in besedo. Odprto ostaja vprašanje, kako bi pesniku uspelo umetniško obvladati zamišljeno, umetniško izredno zahtevno delo v celoti. Pesmi, ki so v zbirki V ognju groze plapolam razporejene za Drugim vencem v razdelkih Žalostni rog in Zadnji naliv svetlobe, delajo v precejšnji meri vtis ne popolnoma dodelanih zapiskov in osnutkov. Med njimi izstopajo po svoji izdelanosti Sin, Domov, Materi, Umiram in zlasti Zasuta usta. Razdelka vsebujeta miselne in čustvene utrinke o materi, o rodu, o umiranju in smrti, redkeje o pesniku samem. Delno sicer nedodelana, pričata ciklusa o izredno plodovitem, neugnanem ustvarjavcu z izrednim darom in hotenjem. BARA REMEC: ZASUTA USTA perorisba za knjigo France Balantič, ki je leta 1956 izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu iz vrednih knjig vladimir truhlar, luč iz črne prsti iz istoimenske pesniške zbirke, ki je letos izšla pri mohorjevi v celju BINKOŠTI Duh Gospodov je napolnil vesolje in se zdaj bije z žalostjo, kadar je usihanje v aprile in v kalnozelene vode, z jokom, kadar razdere tanko, toplo misel lastovk v gnezdu j)od krovom, s silo brezupa, kadar črno ovesi med hribi nebo in vsak zlat vzhod v spominih, s strahom brez soka in molka globin, z mračnosivo praznoto cest, ki ob mrtvih, slepih kanalih peljejo v nič, s pustimi kraji, kjer že davno več ne iščejo modre rože. MISIJONAR Ko smo stali pred lesenim, živo, poslikanim malikom, nismo čutili, da so lepe, težke plasti rumenega, temnorj avega in lahnorožnatega na njem od drugod, iz dežele, ki se odpira drugače kakor svet kolib, mračne gošče in pohojene trave. Ko smo zrli v pobliskavanje črnosivih teles, ki so se - po tlesku z dlanmi vila pred malikom, nismo zaznali, kako jim kretnje govorijo z nekom, ki se ga zarje ne dotaknejo, in kako se jim v lesku oči zrcali brezmejnost: temnorj ava, lahnorožnata, zlata. Danes jo čuvamo kakor dragulj: le od kalnih, nečistih tujkov jo varno sproščujemo, da bi bila vse bolj prosojna in bi iz nje mogel kdaj zasijati Kristus. LJUBLJANA Preden so poiskali mene, so iz tal pili igrivost rumenih metuljev in žrebcev, moč za belozelene snegove z lakoto volka, izročilo za nedelje s harmoniko, lectovim srcem in temnim nageljnom, tiho pesem za žalostne dni. V meni pa ne najdejo globin, ne najdejo mi srca, starodavnega, ki je svojo besedo nekoč črtalo v kamen, v vlažnordeči les domov j a na vodi, ulivalo v hrapavo bronovino, v molkih težko nosilo v sebi, dokler ni spregovorilo kot studenec sredi jutra o Vrbi, srečnem, dragem domu, o vsepozabi neporočene, kadar se ji v očeh otroka prijazno odpira nebo, o želji po nevesti, ko ajda počrni, gora pordeči, ko se polhu v bukvah dlaka nagosti, in o dnevu, ko pade vsakdo kot list na tla, ko je v zraku mir, kakor da vse stoji, ko je daleč pot do Boga. Ne najdejo mi srca, ne najdejo mi krvi za belozelene volčje snegove. N V sodobni poplavi ničevske knjižne plaže v matični Sloveniji predstavlja najnovejša pesniška zbirka VLADIMIRA TRUHLARJA resničen aleluja vstajenjskega jutra na slovenskem Parnasu. Nihče, kdor bo te Truhlarjeve pesmi meditiral, ne bo mogel tajiti, kako jih dviga visoki val najvišje poetične zmogljivosti, v misli, v podobi, v izrazu, v notranji in zunanji oblikovnosti. Zbirka LUČ IZ ČRNE PRSTI je zares slovenska knjiga leta. Namesto običajne spremne besede, je pesnik sam svoje pesmi pospremil v luč in dan s kraj- „ šim zapisom ob koncu zbirke, ki ga v celoti po-natiskujemo. Pravi Vladimir Truhlar: Zbirka „Luč iz črne prsti“ je nastala spomladi 1970. Vsebuje izjave krajev, rastlin, živali, ljudi v sedanjosti ali 'r neki prihodnosti, ki je ne bi podrobneje dcločal. Navdih se je navezoval na teološki razmislek ob pisanj1} knjige o raznih oblikah današnje družbene in še posebej cerkvene kritike in kontestacije. Knjiga je pri celjski horjevi družbi izšla z naslovom »Katolicizem v poglobitve-nem procesu" in bo bravcu, če jo pozna, v marsičem olajša^21 umevanje pesmi. Saj jim je za ozadje tematika, s katero se je, čeprav na čisto drugačen način kakor v pesmih, srečava1 že v knjigi: z bivanjsko enoto „človek-priroda“; z novii” razmerjem med Cerkvijo in svetom; z mestom, ki ga ima ' krščanstvu — celo v njegovem eshatološkem dopolnjenju zemlja (odtod — iz pesmi „Advent“ — naslov zbirke); z delom Kristusa in Duha v snovnem vesolju; in vendar hkra s preprosto čistino desakralizacije („Nebo“); z izkoreninje »ostjo, v katero more voditi industrializacija; z novim življenjem adventa, božiča; velike noči, binkošti, telovega; z novimi cerkvenimi situacijami laika, misijonarja, duhovnika, škofa, kardinala, papeža; z nekaterimi novimi oblikami krščanske eksistence: s kritikom v Cerkvi, s kristjanom revolucionarjem, s podtalno Cerkvijo. Pesem ima vso pravico, to razgibanost izrekati v duhu kon-testacije-pričevavke. Poleg tega ji pa vedno še ostaja svoboda estetske vizije. Na pomislek, da teologija in angažiranost kalita čistost lirike, odgovarjam s Francetom Papežem: „Tudi najbolj čista lirika zajema snov v realnem življenju, kjer se prepletajo tradicije, spoznanja in nazori. . . Poezija se je v vseh časih družila tudi s filozofijo in teologijo ter z njuno pomočjo Ustvarjala doživetju vsebinsko polnost in neki poseben nadih. Ne, ker bi filozofija in teologija mogli bogatiti poezijo 8 svojim zakladom tehničnega znanja, ampak ker se poetova doživetja ob filozofiji in teologiji polnijo z neko posebno Prazno magijo; filozofija in teologija sta v poeziji podstruk-turi, na katerima se poetične in muzikalne strukture polnijo * refleksivno pomensko izraznostjo ter tako zorijo. .. Vpliv filozofije in teologije je v današnjem poetičnem stvariteljskem naporu še posebno nujen in oplajajoč. Vse tri — poezija, filozofija in teologija — so discipline duha, ki teži v abso-lutno“ flgra duha in poezije: Meddobje XII, 155). Za popolnejši izraz estetske vizije je bila v zbirki vselej potrebna tudi barvna kompozicija: npr. zeleno - črnikasto-modro — temnordeče — mehkorumeno ^„Triglav“); sinje _ lilasto — temni karmin — črnorjavo — zelenorumeno (^Orhideja"); sivo — rdečerjavo — temnovijolično („Nuna in kanarček"). Seveda pa beseda nikdar ne more ujeti barv samih in barvnih skladij v vseh tistih odtenkih, ki sijejo duhu in zgibavajo samo dno bitne zavesti. Založnica Mohorjeva družba v Celju je zbirko poslala v slovenski svet s tole sklepno ugotovitvijo na ovitku: „.. . toda pesmi so tako po svoji vsebini kakor tudi po obliki in svojem poetičnem izrazu takega značaja, da pomenijo v Truhlarjevi poeziji bistven, kvaliteten premik in pomembno obogatitev sodobne slovenske poezije." Veselju ob novi pesniški zbirki se pridružuje tudi Slovenska kulturna akcija, saj je Vladimir Truhlar v njeni založbi izdal svoji prvi pesniški zbirki, na straneh v Meddobju pa so skozi vrsto let njegovi eseji dvigali slovensko modroslovno in bogoslovno