C. kr. pošti! i 1011 Nedostavljene številke je poslati administraciji „Eisenbahner“ Dunaj V. Brauhausgasse 84. ^ jr,, /#£:■/ /' ? VODI POTK SVOBOD!! ŽELEZNIČAR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVLKHČEV UREDNIŠTVO Izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Naročnina: se nahaja v Trstu ul.Madonnina 15. —----za celo leto.....................4*40 K Telefon 1570. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, za pol leta...........................2*20 K wrnniiiiiiiiwTiBBM«mUKiNkUiiiiiiiinirrrmjmnfflmiLnaLtimuuiiuiuiiu» UPRAVNIŠTVO Rokooisi se ne vračalo za £etrt leta..............110 - Dunaj V. - BrMuhausgasse 84. Rokopisi se ne vračajo. Posamezna številka 18 vin. Štev. 1 in 2. V Trstu, 1. januarja 1915. Leto VIII. Sveti mir. Kdor bi bil trdil 1. januarja 1914., da bo ob koncu leta ves svet v boju, tega bi zmatrali za najbolj črnogledega, zlega preroka. Saj je bilo vsaj navidezno vse tako lepo mirno in oficielni predstavitelji evropskih držav so zatrjevali povsod in vedno, da živi njihova država z vsemi sosedi v najboljših odnošajih. Ali kdor je opazoval natančneje, kdor je premotril globokeje različne ukrepe po evropskih državah, ta je pričakoval s strahom grozečo katastrofo. V Avstriji so pomnožili pretečeno leto število rekrutov, v Nemčiji so naložili posedujočim stanovom miljonski davek za militaristične namene, na Francoskem so uvedli ob najsilnejšem protestu socialistov zopet triletno vojaško službo, na Angleškem so gradili z mrzlično naglico nove naddridnote, ruska in srbska vlada sta zahtevali od parlamentov velikanske vsote za vojaške namene. Ljudstvo je pač godrnjalo nad novimi bremeni, a mislilo ni, da so namenjene vse te priprave za vojno v najbližji bodočnosti. Kako tudi, ko so vendar slovesno zatrjevali državniki po vseh teh državah, da so potrebni ti ukrepi zato, da se ohrani — mir, oboroženi mir! Le če smo oboroženi od nog do glave, le tedaj nas pusti pri miru državni sosed. To pesem o »miru« so nam prepevali vedno, čeprav sami niso verjeli njeni resničnosti. Dobro so vedeli državniki, da se sprožijo topovi, ki naj varujejo oboroženi mir, v najkrajšem času, in da se začne krvavi ples, kakršnega ne pozna zgodovina vsega človeštva. Ko je pred petimi meseci zažvenketalo in zašurnelo na vseh straneh, je pač vsakdo mislil, tolažeč s tem sam sebe, da se povrne po dveh, treh mesecih zopet mir. Mir... blažena, sveta beseda. Kako brezbrižno smo jo izgovarjali nekoč, kako vsakdanje se nam je zdelo vse, kar izraža! A danes? Kako ves drugačen pomen ima, kako se je poglobila njena vsebina. Porušeni domovi, požgana mesta, mrtva trupla vojakov, od težkih ran razdejana telesa bojevnikov, trume brezposelnih, pregnane družine, opustošena polja, pomendrani gozdovi, uničena bogastva — vse to nam prikazuje mir v najžarkejši luči. Ali sedaj tečejo že pet mesecev reke krvi, pet mesecev že prinašajo države najtežje žrtve, že je zatonilo v večnost leto največjih strahot in najsilnejše bede, a ni se še izpolnilo upanje miljonov, niso se še oglasili zvonovi, da zapojo eno samo sladko besedo: Mir. Socialna demokracija, predstaviteljica razumnega, zavednega proletariata, deluje od svojega postanka vedno za mirno rešitev vseh konfliktov, ki nastajajo med narodi, med državami. Zlasti zadnja leta, ko je čutila, da se pripravlja svetovni konflikt, je napela vse sile za ohranitev miru. Ni se ustrašila pri tem najlepšem delu za človeštvo klevet vseh devetkrat patentiranih patriotov, ki so grdili mirovno delo socialistov in ga nazivali izdajstvo. Ce bi bili nameravali socialisti vseh narodov res izdajstvo s svojim delom za mir, tedaj bi ne stale v armadah tako krepko vrste organiziranih delavcev. In da se doseže res trajen mir, mir, ki omogoči vsem narodom — od najštevilnejšega do najmanjšega — napredek na vseh poljih, razvoj na vse strani, za to padajo proletarske žrtve na bojiščih. Da postane domovina res ljubeča mati vseh, brez razlike razredov in stanov, zato plodi zemljo kri proletarcev. Na tisoče in tisoče je že padlo proletarcev, in vsi ti tisoči nam bodo v bodočnosti glasen opomin, ^la pričnemo z novimi silami naše delo za mir. Če bi tirjal proletariat sedaj mir, bi bilo to neplodno delo, kajti na nobenem bojišču še niso dozorele odločitve tako, da zagotove trajen mir. Nočemo iziti ponižani iz sedanje vojne, ker ponižani ne misli drugega kakor na maščevanje. In zato bo prinašal avstrijski proletariat tudi še nadalje vse žrtve brez godrnjanja, samo da si kupi za ceno življenj svojih bojevnikov mir. Preteklo leto bo proletariatu za vse njegovo nadalnje delo silen učenik. Vsi grozni dogodki leta 1914. potrjujejo socialistične nauke, s krvjo so podpisani temelji našega stremljenja. In zato bomo zastavili v bodočnosti vse naše sile v to, da pripravimo našim potomcem take življenske in družabne razmere, v katerih bodo živeli brez strahu pred katastrofo, kakršne priča smo mi. Seme socialističnih naukov moramo raztrositi na široko, da požene v novih tisočih in tisočih spoznanje, da je delo za mir najkulturnejše delo na svetu. Samo eno željo izrekamo ob vstopu leta 1915., samo eno iskreno željo: Sveti mir! Priporočajte in širite naš list! LISTEK. QUY DE MAUPASSANT: Mati Divjak. Franktirjerska zgodba. Ko je bila napovedana vojna, je vstopil mladi Divjak, star tedaj trintrideset let, v armado in mater je pustil samo doma. Stare niso preveč pomilovali; vedeli so, da ima denar. Ostala je torej popolnoma sama v samotni hiši, ležeči daleč od mesta ob robu gozda. Bala se ravno ni, ker je imela enako naravo kakor moški v tej družini. Trda, stara žena, visoko raščena in suha, ki se ni nikdar smejala in s katero se nikdar nihče ni upal pošaliti. No, pa saj se navadno žene v teh krajih ne smejejo. To prepuščajo moškim. Njihova duša je tesna in žalostna, ker je njihovo življenje temno, brez svetlobe. Kmet užije nekoliko hreščečega veselja v gostilni, ali njegova življenska družica ostane resna in kaže vedno enako strogi obraz. Mišice njenega obraza se niso učile gidljajev smejanja. Mati Divjak je živela v svoji kmetiški hiši, ki je bila kmalu zasnežena, dalje po stari navadi. Po enkrat na teden je hodila ▼ vas, da je nakupila kruha in malo mesa in »e zopet vračala med svoje štiri stene. Ker so pripovedovali ljudje o volkovih, je nosila puško čez hrbet, staro zarjavelo puško svojega sina, katere kopito je bilo odrgnjeno vsled velike rabe. Prav čuden prikaz je bila dolga mati Divjak, ko je kobacala, nekoliko upognjena, počasi po snegu. Puškina cev je molela čez črno ruto, ki jej je ovijala glavo in držala njene bele lase, ki jih ni nihče še nikdar videl. Nekega dne so prišli Prusi. Porazdelili so jih na prebivalce po premoženju in po zalogi živil. Stara, ki je bila na glasu, da je premožna, je dobila štiri. Bili so to štirje veliki mladiči, plavolasi in modrih oči, ki so bili kljub naporom vojne, še dobro rejeni in ki so ostali tudi v osvojeni sovražnikovi deželi še dobrovoljni. Ker so bili pri tej star materi sami, so bili napram njej zelo vljudni in so jej prihranili trud in izdatke kolikor so največ mogli. Zgodaj zjutraj so se umivali pri vodnjaku, goloroki so stali tam ob strupeno mrzlih zimskih dneh in so pomakali svojo rožnato kožo globoko v vodo; mati Divjak je pa pripravljala med tem zajrtk in hodila semintje. Potem so pospravili kuhinjo, pometli tla, cepili drva, lupili krompir, prali perilo in sploh so opravljali vsa domača dela kakor štirje dobri sinovi svoji materi. Ali stara je mislila neprestano na svojega sina: Na svojega sina s krivim nosom, rjavimi očmi in trdimi brkami, ki so ležale kakor blazina nad gornjo ustnico. Vsak dan je vpraševala vsakega vojaka: »Ali veste, kje stoji 23. francoski linijski polk? Moj fant je tam.« Odgovarjali so :»Ne, ničesar ne vemo, prav ničesar.