^ Leposloven in*znanstvei\ listrf
Štev. Ii.	V Ljubljani i. novembra 1888.	Leto VIII.
Stara pravda.
Venec baldd.
IX.
Tabor.
(»573-)
.S
ryej, to vam je živo pod K lan j ceni Na Sdtelskcm polji nocoj! Updrnikov dvadesct tisoč
Za pravdo pripravlja se v boj.
»In kurtzcr Zeil zu krieg und streit khan» ninniger her von weilten
ain yeder schwur bey seinem ayd.«
(>. PO
»Car daleč, a Bog je visoko!
Odkod pomoči in svetd? — V pest svojo odslej lc veriijem, Zaveznik moj — puška je td!«
Z napetim obrazom ščlp gleda Na tdbor ustaški zavzdt,
Posluša tam kdnj rezgetdnje In sdbelj posluša žvenkčt.
Sdm sneg in sdm led po poljanah, Božični razsaja vihdr,
A v srcih je vroče, prevroče — Osvdte razgrdva jih žar!
Sred tdborja tam pri kurišči Možjč pa sedijo trijč;
Zimzelen, kokotja peresa Junakom s klobukov visč.
Veselo praskeče ogenj,
Iz sanj se mi prvi vzbudi;
Na puško kremenko naslonjen Kmet Pdsanec pravi, veli:
Veselo praskeče ogenj,
Iz mislij se drugi vzbudi; Sedfcč pa na topu tam turškem Voj 11 i j a sdm govori:
»Vse vzel mi je Tahi imetje, Oropal me s krutoj rokdj. Zatd, kakor vdste, sem puntar, Zatd sem med vami noedj.« —
»IIa, to vam je bilo življenje!
Oj, krasni minuli ti čas, Ko Turkom sva cčpila glave
Naš Lenkovič slavni pa — jaz !« »
»In z istoj zdaj sdbljoj gospodo
Pošiljal vam v pekla boni dnö, Ker hčete, da vdjvoda vaš sem — No, v božje imd, pa naj bo!«
»A z vami vred tukaj prisezam:	»Ko zmdnemo Turke krščanske,
Umrjem vam rajši stokrat, •	Slovenci se združimo vsi.
Ko enkrat še iti na tlako,	TakržU si izvölimo kralja . . .
Le čnkrat h gospodi še v grad!« —	N6, kralj naš — brat Gubcc boš ti!«.
Pojčmlje že ogenj, le Gubcc
Zamišljen strmi vanj doslej . . . Tu vstane, znak bratom dd s sdbljoj
In reče jim samo: »Naprčj!«	Goräzd.
Opöranja .Pesmi »stare pravde« naj si misli zdaj čestiti čitatelj po nastopnem rčdu: I. Znamenja na nebu; II. Pred cesarjem; III. Tlaka; IV. Zmaj; V. Boj pri Brč-žicah; VI. Knežji kamen; VII. Tabor; VIII. Stava; IX. Kronanje v Zagrebu.
Viri. Valvasor, Ehre <1. Ilcrzgt. Krain; — Trdina, zgodovina slov. ndroda; — Dimitz, Gesch. Krains; — Krones., Akteumässige Beiträge zur Gesch. des windischen Bauernaufstandes 1573. v knjigi: Beiträge zur Kunde steierm. Gcschichtsquellen, Graz 1868; — S vtiči k las, Poviest Hrvatska;— Parapat, kmečki upori (Lctop, Matice Slov.); — Muchar, Gesch. Steicrmarks; — Orolen, Kronika celjska in dekanat Kozje; — Krempl\ Dogodivšinc štaj. zemlje; — /. Vrhovec, Iz dom. zgodovine („Lj. Zvon" 1886.) i. dr
Pisec.
Če bil sem s svojo ljubico.
-e bil sem s svojo ljubico,	Da časih je präv čudno mi —
Bil<5 je käj lepo:	Kakö, nI sam ne včm.
Na vse načine stregel sem	Da bodo hruške letošnje
Ji priiv ljubo.	Sladkč zobčm.
Trala lila!	Trala lila!
Na vse načine stregel sem	Da bodo hruške letošnje
Ji pri v ljubd.	Sladki zobčm.
0 njivah ji govoril sem,	Kadär nam solnce smeje se,
Govoril 0 vozčh,	Da je nebd vedrö,
0 vrlih naših pravil ji	Da je, Če nam zaliva dež,
Močnih volih.	Radö mokrd
Trala lila!	Trala lila!
0 vrlih naših pravil ji	Da je, če nam zaliva dež,
Močnih volčh.	Radö mokrö.
O sčtvi, ki lepd zorf,	Če bil sem s svojo ljubico,
Kak<5 hiti žc v klas!	Bilo je k&j lepö:
Da meni prav nič ndpačna	Na vse načine stregel sem
Ni naša vas.	Ji pr&v ljubö.
Trala lila!	Trala lila!
Da meni prav nič nrfpačna	Na vse načine stregel sem
Ni naša vas.	Ji prživ ljubo! —

Na Vrbovem.
Povest. Spisal A. Planinec.
L
roče in soparne nedelje dopdludne začetkom meseca avgusta sedim v pisdrni. Velik kup aktov leži pred menoj na pisni I mizi, a delati se mi mrzi, zapalim si smodko in premišljujem, kakd bi bi bilo pač prijetno vsaj danes popdludne peljati se kam venkaj na sveži zrak. Ali zopet ugledam kup aktov pred seboj, kateri čakajo rešitve. Res niso bogvčdi kakd silni, da bi morali ravno danes vsi biti rešeni, toda če teh ne zdelam danes, bode kup le rasel in rasel, kajti jutri mi jih prinese sluga gotovo ravno tdliko, morebiti še več. Šef moj je na dopustu in sam sem dclavec v pisarni. Pogledam na uro in vidim, da bode že kmalu pdludne. Sam v sebi sklenem, da grem zdajle k obedu in da pridem v pisärno popdludne, dasi je danes nedelja. Klobuk si denem na glavo in si natikam rokavico.
Zdajci začujem pred vrati glasen ženski smeh in kmalu nato potrka nekdo na moja vrata.
Hitro denem zopet klobuk z glave in zavpijem glasnd: »Noter!«
Vstopita dve gospodični in za njima mlajši moj brat Valerij.
»Servus, Makso! Oprosti, da te motimo! Predstavljam ti tu go-spodičini Minko in Ivanko Vraničevo,« začnč takoj Valerij.
Ponudim jim sedeže in čakam, kaj hoče pomeniti ta poset. Brat moj Valerij je bil še pravnik in ravno zdaj na počitkih. Jaz sem imel, odkar sem samostojen, svoje stanovanje, v tem ko je Valerij stanoval, kadar je bil v Ljubljani, pri najinih roditeljih. Ker sem jaz dokaj starejši od njega, umevno je, da sva» imela vsak svoja pota, toda bila sva si vedno dobra prijatelja in prava tovariša. Spominjam se še, ko sem bil pred dvema letoma po zimi na Dunaji, ni se mi
Valerij mogel načuditi, da umejem tudi jaz biti popolnoma dijaški lehko-mišljen, dasi se sploh dt%im takö resno.
»No, Makso, včš, s kakšno prošnjo sem privčdel gospodičini k tebi? Zadnjič že sem te vabil, da pojdi z menoj na Vrbovo, kamor te vabi vsa rodbina Vr^ničeva. Odbil si mi prošnjo s praznim izgovorom, da nisi znan na Vrbovem in da ne utegneš. Zdaj le sta me gospodičini srečali in moral sem ji povesti k tebi v pisdrno, da te oni sami povabita,« razlaga mi Valerij vidčč, da jaz ne umejem, kaj je njega in izpremljcvalki njegovi privedlo k meni.
»Res, gospod doktor, prosiva obe v imeni roditeljev najinih, da pridete danes popöludne na Vrbovo, sevčda, če nimate kake boljše zabave, nego bi bila pri nas,« začneta zdaj tudi obč gospodičini.
»Takö ljubeznivi prošnji mi ni smeti sicer odrčkati, ali poglejta mizo mojo polno dela. Ne verjamem, da se bode vse to zdelalo kar samö brez mene,« odgovorim jaz.
»V nedeljo popöludne vsaj ne bodete delali, gospod doktor!« nagovarja me zdaj plavolasa Ivanka z najivno-zvenečim glasom ter me pogleda s lepimi svojimi očmi.
»Res je, gospodičina, nečem reči, da bi ne bil greh, osobito na takö vročo nedeljo, toda moram, in ta ,moram' premaga celö ves vnebo-vpijoči greh,« šalim se jaz.
»Ali ste res takö trdovratni in se ne daste preprösiti?« pristavi tudi gospodičina Minka in si pihlja z veternico v obraz, da se nje črni kodcrci kaj ljubko zibljejo na čelu.
»No, res, Makso, ne bodi vender tako siten! Reci, da greš, in popöludne ob trčh se odpeljeva. V pol ure pa sva tam,« začne še brat.
Premišljujem in premišljujem in res nisem bil takö močan, da bi se bil ubranil.
»Dobro!« rečem napösled »Takima lepima prosilkama res ni moči in ne smeti ničesar odreči in zahvaljujem se na lepem povabilu. Ob trčh tedaj, Valerij, odideva. Jaz ostanem do dveh še tukaj, da dodelam najnujnejše stvari. Pridi me ob dvčh klicat, jaz pojdem še kösit potem pa se odpeljeva.«
»Dobro, dobro, gospod doktor! To me veseli. Kar obupa vala sem že in prav huda bi bila na Vas, ko bi na noben način ne hoteli priti,« raduje se Ivanka.
»Tudi jaz sem Vam hvaležna, da ste vzprejeli povabilo,« reče zdaj resnejša in, kakor se mi je zdelo, starejša Minka, »ali ker ste že
pomolili prst, zgrabim takoj^tso roko. Povabljam oba gospoda na obed k nam na Vrbovo. Ob dvčh tedaj se lahko odpeljeta takoj iz pisarne. Kaj ne, da ne odrečete?« in pogleda me vprašujč s svojimi globokimi črnimi očmi.
Obljubil sem tudi to in odšli so kmalu potle vsi trije, zapustivši mene samega za pisno mizo. Prijel sem zopet per<S v r<5ko in začel brskati med akti, pa vrag delaj, meni ni bilo mogoče 1 Zdaj sem videl plavolaso glavico Ivankino, zdaj črnokodrasto Minkino pred seboj, zdaj se mi je zdelo, da slišim zvenčči glasek Ivankin, zdaj mirno tekoči Minkin in, če sem se zopet hotel uglobiti v delo, zadišala mi je vonjava parfuma, katera je še ostala v sobi za posčtom.
Vržem zopet pcr6 strdni, začnem hoditi po sobi in kadim, da bi kar najhitreje pregnal iz sobe vse parfumne vonjave. Jezilo me je, da sem se dal pregovoriti.
»Kaj li hočem jaz pri teh ljudčh 1 Nc poznam jih in ne vem, ali mi bode njih druščina simpatična ali ne. Gospodičini sem pač žc lansko zimo videl v gledališči in že takrat sta se prikupili oččm mojim, česar jima tudi danes ne odrčkam, pa vrag vzemi vso žensko družbo! Lčpe ženske in resno delo, to se nikakor ne ujema in znan sem bil že dlje po Ljubljani, da se ogibljem vseh, da ne hodim na plese, in matere, blagoslovljene z možatimi hčerami, delale so že pač križ ččzme, češ: »s tem piistežem ni ničesa začeti.«
Vabljen že zelo dolgo nisem bil nikamor, kajti včdeli so itak povsodi, da gotovo nc pridem.
»A danes sem se zopet dal pregovoriti. Ti presneti Valeriji Ti si kriv vsega tega!
Jezen in nezadovoljen sam s seboj sčdem zopet za mizo in začnem delati, da se je vidno nižal kup nerešenih aktov.
Dodelal sem skoro nad polovico, ko vstopi brat in mi pove, da me nad pol ure čaka doli v vozi in naj vender že pridem.
Sel sem in kmalu sva bila z ropotajočega mestnega tlaka zunaj na mehkejši prašni cesti.
Molčala sva oba. Jaz sem bil še zamišljen v svoje akte, v kaj pa brat, ne včm. Ali začutil sem sveži zrak in prsi so se mi jelc širiti, tako da sem bil vesel, ker sem vender zopet jedenkrat zunaj na plänem in ne vedno med zaduhlimi mestnimi zidovi.
»No, Valerij, zdaj mi pa kaj povej o teh Vraničevih. Ti gotovo vso rodbino poznaš prav dobro, drugače bi me ne bil s hčerama danes dopöludne napadel v pisdrni. — Lepi sta res obč, Minka in Ivanka, starejša in mlajša. Vsaka posebnost zase,« nagovorim jaz zdaj brata.
»Starejša in mlajša! Saj sta obe jednako stari,« zavrne me brat. »ali vsaj skoro jednako stari. Minka in Ivanka sta dvöjki.«
»Takö? — To je pa zelö zanimivo,« začudim se jaz. »Stavil bi bil käj, da je črnopolta Minka starejša od plavolaske. — No, dobro, pa povčdi käj več o vseh Vraničevih. Koristno je, če je človek prej že poučen o ljudčh, s katerimi se hoče seznaniti.«
»Prav rad, brate, povčm ti vse, kar včm o njih. Hitro bode vse povčdano. Poslušaj tedaj!«
»Gradič Vrbovo nikakor ni rodbinski prddom Vrdničev. Stari Vranič, oče Minkin in Ivankin, kupil ga je in ž njim vred nekaj njiv, travnikov in gozda pred komaj tremi leti na javni dražbi. Od takrat je Vranič tudi zasebnik, ki živi ob svoji glavnici. Do pred tremi leti pa je bil trgovec z vinom na dolenjsko hrvaški meji. Vranič ni pre-omikan mož, prijelo se ga jc le nekaj zunanje olike, vender ima visoko spoštovanje do vsakega Človeka, ki se je kaj več učil od njega. Sicer pa je Vrbovski gospodar pošten in vesel, odkritosrčen in, kar ti najprej pohvalno omenjam, zelö naroden mož, ki je videl precčj sveta, in, kar je tudi mnogo vredno, ne brez koristi. Gospd Vrdničeva je rojcnjä Zagrebčanka. Tudi ona ni olikana, ali kakor včš, ženska se hitro udd, naj je tudi nizkega rodu, kmalu umeje sukati se v najvišji družbi popolnoma prav in prehitro se privadi raznih fraz, ki smo jih vajeni slišati v družbi svoji in ki napösled niso nič druzega, kakor pesek v oči. Minka in Ivanka sta pohajali šole v Zagrebu in dasitudi ne znata takö gladko brbljati nemški, kakor mnoge ljubljanske gospodičine, pozabili nista nič menj in nič več, kakor öne, čemur sta se naučili v šoli. — To je vse, kar ti včm povčdati o Vraničevih. Na njih domu vlada prava gostoljubnost in četudi te morda časih kaka beseda gospodarjevih ust spominja nekdanjega vinskega trgovca čutiš se prav dobro na Vrbovem. In da sta Minka in Ivanka res lepi, to si že tudi opomnil sam,« konča brat svoje pripovedovanje.
»In v katero teh dvčh krasotic je bratec moj Valerij zaljubljen?« vprašam ga jaz hudomušno ter mu pogledam zveddvo v oči.
Povčsi jih, kakor sramežljiva deklica, in vidi se mu, da ga je iz-nenddejalo in osupnilo vprašanje moje.
»Zaljubljen?« vpraša z najivnim glasom, hotčč prikriti svojo zadrego.
»Takö je, prav gotovo, opazil sem to pri dopoludänskem pohodu. Meni je že minila ta perijoda, ali ipak-Tnoj vid za take stvari še ni popolnoma oslabel,« nagajam bratu in še dostavim: »No, in včš kaj, povem ti še celo, v katero ?«
»V katero?« vpraša me Valerij začujen.
»Ha, ha, ha,« začnem se mu smijati, »kaj mari nisem videl, kakd je ves čas tvoje okd viselo na Minki ? Skrivati ljubezni svoje ne umčješ, brate dragi! Reci, ali sem pogodil pravo?« vprašam ga.
»Ugenil si! Minko ljubim in prav odkritosrčno ljubim,« reče mi z mladeniškim ognjem.
»In ona?« pretrgam mu besedo, bojč se, da mi bode začel zaljubljenec peti oduševljeno odo na lepoto izvoljenke svoje.
»Tudi ona me ljubi in upam, da nI njena roditelja ne bodeta ugovarjala najini zvezi,« reče mi s ponosom brat.
»Oj, takd daleč sta že,« rečem jaz, dasi me je zelo sililo, da bi se glasnd zasmijal, vender ostal mi je le ironičen nasmeh na ustnicah, katerega pa tudi Valerij ni videl, kajti gledal je ravno na levo stran, kamor je zavil najin voz.
»Se nekaj minut, pa sva na Vrbo vem!« reče mi Valerij.
Nisem ga več poslušal. Začel sem premišljati, kakd in zakaj so ravno mene takd ostentativno vabili VrdniČevi na Vrbovo.
Ali mari, da se utrdi zveza med Valerijem in Minko, da tedaj v meni vabijo le bodočega zčta? — Ali pa celd, da bi še mene ujeli v mreže, kakor so neizkušenega bratca mojega?
»Kakd li, da ste mene danes prišli iskat v pisarno,« ogovorim zopet brata, »in da ste me takd nčkako prisilili k denašnjemu posčtu, na kateri moram, ako se nisem hotel pokazati pravega barbarja?«
»Zcld se vsi zanimajo za tebe. Gospod Vranič in gospä, Minka in Ivanka. In denašnji napad smo sklenili že poslednje nedelje. Osnovala ga jc pa Ivanka,« povč mi hitro brat in kaže, da je tam-lc pred nama Vrbovo.
»Ivanka!?« rekel sem že bolj sam zäse, kajti voz se je ustavil pred včlikimi vhodnimi vrati, narejenimi v grajsko ozidje. Naproti pa nama prihiti vsa rodbina Vraničeva in jaz sem še z voza lezel, ko mi gospodar že trese roko in vzklika:
»Dobro došli, gospod doktor! Velika čast za naš dom, da niste odklonili našega povabila.«
Nečem opisavati preburnega vzprejema, tudi ne prav izvrstnega kosila. Le tdliko naj še povčm, da sem sedčl pri obedu za mizo na desno poleg gospodinje, vštric mene na levo gospodičina Minka, nama nasproti pa brat moj in gospodičina Ivanka.
II.
»Ali znate jahati ?« vpraša me gospodičina Minka po kosilu, ko smo sedeli pri črni kavi in sem jaz ravno gospodičini Ivanki prižigal cigareto.
Skoro sem preslišal vprašanje, kaiti pri zanimivem svojem poslu gledal sem in opazoval 'črte res prekrasnega obrazka Ivankinega. Ta lepa nežna polt, bela kakor sneg in nadahnena od rdečice, gladko nje čelo, na pol pokrito od pepčlasto-plavih ldsec, lepö zakrožene obrvi, ljubki nje nosek in ta ustna, ki držč cigareto in izza katerih se za-blfsnejo pri govoru beli drobni zöbeil Gledal sem ji v obraz in rad bi videl njeno okö, ali gledala je zažigajočo smodčico.
Ko me vpraša Minka, ali znam jahati, ozrč se Ivanka väme in najine oči se srečajo. Bile so črne, kakor nje sestre Minke. To nasprotje navzlic plavim njenim lasčm me je osupnilo in povčsil sem pogled svoj.
»Gotovo zna,« oglasi se namesto mene Valerij, »saj je Makso kavalerijski častnik.«
»Izvrstno, gospod doktor!« tleskne Minka vesela v roko. »Ali hočete tedaj z menoj malo pojahati?«
Nčmo se priklonim, četudi nisem bil prevesel njene ponudbe, kajti bilo je grozno vroče in najrajši bi še sedel v precej hladnem salonu, pogovarjal se in pušil.
»Vi se pa peljete, ne, gospoda?« obrne se vprašujč Minka proti drugim. »Do mlina je prav prijetna pot, skoro polovica sl<9zi gozd in v sčnei,« reče še proti meni in vstane.
»Pa že takö kmalu?« oglasi se gospod Vranič in pogleda na uro. »Saj je Šele štiri.«
»Ob petih naročim voz in konja«, odgovori očetu Minka.
Gledal sem za odhajajočo lepotico. Prav aristokratska prikazen. A ko je sijala iz Ivankinih očij pohlevnost in udanost, bliskala sta iz Minkinih odločnost in ponos.
Čudno! Brat moj mi je povčdal, da sta Minka in Ivanka dvojki, ali nisem si mogel misliti večjega nasprotja in nepodobnosti ne le v zunanjosti, temveč, kolikor je bila sevčda meni dana prilika ji spoznavati, tudi v njiju značajih.
Gospä Vrdničeva je zapustila kmalu za gospodičino Minko salon, rekoč, da ima tudi ona še nekaj posla. Mi pa, namreč gospodičina Ivanka in midva z bratom, Šli smo po predlogu Valerijevem na vrt. Gospoda Vraniča smo pustili dremljočega v salonu.
Na vrtu je hotel Valerij, da bi začeli kegljati, ali zahvalil sem se jaz za to zabavo in tudi Ivanka je pritrdila meni, da je prijetneje sedeti v senci.
Z Ivanko sva sčdla v hladnfco in gledala Valerija, ki se ni dal odgovoriti ter je metal sam zase kroglje na kegljišči.
»Kakd pa se zabavate po zimi na Vrbovem, kajti slišim, da tudi po zimi ne prihajate v mesto ? Ali Vam ni takrat malo dolgočasno ?« vprašam jaz nasproti mi sedččo Ivanko.
»Dolgočasno? Ne, nikdar 1 Dolzega časa jaz ne poznam. Nisem namreč tdliko učena in duhovita, da bi mi moglo biti dolgočasno,« reče mi öna in se nasmeje.
»Kaj je samd učenim in duhovitim ljudem dolgočasno?« vprašam jo radovčden.
»Menda, kajti nedavno sem brala v neki knjigi, da neizobražencu ni nikdar takd dolgočasno, fantazija njegova ne deluje, temveč miruje, ker ni tdliko razvita, da bi se mu vzbujale razne misli in nedosčžne želje, in čim izobraženejši je človek in čim duhovitejši, tem lože in prej ga muči dolgčas. Takisto vsaj trdi dni pisatelj, čegar imena Vam pa ne včm povčdati.«
»Nekaj je morebiti resnice v tem, kar ste mi povčdali. A da Vi niste duhoviti, temu nikakor ne morem pritrjati, kajti spoznal sem ravno nasprotno,« odgovorim ji jaz.
»Hvala Vam na ldskavem poklonu, ali s trditvijo svojo ste menda pač sami, kajti ne verjamem, da bi do danes mene kdo smatral za duhovito. Vsaj izrekel mi kaj takšnega ni še nikdo, prav nasprotno trditev pa sem že Čula,« smeje se mi Ivanka.
»Kdo neki je bil tako negalanten?« vprašam in se smejem tudi jaz.
»Vsi naši domdči ljudje so popolnoma prepričani, da nisem duhovita, in sestra moja Minka je celd takd negalantna — naj se poslužujem izraza Vašega — da me je že večkrat kratko nazivala najnespamet-nejšo stvar na sveti!«
»To so šale med sesträmi, sicer pa ženske druga druge nikdar ne presojajo pravično, zatorej pač ne bodete verjeli sodbi gospodičine sestre svoje bolj, negoli moji,« rečem ji nagajivo.
»Tudi gospodje so sodili že o učenosti moji in povprašajte le mojih profesorjev na zagrebškem učiteljišči ali bolje še. poglejte mojih izpričeval.«
»Učenost in duhovitost sta zeld razndlika pojma,« presčkam ji jaz besedo. »Vašo duhovitost spoznavam iz govora Vašega, učenosti pa po skromnem mojem mnenji ženski spol nc potrebuje. Učenost ženski bolj škoduje, nego koristi,« govorim ji dalje popolnoma resno.
