— 213 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Marko JESENŠEK, 2024: Poglavja o različicah slovenskega jezika. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 155). Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. Marko Jesenšek je redni profesor na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in re- dni član Slovenske akademije znano- sti in umetnosti. Njegova najnovejša monografija Poglavja o različicah slovenskega jezika je nadaljevanje njegovih raziskav o dvojničnem raz­ voju slovenskega knjižnega jezika in še posebej o zgodovini vzhodnoslo- venskega knjižnega jezika, kar je tudi poglavitna tematika njegovih preteklih monografij, npr. Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika (2013), Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajer- skega jezika (2015), Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem (2018). Monografija Poglavja o različicah slovenskega jezika obsega pet razdel- kov, ki so členjeni na 17 poglavij. Prvi razdelek (Slovenske knjižne različice in poenotenje knjižne norme) predstavi razvoj slovenskega knjižnega jezika v osrednje­ in vzhodnoslovenskem jezi- kovnem prostoru. Prvo podpoglavje tega razdelka je bistveno za razume- vanje Jesenškovega pogleda na razvoj slovenskega knjižnega jezika, saj je razvidno ločevanje med rokopisnim in knjižnim obdobjem, ki pa se vendarle velikokrat prepletata, saj so razlogi za nenatis določenih besedil zelo različni, na kar v zadnjem času pogosto opozar- ja slovenska literarna zgodovina. Začetek zgodovine slovenskega jezika Jesenšek postavlja v čas na - stanka Brižinskih spomenikov, ki že izkazujejo jezikovne značilnosti zgo- dnje slovenščine. Na kratko je (po klasifikaciji Brede Pogorelec) pred­ stavljeno srednjeveško predknjižno izročilo, iz katerega se je v 16. stoletju razvil osrednjeslovenski knjižni jezik, ki ga sestavljajo koroška, primorska, osrednještajerska in beneškosloven- ska pokrajinska različica ter kranjski knjižni jezik. Pregledom osrednje­ in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika ter vzhodnoštajerskega pokrajinskega knjižnega jezika je dodano še slikovno gradivo z obdobji v razvoju teh jezikov. Temu sledi še pregledno poglavje o razvoju slovenskega jezika v drugi po- lovici 19. stoletja in v 20./21. stoletju. V nadaljevanju knjige se je Jesenšek po- svetil le kranjskemu in prekmurskemu knjižnemu jeziku ter vzhodnoštajerski pokrajinski različici slovenskega knji­ ž nega jezika, medtem ko bralec lahko pogreša preglede knjižnega ustvarjanja v koroškem in primorskem prostoru. Drugo poglavje prvega razdelka predstavi poenotenje slovenskega knji- žnega jezika v 19. stoletju. Jesenšek v svoji najnovejši monografiji tako zapol - njuje manko, ki je v slovenski jeziko- slovni znanosti prisoten predvsem zara - di osredotočanja na jezikovna obdobja do leta 1850, ko govorimo o poenotenju slovenskega knjižnega jezika. V tem podpoglavju se je tako posebej posvetil taborskemu gibanju, ki se je pričelo leta 1868 v Ljutomeru, nato Franu Levstiku, avtorju spregledane slovnice slovenske- ga jezika, omenjeni pa so tudi slovenski slovaropisci (npr. Matej Cigale in Oro- slav Caf) ter pozitivna vloga Stanislava Škrabca, ki je zagovarjal enotno sloven - sko govorno normo. Drugi razdelek (Kranjski knjižni je- zik) predstavlja knjižno delo