« In ker so imeli tudi matere doma, so .razumevali njeno skrb in njen nemir in so jej stregli na vso moč. Stara jih je imela pravzaprav zelo rada, te svoje štiri sovražnike: Kajti kmetje ne vedo ničesar o sovraštvu narodov, to poznajo le višji razredi. Nižji stanovi, ki največ plačajo, ker so revni in ker jih potlači vsako novo breme, nje, ki jih more kar v masah in ki so pravo jelo za topove, ker so velika množica, ti stanovi, ki trpe najbolj strahotno vsled strašne bede v vojni, ker so najslabontejši in ker imajo najmanj odporne sile, ti ne vedo ničesar o vojnem navdušenju, o onem tako občutljivem stališču časti in o takozvanih političnih razmerah, ki izčrpajo v šestih mesecih dva naroda do smrti, oba, zmagovalca in premaganca. Kadar so govorili v kraju o stari in njenih štirih nemških vojakih, tedaj so dejali: »Ti štirje so našli toplo gnezdo.« Ali nekega jutra, ko je bila stara žena sama doma, je videla daleč po poljani, da prihaja proti njeni hiši mož. Kmalu ga je tudi spoznala, bil je poštni sel. Izročil jej je zgrnjen kos papirja in Ostanite tudi v vojnem času zvesti svoji strokovni organizaciji. Na državnih mejah in v sovražnikovih deželi pokajo puške in grme topovi. Iz brezštevilnih strelskih jarkov bruha gorje in smrt v vrste sovražnikov. Pri vsakem koraku žuga našim bratom smrt. Na tisoče mrtvih in ranjenih na obeh straneh. Z brezmejno potrpežljivostjo prenaša vojaštvo težko usodo v zavesti, da izpolnjujejo svojo dolžnost, trpeč pomanjkanje in najhujše napore. Njih ležišče je ilovičasti strelski jarek. Za potrebno očiščenje telesa jim manjka časa. Njihova glavna naloga je, da zajeze s svojimi trupli sovražnikov pohod čez mejo in da tako odvrnejo od našh krajev brezmejno gorje sovražnega vpada. Vztrajno in brez pritožb prenašajo vojaki neznosne napore v tej vojni. Nam se godi doma bolje kakor onim v vojni. Širi se sicer zelo hitro brezposelnost, ali doma vendar poizkušajo vsi sloji s solidarnim nastopom, da olajšajo položaj brezposelnih. Mesta, občine in socialni zavodi dajejo v to svrho na razpolago potrebna sredstva. Vodilna zvezda, ki kaže pot pri tej akciji, so strokovne organizacije, ki so že v normalnih časih ustanovile sklad za podpore breposelnim. Te organizacije dajejo na razpolago svoj sklad, da ublaže vsled vojske in brezposelnosti nastalo bedo. In kolikor je to mogoče, podpirajo tudi družine vpoklicanih. Pa tudi konsumne zadruge store svojo dolžnost. Ali ta solidarnost ni nič drugega kakor samo-posebi razumljiva človeška dolžnost. Blagor onim, ki imajo čisto vest, da so izpolnjevali na-pram človeštvu svojo dolžnost, če tudi je zelo enostavna in obstoji le v pripadništvu k strokovnim organizacijam. S tem, da uplačujemo prispevke v strokovno organizacijo, ki bi jih morali v tem kritičnem času z večjim veseljem uplačevati kakor v normalnih časih, omogočimo sredstva, če tudi v skromni meri s katerimi odvračamo najhujše gorje od naših sodrugov in njihovih družin. Kdor v tej splošni zadregi, ne pomaga svojim tovarišem, ta ni vreden imena človek. Razumlji-uvo je, da pri tej neznosni draginji z majhnim zaslužkom ni mogoče globoko poseči v žep, ali eno je gotovo, da vsak, kdor ima delo, lahko plačuje društveni prispevek in s tem omogoči sredstva, da podpira organizacija nesrečne tovariše. Kaj pomenja ta žrtev, če jo primerjamo z žrtvami, ki jih prinašajo naši sodrugi, ki so v vojni. Tam življenje in smrt — tukaj nekaj grošev, v podporo onim družinam, katerih redniki izpostavljajo vsako minuto vse, kar imajo — svoje življenje. ona je potegnila iz škatlje očala, ki jih je imela navadno pri šivanju, potem je čitala: »Gospa Divjak, te vrste Vam prinašajo žalostno vest. Vašega sina Viktorja je ubila včeraj granata, raztrgala ga je na dva dela. Bil sem tesno poleg njega, ker sva stala v kompaniji ramo ob rami. Dogovorila sva se prej, da obvestiva svojce, če zadene koga od naju nesreča. Njegovo uro sem vzel iz žepa, da Vam jo prinesem po končani vojni. Lep pozdrav! Cezar Rivot, vojak v 23. linijskem polku.« Pismo je bilo spisano pred tremi tedni. Ni jokala. Nič se ni zgenilo v njej, tako je otopela, da ni občutila niti žalosti. Samo venomer je mislila: »Sedaj so ubili tudi Viktorja.« Potem so jej počasi prihajale solze v oči in bol jej je stiskala srce. Misli so se porajale počasi, druga za drugo, silno mučne. Nikdar več ne bo mogla objeti svojega velikega fanta, nikdar več! Orožniki so ubili očeta, Prusi sina. Drobec granate ga je razkosal popolnoma. Njegova grozna smrt jej je vstajala pred očmi: Glava je zdrknila navzdol, oči odprte, zobe je pritisnil na brke, kakor je imel navado, če je bil jezen. Kaj so napravili z njegovim truplom? Ce bi jej vsaj prinesli sina domu, kakor so jej bili prinesli moža, s kroglo sredi čela! Žrtve, ki jih prinašajo doma ostali, so mnogo manjše, kakor one vpoklicanih. Vsaka, še tako ostra obsodba, bi bila premila za one, ki se v tako kritičnem času, odtegujejo organizaciji. Če jim rečemo le nemarneži, je to toliko kakor, če jih pobožamo. Ne nemarneži, ljudski izdajalci so, grobokopi splošne ljudske solidarnosti. Naj >ih dohiti zaničevanje, vseh pravično mislečih ljudi. Ob tej priliki se moramo spomniti tudi vseh indiferentov, ki nočejo vstopiti v svojo stanovsko organizacijo. To so vsi oni, katerih navada je bila že v mirnem času, da so želi tam, kjer so drugi s trudom sejali. Dočim so se trudili organizirani delavci, so se li ljudje posmehovali — kadar je bil pa čas žetve, so lazili okrog in se razkoračevali, češ, saj je to ravnateljstvo samo ukrenilo in bi dobili tudi brez vašega dela. Kolikokrat ravno zaradi njih indiferentizma ni bilo mogoče nič doseči. Vsled takega postopana je bilo ovirano smo-treno delo v strokovni organizaciji. Kolikokrat so se naši tovariši jezili nad temi brezznačaj-neži, katerim je bila organizacija deveta briga, ki niso čutili nobene solidarnosti s svojim stanovskimi tovariši, ki delajo z vsemi svojimi močmi in katerim niso nobene žrtve prevelike, samo da dosežejo izboljšanje gmotnega položaja vseh. Ali boste držali križema roke tudi še sedaj, ko vsak, ki ima le nekoliko ljubezni do svojega bližnjega pomaga, kjer le more? Ali boste odgovarjali tudi sedaj po stari navadi — vabilu na pristop: Če dajo vam, dajo tudi meni. Ali boste čakali tudi sedaj, da vzklije seme in obrodi sad, ki ga niste sejali, pa imate vendar že nabrušene srpe v rokah, da spravite trud drugih v svoj hram? Izprašajte svojo vest, in ta vam pokaže pot v organizacijo. V časih, ko pomaga vsak državljan po svojih močeh svojemu bližnjemu, tedaj ko se vlači revščina in beda po delavskih stanovanjih, je še nadaljna brezbrižnost neodpustljiv greh. Saj nihče ne zahteva bog zna kakšne žrtve. Ne maramo vašega življenja, ne vašega imetja se zahteva, temveč le neznaten del vašega tedenskega zaslužka uplačujte v strokovno organizacijo, ki podpira v tem kritičnem času žrtve vojne. Odločite se: Ali vztrajate še nadalje pri svoji egoistični nedelavnosti glede strokovnih organizacij, ali pa se že vendar enkrat spomnite dejstva, da ste ljudje in spoznali boste svojo delavsko čast. Priznati morate, da ste hodili doslej po zgrešeni poti. Hočete li hoditi po tej poti tudi še tedaj nadalje, ko ste spoznali, da ste zgrešili pravo pot? Odločite se, pa postanite ljudje! Pa še nekaj, kar ne velja samo indiferentnim, marveč tudi onim članom, ki se kaj radi skrivajo pred društvenim blagajnikom. Spoštujte svojo organizacijo, ohranite jo tudi v vojnem času močno in krepko, da zamore, ko nastopijo zopet Ali sedaj je zaslišala glasove. To so bili Prusi, vračajoči se iz vasi. Hitro je skrila pismo in sprejela jih je mirno z vsakdanjim obrazom, ravno toliko je imela še časa, da si je dobro obrisala solze. Vsi štirje so se smejali od srca, ker so prinesli s seboj zajca, ki so ga gotovo kje ukradli, in z znamenji so dopovedovali starki, da se hočejo enkrat imenitno najesti. Takoj se je spravila k delu, da napravi kosilo. Ali ko je hotela ubiti zajca, ga ni mogla. In vendar bi ne bil prvi! Eden vojakov ga je udaril nato s pestjo za ušesi, in mrtev je bil. Nato mu je slekla kožo. Ali pogled na kri, v kateri je brozgala semintja, ki jej je švrkala po rokah, pogled na toplo kri, ki se je ohlajala in strdila, jo je presunil tako, da se je tresla od nog do glave; in vedno je videla pred seboj svojega velikega fanta, ki ga je raztrgala granata na dva kosa in ki je bil tudi krvavordeč kakor ta žival. S svojimi Prusi je sedla opoldne h kosilu, ampak niti grižljaja ni mogla pojesti. Vojaki so pojedli zajca, ne da bi se kaj zmenili zanjo. Molčeča iih je opazovala od strani in njena misel je počasi dozorevala, ali kazala je tako trdo lice, da niso opazili ničesar. Naenkrat vpraša: »Niti Vaših imen ne vem in vendar živimo že mesec dni skupaj.