misel v svetovljanskem poletu na zavidljivo višino. Knjigo, ki obsega 20 daljših pesmi na 51 straneh, je mojstrsko opremil akad. slikar Lucijan Bratuš. Založnica jo je natisnila v 1000 primerkih. iz slovenske kulturne akcije gledališki obisk v mendozi naša 60. predstava | ”Sredi novembra bomo imeli v Mendozi pomemben kulturni Baznik. Obiskala nas bo skupina igralcev Gledališkega od-^eka Slovenske kulturne akcije pod vodstvom Nikolaja Pločnika, vodje odseka." '^jikb je v Glasnik slovenske skupnosti v Mendozi v letošnjo j 'jktobrsko številko zapisal prof. Božidar Bajuk na začetek f^ljšega razpravljanja (ponatisnili ga bomo v decembru) l’Vbjz Rebula - Pilatova žena", ko predstavlja rojakom na-fega tržaškega avtorja in njegovo gledališko stvaritev, s katero je šel Gledališki odsek gostovat 11. novembra 1973. jfsndoza je največje argentinsko mesto na skrajnem zapaca, na obronkih Andov, na meji med Argentino in Čilom. °vi po prikupni legi (700 m nad morjem), po naravnost lediteranskem podnebju, po svojem večnem zelenju: prav Vadi teh klimatičnih ugodnosti je najbolj vinorodna kralja v Južni Ameriki. Zgodovinsko je Mendoza važna, ker Pred 150 leti odtod vojskovodja Jose de San Martin začel gigantski hanibalski pohod z argentinsko narodno °Jsko čez 5000 m. in več visoke vršace v Čile, se spustil a Pacifiško obal in od tam začel osvobojenje Peruja. teče letos, kar se je v Mendozi naselila precejšnja lupina slovenskih povojnih zdomcev, ki so se v Argentino tekli iskat kruha in svobode. V dveh desetletjih so se p 81 ljudje pod Andi trdno zasidrali, pognali korenine, si jet av*li sv°je domove, prenekateri od njih s slovensko pod-jf) ?°stjo podvignili tudi lastna podjetja, ki šo se vredno jf| Castno uveljavila v mendoški deželi. Danes živi v Mendozi okolici čez 300 povojnih Slovencev, med njimi tudi že v* rod, rojen v Argentini. . Svpt P1'1 hodu so mendoški Slovenci razvili nemajhno pro-v tno-kulturno dejavnost, Mentor te mendoške duhovne tja®1T|e je predvsem pok. ravnatelj in zborovodja prof. Marko boi ' mesci so si slednjič kupili lasten slovenski Sipi? , v Polnem mestnem središču. Tu imajo svoje ]s; blišče, slovensko šolo, kvaliteten polifoni pevski zbor, z nga 'e. ustvaril že pok. prof. Marko Bajuk in ga za njim ^majhnimi uspehi, z zanesljivimi profesionalnimi inten-V^1?1 V0(li njegov sin prof. Božidar Bajuk, redni član Slo-ske kulturne akcije v njenem glasbenem odseku. Imajo dušnega pastirja duhovnika Jožeta Horna, ki jih Zj z nedeljskim in prazniškim bogoslužjem in duhovni-bo^vori. Izdajajo svoj mesečnik Glasnik slovenske skup-Sraf V , endozi> ki ga, spretno ureja in razmnoži na šapiro-Veže j1 Bajuk, sin profesorja Božidarja: list jih $k0 krepko slovensko enoto. Imajo slednjič svoje sloven-Drustvo Slovencev, ki pod plodnim vodstvom predsed- nika Pavleta Bajde skrbi za življenje v Domu, za ohranjanje slovenskih narodnih in kulturnih izročil. Čudovito je doživetje, ko stopiš med mendoške rojake, pa te v Argentini rojeni otroci po domače slovensko nagovore, pozdravijo, se s teboj povesele; ko te rojaki počaste kot ljubega gosta s slovensko pesmijo pod Andi, tako daleč, daleč od Slovenije, pa vendar - tako blizu slovenskega srca. Med te rojake, ki jih kulturno in duhovno bogati slovenski Buenos Aires oh svoji z žlahtnimi duhovnimi vrednotami obloženi mizi le prerad in preveč pozablja, se je odpravil Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije, da s svojo kreativno .prisotnostjo počasti 25-letnico njihove naselitve pod Andi. iZa to priložnost je šel tja z odlomkom iz Sofo-klove Antigone in s celotno predstavo Alojza Rebule sakralne igre Pilatova žena. V 26. letih našega zdomstva v Argentini je to romanje v Mendozo prvi podvig dajati od svojih kulturnih dognanj in stvaritev ne le Buenos Airesu, marveč tudi rojakom na skrajnem argentinskem zapadu, v Mendozi, kjer je za buenosaireško največja, povojna slovenska skupnost. Do zdaj je Slovenska, kulturna akcija med mendoške rojake prihajala izključno s svojimi publikacijami. Za to priložnost, ki je bila hkraten jubilej našega gledališkega opravila — z gostovanjem v Mendozi je Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije slavil svojo, 60. predstavo! -so igralci Pavči Eiletzeva, Nataša Smersujeva, Nikolaj Jeločnik, Lojze Rezelj in Janez bil pokojni arhitekt, kulturno zaveden Slovenec, naš dejavni prijatelj, ki se je posebno v zadnjih letih bolj in bolj ?animal za naše delo ter po svojih močeh tudi sam pri 1'jem sodeloval. Viktor Sulčič je bil rojen 2. avgusta 1895 pri Sv. Križu v Ifžaški okolici. Obiskoval je italijanske šole v Trstu, nato ^udiral na umetniški akademiji v Firencah in v Bologni, Mer je leta 1922 promoviral za arhitekta. ^rokovno delo je začel najprej v Zagrebu, kjer je z arhi-prtom Biliničem preuredil hišo kiparja Ivana Meštroviča. Ueta 1924 se je odselil v Argentino. Že naslednje leto je 11 prejel za svoje zmožnosti in delo vidno priznanje: drugo Nagrado za osnutek načrta, za mestno hišo v Bragadu; po-Seben ugled pa je požel leto dni pozneje, ko je prejel prvo Nagrado za projekt Državne hipotekarne banke v Buenos ''jresu. V Buenos Airesu je znano njegovo delo iz leta 1929 jznica Velez Sarsfield. Najvažnejša stvaritev tega podjetnega in energičnega tržaškega Slovenca v novem svetu je zamisel za rekonstrukcijo največjega mestnega tržišča Euenos Airesu Mercado de Abasto Proveedor, na aveniji ^errientes. Drugo veliko delo Sulčičevo je načrt in gradnja elikega športnega stadiona atletičnega kluba, Boca Juniors kulturni večeri ki so bili znanosti in umetnosti. Ob vsem tem gradivu je predavatelj dr. Debeljak razgrnil pred poslušalci tisočletno zgodovino Škofje Loke: tega gospostva frizinških škofov, ki so 800 let gospodovali temu docela slovenskemu ozemlju. Posebej je opozoril in prikazal cehovsko Loko in njeno tradicijo. Najdlje se je pomudil pri opisu crnogrobskega cehovskega Kristusa in kapucinske procesije. (Zgodovino loškega mesta in pokrajine je predavatelj razpotegnil prav do naših dni. Za sklep je dodal še pregled kulturnih delavcev iz loškega okraja na podlagi dr. R. Savnikovega doneska v Loških razgledih za Poljansko dolino - predavatelj v tem pregledu pogreši omembo dr. Mihe Kreka, ki je po rodu Poljanec. Ob teh podatkih se je oslonil tudi na lastno razpravo iz 1. 