Primoža — 214 — Slavia Centralis 1/2025 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Trubarja kot začetnika osrednjeslo- venskega knjižnega jezika. Ovredno- tene so raziskave Jožeta Rajhmana o Trubarjevem jeziku in knjižnem delo- vanju. Jesenšek je Trubarjev »gmajn« (ljudski) jezik ovrednotil kot živ pridi- garski jezik 16. stoletja z bogato izrabo sopomenskosti. Drugo poglavje razdelka na podlagi najnovejših podatkov (npr. rojstnega kraja) prikazuje življenje in delo Ada- ma Bohoriča ter razvoj protestantskega šolstva v Ljubljani v 16. stoletju. Bo- horič je kot ravnatelj stanovske šole vzgajal novo generacijo duhovnikov. Jesenšek se je podrobneje posvetil uč- nemu jeziku v protestantski šoli. Bo- horičev šolski red je namreč sloven- ščino uvedel kot pomožni učni jezik v latinski šoli. Uporabljala se je tudi pri poučevanju katekizma in pri petju, ni pa razvidno, da bi se pri pouku upo- rabljala njegova slovnica. Kljub temu je Jesenšek Bohoriča prepoznal za za- četnika slovenskega pouka. Tretji razdelek (Prekmurski knjižni jezik) je najobsežnejši del monografije in je sestavljen iz osmih poglavij. V pr - vem poglavju se Jesenšek sprva posveti zgodovinskemu prostoru Panonije, na katerem se je kasneje razvil prekmur- ski knjižni jezik. Na tem mestu bi bilo vredno omeniti še arheološka izkopa- vanja v Zalaváru, ki so odkrila lončene posode z znaki okrogle glagolice iz let 870–880 in pričajo o resnični prisotno- sti Cirila in Metoda pri knezu Koclju v Panoniji. Jesenšek se je posebej po- drobno posvetil razlagi zemljepisnega in osebnega lastnega imena, s katerim so v zgodovini označevali Prekmur- je in Prekmurce. Medtem ko je v za- grebški nadškofiji za dolnje Prekmurje prevladoval naziv Transmuranus, se je na območju gjurske škofije za zgornji del današnjega Prekmurja uporabljal naziv Tótság, ki ga je Mikloš Küzmič poslovenil v Slovensko okroglino. Iz- raz Prekmurje naj bi v 19. stoletju prvi uporabil Božidar Raič, uveljavilo pa se je leta 1919. Jesenšek je opozoril na nekdanje razlikovanje lastnih imen Slo- venska krajina in Prekmurje; slednje je označevalo le tisti del ozemlja, ki je bil priključen Kraljevini SHS. Predlagal pa je tudi naglašeno predponsko obra- zilu pri izgovoru besede Prékmurje, namesto sedanjega predpisanega nagla- sa na drugem zlogu: Prekmúrje. Tudi poimenovanj za Prekmurce je bilo v zgodovini več; pojavijo se izrazi ogr- ski Slovenci, Vandali in Prekmurci, medtem ko so ti sami sebe imenova- li Sloveni. Svoj jezik so v 18. stoletju razlikovalno od kajkavskega, ki se je v 17. stoletju v knjigah imenoval sloven- ski, imenovali stari ali čisti slovenski jezik, kar je ugotovila že slovenska je- zikoslovka Martina Orožen. Na tem mestu bi bilo zanimivo omeniti še slo- vaško ime za poimenovanje jezika, ki se prav tako glasi slovenski. Vendar je, kot po udarja Jesenšek, Jožef Košič v 19. stolet ju že ločil prekmurski slovenski jezik od hrvaškega, slovaškega, štajer- skega, koroškega in kranjskega. Prav tako se je jezik prekmurskih katoliča- nov razlikoval od jezika protestantov. Jesenšek deli mnenje Matije Slaviča, da so se katoličani prej naučili vseslo- venskega knjižnega jezika z branjem mohorjank, medtem ko so protestanti ohranjali arhaično prekmurščino. Da- našnja podoba prekmurskega jezika je »socialno nadzvrstni različek sloven- skega