Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en" mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. "20 ki', več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vrednlštvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.
iètev.
122.
V Ljubljani, v ponedeljek 1. junija 1885.
Letnil* XIII.
Za lučjo hodi senca.
(Konec.)
Kjer ni vere, ni vesti, kjer pa ni vesti, ne pomagajo nobene postave nič. Saj imajo v vsaki šoli šolske postave, šolske paragrafe, ali kaj pomagajo? Čim več jih je, temveč prestopkov, temveč kazni je treba, posebno še tam, kjer jih spolnujejo le iz strahu pred kaznijo, ne pa iz strahu pred grehom. Zakaj je ravno po onih deželah, kjer imajo najbolj razširjene brezverske šole. največ kazni treba, ker je največ zločinov?
Ozrimo se na nektero statistične podatke v tem obziru. Izmed šolarjev od 6—12 leta bilo je obsojenih v šolskih letih: 1860/61, 1874/75, 1877/78 v saksonski kraljevini 1002. 1007, 1031: na Bavarskem 827, 864, 923; v Prusiji 836, 875, 897; v Franciji 681, 742, 766; v Avstriji 612, 661, 729 itd. Otroci se v tej šoli vadijo licemerstva, lokavosti, da spolnujejo postave le, kedar se boje, da jih vidi učitelj, ker jim ni mari vsegapričujočnost božja in tako delajo tudi pozneje v življenji. Zločinstvu toraj šola pot pripravlja. Od tod pride, da je po tistih deželah največ zločinov, koder je največ šol in da je v bolj omikanih deželah največ izšolanih zločincev.
V pojasnilo naj navedeni to-le : Francoz Le-vasseur sestavil je nedavno statistiko o zločincih z ozirom na njihovo osnovno ali elementarno omiko. Našel je britko resnico, da se zločini med neoli-. kanimi večidel krčijo, med olikanimi pa skokoma množe. To so mu pokazale te številke: L. 1875 bilo je med 1000 obsojenimi zločinci čisto neolikanih na Francoskem 320, izšolanil 649; v Veliki Britaniji neolikanih 334, izšolanih 665; v Belgiji 362, 549; v Prusiji 496, 483; v Avstriji 516 (?), 479; v Rusiji 717, 253. Pa tudi, ako ne gledamo na te številke, se o tem lahko prepričamo. Kakovi zločini se pa najbolj širijo? Po Nemškem, smo dejali, pomnožili so so od 1. 1871—77 zločini med uradniki najbolj, t. j., za 375. Kakovi pa so navadni ti zločini? Večinoma goljulije in brezvest-nosti, ali bolje nezvestobe. Ali se pa ne izobražujejo že v brezvestnosti šolarji v šoli, ktere hočejo imeti Nemci najbolje vrejene? Iz Rusije, Anglije, Francije, Italije poročajo nam skoraj zgolj le o zločinih, ktere delajo olikani ljudje. Tedaj vse obsoja šolo, dandanašnjo šolo brez Boga, in pa potem daljno izobraževanje z berilom, iz kterega je izključeno vse, kar je božjega. Kako živo je pač treba prestrojiti šolo in tudi vsakdanje berilo v časopisih in knjigah na verski podlagi! V šoli in iz knjig zajema se vednost, vednost pa je moč („Wissen ist Macht"), moč, ki vodi in rodi človeško mišljenje. Ta moč je tudi, ki tira Nemce in Francoze v moralni prepad in za njimi tudi druge narode. Sicer Nemci zatiskajo oči, tako, da niti propada ne vidijo. Da je Nemčija v zločinih najbogateja, in da se to bogastvo čudno hitro množi, dokazale so poprej številke. In vendar 1. 1883 v Berolinu tajni nad-justični svetnik in komisar justičnega ministerstva ni hotel tega verjeti poslancu, ki je to dokazoval. V oliki napredujemo, je dejal modri mož, olika pa zatira surovost in zločinstvo. Mož bi bil pravo pogodil, ko bila bi ta olikuje prava, nejpa polovičarska na brezverski podlagi, ktera olika lo um no pa srca. Saj je o oliki (taki polovičarski) celo „Nordd. Allg.
Ztg." priznala javno, da ne more krotiti človeku zverinske nature.
To je velikanska nezaupnica temeljiti in glaso-viti nemški vzgoji, oliki in učenosti, ktero po pravici zasluži. Nekaj desetletij že sistematično zatira vso božjo in človeško veljavo med narodom, vse prave ideale tepta v prah in oznanuje le surovo vživanje v besedi in izgledu kot največo modrost. Zdaj se je pokazal sad."Rod, ki je vzrasel iz te šole, je nravno podivjal in je čisto spriden. Le toliko razločka je, da se ta sprideuost v velikih krogih nekoliko prikriva, v nižjih pa se kaže v polni meri. Kako prav trdi prej imenovana „Nordd. Allg. Ztg." poročajoč obravnave o nekterih velikih zločinih: sedanja olika ne daje dobrih državljanov, treba je skrbeti za boljo vzgojo v družini, šoli in delavnici. Se ve, da kaj tacega ni pričakovati, dokler svetu vlada liberalizem. Da bi prišlo do tega, moral bi liberalizem obtožiti samega sebe. Tega pa ne bo nikdar storil, dokler bo njegov glavni znak: sebičnost in zakritosrčnost, ako smem rabiti ta izraz v nasprotji z odkritosrčnostjo. Oni raje skrbe za to, kako bi v šoli človeka bolj približali četvero-nožcem ali pa vsaj četverorokemu „bratu". Tako je omenilo lansko leto „Die kath. Bewegung in unseren Tagen". In storila je to po pravici vsaj glede na glavno mesto Nemčije, Berolin. Ako bi oni železni kancelar, ki so ga preslavljali veliki teden, živel še petdeset let, bi se Berolinski prebivalci ne prištevali več med ljudi, ampak do malega med „quad ru man a". Saj že zdaj poročajo zdravniki, ako zboli gorila v svoji palači, o njegovi bolezni tako, kakor kedar zboli — kancelar sam. In iz najviših krogov hodijo dame obiskovat tega bolnika in ga milovat, kakor bi jih razumel, otroke svoje pa puste tujim, večkrat brezsrčnim oskrbnicam. Ali v takozvanem „Reichshallentheater" so za igralce izučeni — junci, ktere hodi občudovat staro in mlado in priklada njihovemu rujovenju s ploskanjem. V druzem „gledišči" igrajo „izučeni" -- pujski, nad kterimi strme prebivalci „razsvetljenega" mesta. Tako daleč je prišlo „izvoljeno ljudstvo". Kdo bi verjel, ko bi ne bila gola resnica. Ali je potem čudno, da zginja ves človeški čut? — In potem si drzne kak profesor na Slovenskem pitati učence, da so doma iz „Schweineland" ?!
Drugo naj blagovole častiti „Slovenčevi" bralci sami dostaviti. Meni je bil namen opozoriti le, da zdaj z „lučjo" raste senca in pa kaj je vzrok temu, kar mislim, vsakdo lahko vidi, ako hoče. Zdaj pa le še toliko rečem, da, ako hočejo zatreti senco, zločine, no pomaga popolnoma preganjati skrivnih zločincev, zalezovati tajnih družeb in njihovih časnikov, ampak treba je izruvati korenino, iz ktere vso to raste: napačno vzgojo, preosnovati šole in jih postaviti spet na verska tla, na kterih so bile izprva.
Politični pregled.
V Ljubljani, 1. junija.