« redni časi, braniti Vaše interese in onih stotisočev, ki se vrnejo iz vojne. Ti bodo zahtevali od Vas tudi račun. Vprašali Vas bodo, kaj ste delali med tem časom, ko so oni zapustili svoje otroke in žene, zastavljali svoje zdravje in življene in prenašali vse grozote te svetovne vojne? Račun bodo zahtevali od Vas, ste li varovali njih najsvetejše — organizacijo, s katero so pridobili v mirnem času sami sebi in Vam izboljšanje gmotnega položaja? Spolnujte svoje dolžnosti, pa bo naša organizacija med vojno storila svojo dolžnost napram družinam vpoklicanih in po vojni branila zopet Vaše interese in interese onih, ki se vrnejo iz vojne. Sodrug Demeter Tucovič. 20. novembra je ugrabila smrt srbskim so-drugom na bojišču enega od njihovih najboljših bojevnikov, sodruga Demetra Tutoviča, ki je padel kot rezervni častnik v boju proti avstrijski armadi. Tucovič je obvladal veliko znanje, bil je ostrega bistrega duha in poln svete vnetosti za proletariat. Neizmerno veliko je storil za izobrazbo in organizacijo srbskega proletariata. Zato zadene njegova izguba bridko, ne le srbskih sodrugov, temveč zadene ta izguba ves mednarodni proletariat. Srbski sodrugi, med njimi najbolj Tucovič, so se krepko upirali vojni. Tudi še tedaj, ko ni bilo več mogoče preprečiti vojne, so izrazili srbski sodrugi svoje nasprotstvo napram vojni in napram politiki, ki je povzročila vojno, s tem, da so pooblastili svoja zastopnika v skupščini, da glasujeta proti vojnim kreditom. S tem, da sta glasovala zastopnika srbskega proletariata v skupščini proti vojnim kreditom, ni hotel seveda izraziti srbski proletariat, da naj se ne brani dežela sovražnega napada, saj so izvršili srbski sodrugi svojo dolžnost kot vojaki prav tako vestno' kakor sodrugi po vseh vojujočih se državah. Med padlimi srbskimi sodrugi je bil Tucovič najbolj znan in je užival največ ugleda v internacionali, ki ga ohrani vedno v častnem spominu. Položaj strojnega osobja na c. kr. drž. železnici v Gorici. Višji državnoželezniški svetnik g. Oton Fried, vodja kurilniškega in delavniškcga osobja c. kr. drž. železnice, je človek, ki ne škoduje le osobju, marveč tudi vsej državnoželezniški upravi ma-terielno, pa tudi na ugledu. V tem kritičnem voj- Počasi so jo razumeli in jej povedali svoja imena. Ali to jej ni zadoščalo, napisati so jej morali imena na papir in še naslove domačije. Potem je porinila očala na veliki nos in gledala napisana imena; nato je zložila papir in ga vtaknila v žep, ravno nad pismom, ki jej je naznanjalo sinovo smrt. Po kosilu je dejala vojakom: »Sedaj Vam nekaj naredim.« In nato se je pripravila, da nanosi sena v podstrešno sobico, kjer so spali. Vojaki so se čudili; ona jim je raztolmačila, da jim bo potem bolj toplo, in nato so jej pomagali. Nanosili so snope prav do slamnate strehe in napravili so si veliko izbo s štirimi senenimi stenami. Izba je bila sedaj topla, prijeten duh je bil v njej in že vnaprej so čutili, kako krasno bodo spali. Pri večerji je eden od vojakov vendar zapazil, da starka nič ne je. Dejala jim je, da ima v želodcu krč. Nato je zanetila lep ogenj, da se ogreje in Nemci so splezali po lestvi v spalnico kakor vsak večer. Ko so zaprli sobo, je starka vzela lestvo proč, odprla je brez ropota hišne duri in začela nositi znova snope mrve v kuhinjo. Bosa je hodila po snegu tako tiho, da je ni bilo slišati. Od časa do časa je poslušala, kako globoko in neenakomerno hropejo speči vojaki. nem času postopa s svojimi podrejenimi tako, da jim s silo izbija vsako veselje do dela. Strojevodje premešča brez potrebe za kurjače, namestnike strojevodij pošilja v delavnico. Da privarči čistilce strojev, nareka strojevodjem čiščenje strojev. Vozni turnusi so brez potrebe skrčeni tako, da je strojno osobje izkoriščano na način, ki ne odgovarja več prometni varnosti. Ključavničarji in čistilci strojev morajo vsled tega nekvalificiranega postopanja tedensko po 3 dni izstaviti delo. Zato nastaja v družinah teh uslužbencev in delavcev vedno večja mizerija. Vse to počenja ta gospod le zaradi tega, da pokaže svojim predpostavljenim, da je sposoben in da zna izkoriščati uslužbenstvo. Ne glede na to, da je tako postopanje brezsrčno, je tudi v protislovju z interesi uprave c. kr. drž. železnice. Vsak strokovnjak bi v prvi vrsti vprašal, koliko koristi mu prinaša osobje, ki je leta in leta vozilo, če ga postavi naenkrat v delavnico? Ali bo to osobje sposobno opravljati posel ključavničarjev? Gospodu Friedu ne prihaja na misel, pridobiti pri osobju, s katerim mora delati spoštovanje pravičnega in dobrosrčnega predstojnika. Kaj še! Samo, da ga imajo radi njegovi predstojniki! Navzgor ponižen, navzdol nasilen in aroganten. To so vidni znaki vseh takih ošabnih predstojnikov. Ti gospodje gredo svojo pot, ne glede na to, ali so modri njih ukazi ali ne, ali prinašajo upravi drž. železnice dobiček ali škodo — ali morejo uslužbenci izhajati s to plačo — samo, da gre po njihovi volji in za njihovo korist. To postopanje gospoda Frieda je privedlo enega izmed uslužbencev na misel, da je pripeljal svojo ženo in štiri nedorasle otroke na politično oblast v Gorico, češ, da on ne more več skrbeti s tako malim zaslužkom za svojo družino, čeprav je zaposlen pri državni železnici. Vsak teden dela le 3 dni in ima po 2 K 40 v na dan, če dela. To znaša 7 K 20 v na teden, a s tem ne more živeti in zato je pripeljal svojo družino na politično oblast, da mu ne umre gladu. Gospodje pri politični oblasti so se začudeno spogledali in nikakor niso mogli verjeti, da vladajo v resnici take škandalozne razmere v go-riški kurilnici c. kr. drž. železnice. Gospodje so odslovili družino s tolažbo, da ukrenejo potrebno na kompetentnem mestu. Skoraj gotovo so prišle pritožbe na merodajno mesto in so se deloma odpravili ti vnebovpijoči nedostatki. Delavec pa, dobro vedoč, kakšne posledice ga čakajo zaradi te pritožbe izven službenega pota, je izstopil iz službe c. kr. državne železnice in pokazal gospodu Friedu in lepi Gorici hrbet. Ce se bo ta nesrečna družina v molitvi spominjala gospoda kurilniškega načelnika Frieda, nam ni znano, ali eno lahko trdimo, da se bo ta delavec bal goriške kurilnice Ko je vse pripravila, je zagnala en snop v ogenj, in ko je gorel, ga je razstrosila po drugih. Potem je šla vun in opazovala. Svetla, nemirna luč je polnila v nekaj minutah vso notranjost hišice, potem je postala luč strašen ogeni, velikansko žareče ognjišče, čigar odsev je prodiral skozi tesno okno in se lesketal na snegu. Nato je pridrl strašen vrišč iz podstrešja, vrišč se je kmalu izpremenil v rjovenje obupnih ljudi, srce pretresujoči klici na pomoč so prodrli v temno noč, klici groze in strahu. Ko je izgorela človeška past v pritličju, je sunil goreč vrtinec v podstrešje, preril slamnato streho in plapolal proti nebu kakor velikanska smolnata baklja; in vsa hiša je bila v svetlih plamenih. Sedaj se ni slišalo iz hiše nič drugega nego prasketanje plamena, zidovje se je rušilo, tramovje je padalo zamolklo. Naenkrat se je streha razklala na dvoje in ognjeno ogrodje hiše je zletelo v oblaku dima y zrak kakor velikanski venec isker. Bele poljane so se svetile v blesku ognja kakor rdeče poslikana srebrna čaša. V daljavi se je oglasil zvon. Starka je stala še vedno vzravnana pred porušenim domom a puško, s sinovo puško, da fct je ne ušel noben vojak. c. kr. drž. železnice kakor hudič križa. 