MILAN MAVER. Osebna izkaznica: rojen v Mostah leta 1928 (torej zdaj že v zrelih letih - čeprav ni nujno, da bi bil človek zato kaj pametnejši), absolvent arhitekture - ne da bi ime! kdaj na vesti kako gradbeno zadevo ... Že zelo zgodaj zabrede v novinarstvo, najprej k Pavlihi (ko je bil še resen), nato k Delavski enotnosti in Ljubljanskemu dnev-niku, kjer postane Jaka Sulc, se naposled sprijazni z Delom (z veliko začetnico, z malo ima še vedno težave), kjer ga že precej let vodijo na plačni Iisti kot karikaturista in pisca pisem mo-jetnu poslancu oziroma v novejšem času mojemu delegatu. Zaradi svoje dejavnosti je bil že nekajkrat javno ožigosan s Tom-šičevo nagrado (dvakrat ali trikrat), del obretnenflnega materiala pa je zbran v štirih samostojnih knjigah: Humoristova petletka, Samopopravljanje, Jaka Sulc in 2 x 21. Prav zdaj pripravlja za tisk nov corpus delicti. Kadar ne piše in ne riše, smuča; smuča tako rad, da je bil šest let direktor smučarske šole v Združenih državah (Rib Mountain). Brkov nima, brado brije (mimogretie: ko birje norce) inhodi zelo pozno spat. Članarino in davčne obveznosti ima porav-nane. Vse morebitne pripomhe najraje sprejema na žiro račun št. 5089)85. Za točnost gomjih podatkov jamči svojeročno: M. M. PISMO MOJEMU (MOŠČANSKEMU) DELEGATU Ce bi me danes kdo vprašal, kaj bi najraje bil v Mostah, bi me spravil v zadrego. Župan? Gene-ralni direktor s kopico podrejenih direktorjev? Profesor, magister, inženir? Ali morda uspešen obrtnik? Ne vem. Zares ne vem. Pred mnogimi leti pa sem natanko vedel, kaj bi rad postal: ,,Ko bom velik", sem govoril, ,,bom Ahčinov Jaka". Ampak spoštovani, saj najbrž sploh ne veste, kdo je bil Ahčinov Jaka. Kadar se zdaj peljem skoz Moste, se samo peljem. Sicer pazim na beloprogaste prehode za pešce na asfaltiranem cestišču in gledam nove stolpnice pa nove mostove - toda tako pazim in gledam v kateremkoli mestu, skoz katerega se peljem. Tudi kadar se ustavitn v Mostah, se samo ustavim. Potrkam na uradna ali zasebna vrata, iz-menjam s sobesednikom misel, dve (ali spijem kavico, dvej, potem spet grem - ne da bi se v meni karkoli zganilo. Joj, ali se moram, jaz, nekdanji Mošanec, tega sramovati? Mislim, da gre za nesporazum: govorim o Mostan in imamo v mislih OBČINO. Občino, ki sega od Vodmata do Janč, ki ima, ve se, takšen in takšen industrijski potencial, tolikšen dohodek na prebivalca, toliko sol, toliko ambulant, toliko no-vih stanovanjskih sosesk z občani, ki po novetn niso več Mosanci ampak Moščani - glejte, jaz pa sem iz tistih Most, ki jih ni več. Tiste moje Moste smo v imenu napredka pokopali, podrli, odpravili, nepreklicno in za vselej. Ostale so samo še nekje v meni. In najbrž jih nosi tako v sebi še marsikdo, ki je kdaj bosopet in smrkav lučal kamenje v plava-joče steklenice z brega tedaj fe smrdljive Ljublja-nice. Vidite, takrat se je še natanko vedeto, da leže prave Moste samo tostran Ljubljanice - tiso na drugi strani je Kodeljevo, kar je čisto nekaj dru-gega. Hiše na Kodeljevem so bile imenitnejše, tmele so vrtove, na katerih niso rasle samo solate, temveč tudi vrtnice, predvsem pa so bile imenitne, ker so v mnogih hišah imeli štedilnike z belimi ploščicami in kopalnico (štedilnik z belimi ploščicami in ko-palnica se mi je takrat zdelo največ, kai se v življe-nju da doseči). V tistih časih so bile Janče še nekje daleč na kmetih. Zelena jama je bila samo Zelena jama in po ugledu še za stopnico niže od Most -zanjo smo vedeli, ker je od tatn tovarna kleja do-bavljala smrad za vse severozahodno predmestje (ta smrad je bila najboljša vremenska napoved: icadar je smrdelo močneje, se je obetalo lepo vreme). Polje je bilo Devica Marija v polju, reklo pa se je, da greš v ,,Devicmarijpole", medtem ko je bila šetnpeterska cerkev (katere zvon je zanesljivo na-znanjal, da se bo vreme izpridiloj nekakšna prednja straža pravega mesta. Mošanski kmetje, ki so kaj dali nase, so ob nedeljah dopoldne hodili tja k de-seti maši, peš in s črnitni klobuki na glavah. Kot so hodile tudi uglednejše gospodinje, ki scrkaj dale nase, med tednom na drugo stran ceste k Šarabonu po špecaiijo. Vse to je bilo jasno. Če bi kdo trdil, da kdaj ne bo tako, bi Ijudje rekli, da je znorel ... Ko se torej dandanes peljem skoz Moste, lepo pozidane in asfaltirane in vseskozi napredne, in ko sem v življenju že zdavnaj dosegel tudi kopalnico, se sprašuiem, kaj neki počno otroci v teh lepih Mostah. Vem, vem, nove fole imajo in vrtce in športni park in televizijo doma - ampak kje za-boga se igrajo, ko ni nikjer več nobenih prepove-danih plank, nobene luknje, v katero bi bilo še treba pogledati, nobenega kanala, še hleva še zajč-nic ne .. . V tistih našh Mostah si bil lahko ves dan umazan, ne da bi bilo grdo, nenehno si bil na pohodu in zato nismo vedeli, kaj je dolgčas, razen seveda, kadar smo morali biti doma. To pa je bilo tako redkokdaj, aa se je aaio potipeti. Vsakdo pač ni tnogel biti Ahčinov Jaka. Ahčinov Jaka pravzraprav sploh ni bil Ahčinov, tam je samo spal. Spal je na lesenetn podu ali pod podom, kakor je naneslo; ker je včasih spal tudi v šupi Oražmove žage, je bil tudi Oražmov Jaka. Ko je nekoč pozimi pritisnil mraz, da je živo srebro zdrsnilo na 20 stopinj pod ničlo.je Jaka pravtako spal na golih tleh pod podom, in sicer tako, da se je s ceste videlo, kako se mu je suknjič brez siajce spodvignil, da je v stmpeni mraz kazal goli hrbet tja do lopatic. Poslali so me gledat, če je Jaka zmrznil. Seveda Jaka ni zrarznil, druga