Januš Golec: Priznanje in razočaranje Karlek Nad Logarjevo vasjo ob Sotli si je kupil Reberšakov Karlek malo kočarijo. Nikdo ni. povpraševal, odkod ga je zaneslo v spodnje kraje. Ženske so kmalu uganile, da ima čeden fant pod svojo streho svojo mater, ki mu je vse na svetu in za katero požrtvovalno ter s pravo sinovsko vdanostjo skrbi. Moški svet je prav toplo pozdravljal naselitev tujca, ki je bil izučen kolar in tudi sodarsko je razumel, kar je bilo za tamošnje vinorodne kraje velikega pomena. Dekliška srca si je osvojil lepo zrasli, z vsemi prijazni in prikupljivo z očmi potrepljajoči Karlek prvo nedeljo, ko je božal njegov m«_hki tenor s cerkvenega kora ušesa dekličev, za katere je brhki fant pevec vendar vse na tem Ijubem svetu. V najkrajšem času sta govorili vas in fara o priseljencu, katerega je poslal med zaspane ter dolgočasne I/Ogarjevčane sam ljubi Bog, da zanese nekoliko življenja med odraslo žc-nsko mladino. Mladi Reberšak si je osvojil naklonjenost vseh iz Lcgarjevega, ker je bil dober ter vesten delavec in je po potrebi prijei za vsako kmečko delo in rad pomagal vsakemu, če se je mudilo na pclju ali travniku. Pri naštetih vrlinah mladega človeka, kateri prebiva z malerjo pod lastno skupno streho, se ne smemo čuditi, da sta si ga poželela marsikateri gospodar in gospodinja za zeta. Karleku so bila odprta vrata v vsako najbolj trdno gruntarsko hišo. Samo mezinec bi bil pomolil, pa bi bila pograbila zanj premoženjsko najtežja nevesta v župniji. Reberšak pj» je bil s starimi ter mladimi ne samo prnazen, ampak celo vesel kot škrjanček nad njivo. Nikdo ga ni videl, da bi bil le količkaj prekoračil mero dostojnosti in dajal eni ali oni zakonaželjni prednost, iz katere bi se dalo sklepati, da bi se iz tega izcimila ljubezen. In ravno s strogo nepristranostjo je priklenil nase duše mater, ki so častile v njegovi vzdržnosti gorečo ljubezen do matere, katera mu je bila več nego fantovska zaljubljenost, ponočevanja ter plesi in veseljačenja, katera se tako rada zaključujejo s pretepi in poboji. Celo med vaškimi fanti in stepuhi ni imel nasprotnika, kaj še le sovražnika! Nobenemu ni bil tekmec v ljubezni, povrh pa je še rad dal za pijačo v pošteni, veseli pevski družbi. Ker ni pohajkoval in voglaril v nočeh, so ga tudi ponočnjaki cenili kot mirnega tovariša, ki ima za vsakega le dobro in ne sklepa posebnih fantovskih prijateljstev ter si ne skuša ustvariti kake posebne skupine ali tabora. Reberšakov Karlek je bil v kratkem času središče in zatočišče obsotlskega Logarjevega. Vaščani so imeli za sveto, če je kaj obljubil, ker je gotovo izpolnil, poslušali so njegove nasvete, rabili njegovo obrtno pomoč ter spretnost in povrh je še bil pri vsem svojem delovanju in nehanju brezskrbno vesel kot ptica pod nebom. Želje Vodopivčeve Barfce in njene mreže Ob južnem koncu Logarjevega je posedala čedno domačijo že bolj priletna Vodopivčeva Barka s svojo edinko Nežiko. ženskama se je prav dobro godilo na kmetiji, katero sta skrbno obdelovali s pomočjo dobrih sosedov in dninarjev. Zgodaj vdovela gospodinja Vodopivka se j«ponašala v mlajših letih z ljubkhn imenom Barbka. Ko se je pa z leti odebelil? ter razlezla, so jo začeli splošno klicati za Barko. ¦ Vodopivčcv dom je bi! na dobrem glasu. Mladina ni bila Barki naklonjena, ker je bila stara preveč radovedna in je razkrinkala vsako še tako tajno in prikrito ljubezensko vez. Sicer dobri in skrbni Vodopivki ja močno prirasel k srcu Reberšakov Karlek. Fanta njegovega kova še ni videla in po skrbnem opazovanju je sklenila, da mora postati pri vsej hvalevredni nepristranosti njen zet. Vodopivkina Nežika ni biln kaka zakotna bunka, ampak deklič od fare in povrh še edinka na s suhim denarjem podprti domačiji. Barka je bila toliko previdna, da ni troeila izbire za svojo hčerko okrog po vasi, pač pa je prosila