neknjižnega jezika v ozko na- rečnih ali širših pokrajinskih okvirih« (Jesenšek 2024, str. 111). — 215 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Drugo podpoglavje poskuša razlo- žiti razvoj prekmurskega knjižnega jezika od izgubljene Agende Vanda- lice (1587), Temlina, Severja, M. in Š. Küzmiča, nato sledijo pisci, ki so namerno izločali kajkavščino iz svo- jih del (Bakoš in Barla), preboj prek- murščine v strokovni jezik se prične s Košičem, sledi obdobje približevanja osrednji slovenščini, ki je vidna v de- lu Jožefa Borovnjaka Angelska služba (1890). Jesenšek opozarja, da se je je- zikovno približevanje in medsebojno vplivanje obeh jezikov, osrednje­ in vzhodnoslovenskega, lahko pričelo šele po tem, ko je Jernej Kopitar do- bil v roke Küzmičev prevod Nouvega zakona. Bralec ob branju poglavja dobi dvojni vtis: prvič, da sta osrednje­ in vzhodnoslovenski knjižni jezik prene- hala obstajati na sredini 19. stoletja, ko je Luka Svetec objavil nove oblike in se je novoslovenščina uveljavila v Janežičevi slovnici; in drugič, da je prekmurski knjižni jezik v katoliškem tisku obstajal še do konca 19. stoletja, v protestantskem tisku pa celo še v 20. stoletju. Te trditve bi bilo treba podrob- neje pojasniti. Tretje podpoglavje prinaša seznam in obravnavo prekmurskega predknjiž­ nega izročila in prekmurskih tiskov. Jesenšek v predknjižno izročilo, kot že videno iz njegovih klasifikacij vzhod­ noštajerskega in prekmurskega jezi- ka, uvršča štiri rokopise. Poimensko omenja Martjansko pogodbo, starej- šo in mlajšo Martjansko pesmarico ter Versus vandalici Davida Novaka. Bežno omeni, da obstaja še približno 80 prekmurskih rokopisnih pesmaric, vendar o njih ne navaja podrobnejših podatkov. Na seznamu prekmurskih tiskov najdemo izbor 20 avtorjev od Franca Temlina do Avgusta Pavla (1715–1942). Posebej je poudarjeno, da se je v Küzmičevih tiskih prvič pojavil termin slovenski narod, omenjen pa je tudi Mihael Kerčmar kot mogoči avtor prekmurskega abecednika iz leta 1725, kar je pomembna informacija. Med je - zikovnimi značilnostmi prekmurskega knjižnega jezika je Jesenšek izpostavil deležniško­deležijske sklade na -č/-ši, trpno izražanje s se, tvorbo prihodnji- ka z dovršnim sedanjikom in besedno zanikanje, nato nekatere sklanjatvene vzorce (npr. M ed. ž. sp. ­aj < -ah: vu cerkvaj) ter razlikovalno besedje (npr. cintor ‘ po k opališče ’ ) . P o udarj en o j e , da Küzmič pri prevajanju Biblije ni sledil starocerkvenoslovanskim prevo- dom, temveč so deležja na ­ši slovan- ska posebnost, ki se je v panonskem območju ohranjala preko glagoljaške tradicije še po izgonu Cirila in Meto- da. Ta trditev izhaja iz preteklih razi- skav Marka Jesenška o razvoju oblik na -č in -ši v slovenščini. Kajkavska raba deležij v knjižnih delih in njen vpliv na prekmurska dela v tem po- glavju nista omenjena. Četrto podpoglavje govori o iz - ključevalnosti prekmurskega prostora pri načrtovanju programa Zedinjene Slovenije sredi 19. stoletja, čeprav se je zavest o prekmurskem narodu in njihovem slovenskem jeziku v osrednji Sloveniji začela pojavljati že v začetku 19. stoletja. Vseslovenski knjižni jezik se je v prekmurskih šolah in na uradih pojavil šele po letu 1919, prekmurščina pa se je kot jezik ljudstva obdržala vse do danes. Jesenšek opozarja na nega- tivne posledice, ki jih