7. novembra je gospod Fried priredil neko zabavo za korist »Rdečega križa«. »Dobrotnik« Fried je igral tam glavno vlogo. Ali pred vrati nabito polne dvorane je čakala žena s tremi otroci gospoda Frieda, da ga vpraša, kako naj izhaja pri tej veliki draginji s 7 K 20 v na teden. To bi bila učinkovitost za gospoda načelnika, če bi prišla ta žena v dvorano. Na njegovo srečo je bilo tam nekaj pametnih ljudi, ne njegovih prijateljev, ki so ženi zabranili vstop; a ne zaradi obzira, ki ga imajo uslužbenci do gospoda Frieda, marveč zaradi obzira do prireditve. Trije otroci, od mrazu trepetajoči, sestradani, so hoteli javnosti povedati, da je g. Fried kriv njih revščine in da je spravilo njegovo varčevanje družino na beraško palico, med tem ko igra vlogo javnega dobrotnika! Gospod Fried! Ljubezni svojih uslužbencev in njihovih družin si niste pridobili, ker ste pač človek, ki mu je le lastni jaz bog. Huji ste od vsakega kapitalista in na Vašo adreso bi bila vsaka beseda za pravično postopne z uslužbenci le bob ob steno. Obračamo pa se na ravnateljstvo c. kr. drž. železnice, naj ukrene vse potrebno, da zavlada pravica tam, kjer se sedaj šopiri mrzli egoizem gospoda Frieda. Upajoč, da ravnateljstvo stori to, se vzdržujemo za enkrat vsake kritike. Anton Weiguny. V Linču je umrl v ponedeljek 14. decembra sodrug Anton Weiguny. Z Weigunyjem izgubi socialna demokracija v Avstriji enega svojih najstarejših bojevnikov, enega, ki je stal ob rojstvu avstrijske socialne demokracije in ki jej je bil zvest do smrti. Weiguny je bil eden od »stare garde«, ki je preživel vsa viharna leta stranke in ki je prinašal svojemu prepričanju največje žrtve brez godrnjanja. Zlasti velike so Weigunyjeve zasluge za razvoj stranke na Zgornjem Avstrijskem, kjer je ustvaril z neumornim delom krepko stranko. Weiguny je bil v mladih letih krojač. S samo-izobrazbo si je razširil obzorje in prišel tako v stranko, kjer je čakalo mladega, navdušenega proletarca mnogo dela. Dolgo vrsto let je bil član občinskega odbora v Linču in leta 1907. je bil izvoljen za državnega poslanca. V Linču je izdajal dnevnik »Wahrheit«. Star je bil 63 let. Bodi mu lep spomin! Zahtevajte v vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah list: »Železničar*. Ko je videla, da je vse pri kraju, je vrgla puško v žerjavico. Smodnik se je vnel z glasnim pokom. Ljudje so prihiteli, kmetje, Prusi. Starka je sedela mirna, zadovoljna na posekanem deblu. Nemški oficir, ki je govoril francosko tako dobro kakor sin francoske zemlje, jo je vprašal: »Kje so Vaši vojaki?« S suho roko je pokazala na pogorišče in odgovorila z odločnim glasom: »Tam notri!« Vsuli so se okolo nje. Prus jo je vprašal: »Kako je nastal ogenj?« Odločno je odgovorila: »Jaz sem zažgala.« Niso jej verjeli, mislili so, da je zblaznela vsled nesreče. A nato je pripovedovala, vsi so jo obstopili in poslušali, vso zgodbo od kraja do konca, od prihoda pisma do zadnjega krika vojakov, ki so zgoreli v njeni hiši. Ni izpustila najmanjše malenkosti kako so se porajale misli in kako je pripravljala. Ko je končala, je potegnila iz žepa dva kosa papirja in je potisnila, da jih razloči ob zadnjem svitu ognja, očala na nos; potem je dejala, kažofi •n listek, s enako odločnostjo: »To je poročilo • Viktorjevi smrti.« Potem je pomolila drugi košček papirja In s glavo je pokazala na rdeč« Iz centralnega odbora za uslužbence avstrijskih državnih železnic. 5. in 6. maja 1914 so bila v c. kr. železniškem ministrstvu posvetovanja centralnega odbora za uslužbence avstrijskih državnih železnic. Zapisnik o teh posvetovanjih je pravkar izšel in navajamo iz njega najpoglavitnejšo vsebino: Preden razpravlja odbor o predlogih, podeli predsednik besedo članu W e i s e r j u . Weiser pravi, da izmed obilice predlogov lanskega posvetovanja, niso izpolnjene niti one želje, ki bi veljale le prav malo ali pa sploh nič. Dalje opozarja Weiser na to, da so izpostavljeni člani centralnega odbora in personalne komisije kot zaupniki uslužbencev naj večjim šikanam in krivicam. Tem članom zabranjujejo, da predlože želje uslužbencev železniškemu ministrstvu in direkcijam, med tem ko druge deputacije nimajo zaprek. Dalje graja, da so se izvršile zadnji čas reforme, ne da bi bil kdo vprašal centralni odbor za njegovo mnenje. Posledica tega je, da železniški uslužbenci niso zadovoljni, čeprav je porabila uprava znatne zneske za reformo. Končno se pritožuje o onih na-redbah, ki so znatno poslabšale položaj uslužbencev. Pritožbam VVeiserja se pridruži član Som-merfeld in navaja konkretne primere. Člana Miihlberger in Kreuzer grajata postopanje pri napredovanju kondukterjev za pod-uradnike. Železniška uprava zahteva pri tem napredovanju, da mora biti dotičnik poleg vseh drugih zahtev, dve leti kondukter pri blagovnem-prometu in da mora biti dve leti v plačilnem razredu s 1200 K. Prosita, naj prekliče železniško ministrstvo te naredbe. Predsednik odgovarja takoj na to pritožbo, da ni zahtevala uprava v odloku 1. 1908. glede napredovanja kondukterjev za poduradnike nobenega določenega plačilnega razreda. Dalje odgovarja predsednik na Weiserjevo pritožbo, da prezira uprava mnenje cetralnega odbora. Pravi, da ni mogoče vprašati v največjih primerih odbora za njegovo mnenje pri akcijah, ki jih je ta v principu že dovolil. Trdi, da so vse odredbe več ali manj plodovi posvetovanj centralnega odbora. Nato preide odbor k rešitvi predlogov. Merinsky, Smejkal in Tyr predlagajo, naj izdaja uprava vse formulare, Statute, instruk-cije, odloke itd., v materinem jeziku uslužbencev. K temu predlogu pripominja predsednik, da ne bi povzročalo to le velikih novih stroškov, temveč morajo itak znati vsi definitivni nastavljenci službeni jezik. Predlog je sprejet. razvaline: »Tukaj so njihova imena, da lehko pišete njihovim materam.« Dala je beli list mirno oficiru, ki jo je prijel za ramena, in končala: »Pišite materam, kako se je vse zgodilo. Nikar ne pozabite pisati staršem, da sem storila to jaz, Viktorija Simon, imenujejo me mati Divjak. Pišite to!« Oficir je kričal nemška povelja. Zgrabili so jo in jo vrgli proti vročim stenam njenega doma. Potem seje hitro postavilo njej nasproti dvanajst vojakov, dvajset korakov od nje. Ni se zgenila. Vedela je vse: Čakala je. Povelje — tako nato dolg pok — nato en zakasneli strel, ki se je prepozno izprožil. Starka ni padla, le klecnila je, kakor bi jej odbili noge. Pruski oficir je stopil k njej. Raztrgana je bila na dva dela in v okrvaljeni roki je držala pismo. * To mi je pripovedoval moj prijatelj Sewel, ko sem ta obiskal in ko sva prišla mimo pogorišča. Pristavil je: »Ir maščevanja so porušili Nemci grad; bil je moj rrad.« Jaz pa sem mislil na matere onih ljubih štirih ■emških vojakov, ki so zroreli v tej hiši. In na divji pogum matere, ki so jo ustrelili ob steni. Yxel sem kamenček, ki je bil ožgan od ognjt, Tyr, Weiser, Sommerield predlagajo: »Za vse kategorije slug naj se uvede dveletno službeno napredovanje.« »Vsakemu slugi je treba omogočiti, da doseže zadnji plačilni razred.« »Izda naj se izenačilni odlok v zmislu predlogov, podanih leta 1913.« Tyr predlaga za one uslužbence po delav-cali, ki so bili 1. januarja 1912 v plačilnem razredu s 1000 K, sledeče ugodnosti pri napredovanju: a) Vsakemu slugi, ki ima 1. januarja 1912 devet službenih let, vštevši provizorična leta, naj se skrči naslednja doba napredovanja za eno leto. b) Vsakemu slugi, ki ima 1. januarja 1912 de-< set do petnajst službenih let s provizoričnimi leti vred, naj se skrčita dve naslednji dobi napredovanja za eno leto. c) Vsakemu slugi, ki ima 1. januarja 1912 več kakor 15 službenih let, vštevši provizorična leta, naj se dovoli izredno napredovanje in naj se skrči naslednja doba za napredovanje za eno leto. d) Profesionistom, ki so bili stabilizirani v letih 1895. do 1898. z 800 K, naj se skrčita dve naslednji dobi napredovanja za eno leto. Končno predaga še, naj se imenujejo oni profe-sionisti po delavnicah, ki so bili 1. januarja 1912 v plačilnem razredu s 1200 K, za poduradnike. Predsednik pravi, da uprava nikakor ne more privoliti v dveletno napredovanje za sluge. Končno sprejme odbor vse predloge. (Dalje prih.) Reforma občnega državljanskega zakonika. (Konec.) Novo dedno pravo. Doslej je določevalo avstrijsko dedno pravo tole: Podeduje oni, ki je določen v oporoki. Vedno pa morajo podedovati otroci (po materini smrti tudi nezakonski otroci); če ni otrok, anipak žive še starši, tedaj podedujejo starši. Kdor zapušča otroke in starše, ta razpolaga v oporoki lehko le z delom