»Ha, ha, včste kaj, gospod doktor, mehi se zdi, da, kadar ste resni, podobni ste zeld dnim učenim zagrebškim profesorjem,« reče mi prostosrčno smejč se Ivanka.
Tudi jaz sem se nchotč začel smijati.
Takö sva se dražila drug druzega. Ona mi reče, da bi jaz pač gotovo ne preživel ni jedne zime na kmetih.
Skoro sem se že hotel zagovoriti in ji reči, da, če bi mi ona delala druščino, želel bi že poskusiti.
»Bodi pameten, saj nisi več mladič, ki nepremišljeno razmččc okrog sebe fraze,« mislim si sam zase ter vprašam Ivanko:
»Kaj pa Vi delate takö ves ljubi dan, kadar ste sami?«
»Ničesar! To je najkrajši odgovor, ali vsaj ničesar tacega, da bi se mogla s tem ponašati,« začnč mi prav odkritosrčno praviti. »Zdaj malo berem, potem grem igrat na klavir, potem pogledat, kakö se mamä bavi z gospodinjstvom ali papa z gospodarstvom. Potem tečem na vrt, ako je vedrö, ali malo ponagajam kaj resni sestri svoji, ali pa temu in önemu, kdor je voljdn me poslušati.«
Z veseljem sem slušal nedolžno njeno govorico in ji gledal zdaj v krasni obrazek ali pa njene nežne prstke, s katerimi je pükala pe-rescc za perescem z r0že, katero si je ravno prej utrgala na poti.
Nisem slišal, da je ravno nekdo stopil v hladnico. Šele, ko je umolknila, ugledam poleg sebe stati domačo strčžnico.
»Gospodičina Minka Vas kliče, da bi se oblekli. Ona je že gotova in voz je tudi naprežen,« oglasi se le-tä.
»Jaz sem popolnoma oblečena za izprehod, samö klobuk, rokavice, včternico in solnčnik mi prinesi!« odgovori ji Ivanka.
Zdaj vstopita tudi Minka in Valerij. Prva oblečena v popolnoma moderno jahaško obleko. Bila je res impozantna!
»Ali Vi pa ne jahate, gospodičina Ivanka?« vprašam jo jaz.
»Ne, gospod doktor! Učila sem se sicer tudi, vender meni ne ugaja ta sport,« reče mi ona.
»Reci rajša, da si prekomödna. Konja ji je papä kupil toda ona se rajša vozi in upregla je ubogo Lucy,« začnč Minka.
Zdaj pride tudi že Ivankina strčžnica in nam zajedno povč, da nas že čakata papä in mamä. Tudi meni je prinesla kamašnje; pripel sem si te in ostroge kar na vrti in Šli smo pred hišo.
Pomagal sem Minki v sedlo in skočil sam hitro na konja. Jako elegantno je znala jahati Minka. V lahnem skoku sva jezdila pred vozom. Govorila nisva dosti, le semtertja je kateri naju izustil kako pohvalno besedo svojemu konju ali o konjih sploh.
Jahala sva že kako četrtnico ure, ko mi reče Minka:
»Tam-le za önim drčvjeipje mälin. Kolopirajva čez to le senožet. Prav prijetno je in v petih minutah sva pri mdlinu, öni pa potrebujejo z vozom celo četrtnico ure po cesti.«
Brez ugovora sem zasukal konja na senožet in kaj prijetno sva dirjala proti gozdiču. Prijazen hladen včtrec je pihljal nama naproti.
Hitro sva bila v gozdni senci in jaz sem že pridržal konja, ko skoči izza grma preplašen zajec ravno proti Minkinemu bčlcu. Ta se ustraši in se ne da ustaviti, temveč dirja dalje. Tudi jaz svojega konja zapodim za njenim in ravno sem bil poleg nje, ko ona zdrsne raz konja. Bil sem prav tik nje, da sem jo, izpustivši uzdo svojega konja, prijel krepko za ramena in jo, kadar je tudi ona izpustila v pravem času svojega konja, vzdvignil iz sedla.
Moj konj se ustavi instinktivno, da sem lahko Minko prav polagoma izpustil na zemljo. Bčlec njen pa izpod nje zdirja v gozd.
»Upam, da se niste preveč prestrašili, gospodičina ?« rečem ji jaz.
»Prestrašila? Prav nič. Hvalo lčpo Vam, gospod doktor! Pri dirjanji se je moralo nekaj strgati pri sedlu, da je bilo zdajci Lady moji na trebuhu. Sram me je le, da sem sc takö blamovala Vam nasproti,« odgovori mi hitro.
»Takö se opčsne lahko najboljšemu jahdču,« tolažim jo in skočim tudi sam raz konja.
»Mislim, da Lady Vaša ni več tekla predaleč in da jo kmalu dobim. Prosim, potrpite malo tu, takoj se vrnem ž njo,« ponudim se ji ter hočem sivca svojega privčzati k veji.
»Ni treba, gospod doktor! Prav lčpo hvalo, saj sva že pri malinu, in mlinarjev Francelj bode že našel Lady,« reče mi ona.
Res se že sliši Šumenje vodč. Svojega konja vedem za uzdo in počasi stopava po mehki gozdni poti. Komaj storiva sto korakov in bila sva pred mlinarjevim domom, Čisto skritim v gozdu. Kolesa so danes mirovala, ker je bila nedelja.
Pred hišo je stala košata jdblana in pod njo lesena miza, za katero sede Minka.
Mlinarjevih ljudij je bila domd säma gospodinja in njen sin Francelj, kateremu sem izročil konja, da ga privčže kam v senco, in mu na ročil, naj gre iskat Lady.
Stara mlinarica je bila že navajena teh grajskih pohodov in prihiti takoj z belim prtom, pogrne mizo in začne brisati itak že snažne klopi.
Franceljnu nI iskati ni bilo treba Minkine Lady, kajti prišla je kobilica sama ter se začne pasti poleg sivca mojega, kakor bi se ne bilo zgodilo prav nič.
Šla sva jo ogledat z Minko in zapaziva, da se je pretrgal jer-mčnec na sedlu, kar pa. je obljubil Francelj popraviti.
Tačas so se pripeljali tudi že drugi z vozom pred mälin.
O nezgodi s konjem niso vedeli ničesar in. ker Minka sama ni hotela povčdati ničesar, molčal sem tudi jaz.
Lep kotič zemlje je bil tukaj. Prijeten hlad pod jablano dčl nam je kaj dobro. Izprehajali smo se v sčnčnatem gozdu in ob šumečem potoku ter napdsled, kadar smo se bili že okrepčali z vinom in mrzlimi jedili, katere so Vrdničevi s seboj prinesli iz grada, odpravimo se zopet na pot proti domu.	(Konec prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
V.
Zgodovina pošte na Kranjskem.
enda vč vsakdo, da je prvo redno pošto ustanovil nemški cesar Maksimilijan I. Italijanski do takrat v naših avstrijanskih deželah malo ali nič poznani rodovini plemičev Torriani de Tassis, ki so se pozneje prekrstili v nemške Thum-Taxis, dal je 1. 1516. pravico, da smejo prevažati pisma po vsem nemškem svetu za cene, katere bodo sami določili, rekše, katere jim bode hotelo plačevati občinstvo. Takd je nastal nov zävod, za cesarja pak nov regal, kateri je le-tä dal najprej imenovanim Torrianijem v fevd.
Novi zävod se je hitro razširil po vseh nemških pokrajinah, zlasti pa po avstrijanskih deželah. Ustanovitelj preko Kranjskega gre-doče pošte je bil ndtranje-avstrijanski nadvojvoda Karol. Leta 1573. stekla je prvikrat iz Nemškega Gradca v Ljubljano. Sevčda je bila takrat jako skromna. Hodila je iz nemškega Gradca v Ljubljano in iz Ljubljane v Nemški Gradec — pčš (fusslauffende Ordinari-Post) I Toda pri tem ni ostalo dolgo. Nadvojvoda Karol je pčš-pošto 1. 1588. za-menil z jčŽno pošto (ordentliche reitende Post) ter jo je zajedno raztegnil preko Hrušice v Gorico, odkoder je šla dalje do Benetek. Na pošto oddajane stvari so prenašali konjiki na brzih kdnjih iz kraja v kraj.1)
l) Valvasor I. p. 187.
Leta 1595. bila je Ljubljana že važna poštna postaja. Poštarja Tallerja je bržkone plačeval nadvojvoda Karol sam, kar posnčmamo odtod, da je prosil nadvojvoda dežčlno gosposko kranjsko, naj mu pripomore kaj k troškom za pošto. Ta mu je dovolila letni donesek 200 goldinarjev, izgovorila pa si je, da bode nadvojvodova pošta morala zaradi tega vzprejemati brezplačno vsa pisma dežčlne gosposke, vseh njenih uradnikov in vrhu tega še pisma vseh kranjskih plemičcv.1)
Križišče poštnih cesta na Kranjskem je bilo v Ljubljani. O tem nas poučuje Valvasor prav natančno. Najimenitnejša poštna cesta jc bila sevčda z Dunaja in iz Nemškega Gradeča preko Ljubljane v Gorico in odtod v Benetke. To pošto je vzdrževala po največ avstrijanska vlada, kranjska dežela je donašala le po 200 gld. na leto, kakor smo že rekli. Od Nemškega Gradca na Kranjsko prihajajoča pošta jc imela, predno jc prišla v Ljubljano, postajo Podpečjd pri Brdu. Za Valvasorja je bil tu poštar neki Ernest Kraa, ki ga je plačeval z najvojvodskim denarjem ljubljanski poštar.
To postajo Valvasor jako hvali; za lepe besede in dober denar so dobili potniki tu, česar so želeli; posebno z jedjo in pijačo so jim dobro postregli, naj si je bil svetek ali petek.2) Sevčda je prihajala pošta tisti čas todi skozi le po jedenkrat v tednu, vsak četertek. Iz Ljubljane ie šla takoj tisti dan preko Vrhnike proti Gorici. Potni ljudje so najbrž zaradi slabe ceste potovali po Ljubljanici do Vrhnike. Odtod dalje je bilo potovanje kaj neprijetno. Pot čez Hrušico, pravi Valvasor,3) je kamenita in sila dolgočasna, ker je pošta šla, ali kakor Valvasor pravi: švčpala skozi samoto. Na postaji v Hrušici niso imeli potniki prav ničesar prijetnega. Postaja jc bila v samoti, sredi gozda; daleč na okoli ni bilo ugledati hiše.
Nekov nemški potnik Zeilcr je opisal potovanje svoje tod skozi tako-le:
»Odpotovali smo (z Vrhnike) prav zgodaj ter imeli prav hudo, žalostno in kamenito pot do poštne hiše v Hrušici, kjer smo kosili. Do semkaj je tri milje. Na tej poti je vse polno polzkcga in debelega kamenja; nevarno je tod jezditi; konji morajo plezati kakor kozč. Zadeli smo, ko smo potovali blizu jedno miljo, na vas in grad Logatec, imeli smo le kako četrtino milje dobro pot, vsa druga pak je bil samo kamen, breg in nerodovita kadünja. Predno smo prišli popöludne v
») Valvasor I. p. 178.
2) ibid. p. 129.
n) ibid. p. 259.
dolino bila je pot ravno takd kake tri milje kamenita; nekoliko pak je bila vender prijetnejša, ker smo videli vsaj malo dalje na okoli.«
Valvasor pravi, da Zeilerjev popis ne dela temu divjemu gdzdu prav nobene krivice. »Ne le, da je pot kaj huda, kamenita in z bregovi in klanci takd posuta, da ravnega ni kar nič ugledati, še huje je, da ga ni nikjer nobenega studenca. Da, res, prav žalostna pot je to. Lesa raste v tej samoti dosti, a njive ali travnika ne ugledaš nobenega«.
Postrežba pa je bila tu dobra, vsaj tdliko dobra, da so smeli biti potniki veseli, ne, tudi čudili so se lehko, da so jim v tem divjem, zapuščenem in odležnem kraji takd dobro postrezali. Divji pa jc bil ta kraj dovolj. V tej samoti je moral imeti poštar vedno dobro in nabito puško v rokah; tak, komur je srce rado ušlo v peto, ni, da bi bil tu stanoval, kajti marsikateri rokovnjdč je včdel, da bi poštarju o času nevarnosti ne mogel od nikoder kdo priti na pdmoč. Neka-terikrat so se lopovi lotili te poštne hiše, toda neustrašeni poštni ljudje so jih odgnali. Pripetilo se je pa časih venderle, da so poštarja umorili, zato ni smel imeti ni denarja, nI zlatä, ni srebra, celd pohištva ne preveč ali jedila, razven toliko, kolikor je potreboval zdse in za goste svoje.
Iz Hrušice jc šla pošta dalje čez sv. Križ v Gorico l) in Benetke. Od te poštne ceste se je odkrojila pri Razdrtem poštna zveza v Trst šele 1. 1688.2)
Druga poštna cesta je šla iz Ljubljane na Dolenjsko čez Višnjo Goro, Trebnje, Rudolfovo in Metliko v Karlovec. Tudi ta poŠta, ki pa jo je vso plačevala dežčlna gosposka, hodila je le po jedenkrat v tednu; ob petkih je odhajala iz Ljubljane v Karlovec, ob torkih pa prihajala odtod v Ljubljano. To je bila pošta na kdnjih. Na Koroško v Celovec in v Reko pak niso prenašali pisem jezdeci, ampak pdtje tekdči. »Von Klagenfurt, St. Veit am Pflaum und anderen Orten mehr lauffen nur die ordinari Boten.3)«
Poleg pisem je prinašala pošta že v 17. stoletji tudi časopise. Zato so morali dežčlni stanovi plačevati posebno odškodnino. Takd so se pogodili n. pr. 1. 1672. z Boštijanom Giuliettijem v Benetkah za 12 cc-kinov. Poštni oskrbnik v Nemškem Gradci je dobival iz tistega namena ob novem letu po 5 5 S^*» njegovi poštni uradniki pa po 15 in 12 gld.
») ibid. p. 259 & 260.
») Dimitz. Gesch. Kr. IV. p. 80.
8) Valvasor p. 178.
4) Dimitz 1. c.
Na razvoj pošte so vplivali avstrijanski nadvojvode z obilimi ukazi, najimenitnejša med njimi sta ukaza: z 8. dnč marcija 1672. 1. in s 16. dne aprila 1695. 1. Imenitna se mi zdita zato, ker se je Marija Terezija nekaterikrat sklicävala ndnja, toda njiju vsebine nisem mogel zvčdeti.
Pošta po skoro vseh avstrijanskih deželah pa je bila še takrat v rokah rodovine Thurn-Taxisove, ki je v kratkem času neizmerno obogatela. Čimbolj pa so se topile vse avstrijanske dežele v jedno državno celoto ter se prestrdjale po vzgledu drugih nemških zčmelj samo-stalna država v velikem nemškem cesarstvu, tembolj so čutili habsburški knezi pomen in veljavo poštino. Trudili so se mnogo, da bi jo dobili v svoje roke, in to iz političnih in gospodarskih ozirov. Po takozvani »nötranji Avstriji,« kamor jc spadala tudi Kranjska, bila je pošta siccr v oblasti habsburških knezov, ne pa tudi po drugih deželah, n. pr. na Češkem. A že v nötranji Avstriji so se Habsburžanje naučili spoznavati veliko politično vrednost pošte, razven tega pa so tudi spoznali, da jc pošta jako obilat studenec bogatih dohodkov za državno blagaj-nico. Napeli so torej vse žile, da jo dobč v svojo oblast, ali rodovina Thurn-Taxisova je ni dala rada iz rök. Vender seje cesarju Matiji 1. 1615. posrečilo vsaj töliko, da je dal Lamoral Taxis od sebe zagotovilo, po katerem bode odslej avstrijanska pošta ločena od državne nemške, kar se tiče njenega oskrbovanja, dohodkov samih pa Lamoral ni hotel dati iz rok.
Pozneje je prešel avstrijanski poštni erar 1. 1627. najbrž zaradi homatij tridesetletne vojske v roke grofovske rodovine Paar, in od te ga jc kupil cesar Karol VI. za drag denar, za 90.000 goldinarjev, vrhu tega pak ji je plačeval še letne obresti od ravno tolicega kapitala.
Ta pridobitev je bila za Habsburžane neprecenfve vrednosti; na nobeno stran ovirani so Habsburžanje uredili lehko pošto prav po svoje. Za njen razvitek sta si pridobila Marija Terezija in njen slavni sin Jožef II. nesmrtnih zaslug. Res je, da sta izdala mnogo ukazov, ki se nam zdč zdaj jako tesnosrčni, vender pak sta ukazala marsikaj, kar je še dandanes veljavno. Ko je Jožef II. umiral, bila je avstrijanska pošta v glavnih svojih potezah že skoraj takö, urejena, kakor je v naših dneh.
Ta razvitek se da zasledovati po obilih dvornih dekretih, re-skriptih, patentih, generalijih itd., ki sta jih izdajala ta dva sloveča vladarja. Ko sem preiskaval stare listine v grddu gosp. viteza Fi-chtcnaua na Strugi, naletel sem slučajno na lepö urejeno zbirko po-
štnih dekretov Marije Terezije in Jožefa II. Vseh je 154. Prepričan sem, da je popolna in da ne manjka ni jednega dekreta, ki sta jih izdajala imenovana vladarja; prvi je z 1. 1745 , zadnji z 1. 1789. Gospod vitez Fichtenau mi jih je prepustil v prosto porabo; za to prijaznost njegovo mu izrekam na tem mestu prisrčno zahvalo. Na podlagi teh dekretov in nekaterih listin, ki so shranjene v arhivu novomeškem, izkušal bom sestaviti kolikor mogoče jasno sliko kranjske pošte do 1. 1813., kadar so izgnali Francoze s Kranjskega.
Za poštni promet najvažnejše so pač cestč; po njih se je moralo ravnati tudi vse poštno razmerje. Odkar je zarasla trava moj-sterski zdelane rimske ceste, brigal se ni svet ves srednji vek in še ne koliko'stoletij novega veka za cestč. Vozili so se ljudje, kakor so vedeli in znali. Korist dobrih cesta sta spoznala na Avstrijanskem šele Karol VI. in slavna njegova hči Marija Terezija. Avstrija je bila pre-prežena z obilimi in dobrimi cestami. Meni so tu na misli le poštne ccstc, to se pravi take, po katerih se je pomikala pošta. Bile so ravno tiste kakor za Valvasorja. Včlika poštna cesta je držala od Vranskega preko Ljubljane v Trst in Gorico, mala pa iz Karlovca preko Ljubljane in Kranja do Podkdrena in čez körenski prelaz v Beljak. Pri Kranji je pritekla vanjo Čez Ljubelj iz Celovca preko Tržiča včlika poštna cesta z Gdrenjega Štajerskega in Koroškega. Med malo in včliko poštno cesto je bil razloček le ta, da na malo cesto niso prihajali tekači (Curiere).
V primeri z denašnjimi so bile te ceste jako slabč, kajti Marija Terezija je postilijonom dovolila, da smejo, ko bi bile ceste le preslabe, s poštnim vozom zavoziti tudi na postranska pota, na jčže (Raine), da, če bi bila sila, podreti smejo celd pregraje ter zavoziti na njive in travnike.1) Nekemu gimnazijcu, ki se je po pošti peljal v Novo Mesto, odnesla je na poti povddenj vso obleko in mu izpričevalo takö premočila, da ga ni bilo mogoče še čitati.2) Potovanje po takd-vih cestah torej ni bilo posebno prijetno.
Po takšnih poštnih cestah so prevažali pisma, blagd in potnike.
Pisma so speča vali na razne načine; največ jih je zvedla tOr-dinari-Post«, pošta, ki je prihajala o določenih dnevih.
Ze za prve döbe vladanja Marije Terezije je bil prihod in odhod te redne pošte jako natančen. Ze takrat je vpisaval poštar v posebno knjižico, ki jo je dajal postilijonu s seboj, kdaj ga je odposlal. Na prvo postajo prišedši je vpisal ondotni poštar, kdaj je postilijon došel.
«) Patent v. 16. XII. 1748. -) Arhiv novomeške gimnazije.
Za vsako zamudo je bil kaznovan v novcih, vender če se je le prevečkrat zamujal na poti. dal ga je njegov poštar iz službe. Toda po kolikokrat v tednu so prihajale te redne pošte po različnih kranjskih poštnih cestah, tega ne včm povčdati.
Šele od 15. dnč majnika 1. 1784. dalje je hodila iz Nemškega Gradca preko Ljubljane v Trst vsak dan, po drugih poštnih cestah pa največ po dvakrat ali po trikrat v tednu. Za prvih lčt Marije Terezije so pisma prenašali jezdeci, ali takozvana »reitende Ordinari-Post«, pozneje pa so jih tudi vozili. To je bila: »fahrende Ordinari-Post«.
Peš-pošta je popolnoma izginila s cesta. Bil je velik napredek, da so se morala pisma spečavati le na könjih. Cesarica je to strogo ukazala, celö oströ pa je prepovčdala poštarjem oddajati pisma »prilično«, to se pravi, potom ali trgovcem ali znanim potnikom, ki jih je vodila pot do bližnje poštne postaje. Prej se je to pač večkrat dogajalo, sicer bi bila cesarfčina takö stroga prepöved nepotrebna.
Poleg ježne pošte se je pomikala tudi vožna pošta, ki pa ni vzprejemala nič druzega, nego pisma in lehke zavitke, največ po pet funtov težke. Dolgo časa na tako vožno pošto ni smel sčdati noben potnik in to najbrž iz dveh vzrokov: prvič zaradi varnosti, kajti potnik bi utegnil postilijona na samem napasti in pošti ugrabiti pisma in po-šiljatve; drugič pa zaradi preslabih cesta. Saj dostikrat samö s pismi in z lehkimi zavitki obloženi voz ni mogel dalje, kakö šele, ko bi naložili potnika na vozi Cesar Jožef II. dovolil je šele 1. 1789.,1) da sme na »Ordinari-Post« prisčsti po jeden potnik, toda samo jeden, ki pa mora zaradi tega na svoje troške dati pripreči v »Ordinari-Post« še jednega konja. Vrhu tega sc jc moral takšen potnik izkazati kdo je, če jc zanesljiva in znana oseba, katere se pošti ni treba bati. Pa še na vsaki poštni postaji ni mogel sčsti na »Ordinari-Post«, ampak samö na včliki postaji, na Kranjskem torej jedino v Ljubljani, kjer se je moral izkazati pri poštnem predstojniku; pa tudi izstopiti ni smel, kjer si bodi; nikakor ne na kakšni mali, ampak samö na včliki postaji.
Pismom se je godila kaj slaba, naj so jih že spečavali na vozčh, ali jih prenašali poštni jezdeci. Še 1. 1786. izrekel je cesar Jožef II., da nobeden poštar ni zavezan imeti pokrit voz. Pisma so se torej vozila na odkritih vozčh; trpela pa so še več öna, katera so izročali jezdecem; če jih je ujela ploha, premočilo se je vse, kar so jim naložili v torbo in kar posnemam iz dvörnega dekreta s 23. dnč avgusta 1. 1784.: »Da schon öftere Beschwerden vorgekommen sind, dass die Postfcllciscn gegen das Regenwetter nicht genugsam versichert waren,
») Patent 24. XII. 1789
und daher die darin befindlichen Paquete und Briefschaften öfters ganz durchnässt und beschädigt eintreffen, so ist satnmtlichcn Postämtern noch einmal auf das schärfste einzubinden, dass sie das Ordi-narifelleiscn mit Kotzen, Decken oder in deren Ermangelung mit Heu oder Stroh gegen das Regenwetter wohl verwahren«.
Komur sc je mudilo in kdor ni utegnil čakati, da odvede redna pošta njegovo pismo dalje, kar se jc godilo zlasti v tacih krajih, kjer jc pošta odhajala le vsak teden ali le po dvakrat v tednu, pomagal si jc lehko s štafeto, to je, z nalašč naročenim poštnim jezdecem. Poštarji so morali imeti namreč za redno pošto in za štafete vedno pripravljene konje. To število se je ravnalo po važnosti ondotnega kraja in po živahnosti njegovega prometa; zatorej tudi poštarjem cesarsko oblastvo ni določevalo števila konj, ampak je prepuščalo to njih pre-sodbi. Kolikor več je odposlal kakšen poštar štafet, toliko večji je bil zaslužek njegov, zato seje vsak pobrinil, da mu ni nikoli primanjkovalo konj.