je nevključitev Porabja imela na razvoj jezika tam- kajšnjih Slovencev, saj je ta že skoraj popolnoma izginil. Sedanja madžarska — 216 — Slavia Centralis 1/2025 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports vlada je sicer naklonjena manjšinam na madžarskem ozemlju, trenutno za- nimanje za slovenski jezik pri mladih porabskih Slovencih pa vendarle kaže nekoliko boljšo sliko, kot jo v svoji mo - nografiji slika Jesenšek. Na Univerzi Savaria v Sombotelu namreč izvajajo tudi dvopredmetni študij slovenistike, na katerega se vpisujejo mladi porab- ski Slovenci. Peto podpoglavje govori o preva- jalski dejavnosti v prekmurskem in vzhodnoštajerskem jezikovnem pro- storu. V prekmurskem prostoru med prevedenimi besedili najdemo večino- ma številne pesmarice, pa tudi druga verska besedila (katekizmi, svetopi- semska besedila). V vhodnoštajerskem prostoru je omenjen Aposlov slovar, nato katekizmi ter različna pesniška in prozna dela (npr. Leopold Volkmer, Peter Dajnko, Oroslav Caf). Poglavje je pregledno in praviloma ne prinaša izvirnega prispevka k možnim predlo- gam za prevodna besedila. Šesto podpoglavje predstavlja prote- stantsko pesniško izročilo v Prekmurju od sredine 18. do sredine 19. stoletja. Jesenšek se najprej posveti rokopisnim pesmaricam (Martjanska pesmarica I in II), bežno omenja rokopise iz Po- krajinske in študijske knjižnice Murska Sobota in škofijske ter župnijske knji- žnice Murska Sobota (nekdanje Deka- nijske knjižnice), ki jim pripisuje tudi podatke o avtorstvu in številu pesmi, nato razpravlja o izgubljenem Gradu- alu in Berkejevi pesmarici. Ti podatki so pomembni, saj bo te pesmarice v prihodnosti treba še podrobneje razi- skati, že sedaj pa so nekatere dostopne z opisi in digitalnimi faksimili v Regi- stru rokopisov slovenskega slovstva, nekatere pa imajo celo diplomatične prepise (npr. Martjanska pesmarica II) na portalu Slovensko baročno slovstvo. Teh podatkov Jesenšek žal ne omenja. Problematične so predvsem trditve o konfesionalni pripadnosti določenih pesmaric, saj so jih zaradi pomanjka- nja knjig po navadi uporabljali tako katoliški kot tudi protestantski duhov- niki, prav tako pa ne smemo zanemariti morebitne vloge prikritih protestantov, ki so v 18. stoletju živeli v takrat že katoliških prekmurskih župnijah. Zato se je treba bolj podrobno ozreti v samo vsebino pesmaric. Prav tako pogreša- mo bolj poglobljeno razpravo o Smo- diševem Gradualu, čeprav je to zaradi neohranjenosti rokopisa zelo težavno. Vilko Novak je dvomil o letnici nastan- ka pesmarice (1695) zaradi vsebine, saj vsebuje mašne pesmi, ki so v katoliške pesmarice prodrle šele v 18. stoletju. V razdelku o prekmurskih tiskanih pesmaricah je Jesenšek omenjal tako pesmi v katekizmih kot tudi petih sa- mostojnih pesmaricah Mihala Bakoša, Mahala Barle, Števana Sijarta in Janoša Kardoša. Izvirna misel je prisotna pri analizi Bakoševega predgovora, v ka- terem je Jesenšek prepoznal naslonitev na Trubarja. V Barlovi pesmarici je v primerjavi z njegovim predhodnikom Bakošem prepoznal izvirnost, tako v vsebinskem kot jezikovnem oziru. Prav tako je izvirnost značilna za Kardoševo pesništvo. Jesenšek je sicer na koncu primerjal dve pesmi, ki nista primerlji- vi: prva pesem Pojmo tejla pohranimo se razlikuje od pesmi Pojdmo telo po- kopajmo. Kardoševa pesem je namreč