svojega premoženja, ker morajo podedovati otroci in starši vsaj nekaj. Mož ni zavezan, da zapusti ženi tudi kaj; ona ima le pravico, da dobiva iz premoženja življensko preskrbo. Po njeni smrti, ali če se iznova poroči, odpade to. Prav tako dedno razmerje velja za ženo, ki zapušča premoženje in njenim preživelim možem. Če umrje kdo brez oporoke. Novi zakon določa: Če umrje kdo brez oporoke, tedaj podeduje sedaj vedno oni zakonski, ki ostane pri življenju. Če je ostal tudi še en otrok ali več otrok, tedaj dobi preživeli zakonski eno četrtino premoženja, če ni zapustil umrli nobenega otroka, pač pa starše, brate, sestre, nečake, nečakine in stare starše, tedaj dobi preživeli zakonski polovico premoženja. Če ne zapušča bratov in sester in njih potomce in če ne žive vsi stari starši (4 člani), tedaj dobi preživeli zakonski k prvi polovici premoženja še toliko osmin, kolikor je umrlo članov starih staršev. Če umrje torej kdo, ki zapušča ženo, a nobenega brata, ne sestre, ne nečaka, ne nečakinje, ne staršev, pač le eno staro mater, tedaj dobi stara mati eno osmino, žena sedem osmin. Strici, tete, bratranci, sestrične umrlega ne podeduje odslej nič več. Po zakonskem, ki ne zapušča prav nikogar drugega kakor le drugega zakonskega, "ne podeduje nihče drugi nič kakor le preživeli zakonski, in ta vse premoženje. Odslej se ne sme vračunati več dedščino hišne oprave, ampak dobi to preživeli zakonski. Če sta bila zakonska ločena, tedaj ne podeduje oni ničesar, ki je zakrivil ločitev. Če obstoja oporoka. Z oporoko pa lehko razpolaga vsakdo drugače s svojim premoženjem. Vendar so meje svobodni volji. Otroci in starši morajo na vsak način podedovati. Vsak otrok mora dobiti polovico tega, kar mu pripada po zakonitem dednem pravu. Če kdo zapusti torej dva otroka, tedaj določa zakonito dedno pravo, da dobi vsak otrok polovico premoženja, če je ta oče napravi! oporoko, tedaj mora dobiti vsak otrok vsaj eno četrtino premoženja. Če je določil enemu otroku manj, ali sploh nič, tedaj odtrgajo ljudem, ki jim je kaj zapustil. Če umrje kdo brez otrok, ampak zapušča starše, tedaj dobita oče in mati vsak polovico, tako je zakonita določba. V oporoki pa ne sme vnašati delež očeta in matere manj kakor eno šestino premoženja. Mož ni zavezan, da določi ženi kaj v oporoki. Zena ima le pravico do dobre preskrbe iz premoženja. To preskrbo mora dobiti tudi poleg zakonito določene dedščine. (To je nova določba.) Priče pri oporoki. Odslej smejo biti priče tudi ženske in tudi člani duhovniškega reda. ^ Koliko dobe vdove in sirote padlih vojakov? Zakon iz leta 1887. določuje pokojnino za vdove in otroke padlih vojakov. Zakon priznava pokojnino, če je padel vojak v vojni ali je umrl vsled vojne. Vseeno je, če je padel vojak neposredno pred sovražnikom, ali če je umrl vsled dobljene rane v vojni, ali če je nastopila smrt vsled kakšne drugačne poškodbe, če je bila le prizadeta poškodba pri izvrševanju vojaške službe in brez vojakove krivde, ali če je umrl vsled nalezljive bolezni, ki jo je dobil na službenem kraju ali v bolnišnici, ali če je smrt posledica vojnih naporov. Pokojnine vdov. Prvih šest mesecev dobiva vdova tako visoko pokojnino kakor je bi znesek, ki ga je dobivala kot državno podporo, ko je bil njen mož še v vojni službi. Če pa žena ni dobivala državne podpore, ker je sama zaslužila, tedaj prosi lehko za državno podporo, če je izgubila zaslužek po moževi smrti, in dobiva to podporo še šest mesecev po moževi smrti. Vdove, ki nimajo pravice do državne podpore, dobe takoj po smrti pokojnino; vdove, ki so dobivale še šest mesecev podporo, dobe potem pokojnino. Pokojnine so zelo nizke. Vdova vojaka brez šarže dobi na mesec 9 K. Vdova »frajtarja« dobi na mesec 12 K. Vdova korporala dobi na mesec 15 K. Vdova četovodje dobi na mesec 18 K. Vdova narednika, ki je imel 70 v na dan, dobi na mesec 22 K 50 v. Vdova narednika, ki je imel višjo mezdo, dobi na mesec 30 kron. Vdova kadeta ali mornariškega narednika, dobi na mesec 37 K 50 v. Pri odmeri pokojnine velja le resnična šarža; če je bil kdo le »titular korporal«, ali le infanterist ali nadomestni rezervist, dobi vdova le najnižjo pokojnino. Dokler je vdova popolnoma nezmožna, da si sama kaj zasluži in je obenem brez premoženj, dobiva k pokojnini še 8 K mesečno. Vdova nima pravice do pokojnine, če ni živela zadnji čas pred moževim odhodom na vojno z njim skupaj. Če pa dokaže, da ni bila ona kriva, da nista živela skupaj, dobi vseeno pokojnino. Tudi tedaj ne dobi vdova pokojnine, če lehko dokažejo možu zločinstvo. Kadar se poroči vdova znova, preneha pokojnina; kot odpravnino dobi pokojninski znesek za 12 mesecev. Pokojnine sirot. Sirote dobivajo tudi prvih šest mesecev po očetovi smrti državno podporo nadalje, če so jo dobivali tudi med tem, ko je bil oče v vojni službi ali če se izpremene razmere otrok tako — n. pr. če jih ne more mati več vzdrževati — da se lehko prosi za državno' podporo tudi še po očetovi smrti. Če otroci niso dobivali državne podpore, tedaj dobe pokojnino (vzgojevalni prispevek) od prvega dne onega meseca, ki sledi očetovi smrti. Med tem ko dobivajo državno podporo tudi nezakonski otroci, dobe pokojnino le zakonski in legitimirani otroci. Za nezakonske otroke je preskrbljeno torej le prvih šest mesecev po smrti. Sirote padlih vojakov dobivajo na mesec le po 4 krone, dokler ima mati pravico do po- kojnine. Če umrje mati, ali če iz drugega vzroka ne dobiva več pokojnine, tedaj dobivajo sirote po šest kron na mesec. Šarža umrlega je pri odmeri pokojnine za sirote brezpomembna. Dečki dobivajo pokojnino do 16. leta, deklice le do 14. leta. Otroci, ki obiskujejo šole, pa dobivajo pokojnino do končane šolske dobe in tudi 24. leta. Če dokažgjo očetu po smrti hud zločin, preneha tudi pokojnina za sirote. Najvišje vsote. Zakon določuje, da ne sme znašati pokojnina za vdovo in otroke na mesec več kakor 45 K. Na primer: Vdova po naredniku dobiva 30 K pokojnine, če ima šest otrok, bi ti dobivali skupaj 24 K na mesec, vsi skupaj torej 54 K. To je po zakonu preveč in v takem primeru znižajo otrokom pokojnino. «Qalie določa zakon, da ne smejo dobiti sirote, katerih mati ne dobiva pokojnine, več kakor 30 K na mesec. ' Kje naj se zglase vdove za pokojnino? Vdove naj se zglase pri občini; če tukaj ne opravijo ničesar pa pri okrajnem glavarstvu. Vdove in sirote oficirjev. Pokojnine vdov in sirot v vojni padlih oficirjev so vse višje. Tako dobi vdova lajtnanta 93 K 75 vin. na mesec; vdova nadporočnika 112 K 50 vin., otrok lajtnanta 18 K 50 vin. na mesec, otrok nadporočnika 22 K 50 vin. na mesec. Pokojnine oficirskih vdov naraščajo s činovnim razredom oficirja do 675 K na mesec, ravno tako pokojnine oficirskih sirot. Končno pripomnimo še, da so v Nemčiji pokojnine mnogo višje. Tam dobi vdova vojaka brez šarže 40 K na mesec, pri nas le 9 K, vdove vojakov s šaržami pa od 50 do 60 K, pri nas le od 12 do 30 K. Tudi sirote dobivajo štirikrat več kakor pri nas. Oprostilna razsodba proti železničarju pri najvišjem sodišču. Uravnovalec proge Fran Ribič je bil pred okrožnem sodiščem v Celju zaradi prestopka proti varnosti življenja obsojen na mesec dni zapora. Dogodek je bil sledeči: Na postaji Zidanmost je 11 vrhstavbnih delavcev popravljalo progoi Med vlakom 983 in vlakom 35 je bilo 11 minut premora, med katerim so delavci delali. V Ribičevi bližini sta delala vrhstavbna delavca Kosem in Verginč ob ostrem ovinku proge, ker so opazili vlake, ki vozijo na Zidanmost, šele v najbližji bližini. Ker je bil hud mraz, so potegnili delavci čez ušesa kučme tako, da vsled ropotanja lopat in krampov niso slišali prihajajočega vlaka. Naenkrat pridrdra vlak 35, odrine Verginča in povozi Kosenca. Pri obravnavi v Celju 5. maja 1914 se je Ribič zagovarjal, da je dolžan delavce na vlake opozarjati le tedaj, kadar je v bližini delavcev; takrat se je pa moral oddaljiti od njih, da je izbral plošče, ki jih rabijo delavci pri popravljanju železniškega kolovoza. Znani delavski prijatelj inženir Flug, poklican kot izvedenec, je potlačil so-druga, da je dobil kakor že omenjeno en mesec zapora. Ribič je vložil ničnostno pritožbo, o