1938. Predavanje, ki ga je obiskalo primerno število gostov, so prireditelji popestrili s številnimi diapozitivi. O KMEČKIH UPORIH NA SLOVENSKEM je v priložnostnem govoru razpravljal na 8. kulturnem večeru, v soboto 20. oktobra 1973 dr. Srečko Baraga. Namesto 9. kulturnega, večera je prirodoslovno-tehnični odsek za soboto, 3. nov. popoldne pripravil poljudnoznanstveno ekskurzijo v Državni observatorij za vesoljsko fiziko, v San Miguel pri Buenos Airesu. Observatorij vodijo oo. jezuitje, ki so naše ekskurzante s prijateljsko ustrežljivostjo vodili po razsežnih modernih laboratorijih in jim predvajali tudi poseben audiovizual o delu in dejavnosti te pomembne argentinske znanstvene ustanove. VIKTORJU SULČIČU v letih 1937 do 1941. Ena najprikupnejših in najlepših njegovih stvaritev je cerkev Srca Jezusovega v mestu San Justo pri Buenos Airesu, pozidana med 1941 in 1942. Viktor Sulčič se je ukvarjal tudi s slikarstvom. Večkrat je razstavljal v javnosti in žel priznanja. Leta 1957 je ob obisku v domovini razstavljal na Terazijah v Beogradu. A isto leto je svoje akvarele razstavil tudi v Buenos Airesu. Lepe so predvsem njegove marine. Zadnja razstava Sulčiče-vih slikarskih del je bila julija 1968 v razstavni dvorani mestne občinske zbornice v Buenos Airesu: morskim motivom je tokrat slikar pridružil motive iz pampe. Kot pesnik - kar je kot čuteč Tržačan pokojni Sulčič vedno bil — je pripravil pesniško zbirko v španščini z naslovom Luces y Sombras (Luči in sence). Izšla je 1965. Napisal je knjigo z izseljensko motiviko z naslovom La Olla (Lonec). Ponosen je bil na poznanstvo s slovenskim znanstvenikom med indijanskimi Araukani na, argentiskem jugu Ivanom Beni-gerjem. O njem je predaval in napisal knjigo, ki jo je nazval „Juan Benigar, el sabio que murio sentado“ (Janez Benigar, modrec, ki je umrl sede). Knjiga, je izšla 1970. O njej in o Benigarju je v daljšem eseju razpravljalo takrat Meddob-je. Slovenska kulturna akcija se bo Viktorja Sulčiča — arhitekta, slikarja, poeta, pisatelja — spominjala kot enega svojih narodnostno najbolj zavzetih prijateljev iz slovenske predvojne generacije v Argentini. f. p. revija meddobje X ! I 1 . - 2. zvezek uredil in opremil FRANCE PAPEŽ vsebina FRANCE PAPEŽ, ESCRIBIR * KAREL RAKOVEC, DREVO V MEGLI; VKLESANI GIB KOLENA * MANUEL MUJIČA LAINEZ, MOJ LEPANT * FRANCE PAPEŽ, STRUKTURA POEZIJE VLADIMIRA KOSA * VLADIMIR KOS, DNEVNIK UGASLIH TRENUTKOV IZ FUDŽI * MILAN KOPUŠAR, APPARUIT HUMANITAS * ALOJZIJ KUKOVIČA, PROBLEMI REVOLUCIJE V ETIČNEM POGLEDU * VLADIMIR KOS, RUMENO PISMO IZ TOKIA OB REBULOVI KNJIGI „SMER - NOVA ZEMLJA" * GLEDALIŠČNIKI, ALOJZ REBULA -PILATOVA ŽENA SLIKOVNA PRILOGA, POSNETKI S PREDSTAVE PILATOVA ŽENA s praga domovine draga 1973 VSAKOLETNI Študijski dnevi v Dragi pri Trstu, ki jih pripravi Društvo slovenskih izobražencev v Trstu — predseduje mu prof. Jože Peterlin, redni član gledališkega odseka. Slovenske kulturne akcije - so danes že prava kulturna tradicija v slovenskem zamejstvu, v slovenskem kulturnem prostoru pa eden največjih kulturnih dogodkov leta. Osmič že so se letos zbrali slovenski zamejci, pa tudi romarji iz matične Slovenije in zdomstva, da skupaj razpravljajo v prijateljskem vzdušju o slovenskih vprašanjih in jim skušajo utirati pot k spoznavanju in reševanju. Letošnjih študijskih dni v Dragi, ki so se jih udeležili pokrajinski odbornik ing. Milan Sosič, pokrajinski predsednik dr. Zanetti in predstavnik dežele g. Fanich, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, pa deželni poslanec dr. Drago Štoka - umetniški svet Slovenske kulturne akcije je s svojo navzočnostjo letos zastopal akad. slikar France Gorše, njen redni član — so se začeli 1. septembra s pozdravno pesmijo pevskega zbora Fantje izpod Grmade. Prvi referent po pozdravnem nagovoru predsednika zborovanja prof. Jožeta Peterlina je bil prof. Janko Messner iz Celovca, ki je govoril o temi: Generacijska problematika na Koroškem; koreferat o družini v Beneški Sloveniji je imel beneški župnik g. Birtič. V nedeljo 2. septembra, so bili udeleženci zborovanja deležni nedeljske maše z nagovorom. Po maši je predaval dr. Ivan Hribernik iz Kranja o temi: Kako gleda zdravnik na ljubezen v družini. Popoldne je zborovalcem najprej govoril dr. Danilo Sedmak o temi: Generacijska problematika na Primorskem. Za njim pa prof. dr Anton Trstenjak o Stari in novi podobi družine. Zanimivi so bili tudi razgovori po vsakem predavanju, kjer so se z dialogi posebej razvneli dr. Berce, g. Žerjal, dr. Lokar, ing. Nendel in kipar France Gorše. Študijski dnevi v Dragi so bili že nekajkrat v zadnjih časih v posmeh, natolcevanje in kleveto nekaterim obrobnim lističem v zdomstvu. Nič primernejšega, da slovenski kulturni javnosti v svobodi predstavimo resničen pomen in visoko vrednost teh vsakoletnih izobraženskih zborovanj, kot da ponatisnemo uvodnik iz letošnje 7-8. številke tržaške revije MLADIKA, ki ga, je pod naslovom NAJLEPŠE V DRAGI v kremenit odgovor vsem Draginim zoprnikom napisal prof. Jože Peterlin. Pravi pisec: VSAKO leto pomeni Draga za nas novo stopnjo na poti našega iskanja, našega razmišljanja o poti, ki jo moramo prehoditi, in o vedrim, ki nas mora spremljati, da bomo dosegli svoj cilj. Osmič smo se letos zbrali v Dragi. Iz tistih skromnih začetkov smo v teh letih rasli po številu udeležencev, po zanimanju za probleme, od skromnega števila do danes, ko že moramo govoriti o množični udeležbi. Na te dneve prihajajo Slovenci iz zamejstva, iz Slovenije in posamezniki tudi iz zdomstva. Naši problemi se dotikajo vseh vprašanj našega obstanka: od natalitete našega naroda do problemov obstanka v zamejstvu, življenjske in vitalne sile, obsegajo probleme naše naselitve in odhajanja na delo, pa spet ohranjanje narodne zavesti naših ljudi V zdomstvu, njihove moči in zdravega mišljenja. Ko smo p° osmih letih znova pristopili k temu delu, smo z začudenjem , opazili, da je med udeleženci precej starih znancev, ki sm° se z njimi videli že prvič, mnogo pa je tudi novih, se pravil da se krog širi in raste in pomlaja. Naših študijskih dni se udeležujeta zadnja leta tudi deželni in pokrajinski predstavnik in vsako leto, tako eden kot drugi, poudari važnost tega zasedanja. Letošnja Draga se je vrnila k razmišljanju, k osnovam našega življenjskega obstanka - k družini in h generacijskim problemom Korošcev in Tržačanov ter Goričanov. Ta vprašanja sama so zadosti bogata za obravnavo na študijskih dneh enega leta. Ko gledamo na zborovanje letošnjega leta, lahko z zadovoljstvom zapišemo, da se ga je udeležilo do zdaj največ ljudi, in da so bila obravnavana vprašanja zelo skrbno pripravljena in obravnavana z veliko resnostjo in odgovornostjo. Tako udeleženci kot predavatelji so pokazali veliko resnost in zavzetost ves čas razprave, ki je bila na akademski višini, kot je to značilno za Drago. Tudi letošnji študijski dnevi so imeli značaj odkritega izražanja mnenj in pogledov in soočenja različnih nazorov spoštovanju vseh. Zato so bili na to srečanje vabljeni slovenski izobraženci iz zamejstva, iz Slovenije in zdomstv0) vsi, ki iskreno iščejo rešitve naših narodnih in kulturnih problemov in čutijo odgovornost svojega poslanstva, ki Sj1 pripravljeni biti vsak na svojem mestu in po svojih najbolj' ših močeh vsak trenutek v službi svojega naroda. Kaj je največja dragocenost Drage? Da prihajajo udeleženci iz vseh predelov Slovenije