Notranje dežele.
Pri volitvah za državni zbor po tuhii Istri, zakrivila je zopet slovanska malomarnost in nebriž-nost, da v zapadni Istri po kmečkih občinah ni prodrl poslanec, prof. Spinčič; naša malomarnost: „saj je druzih zadosti, kaj bo moj glas!" pripravila je
sedež v državnem zboru njegovemu protikandidatu de-Franceschi-ju. Škoda je velika in popraviti se pred 6 leti nikakor ne bode dala. V očigled tega toraj tudi ne pomaga več zvoniti, ker je toča že pobila. Pač pa našo pozornost lahko še obrnemo na mesta in trge po Istri, kjer je slovanska stranka za kandidata postavila dr. Fr. Mandiča. Volitev bo v torek 2. junija. Naj si pri drugi naši bratje prizadevajo popraviti, kar so zgrešili pri prvi!
Danes ima v Trstti volitve II. volilni razred, kterega je že mnogo let zastopal dosedanji poslanec Burgstaller, ki bo letos zopet voljen. Burgstaller ni posebna luč državnega zbora; za Slovence se ravno ne briga veliko, če tudi jih je nekaj časa zastopal; delavnost se mu pa ne dti odrekati. (Je se je sploh v minuli šestletni dobi za železnico Loka-Trst kdo kaj potrudil, potrudil se je poslanec Burgstaller! Kar je res, je res, in zasluženega priznanja mu ne smemo odrekati. Burgstaller je vestno izpolnil svoj program kot poslanec Tržaškega mesta v očigled njegove nemške narodnosti in v tem smislu smemo tudi Slovenci ž njim zadovoljni biti, kajti železnica Loka - Trst bo ravno tako nam na korist, kakor Tržačanom samim. Toliko o Burgstallerju od te strani. Sedaj si pa oglejmo še njegovo senčno stran. Velika in neodpustljiva napaka njegova je bila, da se on v minuli dobi ni pridružil desničarjem. Zakaj da on tega ni storil, je jasno! Pre-klerikalni in preslavjanski so mu bili poslanci na desni strani državnega zbora; on pa mož Tržaške politike, na kaj večega do sedaj še ne navajen, so jo prevzel, češ, to se ne strinja, da bi zastopnik Tržaške inteligence sedel med klerikalci, Slovani iu drugimi nazadnjaki. Od te strani Burgstaller nikakor nima barve, ki bi nam bila simpatična, vendar nam bo dobro došel v očigled njegovega zanimanja za Loško železnico, ker boljšega ni!
Volitve po tirolskih, in predarlskih mestih in trgih zvršile so se v soboto 30. t. m. Vspeh pa razun dveh okrajev ni še gotov, ker so ondi z mesti v zvezi trgovinske zbornice in te volijo svojega poslanca, ki bo večinoma izvoljeni poslanee trgov in mest, še le danes, 1. junija. Toraj bomo izid teh volitev prihodnjič objavili.
Na dolenjem, Avstrijskem so liberalci sicer zmagali v kmečkih volitvah, ali padel jim je general, ki je pet druzih vreden. Dr. Granitsch podlegel je nasprotnemu kandidatu konservativnemu gosp. Garnhaftu. Zguba ta bo posebno britko zadela stranko „N. Fr. Presse," kjer je bil mož poglavitni sodelavec in spisovatelj uvodnih člankov. Kandidiral je proti Garnhaftu v Mistelbachu in — propadel. Zguba je za levičarje silno občutljiva, kajti levičarji so zgubili jako nadarjenega moža, ki je bil pa poleg tega tudi še vstrajno delaven in pa na političnem polji doma, kakor ne kmalo kdo njegovih tovarišev. Le še nekaj „Granitschev" naj levica zgubi, in vsi „Pickerti" in „Knotzi" je ne bodo mogli rešiti pogube. Da so pa Mistelbachški kmetje tako učenega kandidata zavrgli nasproti nepoznateinu Garnhaftu, ki ima le konservativen značaj za-se, nam pa pač jasno spričuje, da odkar se je združena levica jela pregosto na Prusko ozirati, jo nemško-avstrijski kmet do nje zgubil svoje zaupanje, če ga je sploh še kaj imel. Nemški kmet je večinoma ravno tako konservativen, kakor slovenski, le nekaj „študiranih" glav jim ondi vodo kali s premnogim liberalizmom.
Vnanje države.
„Princ Adalbert", „Elisabeth" in „Storch" imenujejo se tisti nemški parniki, ki so odmenjeni na pot v Z a nzib ar ondašnjoga sultana o evropejski oliki, o naših običajih in o naši gostoljubnosti poduče-vat. Zanzibarski sultan je ves preširnemu kmetskemu fantu podoben, ki misli, da vse sme, kar se mu lo poljubi, in da sme vsakega ob tla vreči, kdor ni močneji od njega. Vsaj tako nekako postopal jo Zanzibarski sultan z Nemci ondi naseljenimi. Le-ti so se pritožili pri Bismarku in Bismark je svojo dolžnost storil. Da se bo Zanzibarju slaba godila, kadar bodo jeli Nemci s topovi z njim govoriti, biy"

. . «
v
VH-t '
pač vsak pritrdil, če mu le dostavimo, da ga med evropskemi velesilami nima prijatelja, doma pa topov ne, kteri bi se z nemško mornarico meriti zamogli. Je sicer popolnoma prav, da so ravno Nemci prevzeli nalogo iztočne Afrikance učiti vljudnega zadržanja; vpraša se pa, če je potrebno, da se Nemci sploh v iztočno Afriko vsiljujejo, ker imajo sveta po tihem morji po raznih otocih raztresenega na izbiranje, kjer je zdravo podnebje in ozbiljna rodovitnost zemlje, po Afriki jih pa mrzlica mori in solnčui pik pobira, da je groza. Nemški preiskovalci so že dokazali, da podnebje iztočne Afrike ni zanje. Naj se toraj nemška država po tem nasvetu ravna in naj Afriko samo sebi iu drugim prepusti, kedar bode Zanzi-barskega sultana zadostno podučila, kakošne pojme ima Evropa dandanes o človeštvu sploh.
Laška vlada poslala bo še eno deputacijo na abesinskega kralja Janeza, ki bo skušala dobro sporazumljeji med obema državama napraviti v tem smislu, da Abesinci ne bodo več zasledovali Lahov in jim nagajali, kar se je do sedaj redno godilo. Da bodo svojo nalogo bolj gotovo izvršili, vzeli bodo seboj dragocena darila in pa lastnoročno pismo ja Humberta. Na Francoskem bodo danes pokopali pesnika in pisatelja, Viktorja Ilugona. Izvolil si je be-raški pokop v pravem pomenu besede, če tudi je beračem 50.000 frankov zapustil. Francoska vlada je pa sklenila Hugoria v Panteonu postaviti k počitku. Ker je Panteon sedaj cerkev Materi božji posvečena, se je v imenu katolikov grof Nun temu sklepu vpiral. Liberalci so ga prevpili, rekše, da je Viktor Hugo svojo vernost dokazal v svoji oporoki, kjer je javno izrekel, da veruje na Boga in tako je grofov ugovor padel s 388 glasovi proti 83, ki so se zanj potegnili. Poslopje Panteon se bo sploh določilo za pokopališče velikih narodnjakov, ter ga bodo preskrbeli z napisom: „Velikim možem hvaležna domovina." Pozidali so ga leta 1791 v ta namen, kakor ga hočejo sedaj v rabo vzeti. Več o tem znabiti o drugi
Izvirni dopisi.