Po tej redni ali »Ordinari« pošti, ki je prihajala in odhajala o natančno določenih časih, pošiljali so pisma ali na konjih ali pa tudi na vozčh. Lc izjemno, in še to le proti koncu minulega stoletja, smel je na takšen poštni voz sčsti kakov posamezen potnik. Za to redno pošto in za štafete je moral imeti poštar vedno pripravljene konje, a poleg njih najmenj še po šest drugih in po dva vozd = Kaleschen, ki pa nista imela strehe. Na teh vozčh so prevažali potnike in njih prtljago. Zaprčzali so lc, če je prišel kakšen potnik. Dostikrat po več dnij ni bilo nikogar, dosti dnij pa se jih je oglasilo po več na jeden-krat. Poštar jc moral skrbeti, da jih jc odpravil dalje. To pa je bilo časih kaj težavno, kajti odličnjaki se niso zadovoljevali z navadnim številom könj v poštnem vozu; navadno število dvčh kdnj ni bilo primerno njih stanu. Pred menoj leži zapisnik vseh potnikov, ki jih jc od-včdcl novomeški poštar tekom sedmih let na bližnje poštne postaje. Skromni ljudje so dali zaprčzati v poštni voz samö po jednega konja, vender se jc zgodilo to lc jako redkokrat; poštarji so imeli namreč tem večji zaslužek, čim več könj so mogli uprčzati. Novomeški poštar jc odpravil tekom sedmih let samö tri potnike z jednim konjem v Trčbnje. Poštno ravnateljstvo je prepuščalo namreč poštarjem samim, naj oni določujejo, po koliko könj je treba uprčzati. Kolikor več jc imel kdo pritljagc, tem več könj je moral najeti in sevčda tudi tem več plačati. Nad štirideset do šestdeset funtov prtljage ni smel imeti noben potnik, če pa jo je imel, moral je pripisi še po jednega ali po več könj.
Najbolj se je ovcselil poštar kaccga bogatega plcmenitaža Baron Taufifrcr se jc vozil \cdno s štirimi konji in z dvema postiljonoma,
grof Turjaški s šestimi; dcžčlui guverner in včliki glavar nemškega reda jih je dal upreči celd po osem. Najbolj bahačasta potnika pa, ki sta se kdaj vozila po cestah dolenjskih, bila sta francoska generala Merlin in d'Espagne; peljati sta sedala 1. 1805., ko so bili Francozje drugič na Kranjskem, iz Novega Mesta v Otočec, kamor je komaj dvč uri hodil, z osemnajstimi konji ter plačala za td 27 gld. Ce je stopilo po več tacih odličnih potnikov zajedno v poštni urad, bil jc poštar pač v veliki zadregi. Iz nje mu je pomagala cesarska vlada, ki je velela, da so o tacih prilikah kmetje v okolici dolžni, seveda proti plačilu, posojati poštarju svoje konje. Če so se branili, silile so jih k temu gosposke, ki so jih poštarji vselej radi poklicali na pomoč, kajti odtrgati so smeli kmetom po 6 krajcarjev njih zaslužka od vsaccga konja. Časih se je pa vender pripetilo, da ni bilo nikakor mogoče dobiti konj; takrat so morali potniki ali čakati, ali se pa odpeljati s toliko konji, kolikor jih je mogel poštar takrat dobiti. Cesarica jc zažugala ostro kazen tistim potnikom, ki bi poštarja oštevali in ga obkladali z grdimi priimki.
Poštarski posel je bil tačas dostikrat kaj neprijeten. Iz raznih dekretov Marije Terezije in Jožefa II. smeti nam je sklepati, da so prihajali na pošto dostikrat zelo robati ljudje; treba jc bilo cesarskemu oblastvu učiti jih spodobnega vedenja. Patent s 27. dnč avgusta 1. 1750. razkriva nam kaj mično sliko njih grdih razvad. Grozili so se poštnim uradnikom in hlapcem ali jih celd pretčpali, da, tekla je časih še kri. Takih potnikov je velel cesarski patent ne vzprejemati na poštni voz; če pa je prišlo do prepira med postiljoni in potniki med vožnjo, smeli so jih celd na tla posaditi. Dostikrat se je vnel prepir in tepež, ker so potniki hoteli po sili vzeti konje iz hleva. O tacih prilikah so morale gosposke prihajati poštarjem na pomoč, če pa tega niso hotele storiti, morale so poštarjem povrniti vso storjeno jim škodo, vrhu tega pa so še samč zapadle kazni. Rogoviležem potnikom je zapretilo cesarsko oblastvo kazen v blägu do 100 gld.; če pa je niso zmogli, kaznovalo jih je z zapdrom ali s šibami.
Mnogi potniki so imeli s seboj strežaje, po največ so bili to pač plcmenitaži, njih strežaji so sedeli na kozlu pdleg postiljona ter udrihali sedaj po konjih, sedaj (kakor za izpremembo) pa tudi po posti-Ijonih. Zato je ccsarica izdala ukaz: »Es wird scharf verboten, dass kein Reisender dem Bedienten auf dem Kutschersitz einige Peitschen oder Stock verstatten solle«. Dokler potnik ni biča oddal, ni ga bilo treba poštarju dalje peljati, a marsikdo ga je skril in ga izvlekel šele na poti; postiljon jc smel sredi ccste konje izpreči ter pustiti potnika na cedilu.
42*
Mnogo sitnosti jc delala poštarjem še neka druga razvada potnikov. Na zadnji postaji pred stolnimi mesti so ti pošiljali jednega svojih hlapcev s konjem naprej, da jim je preskrbel stanovanje, sami pa so prihajali šele po 4 in 5 ur pozneje za njimi. Naprej poslani konji so bili zaradi tega časih po vse dopöludne ali popöludne brez krme in pijače in so trpeli mnogo škode. Uboga živina je na poštnih cestah mnogo prebila. Potniki so drevili najete konje takö, da dostikrat niso bili več za rabo. Ker so se konji takö težko na posodo dobivali, gnal je potnik, ki se mu je posrečilo najeti konja, ubogo živinče po več postaj daleč in takö dolgo, dokler je moglo kljuse podkvč dvigati. Največ so jih pregnali dvorni kurirji in pa imenitni potniki v ccsarski službi. Zaradi prehude gonje je poginilo ali se vsaj poškodovalo töliko poštnih könj, da so izdali iz cesarske pisärne posebno merilo, kako se je ravnati v tacih slučajih. »Vselej, ko se pri dvornem potovanji (Hofreise) ponesreči kak konj, naznani naj se to takoj; preišče naj se, kakö se je to zgodilo, koliko je bil konj star in koliko vreden. Zasliši naj se ondotni poštar, postiljon in konjederec, je li poginil konj takoj na mestu ali vsaj 24 ur pozneje in dokaže naj se, da ga v tem ni nihče več rabil. Izreče naj se, je li žival nerabna v obče ali pa samö za pošto in potem naj se določi odškodnina.1)
Da v tacem razmerji poštarjevo življenje ni bilo najprijetnejše, tega ni treba še posebej zatrjevati, cesarska vlada je zaradi tega od-škodovala poštarje za njih težavni posel z marsikatero milostjo. Bili so neposredno nji podrejeni. Znano je, da so imeli v tedanjih časih gra-ščdki, škofje, opatje in drugi veleposestniki södno pravico nad vsemi, na njih zemljišči živečimi ljudmi. Poštarja je cesarsko oblastvo izvzelo iz te pravice. Če je stala poštarjeva hiša na zemljišči katerega teh mogotcev, plačevati mu je moral sicer poštar zemljiški davek, sicer pak je bil prost vseh drugih tež, katerih pojedine so bile prav hude, posebno pa tlaka. Le-tč je cesarica Marija Terezija poštarje popolnoma oprostila dobro ved0ča, da bi bili hudomušni veleposetniki zahtevali tlako s könji ravno o takem času, ko bi jih poštarji najbolj potrebovali. Velela je dalje, da ni smeti delati poštarjem težav pri nakupovanji hiš in hlevov za poštne potrebe. Prosti so bili tudi vojaške nastanitve (Militäreinquartierung), prosti celö nekaterih davkov, ki jih jc moral plačevati vsak drug človek. Cesarica jc dejala: »Poštarji nosijo že dovolj težko državno butaro, težjo kakor marsikateri drugi, po noči in po dnevi, o vojski in o ra*ni morajo biti pripravljeni, da ustrezajo temu, kar zahteva od njih najvišje oblastvo«. Zato so tudi ») Patent * 20. XII. 1782.
poštne hlapce oprostili vojaščine, potem ko so uvedli obči vojaški näbor.
Siten, pravimo, bil je poštarjev posel, ali tudi potnikom so tesno-srčni gospodarstvcni nazori tedanjega časa grenili potovanje. Vlada se je postavila namreč na stališče, da ji mora pošta nositi kolikor moči velik dobiček. Zabraniti se je trudila, da bi se potniki, ki niso imeli svojih konj in svojih vdz, ne vozili z navadnimi vozniki, ampak po pošti. Izdajala je za voznike take ukaze, da se jim potnik ni mogel izogniti, če je hotel prijetno potovati — sevčda »prijetno« po nazorih tedanjega časa. Navadni voznik je smel sicer potnika vzprejeti na svoj voz, toda ta voz ni smel biti pokrit niti z usnjem niti z lesom, največ takozvani »Zeiselwagen«, pokrit s štorjo in brez prikladnega sedeža. Celd strogo pa je bil prepovčdan poštni rog (Posthorn). Bržkone je bilo potovanje na pošti, ker je bilo dragd, na posebno dobrem gldsu. S pošto so potovali ljudje, ki so se lehko pokazali, sicer nam jc nedo-umno, zakaj so se vozili s pošto n. pr. grof Turjaški, ali včliki mojster nemškega reda, ali celd dna dva francoska generala Merlin in d'Es-pagne. Pa Še nekaj me napotuje na to misel. OdliČnjaki, recimo, ple-menitaži, obešali so, kadar so se kam vozili v svojem vozu, kočijažem radi poštni rog okoli vratu, pač zatd, da se je zdelo, kakor bi potovali s poŠto. Marija Terezija in Jožef II. prepovedovala sta to razvado obi-lokrat, ali prepovčdati je nista mogla; poštni rog je bil preveč priljubljen. Sevčda so ga ostrd kaznovali, kogar so zasačili, posebno ostrd navadnega voznika, krčmarja ali meščana, ki je takd »po po-štarsko« peljal gospoda svojega. »Bei dem Vernehmen, dass fast alle Standespersonen sich des Posthorns ungescheut gebrauchen, auch sogar, wenn sie Bauernpferde aufnehmen, den Knechten das Posthorn sammt der Schnur geben und solchcs aller Orten blasen lassen, wird die Führung des Posthorns dem hohen und niedern Adel auf das nachdrucklichste verboten.«
Le po postranskih cestah, koder se cesarska pošta ni vozila, smel je voznik voziti kakega potnika; takoj pa, ko se je pripeljal na poštno cesto, jenjala je zänj ta pravica; na prvi poštni postaji ga je moral oddati cesarski pošti. Voznikom s potniki je bila poštna cesta prepovčdana in dovoljena le v tem slučaji, če je peljal potnika najmenj šest poštnih postaj, to je dvanajst milj daleč, a na tem poti ni smel niti konj prepreči, niti potnika oddati kakemu znanemu vozniku, da ga je peljal dalje. Če so ja pri tem sleparjenji zasačili, kaznovali so oba, voznika in potnika.
Kaj pak je poštni urad hotel s tem doseči? Hotel je prisiliti potnike, da se vozijo po pošti, kajti dvanajst milj daleč niso mogli jedni in isti konji takö hitro priti, kakor poštni, ki so jih na vsaki pošti premenili. Ce se je pripeljal potnik z najetimi konji na kako poštno postajo, pa se ni vozil na ta način še šest postaj, smel ga ni poštar dalje odvesti, kajti vsak potnik se je moral izkazati z lističem glavnega poštnega urada, kje in kakö dolgo je potoval. Smel ni storiti nI tega, da bi si bil najel navaden voz in popustil pošto, če mu je prepočasi vozila ali mu sicer ni ugajalo še dalje voziti se ž njo. Pošto je smel popustiti le takrat, če se je ustavila v kacem kraji za cele tri dni. Toliko neusmiljeni torej cesarski ukazi vender niso bili, da bi bili potnika silili čakati cele tri dni, da odrine pošta zopet dalje. Sele 1. 1782. pak je bilo potnikom dovoljeno stopiti s poštnega voza in si najeti kacega druzega, kadar bi se jim zljubilo.
Najostreje je bilo voznikom prepovedano uprčzati na poštni cesti svoje konje takim potnikom, pred katerimi so jezdili hlapci. To so bili imoviti ljudje, torej taki, od katerih je cesarska pošta pričakovala dobrega zaslužka.
Celö konja za ježo na poštni cesti ni smel posoditi nihče. Če je jezdil kdo na najetem konji mimo poštne postaje, smel ga je poštar ustaviti ter mu vzeti konja, smel ga mu je celö vzeti, če ga je zasačil na postranski cesti, na katero se je potnik zavil, da bi se ognil poštne postaje in s tem tudi preteče mu nevarnosti in kazni. Graščakom in gosposkam tistega kraja pa je bilo ukazano, naj podpirajo v tem poštarje z vsemi svojimi močmi.
Pri prevažanji blagä se je takisto bal poštni urad, da ga utegnejo vozniki oškodovati, zatö je tudi v tem oziru izdal 1. 1749. tesnosrčni ukaz, naj ne vzprejme noben voznik ter ne pelje dalje kakega zavitka, škatlje, zaboja itd., ki bi tehtal menj nego osem funtov; če ga zasačijo, plačal bode 100 gld. kazni; leto za tem se je omejila ta teža celö na dvajset funtov. Le težje stvari so smeli vozniki odslej prevažati, če Iliso hoteli zapasti kazni.	(Konec prihodnjič.)
V svet.
.Spisal dr. Ahasverus.
II.
topivši v svet ne pozabi, da je svet neskončen labirint, kjer na-silnik Minotaver požira ncoprč/nike, katerim ni ljubica Arijadna bistra opreznost. Da se v svetu nc izgubiš in ne pogubiš, bodi povsodi in vselej oprezen. Premisli vsakateri korak, ki ga storiš, oglej si vsakatero stopinjo, kam stopiš, da ne izpodrkneš, ali se nad podvrženo ti paklico ne spotakneš in nc padeš. Za to opreznost pa je spet potrebno, da opazuješ in proučuješ kar najnatančneje značaj, mišljenje in delovanje, kreposti in slabosti ljudij, s katerimi ti jc kaj opravka, ker le po takšnem spoznavanji in spoznanji moreš občevati ž njimi varno ter ne v škodo svojo. Človeku, katerega ne poznaš dobro, nikoli mnogo nc zaupaj, in bodisi kdorkoli, naj te v tem ne moti ni stan, ni sijajno ime, ni družbinsko stališče, ni vabljiva prijava nepoznanih ljudij. V svetu vse hiti in teka za svojo koristjo; večina pa je brezvčstno sebična; ne uvažuje, kakd bi se pošteno okoristila, temveč poslužuje se v svrho svojo vsakaterih pomočkov. Ako vidi, da ji moreš biti na korist, bode ti hlinila spoštovanje, prijateljstvo, ljubezen; toda bridko se bodeš kesal, če nisi spoznal sebičnih namenov in ncoprezno, zvestosrčno zaupal lepemu videzu.
Mlademu, neizkušenemu človeku, ki prvič stopi v svet, nevarne so posebno družbe »letččih« prijateljev in takoimenovanih »sijajnih« krogov; v prvih, ako ni oprčzen, populi se mu do dobra perje, v drugih pa, če ni previden, naštuli se kakor Kzopova sraka. Perje tedaj pušča tu in tam — za škodo povrhu pa dobi še zasmchovalno pomilovanje. Vender, ko te opozarjam na nevarnost takšnih družeb, nikakor ti ne svetujem, da bi ne hodil v nje; nasprotno — jaz menim, da mlad človek, ki je že goden za svet, zahajaj v vsakatere družbe, toda vselej s potrebno oprčznostjo ter z odločno krepko voljo, povsodi iskat poštene koristi, t. j. tam bistro in razumno opazovat ljudi in dogodke ter proučevat in spoznavat dejanjsko in navidezno razmerje, resnico in laž, Čednost in grešnost, krepost in spačenost, poštenost in licemerstvo, veljavo in puhlost, modrost in bedaštvo — da si po takšnem opazovanji popolnuje omiko in oliko in se oduševlja za vse, kar je dobrega in resničnega, čednostnega in veljavnega, a nasproti da se varuje surovosti in laži, spačenosti in nepoštenosti, puhlosti in brezpametnosti.
Z namenom, da se takö okoristiš, zahajaj v družbe kolikor le moreš; ako pa imaš kdaj družeb na izbero, izbiraj si vselej najboljšo, katera ti more biti v največji prid; toda kadar v družbi ne nahajaš nobene koristi, ne hodi v njo — tedaj bodi sam sebi najkoristnejši družnikl
Pri tem pa, ko ti najgorkeje na srce polagam oprčznost pri vsakem koraku v življenji, prcmišljenost pri vsakem početji, rotim te ravno takö, da se vselej vdruješ pogubnih slabostij: bojazljivosti in neodločnosti. Pravi mož se mora včdeti za potrebno početje kar naj-bržc pametno odločiti in potem moško, srčno zvršiti početje svoje. Kdor namene svoje neodločno premecava in, kar je bojaznivo za-počcl, nezaupno opravlja, nikoli ne doseže prave svrhe in nikdar ne bode zadovoljen z delom in trudom svojim.
Vse življenje jc neprestan, trd, neusmiljen boj. Za zmago v böji pa ne zadošČujejo gole moči, v tem jc treba voditelja razumnega poguma. — Brez poguma, brez prave srčnosti in pravega zaupanja v svoje moči ni zmage; brez zmage pa ni nobenega uspeha, nobenega dobitka: to je večni zakon, pisan v knjigi vse prirode. —
Da, prijatelj mladi, kakor sem ti že pravil, da je za izdatne uspehe v svetu brezuvetno potrebna trda, jeklena, vztrajna volja, takö ti lc z drugimi besedami ponavljam, da mnogo poguma, ki je izraz krepke volje, in mnogo poštene brezozirnosti potrebujemo — mi Slovenci. Mi Slovenci, mehkega srca, mehke volje, nežnega poguma — vzgojeni v skromnosti, v pohlevnosti in ponižnosti, prave krotke ovce za strižo vsakaterim pastirjem — mi, vajeni dne pobožnosti, ki je pripravljena sovražniku, kateri nas udari na levo lice, ponuditi še desno — mi Slovenci potrebujemo še mnogo mnogo poguma, prej negoli bodemo pravi možje ter uspešni v odlokih svojih in naporih.
Kdor hoče živeti častno, živeti mora pogumno; vse drugo življenje je nevredno životdrjenje. Bodri in krepi si torej, preljuba mladina slovenska, pravi pogum za življenje! Kvišku srcc in glavo, odu-ševljaj, osrČuj se na boj — na resni, trdi, neusmiljeni boj — pusti vse neslano jadikovanje o križih in nadlogah svetd, — ne kuj, ne uvažuj nesrečnih »jdčnic«, pesmij in pesemc, katere obupno jočejo na nemilo usodo, na neizmerno zčmeljsko gorjč! Takšna bolestna poezija, ki z resnično ali namišljeno bolčstjo ljubkuje kakor histerična ženska s svojo boleznijo, taköva te ne mami, zasmehuj jo! — Ali kakšen prid prinašajo takšni bolestni, sentimentalni pesniški proizvodi, ki že mehko voljo mladini še bolj mehčajo, brez njih že slabo zaupanje v samega sebe še bolj slabe, namesto rezkega poguma poveličujejo puhli obup, ki k radostnemu
boju ne vzpodbujajo, temveč namesto zmage in veselja oznanjujejo propast in žalost! — Zatorej pa vi pravi pesniki, katerim je Bog dal srčnega petja dar, oduševljajte mladino na resno, nddepolno delo, bodrite ji pogum v neizogibnem, težavnem boji, kažite ji gotovo in srečno zmago, plačilo za pošteni trud in težave — bodite blagi prerod blažje, lepše, srečnejše bodočnosti — bodite ji razumni, pogumni voditelji v obljubljeno deželo!
III.
Opozoril sem te, prijatelj mladi, naj te, kar se tiče oprčznosti, nikoli ne moti nI stan, nI dostojanstvo, ni sijajno ime, družbinsko ali gmotno stališče, ni zaupna pozunanjost kateregakoli človeka; sicer pa je uprav v teh odnošajih sila mnogo krivih, škodljivih, že zastarelo globoko ukoreninjenih napačnih nazorov, kateri neizkušeno mladino zavdjajo radi na krive poti.
Vsakatcri stan ima posebne svoje kreposti in slabosti; ni ga stanu v katerem bi se ne nahajali blagi, pošteni, kakor zlatö čisti značaji — zajedno pa tudi hudobe, lopovi in hinavske, licemčrske spake. Išči torej človeka vselej le v samem človeku, v osebni njegovi veljavi, nikoli ne v razmerji, v katerem živi, bodisi po sreči ali nesreči brez svojih zaslug ali krivd.
V preprostih, skromnih, takozvanih neomikanih plebejskih slojih in krogih nahajaš, veruj mi, pogostoma več resnično plemenitih duš, negoli med staro diplomovanimi plemcnitaži — in takö mnogokrat med ljudmi, ki nič ne poznajo rimsko katoliške dogmatike ter se štejejo za slabo-verce, več pravih krščanskih čednostij, nego med dotičnimi doktorji, ako so tudi z mitrami posvečeni. — Kar se tiče družbovanja v obče, imej pravilo: ne sili, ne nudi se nikoli nobeni družbi; hodi v takšne, kamor te radi vabijo in te štejejo za ravnopravnega družnika. Pravi mož, ki si je v svčsti veljave svoje, nikoli in nikjer ne molčduje ali ne berači za kakšno milost; povsodi, kjer mu treba, zahteva le pravico svojo, odklanja pa vse, kar bi se mu »milostivo« ponujalo ali »milo stivo« pokloniti hotelo.
Vselej so pomilovanja in — zaničevanja vredni öni slaboumni plebcjci, ki ne, da bi se družili z odliČnjaki svoje vrste, temveč tišče v aristokratske družbe mislčči, da se jim veljava ali uglednost povišuje po naslovih in stopinjah, na katerih stojč dotični aristokratje, kateri jih blagoizvolč »milostivo« vzprejemati v svoje družbe.
Ker so se v novejši dobi nekateri aristokratje začeli tudi z nami plebejci Slovenci pečati in »premilostivo« se >zanimati« za nas in ker,
torej tudi ti, prijatelj mladi, prideš ž njimi posredno ali neposredno v dotiko, hočem ti nekoliko'omeniti, kakšno mnenje sem jaz po mnogoletnem občevanji z aristokrati dobil o aristokratih.
Predno začenjam, moram omeniti, da naših v novi dobi ustvarjenih plemenitažev šc nikakor ne prištevam aristokratski kasti, govoril bodem lc o staropergamentnih modrokrvcih.
V	modernih državah, kjer bi imeli biti jednakopravni vsi pošteni državljani, kjer so vitezi brez viteštva, baroni brez baronij, grofje brez grofij, knezi brez kneževin, ondukaj so vsi takšni naslovi — prav smešna anomalija. Človeku je ipak prirojena neka častiželjnost, takö da se večina ljudij želi od drugih na kakeršenkoli način odlikovati; vsakdo po svojem čutenji in mišljenji, prav po svojem nagonu. Res blago, plemenito in odlično nadarjene osebe se žele odlikovati po odličnem, izdatnem delovanji v blaginjo in slavo ndroda svojega, domovine, države ali vsega človeštva; — vsakateri poštenjak se trudi, da posle svoje opravlja vestno na občo zadovoljnost in pohvalo; — kdor pa nima zmožnosti ali volje iskati si odlike v resnični veljavi, šopiri se ali z lčpo obleko in lišpom, ali z bogato — kakor tudi ubožno — sijajnostjo — ali nabira in lovi vsakaterih častnih naslovov in redov —-ali se košati s podedovanim starim svojim plemstvom, kakor bogatinov sin z imetjem, katero mu je nakopičil oče.