kateri je razpravljalo najvišje sodišče 19. novembra 1.1. Njegov zastopnik dr. Leopold Katz je izpodbijal razsodbo okrožnega sodišča v Celju. Pripomnil je, da se okrožno sodišče ni oziralo na važne okoliščine te nezgode in da je Ribič moral opravljati zraven nadzorstva tudi svoje delo. Pa tudi čuvaj je delavcem naznanil, da prihiti vlak 35 vsak čas. Zato ni smatral Ribič za potrebno, da opozori delavce še enkrat na nevarnot. Državni pravdnik dr. Hanuška je predlagal potrditev prve razsodbe. Po dolgotrajnem posvetovanju je predsednik dr. Schorghuber razglasil oprostilno razsodbo z utemeljitvijo, da Ribič vsled tega, da je moral sodelovati ni dolžan opozarjati delavcev na prihajajoče vlake. Vobče je odobravalo sodišče izvajanja zagovornikova. Prva pomoč pri večjih železniških nezgodah. Gledališčni požari, eksplozije parnih kotlov ali druge eksplozije so nezgode, katerih obsežnost je mnogo večja kakor pri železniških nezgodah. Ali rešilna akcija je pri vseh teh nezgodah mnogo lajša kakor pri železniških. Za neželezniške nezgode po vseh krajih pri roki rešilne priprave, dočim jih ni pri železniških nezgodah. Železniške nezgode se lehko dogode ob vsaki priliki, vsakem vremenu, v predorih na visokih viaduktih in dostikrat na popolnoma neobljudenih krajih. Večkrat se dogodi, da izmed vseh navzočih ljudi nihče ni sposoben za rešilno delo. Smelo trdimo, da ni rešilnih priprav, ki bi bile tako komplicirane, kakor za železniške .nezgode. Iz arhiva za rešilne priprave in zdravniško pomoč objavlja zaupni zdravnik saksonske državne železnice, dr. Gil-berto v Draždanah o prvi pomoči pri železniških nezgodah ter je stvar zelo aktuelna, podajamo v naslednjem glavno vsebino tega članka. Čim večja je brzina s katero drvi vlak, toliko pogubnejše so posledice, če skoči vlak s tira ali pa če trčita dva vlaka drug ob drugega. Pa tudi dolgost vlaka upliva na posledice. Čim daljši je vlak, tem večje moči delujejo pri razdiranju in čim slabši so vozovi, toliko manj je odporne sile, ki brani poškodbe potnikov. Naravno je, da zadobijo od nezgode najbolj oddaljeni vozovi najmanj pretreska. Okolščine igrajo pri železniških nezgodah dostikrat precejšnjo vlogo. Nezgoda, ki se pripeti na ravni progi, je mnogo manjša kakor ona ob ovinkih, kjer se vozovi postavijo pokoncu, ali pa zarijejo drug v drugega. Dostikrat so dogodi eksplozija plina ali pare. Posledica je izbruh ognja. Prva ukrenitev pri železniških nezgodah je, da se zavaruje progo; potem se mora javiti nezgoda v najbližjo postajo. Ob progi so kamni, ki zaznamenujejo dolžino proge in kjer je s psico zaznamovana pot do prve čuvajnice s telefonom; od tu se telefonira na prvo postajo. Le-ta mora javiti nezgodo na postajo, ki je določena, da sestavi rešilni vlak in mora ob istem času zavarovati progo, na kateri se je ravnokar dogodila nesreča. Če je kak zdravnik v kraju, ga je treba takoj obvestiti o nezgodi. Dokler ni zavarovala bližnja postaja vlak, mora to storiti vlakospremljevalno osobje. Postaviti morajo rdeče svetilke ali pa rdeče zastave in lokalne toke, da se zabranijo nadalnje nesreče. Potem se mora skrbeti za ranjene in mrtve potnike. Za prvo pomoč se lehko vzame iz omaric obvezila, ki se nahajajo na stroju ne v uradnem vozu. Pri manjših nezgodah, kjer ni ranjencev ali mrtvih, zadostuje alco se zahteva mali pomožni vlak, ki obstoji edino le iz omarice z orodjem. Veliki pomožni vlak se zahteva le tedaj, kadar so potniki močno ranjeni ali pa mrtvi. V svrho prevažanja lahko ranjenih se doda nekaj osobnih voz. Nemške železniške uprave imajo na večjih postajah nalašč zato sestavljene pomožne vlake, laki vlaki imajo po en stroj, en voz za osobje, v katerem se nahajajo vse priprave, ki se eventualno rabijo pri pospravljanju proge in tam, kjer je skočilo nekaj voz s tira; en zdravniški voz, ki je opremljen z vsemi potrebnimi instrumenti, ki se rabijo pri težkih poškodbah in pa ležišča za ranjence; naposled en voz za moštvo in uradni-štvo, ki je potrebno na kraju nesreče. Število in razpostavljenje takih vlakov je tako urejeno, da lehko na vsako mesto nesreče prihiti vlak v dveh urah; .vsled česar se lehko že po preteku dveh ur uspešno vrši rešilna akcija. Da se vzdrži to organizacijo aktivno, se alarmira od časa do časa ta vlak, tudi tedaj, kadar ni potreba. I a pomožni vlak se mora najdalje v 30—45 minutah po poklicanju odpeljati na kraj nesreče. Ta pomožni vlak ima prednost pred vsakim drugim vlakom. Za rešilno delo vpoklicano osobje ima zato določene uradne znake. Med vožno se izvrše še vse nadaljne priprave. V zdravniškem prostoru pripravljata 2 kirurga vse potrebno za rešitev življenja ponesrečencev; tretji zdravnik ima pa poselj v oddelku za bolne. Po- noči se kraj nesreče razsvetli z bakljami ali pa z nalašč zato pripravljeno razsvetljavo. Med vozove stisnjene osebe rešuje delavniško osobje, katerega nadzorujejo tehnično izobraženi višji uradniki. Da se izvrši smoterno delo, so pripravljeni kislino rezilni aparatje. V svrho prenašanja ranjencev so v vlaku pripravljene nosilnice, ležišča in naslanjači. Zdravniška pomoč se omejuje na reštev življenja in na olajšanje bolečin ponesrečencem. Končna zdravitev se izvrši v bližnjih bolnišnicah ali na domu. O mrtvih ali težko ranjenih se mora najprej ugotoviti ime, stanovanje, nakar se naj brzojavnim potom obveste sorodniki. Kdor je še pri zavesti, lehko narekuje poslednjo voljo. Pa tudi potem, ko so oskrbeli ponesrečence, ostaja še mnogo dela. Ob navzočnosti državno pravniškega ali policijskega uradnika se fotografira kraj nesreče in šele potem pospravi progo, da se zopet otvori vsled nesreče prekinjen promet. Dogodi se, da v nekaj urah po nesreči, iz-nova drvi vlak preko kraja, na katerem so trpeli in umirali ljudje. Prenaporno delo železniških čuvajev. 22. junija 1914, ob poldvanajstih ponoči, je ponesrečil voznik Franc Reinagl. Reinagl je vozil ravno v onem trenotku čez tir, ko je prišel vlak iz Sigmundsherberga. Vlak ga je zgrabil in Rei-nagel je umrl kmalu nato vsled dobljene poškodbe. To se je zgodilo pri čuvajnici št. 70 v Kainreithu. Zaradi te nezgode je obtežilo državno pravd-ništvo okrožnega sodišča v Kremsu čuvaja Alojza Moschingerja, češ, da je kriv prestopka zoper varnost življenja in sicer naj se ga obsodi po višji izmeri kazni, ker ni zaprl ograje pet minut — kakor je to določeno v železniških predpisih — pred prihodom vlaka, temveč je bila ograja odprta pri prihodu vlaka. 27. novembra je bila glavna razprava pri okrožnem sodišču v Kremsu. Obtoženega Moschingerja je zagovarjal dr. Katz z Dunaja. V svojem zagovoru je navedel dr. Katz, da je bil Moschinger ob času nezgode že osemnajsto u r o v službi, in sicer nepretrgoma od 6. zjutraj dalje. Poleti mora zapirati ta čuvaj ograjo pri 40 vlakih. Razen tega je gorel isti dan gozd. Požar je hotel Moschinger s svojo ženo udušiti. To je sicer trajalo le deset minut, ali vendar se je močno razburil. Dalje je imel Moschinger trdno voljo, da zapre ograjo pet minut pred prihodom vlaka. V tem je prišel ravno voz in mu je to preprečil. Ker je imel svetilko, so se splašili konji in prišli na tir. Voznik je spal pod plahto in ga čuvaj ni mogel zbuditi. Hotel je zavrniti konje, in to ga je toliko časa zadržalo, da ni utegnil več zapreti ograje. Predsednik vpraša čuvaja, zakaj ni dal prihajajočemu vlaku s svetilko znamenje, naj se ustavi. Moschinger odgovori, da je bil tako razburjen, da je pozabil na to. Priča strojevodja Pišek izpove, da mu je dejal Moschinger takoj po nesreči, da se je zakasnil. Državni pravdnik predlaga kazen za obtoženca, ker ni verjetna njegova izpoved, da je hotel zapreti ograjo pet minut pred prihodom vlaka. Zagovornik dr. Katz trdi nasproti temu, da so obtoženčeve izpovedi zelo verjetne. Ali če bi bil prav obtoženec takrat zaspal in prišel prepozno k ograji, bi ne bilo to prav nič čudnega. Kajti zahteve, ki jih stavi avstrijska uprava železnic čuvajem, so tako visoke, da močno presegajo delavno silo povprečnega človeka. Nezgoda se je pripetila, ko je bil čuvaj že v 18. službeni uri. In vprašanje je, če ima člocek ponoči, ko je delal prej ves dan na svežem zraku, še toliko odporne sile, da premaga utrujenost. Če je utrujenost večja kakor njegova odporna sila, tedaj ne more zahtevati nihče od njega, da izvršuje ono pozornost, ki jo zahteva od njega zakon. Zagovornik predlaga, da sodišče oprosti obtoženca. Po kratkem posvetovanju je razglasil predsednik sodišča sodbo. Moschinger je bil oproščen. Na Pruskem in v Astriji. Prusko ministrstvo za javna dela je izdalo 25. septembra to le odredbo: »Če se ne morejo vedno obdržati meje službenega časa, zlasti določbe o službenih šihtah kakor tudi o številu in času prostih dni zaradi pomanjkanja nadome-stilnega osobja, je treba skrbeti za to, da ima osobje dovelj prostega časa za počitek in da se prepreči tak o naporno delo, ki bi ogrožalo varnost obrata.