Iz Šentvida nad Ljubljano, 31. maja. Slovesnost, se je danes tukaj vršila, bila je nenavadno slavna veličastna. Nikdar je ne bomo pozabili. Vem, da vse svečanosti, ki se v mnozih krajih o raznih
¿i in za
prilikah obhajajo, nima „Slovenec" prostora, da bi se širniše opisovale. A za danes Vas pa prosim, g. vrednik, da mi dovolite nekoliko več vrstic za našo prelepo slovesnost. Vrstila se je natanko po programu, ki ga je bil „Slovenec" že unkrat priobčil. In tii moramo posebej pohvalo zapisati rediteljem, da so jako dobro spolnovali svojo nalogo. — Prisrčen je bil že precej v prvi točki programa — sprejem družnikov Ljubljanske katoliške družbe. To ni, karsibodi, ako se dve družbi, ki ste edini še na vsem Kranjskem, pozdravite v takem trenutku, ko se ima vršiti za družbinsko življenje prevažno opravilo — blagoslovljenje zastave. Iu skoraj ne vemo, kterim besedam bi prednost dajali, ali onim zahvalnim, s kterimi se je predsednik naše domače družbe zahvaljeval, da so se prišli v tolikem številu vdele-ževat slovesnosti, ali pa onim pohvalnim, s kterimi je č. g. Gnjezda, predsednik Ljubljanske družbe, našim vrlim rokodelcem častital, da jim je napočil preveseli dan, ko se bodo pod novo krasno zastavo prvikrat zbrali.
A nad vse pa nam je čast, ktere ne bomo pozabili, da so prevzvišeni knezoškof gosp. dr. Jakob Misija sami se potrudili in blagovolili našemu vrlemu društvu toliko ljubav skazati. Med slovesnim zvonjenjem iu pokanjem topičev so se približevali cerkvi. Tii jih je pri krasnem slavoloku pričakovala cerkveno oblečena duhovščina in okrajni glavar g. Mahkot jih je pozdravil ter v imenu razveseljenih rokodelcev in Šentviščanov sploh zahvalo izrekel, da so se ponižali jim toliko čast skazati. Po cerkvi in pred cerkvijo so stali rokodelci domače in Ljubljanske družbe, v dveh vrstah, da je bil tako v najlepšem redu med toliko množico ljudi vhod mogoč.
Zdaj stopijo viši pastir na prižnico; slovesna tihota nastane po cerkvi, ki je bila do zadnjega prostorčka natlačena. Ni mi treba še posebej praviti, kako pazno je ljudstvo poslušalo in vsprejemalo sleherno besedo prevzvišenega pridigarja; marsiktera solzica se je v očesu prikazala. V lepih iu ginljivih besedah so izrekli svojo zadovoljnost in ne le zado-voljnost, ampak veliko veselje, da se je tukaj napravilo tako društvo; razpravljali so veliko potrebo takih društev, ker mladi delavec je med tujimi ljudmi v veliki navaruosti, ne le v mestih, ampak bolj in bolj se začenja taka nevarnost kazati tudi po deželi. Ni se čuditi, ako se oče in mati s tako težkim srcem in večkrat solznimi očmi poslovita od sina,
kadar gre na tuje v tolike nevarnosti za vero in nravnost. Tako nevarnost mladih rokodelcev je sprevidel nek mož preblagega srca, ki je bil začetkoma sam rokodelec potlej pa goreč duhoven — oče Kolpi n g; zato je vstanovil katoliško družbo rokodelskih pomočnikov, ki se je urno širila daleč na okrog ter silno veliko koristila. Taka družba, pravijo, se je tudi pri nas vstanovila, ter ravno danes obhaja prelepi praznik, ker saj bomo blagoslovili krasno zastavo. Potem razložijo pomem zastave: križ na vrhu naj vrle fante vedno opominja na vero, ktero naj djansko spolnujejo in pa potrpežljivosti, ktere je še zlasti rokodelcu mnogo treba; — sv. Jožefa podoba naj jih opominja, da kakor je sv. Jožef Jezusa na roke jemal in na srce pritiskal, naj tudi oni Jezusa nosijo v srcu ter v mislih na Jezusa z dobrim namenom opravljajo svoja težavna dela, naj ne pozabijo, da priprost delavec je bil on, ki je bil tako visoko povzdignjen, da se je smel oče Jezusov imenovati; — podoba sv. Vida na drugi strani pa naj jih opominja k stanovitnosti, kajti on je bil stanoviten — do smrti, ker je za Jezusa dal svoje mlado življenje. Še enkrat opomnijo posebej rokodelce, naj bodo stanovitni pod novo zastavo, naj jih ne omaja nobeno zaničevanje ali zasmehovanje, naj bodo veseli, a veselijo naj se po krščansko; priporočajo pa tudi ljudstvu, naj podpirajo mlado družbo z molitvijo, da novim udom pristop pospešujejo, kjer je mogoče pa tudi z denarom, ker take naprave so težavne zlasti v začetku.
Nato se prične slovesna sv. maša, pri kteri so stregli preč. g. kanonik dekan Urbas, Ljubljanski bogoslovci, predsednik in podpredsednik Ljubljanske rokodelske družbe, domači g. župnik in trije župniki sosednjih župnij. Lepa jim hvala, da so slovesnost tako povzdignili s svojo navzočnostjo.
Po sv. maši odgrne zastavonoša novo zastavo in se bliža ž njo altarju, pristopi še gospa Marija Tomec, botra zastavina, in mil. g. škof prično blagoslovljenje in slednjič vzamejo kladvice in zabi-jejo žebelj v drog zastave, kakor je običajno. Ta trenutek se je ljudstvu še posebno važen in slovesen zdel. Zdaj se pridruži nova zastava že priletni tovaršici Ljubljanski in zastavama Šišenske in domače čitalnice, ki ste se tudi po svojih zastopnikih radovoljno vdeleževali slovesnosti. Po dokončani cerkveni slovesnosti je spremila duhovščina mil. g. škofa v župnijo. In s tem je bil glavni del programa zvršen. Tudi vreme je veliko pripomoglo, da je bilo vse tako veselo in navdušeno.
Tudi popoludne je bilo pri „Kraljiči" vse jako živahno in radostno. Nagovor g. župnika kot predsednika zabijanju žebljev v novo zastavo po raznih zastopnikih, vnemalne napitnice papežu in svitlemu cesarju, škofu, okrajnemu glavarju, še drugim navzočim odličnikom, obojnemu društvu, čitalnicama itd.; vojaška godba, razvedrovanje na prostem, tombola — vse to se je drugo za drugim tako mikavno in živahno vrstilo, da so se veselim srcem vrnili ne le družniki, ampak tudi prijatelji in podporniki katoliške rokodelske družbe, kterih se je bilo obilno število še popoludne iz Ljubljane pripeljalo.
Ko bi bilo na vsacega izmed navzočih današnje praznovanje tak vtis napravilo, kakor na-me, smelo smem reči, da bi se vreme zjasnilo in novo navdušenje bi vskipelo posebej za te vrste družeb; novo življenje bi se pričelo med vrlimi rokodelci in tudi premnogi drugi blagi imoviti in vplivni možje, ki se še zdaj ne zmenijo toliko za to prekoristno napravo, bi se vneli in pripomogli, da bi tukajšnja in Ljubljanska družba imela kmali svoj dom, kjer bi se rado vali mladi ljudje po krščansko. Saj ravno to je prvotni in glavni namen bil vstauovitelju, da bi se delavec o prostih urah obvaroval grešnega in strastnega razveseljevanja s tem, da jim da priliko, da se morejo krščansko in pošteno razvedrovati, pri tem pa še kaj koristnega za življenje se priučiti.
zavzame, ko mrtvega vzdignejo in ko v njem spozna, svojega lastnega sina.