na skm pen pomenek, Slovenci iz zamejstva, iz Slovenije in Slovenc' iz zdomstva. Da govore o vprašanjih, ki nas morajo ko1 Slovence zanimati. Gotovo je zelo važno, da govore o bodočnosti našega življf nja. Govore o nevarnostih našega napredka, o poti, ki 'f morda pretrgana in uničena in ne vemo, kje se bo končaD' Govoriti morajo jasno in zavzeto o vsem, kar nas razdvaja V medsebojnih razgovorih pa se kot blagodejni dež pole' žijo vprašanja, ki smo prej o njih govorili. Nastopi ča?’ ko so se srečali znanci, ki se morda že dolgo niso videl1! in spoznajo, da so vendarle ljudje. Da so Slovenci iste krvl in istega porekla. In to so morda, najlepši trenutki Drage. slovensko gledališče v trstu IZ POROČILA, ki ga je objavilo vodstvo Stalnega Slovenskega Gledališča v Trstu (SSG) ob sklepu lanske sezone 1972-1973, je razvidno, da je bila ta sezona po številu predstav in številu gledalcev med najuspešnejšimi: predstav je bilo 198; ogledalo pa si jih je 54 674 gledalcev. Zanimivost je tudi, da so bile vse predstave pospremljene s posebno anketo, ki je gledalca vpraševala, če mu je predstava všeč ali ne. Veliko gledalcev se je anketi odzvalo. Spored lanske sezone je obsegal tale gledališka dela, ki jih je SSG v Trstu pripravilo v lastni režiji in z lastnim profesionalnim igralskim zborom: Luigi Pirandello, „Le premisli, Giacomino“; Filip Benedetič, „Pravila igre“; Ferdinand Raimunl, „Kralj gora in ljudomrznik"; E. Anthony Whitehead, „Alpha Beta“; Ivan Pregelj, „Tolminci“ (najvišji odstotek zadovoljnih je izka.zala ta predstava: 96 odstotkov!); Vojmil Rabadan, „Kadar se ženski jezik suče“. V zadnjem delovnem obdobju je SSG v Trstu prirejalo tudi gostovanja v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Pose- ben dogodek pa je nastop tržaških gledališčnikov med sl°' venskimi izseljenci v Belgiji. Od igralcev SSG v Trstu sta bila letos nagrajena Mira dočeva, ki je prejela Severjevo gledališko nagrado; pa Ra , Nakrst, ki je bil odlikovan z Borštnikovo nagrado na festN11 lu slovenskih gledališč v Mariboru. Nova sezona,, ki se je začela z evropsko jesenjo, obse?,3 naslednja gledališka dela: A. P. Čehov „Češnjev '0 Bevk - Grabnar „Kaplan Martin Čedrmac"; E. de FiliP? „Božič pri Cupiellovih"; H. Ibsen „Strahovi“; G. Feyde3 „Hotel svobodnih izmenjav"; k temu pa znovna, gostovaiu drame SNG iz Ljubljane in Ljudskega gledališča iz Cefl j Vse te pi-edstave so za gledališki abonma. Z neabonmajsk1 predstavami' pa bo nastopil Ljudski oder z igro J. Što „Mutasti muzikant" in Mali oder z M. Asturiasovo „Torotumbo“. Dodati je še gostovanje Lutkovnega fPe a lišča iz Ljubljane, Mladinskega gledališča iz Ljubljane, V Primorskega gledališča iz Nove Gorice. obletnice zelenomodro pismo ob 140-letnici prešernovega sonetnega venca "TO PISMO pišem na severovzhodnem robu Tokia, in skoz °dprto okno piha veter s Tihega oceana, ki je še zmeraj ?elenomodre barve, čeprav so večeri postali hladno dolgi lr> čeprav so jutra večkrat zavita v belo meglo. In vetrc je pkam težak in vlažen in klic prodajavcev pečenih satsuma krompirjev se hitro zdrobi. Vsi, ki smo del tega poznega Popoldneva, se pomikamo z japonskimi otoki in z ostalo ^mljo proti koncu leta 1973. Tudi PREŠERNOVO leto 1833 se je pomikalo h koncu, ko j® komponiral Sonetni venec. „KomponiraT‘ je tu najboljša ^seda: vsak sonet v tem rožnem vencu še zmeraj zveni, ^er je besedni komponist Prešeren izbral večinoma melodično jasne slovenske besede, takšne namreč, v katerih Prevladuje samoglasnik. „Komponiral“ je tu tudi najpri-(jladnejši izraz: kakor pri simfonični skladbi zmeraj znova ®Pjem glavno melodijo pričakovanja v trojni variaciji. .®snik pričakuje pomladi belih cvetov; pomladi Julijine Jubezni; pomladi zavestno slovenskega rodu. Akordi vese-eSa upanja se mešajo z akordi dejstev, na katera se to Ppanje opira, in akorde upanja in akorde ugotovitev trga tu in tam vzdih, otožnost, strah pred možnostjo, da. se Pričakovanje ne more popolnoma uresničiti, posebno kar zadeva, pomlad človeka. Tftda preden se dotaknem skrivnosti glavnega motiva, naj P®koliko pojasnim pravkar povedano. Vsak sonet ima kom-^Uacijo samoglasnikov i in e v končnici, razen šestega so-riePa, ki tudi sicer zveni trpkeje kot drugi; morda zaradi ' e in o - e končnic, ki jih ne more omiliti niti e - e kombi-®Ucija vmes, pravzaprav štirikratni - etne. Na drugi strani ^ebujeta le kvarteti 14. soneta bolj trdo kombinacijo u - a, lcer pa ni najti samoglasnika u v nobeni drugi končnici °Uetnega venca. | ešmi niso iz krajev, kjer sije sonce (4. sonet); niso iz kra-kjer kali, kar je žlahtnega... ko pomladanski duh sl|di liste (5. sonet); pesmi so cel čas pogreš’vale blagih j Pic srečne pomladi (5. sonet); in 7. sonet govori o domači-h '> ki so mrzle od jeznih viharjev; v 8. sonetu brije veter Samovo jamo; 9 sonet pozna neveselo rast, in 10. sonet sneglo. burio in strupeno slano prezgodnjega svečana, ko •J cvetlice ljubezni pognale kal in so ostale na mrazu zapu-v.ehe. Enajsti in dvanajsti sonet se sklanjata nad pesniko-jU .ustvarjanjem kot nad bledimi, uvelimi cvetovi, ki hre-tg*11!0 P° soncu iz Julijinih oči. To sonce lahko prežene Pio in sile viharjev 13. soneta, da bo v srcu spet zelenelo J';i,1ie in na, gredi poezij bo pognal nov cvet. In 14. sonet zamakne v pomlad, kadar mine zima huda in se po dre-^ S)b razsuje belo cvetje. ^ Tl- sonetu trepeče pesniku srce od straha, da se Julija So Pesmi ne bo odzvala. Strah zazveni tudi v 3. in 6. !a Pj-P- Posebno v šestem, ki se otožno igra z možnostjo, k ^vensko lepotico bolj privlači Nemec s svojo kulturo, Pa slovenskega pevca nastop v senci snežnikov. Ka-v 7 da bi obupal nad vsakim naravnim zdravilom, se pesnik Zej’ ?onetu obrne na nebesa in prosi milosti, da bi se spet H,,. j1*! rod, ki ga od nekdaj veže slovenščina, in bi se v,'3 domačija, ki je zdaj pod Pipinovim jarmom (8. sonet), ifi 1 avk ljubezni svoje mile matere (9. sonet), k svobodi v 7Sreci, ki ju ponazarja čast dežele zedinjenih Slovencev • sonetu V, k; ■ TE. tisto skrivnostno, kar se skriva v glavnem motivu, ki/6 Pričakovanje? Dejstvo, da je pesnik mogel komponirati ^ “ bolečini, ranam, negotovosti, pomeni, da je v njem Vej ^0 uPanje> upanje velikega človeškega srca, ki se za-!eP°t;e takšnega stvariteljskega upanja, proti upa-čl ' ^ajbrž nam bo zato Prešeren zmeraj zvenel blizu srca, ^ esko blizu, moderno blizu. Nam in drugim narodom. ho|?avo skrivnost vidim v tem, da se pesnik poslužuje pri-Ih-jl P0Inladi kot simbola. Pravzaprav ne dvomi v njen Čuti°a’ kolikor pomeni fizično lepoto slovenske pomladi, tja n° to v bližini mraza, teme, zapuščenosti, boleha-^tihod626^6116^’ nerazvitega. A obenem mu vsa predstavlja pomladi v razmerje do Julije in v razmerje Slovenca do Slovenke v zavestno slovenski deželi. Te simbolične podobnosti se veseli in — boji; da bi mu namreč ostala le - možnost, večen