Po razsodu zdravega razuma je podedovano plemstvo brez svojih plemenitih svojstev in zaslug pač neprirodna odlika; historični razvoj državnega življenja in posebno človeško častiljubje ali odlikovanje-ljubjc mu ipak daje velik, dasi nikakor ne upravičen pomen.
V	monarhijskih državah je aristokracija potrebna dekoracija prestolu; — rekel bi nekako takö kakor gledališču kulise, ali vzvišenim kipom dekorativni, alegorijski podstavki. Monarh je glava državi, vzvišen nad vse podanike, izvör vsi sijajnosti. Njegova vzvišenost, blesk prestola njegovega se toliko bolj poveličuje, kolikor vzvi-šenejši so razni podstavki v raznih slojih. Čim bliže pa so ti podstavki prestolu, za tem častnejše se štejejo — in v državah, kjer niso vsi državljani jednakopravni, ima vsakateri več ali menj povzvišeni sloj podrejene mu sloje za prosto podstavo vzvišenosti svoje, kar provzročuje nizdolu večje in večje tlačenje. Sicer pa — ali so v kateri državi državljani jednakopravni? Nikakor ne!
Bistvo, obstanek in vidni izraz svoboščin je aristokracija. Dragi mladi prijatelj moj, ravnopravnost je prekrasen ideal, za kateri se plebejci oduševljamo, toda nikjer utelešenega ne nahajamo. — Ako
bi aristokracija res säma-po-sebi bila kakšna vrsta boljših ljudij bodi si v duševnem ali telesnem oziru, gotovo bi ji nikdo ne smel oporekati ali oponašati za večjo veljavo večjih pravic, ker to je umčvno samd ob sebi, da kar več velja, ima vselej v razmerji k menj veljavnim stvarčm prednost, takd n. pr. zlatd pred srebrom, srebrd pred svincem, svinec pred ilom; — vender vprašanje je drugo: je li res moderna aristokracija boljša vrsta ljudij, ima li ona res sama-po-sebi večjo veljavo nego plebejska ruda — in sicer še po stepenih, kakor se vzvišuje nad prosti narod, ali je njena veljavnost le gola historična moda, sijajna navideznost in nadutost — sama ob sebi le puhlost in ničevost?
Aristokracija se čuti izvoljeno izmed človeštva in povzvišeno nad druge ljudi, ki niso aristokratske krvi ter nimajo plemenitaških grbov in naslovov. Na kastno svojo odličnost je aristokracija brezkrajno ponosna; ta ponos jo siccr vzdržuje — pa tudi pogublja;iz njega izvira takd njena krepost kakor njena puhlost, tu njena veljava, tam njena ničevost — uprav kakor nanaša razmerje. Kadar imaš z aristokratom opraviti, bodisi vselej v svčsti, da te smatra za inferijorno mu bitje. Aristokrat pa je prepričan, da ti izkazuje milost, če občuje s teboj, da te obseva lesk njegove kastne odličnosti — kar sevčda si moraš šteti v čast. To kastno oholost znajo sicer nekateri aristokratje — posebno ubožnejši — po potrebah in razmerji bolj ali menj prikrivati, svojstvo pa jc ipak vsem, do dobra zakriti je ne more nobeden. —
Največje zlo, prava ndrodna kuga pa je mnogobrojna kozmo-politična aristokracija — ta nima za narod, med katerim in od katerega živi, nobenega srca, nobenega čustva in nikakeršnega pojma za njegove svetinje in težnje. Narodnost, ndrodova zavčst, ndrodni jezik, närodna omika, närodni interesi — to so kozmopolitični aristokraciji povse nezmiselni pojmi, katerim se le pomilovalno posmehuje. —
Iz navedenih razlogov svetujem ti za praktično življenje: kadar ti je občiti z aristokrati, bodi oprčzen! Bodi, kar je možno uljuden, toda nikoli se ne ponižuj! Bodi, kadar treba, celd brezoziren, odločen in rezäk, če hočeš, da te spoštujejo. Ako si pohleven, skromen, bojazljiv, neokreten, nesamosvesten — zaničevali te bo lo in teptali.
(Konec prihodnjič)
t
Spomini na okupacijo Bosne.
Ob nje desetletnici spis;)) Anton Svctek. (Dalje.)
ruga slika v bitki je bil sivolasec, bošnjaški Srbin. Ta dobro voljček je čutil prav neprijetno nasledke svoje lahkomišljenosti. Donašal nam je med bitko pravi Samarijan v mehu hladne pitne vode. Tudi meni je poslužil in jako seal mu bil hvaležen, da mi je ugasil žejo. Srčni starček se ni bal iti do prvih vrst bojne vrste, za žvižganje krdgelj je imel gluha ušesa. Studenec, iz katerega je donašal vodo, vrel je za nami v precčj globoki dolini, ne daleč od kraja, na katerem so bile zdravniške priprave za ranjence.
Za nekaj časa ga privedo zvezanega trije vojaki. Prišedši do mene pade na kolena milo prosčč: »Gospodincl Ukaži, da me ovi askeri ne usmrtijo, jaču opet tirati dobru vodu.«
»Sto si radii?« vprašam ga. »Za boga, ništa, šta bi h'telo biti Vam u štetu«, odgovori mi obupani starček. Podčastnik in načelnik straže mi potem povesta, da je polkovni zdravnik ujetniku preiskal žepe in pri njem našel tri ,fišcke' (patrone) ter nekoliko starega smodnika zavitega v kosec platna. Zdravnik jc smatral tc reči za prepovedano nevarno orožje — saj se je nedavno prepovedalo Bošnjakom nositi orožje — ukazal starca ukleniti in drznega vstaša ali še celd nevarnega ogleduha tirati pred vojno sodišče.
,Mogoče', mislim si, ,da je starec zvita lisica, a res je tudi, da nam je v hudi žeji postrčzal z dobro vodo, torej nam služil v prid. Napišem listič, na katerem potrdim, da sivolasec ves čas svojega bivanja med nami ni storil ničesar sumnjivega, da pa nam je vodo nosčč pripovedoval mnogo zanimivih rečij o sovražniku, kar sem, ako se zahteva, pripravljen osebno potrditi. Ta listič dam Bošnjaku, ki mi v znamenje hvaležnosti poljubi plaščni rob. Odvcdd ga potem v glavno stanišče. Pozvedel sem pozneje, da so siromaka stoprav po dolgotrajnem zapdru v Travniku izpustili.
Ob 4. uri popdludne, baš ko so jeli zbegani vstaši ostavljati bojišče, ko nastane velika gneča ubežnikov na cesti proti trdnjavi, baš ko je treba našim četam z naglim streljdnjem si zagotoviti lavoriko zmage, začne pohajati strelivo. Kakor drugim, ukaže se tudi meni, naj hitim k rezervni municijski koloni, kjer se mi izroči pet tovornih kdnj in deset zabojev vojne municije. Municijo naložim na konje in
hajdi na bojišče, da jo razdelim vojakom. Krenil sem baš preko krajev, na katerih je razsajal malo prej najhujši boj 1
Žalostni prizori se mi pokažejo tu v tožni resnobi Tam vznak leži mlad vojnik krvaveč iz prsne rane, oči obrne parkrat proti nebu in po globokem vzdihljaji jih zopet zaprč za večno. Poleg njega je truplo podčistnikovo, kateremu je granata odtrgala glavo. Nekoliko korakov dalje stoka vojak inteligentnega obraza, ranjen je v nogo in milo prosi, da bi ga kar najhitreje prenesli z bojišča, kajti zcld se boji, da bi mu Turki v naskoku ne odrezali glave. Na nosilih nes6 poročnika Crneta. Ranjen je v trebuh. Tovariš me milo pogleda, globoko vzdihne in podä mi molčč roko v zadnje slovö.
Da dalje ne opisujem prežalostnih prizorov, hočem le omeniti, da me je obšla velika tožnost in da so se mi ranjenci smilili tem bolj, ker nisem imel nobenega krepila zanje, niti hladilne vode nc. Stopati mi je bilo pa tudi urno. Skrajni čas jc bil, da sem pripeljal novega streliva. Nekateri vojaki so imeli že popolnoma prazne torbice. Sreča, da jc bil sovražnik že tako oklčščen, da je mogel misliti samo na to, kako bi se rešil popolne pogube.
Kmalu se poleže divji hrup. Na grädu trdnjave v slovo poči orjaški top starodavne döbe, da se razlega otlo grmenje daleč na okoli, na sredi bojišča pa pade debela bomba, katera se zarije globoko v zemljo, ne da bi bila koga poškodovala.
Po bitki pri Jajci smo se zbirali do pozne noči. Pehotni polk štev. 53. posede trdnjavo, mi drugi pa se utaborimo pod njenim ozidjem. V bitki je bilo ranjenih, ubitih in dnih, katere smo pogrešali, nad 200 mdž. Ujetih vstašev, med njimi mnogo turških nizamov, šteli smo okoli 600 mdž. Ranjencev so iskali in nabirali po bojišči vso noč, potem jih prepeljali v bdlnico v Jajci, mrtvece pa so drugi dan zagrebli prav tam, kjer so padli; v taboru niže mesta smo ostali dva dni.
Kako Turka preslepi fanatizem, svedoči naj naslednji dogodek.
Po bitki drugega dnč zjutraj, ob 8. uri jc bilo, zmuza se drzen Turek vstaš, skozi gosto grmovje skrivaj, da ga niti poljske niti taborske straže ne zapazijo, prav blizu do šatorov, v vsaki roki z jednim samokresom. Hitro se ozrč po taboru in zapazivši šator glavnega sta-nišča, ustreli tja zapored iz samokresov.
Jcdna kroglja nc pogodi, druga pa razdrobi pisilrsko orodje v šatoru in močno preplaši tam sedečega čdstnika.
Zdajci nastane velika zmešnjava v taboru, ali bobnar tretje stot-nije zgrabi prvo puško, ki mu je pri roki, pomeri in ustreli Turka,
da sc takoj mrtev zgrudi. Turek jc bil mladenič kakih petindvajsetih let. Njegov oče se ni bal priti prosit dovoljenja, da sme sina sam za-grebsti l Zelö se je jezil, ali ne radi tega, da smo mu sina ubili, ampak da jc bil sin premalo izurjen v streljänji.
Trdnjava Jajcc, sezidana na podolgastem zaokrožnem holmci — odtod njeno ime — je mesto s 3.000 prebivalci. Na obödu za polovico obteka je potok Pliva, ki se na južni strani po precčj visokem slapu šumčč spušča v reko Vrbas. Deli se mesto v dva dela: v pravo trdnjavo ali g r a d na vrhu holmca, in v novo mesto, katero se je tekom časa sezidalo okoli gradu. Grad zapirajo močna, debela obzidja. V njem stojč poslopja, v katerih stanujejo samö Turki. V novem mestu na pobrežji in ob vznožji holmčevem je pa mnogo, gosto nakopičenih lesenih ,kučic' za kristjane. Trdnjava nima velikega pomena. Nadkriljujejo jo v obližji hribi, odkoder se da s sedanjimi topovi brez truda porušiti vse obzidje.
Drugega dnč po bitvi smo pohajali dosti po mestu in grddu. Ni mi treba praviti, da je tu kaj drugače, nego v Banjiluki ali Var-carovem. Puščoba pa je bila večja, ker jc ljuti boj preplašil meščane, da so malone vsi pobegnili in s saboj odveli, kar se je dalo.
Dne 10. avgusta se napotimo dalje proti Travniku. Poročila o sovražniku nam niso razjasnila, kaj nameravajo storiti poraženi vstaši. Pozvčdeli smo šele pozneje, da se na begu niso mogli združiti o načrtu daljnega vojevanja. Nekateri so se nam hoteli zopet v bran postaviti takoj na »Karavlji gori«, to je jeden dan hodd od Jajca. Drugi pa so zahtevali, da se vsi pomaknejo nazaj do Travnika, tam se ukrepč in nas napadejo. Ker ni bilo zloge, razidö se na vse strani svetd. Dejalo se je, da so se v boj prisiljeni kristjani o tej priliki maščevali Turkom ter da so streljali nanje. Naše vojno poveljništvo je moralo slutiti novega napada že na Karavlji gori; vsaj je bilo temu dokaz povelje, kakö postopati, da pridemo sovražniku, tam gori stoječemu, za hrbet. Napotili smo se tjd v dveh oddelkih. Večji oddelek je se pomikal po gladki ccsti, a mi drugi njemu na levi smo plezali po visokem, gosto poraslem gorskem grebčnu. Dopöludne nam je povzročila gosta megla mnogo kvare. Po pečevji gori na vrh hriba v stari prales, kjer smo morali pogostoma drug drugemu pomagati, da je prcplčzal starodavna dčbla po viharjih izruvanega drevja, izgrč-šili smo večkrat pot, in vrsta vojakov se je večkrat pretrgala. Ako bi trobdrji nam ne naznanjali v jednorjjčr s svojim signalom, tako-zvanim »Kirchenruf« (počasi) prave poti. zašlo bi nas pač mnogo, in v tedanjih časih, Bog ve, kakšne smili poginilo.
Dospevšim na göro Hum odkrije se nam na desni proti jugu lčpa romantična okolica. V solnčnem svitu se lesketajo tisočere kapljice, viseče ob robcih na brstji zelenih jelk. Zeleni travniki posejani s pisanimi cvetlicami in po nekoliko zlato rmeno klasje obilega žita pokrivajo prostorne brdske golinc. Bistri studenci Šumljajo in mnoge ptice pojö vesele pesmi.
Zamakncnemu v sebe se mi zdi človeško življenje na zemlji kaj čudno l Tu doli svobodno rajsko veselje, tu gori meč po krvi hrepeneč! Ali jc misliti več protislovja ? Da, prirodna krasota, plodovitost zemlje nista mogli dosihmal privabiti moslima v svoj nardČaj. Daleč, daleč po zelenem brdu zre okö, ali zaman išče Človeške naselbine. Semtertja zapazi redki dim, ki znači cigansko gnčzdo. Dozdeva se mi, da se razprostira pred mano veličastno človeško mrtvišče — nasledek turškega jarma in nestrpnosti njegove. Na Hümu počivamo jedno uro. Potem korakamo neprenehoma do Karavlje gore. Tja dospevši najdemo posadko dvanajsterih zaptijev.
Ti nam radostno pripovedujejo, kakö so prisopeli vstaši na göro in kakö hitro so zopet pobčgnili, da bi jih mi ne zalčzli. Zaptiji so nam služili na daljnem pohodu za kažipote, v Travniku za zvrševalce v policijskih stvareh.
Karavljo goro za hrbtom stopimo v dolino na ravno ccsto in noČimo. Drugega dnč, 11. avgusta, krenemo dalje. Na poti, akoprem se ni bilo prezelö bati sovražnega napada, korakamo prav pozorno in počasi naravnost proti mestu Travniku. Ob 11. uri dopöludne, ko se mestu približamo za pol ure hodä, ukaže nam vojvoda, da se ustavimo in pripravimo na böj, ako se nam mesto uprč. Razumčva se, da se to ni zgodilo. Toda slovesnega vzprejema, kakor v Banjiluki, nam tudi niso napravili meščanjc, saj je Travnik pravo turško gnčzdo v Bosni. Bil jc nekdaj stölica bosenskega pašalika in morebiti takrat ličnejši. Mesto jc sedaj blizu takö zanemarjeno in pustošno, kakor Varcar-Vakuf.
Pred našim prihodom so jc zapustili mnogi Turki. Čudili pa smo se mnogobrojnemu številu Židov Spanijolov, ki so v prazničnih črnih kaftanih nam prišli zunaj mesta naproti. Bilo jih je lčpo krdclcc pravih sladkačev.
Razvrstil« so se k različnim oddelkom naše vojske in z nami občevali takö prijateljsko, kakor bi se že poznali bog vedi koliko časa. Kmalu pridemo do mesta. Oddelek vojske je prekorači z godbo in z razvito zastavo, posedc stari grad in konak (turško vladno poslopje) ter prevzame od turških nizamov vojaške postojanke. Tudi razpostavi
poljske straže önikraj mesta. Drugi oddelek posede včliko vojašnico, tretji ostane zunaj pred mestom v šatorih. Konjico in nekaj pčšcev razpošljejo v okolico na rekognoskovanje.
S posedenjem mesta Travnika preneha uprav prvi del naloge, v bosenski okupaciji dane naši diviziji. Počctkom odrejeni za garnizijo v Serajevu, skrčilo se je število kombatantov kaj zelö in takö oslabljeni smo morali zaostati. Tudi drugi so bili vzroki zadržka. Dölenja Tuzla, Bihač, Maglaj so v zgodovino okupacije zapisani z rdečimi črkami. Mobilizovalo sc je drugi pot in predno smo krenili na daljno vojno poslovanje, preteklo je več nego mescc dnij.
Ostali smo torej v Travniku. Življenje tu nikakor ni bilo jedno-lično, ali dobrega tudi nismo imeli ničesar, slabega pa veliko, kakor navadno tamdoli v tistih časih. Res je vojaško oblastvo skrbelo, da so iz Avstrije za nami pošiljali razna živila, da so za nami potovali debelo pitani voli, ki so nam služili s slastnim mesom, da so se za nami vozili nebrojni z živežem naloženi vozovi, s katerimi je imela ariergarda dokaj truda in kvarc, da so bile tudi naše rekvizicije pri kmetih izdatne, ali za prvi čas našega postanka v Travniku je bil vsakdanji živež, katerega smo dobivali iz vojaške zaloge, skoraj premalo izdaten.
Res smo bili vedno gladni, to mimovčstno trdim, ker nasititi se nam ni bilo mogoče za več nego za jedno uro. Jedva se jc dela žlica iz rok, žc smo željno gledali po torbicah, da bi našli kakšen kösec sira ali klobase, kar bi žc bilo.
Umčvno je to zlasti onemu, ki je v svojem življenji prebil hudo bolezen. Dobro se spominja, kakö jc okrevajoč rad in obilo jel. Mi smo prišli v Travnik pravi koščenjdki, ravno takö kakor bi se baš zdravili za prebito vročinsko boleznijo. Mcsö nam je poslö s telesa in po vitki rästi so se odlikovali posebno oni, ki so se prej bahali z obilim trebuhom. Bili pa smo sicer dovolj krepki, in mladi naši želodci so prcbavljali čudovito lehko vsako skorjo bodisi svežega, bodisi plcsnivega suhorja. In ker je nam po prirodnih pravilih po težki bolezni ali po dolgotrajnem trudu razven počitka treba dobrega in obilega živeža, da se okrepčamo, ni utemeljeno, če se nam očita, da smo bili požrešni. Se nekaj je bilo, kar je nam vzbujalo veliko nejevolje. Vozovi, kateri bi nam imeli v Travnik pripeljati domačega vina, zaostali so za nami in tri tedne smo pogrešali žlahne kapljice! Vozovi so imeli menda slaba kolesa, katera so se radapotirala, reklo se pa je, da jc to zakrivil zavratni napad vstaški na Banjoluko dnč 14. avgusta. Res da smo prišcdši v Travnik pri tamo.šnjih trgovcih takoj izpraznili vso
vinsko zalogo. A ker so Srbi tedaj le malo tržili z vinom, Turčini pa čisto nič, umeje se, da nam je to vino zaleglo samd za par dnij. Plačevali smo je pa z dragim denarjem. Za steklenico, v kateri je bilo po tri četrtinke litra navadnega ogra ali hrvata, dajali smo po jeden goldinar. Požlahnjeno vino smo plačevali steklenico po dva, po tri in tudi po štiri goldinarje. Jedina črnina dalmatinskih trsov je bila fina in nji cena primerna. A pozneje so tudi to kvarili.
Ker nam vojaško oskrbništvo ni dajalo vina, dobivali smo rum. Toda rum nam nikakor ni vzbujal veselih čutov. Vojaki zdnj niso marali. Bili so pač mnogi še iz dne dobe. ko so vaški fantje pod lipo ugaševali žejo s poličem vina in ne s »frakeljnom« žganja, kakor dandanes.
Ko so pozneje pripeljali vina v Travnik in smo se malo okrepčali, bilo je tu vse drugačno življenje. Kmalu so se ugladila grla in zvečer v hlädu smo čuli prepevanje narodnih pesmii v pritličnih kočah, katere smo poseli v mestu.
Rekel sem, da življenje v Travniku nikakor ni bilo jednolično. Dasi je bilo dokaj posla na mnogobrojnih stražah, napravljali smo izlete v okolico ali še dalje na deželo in rekvirovali govčd. teličke, koštrunčke, kozliče, gosi ali race, žito ali oves, krompir i. dr., navadno vse vzeli, kar smo zasačili, pa tudi pošteno plačevali. Parkrat so nas poslali na lov glasovitih turških begov, ki so posredno ali neposredno podpirali vstaške čete. Mnogokrat pa smo šli iskat skritega turškega orožja. O takih prilikah se nam nikdar ni dajalo denarja za plačevanje turških pušek, sabelj, samokresov i. dr., pač pa strogo povelje, da nam je poleg orožja v glavno stanišče privesti tudi dotične lastnike.
Kakor znano, imeli so za turškega vladanja Bošnjaki, razven raje, dovoljenje, nositi orožje, kakor n. pr. pri nas Dalmatinci. Bošnjaki so čislali orožje svoje nad vso drugo opravo, sevčda so obračali pozornost svojo bolj na lepoto in dragocenost orožja, kakor pa na tehnično zvrŠenost. Ni čuda, da so nam ujeti vstaši pogostoma izročali prav lične z zlatom in srebrom kovane, toda na kresilo narejene puške, katere so jim baje rabile v borbi. Vsak TurČin je imel, če ne drugega, gotovo pa lep handžat* za pasom. Imoviti begi so se bahali s handžarji najfinejšega damaščanskega jekla z močnimi, od slonove kosti zdelanimi ročaji, opisanimi z dragocenimi kameni in v jeklo rčzanimi arabeskami, potem s srebrom bogato kovanimi samokresj za pasom.
Pri razoroževanji zaplenili pa nismo izjemno takega za okd lepega, ali za rabo nesposobnega orožja. Dobili smo tudi mnogo pušek narejenih po sistemih najnovejše dobe.
Francoska šašepotica poleg pruske iglice, ruska krnka poleg av-strijanske vencelnice, šnajderica poleg vinčesterice repetirke — vsi sistemi so bili zastopani.
Že po prvi bitki na »Rogelnjcm sedlu« prišel je od vrhovnega poveljništva ukaz, da se mora razorožiti bosensko prebivalstvo. A ker nam je sovražnik sedel na tilniku, nismo mogli misliti na to delo, predno nismo uničili njegove sile.
Proglasil se je »preki sud« in takoj, ko smo dospeli v Travnik, objavil se je poziv na vse bosensko prebivalstvo, da mora tekom jednega tedna oddati in izročiti nam orožje, če ne bi se proti njemu, kdor bi prikril ali ne oddal ga, strogo postopalo po vdjnem zakonu. Ker se pa za oddano orožje ni obljubilo nikake odškodnine, umevno je, da je ta poziv provzročil splošno nejevoljo med Turki. Ne menčč se za strogo povelje in ne gledč na usodopolne nasledke neubogljivosti, poskrili so nekateri Bošnjaki orožje po samotnih krajih ali pa je za-grebli v zemljo. Preverjen sem, da še sedaj mnogo orožja leži tam doli skritega, zlasti pod zemljo. Prvih sedem dnij po dnem pozivu je pošiljalo vojaško oblastvo samd po stotine vdz v okolico in v daljne kraje. Vsak večer se jih je pripeljalo polnih naloženega orožja nazaj. Nakopičilo se je napdsled orožja tdliko v Travniku, da v prostornem grddu, kamor so je spravljali, niso zadoščevale shrambe.