Iz Krškega, 28. maja. Pri nekem Krškem in nekem sosednjem učitelju vstanovilo se je brezplačno izdavanje tistega lista, ki je v deželi največ razpora provzročil. Ta list dela po mogočnosti za nekega kandidata, kterega vsi drugi nočejo, od kterega je list sam priznal in izjavil, da ni vladen kandidat. To ravnanje dotičnega lista je prav čudno! Listje vladen, kandidat ni vladen, čemu ga toraj vsilovati na vse mogoče načine! Odvisni volilci toraj ne vedo pri čem da so; hočejo li glasovati za grofa Margherija ali za prof. Šukljeja, ker ne vedo, kteri je pravi vladni kandidat. Znabiti se nekteri bojijo tudi za list, znabiti — pa kaj bom dalje ugibal, povejte nam rajši, koga naj volimo.
Pristavek vredništva. Čudno, da tega ne veste! Volite prosto po vestnem prepričanji ter ne glejte niti na levo niti na desno, če ne veste, kteri je vladen kandidat, Vam lahko odgovarjamo, da nobeden. Zarad Šukljeja je vladen list izjavil, da ni vladen kandidat, toraj verjemite, saj imate dokaz v rokah. Brez skrbi smete voliti grofa Margherija, ker je narodnjak in že skušen, po večletnem delovanji potrjen poslanec, tako dobro državni, kakor deželni. Vlada sploh ni postavila nobenega vladnega kandidata, ampak je to zavednim prebivalcem prepustila.
Iz Kostanjevice, 30. maja. V št. 119. „Ljubljanskega Lista" se je znani dopisatelj iz Kostanjevice oglasil o volilnem gibanji. Ker mojo malenkost na prvo mesto postavlja, spodobi se, da mu tudi pred vsem hvalo izrečem za priznanje vstrajnosti in truda pri volilnem gibanji, a priznati mora tudi, da nisem prekoračil mej potrebe in dostojnosti. Ima
Na Dolgem, 20. maja. Ni še dolgo tega, kar sem vam poročal, da je stog nekega tukajšnjega posestnika precej do mrtvega pobil in že ste se med tem zopet dve nesreči pripetili. V četrtek pred Bin-koštmi je tender pri mašini dveletno hčerko čuvaja Karlina tako na glavo zadel, da jo drugi dan umrla. Zadnji četrtek pa so na cesti blizo postaje posestnika, Janeza Pristova, po domače mladega Čenka, ki je bil še le od predpusta oženjen, mrtvega najdli. Nekaj posebnega pri tem je bilo, da ga je njegov lastni oče prvi dobil, ne da bi ga bil poznal. Ker se je noč delala, je šel v krčmo po ljudi, da bi nesrečnika v hišo spravili. Pa kako se prestraši in
me za glavnega agitatorja, zato se v me zaganja z vso srditostjo, rabi zvijače, domišljije, popolne neresničnosti, spušča strup okoli sebe, misleč, če bo le poveljnik mrtev, potem smo pa dobri. Kar pa se tiče podplatov in čevljev (ker g. dopisovalec le na te gleda), ki jih pri tem strgam, je pač lahko brez skrbi, vsaj mi še ni nobenih kupil.
Zarad kruhoborstva in častilakomnosti opozo-rujem dopisovalca, naj bere „Slov. Narod" št. 120, tam se mu stvar bolj natanko razjasnuje, kot bi jaz tu storiti zamogel.
Vse drugo, kar omnnjeni gospod, piše je gola neresnica. Nisem svojega kljuna vtikal v družinske razmere, tudi ne razdiral zakonske sloge, to vse je podtikanje, prebračenje in sumničenje, ki ga zamore le dopisovalec onih vrstic iznajti, bilo bi škoda za vsako ozravičevanje.
Kakor mu ni prav, da je noč in dan poldrugi (!) mežnar na nogah, da raznaša listke mestnim volil-cem, tako mu zopet ni všeč, če jih ne raznaša, ker pravi, da g. grof Margheri ni razpošiljal svojega programa, kar se je pa zgodilo, kakor znano. Kdo bi vendar zamogel takim dopisovalcem vstreči. Pišejo, da le pišeio in — in zabavljajo obrekovaje.
K shodu 22. t. m., ki ga je bil sklical gosp. grof Margheri so bili povabljeni vsi; nektere je g. grof še osebno povabil. Kdor je hotel priti, bi bil lahko prišel in med drugim bil je res tudi gosp. župan pričujoč. Zabranilo se ni nikomur. Drugače pač pri shodu g. Šukljeja, ki se je še le ob desetih zvečer pričel, ko se ni bilo nadjati drugih poslušalcev, in so bili prav „entre nous". Svojo izjavo od „Štefanov" bi mogel g. dopisovalec nekoliko popraviti, namreč, da se ne godi tako pri enacih prilikah le po Hrvatskem in Madjarskem, temveč se je tudi v ponedeljek 25. t. m. pri Šukljevem shodu godilo, kdor ne verjame, naj pa vpraša gospoda Bučarja.
Nadalje očita g. grofu nezmožnost. Ne bodem tega zavračeval, samo rečem, to je velika krivica, ki jo dela g. grofu, glej zopet „Slov. Narod" 1. c.
Najgrša laž je pa zadnja, kakor da bi bil eden najbolj vnetih agitatorjev (prosim, kdo? jaz nobenega tacega ne poznam) rekel, da se ne sme g. grof s svojim govorom nikamor več pokazati. In vendar se je v Rudoifovem iu še marsikje drugej pokazal, in se bo tudi zanaprej imel priliko pokazati kar mu oni gospod nikakor ue bode mogel zabranjevati.
Sploh pokazal se je zdaj pri tej priliki pravi duh, mišljenje in značaj nekaterih. Slekli so dosedanjo ovčjo obleko in pokazali so svojo volčjo kožo. Tako namreč sem slišal, zarad tega tudi na to ne morem priseči, ali — pripoveduje se, da so nekteri iz „stare krame" pobrali obrabljene, zastarele izraze,
kakor so „far", „farški hlapci" in nekaj druzih enacih, kterih vseh napisati mi ne dopušča dostojnost ter da so si posebne stavke iz njih skovali, n. pr. G. grofa bodo volili le mežnarji, farji in farški hlapci. Ali čujete, častiti volilci, kaj si je iz-umela učenost takih modrijanov in olikancev, pa — ne boj se, ljudstvo ne gre več takim na limanco, vsaj vidite, da le zato brcajo, ker se jeze in vidijo, da jim vse prikadevanje nič ne hasne, da skoraj vsaki dan jim kdo odpade, mesto da bi si kaj glasov pridobili. Tako se reč sama obsodi! Sufiiciat
—a.
S Štajarskega, 31. maja. (K volitvam), ki se bodo pri nas na Štajarskem za kmečke občine vršile 2. junija, zdi se nam primerno, še nettere reči omeniti, dasiravno je zdaj po izvolitvi volilnih mož že tako rekoč odločeno, kdo da bo pri volitvi zmagal. Slovenci imamo opravičeno nado, da bomo v kmečkih občinah po vsem malem Stajarju sijajno zmagali; kajti v najvažnišem Mariborskem okraji štejemo med volilnimi možmi okoli 70 glasov narodne večine, med tem ko v Celjskem in Ptujskem volilnem okraji nasprotni kandidati uiti znatne manjšine ne bodo dobili.