« Ta odlok so dobila službena mesta z naslednjimi opazkami: »Če je treba med vojno vsled pomanjkanja osobja preurediti službeno razvrstitev, tedaj je v prvi vrsti dolžnost krajevnih službenih predstojnikov, da skrbno čuvajo nad tem, da se pri potrebnem daljšem delu ne skrajša potrebni počitek in da se prepreči vsako prenaporno delo. Če je osobja premalo in je treba zaradi tega preurediti službeni red za dlje časa, naj se o tem obvesti pristojni urad. Naši železničarji, pa naj bodo pri vojaški službi ali pa pri navadni, morajo izvršiti tako težke vojne naloge, da nima o tem javnost nikakršnih jasnih predstav. Sijajni uspeh mobilizacije in pohoda, ter povrnitev normalnega obrata kažejo, kako so rešili železničarji to veliko izmero nalog. Zato je pa sedaj tembolj važno, ko so se povrnile normalne obratne razmere, da čuvamo železničarje s premišljeno urejenim službenim redom pred izčrpanjem že itak zlorabljenih sil.« V Avstriji se železniško ministrstvo še ni potrudilo, da izvede enako važne odredbe, ki bi imele ravno tako v interesu obrata kakor v interesu uslužbencev. Merodajni funkcionarji v železniškem ministrstvu so se sicer izrazili, da vztraja železniško ministrstvo prejkoslej na natančnem izpolnjevanju predpisov o službenem času in počitku in sicer za osobje na vseh panogah, ki niso direktno prizadete vsled vojne. Ali tozadevnega odloka na podrejena službena mesta ni izdalo ministrstvo. Zato se dogaja, da mora na mnogih izvrševati osobje čezmerno delo. Ob času mobilizacije je bilo seveda to samo ob sebi umevno. Tedaj je bila dolžnost vsakega železničarja, da je delal do skrajnih mej. To so tudi storili vsi brez godrnjanja. In v onem ozemlju, kjer zahteva to vojna, je še vedno tako. Ali drugod ni te potrebe. V kurilnici Stadlau mora izvrševati strojno osobje službene ture po 30, do 40 ur, največkrat brez prestanita. S službenim ukazom so v tej kurilnici odredili, da ne sme znašati počitek v domači postaji več kakor šest ur. To čezmerno delo mora opravljati osobje, odkar je vojna. Enake razmere vladajo za vlakospremno osobje na progi državne železnice Dunaj-Bruck ob Leitlu. Že več tednov imajo skoraj vsi tovorni vlaki na tej progi zamude po 24, 28 in 30 ur. In tako mora biti osobje v službi 25 in več ur, med tem ko so opravili enako službo prej v 9 in pol urah. Za daljšo pot dobiva seveda uslužbenec le navadno voznino in tako mora v pravem pomenu besede stradati. Enake slabe razmere vladajo tudi drugod. Jasno je, da trpi vsled teh razmer zdravje uslužbencev prav občutno. Čeprav imajo železnice dovelj osobja na razpolago, vendar izčrpavajo brez potrebe telesne sile uslužbencev. Tudi to je treba grajati, da odrejajo podrejena službena mesta iz-premembe pri osobju, ki je naravnost trapasto. V Beljaku in v Gorici so prestavili n. pr. večje število strojevodij k delu v delavnicah, med tem ko mora drugo osobje izvrševati čezmerno delo. Potem so zopet odpustili delavce in jih nadomestili z višje kvalificiranimi uslužbenci. Da pri takem postopanju niso merodajni strokovnjaški nagibi, temveč vse kaj drugega, je jasno kakor beli dan. Skrajni čas je, da poduči c. kr. železniško ministrstvo podrejena službena mesta o tem, da mora imeti vsak uslužbenec dovelj počitka, kajti le tedaj zamore izvrševati dobro svojo službo. Socialni nauki svetovne vojne. Strahote vseh vrst spremljajo vojno in vznemirjajo našo kulturno vest. Poleg tega je pa naj-neprijetnejših senčnih strani sedanjega časa ta, da se bohotno razvijajo slaboumneži. In zato tudi ni čudno, da se oglašajo neprestano dobri, vele-modri in prijateljski svetovalci, ki se vsiljujejo delavskemu razredu in ki so prepričani, da so razkrili nove, sijajne resnice; a izvlekli so le iz zaprašenih ropoternic zastarele filistrske resnice, stare fraze zbujajo k novemu življenju in odevajo obrabljena gesla z novim bleskom. Vzhičeni razglašajo, da so izpodbile izkušnje sedanje vojne marsikatero teorijo in da se bo moralo po vojni socialno demokratično organizirano delavstvo iz-nova učiti. To pomenja seveda toliko, kakor da se, mora izpremeniti delavski razred, kadar bo potekalo življenje zopet v normalnem tiru, v privesek in rep meščanskih strank. Popolnoma razumevamo, da je pri tem porodila želja to misel, in da je zbudila misel hrepenenje, ki je ostalo v mirnih časih kljub vsemu prizadevanju neutešeno. Ali vprašanje je, če bo to, kar pride po vojni in če bodo izkušnje tega strašnega časa, ki jih bomo izrabili v mirnem času takšno, da bo v posebno veselje našim dobrim svetovalcem in razsvetljenim modrijanom? Le pre-rado se zgodi sedaj, da zamenjajo vzroke z učinki in da smatrajo prikaze za čisto novo dejstvo, ki v resnici le zrcalijo socialno in politično življenje kakor, poteka v vojni in v okrilju vojne cenzure. Saj o tem je vsakdo na jasnem — če le ni aboten zatelebanec — da je vojni čas najmanj primeren za načelne razprave in za politično in socialno kritiko, in da zlasti opozicionalno časopisje, ki ne prinaša bajeslovnega močnika, ne more zrcaliti v vojni nikdar pravega in resničnega ljudskega razpoloženja. Zato naj si nikar ne mučijo butic gotovi ljudje z razmotrivanjem načelnih in rogramatičnih naziranj, ki jih je doslej zastopal delavski razred, in naj ne tvezijo, da je kje povod, da revidira delavstvo svoje dosedanje mišljenje in naziranje, in naj ne razmišljajo o tem, če se bomo morali po vojni ravno m i učiti iznova. Seveda, tajiti ne smemo, da bo potrebno novo učenje v dr u g i smeri in da se je to učenje v gotovem zmislu že pričelo. Naziranje, ki je bilo namreč razširjeno o učinkih socialne reforme, s katero se je delavstvo pošteno trudilo in mučilo, se je v meščanskih krogih zelo biv-stveno izpremenilo in sicer vsled vojne. Ce poteče to novo učenje še nadalje po tej poti, tedaj je imela vojna vsaj v tej smeri dober in plodonosen učinek. Kar čez noč je namreč podrla velika vojna naziranja in nauke v meščanskih krogih, ki so veljala prej za nedotakljiva gesla znanstvene socialne politike in ki so jih nagrmadile avtoritete socialne vede in so jih s pridom izkoriščali v različnih podjetniških časopisih. Glede vprašanja delavske oskrbe, kakor se je deloma rešilo v zadnjih letih in kakor je bilo zapopadeno v zahtevah strokovno organiziranega delavstva, so trdili, da je le neznosna obremenitev industrije in splošnega narodnega gospodarstva. Dejali so, da ne more uspevati delavska oskrba, če vztraja na tem potu in da propade hitro. Možje meščanske znanosti kakor n. pr. vratislavski profesor narodnega gosodarstva dr. Ludovik Pohle so dokazovali z »neovrglivo utemeljitvijo«, da izgublja narodnogospodarska veda bolj in bolj značaj prave vede, odkar je zapustila stara, preizkušena pota in se zapisala katederskemu socializmu. Njegova knjiga »Die gegenwartige Krisis in der deutschen Volkswirtschaftslehre«, knjiga, ki je ravno sedaj prav priporočljivo čtivo, zastopa načelo, da gonijo danes zgolj politični interesi k študiju narodnega gospodarstva, ki je postalo modna veda. Znanemu znanstveniku na narodnogospodarskem polju Brentanu, ki stoji vedno na skrajni meščanski levici, če je treba braniti delavsko oskrbo proti odporu podjetnikov, očita, da je padel na nivo politične diskuzije. Meščanski učenjaki kakor Schmoller, Sombart in Maks We-ber so nastopali ponovno proti socialni reformi v Nemčiji in proti njenim vedno dalekosežnejšlml zahtevami, češ da nasprotuje razvoju In da vodi v omehkuženje. Da so pozdravili v Avstriji to očitno reakcijo z dobrim umevanjem, to se je pokazalo pri poteku parlamentarnega dela zadnjih let. Posebno zanimanje zasluži pa dejstvo, da je pisala dva meseca pred izbruhom vojne »Ostdeutsche Rundschau« v članku, ki ga je baje napisal državni poslanec iz Nemčije, to-Ie: »Nemška državna vlada prihaja v vedno ostrejše nasprotje z večino nemškega meščanstva, ker pretirava socialno politiko po zahtevah kate-derskega socializma.