Po minulem rdku so se jele razpošiljati nalašč za to organizovane prcgledovalne vdjne čete, da so preiskale nekatere vasi' po deželi in se osebno preverile, da Turki nimajo skritega orožja. Takd n. pr. sta šli dnč 17. avgusta 3. in 4. stotnija domačega pehotnega polka pregledat dve uri hodä od Travnika oddaljeno vds Bila. Krenili smo tja ob i. uri popdludne in baš ob času obkolili väs, ko so vaščanje že večinoma odšli na pdlje. Preiskali smo kučo za kučo prav na tanko toda zasačili nismo najmanjše orožne stvarce.
O takih prilikah kakšen poseben dogodek ni bila nenavadna reč. Mnogokrat smo imeli kako prasko s Turki, četudi ne neupravičeno. Takd je bilo dnč 17. avgusta v Bili, kjer je tekla kri, ne da bi bilo treba. Sredi vasi je stanoval knez Rešid-beg, star mož, a strasten čuvaj
svojega harema. Nadporočnik St......bil je vročekrven človek,
ki je poslal njegovo dušo v Mohamedov nardČaj. St......pridružil
se nam je svojevoljno bržkone nadejč se, da se mu posreči pri taki priliki oceniti junaštvo svoje. Jedva smo dobro zajeli Bilo, zasledil je knežjo kučo, odprl s silo hišne duri in zahteval sloboden vhod v harem. A Rešid-beg, izgovarjajoč se, da mu tega po koranu ni smeti privoliti, stopi pred sobna vrata. Nadporočnik, misleč, da ga hoče Turek napasti,
zgrabi revolver in Rešid-beg se zgrudi po drugem streijaji smrtno ranjen na tla in v kratkem času izdihne dušo.
Strčl je privabil mnogo vaščanov h knežji kuči. Riščanje ugle-davši mrtvega bega, vzkliknili so od veselja rekoč: »Eto, starac, Bog je sudio; raju poklonio je TurČinu, da mu sve čini, a sada Turčin sam dati mora glavuU —
Rešid-beg, zeld imovit beg in knez Bilske občine, bil je strah kristjanom. Strasten skopuh nenavadno prebrisane glave, stiskal in odiral je rajo do skrajnega uboštva. Rabil je tudi nečloveške kazni. Bičanje kristjanov je bilo njegovo veselje, pri katerem se je rad izražal: »Hoče Bog, da ovo čuti gjaver dobro«.
Starca smo izročili štirim jakim dečakom Riščanom, da ga prenesö v Travnik. Ni jim bilo treba nosil. Mrliča sta prijela dva za nogč in ga za nami vlekla, da se mu je po tleh drsalo pol života in je glava tolkla ob cestno kamenje. Naš načelnik, zapazivši mrtvaško skrunitev, grozno zarenčl na Bošnjaka ter jima prepovč, dalje se pečati z mrtvecem. Žalostna oddasta ta posel trem svojim tovarišem. Ti naložč truplo na rame in je tirajo brez postanka do Travnika. Tja dospevši se načelniku našemu zahvalijo za častni jim prepuščeni posel in veselo upajoči, da se zakoplje z Rešid-begom tudi šiba njegova, poslovč se prisrčno od nas. Drugega dne presenčči nas novica, da sc jc dal dncmu nadporočniku, ki je usmrtil Rešid-bega, »consilium abeundi« iz Bosne. Uboj ni bil upravičen. —
V nedeljo, dnč 18. avgusta, praznovali smo rojstveni dan presvetlega našega cesarja. Vsi vojaki garnizije v Travniku smo se zbrali na prostornem mestu pred včliko vojäSnico. Tu se opravlja božja služba in molitev za blaginjo vladarjevo in mnogobrojno število kristjanov je prihitelo od blizu in daleč, da se je udeleži. Hromi starčki, matere svoje dojence v nardčaji, krepki dečdki in zale deklice molijo pobožno molitev v proslavo novega carja in v zahvalo odrešenja izpod turškega jarma! Ko po prvem evangeliji zagrmi glasni strčl z gradu in v frančiškanskem samostanu onikraj mesta v »Dolci« zazvonč zvonovi, čujemo glasno plakanje nebrojne raje, kateri lica porosč gorke solze, solze veselja zaradi razveze turških spon. Po službi božji se razkropi ljudstvo in se razide po mestu. Mi se vrnemo v vojdšnico in za opd-ludne osnujemo skupen obed na vrtu poleg konaka. Semkaj pride izbran cvet srbskih deklet in mladeničev, ki se bavijo plešoči kolo s petjem närodnih pesmij.
Občudovali smo krasno dekliško opravo. Na glavi čepica s pozlačenim robom in na njem nebrojni dukati; leskeči se telovnik pre-
vlečen s srebrnimi vrvicami kaj lično pristoja krepki mladeži. A neukusno je mahadrdlasto krilo in opanki na nogah niso baš za ples izumljena obuvala.
Dasi je bilo na vrtu obilo jedi in pijače in na svobodno razpolaganje, dasi smo se mnogo trudili gostom svojim postrezati z žlahno kapljico, vender nobeden izmed njih se za to ni dosti zmenil. Zänje je bilo veselja dovolj, da so smeli se prosto gibati na dnem kraji mesta, kamor se pred našim pohodom ni ozreti niso smeli. Nasprotno smo se mi radovali, da smo si zopet z vinsko tekočino poplaknili grla in si ogreli živcc. Pijača nam je ugajala tem bolj, ker sod črnine, katero smo popili, poslal se nam je brezplačno iz glavnega stanišča.
(Konec prihodnjič.)
Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil.
(Dalje.)
V. Slavonsko kolo. tari Matija Ant. llclkovič, ki je že pred 127 leti hudo šibal
slavonske razvade v znameniti svoji knjigi *), piše zbadljivo, kako hodijo ,mlade i divojke' v turško šolo (»kolo«) baš o svetkih in nedeljah. Čim se zazna o takih dnevih beli dan, vstane ,di-vojka4 že s postelje, gre na vrt, natrga si rdečih rdž, okrasi se ž njimi pa hajd' . . v »kolo« 1 — Nekatere matere izpremljajo ljube hčerke cel6 do »kola«, želčč videti, kako bodo v kolu skakale vsaka s svojim ljubljencem ter želčč čuti, kake pesemce se bodo pevale. Kadar se začne kolo sukati počasneje, naglo priskoči mati izza kola, ter popravlja hčerki robce in drobno nanizane bisere (»djendane«) na vratu itd. Ko se pa zavrti kolo ,v troje', 2) poskakuje materi srce od
*) »Satir ili divji čovik« Dresden 1761. Ista prva izdaja je izšla v granesih, in to v zapadnem (ikavskem) narečji; četrta pa s skrajšanim naslovom: »Satir« v Oseku
1. 1857. v južnem narečji (sedanjem hrvatskoknjiževnem jeziku), razven nekoliko besedic, ki so morale ostati v prvotni ikavski podobi zarad sloga (rime).
a) »Kad se kolo u troje zaniše« (= zaniha); — zanihati sc, sich in Schwung. Schwingung setzen; tudi belokranjski: nihati koga v. impf.: schaukeln; — sc, sich; zanihati ,koga) v. pf.; — se, sich, kakor zgoraj.
veselja, in ko vidi, kako ,igra' (pleše) mlada hčerka s svojim ljubljencem, ne more si kaj, da ne bi vsaj v mislih letala ž njima vred.
Silo strogi, ali časti i poštenja vredni Relkovič očita dalje tedanjim »divojkam« slavonskim tudi to, da pevajo v kolu pesmi, »koje ne valjadu« t. j. nepristojne; posebno jih pa pika zato, ker jih ni sram opevati celd.....Marka Kraljeviča, ki po dokazih zgodovinskih ni bil svojemu narodu dobrotnik, nego sovražnik, ter se je bojeval soper njega — Turčinu na korist. Napdsled opomina Relkovič slavonske ,divojke', naj se okanijo »kola«, ki jc po njegovem tolmačenji došlo ... od vraga, oziroma od Turčina, rekši (po 4. izdaji):
»Jerbo da je doŠlo od kčrstjanah,	Ali toga izvau Slavonije
Tog' bi bilo i po drugih s t ranah;	Nigdje nitko još vidio nije.«
Kako strašno se je varal vrli Relkovič! — Videli smo, po koliko krajih se igra »kolo« še dandanes. A kdo bi se drznil trditi, da se je kolo iz Slavonije stoprav po Relkovičevi dobi presadilo v vse one kraje — uže imenovane in dozdaj še neimenovane — koder se igra »kolo«. *)
Zvčdel sem bil iz verodostojnega pismenega poročila, da se pevajo v Slavoniji (kakor med Žumberčani) v kolu same take narodne pesmi, v katerih se beseda »kolo« niti ne nahaja več; a vendar sem bil tako srečen, da sem zasledil vsaj v knjigi jedno pravo in prelepo »kolo« slavonsko, ki ,glasi' (nekoliko skrajšano) tako:
Ali junak je bil pozäbil namenjene ji dragoečne dare s prstanom od [dragega] kamenja vred — ,v gori*. Ves potrt (nesrečen) vrne se vrh gore (»brdu na vrhunce«); ali prispevši tamo, — ne najde poleg drugih darov dragega prstana (»prstena«). Od prevelike žalosti, joče
*) Čujem, da se godi' to na žalost nekod Še dandanašnji. —
8) ,Tako d&vojakah' piše knjiga.	,
3)	Aga, gospod, gospodar (tu Devinski, iz Deviua).
4)	V knjigi tu po starejšem pravopisu hrvatskem: »bčlonu; a vendar piše pisatelj v S. vrstici sam »bijela«, a ne »bčla«.
Mera (ndrodni deseterci): —V I —u I —U I —U I —U
Te on skače brdu na vrhunce, Pa on gleda kolo djevojaka Gledao jih od jutra do mraka,
To začuo mladi Devin-aga4) Od starice svoje mile majke,
»Skupilo se kolo djevojaka'-. Pok raj Save u bjelom8) Kobašu,
A od mraka do ,bijela' danka Kad je sunce na izhodu bilo. Skoči aga na noge juuačkc, Pa on skače u valovnu Savu, Savom pliva, a sobom govori: ,Daj mi Bože Savu preplivati I Tcrziča Maru zaručiti . . .«
se kot malo dčte. — Napösled dozove (prikliče) sivega sokola iz Devina, iz očetovega dvora, ter mu solznih očij govori na tihem tako:
»Oj sokole, moj sivi sokole!	Da se ne bi nikom zaročila,
Leti brže preko tihe Save,	Dok ja idem do Stambula grada1)
Leti brže Trzičevoj Mari,	I donesem prsten od kamena,
Pa joj ljubi roku i koljena,	Čim du Pjepu darivati Maro.«
Preleti sokol ,tiho Savo'; ali Mare ni doma, nego sama njena stara mati. Ta sokol je bil tako moder, da poljubi materi roke. — »Od kod si?« — vpraša ga prijazno starka.
»Ja sam rodom iz Bosne ponosne A u službi mladog' De vin-age.«
Pokliče skrbna mati Maro. Ko pride ta v hišico 2), poljubi ji sokol roke in ,kolena', ter jo prosi kratko (»umiljato«), naj se ne zaroča z nikomer, dokler ne pride gospodar iz Carigrada, in prinese ji prstan ter obdari Še z drugimi darovi njo in mater. Lepa Mara mu pa odgovarja :
»Nebudali 3) moj sivi sokole,	Zato sam mu krila pozlatila
Zar mi nije sinoč poslao prsten	Oko4) vrata biserom obvila.«
Po golubu, ptici umiljatoj?
Jako se užali sokolu, da ni on prinesel prstana Mari; a ta ga tolaži:
»Nije njega tvoj gospodar posl'o, Neg' u gustoj gori ostavio, Dok je išo drogu dragu ljubit.«
Sivi sokol pa se odreže tako:
»Nije tako, gizdava djevojko,	Kad to začn9) Kobaškinja Mara,
Nije tako, velikog' mi Boga	,S djundjcm'10) kiti sokoliču krila,
I sutrašnje mlade nedjeljice!	A ,sa' zlatom noge do koljena,
Tamo aga njega zaboravi5)	Krunu zlatnu na glavu mu meče
I nuz8) njega blago nebrojeuo7)	A svoj prsten u kljun mu postavlja,
U naglosti, kad je k tebi pošo;	Da ga nosi mladom* Devin-agi.11) Jer s' poboja8), da če kasno doči«.
*) Stambol ali Stambul = Carigrad.
2)	»Čardak« — (Pfahlhäuschen).
3)	Ne bodi budalast (neumen).
<) Okolo.
f) Zaboravi (aorist) = pozabi, (t. j. pozabil je).
«) Poleg (zravno).
7) Neprešteto.
R) Kajti se je zbal.
*) (Aor.): začuje (zasliši).
,0) Biserom.
") Vsa se nahaja ta prekrasna pesem v L. Iličcvi, zdaj žc redki knjigi: »Narodni Slavonski običaji.« U Zagrebu, 1846; 37—38.
Svate pozdravi ali vzprime (»dočeka«) v Slavoniji v ženihovem ,dvoru' dekliško kolo pevajoč. Znamenite so zarad dveh bajeslovnih imen, sosebno naslednje vrstice, kako pozdravljajo ,kuma' i ,mladoženjo': i.	2.
Davor jesi, mili kume, daruj nam kolo!1) Gjuvcgija,*) mlad junače, daruj nam kolu Ništa manje od dukata, sramota ti je,	Čini nam se, Lado mazo,*) ti se ponosiš,
Ako više ti daruješ, tvoje poštenje	Što s' doveo mladu ljubu, rušnu djevojku
itd. (Prim. »Arkiv« II. 1852; 356).
Ondu (str. 372) čitamo sicer še dve pesemci, ki ji popevajo Sla-vonci in Slavonke v kolu, premda se res ne nehajo nI v jedni, ni v drugi beseda »kolo«; a namesto njiju izmed več drugih, nabranih letos v Lipiku na Slavonskem, podajemo tri izvirne t. j. še nenatisnenc, ki gledč lepote ne zaostajajo za onima.
3-
»Plavo4) momče izpod sela prodje	Majka kuka10) kono11) kukavica,
Gladno, žedno, željno djevojaka	A sestrica kono lastavica.
Gledala ga s pendžera5) djevojka,	Piše knjigu stara, mila majka,
Još govori s pendžera djevojka:	Piše knjigu do devet gradova,
»Bil' mu, majko, iznijela vode.«	Tamo ima do devet sestara.
Iznes', čero!6) al'se brzo vrati!	»Ajde, seka!12) ženi nam se bačo.13)
OtiŠla je, kad se sunce radja.	Tu su mene vrlo dočekale;
A doŠla je, kada opočiva.	Svaka troje gače i košulju
Kune majka i 7) srce i dušu.	I naj mladja konja i sokola
Kuni ga. majko, i ja <5u ga kleli:	Kad su došli blizu beli dvora,
Tavnica8; mu moja ,nedra' bila,	,Nečuje' se bände ni sviralc;
Sindjerv) gvoždje moje ,bele' rukc	Ved se čuje švarbe14) i sekire
Ja sam stala pa čuda gledala,	To je njima vrlo žao bilo
Dje .jedini4 u majke umire;	Oj divojko, draga dušo moja!«
4-
»Majka Janju u povoju klela:	Još govori prelijepa Janja:
»Čeri, Janjo,11') ruvaltJ) uederala!«	»Mili Bože, nedeljo,:) mlada
T. j. daruj naše kolo, kakor se veli tudi: on nam je ujec, brat itd. (n.m: naš ujec brat itd.) — s) »Mladoženja« (žčnih, žčnin); — 3) ljubljenec (Liebling, Zärtel-kind, Mustersöhnchen). — *) Belolaso (blond); — *) z okna.
*) Zdaj pevajo tudi že tako: »Iznes', čera! al' se ,friško' vrati«, t. j. iznesi = nesi [mu], hčerka ! [vode] itd.
T) Misli si »mu« n.m. »i«.
*) Tamnica (nsl. tfcmnice, f. pl., ječa); — ») ali šindjir: veriga; — 10) javka (taroja); — »») kano; — «) n.m - seko ! — ls) n.m: brat (bratac); — »*) bezjače, ,baltice', ,ši-roške1 (široke sekire); — I6) Jana ali Janja = Neža, Nežika; — ruho ali ruvo (n): obleka.
1?) Tako prva deklica pevka; druga (starejša sestra ji, v isti hiši ž njo pri materi stanujoča), rekla je pa: »nediljo«. Na vprašanje moje, ne bi li se smelo, (zarad mere) pčti: »nedeljice« ali »nediljice«, odrezala se je pa starejša: »E, mi kažemo: nediljo mlada«; a vendar je izgovarjala potlej z mlajšo sestro vred: »belo telo«, . . a ne: ,bilo tilo'.
Stvori mene u polju brekinju1) Belo telo, brekinjeno deblo Belo ruke, brekinjene g rane 1 Plave kose po livadi cv'jece Obrvice dvije pijaviee
Črne oči dvije vode ladue
I)va obraza, dva djula3) rumena Što molila, Boga je na molila Stvorio ju je u polju brekinju Oj divojko draga dušo moja!5)
Djcvojka je1) kraj ,morja4 stala, U morju je sunce ugledala; Ona suneu tiho govorila: »Moje sunce, lepša sam od tebe I od tvoga lad a oko tebe.« Ode sunce Bogu tugujuče:
Griota je sreču ukiniti (sic). Sramota je lice opaliti.5)
Ona kaže, da lepša od mene.
I od moga lad a oko mene Hi bi joj sreču ukinijo (sic), »Iii bi joj lice opalio?«

»Da znaš Bože šta djevojka kaže?
V Lipiku igrajo kolo o božiču in vuzmu, in to ,djevojke' katoliške vere okoli rimo-katol. cerkvice Lipičke, ,djevojke' pravoslavne vere pa v Pakracu okoli pravoslavne cčrkve; časih igrajo pa v Lipiku isto-tako okoli one cerkvice ,djevojke' oboje včre skupaj.
Pa ne samo ob navedenih velikih svetkih, nego časih tudi ob nedeljah ali drugih svetkih, in kedarkoli se jim zvidi, — igrajo vesele ,djevojke' in »djevojčice« »narodno kolo«.
O Včliki maši (»na Veliku Gospojinu«, 15. avgusta t. 1.) videl sem v Slavoniji, in to v Pakracu blizu Lipika prvič sdm, kako so tam o ccrkvencm proščenju po včliki službi (od I2.tih do i .ne) same odrasle
J) Brekinja (nsl. brek; Tuš. 43), Sperberbaum, sorbus torminalis; Linn. (Vuk. 42).
•) Djul a 1 i gjul: rdža.
3)	Ta pripevek pritikajo na koncu (»kraju«), kedar se jim zvidi. — Ko sem bil poprašal starejšo (premda samo dvanajstletno pevko, Martinovičevo Režo iz Lipika), zakaj je v zadnji vrsti rekla: »divojka (—0)«, dočim je v 1. (tu 3.) pesmi izgovaijala tudi do zadnje (nevštete) vrstice povsod: »djevojka«, a ne »divojka«, — odrezala se: Reza: »E, pa to je sve jedno«. Takd mi je odgovorila tudi na vprašanje zarad oblik: »belo telo«, »bijclo tijelo« in »bilo tilo«. — Zdaj znamo, zakaj se ndrod ne drži . . . železnih pravil?
4)	Ta »je« je odveč; a pevkama se ni zdel odveč
r>) Primeri inačico v Vukovi zbirki: »Srps. nar. pjes.« I. (1841); str. 305, br. 416. Namesto: »I od tvoga lad a oko tebe« . . . čitaš oudu takd:
»Od tvog brata, sjajnoga meseca« . . . Mlajša sestra (f) narekovala je domo-rodni gospodični Anki G. 5. vrstico te pesemce gledč mere najprej nepravilno: »I od tvojega lada kod tebe«; starejša (R.) pa mčni drugi dan pravilno, in to prvič takd, kakor je natisneno, drugič pa tudi takd: »I od tvoga lada debeloga«, (dasi ni znala cele pesmi tako dobro na pamet kot sestra). Takd je tudi 9. vrstico narekovala mlajša zopet nepravilno: »I od mojega lada oko mene«. A starejša zopet pravilno: »I od moga lada oko meni.« — Prva in druga narekovala je pa i. vrstico gledč mere nepravilno: »Djevojka je kraj ,morja* stala« n.m: «Djevojka je pokraj ,morja' [ali: mora] stala«. Treba pa včdeti, da se poleg lica »more« tudi v stari srbščini nahaja lice »morje«.
Gl. Miki. 2, 381).
selske deklicc (»djevojke«) in vitki selski deČdki (»momci«) v krasni närodni noši pod »vedrim nebom« na ravnici pri katol. župni cčrkvi »sv. Gospe« skupaj igrali lepo närodno »kolo« (okroglo in zapleteno). Poprej sem videl slavonsko kolo, res da, že večkrat, a sam d gospodsko, »po dvoranah« brez petja. — Pčvale so pa v njem, to je v selskem (»seoskem«) kolu same deklice; izmed dečdkov pa zdaj ta, zdaj dni od veselja samo malo in na kratko zavriska (»pocikne«). — Plesalke in plesalci so se pomikali v jedno mčr od prave na levo, — ,cepetajoč'1) in (po žumberski) z rokami navskriž držeč se za pas. — Začele so najprej pevaje kolati same deklice jako počasi; Čim se jim pa pridruži prvi dečdk (»mömak«), začelo se je kolo sukati mahoma nekoliko hitreje, a še živahneje potčm, ko je bilo pristopilo več dečdkov, (pa tudi še novih deklic). Napösled naraste potem takem takö, da smo se morali gledalci umikati na vse strani.
Popevale so deklice v tčm kolu razven priobčenih treh Lfpičkih pcsemc še več drugih ndrodnih, samö da so öni pripevek2) zapele mahoma iz početka, a ne stoprav na koncu, in da ondaj niso izgovarjale: »divojko«, nego: »djevojko!«
A čudno, da .momci', stopaje v kolo, niso gledali baš na to, da bi se pridružil vsak posebe kaki ,djevojki'; nego zahajali so tudi po 2, 3, 4 kar zdržema med plesalke. — Pravili so mi pa, da v istem Pakracu, kjer je tudi sv. Elije (»Ilije«) cčrkvica, podružnica staroverska, na tega svetnika god (»Ilijn dan«) pravoslavnim svetek 20. dnč julija (i. dnč avgusta p. n.) blizu dne cčrkvice na včlikem travniku i sto takö, a vrhu tega o glasbi (»uz svirku«) . . ,djevojke4 in ,momci' igrajo še mnogo večje kolo; dalje, da si tudi tam (kakor v Predgradu pri Poljanah) še dandanes ,momci' v kolu izbirajo ,djevojke' za neveste. Taki mladeniči pa ondu ne hodijo vsi v kolo; nego nekateri . . gledajo samö izza kola; pa kateremu se katere primejo oči, öno pokaže navzočim roditeljem svojim, ki gledajo potlej, da se z deklico in rodi-teljimi njenimi sestanejo v kaki krčmi, kjer jo snubijo (»prosc«) — nI pet, nI šest — mahoma za sina. —
O .Srbih graničarih' piše pa N. Begovič v svoji izvrstni knjigi:3) »Momak u kolu vata se do djevojke, za koju mu je oko zapelo. Ako je njojzi on za volju, igrače zajedno ;4) ako li ne, onda če se ona poslije nekoliko koračaja pustiti iz kola.« —
*) »Im Zepperlschritt«, rekel je neki Nemec.
s) »Oj divojko, draga dušo moja!«
s) „VKlIDOT U OÖHiajn Cl'öa-IVamiMaPa". U Zagrebu, 1887; str. 127,
4) Plesala bosta skupaj.