februar. Ne večen februar, ne, v to ne more verovati, in zato lahko poje iz upanja, ki temelji na dejstvih. Ali ne daruje Juliji nekaj, kar doslej še noben Slovenec ni mogel ponuditi svoji izvoljeni ljubezni - sonetni venec čiste slovenščine? In kar zadeva bodočnost Slovencev in Slovenk: ali ni 4. februarja 1830 drobna Grška postala neodvisna (pod pritiskom Anglije, Francije in Rusije na Turčijo); ali ni izbruhnila revolucija, na Poljskem 29. novembra istega leta, februarja 1831 pa v Modeni in Parmi in celo v tedanji papeški državi, in to proti Avstriji? Belgija je tudi postala neodvisna novembra 1832. In 4. maja 1833 je Turčija morala priznati neodvisnost ubogega Egipta, in 8. julija istega leta je morala dovoliti prehod skozi Dardanele ruskim, izključno ruskim ladjam! V Hanovru na Nemškem so se isto leto namerile te in one stvari, in Hanoverčani so dosegli — novo ustavo... In razmere na Slovenskem so se začele spreminjati; ljudje so se začeli spreminjati in pesnik je živel sredi med njimi, in bolj polno kot drugi, bolj ob-čutno. Z velikodušnim srcem je pesnik zaznaval bodočnost v dogodkih in jih v svojem upanju dvignil na raven simbola. Če je to res, moram reči, da je Prešeren pri vsej svoji romantičnosti v Sonetnem vencu ustvaril tudi — simbolično pesnitev. Kako bi se tudi njegov genij mogel zadovoljiti samo z romantiko? Na misel mi prihaja članek z naslovom Le Symbolisme, ki ga je za Le Figaro Litteraire 18. septembra 1886 napisal eden izmed ustvarjalcev simbolizma, J. Moreas. Med drugim pravi, da je mogoče odkriti simbolizem že pri Shakespearu, da, celo pri srednjeveških mistikih. „Bi,stveno za simbolizem je to, da... vsi konkretni pojavi čutno upodabljajo svojo skrivnostno navezanost na pračust-vene ideje.“ (članek je deloma ponatisnjen v Chassangsen-riingerjevih Les Textes Litteraires Generaux. Pariš, 1958, št. 104.) In: „.. . simbolizmu je treba predvsem — dobrega, izbrušenega, modernega jezika, dobrega v vsej bitnosti in žilavosti.. .“ Ena izmed značilnosti tega ustvarjanja, je tudi izbira določenih številčnih razmerij, ki se ponavljajo — in človek nehote misli na številčno harmonijo Prešernovega Sonetnega venca. Bebette Deutsch definira v svoji Poetry Handbook (Cape, London, 1965) simbolizem takole: „Dasi imenujemo simboliste določene francoske pesnike proti koncu 19. stoletja, je simbolist vsak pesnik, ki se poslužuje podob, barvitosti in ritma, s katerimi skuša posredno izraziti ne le svojo silno navezanost na čutne stvari, marveč često tudi skrivnostno resničnost, ki jo čutni svet tako strašno nepopolno razdaja." Zdi se mi torej, da. je Prešernov genij v svojem ustvarjanju razbil okove romantike v Sonetnem vencu (Goethe je bil umrl že 22. marca 1832) in se tu povzpel do prvin simbolike. MORDA ZVENI čudno, da imenujem Prešerna simbolika pri ustvarjanju Sonetnega venca. A spomin mi uhaja v indijsko sanskrtsko poezijo, posebno od 1. 300 do 1200 našega štetja. Takole opisuje Daniel H. H. Ingalls v knjigi Sanskrit Poe-try (Harvard Univ. Press, Cambridge, Mass., 1968) značilnost te poezije: „Sanskrtski literarni kritiki ločijo med statično podobo, metaforo - npr.: njen obraz je bil kakor svetli polni mesec - in dinamično podobo, metaforo — npr. ko pesnik istoveti smehljaj dekleta z darom za obiskovalca, kateremu potem dekle ta dar dejansko podari. ... Sanskrtska literarna kritika ali alamkara se osredotoči na gradnjo podob, ki naj se celo v sličnosti prefinjeno razlikujejo in sežejo dlje, kot pa njih neposredni namen. . . . Sanskrtska analiza zadeva pesem, grško-rimska analiza se zanima v prvi vrsti za govomiški učinek, to je za čustveno učinkovitost. . .“ (str. 9.) „Ne le sanskrtska, tudi druge literature poznajo moč besede, ki prikliče v spomin druge, z enakim čustvom povezane besede; a sanskrtski pesniki so pravi mojstri v tem... Je nekaj silno človeškega v takšni rabi besed: v dno srca nas zadenejo, zgrabijo in napolnijo z osrečujočim mirom..." (str. 31; obe navedeni mesti sem prevedel po smislu.) Zdi se mi, da je Prešernova simbolika podobna klasični sanskrtski: pomlad prihaja, šele z njenim prihodom bo res lepo, ker ni le v naravi, marveč tudi v ljubezni Julije Primičeve in v svobodi zedinjene Slovenije. Pomlad je narava. Pomlad je Julija. Pomlad je svoboda, zedinjenih Slovencev. Pomlad je postala v Prešemovih rokah dinamična metafora: neprestano se bliža, rože stegujejo roke po njej, a nekatere umro v prezgodnjetoplem svečanu. Do zadnjega verza Magistrala je Prešeren upal, da ne bo ne njegova ljubezen, ne zedinjenje in svoboda Slovencev med temi prerano uvelimi rožami, kot jih opisuje v 10. sonetu: Nad žarki sonca (= narave, Julije, svobode) so se te zmotile, / na mrazu zapuščene so ostale, / ur temnih so zatirale jih sile. „Pravi literarni kritik," ugotavlja H. Ccnmbes v svoji Literature and Criticism (Penguin Books, 1966), „nam lahko pomaga, da popolneje uživamo in razumemo to, kar nam dajejo napisane besede..." (str. 7) Tudi če bi mi to ne uspelo, lahko zmeraj rečem, da je Sonetni venec pesem čiste ljubezni do žene (prim. 5. sonet) in močne ljubezni do celega rodu Slovencev (prim. 7. sonet in 9. soneta iz domovinske ljubezni). Da, posebno deveti sonet, v katerem se pretaka hrepenenje, ki je začetek ljubezni, od Slovenke Julije do vseh Slovenk in Slovencev, pa spet nazaj v pesnikovo srce, kjer raste roža petja neveselo, dokler ne pride resnična pomlad. ALI JE PREŠEREN slutil v usodi Slovencev še njih nepremagano osebno slabost, da se kljub maloštevilnosti predajajo osebnim prepirom? Dejstvo je, da vsaj mi, brezdomci, lahko citiramo Prešernov sedmi sonet kot pesem-molitev: Da bi nebesa milost nam skazale! / ... Da bi nam srca vnel za čast dežele, / med nami potolažil razprtije... Še nekaj: zdi se mi, da je slovenski pesniški jezik v teh 140 letih dosegel velik napredek tudi po Prešernovi zaslugi-Pesnik Sonetnega venca namreč dostikrat rabi enozložnice za naglašene note svoje kompozicije — se, ti, so, je, ko itd-Pesniki po Prešernu so to lahno disonanco najbrž jasno čutili, ker se je - vsaj v modemi slovenski poeziji 20. stoletja - izogibajo. VLADIMIR K O S podobe jacques maritain o sebi na pragu smrti POSLEDNJI FILOZOFOV INTERVJU, uredniku brazilskega lista Jornal do Bras'1 za uvod a BOTA JE, da mora nekdo prečkati Atlantik, ker bi jf\ v Jornal do Brasil rad popisal razgovor z devetdesetletnim starcem tu v Toulosu, ki je vrh vsega še mali brat Jezusov. Časnikarjev ne sprejemam. Tudi ljudi sploh skoraj ne sprejmem. Junija sem bil precej slab. Že maziljenje bolnikov so mi dali. Resnici na ljubo: če sprejemam zdajle časnikarja, bodi to zavoljo mojega sobrata Serafina, ki mi je bil tajnik, bolničar, zraven še prijatelj. Pa zavoljo priporočilai mojega prijatelja Amoroso Lima, ki ga spoštujem in cenim. SVET mi je kot pokopališče. Duhovnik Penido je