Na Mariborski okraj so se letos nasprotniki z vso silo vrgli in so morebiti res mislili, da bodo barona Goedelna premagali, ali ravno silno nasprotna agitacija je tudi narodnjake spodbudila, da niso rok križem držali, ampak so z vsemi poštenimi in dovoljenimi sredstvi, kar se pa o nasprotni stranki ne more trditi, za barona Goedelna delali.
Kakošna sredstva, da so se pri agitaciji na kteri strani rabila, spoznajo se žejahko iz svojih strankarskih glasil. Naša lista „Slov. Gospodar" in „Siidst. Post" sta ves čas o volitvah zmerno in dostojno pisala, mirno volilce podučevala in nasprotnih kandidatov skoro niti omenila nista, nasproti pa so glasila nemčurske stranke „Kmetski prijatelj", „Deutsche Wacht" in „Marb. Zeitung" ne glede na njihovo navadno robato pisavo neprenehoma v tem času sumničili ne le naše kandidate, ampak skoro vse odlične narodnjake, ki so se za narodne kandidate javno potegovali. Zoper g. M. Vošnjaka je vrednik „Kmet. prijatelja" še posebno brošuro izdal, ki pa vendar, kakor upamo, svojega namena ne bode dosegla.
Samo jeden vzgled „Prijateljeve" pisave in agitacije proti našim kandidatom naj Vam tukaj podam iz njegove zadnje številke, ker vemo, da lista ne citate. Pod napisom: Kmetje ¡zdramite se! piše: „Kaj naredil je Goedel, kaj naredil je Eaič, prav za prav Eeich, za našo Spodnjo Štajarsko? Oisto ničesa, pa tudi v prihodnjih šestih letih bi ne storila ničesa, ako bi bila voljena. Kaj so Goedelu naši kmetje mar! In Miha Vošnjak? Kaj čemo govoriti še o tem? Najhujša nesramnost Mariborskih prvakov bila je, hoteti posiliti kmetom tega človeka, in vsak kmet, ki voli tega hmeljevega Miha, si piše sam spričevalo svoje revne pameti. Vsi kmetje, ki ga volijo, naj se sramujejo. Ne volite ne Goedelna, ne Reicha, ne Vošnjaka! Volite Schmidererja poštenega prijatelja kmetskega stanu (!), volite Stadlerja, ki ima z Vami isti poklic!" (Zdi se nam, da je Stadler poštar.) V takem duhu in na tak način je pisan skoraj celi list, same fraze brez vsakega razloga ali dokaza. Za Ptujski volilni okraj nemčurji nimajo nikoga, kogar bi nasvetovali, ker zastonj noče nihče sramotnega propada na-se vzeti.
Ker Celjski „Bauernfreund", kakor se „Kmetski prijatelj" sam imenuje, tako neutemeljno odsvetuje narodne kandidate voliti, je ze slovenske volilce že to najboljši razlog, da vsi te može volijo. S tem bodo slovenski volilci jasno „Kmet. prijatlu" pokazali, da so se res vzdramili, še preden jih je on klical, da so se na svoje noge postavili iii po lastnem prepričanji volili. S tem bodo si slovenski volilci pa tudi pred vsemi Slovenci svoje lice osvetili ter si zanesljive varhe za svoje politično pravice postavili. Živeli toraj narodni kandidatje — naši bodoči poslanci baron Goedel, Raič in M. Vošnjak.
Z Goriškega, meseca maja. (Tisočletnica sv. Metoda; škof Strossmayer pa naši srbski bratje razkolniki.) (Konec.) Za ono grešno stolico (Rim), ki je napravila, da je propalo na Beli Gori češko ime za rimsko zverstvo (neusmiljenost, trinoštvo), njih slava in kraljestvo (kak historičen nonsens je pač to!) se še danes napenjajo bratje Čehi, preklinjajoči slaven spomin Husov in
Jeronimov (Faulfisch) sv. smrt.*) Mesto da bi veselo sprejeli naši bratje to vabilo, se strastno jezijo ter bljujejo svoj žolč na katoliško cerkev, ker vabi profesor (?) Belkredi v imenu nekega komiteta brezozirno pravoslavne Srbe v Avstriji, da naj se odrečejo svoji veri in da preidejo pod varstvo nezmotljive in edinozveličavne rimske cerkve. Tako se piše pri koncu XIX. veka, kakor se proti temu vabilu jezi „Raboš". Predrzni grof Belkredi piše pa tako-le, češ, da je pregovorjen od Rima, od visokega mesta: „Vi ste norci (budale), ker imate oči, pa ne vidite"; tako očita katoličanom nadalje, „kaj še zdaj ne vidite, ko ste nezmotljivi, da hitite v pogubo; vi se
lepotičite s svetinjami, pa ste črni h...... kakor
tu nas imenujete brate brate, a tam ste nam Judeži .... Ali čas je minul, ko so služili kralji za podnožje papežem, in se ne bo več vrnil." Toraj borni grof! (Belkredija nagovarja h koncu članka, polnega žolča!) „Ne presili se in nikar se ne moti; nastoječa slava sv. Cirilu in Metodu bode okrepčala Slavenstvo v veri; ali to se umeva, da samo one Slavene, kteri priznavajo in izpovedajo poleg jedne slavenske narodnosti tudi jedno slavensko vero." V opazki pripoveduje še, kako je srbska vselej ču-ječa mladina v Beču proti tej „jezuitski" poslanici poslala protest. Takim gorostazuim brezmiselnim besedam, po kterih (Srbi) iščejo le v nadaljevanju razkola svojo srečo v „slavenski veri", kakor da so učili Kristus in apostoli, kakor sv. Ciril in Metod, le „slavensko vero", ko še ni bilo o Slovenih na pozorišču sveta ne duha ne sluha, pač ni treba nobene razlage; kajti obsojajo se sami! Ubogi slepci!
Srbi hvalijo sploh lupino, kar je jezik, v kterem se ima učiti sv. Jezusova, a ne slavenska vera; kajti vera je za vse narode, saj za vse narode je trpel Jezus, vse narode je On odrešil; toraj vera je jedro, a jezik je le njega lupina. Da katoliška cerkev pri sv. maši rabi pri svojih narodih večidel latinščino, izhaja od tod, ker ona ni narodna cerkev, ampak katoliška, t. j. za vse narode. K temu je potreben nekak vzajemni, rekel bi, diplomatični jezik, kakor je za občenje med vsimi državami na svetu, francoščina. Zato je pa najbolj pripravna latinščina, ker je nepristranski mrtvi jezik.**) Vkljub temu pa dovoljuje ona, kjer to za vspešno spozna, tudi staro-slovenščino, ktere se poslužujejo grško-katoliški Rusini in en oddelek Hrvatov, kakor tudi katoliški Bolgari.