Treba pa včdeti, da se v Slavoniji kolo pod »vedrim nebom« ne igra samö o včlikih svetkih (cerkvenih in ndrodnih), zlasti o božiču, Jurjevem, I vanju, d uho ve m, o sv. Eliji (»Iliji«) in o cerkvenem proščenji (»zboru«), — nego o vsaki ugodni priliki, a posebno ob nedeljah in svetkih, ako je vreme lepo in toplo. O taki priliki snidejo se namreč vesele deklice pri cčrkvi, na »livadi« ali kakem drugem pripravnem prostoru ter igrajo kolo, kedar se jim hoče, — bodisi same, ali pa z dečdki vred. To velja po ustnem poročilu tudi za Bosno, dasi bddeš v naslednjem popisu čital navedene samö dotične svetke' oziroma posebne dni, kdaj se kolo igra po navadi tudi v Bosni. Isto velja tudi za Hercegovino, Hrvatsko in Srbijo.
(Konec prihodnjič.)
Prijatelju na grob.
(Fr. Sajnkovič, pravnik v Gradci, umrl dnč 27 avgusta 18S8. 1 v Središči.)
v
^2-^ivljenja svit ti jedva je zazoril, Okušal jedva prvi si mu slaj,
Ko v smrtni sčn zapiral si okö, Solz točil nisem na pokopališči, Ko v grob ložili tvoje so telö; Od tebe daleč, v sobici so tihi Iz prsij vili se mi tožni vzdihi.
Ob žalostnem ti nisem stal ležišči,
Že dih strupeni je njegov zamoril In v grob položil te za vekomaj. Takö spomladi pisan cvet uvene, Ko sape zabrijö nad njim ledene.
Cvet brez sadü! — Usoda je hotela, Da takšen ti si ločil se od nas. Kaj to pač, če so srca nam drhtela, Ce solze so rosile nam obraz? — Nikamor se usoda ne ozira In zida sama, sama spet podira
In še vijö se, ko ob strtem cveti Pošilja znova se gorjup spomin
In pohiti mi z vetrom v brzem leti H grobišču sredi zelenih ravnin. Dokler na zemlji cvetje bo venelo, Bo toge trnje meni v srci cvelo.
Od njega spletal venec bom nagrobni, In če mordä zanese čas me kdaj
Iz mirnega domtf na kraj žalobni,
Kjer v sladkem suit počivaš ti mi zdaj, Na grob položil v znak ljubezni verne In žalosti bom svoje ga nezmerne.
Fr. Gestrin.
Mojega prijatelja povest.
Spisal N. R.
II.
ončavši svojo povest, kakö je Polonico in vso njeno obitelj s hišo vred odnesla ljuta Drava, potegnil je prijatelj Dorko z roko preko čela, kakor bi hotel izbrisati žalostne spomine, srknil pol čašice vina, potem gledal nekoliko hipcev mrklo pred sč. napösled pa nadaljeval:
»Dolgo sem stal na dravskem nabrčžji, zrl v silne motne valove, in čimdalje sem gledal, tem živeje sem čutil, da mi je Drava odnesla moje vse. Bilo mi je očito, kak6 mi je Polonica bila draga, kako jc polagoma ljubezen prevzela srce moje.
Obupen sem šel domöv, v obupnosti prebil par dnij in dolgih nočij, potem sem pozveddval, ni li kje mogočna reka vrgla trupel ponesrečencev na breg, pošiljal ljudi in pisal na razne strani, so li kje videli utopljeno rodbino Mlakarjevo.
Vse zamdn! Kar je Drava vzela, dala ni več nazaj. O vsi obitelji Mlakarjevi ni ga najti sledu. Prej od veselja kipeče srcc moje je bilo mahoma prazno, jaz sam pa tožen, čutil sem se brezmejno osamljenega, kakor da sem izgubil zvezdo-vodnico. Ogibal sem se veselih družeb, živel sem sam zdse, jedini tovariš moj — bilo je moje gorjč 1 Takö sta v jednakomernem, žalostnem tiru pretekli dve leti in ljudje so me že nazivali mizantropa. Bil sem takemu tudi podoben in prijatelji in znanci so bili toli uljudni, da so me na veliko mojo nejevoljo le prepogostoma povpraševali: kaj mi je? Ni li kaka nesrečna ljubezen vzrok klavernosti moji? Bilo pa je tudi takšnih vmes, ki so trdili, da sem se bil pregloboko zagledal v Poloničine žarne oči in da zaradi tega žalujem.
Čas je najboljši in najgotovejši zdravnik. Čas seka rane in jih celi. To sem izkusil tudi jaz. Sam ne včm, kakö je prišlo, a tekom časa je spomin na ljubljeno Polonico vedno bolj bledel, kakor se godi cvetkam in šopkom, poklonjenim nam od nežnih rök. Začelo se mi je dozdevati dan za dnevom, da je svet še zmeraj jednako rožnobojen, kakor pred par leti, da je še vredno Živeti in uživati kratko življenje.
BaŠ ko se je v meni vršila ta duševna izprememba, dobili smo v pisdrno mladega Bergerja. Bil je to zal dečdk, toda silno razvajen;
bil je svoje matere »srček«, ali kakor sem pozneje čul, njen »Nest-hockerl«. Bergerjevi so-bili zeld imoviti, imeli so dve hiši na Ptuji in poleg tega še dva lepa vinograda. Sin Adolf je bil materi posebno na srce prirasel, ker je bil rodbine jedini »Stammhalter«. Zaradi tega ga je omehkužila in razvadila, da ni nikjer bil kaj prida in da so zavoljo tega sklenili, dati ga v pisarno, da ne bode brez vsacega posla pohajal po mestu.
Usoda je hotela, da so si izbrali v ta namen baš mojega šefa pisärno in da je bil Dolfi ravno meni podrejen. Predstavljajoč mi ga, prosil me je oče, jako čestit meščan in inteligenten gospod, da bi mu bil naklonjen in da bi mu, kadar bi bilo treba, pomagal. Dejal je: »Dolfi ni ravno praznogläv, ali doslej ni imel pravega navdda.«
Takd je tudi bilo. Kmalu sem uvidel, da je Dolfi res nadarjen, zato sem se bavil ž njim več, nego bi se bil sicer. Dobrohotnost in napotila moja so prav ugodno vplivala nanj in začel je jako marljivo uradovati, da je bil ž njim zadovoljen moj šef in sevčda tudi jaz.
Gospod Berger, čuvši o tem uspehu, ni včdel inače pokazati hvaležnosti svoje, nego da me je za prihodnjo nedeljo povabil na obed, ali kakor je on rekel: »auf einen Löffel Suppen«.
Šel sem tja in jako prisrčno so me vzprejeli. Gospod Berger me je predstavil najprej gospč soprogi, ki mi je podala obe roki rekoč: »Dolfi mi je že pravil, kako ljubeznivi ste ž njim. Hvala Vami Prav vesela sem, da ste nas počastili.«
Jedva sem se nekako sramežljivo zahvalil na tem vzprcjemu, kar me prime gospod Berger za podpäzduho ter vede v salon, predstavljat me svojima hčerdma.
Bili sta to zeld lepi gospodičini, ali popolnoma nejednaki. Mlajša, Julika, bila je plavolasa, modrih očij, jako mikavna prikazen in polna življenja.
Starejša, Lojzika, bila je vsa drugačna. Njeno malce črnomaljasto, toda zorno lice so obrobljali gosti črni lasje, izpod nenavadno visocega čela in temnih obrvij je žarilo dvoje plamtečih črnih očij, ves izraz pravilno ovalnega obraza je bil dražesten, a znala se mu je tudi nekaka resnobnost. Primerjajoč obe krasotici sem bil kmalu gotov. Julika je pomlajena mati, Lojzika pa se je vrgla po očetu. Julika je podobna jasnemu brezskrbnemu dnevi, Lojzika pa tajnostni krasni ndči.
Kakor zunanjost, bila sta tudi temperamenta. Julika skočila mi je, ko me je gospod papä predstavil, kakor iskra naproti: »No, to je lepd, da ste nas počastili! Dobro došli! Naš Dolfe mi je že večkrat pri-
povedoval, kakd ste dobri, kakd Vas imajo ljudje radi. Če se ne motim, sva se že videla l Jaz vsaj dobro vem, da sem Vas že parkrat srečala. Saj ste že dlje časa na Ptuji ? Kaj ne da ?« In takd je šlo gostobesedno dalje. Lojzika pa, ko sem jej bil predstavljen, priklonila se je lahno in samd rekla: »Veseli me! Posebna čast mi je!«
Kmalu potem smo šli k obedu, kjer se je jako mnogo govorilo, najglasnejša seveda je bila Julika. Pripovedovala in povpraševala je vse mogoče stvari. S samimi vprašanji je izvlekla iz mene, kje in kakd stanujem, kje obedujem, kakšna je navadna moja večerna družba. Ko sem ji odvrnil, da že dlje časa nikamor ne zahajam, da sem najrajši sam, vzkliknila je:
»Oh, to mora biti zeld dolgočasno!« Pri tej priči ji je posegla Lojzika v besedo: »Julika, vender ne bodi takal« zajedno pa je uprla temne svoje oči vämc, kakor bi hotela prositi, naj tega nepremišljenega izreka ne devljem na tehtnico.
Ni trebalo tega pogleda, saj bi Juliki nc bil mogel Šteti v zlo, da je rabila še ostrejši izraz. Lepa in mlada, polna kipečega življenja, oživljala je baš s svojo živahnostjo vso družbo. Vesela je bila življenja, poleg tega pa želela, da bi okoli nje bili sami veseli obrazi. Prikupiti se je morala na prvi pogled vsakomu, kdor umeje ceniti žensko lepoto in prirojeno živahnost mladih let.
Po obedu me je povabil gospod Bergcr, naj grem ž njim v kavarno.
»O, tega pa že nc!« oglasila se je Julika. »Gospod Dorko bode takd ljubezniv, da ostane pri nas, kaj ne da ? Kaj bi pa v kavarni počeli? Papa ima svojo partijo taroka, naj le gre, Vi pa Lojziki in meni žrtvujte par ur! Igrala bodem na klavirji, karkoli Vam drago, ti, Lojzika, tudi, kaj ne?«
ljubeznivega vabila nisem mogel odreči in preživel sem v družbi gospč Bergerjeve in obeh gospodičin par prelepih ur. Igrali sta na klavirji, peli razne pesmi in pri tem kazali veliko nadarjenost in dober ukus. Naposled sta me še povabili, da smo začeli »kralja klicati.«
Igrali smo zcld nizko, jaz pa sem neprestano dobival, zatd mi je tudi Julika poredno opomnila: »Sreča v igri, nesreča v ljubezni. Pazite, pazite, gospod Dorko!«
Ko sem se pozno na večer ločil z gostoljubno obiteljo, stopal sem posebno lahkondg po mestnem tlaku. Zdelo se mi je, da sem našel, česar sem doslej pogrešal, čutil sem se srečnega, da sem zopet jeden dan prebil v takd prijetni ženski družbi. Vso noč sem sanjal o živahni Juliki in o resnobne Lojzike sanjdvcm pogledu.
Odslej sem češče zahajal k Bergerjevim. Vabljen sem bil mnogokrat, in kadar so me pozvali, bil je to zäme vesel dan. Lčpi uzornj hišni red, neprisiljena gostoljubnost, vedno jednako srčni vzprejem in izredna zabava — vse to mi je prijalo nenavadno in dočim sem se radoval Julkine najivne veselosti, bil sem kar zamaknen v Lojzikine čarobne oči.
Sprva me je Julika bolj zanimala, a kmalu se je njena jasna podoba morala umekniti resnobni Lojziki. Temno njeno okd napravilo je ndme silen vtisek, vedno mi je stala pred očmi in začelo se mi je dozdevati, da se najini pogledi vedno bolj pogostoma srečavajo.
Lojzika je res bila vedno veselejša, zgovornejša, proti meni posebno ljubezniva in kadar sem se poslavljal, čutil sem njene mehke ročice pritisek ter s slastjo meje naudajalo njeno vsakokratno vprašanje: »Kdaj pa zopet pridete?«
Taka vprašanja in vse njeno milo bitje me je ognjevito pre-šinjalo. Na Lojziko sem mislil po dnevi in po noči in kmalu sem si bil gotov, da je zavzela vse moje srce, da brez nje zäme ni več prave sreče.
Kaj pa ona ? Ali misli Lojzika tudi takisto ? Ali te ni morda že prehitel kdo drugi ? Na ta vprašanja si nisem upal odgovora nI misliti, a kmalu sem se odločil, da mora tej perčči negotovosti biti konec.
Prilika se mi je hitro ponudila. Povabljeni smo bili vsi vkupe v vindgrad k Edrovim, kjer se je zbrala mnogobrojna in jako vesela družba. Pozno na večer smo se odpravljali domov. Bil je prekrasen večer. Polna mesečina je pokrivala hrib in dol, Drave srebrni trak se je lesketal po ravnini, iz vasij po Ptujskem polji so blestele posamične lučice, ob zakotnih dolinah pa stale male prezorne megle, vzduh bil je Čist in vonjäv, vse okoli mirno, naša družba le se je dobre volje vračala v mesto.
Lojzika in jaz sva bila zadnja.
—	»Slava slučaju!« nagovoril sem jo. »Smem li Vas izpremljati, gospodičina?«
—	»Smete. Celd veselilo me bode«.
—	»Srčna hvala! Dolgo sem že hrepenel po tej sreči. Glejte, kako krasno je nebd! Koliko zvčzd miglja na azurnem obdku! Vsak človek ima neki zvezdo svojo.«
V tem hipu se je utrnila zvezda na obnebji ter potegnila žarečo črto za seboj.
—	»Čegaver je bila ta zvezda, pač ni bil dolgo srečen, kajti jako hitro je zašla«, opomnila je Lojzika.
—	»Hvala Bogu, da to ni bila moja zvezda. Zvezda moja biva na zemlji in danes je presrečna noč, da mi je smeti hoditi pöleg nje.«
—	»Aj, aj, gospod Dorko, zelö, zel6 ste mi sentimentalni. Kaj pa poreče sestra moja Julika ?«
—	»Julika? Zakaj vprašujete takö?«
—	»Jaz menim, da sta si od srca dobra in ker jaz sestrico ljubim, odvrnila bi od nje rada vsako zlö. Ali ni takö prav?«
—	»Res, prav je, popolnoma prav. Ne tajim, da mi je gospo-dičina sestra ljuba in draga že zaradi Vas, da se veselim njene preproste živahnosti, ali srečen sem le tedaj, kadar gledam Vam v milo obličje. Odkar sem Vas prvikrat ugledal, vtisnila se mi je podoba Vaša z nepremagalno silo v srce. Ljubim Vas, iskreno, goreče, bolj nego življenje svojci GospodiČina, zvezda moja, samö jedno besedo, samö žarek upanja!«
—	»Lojzika, kje pa zaostajaš?« začul se je od spredaj glas. In gospä Bcrgerjeva je obstala in čakala, da doideva družbo.
Kakor sem sicer obožaval gospö Bergcrjcvo, želel sem si vender takrat, da ni ona mati zvezdi moji, Lojziki. Nepričakovani njeni klic je pretrgal najin pogovor in druzega nisem mogel več vprašati, nego:
—	»Ali se smem nadejati odgovora?«
—	»Gotovo! Toda danes ne.«
»Kdaj Ii bodem töli srečen?«
—	»Kadar se zopet vidiva!«
S temi besedami sva se poslovila in pozneje v gosti družbi ni bilo niti töliko prilike, da bi si bila z Lojziko segla v roko.
Drugo jutro sem šel po navadi v pisdrno. Ne včm, kakö je pot nanesel, da sem ta dan krenil mimo Bergerjeve hiše. Bila je menda posebna sreča, kajti ugledal sem Lojziko v pritlični sobi.
»Dobro jutro in srečne oči', ki Vas vidijo takö rano! Ne srdite se, da se usojam opominjati Vas občta Vašega!«
—	»Kakövega?«
—	»Rekli ste, da odgovorite na vprašanje moje, kadar se zopet vidiva.«
Lojzika ni na to odgovorila ničesar, ampak s škarjicami je od strigla prekrasno rožo in jo izpustila nizdolu. V zraku sem jo ujel in
poljubil. Obrnivši se v okno, videl sem, kako se je Lojzika zardela kakor mak in na pol p'rikrita za zastorom položila prst na cvetoča ustna.
Omamljen po tem prizoru in sladki tajnosti sem odšel in čutil sem se najsrečnejšega človeka pod solncem. Poljubljal sem divno cvetko, da je od vročih poljubov mojih usehnila in še sedaj jo nosim na srci.
Par dnij nisem Lojzike več videl. Hodil sem mimo hiše, zrl v okno, a zorno njeno lice se nikjer ni pokazalo. Tretji dan pa sem dobil povabilo v trgatev k Bergerjevim.
Ti, Gorenjec, niti ne pojmiš, koliko poezije je v trgatvi. Ko prihaja »brinju« čas, oživč se vinögradi. Črički »unisono« pojö glasno, vinščaka veselečo ouverturo, vitki klopotci pritrkavajo v lahni sapi na zamolklo zveneče deščicc, okoli vinögrada nabijajo in pripravljajo so-därji raznovrstno vinsko posödje, gospodarji pa korakajo po svojih goricah, premišljuj^, koliko bode letos pridelka, kdaj bi sodilo brati. In potem pozo vejo gornika v posvetovanje in dol oči se dan.
Sedaj se začne Šele prava veselica. V gösti vrsti se zažen6 delavci med trse in veselo pevajoč pobirajo sladki sad, katerega krepki nosači v trebušnih brčntah, upogibajoč se pod težkim bremenom nosijo v stiskalnico, kjer velikansko hrastovo bruno, obteženo na konci z ogromnim kämenom, pritiska na vinske jagode, dokler ni gotov zadnji »koš«. Znojč se birači, znojč nosači, velikansko bruno škriplje, stiskalnice mogočni deli pokajo, notri v vinögradni sobi pa je zbrana vesela družba ter se ob pokanji samokresov in pušek in ob odmevu veselega petja in vriskanja iz sosednih goric veseli obilega in iz vrst nega daru božjega, veseli življenja l
Kaj bi se tudi ne? Saj je na takšen dan gostoljubnost brezkrajna. Vsak se svobodno poslužuje, kar in kolikor ponuja miza. Ta pa je obložena, da se kar šibi. Takoj pri prihodu, ko te je gospodar z obiteljo vzprejel in te gostoljubno pozdravil, vedö te v sobo in hočeš, nečeš, strežejo ti z grozdjem, s svinjino, sirom, presnim maslom, pecivom in scvčda z izvrstnim vinom. Ko si potem malce si ogledal vinögrad in se morda malo pošalil z dekleti, vabijo te zopet v sobo in tedaj se prinesö na mizo tolsti puräni, izredno ukusne poganice, začn6 se napitnice, petje in najsrčnejša zabava. Vse je veselo, vse se ra-duje, vse je polno dovtipov in ko se je prinesla še črna kava, ali čaj, ostaviš v pozni uri vinögrad, ki jc morda bil za tvoje telesne moči pre-prijeten.
Tudi v vinogradu Bergerjevem je bilo takö. Veselilo se je vse. Ko smo vsi notranjega človeka dostojno očvrstili, dvignili so se starejši gospodje ter šli v stransko sobo, kjer so bile mize prirejene za igre in kjer so pri kvartah poskušali srečo svojo. Kar nas je bilo mlajših in sevčda, poleg nas ves nežni spol, ostali smo pa, da se zabavamo med seboj. Po raznih igrah je nasvetoval nekdo »Polstertanz«. Igra ta ni baš duhovita, niti bi se smela priporočati, meni pa je pro-vzročila veliko gorjč. Pri tej igri napravi družba kolo, jeden izmed družbe vzame blazinico ter stopi sredi vrtečega se kola. Kadar se mu zljubi, ustavi kolo in položi' blazinico pred gospodičino ali pred gospoda, katerega si je odbral. Poljubita se, zaplešeta in potem stopi s poljubom pozvana oseba na njegovo mesto sredi kola.
Jaz sem bil četrti na vrsti. Gospodičina, kateri sem bil isti večer prvikrat predstavljen, položila jc blazinico prčdme. Poljubila sva se in zaplesala, potem pa sem jaz pobral blazinico in premišljal, koga naj si izberem. Pri prihodu v vindgrad se je bila Lojzika že zardela in ubežala v kuhinjo. In zdaj, spominjajoč se prizora, ko mi jc bila poklonila rožno cvetko in za zastorom položila prst na ustna, češ, ohrani to zäse, menil sem, da moram biti diskreten, da mi ni smeti izdati najine tajnosti.
Zato sem, ko se je kolo tretjič zavrtilo okrog mene, mignil, blazinico položil pred Juliko, poljubil jo in ž njo prav živahno zaplesal po sobi.
Vrnivši se na svoj prostor v kolu, pogledal sem za Lojziko. Ta pa jc bila bleda kakor zid in niti jednega pogleda njenih očij nisem več ujel. Samö jedenkrat se je še vrtila v kolu, potem pa ostavila družbo, rekoč, da jo glava boli
Zaradi njenega odhoda je minil nesrečni »Polstertanz« in kmalu potem smo se vrnili v mesto. Zopet je bil slučaj, da sva Julika in jaz bila zadnja. Umeje se, da sem ji hišni znanec ponudil izprem-stvo in da sva vkupc hodila domdv. Julikina živahnost je vplivala tudi näme in o veselem glasnem pogovoru in smehu sem jo privčdel na dom. Pred hišo smo se razšli z obligatnimi prikloni in zahvalami, neljubo pa me je dirnilo, da Lojzike nisem videl niti za jeden trenutek.
S čudnimi čustvi v srci sem šel domdv in čimdelj sem premišljal, tembolj sem si bil v svesti, da utegne nocojšnji večer biti zämc usodepoln. Nesrečni »Polstertanz« mi ni hotel iz glave in nc-
brojnokrat sem si očital, zakaj sem bil tako malosrčen, da nisem bla
zinice položil pred Lojziko. Napdsled pa sem zaspal in spal dobro in dolgo.
Blizu desete ure dopdludne je že bilo, ko dojdem drugo jutro v pisärno. Prvo, kar ugledam na mizi, bil je droben listič. Dasi še nisem znal vsebine, bilo mi je vender zdajci tesnd pri srci. Odprem pismo, čitam in kar stemnilo se mi je pred očmi. V pismu je bilo zapisano:
Na steno pišoča ognjena roka ni kralja Belzacarja zadela huje, negoli mene te kratke besede.
Gologlav skočim iz pisarne, kajti ura še ni kazala desete, in ob deseti uri sem dan za dnevom hodil v kopališče. Možno je, da pridem za časa. Kakor besen dirjam po ulicah, pritečem na dravski most, toda prepozno, kajti najprej sem pogledal v vodo, sredi Drave pa se je samo še jedenkrat prikazala Lojzikina lepa glavica, potem pa jc izginila. Jaz sem jo še videl; je li ona videla mene, tega ne bodem zvčdel na tem sveti.
Brezmejne žalosti svoje ti nc popisujem. Jedna minuta mi jc vzela, kar mi večnost nc povrne, pustila pa mi grizočega črva v srci, da sem jaz kriv bil smrti njene.«
Dorko je umolknil in meni sc jc zdelo, da so mu solzč pordsile oči. Vsaj pripognil se je na mizo, delj časa zrl nepremično v kupico, potem pa vzel klobuk, segel mi v rdko in odšel.
Nisem ga videl še kdaj.
Po pregovoru: »V tretje gre rado«, bilo bi umestno, da bi dodal še tretjo povest, zaradi efekta vsaj bi takšno stopnjevanje bilo potrebno. Zal, Dorko ni dospel več do tretje ljubezni. Pri neki komisiji ob povddnji je povčznila silna reka njegov Čoln in izginil jc v vodi. Mogočne Drave valovi so ga združili s Polonico in z Lojziko.
,Wenn Sie heute über die Brücke gehen, So bleiben Sie beim Kreuze stehen: Dort bin ich in die Drau gesprungen!
Loui se".
*
Prilogi k Preširnovemu životopisu.
Priobčuje Fr. Leveč.
V.
I^Dr. Fr. Preširen v Celovci.