priredba Berkejeve, ne Sijartove pesmi. Sijartove pesmi so prepisovali tudi šte- vilni kantorji in drugi avtorji katoliških rokopisnih mrliških pesmaric (npr. Ga- berjeva pesmarica). — 217 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Sedmo podpoglavje skozi oči Jožefa Smeja predstavlja Števana Küzmiča. Po znanih življenjskih podatkih sledijo posamezni prispevki o Küzmičevem prevodu Nouvega zakona. Omenje- na je Smejeva ugotovitev, da sta bila s katoliških duhovnikom Miklošem Küzmičem bratranca, kar je tudi lite- rariziral v romanu Po sledovih zlatega peresa. Nato sledijo njegove raziskave ekumenizma v Š. Küzmičevih sveto- pisemskih prevodih in trditev, da se Mikloš pri svetopisemskem prevajanju načeloma ni zgledoval po svojem pro- testantskem rojaku Števanu. Osmo podpoglavje predstavi ne- znani rokopisni domoznanski učbenik ižakovskega učitelja Bertalana Kocu- vana z naslovom Domovina, orszag (deržava), pravice i dužnosti purga- rov. Nastal je v šolskem letu 1879/80, ko je madžarski učni jezik zamenjal slovenskega, in zato ostal v rokopisu. Jesenšek je prvi objavil prepis učbe- nika ter opisal njegove kodikološke in jezikovne značilnosti. Zanj je značilno, da je uveljavil novi črkopis slovenico, v glasoslovju in oblikoslovju pa je nihal med novoslovenščino in prekmurščino ter štajerščino. Rokopis je pomemben predvsem zaradi domoznanske termi- nologije. V četrtem razdelku (Vzhodnošta- jerska pokrajinska knjižna različica) se Jesenšek najprej posveča Petru Dajnku. Predstavljen je doslej najbolj natančen življenjepis tega utemeljitelja vzhodnoštajerske pokrajinske različice slovenskega knjižnega jezika. Jesenšek se je posvetil tudi njegovi slovnici, čr- kopisu dajnčici, njegovemu pesništvu in še posebej prevodu Geneze, ki jo je Dajnko, kakor je ugotovila že Francka Premk, prevedel iz latinske vulgate. Jesenšek je poudaril, da knjiga ni bila dokončana zaradi prepovedi dajnčice v javnosti le dve leti po začetku pre- vajanja, pomembna pa je tudi njegova misel, da je Dajnko s svojim črkopisom pokazal zgled, kako uveljaviti enočr- kovni vzorec v slovensko abecedo. Podpoglavje prvič prinaša tudi prepis s prevodom Dajnkovega pisma Kopi- tarju, v katerem se glavna nit pogovora plete ob Glagoliti Clozianus. V drugem podpoglavju se je Je - senšek posvetil delu Antona Krem- pla, drugega najplodovitejšega pisca na vzhodnem Štajerskem. Predstavil ga je kot nekakšnega nadaljevalca mi- sli Janeza Nepomuka Primica, ki je prepoznal potrebo po poenotenju slo- venskega knjižnega jezika. Bil je velik podpornik panslavizma in je podpiral gajico kot novi črkopis vseh Sloven- cev in Hrvatov. V svojih cerkvenih besedilih se je, tako Jesenšek, lahko naslonil na kranjsko knjižno normo, v svojem zgodovinopisnem delu pa ni imel predloge in je ostajal zvest svoje- mu narečju. Njegovo jezikovno preple- tanje dveh knjižnih norm je Jesenšek prikazal na primeru rabe glagolskih oblik za izražanje preteklosti, seda- njosti in prihodnosti, nato naklonskih in trpnih oblik, analizirane pa so bile tudi glagolske nedoločniške pripone ter dovršni priponski glagoli. Tretje podpoglavje predstavlja či- talniško gibanje in se osredotoča na bralno društvo v Mali Nedelji, pri ka- terem Jesenšek izpostavlja ime Antona Božiča. V petem razdelku (Enotni sloven- ski knjižni jezik) Jesenšek obravnava razvoj