Leposloven in znanstven V Ljubljani, dne i. sušca 1893. Leto XIII. Satanova smrt. Legenda po stnrih Dh, to glasen je jok, oh, to glasen je stok Dnes v presttflni dvorani sred pekla! In od solz stoji voda pO mdrmornih tleh, Kakor da je povddenj pritekla. »Zbolel Satan je — Satan umira!« ko blisk Vest je strašna ves svet preletela, In prepčstra je mndžica v pekel takdj 0ode td . . . Poklonivši se Satanu pravi: »Veličanstvo! Ni daleč več konec svetd! Čislo zndmenj zloveščih množi se: Oh, iz tfcme k svetlobi čim dalje tem več Sili, trudi in pčha ljudij se! »O kakd prevelika luč smrtnim očdm, Td spoznanja strup dušam škoduje! Blagodejna le tema je — pravimo mi, Ali svet tegä zdaj ne veritje! »Le naz&j, nazrij, v blažene čase nazdj, Ko grmade so svete plamtdle! In ko žrtve so misli svobddne na njih Bogu v slavo proklete gorele »Takšuo ljubimo luč in tdk pojem je naš O napredku, duševni svobodi . . . Ne ostavljaj nas, Lucifer — solnce, nikdr, Navdihdj, ideal, nas in vödi!« Vse molči po dvorani... Le tu, tam kak vzdih. »Vidim«, Satan sdm odpre zdaj usta, »Seme moje n» palo na kdmnata tla In življenje iu njiva mi pusta. »Bratje mili! Do solz ste genili mc dues, Saj izpoved vsa vaša mi priča, Da učenci res vredni vi moji ste vsi, Bogd ljubite menj ko hudiča! »Nesposdben sem, vidim, vzor biti še vaš, Biti mojster vam, biti voditelj: Prekosili v modrdsti že daleč ste me, Več učenec Že zna ko učitelj. »Ostarfcl sem, preživel že zdavnaj sem se, In brez zmisla je dalje živeti; — V roke vaše izročam pa z mirnoj vestjo Posldj misijo svojo na sveti. »Nadaljtijte jo vestno!...« Kdd pozno še zdaj Zasopihan v dvorano basd se? »Khan Devete dežele!« — šepeče ves zbor — »Tolst in debel ko pustno je prase.« »Ne zamdri!« pred Satanom khan govori, »A pomisli ti, kdka daljava! In skrbtj imam tdliko t:\mkaj domd . . . Srim ne vem, kje stoji že mi glava. »Domovine me sreča neskončno skrbi, Noč in dan, oh, po glavi mi hodi; Socijalui problem že rešujem več let, No poslušaj, a potlej sam sddi! »Grad prekrasen sezidal za harem sem svoj, Tristo rožic v njem živih cveti mi; Na vsem vzhodu ne najdeš ti takšnih nikjer. . Harem dela velike skrbi mi! »In konjdšnica nova in pasji hlev nov — To oboje se baš dokončuje. Dve palači ponosni! Poddanik nob^n V hišah lepših nikjer ne stanuje. »Karavane vsak dan mi iz vseh pokrajin V grad donaSajo danj in dardve; Kdm poshraniti vse? Kak zapraviti vse? To skrbi dan na dan so mi nove! »Vsa Deveta dežela na tdbora dva Nejednaka se modro deli ti: V tabor večji berače sem gladne nagn&l, V manjšem sami bogatci so siti. »Jaz na strdni bogatcev sevčda stojim. Nje le z milostjo svojoj podpiram; Hej, pri njih je veselje! Zabdve vsak dan! Siromake čemčrne preziram. »Da veselja berači ne mdtijo nam, In zabave da bolj so nam varne — Oh, to dela največjih mi vsak dan skrbij! — V vsaki vdsi dam grddit vojame . . . »Po načelih jaz tvojih visokih takd Za oČino delujem, a — čuda! Nehvaležno mi ljudstvo za mojo skrb — Ne priznava mi mojega truda! »Zadovoljni robdvi več niso z mend j, Godrnjanje se širi usddno, Vse otresa verige ... na svoje nogd IloČe vstati, hoditi svobddno! »O nekakih krivicah berači kričč, To vsakdanja je njihova pčsem! Kaj pravica je — tega v resnici ne vem; Kar živim, o njej sanjal še nčsem. »Milijdni umirajo, prš, od gladtf, Jcli kruha bi radi, a — ni ga I Jaz sem sit. Če poddanik je lačen katčr, No, kaj mene, povfej mi, to briga? »Domovina, glej, mini na srci ležf, Skrb za njd že ne daje mi spati . . . Socijalni problčm jaz razümem — kaj ne? Kdd l>i mogel ga drug razvozlati ? . . .