Iz tega bi lahko razvideli naši bratje razkolniki, ako bi jim bilo le količkaj mar za versko edinost, da tudi njim se bi ne bilo kar nič bati za njih slavensko iiturgijo in Cirilico, ktere se itak grško-katoliki poslužujejo, tako, da jim niti ni dovoljeno posluževati se latinščine. Kar se pa tiče iz-obraženja njih in pa katoliškega duhovstva, višjega in nižjega, je tii velikanski razloček med njimi in nami. Še v naši Avstriji je velik ta razloček, kaj pa še le v južnih deželah in na Ruskem? Imel sem svoje dni součenca Srba, kteri je prestopil iz 4. latinskega razreda v njih seminišče v P. (bivši Krajini), a ko srno mi končali zadnji (8.) razred na gimnaziji na R., nam je pisal, da je že poročen in posvečen! Bil sem tudi svoje dni hišni učitelj pri nekem V., srbskem popu-župniku, kteri ni še prav 2. latinskega razreda dovršil, a bil je vendar posvečen, ter ni znal nobenega jezika razun svojega srbskega. Ravno tako se ne morejo njih vladike v učenosti z našimi meriti, kakor je obče znano; zato je tudi strašanska predrznost, da se loti „Raboš" napadati prevzv. g. Strossmayerja, učenjaka na svetovnem glasu, proti kterega učenosti in požrtoval-nosti so vsi „pravoslavni" vladike skupaj le palčeki-pritlikovci. Ta čudni „Raboš" napada tudi nadškofa Stadlerja, ki je tudi znan učenjak, in ki je bil pred profesor na bogoslovni fakulteti v Zagrebu. Kaj pa je dovršil nek srbski metropolit v Sarajevem? Iz gotovega vira sem zvedel, da je nadvladika Sava Kosanovič, sedanji Sarajevski metropolit srbske cerkve dovršil (poslušajte!) samo drugi gimnazijami razred. Bil je potem učitelj v Mostaru pod turško vlado; ko je pa vdovec postal, je šel v Sarajevo, kjer ga je — tudi še pod turško vlado — dohitela čast
*) Oba za krivoverea od cerkve spoznana, ju je dala tadanja svetna oblast pod cesarjem Žigom, vkljub prošnjo cerkve, naj bi ju no usmrtili, na grmadi sežgati, Husa 1415, Jeronima Faulflscha pa 1416. Pis.
**) Ker rabijo latinščino malo da no vsi katoliški narodi: Nemci, Francozi, Angleži Španjoli, Portugalci, Italijani i. dr., pač se ne more tu govoriti o zatiranju slavonsko liturgije.
Pis.
metropolita bosenskih in hrcegovskih Srbov-razkol-nikov. Kak puhli brez vse bogoslovske in druge učenosti, so njegovi pastirski listi, nam je dal tudi „Slovenec" eno za poskušnjo.
Kako srditi so Srbi na svoje hrvatske brate, kaže zopet „Raboš" v vsih svojih dosedanjih številkah pod napisom: Pitalice (vprašanja) in telegrami (laži-telegrami Draškove agenture), da se je čuditi takošni domišljiji zagorelih možgan v srbskih tikvah (glavah). In da h koncu spoznd čitatelj „Slovenca", kakšen silen greh je za katoliško duhovstvo, ker si ono brije brado, po smislu srbskih dolgobradcev — kaže to vprašanje pod napisom: Konkurs. (Glej na 3. strani „Draškov Raboš", II. godina, broj 30, od 31. dec. 1884!) „Onom, te dokaže, pa nas sa dokazom i uvjeri, zašto latinsko sveštenstvo (duhovstvo) brije brke i bradu,*) — dobice (bo dobil) na dar sva štampana (tiskana) i neštampana književna remek (narobe) dela znanega prozaiste-pesnika, popa Jovana Šarica."
H koncu še to: Razkolniki so skušali po nesrečnem odpadu iztočne cerkve v 9. in 11. stoletji večkrat na vabilo rimskih papežev se zediniti z Rimom. Tako n. pr. je povabil Gregor X. (1271— 1276) Grke h verski edinosti na občni zbor, ki se je imel obhajati 1274 v Lugdunu. Sam grški cesar Mihael Paleolog je poslal tje svoje poslance iu škofe, kteri so obljubili edinost, pokorščino in isto vero s apostoljsko stolico. Tu so govorniki iztočne cerkve izrekli, da so pripravljeni pripoznavati prvenstvo rimskega papeža in da se nikakor ne protivijo verskemu členu, da sv. Duh izhaja tudi od Sina. Tako se je djansko sklenila edinost zahodne in iztočne cerkve ter v spomin tega je služil sam papež Gregor X. slovesvo sv. mašo 29. junija 1274, kjer se je pelo spoznanje apostoljske vere (carigradsko-nicensko) po latinsko in grško z dodatkom „in Sina" (Filioque); Grki so peli slovesno in pobožno trikrat: „Kteri se od Očeta in Sina izhaja". Na to se je odpovedal poslanec grškega cesarja v imenu tega razkolništva, ravno tako tudi razkolniški škofje ali oziroma njih namestniki — odposlanci in edinost obeh cerkvi je bila sklenjena. Pa kmalo potem so se v Carigradu zopet vpirali edinosti, tako, da so že zopet odpadli pod sinom omenjenega cesarja Mihaela Paleologa, Andronikom (1. 1287). Razkol je trajal zopet do 1438—39, do XVI. občnega cerkvenega zbora v Ferrari-Plorenci. Evgen IV. papež je povabil zopet grške patrijarhe in škofe in cesarja Janeza Paleologa II., kteri so tudi res prišli in sklenili edinost z Rimom, ali razne spletke so to zopet razrušile in od tod prihaja prislovica: „Graeca fides, nulla fides" (grška zvestoba, nobena zvestoba). In odtihmal traja razkol vse do današnjega dne. Mar bi ne bil čas, da bi se zopet dogovarjali ob edinosti z Rimom; saj bi bila ravno ta tisočletnica prilika, prav kakor nalašč zato? Bratje! Nikar se temu ne odtegujte, kajti po dovršeni edinosti z Rimom bode še le Slovanstvo začelo spolnovati svojo nalogo, in ravno to je, pred čemur se sovražniki Slovanstva močno bojijo. Pa tudi to bi nas moralo krepko naganjati k edinosti saj v bližnjem času. K temu nam pomagajta tudi vidva ssv. brata Ciril in Metod, ktere časte vsi Slo-veni zahodne in iztočne cerkve, posebno pa ob tej tisočletnici smrti sv. Metoda! V to pomozi Bog na Vajino mogočno priprošnjo!
M. Mihael j e v.
Domače novice.
„Slovenec" mestnim volilcem!
„Bratje, bodite trezni in čujte, ker vaš zopernik — hodi okoli — ter gleda, koga bi požerl." Tako svari apostelj kristjane, naj se varujejo zapeljivosti.
Enako moramo mi svariti, dolenjske volilce, naj ne poslušajo zapeljivcev, ampak naj volijo enoglasno od volilnega odbora priporočenega kandidata, g. grofa Margherija.
„Slovenec" je mislil molčati o vsej tej volitvi od kar je binkoštni pondeljek propadel g. prof. Šuklje, ker nikoli nočemo in ne bomo olja vlivali nepotrebno v požar; ali čudne reči se godijo. Vladni, nekolekovani list izjavlja očitno: G. Suklje
*) Ta navada briti si brke in brado, je slučajna navada v Evropi, a drugod po Ameriki, Aziji in Afriki nosijo duhovniki zlasti, misijonarji, tudi polno brado; ker to ne spada k dogmam, ampak le h cerkveni disciplini, ktera ne zameta nošnje brado, ako je to v kteri deželi od nekdaj v navadi. Pis.
ni vladen kandidat, in vendar dela vse zanj, kar je vladnega.