dnevno ljubega Boga, da bi ji naklonil priliko, ko bi zamogla nevidno vreči svoje mreže in jih počasi zadrgniti krog Karleka, kateremu je želela najboljše v prepričanju, da bo tudi kot njen zet to, kar je svoji raateri na kočariji nad vasjo. Nekega jutra je videla zgodaj s hodnika ob hiši, katerega je pometala navsezgodaj, da jo maha Karlek skozi vas brez običajne lesene oprtače, v kateri je nosil s seboj na delo razno orodje. Zvižgal in hitel je praznih rok s klobukom po strani, kakor bi se mu posebno mudilo. Starko je uščipnila radovednost v živo, zadrgnila si je razrahljano ruto in vprašala s hodnika: »Karlek, greš na sprehod tako zgodaj in v delavnik, pa še paUce nimaš v roki?« Prijazno ogovorjeni se ni obregnil ob radovednico, ampak je obstal pod hišo na kolovozu. Voščil je Vodopivčevi teti dobro jutro in ji pojasnil, da gre bolj na žensko delo, pri katerem rabi samo gole roke. Pri Sotlšekovih na Vrhu bodo pipali lan in se mora oddolžiti, ker mu je gospodar zastonj pognojil ter zoral njivo. Slučajno izgovorjeno vljudno Karlekovo pojasnilo je rodilo v starki na mah načrt, kako treba začeti, da zvabi zeta na svoj dom. Barka je čisto pravilno sklepala: ako bo pomagal pri pipanju lana, ga bo tudi na jesen sušil nad žerjavico, ko ga bodo terice trle. Med terice bo vrinila Nežiko in ni zlodej, da bi ne obvisel pogled na terici, kakor bo njena edinka! Bridko priznanje in razočaranje Prav vse se je zgodilo tako, kakor se je Barki posvetilo ono jutro v glavi. Pri Sotlšekovih so na jesen imeli terice, med katerirni je bila najmUjša Vodopivčeva Nežika in Karlek je bil sušač. Slovenske teiice so veselo poglavje zase In jim menda ni kos glede razigranosti, prešernosti, veselosti in nedolžnih norčij nobcn drug narod. Terica si upa ter zmore vse. Le Sotlšekove terilje niso mogle pri vsem zvitem prizadevanju potegniti sušača Karleka iz stroge nepristranosti. Ni bil z nobeno kaj bolj prijazen, če se rau jc še tako nastavljala, ponujala ter ga drezala. Le toliko je odlikoval med drugimi Vodopivčevo Nežiko, da jo je spremljal po večerji v Logarjevo, ker ju je družila skupna pot. Med veselim kramljanjem ter Karlekovim ljubko donečim ukanjem sta se približala Logarjcvemu od juga, kjer ju je že čakala mati Barka na lesenem hodniku in vabila Reberšaka v hišo na kavo kot zahvalo za spremstvo. Karlek povabila ni odklonil. Starka je bila prepričana, da ga bo nocoj ogrela za izbiro njene hčerke, četudi bi mu jo morala kar očitno ponuditi. Miza je bila belo pogrnjena in je vabila z belim kruhom ter vinom, ko je stara odracala v kuhinjo v nadi, naj si mlada sama potrdita pod streho, kar sta si povedala med potjo. Barka je zavlekla kuho kave, a iz sobe ni bilo slišati Ijubezenskega šepeta, ampak Karlekov krhki smeh in vse mogoče vesele pesmice o luštnih tericah. Slednjič je nalila kavo s sklepom, da sproži sama pri mizi, kar jo že dalje časa gnjavi radi negotovosti. Pozni gost je srkal vročo kavo. Nežika je stopila od mize k peči in škilila izpod očesnih vek proti Karleku, kateremu nasproti je sedla mati. Vodopivka je začela z obieajnim ženskim vojnim pohodom ob takih prilikah. Potožila je Reberšaku dolgoletno osamljenost vdovstva, katerega ni prelomila samo iz ljubezni do svojega edinega otroka. Sto in stokrat bi se bila lahko dobro omo:ila, a se ni, da bi se domačija ne razleLela zaradi izplačila dot na deco iz dveh zakonov. Po tolikih letih se je postarala, noge in moči jo zapuščajo, mesto nje se je že Nežika okrepila in ji je treba samo še dobre moške opore, kakor jo je imela ona, dokler je živel preagodaj umrli rajni. S svoje lastne domačije je prišla premetena štarka na Reberšakova kočarijico, kateri tudi ne bo vedno kos Karlekova mati, ki dneve in dneve sameva, ko mora skrbni sin za delom za vsakdanji krah. Takemu fantu kakor je mladi Reberšak ni treba jesti