enotnega slovenskega knjižne- ga jezika v drugi polovici 19. stoletja, ki ga poveže z narodnim vprašanjem. — 218 — Slavia Centralis 1/2025 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Poudari tri pomembne dogodke v ča- su delovanja škofa Slomška: prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor, ustanovitev visoke bogoslovne šole v Mariboru in teološko utemeljitev jezi- ka v Slomškovi pridigi Dolžnost svoj jezik spoštovati. Slomšek je namreč jezik in narod povezoval z vero. Slom- škovo učenje Jesenšek uspešno poveže z mislijo o jeziku škofa in profesorja na Teološki fakulteti Vekoslava Grmiča. Drugo in zadnje podpoglavje knjige najprej razloži okoliščine nastajanja enega od temeljnih del Frana Ramovša, Morfologije slovenskega jezika. Na- to pa vrednoti vsebino in pomen dela samega, ki je izhajalo iz mladograma- tične šole. Pomembe so informacije, ki jih je Jesenšek podal po primerjavi natisnjenega dela z rokopisnim. Ugo- tovil je, da je prvotna rokopisna pola vsebovala neprimerljivo več ponazar- jalnega gradiva iz slovenskih historič- nih besedil. Zaključil je, da Ramovš ni mogel napraviti zadovoljive analize slovenskega oblikoslovja, saj se je v sintezi lahko zanašal le na raziskave svojih predhodnikov. Monografiji je, tako Jesenšek, umanjkal zgodovinski razvoj oblikoslovnih kategorij, do- polnitev preobrazbe končnic, razvoj besednovrstnosti, oblikotvornosti in oblikospreminjevalnosti, smeri razvo- ja, opis razvoja oblikoslovja z besedi- ščem, oris jezikovnih dosežkov ključ- nih piscev v zgodovini slovenskega jezika ter upoštevanje razlikovalnih značilnosti osrednje­ in vzhodnoslo- venskega knjižnega jezika. Nina Ditmajer Prando, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nina.Ditmajer@ff.uni-lj.si Marko JESENŠEK, 2024: Imenitnost slovenskega jezika. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 157). Maribor: Univerzitetna založba. 330 strani. Monografija Imenitnost slovenskega jezika je trinajsta samostojna knjiga o slovenskem jeziku dr. Marka Je - senška. Iz nje veje boleče spoznanje, da smo danes »samostojni«, a vendar ne živimo »pod svobodnim soncem« (Marko Jesenšek, platnica). Kaj nam onemogoča življenje »pod svobodnim soncem«? V zadnjem času med drugim zagotovo vse pogostejše poveličevanje globalne angleščine in napačno enače- nje internacionalizacije z anglizacijo (slovenskega visokega šolstva). Monografija Imenitnost slovenskega jezika (2024) je nadaljevanje Jesen- škove knjige Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi (2016). Je- senšek se že vrsto let ukvarja s proble- matiko slovenskega jezika v visokem šolstvu. Že leta 2014, npr., je imel na konferenci Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi prispevek z naslovom Slovenščina kot učni jezik na slovenskih univerzah, v katerem je poudaril, da je angleško za mno - ge bolj imenitno, odlično in predvsem udobno, spomnil pa je tudi na Topo- rišičevo misel, da ima vsak jezik svoj dom – in slovenščina ga ima TUKAJ. Temu prepričanju so sledila tudi druga razmišljanja o vrednoti in imenitnosti slovenskega jezika, predvsem vrednoti slovenskega jezika v visokem šolstvu. Recenzenta monografije Imenitnost slovenskega jezika sta dr. Mihaela Ko- letnik in dr. Emil Tokarz. Koletniko- va monografijo vrednoti kot vrhunsko znanstveno delo, ki dokazuje pomen