Ravno danes (in že tudi prej) se nam poroča, da okrajni glavarji hodijo od hiše do hiše ter volilce na vse mogočne načine pregovarjajo, naj volijo prof. Šukljeja. In to čujemo od več strani. Prašamo: Kako se strinja izjava vladnega lista: S u kije ni vladen kandidat, in tako delovanje vladnih oseb? To drugače ni mogoče, kakor: Ali da delajo na svojo roko, da bi se vladi prikupili, ali pa da delajo na kakšno tajno skrivno povelje. Je li oboje pošteno, naj si po-jasnuje vsak sam, mi ne rečemo nobene besede.
K sklepu edino le priporočamo: Dolenjski volilci, pokažite sedaj zavednost in disciplino ter volite enoglasno jutri 2. junija
grofa Margheri-ja za drž. poslanca.
Slovenci! darujte jutrajšnji dan dobri, sveti reči! Ne hodite precej na svoj dom, dokler ne dobite gotovega naznanila, kdo je za poslanca izvoljen, ker lahko je mogoče, da bode ožja volitev in pri tisti zgubi malomarna stranka gotovo in vselej.
(Nova kandidatura.) Včeraj je stavbeni svetovalec v pokoju, g. Franc Potočnik svojo kandidatura za Ljubljano javno proglasil; oziroma je več nezavisnih volilcev brez imen podpisalo dotični poziv. Graje vredna je ta, kakor vsaka druga kandidatura v Ljubljani že zarad tega, ker krha disciplino; dalje, ker ima ravno Ljubljana tako odličnega poslanca zbranega, da bi ga bila volila vsaka pokrajina v Avstriji brez izjeme, če bi se mu bila odpovedala Kranjska — grofa Hohen war ta, posestnika na Kranjskem, in desno roko sedanje vlade. Popolno nerazumljivo nam je toraj postopanje nekterih naših meščanov davkoplačevalcev, da tako brezobzirno prezirajo splošno disciplino pri volitvi in si na svojo roko kandidata postavljajo. Zakaj pa niste dali, vi neodvisni volilci, natisniti svojih imen, kar bi se bilo spodobilo, kajti volitev je jeden _ najčastnejih činov državljanskih pravic? Pokažite se; saj ni nič nečastnega imeti drugo prepričanje, pač pa ni lepo krhati disciplino. Grof Hohenwart je naš poslanec za Ljubljano in njega naj voli vsak volilec, komur je na narodni slogi kaj ležeče. Vse drugo moramo obsojati edino le iz tega vzroka, kar smo tudi do sedaj vedno delali, ker nam krha disciplino pri volitvi. Poziv pravi, da izvolitev grofa Hohenwarta v Ljubljani nima potem, ko je na Gorenjskem enoglasno izvoljen, nobenega pomena. To pač ni res. Izvolitev grofa Hohenwarta v Ljubljaui ima jako častni pomen in sicer za Ljubljano in za Hohenwarta. Če ga Ljubljana za svojega poslanca izvoli, pri vsem tem, da je enoglasno na Gorenjskem izvoljen, ali mar ne počasti Ljubljana s tem grofa Hohenwarta v največi meri? Mar li ne počasti s tem sama sebe? Da, in gotovo; naj že potem grof Hohenwart izvoli mandat, kterikoli hoče: Ali Gorenjskega, ali Ljubljanskega, enako častno je za grofa Hohenwarta, za Gorenjsko, kakor za Ljubljano. Spominjamo se, da so mnogokrat odlični možje bili izvoljeni po Ceskem in drugod na treh, štirih, celó petih krajih. Zatoraj Ljubljanski volilci , ostanite pri izvolitvi grofa Hohenwarta in volite ga soglasno. Slavljen ne bode le grof Hohenwart, ampak počasteni bote tudi vi, Ljubljanski volilci.
(Občni zbor društva za napravo „Narodnega doma") je bil včeraj dopoludne ob 11. uri v Ljubljanski čitalnici po naslednjem sporedu. Odprl ga je predsednik dr. Mosche s primernim pozdravom zbranih udov in odbornikov. Opravičeval je ob enem odbor, zakaj da ni bilo občnega zbora že meseca marca, kakor je taisti po društvenih pravilih določen. Obračun z loterijo a „Narodni dom" ni bil še gotov in brez taistega se občni zbor ni hotel sklica-vati. Loterija se sploh ni tako obnesla, kakor se je odbor nadjal vendar je pa vspeh njen vsekako tolikšen, da se sme društvo s ponosom nanj ozirati, kajti to je bila prva velika loterija slovenska za po-vzdigo naše narodnosti. Tu in tam, pravi predsednik na dalje, čujejo se glasovi, kedaj bomo pozidali narodni dom. Naj to vprašanje nikogar ne bega. Ga že bodemo, kedar bode prišel za to ugodni čas. Naša sedanja doba je doba dela. Delati moral bi vsak, kamurje na dosegi tega namena kaj ležeče. Ozrimo se k našim bratom Čehom in Hrvatom, kako dolgo da so oni zbirali, preden so dosegli svoj smoter. Čehi so nabirali leta in leta, preden so si pozidali
narodno svetišče, svoje, narodno divadlo (gledišče). Enaka je naloga naša kajti tudi v našem narodnem domu združena in vtelesena bode skupna „Slovenija". Da bo društvu mogoče lepše razvijati se, spremenila so se nektera pravila, posebno pa ona, ki se dotikajo letnega doneska. Le ta se je namreč znižal na 10 goldinarjev na leto.
(Koncc prih.)
(Občni zbor meščanske vojašnice) vršil se je včeraj ob 11. dopold.mnogobrojno obiskan v veliki dvorani na rotovžu. Vodja društva g. Jan. Nep. Horak otvori zborovanje s sledečim govorom: „Slavna skupščina! Pričenjam 23. zborovanje, ter pozdravljam vse pričujoče lastnike meščanske vojašnice in po-dajem od pregledovalnega odseka odobreni sklep računa za 1884. leto. Pri zborovanji 25. majnika 1884. leta naznanil sem Vam, da ima društvo meščanske vojašnice za novo zidanje še 2500 gld. dolga. Ta dolg se je od tega časa do danes na 1500 gld. zmanjšal. Vsled sklepa pri zborovanji 6. majnika 1883. 1. oglasilo se je 145 lastnikov meščanske vojašnice k povračilu troškov za namestovanje vojakov za 1882. in 18S3. 1., kterim se je znesek 238 gld. 48 kr. izplačal. Po §. 14. društvenih pravil izstopijo vsled službene starosti sledeči gospodje: Ferdinand Bi lin a, Andrej Dol in ar, Franjo Drašler in Josip Kušar. Izstopivši gospodje smejo zopet voljeni biti." Računski sklep kaže 2824 gld. 51 kr. dohodkov, 2798 gld. 58 kr. pa stroškov, tako da je v blagajnici ostalo 25 gld. 93 kr. V imenu pregledovalnega odseka poroča g. S p olj ari č, da so vsi računi popolno v redu in občni zbor iste odobri in vodstvu izreče absolutorij. Po predlogu uda gospod Stedry-a sklene občni zbor, da v prihodnje pooblastila za glasovanje ne bodo več veljavna, ako niso notarsko legalizirana. Glede soposestva poprejšnih Zitnikovih hiš na Poljani št. 16 sklene občni zbor sedanjima posestnikoma gospodoma Bušiču in Romu sporočiti, da vsled zemljiško knjižne vknjižbe, je pravica nastaniti vojake v vojašnici od dotične hiše neločljiva, se zamore toraj le skupno z hišo prodati. Toraj imata nova posestnika eden ali drugi si pridobiti pravico do vojašnice le po sodnijskem potu. Vojakom nastanjenim v meščanski vojašnici se dovoli za cesarjev rojstni dan, 18. avgusta, za poboljšek (za kosilo) 30 gld. požarni brambi 10 gl. in „Narodni šoli" 10 gld. V odbor se izvolijo gospodje: Franc Trtnik, Andrej Dolin ar, Jakob Milavec in Ferko Bili na. Za pregledovalce računov gospodje: M. Muck in Jakob Spoljarič. Potem se občni zbor sklene.