« Dobesedno piše ta vodilni nemško nacionalni list 28. maja 1914 to-le: »Ne moremo dovelj krepko svariti pred napredujočo socializacijo javnega življenja v Nemčiji. V ostrem nasprotju je z razvojem v skoraj vseh drugih deželah in proti volji pospešuje to, kar naj zabrani, namreč naraščanje socialne demokracije. Vsa čast socialistični oskrbi; mnogo, zelo mnogo je bilo storjenega na tem polju; ali vse to ni bilo v stanu, da pripelje socialno demokracijo zopet na tla obstoječega državnega in družabnega reda, temveč je zanesla le socialistična naziranja v najširje meščanske kroge. Na veliko škodo države so pozabili na merodajnih mestih na svarilo kneza Bismarcka, da naj vlada ne paktira s stremljenji socialistično mislečih delavcev in žal niso uvideli do zadnjega časa na teh mestih, da napravlja vedno naraščajoča socializacija našega državnega ustroja zmedo in da vodi brezpogojno v propast. Zastonj so se oglašali pomisleki proti socialni politiki notranjega ministrstva, ki je pod demagogičnem vplivom centruma dobilo ono ost proti podjetništvu, čigar učinke vedno obtožujejo. Ne grajajo socialne politike same na sebi, ne socialne oskrbe, temveč prenagljenje socialno-političnih ukrepov in njihovo pretiravanje z namenom, da dosežejo delavsko socialno politiko z avtomobilno naglico.« Te vrste so zelo važne. Dva meseca pred vojno so razglašali za največjo nevarnost to, kar priznavajo in slave danes za izredno važno in kar je največje prednosti ne le za delavski razred, temveč za vse narodno gospodarstvo in kar je važen predpogoj za vojno. Od armadnega vodstva do vseh uradov je prodrlo danes spoznanje, da daje moč in trdnost le zdrava socialna politika, ono moč, ki je potrebna vsaki deželi za obrambo njenih mej. S tem je nastal problem, s katerim se bo moralo baviti delavstvo povsod. Tesni stik, ki je med vseobsegajočim socialnim delovanjem in med notranjo ljudsko silo, je zadeva, ki ni tuja nobenemu dalekovidnemu in razumnemu socialnem politiku. Danes kažejo s tako močnim poudarkom, kako sijajno se je obnesla ona socialna politika v Nemčiji, ki so jo bili uporabljali zadnja leta. To je dokaz, da ne gre v tem preobratu, ki se je izvršil v meščanstvu za nikakršna nova razkritja, za nikakršna nova znanstvena dejstva. Kljub temu je dragoceno priznanje starih resnic in mogoče je ta preobrat začetek nove dobe, in ta preobrat nas morda povede po končani vojni v novi čas. Kaj bo po vojni in kako se bo razvijalo narodno gospodarstvo v splošnem, o tem je danes seveda težko prerokovati. Morda so danes ljudje, ki menijo pod vplivi velikih svetovnih dogodkov, da se ohladi edinost narodov, ki jo je povzročila bojna vihra, tudi po vojni in da premosti vsa socialna nasprotstva skupno narodnostno čuvstvovanjc. Mi seveda nismo tega mnenja in prepričani smo, da se bo razpršilo to mnenje in da se bo zrušilo kakor vse druge socialne utopije pod realno silo gospodarskih dejstev. Vojna ne izpremeni gospodarskih temeljev kapitalizma, kajti kapitalizem je zgrajen na družbi, obstoječi iz razredov in stanov, katerih zahteve in želje niso enotne. Zato je že rešeno vprašanje, če ostane trajno sedanji notranji mir. Drugo vprašanje je pa, če bo v bodočnosti svobodna pot za socialni napredek ali pa če bodo to pot določevale tudi še vnaprej želje posameznih interesnih skupin in če se vklonijo tem skupinam zakonodaja in državna uprava. Saj so skušali gotovi ljudje v nemškem parlamentu doseči omejitev koalicijske pravice. Ali tudi iz znanstvenih krogov so se vedno ponavljali glasovi, da poteka socialna reforma v prehitrem tempu. Vojna je ovrgla vse nasprotnike socialne reforme, kajti že danes je nepobitno dej- stvo, da so kulturno višje stoječi nemški vojaki, čeprav po številu manjši, močnejši od socialno in politično zaostalih ruskih vojakov. Ta dejstva pričajo, da čakajo po vojni socialno politiko nove naloge, naloge, ki zahtevajo krepko nadaljevanje dosedanje poti. Dopisi. Železniška nezgoda na Opčinah juž. žel. Dne 2. decembra 1.1. je ponesrečil pri premikanju voz vlaka 846 ljubljanski sprevodnik sodrug Ivan B e 1 j š a k. Očividci trdijo, da je pri zapenjanju vlakovnih delov stopil na rob svojega plašča ter padel med voze. Strojevodja je ustavil na 10 m težki vlak, ali vendar so mu kolesa prerezala desno nogo in dvakrat zlomila desno roko. Ko je zdravnik s tržaške rešilne postaje prišel na' Op-čino je odrezal na licu mesta nesrečnežu povoženo nogo. Ponesrečenec je kmalu na to, ko so ga prepeljali v bolnišnico umrl. Zapušča vdovo in šest nepreskrbljenih otrok. — Blag mu spomin! Popravek. »Edinost« z dne 2. decembra 1914 poroča, da je ponesrečenec prezgodaj skočil z zavornice in prišel na ta način pod vlak. To poročilo v »Edinosti« ne odgovarja resnici. Nesreča se je dogodila tako, kakor je opisana v našem poročilu. Jesenice. 15. novembra 1914 je bil v gostilni pri Peklarju na Jesenicah javni železničarski društveni shod, na katerem je poročal žel. tajnik sodr. Kopač. Na tem shodu smo sklenili soglasno ustanovitev podpornega sklada za družine v vojno poklicanih in brezposelnih železničarjev sodru-gov. V ta sklad mora prispevati vsak sodrug od 1. decembra dalje najmanj po 50 vin. na mesec, bolje situirani naj prispevajo več. Naš gostilničar sodrug Peklar, je tudi obljubil že precejšnjo svoto kot podlago za ta sklad. Tudi skupina prispeva nekaj. Apeliramo na vse sodruge, da razvijejo močno agitacijo za ta sklad in se tudi sami z večjimi prispevki udeleže. Potrebo in višino podpore bo določal z ozirom na sredstva od slučaja do slučaja odbor skupine. Pri delitvi podpor bomo tudi vpoštevali prispevke posameznika. Sodrugi! Naša dolžnost je, da se pripravimo že zdaj, ko imamo še delo na težke čase v prihodnosti. Podpore zaostalim svojcem članov. Od 17. septembra do 28. oktobra 1914 so bile izplačane naslednje podpore ob smrti: 135. Sporer Ana, Meran 100 K 186. Wolfberger Franc, Pencing 200 « 187. Hattinger Franc, Line 200 « 188. Wocho Ivan, Dunaj XXI. 200 « 189. Biermaier Vincenc, Dunaj XII. 200 « 190. Hansel Gisela, Wolkersdorf 100 « 191. Baumkircher Alojz, Solnograd I. 200 « 192. Preis Terezija, Feldkirch 100 « 193. Kain Alojzija, Krems ob Donavi 100 « 194. Graggober Vikorija, Amstetten ' 100 « 195. Weisgram Pavla, Brno II. 100 « 196. Wessiak Terezija, Vuzenica 50 « 197. Schamal Marija, Dečin 50 « 198. Enders Ana, Homotov 100 « 199. Mandl Urša, Bruck I. 100 « 200. VVallis Edvard, Maribor I. 100 « 201. Fiala Josipina, Plzen 100 « 202. Paj Lucija, Pragersko 100 « 203. Pavelek Josip, Propava 100 c 205. Koman Tončka, Celovec 100 « 206. Teifer Karol, Homotov 200 « 207. Brandl Terezija, Florisdorf VI. 50 « 208. Schmiedt Marija, Klostergrab 100 « 209. Brunner Josipina, We!s 100 € 210. Pintar Marija, Boh. Bistrica 100 « 211. Danhofer Franc, Mauthausen 200 « 212. Kremzer Anton, St. Vid ob Glini 200 « 213. Suchi Josip, Selztal 100 « 214. Pretting Barbara, Amstetten 100 « 215. Sourek Katarina, Amstetten 50 • 216. Zimmermann Ernest, Ustje 200 « Skupaj 3800 K Umrlo je 12 članov in 19 žena; skupaj 31 slučajev smrtne odpravnine. Podporni sklad krajne skupine Trst I, za brezposelne in družine vpoklicanih članov krajne skupine. 267 K — v 249 « 60 « 185 « — « * 96 « — « 10 « — « 1 « .—■ « 5 « — « 12 » — « Skupaj 825 K 60 v Prvi izkaz je v tej vsoti prištet. Izplačane podpore. V septembru • 290 K 30 v V oktobru I. 250 « 14 « V oktobru II. 116 « 14 « V novembru 169 « 02 « Skupaj 825 K 60 v Podporni sklad za čas vojne. Nastavljenci naše organizacije 3% od plače: Četrti obrok 184 K 19 v Peti obrok 153 « 01 « Šesti obrok 174 « 07 « Najdena krona 1 « — « Kr. Skupina Attnaug 20 « —