vsak dan pri drugi mizi. On je dobrodošel zet pri vsaki hiši v Logarjevem in po celi okolici daleč naokrog. Ako bi bila ona, stara Barka, v letih. v katerih poskakuje njena Nežika, bi bi! Karlek njen, pa če bi bil z debelimj verigami priklenjen na mater. Preveč odkrita materina ženitvena ponudba je preplašila Nežiko, da se je zmuzala skozi vrata v kuhinjo, odkoder jo bosta že poklicala, ko bo šlo za njen radevoljni piistanek. Barka in Karlek sta ostaia sama za belo pogrnjeno mizo, ko je padla beeeda o presekanju debelih verig, s katerim: je prikovan najboljši siu na materino srce. Naravnost izzvani in napadeni Reberšak je vzdihnil iz globočine svojcga srca. Iz vsakega oka niu je kanila po ena debela solza na beii namizni prt. Uprl je od strani v solzah okopane oči v starko in priznal žalcstnega glasu: »Vodopivčeva teta in mati, za božjo voljo in pet ran Križanega, jaz vendar nisem priklenjeii ter prikovan na srce matere — ampak zakonske žene!« Stara je še bila krepfcih živctv in srca, da je ni oplazila kap, ko ji je bobnilo v uho zatrdilo, da pri Reberšaku ne gre za dobro mater, pač pa — staro ženo! Trikrat je odprla usta, a ni mogla dvigniti jezika, dokler je ni vzdrarnila iz popolne osuplosti ponovna Karlekova zstrditev: »Tako je, tetka, če mlad fant iz hvaležnosti vzame v zakon postarano žensko, pač tudi mora nositi ta križ, dokler ne poseže vmes majka smrt. Takle križ starostne zakonske polovicc bi bil težak, ako bi ne lajšal njegovega bremena z veselostjo, delom, pesmijo ter dobro voljo.« Barko je iztreznila druga Reberšakova razlaga toliko, da je kar v par trenutkih prestavila pogovor od ženitvene pomidbe na zaspanost zaradi pozne ure in na obilico dela, katero jo čaka drugi dan. Starka je začela na široko zdehati, se očohavati po obilnem telesu ter očitno kazati, da sta opravila s tolikanj občudovanim Karlekom za zmiraj. Reberšak se je zahvalil za vino, kruh ter kavo, želel lahko noč in čul iz kuhinje jok Nežike, katera je točila glasne solze iz sočutja ali iz jeze, ker je bila tako bridko razočarana v sicer prikritih — a trdnih upih ... Dva tabora V današnjih hudih časih je brzina po radiu v javnost poslanih vesti še nič proti temu, kako je podkurila stara Vodopivčcva Barka Reberšakovemu Karleku radi tega, ker je znal pretentati celo Logarjevo, da gre pri njem za najnežnejšo Ijubezen do matere in ne do starikave žene! To je bilo ugibanja po Logarjevem na vse strani, ko je švigalo po vasi, da je od vseh milovani, občudovani in Ijubljeni Karlek vlekel par let za nos s čednostnim obnašanjem in življenjem tolikokrat zlobni, radovedni in vsaki skrivnosti do dna prodirajoči ženski svet. V očeh mož ter fantov dobri Karlek nl zakrivil prav ničesar, ker je tako dolgo molčal, dokler mu ni bil nastavljen nož in izsiljeno priznanje zla, katerega ni prenašal šamo z občudovanja vredno vdanostjo, da, celo z vsem vidnirn veseljem! Prav kmalu po opisanem razgovoru pri stari Vodopivki sta se ustvarila v Logarjevem sama od sebe dva tabora. V enega so se stisnile na lep in naravnost čednosten način potegnjene in razočarane neveste in njihove matere; v drugega pa neprizadete gospodinje, katerini je bil Karlek vzoi" zakonske??a moža, tcr možje in fant.je, kateri so se naslajali od srca na dejstvu, da je znal vsaj eden tekorn pamtiveka speljati v debelo potegavščino zamenjave matere z zakonsko ženo. S priznanjem i*esnice, ko je bil naravnost vprašan po njej, pa Karlekov ugled v Logarjevem in po okolici ni trpel. Rav« no nasprotno! Reberšak je imel kot priznan zakonski raož več miru od strani ženskega spola, več dela ter toliko zaslužka, da si je pri stari ženi v par letih cpre* roenil kočarijo v pr.iv lepo kmetijoi /% t\&l .;.. in je po potrebi prijel za vsako kmečko delo ... -J^š >Karlek, ali greš na sprehod tako zgodaj...?« Nežika je točila glasne solze...