6.
Lieber Freund!	Brez datuma.
Deine Ansicht über Jarnik dürfte, in so fern sie ungünstig ist, viele, in so fern sie aber günstig ist, vielleicht weniger Anhänger finden. Seine Art zu etymologisiren liefert den traurigen Beweis, dass jede Sünde sich leicht vererbe. Übrigens verdient er Nachsicht, und ich bin gewiss, dass sie ihm von einem billigen Recensenten zu Theil werden wird. Sollte das Werk allgemeinen Nutzen schaffen, so müsste erst ein philologischer Virgilius darüber kommen, um aus dem vielen Miste die Goldkörnlein auszuscheiden. — Ich habe Deinen Brief dem Slomšek (vermuthlich ist er der sehr verehrungswürdige Philolog aus dem Cillier Kreise) lesen lassen, und er schien Dein Urtheil gerecht zu finden.
Jakons Gratulation habe und hätte ich niemanden lesen lassen, weil sie nur höchstens den Smolnikar vel Slomšek hätte interessiren können, die zwei aber kaum so liberalen Sinnes seyn dürften, um so was zu verdauen. Ejusdem auctoris Gratulazionscarmen in Schmidburg, vide ultim. Gary nth. hat hier sehr missfallen, der krain. Text ist kaum oder gar nicht zu verstehen. Die deutsche Übersetznng ist kanibalisch. Auf die Art werden wir zu Gunsten der slov. Philologie keine Proseliten machen. — Dass ihr die Romanze od Dohtarja unterdrückt habet, ist mir recht, denn es schickt sich doch nicht für einen Poeten von meinen Jahren so kindisches Zeug den lauten aufzutischen. Überhaupt wollen mir meine Cantilenen, seit dem ich sie gedruckt gesehen, nicht gefallen. Mit den Seršeni habe ich mich wohl übereilt, sie dürften den oculeus eines brencel haben. Soldaška, Aftrologam, Še miru, et Strah müssten aus der Feder eines philosophic stud. geflossen seyn, um entschuldigt werden zu können. Wenn ich diese Liedlein mit meiner gegenwärtigen Prüfung in Verbindung bringe, so fange ich an, an mir selbst zu verzweifeln, ob ich jemahls gescheidt werden werde. Künftige Woche melde ich mich zur Prüfung, bis nun bin ich noch nicht mit der Hälfte der Materie fertig. Nach Grätz getraue ich mir nicht mehr zu schreiben. Im corrigirtcn Bogen habet ihr einige S mit , zu versehen vergessen vid. Štajerske. Im Makulaturbogen ist Seite 24 Zeile 2 brame statt brane, S. 26
44*
Z. 3 et 4 levič statt I^v, lese statt Lese, S. 30 Z. 2 nji statt nij, S. 31 Z. 7 odpodč statt odpodf vel odpod'ta nicht angezeigt worden. Sollte der Druck bis zum nächsten oder 2 t. Posttag fertig werden, so ersuche ich Ca-stellionem um 4 ordin. Exempl. um sie an hiesige Bekannte zu vertheilen. Kaufen wollen die Korošci unsere Cel>elic3 nicht. Bei Kleinmayr steht noch der ganze Pack unverkauft. Turjačne mittas, seit 14 Tagen wird hier erzählt, der angebliche auctor sitze wegen Verbrechens der Störung öffentlicher Ruhe (Strafgesetzbuch §. 57) in Untersuchung; ob was daran ist, dürftet ihr besser wissen. Wirst du den Artikel über Čebelica fürs Illyr. Blatt schreiben ? Wann dürfte der Druck der Čebelica fertig werden? Wann reisest Du von Laibach fort? Hat nicht Burger eine Übersetzung von Schmidts Jugendschriften drucken lassen (wenn ja, schliess ein Ex. den Čebeliccn bei) — hoffe ich mit nächster Post zu erfahren.
Dein Freund
Dr. Prefhčrn.
VI.
Rodovnik Preširnov.
Prečastiti gospod Tomaž Kajdiž, dekan v Moravčah, blagoizvolil mi je po g. Janku Kersniku v porabo prepustiti nasledni jaka zanimivi rodovnik Preširnov, za kar se gospodu dekanu lepo zahvaljujem. Rodovnik je potreboval naš pesnik najbrž za to, da je dobil dijaško ustanovo, katero jc založil njegov sorodnik Janez Krstnik Preširen, bivši prošt ljubljanski.
Stammbaum.
Gegenwärtiger Stammbaum wird aus den ämtlichen Taufbüchern hiemit bestätiget und bezeuget, dass Franz Prefhern dem Stifter Johann Batta Prefhern, weil. Probstcn anverwandt sey.
K. k. Pfarrhof Radmannsdorf den 10. October 1816.
Philipp Jacob Grofchei m. pr. L. S.	Stadtpfarr-Vicarius.
Bruder des obigen Franz.
Die Richtigkeit der in riickseit'ger Stammbaums-Angabe enthaltenen zwei Gebrüder Franz und Georg Prefherny in Rodain getauften, wird hiemit auch vom Unterzeichneten ämtlich bestätiget.
Franz v. Sales Christiani m. pr.
L. S.	Ortspfarrer.
m
Književna poročila.
Staple/on.
Neznanega prelagatelja evangelija preložena po Stapletonu v XVII. veku. Objavil A. Raid (ponatis iz progr. vel. realke l. 1887 i 1888).
V Ljubljani 1888, 8*, 122.
(Dalje in konec.)
Ne vem, zakaj govori pisatelj o a/«- in a/o-deblih; kje je pa pri s o-dekl. kak a-element? To je pač po stari teoriji, kateri se zdaj neče več verjeti; sicer to ni nobenega pomena, da le razumevamo pisatelja, kaj hoče povčdati. Pri acc. sgl. s/odekl., kakor Achaz, Achim, Amon etc. bi bilo dobro dostaviti, da so najbrž neizpremenjeno vzeti iz izvirnika, da tedaj niso närodne oblike, kakor je tudi voc. Philipe vzet iz latin, originala, kar sicer ni dostavil pisatelj. Nerazumno mi je, kakč more pisatelj reči nom. pl. končuje se i na e in potem navesti primere vetrove, volove, jeli tukaj končnica res e? Meni se sploh ne dozdeva gotovo, da bi omenjene oblike neposredno odgovarjale staremu nom. pl. na -ove, mogoče je. da so se iz starejšega ovi (kateri je iz ove po analogiji nastal) fonetičnim potem razvile t. j., i se je nadomestil z e kakor v mnogih drugih slučajih, zato si ne upam teh primerov naravnost primerjati s stsl. ove. Med starejšimi gen. plur. s/odeb. brez -ov se mora prečrtati korb (str. 62); ker se v mnogih krajih govori v nom. sgl. korba (tedaj gen. fem.), dasi tudi korb. Nejasno je tudi, če pravi pisatelj, da se acc. sgl. a-deb. končuje tudi na u in če navaja za primer cerquu, tukaj se je pač, o čemer najbrž tudi g. Raič ne dvoji, u glasoslovno razvil iz -evy kar nam kaže že nom. sgl. cerku. Gen. pl. rizh (rič) ne morem najti v tekstu (14), jaz čitam tamkaj rizhi; gen. plur. stran je od nom.
Georg Prefhern gcb. 1805
strana, kakor to nahajamo v Krelji, Dalmatinu etc. Da se ima v našem rokopisu v gen. loc. dat. in instr. plur. sestavljene sklanje citati ih, im, imi za bh, bm, bmi, mi je nekoliko dvojbeno, pričakovali bi potem vsaj ne-kolikokrat pisavo eh etc. Ravno takö ni gotovo, da stoji tudi v loc. sgl. im jednako instr. radi tega, ker se je govorilo bm v obeh sklonih. Mi nahajamo že izključljivo v loc. im v spomenikih, kateri ne poznajo prehoda ne-naglašenega i v poluglas b = e in jaz tudi ne verjamem, da bi bil na isti način tolmačiti martwech v celovškem rokopisu. Mi imamo tukaj najbrž mešanje loc. instr. in tudi dat. sgl. sestavlj. in pronom. skl., kakor je to tudi v drugih slovan. jezikih, saj čitamo per nemu 6, 28, v niemu 32, v nemu 63, v temu 63. V Stapl. nahajamo samö tvoj, svoj in ne kakor n. pr. v Truberji tuj, suj; med zaimki ne najdem nikjer oben, obedeti in vender bi bilo potrebno omeniti, da prelagatelj piše te oblike n. pr. obeniga 13, 19, obene 25, obeden 33, 78, oben 55.
Da v loc. sgl. a-dekl. e odgovarja naravnost stsl. 'b kakor v kajkavskem narečji, to je neverjetno; sam pisatelj je te oblike na sträni 64. prav tolmačil.
G. pisatelj misli, da je instr. in dat. pl. s/o-dekl. na am »bolje lokalnega nego temporalnega značaja, i da jim je vzrok iskati v organičnih prikaznih*. O tem je jako dvojiti in jaz še vedno ostanem pri svoji in Skrab-čevi razlagi te oblike in sicer, ker 1. če je am glasoslovno iz om nastalo, takö je popolnoma nejasno, zakaj nahajamo poldrugo stoletje prej am pri neutr. nego pri mase., in zakaj je ta oblika pri nekaterih pisateljih pri neut. že v veliki večini, pri mase. je pa še ni najti, 2. ker je pri nekaterih starih pisateljih am že v večini, nadomeščevanje nenaglašenega o z a>cm se pa še komaj najde 3. ker se še zdaj am govori v nekaterih iztočnih krajih pri neutr. dosledno, kjer se ne izpreminja ova. Da je am v nekaterih narečjih prej nastopilo in predrlo, kakor v drugih, o tem nikdo ne dvoji, saj še zdaj v nekaterih narečjih ni najti te oblike; pa tudi jedno in isto narečje se je v tem oziru časoma izpremenilo in zato mislim, da je am tudi končnica »temporalnega značaja*. Hren in Schönleben sta pisala v istem narečji, dä, Schönlebnova Evangel, so samö druga izdaja Hrenovih, in vender je, kar se tiče te končnice dovolj razlike med njima: v Schönlebnu je že več primerov z am. Ali primerjajmo Skalarja in Rogerija; v prvem je še precčj oblik na om, cm in končnice am še ni popolnoma predrla, v Rog. pa nahajam samö am. — Dobro je opazil pisatelj (str. 70), da je že v naših starejših pisateljih najti vpliv drugih narečij, da si je gorenjski pisatelj izposodil marsikaj od dolenjskega.
Na str. 73. čitamo naslednje meni nejasne besede: »ne moremo sicer ajiti, da je v nsl. pri glagolih II. vrste neka nepravilnost glede obraževanja irpnopreteklega deležnika, in ta slovniška prikazen ni dovolj pojasnjena«.
Ali ni že sam pisatelj na str. 57. dobro opomnil, da je pri teh glagolih v marsičem vplivala analogija glagolov IV. vrste? — G. Raič graja pisavo dvign/ti, on hoče imeti dvigniti, češ, takö se govori dandanes med kajkav-skimi, štirskimi in prekmurskimi Slovenci in potem še dostavlja: tker je v izgovarjanji glagolov II. v nedoločniku tolik razloček, zato smo tega mnenja, da je v tem, kakor v inih enakih i tem podobnih slučajih ozirati se na druga slovenska narečja; na staroslovenščino« in potem »nc moremo nikakor razumeti, zakaj bi ravno v nedoločniku, pri glagolih II. vrste bila ta izjema«. Podlaga naši književni slovenščini je dolenjščina in ta je imela po analogiji IV. vrste — niti v nedoločniku in ker je naš pravopis historičen, ohranila se je ta pisava (niti) tudi tam, kjer je t že oslabel, saj mi pišemo v mnogih slučajih e ali i u) kjer ga zdaj večina näroda ne izgovarja, samo radi tega, ker je naš pravopis historičen, ne pa morda zato, ker se starejša oblika nahaja še v kakem slovenskem kotu. Zahtevati, da bi bila v takih slučajih stsl. t. j. cerkovnoslov. jezik mcrodajna in ker ona ima nati da moramo tudi mi pisati noti, je takö kakor, če zahtevam, da se naj glasi acc. pl. *b/o dekl. na i, ker ima tudi stsl. i»i in ker še po nekaterih krajih nahajamo to obliko. Stsl. je sicer neobhodno potrebna pri razlagi nsl. oblik etc., ali pri določilu našega književnega jezika vender ni odločevalna; zgodovino jezika ne smemo prezirati; pri pravopisu velja stat pro ratione usus.
Oblike živejo, nevideju je prav razložil pisatelj (str. 71). Pri razpravljanji sintaktičnih pojavov se je oziral vestno na druga starejša sloven, evangelija, na Dalmatina, Hrena in Pctretiča, tudi Kiizmičev Novi zakon je uporabil. Le na ta način je mogoče dobro spoznati, koliko se jezik Staplet, prevoda oddaljuje od jezika drugih starih pisateljev. Posebno natančno govori o futur. in mislim, da piše prav, če trdi, da so tvorbe imaš moliti etc. nastale po nemškem vplivu, da njim tedaj ni nič skupnega z jednakimi tvorbami v drugih slovan. jezikih. — Kar se dostaje infinit, je opomniti, da se ni samö v dolenjskem narečji XVII. stol. pomešal s supin. nego tudi v gorenjskem npr. Skalar piše so zazheli . . sdihuati, iokat inu plakat 72 b, uredit 106 b, spumnit 5 a, premislit 6 b, vstrashit 8 a, sahualit 9 b, odreshit 12 a, premislit 13 b, pomagat 11 a, beshat 21a, veruat 16 b; takö tudi Hren n.pr. vidit 6 b, saftopit 22 a, Sc.hönleben hodit 57, poflushat «Si, pojemat 254 etc. Razumevno, da ima pri teh pisateljih kakor takisto v Staplet, prevodu supin. tudi i. K leksikalnemu delu (str. 110—122) dostavim samö, da izraz for tuna (tempestas)) živi tudi v Savinjski dolini; v Staplet, prevod je pa lahko prišel iz starejših evangel, tekstov, kajti tam ga nahajamo pri Truberji, Krelji in tudi v Truberjevi čakavski (z glagolico tiskani) jjostili. Prav dvojbeno je, znači li muna res fulgur v stavku: sakai munu koker blisk gre od fonzhniga ifhoda inu fueti do fahoda; stavek potem ne da nobenega zmisla. Ta cvang.
je baš prepisan iz Dalmatina in tudi ta stavek se strinja popolnoma z Dalma t., samö da ima on ranim*in zato mislim, da munu ni nič drugega, nego navadna pomota, kar se razvidi že iz latin, teksta sicut enim fulgur etc.
Težko je določiti, iz katerega časa je ta prevrni. G. pisatelj misli (str. 3 in 49), da iz početka XVII. stol. in sicer pred letom 1612., ker prelagatelj ni poznal Hrena, in radi oblik to, hočo, nečo. Iz tega, da prelagatelj ni imel ali pa poznal Hrena, ne smemo še sklepati, da je naš prevod starejši od Hrenovih Evangelij in omenjene tri oblike tudi ne dokazujejo, da spada v začetek XVII. stol. Res je, da ima ta prevod baš tam kočo, kjer ima njegov original t. j. Dalmatin že hočem, toda vender ne smemo pozabljati, da te arhaistične oblike nahajamo še v drugi polovici (zadnji četrtini) XVII. stol. Če sodim po jeziku o starosti rokopisa, dozdeva se mi vedno, da spada v sredino XVII. ali celö v drugo polovico omenjenega stoletja. To ne sodim radi mnogih oblik instr. in dat. plur. na am, ker dobro vem, da si v tem rokopisi in tiski niso jednaki, da so drugi mnogo kon-servativnejši, nego iz drugih posebnostij. V prvi vrsti govori za omenjeno dobo redukcija nenaglašcnega i v nekak poluglasen e, ta pojav je že močno prodrl v jeziku našega rokopisa in v tem se jako razlikuje od Hrena. Ta pojav nahajamo v sredini XVII. stol. n.pr. v vinogr. zak. (1644), prisegah ljublj. mesta in Skalarji. Da, v jednem slučaji je celö i popolnoma izginil: mat. 7.
Da naš prelagatelj ni zajemal iz Hrena, v tem se strinjam z g. Raičem, če pa misli, da je samostalno prelagal, da ni rabil tudi Dalmatina, takö se moti. Že na drugem mestu (Archiv für slav. Ph. XI, 260—264) povčdal sem, da je mnogo evangelij naravnost prepisal iz Dalmatina ali pa iz Hrena, najbrž pa iz prvega. Ker je namreč Hren sam pridno prepisoval Dalmatina, določiti ni lahko, kteri mu je služil pri prevajanji. Pri novem primerjanji sem se uveril, da je imel pred seboj Dalmatina in ne Hrena. Mogoče je najti precčj mest, kjer se Dalmatin in Hren razlikujeta in v teh slučajih se strinja naš tekst z Dalmatinom. Navajam samö nekaj primerov. Math. XX. ima Dalmat. nebefku krajeftlvu je glih enimu hifhnimu ozhetu — Hren pa: tu Nebčfku krajleftvu je eilakti enimu Hifhnimu ozhčtu —■ naš tekst : Nebesku kraleuftuu ie Glih enimu hishnimu Ozhetu; Dalmat. Satu ker nas nej nihzhe vdinjal. — Hren: Satu, ker nafs nčj nihzhe najdi — Stapl. Satu, kyr nas ni nihzher vdinol; Dalmat. Kadar je pak vshe posnu bilu — Hren: Kadär fe je pak vshe posnilu — Stapl. kar ie pakh ufhe posnu Milu; Luc. VI. ima Dalmat. Ne ferdamujte, taku tudi nebote ferdamani — Hren, nepogublujte, taku tudi vy neböte pogub le ni — Stapl. Ne ferdamuite, taku tudi ne bote ferdamani; Dalmat. eno polno, natlasheno . . . mero — Hren: Eno polno, verhovato . . . mčro — Stapl. Eno polno, natlasheno . . .
mero, Dalmat. Koku ti pak vidifh eno troho v' tvojga Brata okej, inu bruna v' tvoim okej nepozhutifh ? — Hren: Kaku ti pak vidifh eno troho v' tvojga brata oztheffi inu bruna, kir je v'tvoim ozheffi iiepremislifh r — Stapl. Koku ti pak h Vidifh eno troho V tuoiga brata ozhefi, inu bruna v tuoim ozhefi ne pozhutish r
Prostor mi ne dopušča govoriti še o tem in dnem; posebno bi bil rad omenil še vseh önih toček, kjer se strinjam popolnoma z g. pisateljem. Želim samö, da bi nam tudi prihodnje leto kdo podal jednak donesek — v ljubljanski knjižici je še dovolj gradiva nakopičenega, katero čaka svojega moža. — Ko je bila ta ocena že odposlana, dobim tožno vest, da A. Raiča ni več. Ž njim smo izgubili marljivega preiskovalca slovenščine, kateri bi bil na tem polji še storil marsikaj.	V. Oblak.
Imenik krajepisnih imen slovenskih.
Durch die Ortsnamen, die ältesten und dauerndsten Denkmäler, erzählt eine längst vergangene Nation gleichsam selbst ihre eigenen Schicksale, und es fragt sich nur, oh ihre Summe uns noch verständlich bleibt.
\V. v. Humboldt.
Pod okriljem »Matice Slovenske« zasnovalo se je že leta 1876. vcle-važno podjetje, izprožili so že takrat rodoljubi misel, da je treba zbrati krajepisna imena jx) vsem Slovenskem, spoznali so živo potrebo kraje pisnega imenika, ki so ga pogrešali ne toliko v praktičnem življenji, kolikor v znanstvenih preiskavah. Prvi jc to misel izprožil g. prof. M. Pleteršnik v seji »Matice Slovenske* dnč 13. julija leta 1876., in njemu je naročila »Matica«, naj nabira krajepisna imena slovenskih dežel. Gospod Pleteršnik je nabiral ta imena, vender vspeh temu nabiranju ni bil povse ugoden. Mnogo tega, kar se mu je poslalo, porabiti se bode dalo zelö dobro; mnogi zapiski pa niso bili dosti obširni in iz mnogih krajev ni se mu poslalo nič. Da bi to velc-važno podjetje nadaljevali, osnoval se je poseben odbor, da znova nabira imena po vsem Slovenskem, da torej započeto delo popolni, dovrši, uredi in za tisek priredi. Da se je ta odbor osnoval, ima največ zaslug g. dr. Mil-kovicz, ki je to misel znova izprožil in največ pripomogel, da se je zbralo kolo razumnikov, kateri so se dela zdušno poprijeli in kateri je bodo s pomočjo »Matice Slovenske« ter ostalih rodoljubov po vsem Slovenskem izvestno tudi srečno začelili. Ne včmo sicer, koliko uspeha bode imel novi odbor; ali toliko slutimo, da bode imel vsekako več sreče, ker se je danes v obče vzbudilo tudi pri nas Slovencih večje zanimanje za domačo zgodovino.
Naša lepa in nam toli mila domovina slovenska je ravno v zgodovinskem, osobito pa v topografskem pogledu velevažen izvdr za jezik in zgo-
dovino. Na zdanjih slovenskih tlčh so se vršili nekdaj raznih närodov prevažni zgodovinski dogodki; na naših tleh je bilo borišče raznih närodov, bila je cesta, ki je vodila razne ndrode v Italijo; tu se je vršil jeden največjih bojev rimskega svetä, namreč s keltogermanskim. Te närode je prignala in priklenila usoda na naše kraje in vsak teh närodov je ostavil tukaj sledöve svojega delovanja, sledove, o katerih nam ne pripovedujejo stare listfne. Zategadelj je naloga učenjakom, da išč<3 sledove teh närodov v naših krajih. Pozneje so slovanski närodi zavzeli te zemlje ter se nastanili v njih, in zopet je naloga slovanskim učenjakom, da razjašnjujo minulost domovine svoje. Maloštevilni slovenski narod prevzema to včliko nalogo, da iz starih ostankov, teh mrtvih spomenikov Čita minulost prastarih svojih očakov in njih spred-nikov. V novejšem času se je izkopalo v naši domovini mnogo ostankov minulih närodov; Kranjska in sosedno ozemlje sta prepolna takih sledöv starožitnosti in na podlagi teh uspehov se mora vršiti jezikoslovno in zgodovinsko raziskovanje ter« se med seboj razjašnjevati in popolnjcvati. V poznejšem srednjem veku so se naseljevali v naših krajih Nemci in ravno krajepisna imena ka/.ö nam glasnö pot tega nemškega naseljevanja tam, kjer molčč in nehajo zgodovinske listine, kažč nam razširjenost slovenskega näroda in pot nemškega naseljevanja. Da to pojasnimo z vzgledi, navajamo le imena: Carniolia, Longaticum (Logatec), Gradišče, Ajdovščina, Artmanja vas (Hart-mannsdorf), Uskoki (gora) itd. Pa tudi za življenje starih naših očetov važna so krajepisna imena. Evo da vidimo! Iz naziva Radomerje (kraj na Štirskem pri Ljutomeru), sklepamo, četudi za to nimamo nobene zgodovinske priče, da so tudi Slovenci, kakor njih bližnji bratje jugoslovanski, živeli v zddrugah. Evo tedaj vidimo, da ne navajamo več vzgledov, kakö so važna krajepisna imena za jezik in zgodovino in kakö je skrajni čas, da jih zberemo po vsem Slovenskem.
Imenik, ki ga kani izdati odbor za nabiranje krajepisnih imen, sestavljen ne bode takö kakor so sestavljeni dozdanji jednaki imeniki. V njem se ne bodo naštevala gola krajepisna imena, ampak ta imenik ima večje meje in večji obseg. Ta imenik bode zgodovinski slovar krajepisnih imen po Slovenskem, in takega imenika še mi nimamo in ravno takšnega nujno potrebujemo za znanstvene namene. Ta imenik bode tedaj sestavljal jezikoslovec in zgodovinar in s sadom tega vzajemnega dela bode se lahko okoriščal vsakdo, a jezik in zgodovina naša pa bodeta znatno obogatela.