« Dolgo Satan na tihem že se je smejdl, Ko modrdst svojo khan je razlagal; Sedaj vstane na tronu s poslednjoj močjd — Več nt mogel, da bi se premagal. In držč se za trčbuh grohoče takd, Da dvorana bobni in se stresa ; Vsi smejö se ž njim vred (a napdl jih je strah) In pred smehom masč si ušesa. Zdaj omdhne — o groza! — telebne na tla — Stresla peklu sla strop se in streha —: Mrtev Satan leži, oh, ne gane se več — Pala kdp mu jc menda od smeha. A. Aškerc. Iz lepših dnij X mel sem trpek sčn nocojšnjo noč: Na rdzpotji sva stala ž njd. Ki mi vzbudila je ljubezni moč, Drug drugemu si gledala v okd Stez<\ po travnici kot svčtel pas Držala v najino je rodno vas, Od stčze pa široka bela cesta Med njivami se vila je do mesta. IX. Za rdko dčklico sem držal jaz, Poslavljal se, gledaje nje obraz. »Ljubiti te ne morem in ne smčm, Zakaj, ti dobro včš, jaz dobro včm Otlri s61^e toge iz očij, Pozabi mSne in nekdanjih dnij! Cvetfc na pot življenja sreča trosi, Sadov obilo mini, tebi n&si! Ljubiti te ne morem iu ne smčm, Zakaj, ti dobro včš, jaz dobro včm!« Odprlo solz je potok ji slovd, Kropile görke mojo so rokd. Spominjal sem se srečnih ur tedaj, Ko mi ljubezni je precvital raj, In peklo me je v srci veduo huje, Oditi ni mi dalo v mesto tuje. Od nemirti pred njo sem trepetal, Slovesa skoro mi je bilo žil. Beseda jedna, jeden sam pogled, In vrnil bi se v vds z dekletom vred, Ljubezen novih gnala bi cvetic, Postavila me v žitja drug poklic. Tedäj sem kliknil zadnjikrat : »Oprosti, Ločiti moram se, solzd je dosti, . .« Rokč potegnil svoje nji iz rdk, Za sdbo togepoln sem slišal jdk. Obstal sem — v nemo žalost zatopljčn Ozreti hočem se — izgine sčn Svetloba dnč, po mestu vdz rop&t, Ohlajen znoj pokriva moj živfct. Iz postelje me dan na delo vabi: Sreč, pozabi razpotja, pozabi! toji na gori samostan, V njem zbor menihov nčkdaj zdušen Prepeval hvalo je Bogri, Mogočni zid je zdaj porušen. Ko noč gorč poljubi rob, Vrši na njem skrivnostno dob, In veter šepetd v doline, Ko luna sveti na zidine. V dolini mirno spi pastir In čeda v staji tam ob hiši Pod gdro; potnik postojim, Šepčt peres uhd mi sliši. In menim, da mi listov šum Sreč opaja in razum, Da čujem pevanje pobožno, Slovesno pol in pol otožno. Tam gori v sto je lila src Mirti in sreče cčla tiha. Vsak kamen na razpadu zdaj Svečan in blažen pokoj diha. Na goro potnik zrem molčč . . O, tudi jaz imam sreč, Sreč nemirno in brez sreče, Sreč pokoja si želeče . . . V tihi dol. Dolčnjec. ILesem glasna se razlega Čez gorč in dol, V srce mi globoko sega, Vzbuja tiho bol. Tiho bol, sladkč spomine Prešlih dnij budi, Čez gorč in čez doline Duša hrepeni. Čez gorč in Čez doline, V rajski, tihi dol, Kjer spominu moč premine, Mine tiha bol. Ogin. Abadon. Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje.) III. jjamorad se po mirnem spanji prekratkih ur predrami, malo okrepčan in zeld še željen spanja. Tema je še v zrako-plovni ladjici, in zvezdice sijejo takisto gostd in divno-svetld kakor pred petimi urami. V skoraj nedogledni dalji se vnema žareča iskra, in iz nje na vse strani okolo rastd temnordeči in rmeni trakovi »rožoprstne« zarje. Iskra se širi in bčli, in skoro zaplava polna solnčna obla v divni veličavi nad neprezorno meglo, v katere valih migljä odblesek zore in solnčni sijaj. — — Kakd krasen je ta razgledi vzklikne Samorad. — Vsakdanja reč, odgovori Abadon, katere bi moral biti vender že vajen. Ako te pa ta pogled tolikanj zanimlje, utegneš ga uživati do sita. Treba samd, da ostaneva proti solncu na sedanji črti in da se jedino zemlja pod nama dalje suče po svojem tiru. — — Ali je to možno? — — Zgolj igrača, izusti Abadon ter migne z rokd. Zrakoplov se dvigne, in solnce je visoko na obzorji; potlej se zrakoplov spusti nizdolu, in opazovalca sta zopet v popolni tčmi. — — Nepresežna je vaša moč, rešitelj moj 1 izpregovori Samorad. Abadon odgovori resno: — Za moje obzorje je ta moč neznatno majhna; zakaj nad menoj vlada z železno roko višja moč, kateri se moram trepetajoč pokoriti. Za tvoje obzorje je pa moja moč tolika, da je ne preumiš: to ti je knjiga s sedmimi pečati 1 Ako bi smel, lahko bi se nekoliko poigral z zemeljsko dblico ali se malce pošalil, na primer, da jeden dan solnčnim žarkom zaprem pristop na zčmljo. — — Ali bi bil to strah in polom! pristavi Samorad. — NiČ vztrajnega, nadaljuje Abadon. Tistega mračnega dnč bi gospodarji zemeljskih stvarij v strahu in preplahu obupavali in divjali, kesali se in molili ter z dobrimi