(K volitvi v mestni skupini Celjski.) V volilnem oklicu, ki smo ga objavili v sobotnem listu, so izostali po neljubi nam nezgodi trgi Vojnik, Vitanje in Rogatec. To s tem popravljamo. Sicer pa smo v svoje veselje izvedeli, da je volilni oklic mnogega volilca prepričal, da bi moral sam svoj sovražnik biti, ako bi ne volil gospoda cesarskega svetovalca Jermana. Nasprotni kandidat ni nikjer priljubljen.
(Tržaški škof), msgr. dr. G lavi na, odpeljal se je v soboto teden v Karlove Vare na češkem. Vsled tega se bo sv. birma v Tržaški škofiji letos zavlekla na jesenski čas, če se bolehnemu višjemu pastirju sploh do tedaj na bolje obrne. Vzrok toraj, da se sv. birma prdloži na jesenski čas, je škofova bolezen, nikakor pa ne njegova zložnost zarad vročine, kakor so nekteri časniki med svet trobili.
(l)uhovske spremembe v Tržaško-Koprski škofiji.) Vis. čast. g. Jakob Micalich postal jo kanonik v Kopra. čast. g, Josip Zupan postal je župnik Rodiku. V pokoj sta stopila čč. gg. M. Kambič, oskrbnik v Grimaldi in Janez Pretnar, kurat v Golcu. Župnijo Grimaldo bode oskrboval začasno čast. g. Mikuš, župnik v Draguči, Golac pa čast. g. Markič, kaplan v Jelšanah.
(Hudodelstva dvoboja) krivega spoznan je bil 22. maja v Gorici nek pl. Leitgeb, ki se je letošnjo zimo na 26. januvarija v Goriški bolnišnici z poročnikom Ballohom od 53. peš-polka dvobojeval. Plemeiti Leitgeb je bil pri tistem dvoboji hudo ranjen na obrazu, ter ima sedaj poleg rane tudi še sramoto, da bo moral mesec dni še v zaporu sedeti. Časten tak zapor nikakor ni, ter so nam zdi ravno tak, kakor če bi zaprli ubijalca ali pa javnega na-silnika. Sicer je bil pa Leitgeb na dvoboj pozvan od poročnika Ballocha. Le-ta bode se pa zagovarjal pred vojaško sodnijo zarad dvoboja. Kar se mu bo ondi zgodilo, zaznačeno je v besedah: „Wasch' mir den Pelz und mach' ihn nicht nass!"
(Vožni listki) za tje in nazaj med Gorico in Korminom izdajati so se pričeli od danes na on-dašnji progi južne železnice.
Telegrami.
Inomost, 31. maja. Volitve po mestih so dognane in so so poprejšnji poslanci večinoma nadomestili z novimi. V Bolcan-Me-ranu dobil jo Anger er 703 glasove, Gio-vanelli pa 220. V Briksnu dobil je Neu-ner 659, Seidnor 243 glasov. V Inomo-mostn dobil je Wildauer 1314, Forg 861 glasov. Trgovinski zbornici tu no morete nič več vplivati.
Budapešt, 30. maja. Odvetnik Rosenberg, ki jo grofa Batthyanya v dvoboju vstrelil in je bil zarad tega na eno leto v ječo obso-sojen, je v taisti do danes ravno 3 mesece dosedel. Danes ga je cesar pomilostil!
Berolin, 1. junija. Cesarju Viljemu je bilo ponoči prav dobro in se izvrstno počuti glede okrevanja.
London, 1. junija Zasobni tajnik Gran-villov pisal je dnevniku „Daily News",da so glede rusko-angleških razmer slabo podučene, ker razgovori niso še dognani.
Tuj c i.
30. maja.
1 1 Pri Maliču: Baron Hohenfeld, zasebnik, iz Berolina. — pl. Kappard, stotnik pri konjikili, iz Berolina. — Emil pl. Hillenbrand, zasebnik, s soprogo, iz Avgsburga. — Gotzl, Spira,. Koeliler, trgovci, z Dunaja. — Josip Kreincr, knjigovodja; P. Egger, poslovodja; Henrik Lipp, iz Gradca. — Amalija Toma-desso, hišna oskrbnica, iz Kranja. — Adolf Widra, rudn. uradnik, iz Trbovelj.
Pri Slonu: Julij Mftller, trgovec, z Dunaja. — Janez Spitzer, nadoskrbnik, iz Wernberga. — Ig. Feleki, trg. pot., iz Siska. — Magajna, zasebnik, iz Pulja.
Pri Južnem holodvoru: G. Stempl, trgovec, iz Tri« dcnta. — Prane Vanisi, zasebnik, iz Pulja.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 1. junija
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 10 %	davka)	82	gl-	35	kr.
Sreberna „ 5 °'0 „ 100., (s 16% avstr. zlata renta, davka prosta	davka)	82		90	
		108	n	30	
Papirna renta, davka prosta		98		35	r
Akcije avstr.-ogerske banke		857		—	n
Kreditne akcije ....		287		70	
London .....		124		30	
Srebro .....		—	n	—	n
Francoski napoleond. .		9	n	85 >/a	n
Ces. cekini.....		5		85	
Nemške marke ....		00	„	90	n
Ma opsla is cerkovnika
je pri sv. Lovrencu na Bizeljskem (Stajarsko) za oddati.	(3)
Krščanski nauk
za
I» -w ■■ c*
(Prvo in drugo šolsko leto.)
Sostavil Simon /upilii,
katehet.
Z dovoljenjem visokočastitega knezoškofijstva Ljubljanskega. Druzega natisa. Cena: mehko vezan 12 kr., trdo vezan 10 kr. Dobiva so v
Katoliški Bukvami v Ljubljani.
Ivan Lnpajue v Krškem
je izdal in ima v zalogi sledeče (13)
knjige in knjižice
za ljudske šole in učitelje:
n)	Praktično metodiko . .
b)	Prvi poduk................
c)	Fiziko in kemijo ....	» č)	Prirodopis..............„
d)	Zemljepis................
e)	Geometrijo..............n
f)	Malo liziko.........
¡j)	Doinovinoslovje	,>
h)	Pripovosti iz zgod. Štajerske „ — „ (i „
i)	Opis krškega okraj. glav. . „ — „ 30 „ j) Zgodovina Staj. Slovencev . „ 1 „ 20 „
Isti pisatelj ima v zalogi tudi razno pisiinke in risanke, mali slovenski zemljevid kranjske dežele z deli sosednih kronovin, cona 1 kr., ter slovensko-nein-ški zemljevid Avstrijsko-Ogerske, cena 1 kr., in zemljevid Krškega okrajnega glavarstva, cena r> kr.
cena —	gl.	80	kr.
-	„	<50	„ -	-	«0	„
-	»	C6	„
-	„	2 tj	„
-	24	„
-	„	23	„
-	„	20	„