večkrat prav isto dejal.. . Vsi moji prijatelji so že mrtvi. Sam sem. Devetdeset let je veliko. Med Jezusove male brate pa tudi nisem šel, da bi kaj posebnega delal; prišel sem se pripravljat na smrt. Moje zdanje življenje se suče le še med dvema krajema: misel mi leti v Alzacijo, kjer je Raissin grob; pa se spet vrača v Languedoc, v to našo bratovščino, v tihoto, samoto. Svetu sem se umaknil. Slovo sem mu dal. Pa četudi sem ga zapustil, še vedno stikajo za menoj — intervjujev se jim hoče... Z Raisso sva se spoznala z malimi brati že takrat, ko je družbo ustanovil oče Voillaume. Benediktinci, dominikanci, bosonogi karmeličani, de Foucauldovi mali bratje — od takrat zmeraj blizu duhovni druščini — sam sem benediktinski oblat! Raissa mi je umrla 4. novembra 1960, opoldan, z neznanskim mirom. V Parizu jo je zatela smrt, pokopal sem jo pa na Alzaškem. Velika milost mi je bila dodeljena: da sem namreč svoje življenje povezal z življenjem dveh izrednih bitij: z Raisso, mojo ženo, in z Vero, njeno sestro, mojo svakinjo: zame dve nepozabni Rusinji. 1901 sem ju spoznal, z Raisso sva se pa vzela leta 1904. Šestinpetdeset let sem živel s to veliko pisateljico mojstrske stvaritve Au Creux du Rocher. Njena smrt me je strahotno zadela. De Foucauldovi mali bratje so me skoraj potem povabili, naj bi v njihovi bratovščini predaval filozofijo, tu v Toulouse, kjer imajo svoj študijski dom. Dvanajst let že sem tu. Sprva kot filozof laik. Kaki dve leti nazaj pa sem se bil odločil, da se jim pridružim tudi sam kot mali brat. Zame je ta korak posebna krona življenja, katerega edini namen je — BOG. Ne Bog filozofov, temveč Bog ljubezni, Bog kristjanov, Bog mistikov. Pri 88 letih sem v Toulousu opi-avil noviciat, lani pa še zaobljube. Zdaj sem redovnik z večnimi zaobljubami. Edini moj posel je molitev; moliti več kot kdaj prej, veliko več. Vedno sem si želel biti kontemp\a tivec. Zaresno sem prepričan o prvenskosti kontemplacij6' Verujem v nadnaravno življenje. šest življenjskih do^ V šest obdobij delim svoje življenje. Priprava seže tja'1, do 1910. Ta leta so najvažnejša: v tem času sem nas^ Raisso, odkril Bergsona in Leona Bloya. Bloy mi je odkr’ Cerkev. Moja pot v katolicizem mi je prinesla polnost tis1 učne dobe, ki jo sklenem z odkritjem Tomaža Akvin0^' tam leta 1909, po posredovanju velikega dominikanca- očeb Clerissaca, ki sem mu bil za njegovo Skrivnost Cerkve ^ pisal uvod. Drugo je obdobje mojega profesorstva filozofije v Pari^j Ta leta se spočno z mojim prvim esejem Modema znano5 in razum, ki ga je junija 1910 natisnila Revue de Phnf, sophie. Tako sem začel. V teh dolgih letih — od 1910 do 1934 upilic. _L ClIVU O'— 111 V VlVAAg-L.il 1V.UAA1 VAVl A-tAJ-VA v»vy ... ■ pride do bergsonske kontroverze v službi čiste spekulacij j potem kriza pri Action Frangaise od 1925 do 1927; pol: razuma od 1927 do 1932, se pravi: od moje knjige Prvenst iv i i •• rvi • . • . •• X______ duhovnega, do knjige Stopnje znanja; slednjič pa me prev*® 1 me obdobje integralnega humanizma, recimo časnih Prob 0 ^ mov, od 1936 naprej. Začetek vojne 1939 sklene to druj^ moje življenjsko obdobje. Grem v eksil v New York. -g ^ so leta mnogih knjig, kot je tista Za pravičnost. Od 1“ , do 1948 grem za francoskega poslanika v Vatikan. V } ^ letih študiram eksistencializem; plod tega- študija je knji? ^ Bivanje in bivajoče. 1948 me kličejo na univerzo v Pf\ ^ ceton za profesorja filozofije. Dvanajst let živim v ZD ^ Napisal sem Moralno filozofijo. A dragega dela te^ kupe, j nisem objavil; naj ostane samo prvi; nimam ne časa moči več. . & LOJ S Šesti je tale čas, zdajle, v temle stolu, v tej celici, v re, z. bratovčini Jezusovih malih bratov. Mislite si: JacqueS , soljni mali brat. Res, še Jacques komaj! Docela svobodni se čutim. Moja zbrana dela bodo natisnili. 55 zvezkov-moje življenje, od moje prve knjige o Bergsonovi f1 °e^ tl fiji tam iz leta 1913. Strogo sem sodil Bergsona, kot S ^ ^ bil v svoji tretji knjigi razlagal. Pač lastnost učenca,, ^ učitelja napada, če ga že ne skuša celo nadkriliti. Zdaj 1* * na papir zapisujem le to, kar mi hodi v misel. Kdaj ^ kdaj govorim svojim redovnim malim sobratom. *.|ep) '‘i samoti sem napisal knjigo Problem zla. Trenutno P1^ Ig. '/a "Roimp TVmmisfp Pispin mi strašansko veliko. .-'ti za Revue Thomiste. Pišejo mi .——■ . . dominikanka poskrbi za korespondenco. Nisem več v P letih, ko bi lahko veliko in vsem odgovarjal. V Braziliji sem bil leta 1936, dolgo je tega. Takrat je izšla ftioja knjiga Integralni humanizem. V Buenos Airesu je bil kongres PEN kluba, pa sem mimogrede skočil še v llio de Janeiro. Komaj za en dan Mesto me je sprejelo kot donisnega cima Brazilske slovstvene akademije. Lepo, ži-vchno, globoko mi je takrat govoril Amoroso Lima: v svoj Ha^ovor je vnesel tudi Raisso. Na akademiji sem govoril o PsRologiji: tisti govor najdete zdaj v moji knjigi štirje eseii o duhu in telesnosti. Dvomim, da bi kdo točil solze ob dojili besedah takrat. V Centro Dom Vital sem govoril tudi 0 Akciii in kontemplaciji. Predavanje sem dal natisniti v knjigi Vprašanja vesti. Amoroso Lima je bil tistikrat moj angel varuh. Poslej nisem več romal na Brazilsko. Pa vendar objemajo posebej topla čustva, kadar se spomnim vašo domovino. Znova in znova se spominjam tistih ur tam. Tu v Toulousu srečam večkrat tudi brazilske male brate. Kakšna gibkost duha! Serafin iz Minas, Francisco iz ®ao Paulo. Francisco mi je todle napravil leseno knjižno belico, da imam lahko pri sebi nekaj knjig. Pa tudi z injek-cijami mi je stregel — po poklicu je zdravnik. . . Da, bodočnost Brazilije mora biti globoko srečanje med svobodo in Pravičnostjo. Nujne so nam tri vrednote: svoboda, pravič-i nost, mir. cerkev je v krizi? Govoriti o krizi v Cerkvi! Kakšna površnost! Pa kakšna kratkovidnost! Kriza? Cerkev je bila vedno v krizi. Cerkev | S8ima je - kriza. Poklicev je vedno manjkalo.. . samostani prazni Strahotne drame. Zgodovina Cerkve je ena sama kriza. A to me ne plaši. Saj gremo naprej. Nisem pesimist. | govorim vam starec z devetimi križi. Ne delam si utvar. yerkev je živa. in na življenje je vezana. In vse življenje kriza. Zdajšnje krize niso boljše, pa tudi slabše ne od Prejšnjih. Celo o teologiji krize pišejo. Prav. Nujno je, P0 so ta gibanja v osnovah. In koliko prenovitvenih gibanj vjre danes v Cerkvi! Mislim samo na tele naše de Foucaul-P°ve male brate, razmetane po vsem svetu, po vseh konti-Pentih, med gobavci, med zavrženimi po najbolj ogabnih j P®riferijah velemest, med Indijanci ob Araguaia, med si-l °tami v New Yorku ali v Chicagu. Pa mislim na usodo in Poslanstvo de Foucaulda, vesoljnega malega brata, ki so ga ! al6 pobili v Sahari. Sirota za življenja sploh n,i imel učen-I j?