Närodnih imenikov slovenskih imen imamo že dokaj. Leta 1846. izdal je v Ljubljani Henrik Frey er svoj: »Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschaftsnamen und Schlösser in Kr aim. I/eta 1854 izdal je Peter K osier: »Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva. S pridanim slovenskim in
nemškim imenikom mest, trgov, krajev itd.* Potem imamo: »Dešelnovladni list za kranjsko vojvodino, IX. tečaj od ). 1857. (Landesregierungsblatt für das Herzogthum Krain)«, dalje: »Ortsrepcrtorium des Herzogthums Krain. Auf Grundlage der Volkszählung vom 31. December 1869 bearbeitet von der k. k. statistischen Centralcommission. (Imenik krajev vojvodine kranjske. Sestavljen na podlagi ljudskega številjenja od 31. decembra 1. 1869. po c. kr. statistični centralni komisiji.) Ljubljana, 1874, Kleinmayr & Bamberg«; dalje: Vollständiges * Ortschaftenverzeichniss der im Reichsrat he vertretenen Königreiche und Länder. Nach den Ergebnissen der Volkszählung vom 31. december 1880. Herausgegeben "von der k. k. statistischen Centralcommission in Wien. Wien 1882. Alfr. Holder«. — Iz zadnjega imenika imamo tudi posebne izdaje za pojedine dežele, poleg tega pa še drugih imenikov, takö da se radi tega ne bi mogli ravno pritoževati. Ali vsi ti imeniki nimajo za nas Slovence mnogo vrednosti. Sestavljeni so namreč le za praktične potrebe, in sicer po načelih, katerih ne odobravajo niti tisti, ki jim rabijo v praktične namene, niti znanstveniki. Vrhu tega so sestavljeni v oblikah, katere rabijo oblastvom, torej v oblikah, katere niso ravno na čast naši lepi slovenščini in katere je treba odsloviti. Sestavljeni pa so tudi le za posamične dežele, recimo za Kranjsko posčbe, takisto za Štirsko itd., in odbor za nabiranje krajepisnih imen hoče sestaviti imenik, kateri bode obsezal krajepisna imena vseh dežel in krajev, v katerih prebivajo Slovenci. Ta imenik kazal nam bode tedaj celokupnost vsega slovenskega svetä, in prav zato je to podjetje velevažno za vse Slovence. Ta imenik bode dobroslužen i za praktične potrebe i za znanstvene namene. Kakor smo rekli, določil bode pravilno pisavo imen, kakor jih je treba pisati v navadnem političnem, upravnem in trgovskem občevanji in kakor jih je tudi treba uvesti v zemljevide.
Po kakem načrtu bode delal odbor, vidimo najbolje iz vprašanj, katera razpošilja razumnikom po Slovenskem in katera podajemo čestitim čitateljem »Ljublj. Zvona*. Evo jih :
I.	Iz katerih prejšnjih občin je nastala sedanja občina in ali ta občina (ali katera vas v nji) ni imela prej drugega imena?
II.	Ali je v občini kak grad aH samostan, ali so kake grajske ali samostanske razvaline, ali pa kake druge znamenitosti zgodovinske, ali pa tudi prirodne (n. pr. jame, rudniki, slatine, toplice itd.)?
III.	Imena trgov, vasi, selišč, manjših okolic, posamičnih polj, njiv, travniko , gozdov itd.
IV.	Imena gor, hribov, gričev, klancev, sötesek, dolin itd.
V.	Imena rek, potokov, studencev, izvirkov, jezer, ribnjakov, kalov močvirij itd.
VI.	Spada li cela občina ali spadajo le posamični deli njeni pod kako širše krajepisno ime, katero ima ves kraj (okolica),- in kateri so ti deli? N. pr. Sorsko Polje, Suha Krajina, Slovenske Gorice, Mursko Polje itd.
VII.	Naj se kratko omenijo važne zgodovinske dogodbe, ki niso obče znane in se pripovedujejo.
1.)	Imena, spadajoča pod II, III, IV in V naj se uredijo in razvrstč po katastralnih občinah, ako je namreč sedanja občina iž njih nastala.
2.)	Pri vsakem imeni pod II, III, IV in V zapiše naj se tudi nemško i m e, ako se rabi.
3.)	Pri imenih pod III (trgi, vasi, selišča) naj se zapiše, kako se glasi na vprašanje kje, kam in od kod, in kako se glasi ime prebivalcev in adjektiv (pridevnik) iz tega imena. Na pr. Kdmna Gorica, v Kdmni Gorici, v Ktimno Gorico, iz Kdmne Gorice, Kdmničan, kamniški; Ig, na Igu, na J g, z Iga, Ižiincc, iški in ižanski.
4.)	Vsako ime naj se zapiše z akcentom.
5.)	Ako ljudstvo ime drugače izgovarja, nego se navadno piše, naj se to pripiše natančno tako, kakor dotično ime ljudstvo v narečji izgovarja.
6.)	Odgdvori naj se zapisujejo po zgoraj naštetih točkah s pristavljenfmi številkami.
Kakor vidimo, odbor se je dela dobro poprijel in zdaj je le pričakovati, da ga podpirajo zdušno vsi domoljubi. Delo se tiče, kakor smo že omenili, celokupne naše domovine, zato je tudi treba, da v ta namen posvetimo vse moči svoje.	Anton Trstenjak.
Biblijografija slovenska, Pod tem naslovom hočemo odslej naznaujati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važuejših izmed njih bodemo <r priliki obširneje poročali:
—	Žepni koledar za leto 1889. Samozaložba »Kat. Tiskarne« v Ljubljani 1888, 16, 31 stranij. Cena 20 kr. — Priročni ta koledar obseza tudi rodopis cesarske ro.lovine in vse evropske vladarje po njih rojstvu in njih vladni dobi.
—	I lust ro van i narodni koledar za navaano leto 1889. Za pouk in kratek čas. Uredil, izdal in založil D raget in Hribar. V Ljubljani natisnila »Narodna Tiskarna« iS88, 8, 88 stranij Cena 40 kr., po pošti 45 kr. Ta koledar je kaj spretno urejen in obseza v kalendariji razven navadnih katoliških tudi slovanska krstna imena in spisek imenitnih dogodkov iz slovenske, zlasti kranjske zgodovine, dalje rodopis cesarske vladarske rodovine, imenik vseh evropskih vladarjev, splošna določila c. kr. pošte, brzojavni cenik in sejme na Kranjskem. V zabavnem delu nahajamo najprej spis »Stirideset-lctnica vladanja cesarja Frana Josipa I. s podobo cesarjevo, cesaričino, Rudolfovo in Ste-fanijiuo. Pod naslovom »Naši zaslužni možje« se nam z dodanimi podobami opisujejo dr. Janez Bleiweis, knezoškof dr. Janez Zl. Pogačar, Fran Erjavec, stolni prošt Jožef Zupan jn dr. Fr. Prcširen. V zadnjem životopisu je trditev, da je Prešireu hodil v šolo v Kranj i
O po m nje.
LISTEK.
in v Ribnici, kjer je baje imel »s'.rijca dekana«, popraviti tako, da pesnik naš nikoli ni hodil v Kranji v šolo in da tudi ribniški dekan Bonaventura Humelj ni bil Preširnov strijc, ampak samo prijatelj Presirnovega starega strijca Jožefa, župnika v Kopanji (gl. »Ljubljanski Zvon« I. 16.). Dalje nam g. Peter pl. Radics v članku »Božja pota Slovencev« opisuje božjo pot k Mariji na Blejskem jezeru. Koncčno beremo ilustrovano povest »Na sveti večer« in nekaj smešnic.
— Drobtinice. XXII. letnik. Uredil dr. Fr. Lampe, profesor bogoslovja, vodja MarijanišČa. Izdala Katoliška družba za Kranjsko. V Ljubljani 1888, 8, 244 stranij. Cena I gld. 20 kr. — Knjiga prinaša najprej Antona Martina Slomška sedem postnih pridig, govorjenih 1. 1801. v predmestni slovenski fari Matere Božje v Mariboru. Urednik dostavlja, da so ti govori ostali, kolikor je bilo mogoče, v prvotni Slomškovi obliki. V drugem delu beremo v nji jako temeljit životopis slovenskega skladatelja in organista Gregorja Riharja in slovenskega pesnika Radoslava Silvestra. Tretji del opisuje zlato mašo sv. očeta papeža Leona XIII. in vatikansko razstavo. Tema spisoma je pridejana spevoigra, ki jo je na slavo Leonu XIII. priredilo dnd i. januvarija 188S. ljubljansko Ma-rijanišče. Kratko in krepko je opisano in prcslavljano v poeziji in prozi tudi življenje in vladanje presvetlega cesarja. Četrti del, ki je odmenjen zabavi, priobčujc venec Silvc-strovih, Virkovih in Lcbanovih pesmij in kratkih povestij. Knjiga je umno urejena in jako lično natisnena ter podaja mnogo lepega berila.
Knjige »Matice Slovenske« se začno te dni razpošiljati. Vsak matičnjak prejme letos po četvero bukev in to: *Slovenci in iS48. leto. Spisal Josip Apih, profesor na deželni veliki realki v Novem Jičiuu. Tisek Blaznikov v Ljubljani 1888, 8, 302 stranij. Gospod prof. Apih nam je leto 1848., ki je v političnem, ndrodnem in kulturnem oziru toli znamenito za ves ndrod slovenski, po tiskanih virih in ustnih poročilih opisal z lepo zgovorno besedo in tako zanimivo, da človek le nerad položi knjigo iz rok. »Matica Slovenska« je s tO razpravo jako ustregla narodu našemu in izdatno obogatila ž njo slovstvo slovensko. O knjigi sami nam je obljubljena obširnejša ocena iz strokovnjaškega peresa. — Druga knjiga »Prihajat*. Povest. Spisal Fr. Dolittar. Tiskala Miličeva tiskarna v Ljubljani 1888, 8, 104 str, (3 zvezek »Zabavne knjižnice«}. Tej lepi povesti je društveni odbor prisodil drugo nagrado iz razpisane Jurčič-Tomšičeve ustanove (100 gld.). Zajeta je iz domačega življenja in spisal jo jc Slovencem znan pisatelj, ki se prav po nepotrebnem skriva za priprosto ime Fr. Dolinarja; kajti lepega proizvoda svojega bi mu nc bilo treba zatajevati. — Tretja knjiga so Izbrani spisi Frana Erjavca. Uredil Fr l^vec. I. del: Pripovedni spisi. V Ljubljani, tisek »Katoliške Tiskarne« 1SS8, 8, 156 str. (4. zvezek »Zabavne knjižnice«), — Knjiga obseza devet povestij Erjavčevih; drugo leto pridejo na vrsto njegovi potopisi, prirodopisno-zabavni in drobni spisi. Pričakujemo, da tudi to knjigo, obsezajočo povesti narodu našemu toliko priljubljenega pisatelja, radostno vzprejmo Slovenci. — Četrta knjiga je letopis »Matice Slovenske« za leto 1888. Uredil dr. Lovro Polar. Natisnila »Narodna Tiskarna« v Ljubljani. Letopis jc urejen po tistem načelu, kakor prejšnja tri leta t. j. vzprejele so se vdnj samo izvirne razprave o predmetih, ndrod naš zanimajočih. Obseza pa te spise: »Božidar Raič«, spisal prof dr. K. Glaser\ »Kaj človeštvo prideluje in uživa« (drugi del), spisal dr. Jos. Vobijak; »Ivan Franjin Gundulič,« spisal Anton Trstenjak\ »Slovenske ndrodne vraže in prazne vere,« sp;sal J. Navratil\ »Jožef Lamberg,« spisal prof Ivan Steklasa; »Kakšnih odnošajev nahajamo na slovenskem Štajerji gledd zemlje in njenih prebivalcev?«» Spisal M. Cileniek: »Bibliografija slovenska« od i. januvarija 1887. do 1. januvarja 1888 leta. Sestavil Ivan Tomtit. Iz te bibliografije posnemamo, da je 1887 leta 135 raznih slovenskih tiskovin prišlo na svetlo. Knjigo zavrSuje jako točno sestavljeni letopis, obsezajoč poročilo o delovanji Matičincm
o nje knjižnici, dohodkih in troških in imenik vseh matičnjakov, katerih število se je od lani do letos pomnožilo za 93 (lani 1617, letos 1710). Imetka ima »Matica« letos vsega skupaj 52.196 gld. 80 kr., to je za 2114 gld. 53 kr., več nego lani. Za knjige prihodnjega leta je odmenjenih 3300 gld. — Knjige, katere letos »Matica« poklanja narodu slovenskemu, so v vsakem oziru lepe, zanimive in hvale vredne. Želeti bi bilo le še to, da bi »Matica Slovenska« od razumništva našega dobivala več podpore; kajti število matičnjakov še ni v nobeni pravi razmeri s številom odličnih narodnjakov, ki bi mogli iu tudi morali podpirati prvi književni naš zdvod.
V proslavo štiridesetletnega vladanja Našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. izdalo je »Cecilijansko društvo« v Miličevi tiskarni v Ljubljani tri slavnostne zbore, namreč: I. »Oj živi Bog cesarja!« besede Ivana Zamika, napev p. Angelika Hribarja; 2. »Na slavo Avstriji«, besede Funtkove, napev Antona Försterja j 3. »O Avstrija, ti dom krasan«, besede Jos. Pintarja, napev p. Hugolina Sattnerja Cena vsem trem zborom, namenjenim za patriotične slovesnosti, znaša samo 10 kr.
»Bog ohrani!« Pod tem naslovom je znani založnik F. Tempsky na Duuaji in v Pragi dal na svetlo ilustrovano ndrodno himno v vseh v Avstriji navadnih jezikih, tedaj tudi v slovenskem jeziku. Besede himni pojasnujc deset krasnih podob v največjem po-lovskem formatu. Opozarjamo zlasti krajne in okrajne šolske svete na to izborno patri-otično delo, kateremu je cena (80 kr.) izredno nizka.
Družba sv. Mohorja, ki ima zdaj 41.552 družabnikov, izdala je letos šestero njig. Prva je »Koledar za navadno leto 1889.« Poleg kalendarija, imenika in dr^žbinega glasnika objavlja knjiga te spise: »Nas cesar Franc Jožef I.« (spisal Ignacij Žitnik) s podobo; izvirno dr. VoŠnjakovo povest »Obsojen«, katero je slikar Jurij Šubic v Parizu olepšal s krasnimi podobami; »Zlatomašnik J. J. Strossmayer« spisal Jos. Starč, z dvema podobama. „Borovlje in puškarija v Borovljah", opisal Janez Šajnik, z dvema podobama; dalje životopise pokojnih domoljubov dekana Lamberta Ferčnika in dr. Valentina Zamika s podobama. G. Janko Kersnik nam podaje v resnici kratkočasno povest: „Kako jc stari Molek tatü iskal." Dr. Ivan Križanič opisuje zlatomašnika Leona XIII. iu slovensko romanje v Rim iu g. Ignacij Žitnik „Razgled po svetu"; g. M. Cilenšek pripoveduje, „Kako je ravnati s travniki", gospä R. Kosova razlaga nekaj skrivnostij „Iz kuhinje", g. J. Lampe nam podaje nekaj zdravniških in drugih izkušenj in g. J. Tisovec nam opisuje „Sleparijo s skrivnimi zdravili". Vrhu tega obseza knjiga, ki je kaj spretno urejena, še nekoliko manjših spisov in pesemc. Druga knjiga je V. (konečni) snopič dr. Ivan Tavčarjevega „Slovenskega Pravdnika", ki je s to knjigo närodu podal dobrega in zanesljivega svetovalca v pravnih stvarčh. — G. Jos. Stare nadaljuje v tretji knjigi svojo „Občno zgodovino" za slovensko ljudstvo, v kateri je dospel do začetka francoskega velikega prevrata. — Kakor prve tri ugaja nam tudi četrta knjiga, polna lepega poučnega iu zabavnega berila, „Slovenskih Vcčcmic" 42. zvezek. V njih nam g. dr. Fr. Lampe najprej opisuje preblsgega bivšega profesorja, korarja in imenovanega škofa ljubljanskega dr. Janeza Gogala. Beročim ta krasni životopis krči se nam od žalosti srce, ker zuova čutimo, kaj smo izgubili s tem vrlim možem. Le škoda, da se ni posrečila pridejana Gogalova podoba, ki blagemu pokojniku ni dosti podobna. Dalje nahajamo v knjigi potopis „Spomini na Italijo" in tri povesti: „Na krivem poti (A. Koder) in „Moje sanje na Veliko noč (J. Brbuč', „Sreča je opoteča" (J. Steklasa\ poučno razpravo „Strela in strelovod', (J. Brbuč), ndrodne pripovedke (M. Križnik) in še nekoliko drobnejših spisov in pesmij, izmed katerih se posebno odlikujeta Gorazdovi baladi „Vinska bajka" in „Mejnik", ponatisnem iz našega lista. Prijateljem cerkvenega slovstva jc družba ustregla z lepo knjigo „Hodi za Kristusom!" katero je po Tomaži Kempenčanu izvrstno preložil Andrej Kalan, trnovski kapelan v
Ljubljani in knjigo „Življenje preblažene Device in Matere Marije" v kateri nam zdaj že pokojni Janez Volčič opisuje in s podobami pojasnujc svete kraje, posvečene Mariji. Vse knjige so urejene po načelu: „Wer vieles bringt, wird jedem etwas bringen!" in res, v letošnjih knjigah vsak lehko kaj lepega najde, da more z njimi v vsakem oziru biti zadovoljen. Družbe sv. Mohorja ne bodemo še posebej hvalili in priporočali, ker jo najbolje hvalijo in priporočajo nje dela sama. Bog jo blagoslovi!
Dve narodni znamenitosti v gradu Jelševskem pri Celji. Na nizkem holmci, 10 minut hodd od trga Šmarskega dviga so izmed zelenega perivoja grad Jelše ali Jcl-šcvec (Erlachstein), Grad stoji že izza 12. stoletja, a danes je seveda vseskozi predelan in prenovljen. Sedanji lastnik mu je prcblagorodni gospod Viljem vitez Artens, Nj. Veličanstva stolnik, rodom Čeh.
Grad Jelše im£ marsikaj, česar ne najdeš lahko v vsaki kronovini. Na vzhodni strani je takozvano orijentalsko krilo s pravim mohamedanskim polumcsccem na strehi; v krilu samem nahaja se »arabski« ali »turški salon« s koranovimi izreki po stenah. Poleg gradu je velik rastlinjak, v katerem vidiš Florine hčerke iz vseh delov svettf, med drugimi n. pr. palme, ki se cenijo na 500—800 gld. jedna. Ali bolj, nego vse to, utegneta čislane »Zvonove« čitatelje zanimati dve Čisto ndrodni znamenitosti, ki sem ji našel v Jelšah.
Prva znamenitost je slika, ki se nahaja v veži prvega nadstropja na stropu. Slika je na presno (al fresco) v obbki o v sil a (elipse), meri na dolgost ca. poltretji in na Širokost ca. poldrugi meter, ter predstavlja prizor iz naše — -»stare pravde«, in to uboj pri Brežicah« m. sept. 1516 1. VJanischevem topogr.-statist, leksikonu čitamo v članku »Erlachstein« : »Imposant ist die Vorhalle im I. Stock, die mit Stuccatur-Arbeit und Deckengemälden, welche Scenen aus dem wendischen Bauernkriege (15 td) darstellen . . . geziert ist.« Slika »boj pri Brežicah« ohranjena je še precej dobro, čeprav je bržčas iz samega 16. stoletja. Kolikor se da razločiti na visokem stropu, vidiš v ozadji na desni strani požar nekakega poslopja, na sredi proti desni straui v ozadje pa beži dolga vrsta kmetov na konjih. Kmetje nosijo narodni kroj: širok klobuk in čudno pisano suknjo. Spredaj na levici vidiš poveljnika na konji; jczdcc kaže z desuico proti dvema človekoma: jedcu njiju kleči ko obsojenec, zadaj za njim stoji — krvnik. Jezdec je bržčas Žiga Dietrichstein, deželni glavar Štajerski, ki je bil slovenske vstaše pobil pri Brežicah. Drevje, ki sc začenja na levici proti ospredju, vzbuja v gledalcu temno slutnjo, da utegnejo po njem v kratkem viseti puntarski kolovodje. — Janisch govor» 1. c. o slik«//, in res je okoli trte velike podobe še več manjših medaljonov, s katerih mores vsaj toliko posneti, da spadajo tudi v cyklus »stare pravde.«
Na jednem teh medaljonov spoznaš brez težave pravi tip slovenskega kmeta. Vse te slike kažejo, kako živo — z različnih stališč seveda! — so se pečali v 16. stoletji in še dolgo pozneje vsi duhovi s perečim in pretečim vprašanjem »stare pravde«. Ker je ta epizoda naše zgodovine tako zanimiva, zanimiva je tudi slika, katero sem očrtal č. čita-teljem. Gospod graščak, o čegar slovanski gostoljubnosti se je pisec teh vrst že prepričal, je ponosen na td, da hrani grad njegov takov spomenik slovenske zgodovine, pa jo tudi obljubil, da je pripravljen pripomoči, da bi se slika predočila sirjemu občinstvu. Zal, da nimamo nobenega pripravnega ilustrovanega časopisa. Priporočam pa to stvar poklicanim krogom. —
Zdaj pa stopi z menoj v grajsko kapelico, pokažem ti drugo znamenitost nrirodno. Glej, po stenah napisani so z lepimi črkami (tekst čry, inicijale rdeče) svetopisemski izreki v jeziku staroslovenskeml Napisi so seveda v azbuki cirilski. Napraviti jc bil jih dal prejšnji lastnik gradtf, rajni baron Gödel, bivši poslanik v Teheranu, v Odesi, v Carjem-gradu i. dr. Izreke prepisal sem si natanko; evo jih:
.XKAAIITC »IMA
rocnoAuc xrsxhtc piRii rOCIIO,\A CTOAIJIIH ko xf».uii; ror.iio,\iin KO ,^KOpT»,V7. ,\OMA rota iiAiiierd). 2. CM H 6 I ,\or>po t nop n r.iikkhcmx n wn,
KMIllllirO) II l.l A TII KUNCIH II
3-
IlOMHilVH
inoftfft rocno^M
H.lpCYCtlHIkl A HM CIIC 1.1 Ti T KO IIM
(J), a. a. xs. n.
YA,\o! IIO M .AM H KßCMA riiAflA KpCMA ChITOCTII
iiiiijictk
II OYBOJRCCTKO Kl. ,\€llh ROfATCTKA
S-
iif>ni,\iue
YAflA IIOCAKIIIAUTC
ueiie I CTp&w
rOCIIO.VIIO IIAKYK
K.1C7».
6.
XpICTOCT. K03.1IOKH IjCpKOKh II CCKC
npe^A«
3.1IIIO.
<Jma. i\r. ki.
7-
KTO ROTT»
kcaih i.i k (o
ROTT» 11.11117. T hI ecil RO n» T KO f) Ali
YV&CCA. 11(1.
8.
HCYCCTIIKhlfl TKOpllTh fttM IICIip.lKC.VMLi: C t. Ml
a;c iip.ir.c,\iiu,v7.
M7.3A1 II CT II II KI.
lipilTYll. A$. HI.
9-
AI|IC AORpO TKOpillllll p .13 K M T. H K O l.l K TKOpillllll, H RKJCTT» RAAfOftATh RAA THM7. TROIIMTt.
<{). C hl IM. HAK. KI. A.
10.
KO KCCMT» SKIITIH .110RH ROM, II npil3IIKilH cr(i> KO CIMCCHIC TKOC. <j>. CbIHA HAK. II. III.
11. AI|IC
lip.lKC,\IIO MOAHIHHCl OTC.lhllliHT TCKC
rocno.v $aa. 0I- K-12.
OTKAOIIIICA OTT» 3AA, II COTKOpil KAA TO. IIOIITC RO TK HAIUCMK, HOHTC: nOHTC l|.ipCKII IIAIUCMK
HOflTC. (Jm.X. M3. 3.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 6o kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.