- Kakšen polom! A „nenadoma“, že po njegovi smrti, se i i' dvignejo njegovi učenci, na deset in deset, na sto in sto. ' akšno je vse, kar je pristno, kar je duhovno. Vse se od , i^daj začne, skromno, z neznanskimi težavami. Cei'kev? i ®rkev je: evangelij in milost. kristus živi epričan sem o vredni uspešnosti malih bratov. Verujem ■ ponižnosti. Krščanstvo je ponižnost. Je tišina. Je So°’;a> je molitev. Všeč mi je Stravinskijeva muzika, všeč v rfii Chagalove in Roualtove podobe. Cerkev je kvas sredi aSe _ au coeur des masses. Ni nad množico, ne zunaj ' božice, v nji sami je. V zgodovini, v svetu je. V svetu, ^ °d sveta. Ko se zmislim na gibanje kakega Jacquesa 1 i,. pa Taizeja, pa na emavske cunjarje, pa na gibali jezuita Hurtada v Santiago, v Čilu, ali pa na Dorothy ,ay v New Torku, spet in spet uvidim, da je krščanstvo 1 v°' Kristus živi. ’ vSl politike več ne razumem političnim diskusijam sem se umaknil. Politike več ) t^^umem Nočem razpravljati o latinskoameriški poli-dvg najz pa prejšnji čilenski prezident Eduardo Frei. A a Amerika je preveč zamotana, da bi jo človek lahko ral. Zgodovinsko vlogo v boju za zmago krščanske .ek raci j e so igrali možje, kot so Dardo Regules v Uru- tilfj . . .. - - - • ”si vedo, da sta na vodstvenih mestih v Južni Ameriki V (J To ja najzvestejša učenca: prezident Rafael Caldera v jjl?.!.11) Manuel Ordohez v Argentini, Amoroso Lima v Bra-, tle]^’ Eduardo Frei v Čilu. V temle članku o vplivu mojega ’ Poz^ X Južni Ameriki, ki ga je bil za The New Scolastic ^ 1972 napisal Amoroso Lima in mi ga zdaj po vas , ezn?vo pošilja, pisec dokaj prepričljivo pokaže, kako raz-i Lj,611 ta vpliv. Recite Amorosu Limi, da sem v nje-i! ??v°ru pri sprejemu za dopisnega člana v Slovstveno 1 - na Pobudo Gabriela Marcela - zavzet posluhn.il j tirJ12' P vplivu francoske kulture v Braziliji. Mislim, da so 1 ,'olh',pisan'l'a res ®e najbolj vplivala v ZDA in v Braziliji. , latin t ^an6s več ne razumem. Še evropske ne! Kje šele j tvnjj sk°arneriško. Mislim pa, da se mora kristjan zanimati ^°bfk^ P°^ko. Da mora biti intezivno prisoten tudi v Prosim pa, povejte: kristjan naj ne pozabi na božjo transcendenco. To me danes najbolj skrbi: božja transcendenca. Naj kristjan v boju — ne dvomim, da v postavnem in potrebnem boju - za pravičnost v svetu ne pozablja na svojsko posebnost svojega poslanstva, ki je transcendentno, v onstran naravnano poslanstvo. Družbena pravičnost, notranje življenje. Razlikujemo se, da družimo. Sol zemlje, luč sveta smo. Jagnje odrešenja nosimo s seboj. Alarmantne resnice, kar revolucije na pohodu. Stvari, ki so svetu v pohujšanje, zaresna agitacija. Bolj kot kdaj se mora kristjan danes zavedati nadnaravne razsežnosti krščanstva, ki nam jo prinaša red milosti. Red milosti predpostavljal red narave, na njem temelji, preseže ga pa ne. To, kar nas danes skrbi, kar nas zanima, je naša večnost, so nebesai. Vse berem, kar o nebesih uči Tomaž. Nič me bolj ne zanima, kot to. Kakšna so nebesa? Zemljo poznam. Rad bi spoznal še nebesa’. Neznansko radoveden sem. Vprašujem svojega učenika brata Tomaža Akvinca. Kar naravnost vprašujem evangelij. Veliki vplivi mojega življenja so že vsi v nebesih: Raissa, Vera, Leon Bloy, sv. Tomaž Akvinec. Mislim, da je tudi Bergson v nebesih; zaradi svoje tako izredno čiste duše. tišina, premor Pred dnevi me je doletela velika radost. Ustanovili so fakulteto sv. Tomaža Akvinca. Veste kje? V Kaliforniji. Mislite si — Tomaž na Pacifiku. Pravijo, da bo tomizem izginil. Kardinal Garrone priporoča v letošnjem pisanju semeniščem in univerzam tomizem kot filozofski nauk. Zdaj vam pa povrhu ustanove še fakulteto Tomaža Akvinca sredi kalifornijskih hipijev. Ste brali Kalifornijski dnevnik Edgarja Marina? Tomizem je danes nekako v umiku Živimo v času, ko Hegel ošabno razmetava svoje karte po filozofski mizi. A življenje gre naprej. Tako ubrana, privlačna, tako 1’esnična filozofija, kot je tomizem, ne bo pozabljena za dolgo. Rad listrm po pesnikih. Pesniki nam pomagajo s svojo intuicijo. Poznate Baudelairejev sonet „Notranje življenje"? Nejasno sluti boljši svet. Način prisotnosti v večnosti je drugačen. [Z našim izkustvom pač ne moremo prodreti v skrivnosti za nas docela tujega sveta - v večnost. Poetje s svojo čudovito domišljijo nam pomagajo pri tem. Samo sv. Janeza od Križa si mislite Ali pa Gerarda Manleya Hopkinsa; ali pa Maksa Jacoba. Oče naš, ki si v nebesih. Vse krščanstvo je v tem. V prvem vzkliku Gospodove molitve; v edini, ki nas jo je bil naučil Kristus. Besede „ki si v nebesih" so neločljivo povezane s tistim „Oče naš“. Nebo Očeta nima nič skupnega z nebom astronomov. Večno življenje vse to poseka. bog današnjega sveta že ni več v nebesih Berite spet Raissine pesmi. Kako zna’ govoriti o teh čudovitih resnicah! Nenehno je molila. Živela je v globokem, trajnem stiku z Bogom. Skupaj sva pisala O molitvi, liturgiji in kontemplaciji; pa eseje o poeziji. Raissa je bila intimna poznavalka in občudovalka Janeza od sv. Tomaža, velikega portugalskega tomista, Descartesovega sodobnika. Ti Raissini Zapisi o očenašu se mi zde najgloblje, kar je napisala. Objavili so jih po njeni smrti 1962. Kakšna nežnost, kakšna milina! Večno življenje je tam, kjer že ni več rane smrti. Nebesa so nedosežna luč, svoboda, polnost. Gledanje iz obličja v obličje. Svet, v katerem za ljubezen ni več preprek. Narava in zakoni večnosti so za nas nepredirni. Da nebesa so, vemo iz razodetja. Naš čas pa postavlja domišljijo na mesto razuma. Živimo v svetu, ki ga je obsedla domišljija’. Namesto, da bi cenili zahteve razuma v svojem mišljenju kot povsem naraven pomoček intelektualizirani domišljiji, porabljamo za mišljenje domišljijo samo, kot da je ona razum. Pojmi domišljije so podobe. Globoki, a nejasni pojmi Ki se izgube v te-motah hermetične govorice. Bog današnjega sveta že ni več v nebesih. Samo Nič v kalnem oceanu imanence. Nekakšna prvotna, nedoločna, božja snov. Veliko se razgovarjam s Heinzem, z Mauricem Manyjem, s svojimi dragimi tajniki o tem — o Niču. Ta bog Zemlje ima svojsko ime: Ungrund. Skrivnost življenja, skrivnost nemške filozofije zadnjih 400 let. Heinzeve študije o Reformi, ki jih je podpisal kot Ernst Korn, so dokaj osvetlile vprašanje imanentizacije transcendentnega. mistika zrcala in mistika ognja Prva, nedoločena snov je tako obsežna kot svet. In zadobi obliko v vsakem od nas. Protislovje ni toliko znamenje resnice, kot znamenje moči, gospodstva človeka nad svetom stvari. Dionizijska. radost preveva naše sodobnike, ko čutijo, kako postajajo gospodarji sveta. Ungrund je predmet ene od oblik naravne mistike. Ne, ne rečem naravne mistike; rajši rečem mistike gledanja samega sebe, mistike zrcala. V nasprotju z mistiko ognja, z mistiko preoblike. Glejte: v današnjem svetu je dvoje mistik — mistika samemu sebi predanega človeka, antropocentrična mistika; pa mistika predanosti, mistika ljubezni. Izbira je neizbežna. In tudi odločilna. Ali Ungrund, bog Niča in kaosa, mistike zrcala (ki je lahko v Proustu,,kot je v Heglu, v Freudu); ali pa transcendentna mistika Očeta, ki je v nebesih; tudi v nas. Jezus Kristus — edini Učenik — božja sinteza, ki druži čas in večnost, nebo in zemljo, telo in dušo, relativno in absolutno, trpljenje in mir, človeka in Boga. Veliko sem se ubijal z vprašanji krščanske filozofije. O predmetu sem napisal posebno knjigo, o formalni krščanski filozofiji. Danes namesto krščanska rečem filozofija sploh. Nietzsche je zatrdil, da je vsa nemška filozofskai misel dejansko prikrita filozofija. Utihotapljena filozofija, ki nima nič opraviti z Descartesovim „larvatus prodeo“; filozofija, ki konča v poeziji obupa, edini njen izhod. pretresa me ta val obupa Devetdeset let imam, redovnik, zgubljen tu Languedocu. A neznansko me pretresa ta val obupa, ki se je dvignil iz vseh zemskih kotišč. Leta 1905 sva se z Raisso pogodila: če ne najdeva resnice, nekaj, kar naj da smisel najinemu življenju, se končava... Dvigala sva se iz nevere. Zdaj vam pa prihajajo s smrtjo Boga teologov. S Sartrovim studom. S Camusovim uporom. S Kierkegaardovim obupom. Heidegger piše celo knjige o Nietzscheju: iz njih diha velika, tragična praznota. Dejanje kot temna odločitev brez smisla. Malomeščanski razum s hkratnim objemom racionalizma in iracionalizma. Tako smo prišli do bombe! Francoska filozofija ni varljiva, prikrita teologija. Je prava prevara razuma. Kaj je danes filozofija pri nas ? Kup izobra-žencecv, včasih celo razumnih, dobro poučenih, pa pri vsem tem ne vedo za bistvo filozofije. Če začneš, tem stvarem res ne prideš do konca. Je kje kakšna resnica? Je kje kakšno zaresno bitje? Le zvestoba življenju nas bo rešila. A popolna zvestoba. Kajti kar je edino važno, je rešitev življenja in rešitev človeka. Sem prevet optimist glede človekovih možnosti in njegovega življenja. Teološke kreposti upanja sem poln-Upam. Verujem v božjo Previdnost. Verujem v Usmiljenje-Verujem v neskončno Ljubezen. Verujem v človekove zaklade pod vplivom milosti. Verujem v delovanje Svetega Duha. vse se bo znova začelo Prav mogoče je, da- v temle trenutku najinega razgovora! sredi tišine te nedelje, kje kak fant prvič odkriva evangelij. Ali Tomaževo Summo. Ali pa poezijo sv. Janeza o« Križa. Vse se bo znova začelo. Kdo ve, če tole uro, ko se mirno razgovarjava- v tejle sobi, ne odkriva kje kakšen Kitajec v kaki izgubljeni provinci Kristusa v maoizmu.^-Bog je preprost. Ta resnica me vznemirja. Pa mi prinaša tudi mir. Zamotani svet se mora spet vrniti k preprosto-ti, da> bo mogel naprej. Vprašanje miru je vprašanje edinosti. človek mora s svojo voljo opraviti to, kar v narav1 zazna samo v zametku. Človek mora spet postati, kar dejansko je. A za to je treba plačati visoko ceno, bolečo cenOi ceno težkih tveganj. Človek si mora v nravnem redu za-dobiti svojo svobodo, svojo osebnost. Za diskretnost prosim. Ne pozabite, da sem devetdeset let star filozof. Pa še kontemplativni redovnik Charlesa de Foucaulda zraven. Blagoslovi vas Bog. Pa molite zame. za glas priredil ALOJZIJ KUKOVIČ letošnji ljubljanski poletni festival OD 29. junija do 30. avgusta je bil v Ljubljani letos že tradicionalni POLETNI UMETNIŠKI FESTIVAL, ki vsako leto privabljal množico tujcev, obiskovalcev iz Jugoslavije, pa slovenske rojake. Festival je svetovnega slovesa, saj je naznanjen v vseh mednarodnih seznanim evropskih poletnih festivalov. Letošnji festival je bil nazvan: 21. Mednarodne poletne kulturne prireditve — 4. Operni bienale Večina koncertov, opernih predstav in baletnih nastopov je bila v poletnem gledališču v Križankah, v viteški dvorani prav tam, nekateri komorni koncerti pa tudi v stolnici in v križevniški cerkvi. Nastopali so umetniki iz Slovenije, Jugoslavije, Evrope, ZDA in Južne Amerike. Po vrstnem redu je bil spored festivala tale: G. Verdi, Dva Foscarija (ljubljanska Opera); G. Gershwin, Porgy and Bess (beograjska Opera); J. S. Bach, 4 Moteti (Hochschule fur Musik, iz Gradca); Koncert plesnega orkestra RTV Ljubljana; V. Bellini, Norma (skopjanska Opera); Moniusz-ko, Halka (poljsko operno gledališče iz Lodža); Ch. Gounod, Faust (tudi Poljaki iz Lodža); Andreas Buschnakowski (iz Vzhodne Nemčije), Orgelski koncert; Baletni večer: L Stravinski, Ognjena ptica; Gurst, Tolkala za šest moških; G. Mahler, Dvojčka; Creston, Od davnih časov (Harkness ballet iz New Yorka); Afriški Folklorni ansambel iz Nige" rije; Manolita in Rafael Aguilar (španski folklorni ansambel); Koncert Komornega zbora konservatorija iz Bukaref' te; Folklorni ansambel Kolo iz Beograda; Koncert koničnega orkestra iz Comte de Flandre, Francija; Violinski d1'0 koncert: Igor Ozim in Primož Novšak; Koncert kitarist0: Alirio Diaza iz Venezuele; Predstava Pantomime (Minj1, Amiel, iz Švice); Orgelski večer Georgesa Delvalleejm Polifoni koncert UCSB Chamber. Singers (Komorni zb01 , iz Santa Barbara, 'ZDA); Koncert Slovenskega godalne#0 kvarteta: Koncert Scholae Labacensis (ljubljanski ansaii1' j bel za staro glasbo); Koncert The Colorado Chorale ChaU f ber Singers (komorni zbor iz Colorado, ZDA); Orgel®0 j j koncert Huberta Berganta; Sofokles, Antigona (Slov. lj sko gledališče iz Celja); T. S. Eliot, Umor v katedr® (Slovensko ljudsko gledališče iz Celja); za sklep festivj1 ! k pa Grgič-Kabiljojev musical: Jalta, Jalta (zagrebška K° * medija). " S svojim poletnim kulturnim festivalom, pa z likovnimi r®2 stavami, kot so ljubljanski grafični bienale ali kostanjevi®# ^ Forma viva, se Slovenija vredno uvršča .med kulturno vi®0# (. stoječe evropske dežele. federico garda lorca sobre la poetica, la poesia y el poeta Ži Dl Pero čque voy a decir yo de la poesia? č,Que voy a decir de esas nubes, de ese cielo? Mirar, mirar, mirarlas, mirarle, y nada mas. Comprenderas que un poeta no puede decir nada de la Poesia. Eso dejaselo a los criticos y profesores. Pero ni tu ni yo ni ningun poeta sabemos lo que es la Poesia. (nos gusta) hoy la mušica mala con por la noche, para empezar a levantarlo por la manana V terminarlo nunca. locura. Ouemare el Parte*1 Aqui esta; mira. Yo tengo el <|uego en mis mcnos. Yo lo entiendo y trabajo con el perfectamente, pero no puedo hablar de el sin literatura. Yo comprendo todas las poeticas; podrla hablar de ellas si no cambiara de opinion čada cinco minutos. No se. Puede que algun dia me guste la poesia muchisimo; como me gusta Lo unico que no puedo hablar es de mi un inconsciente de lo que hago. Al contrario soy poe'ia por la grada de Dios —o de demonio*—, tambien ^ que lo soy por la gracia de la tecnica y del esjfuerzo, y de d01 verdad ^ Id N 5^| ^ cuenta en absolu.o de lo que es un poema. (Poetica. De viva voz a A. G. D., 192’ bo Di] Da it GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnik; sodeluje France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. UJ H < TARIFA REDUCIDA CONCESION 6228 R. P. I. 1209421