sklepi mostili vsak svojo pot v pekel; drugi dan bi pa svoje zlč navade zopet nastavili tam, kjer so jih predvčeraj ostavili. Takšen je človek. Sicer pa ta svet tudi ni, kdo vč, osnovan kakd trdno. Videl bodem še druge in zopet druge preosnove teh na videz samogibnih in za milijone vekov namenjenih solnčnih skupin v prostora brezkončnosti; videl jih bodeš tudi ti, kadar bodeš nekoč gledal brez obmane, s katero sedaj telesnost odeva dušo tvojo. Nekoč bodeš gledal naprej in nazaj, sedaj vidiš samd nekoliko sedanjosti ali pravŠe, nekoliko navideznosti iz sedanjosti. Vara te celd to zvezdato nebd, ki se mu toliko diviš. Marsikatera zvezda, katere luč ti danes migljä takd žarko, ugasnila je že pred tisoč leti in se razdrobirila; in koliko novih svetov kroži po brezmejni prostranini, katerih luč do-scdaj ni dospela do svetovne drobtinice, katero imenujete zemljo l Toda pustiva svctovje. Megla pod nama se niža in razpršuje, in iz nje že strmč jutranjejasni vrhovi italijanskih gora kakor otoki iz morske gladine. Sedaj se nosiva uprav nad ognjenikom Vezuvijem. — Samorad, ki je motril robove, v dalji storžeče iz megle, kkr osupne, ko ugleda pod seboj veliko okroglo goro v čistem solnČnem siji in na nje vrhu očrtck ognjenikovega žrela. Tudi giblje se nekaj na gori. Proti vrhu namreč je vodil siromašno oblečen, suh mož mr-šavega osla, in na oslu je scdčl dolgopet gospod, kateri po noši in obrazovnih potezah ni mogel biti drug nego sin ošabnega Albijona. — Glej, osel l vzklikne Abadon. Vedno gledam rad to žival: neumorno, potrpežljivo, z malenkostjo zadovoljno; in kakd je ta žival ponižna! Oslica je nekoč nosila Bogä, oslica se je razgovarjala z Bi-leamom, prerokom, in petsto let že slovi osel modrijana Buridana; pa osel in oslica sta ostala ponižna, kakor sta bila prej. In Če krmiš osla iz zlatih jasel, nikoli se ne prevzame, nego delal bode in delal, in ko mu privoščiš počitka, bode med plevelom in osatom modroval svoje oslovstvo. Kakd drugače prevzetujejo osli v človeških podobah, zlasti tisti, ki zobJjejo iz zlatih koriti — — Tisti uborni Italijan, ki osla vodi, pa je tudi priličen svojemu sivcu, pridene Samorad. — Nekoliko pač, odgovori Abadon, ali samd nekoliko. Osel je tudi odločno trmast in dolgo kuha svojo jezo. On tudi nekamo bolj samopašno šČedi s svojim življenjem in ne grč kar na povelje v boj na življenje in smrt kakor njega bolj čislani sorodnik, konj in konjev človeški jahalec. V prebivalcih Italije, v teh zmernih, ščedljivih, ne- umornih in vztrajnih ljudeh pa tiči tvorivo kakor za voščene takd za koščene značaje, za topoglavce in veleume, za razbojnike in svetnike, za težake in umetnike, za nizko in vzvišeno delovanje. Ti kakor človek se moraš čuditi temu närodu in ga, kakor sin menj številnega, sosednjega näroda, obstražno opazovati; saj te uči knjiga, da v zadnjih dvajsetih stoletjih zemeljske zgodovine ni nobena druga dežela na takd majhnem prostoru porodila toliko dušnih prvakov v vseh strokah Človeške izomike in toliko velikanov, kateri so nam ostavili neizbrisne sledove svojega posezanja v zgodovino človeško. Zanimljiva je ta dežela, bodisi v svojih lepotah, bodisi v svojih razvalinah. Tukaj je rajski vrt vse Evrope; tukaj in nikjer drugjč v Evropi sta Stvarnik in njega posnemalec, umetnik, razgrnila in priredila toliko krasot in Čudotvorov, da je ta dežela v resnici gledališče vse Evrope, katero želi videti vsakdo in kamor hiti vsakdo, kdor le utegne. In to razka-zovališče prirodnih lepot in človeških umetnin, nakopičenih iz mnogih stoletij, preseza vsako pričakovanje in vso bujno domišljijo inostran-skih občudovalcev. Uprav najina bližina je slovčč kotiček svetä: Nea-poli z divno okolico, o kateri pravi sam Italijan, da lahko umreš, ako si videl Neapole. Tukaj se čuva grob Vergilijev, pesnika izmed najodličnejših, kar jih pozna zgodovina. Ta pesnik je v svoji pesmi »Georgicon« prav s starorimljanskim ponosom opeval slavo Italije. Ko bi pa on sedaj vstal iz groba, priznati bi moral, da lepota in slava sedanje Italije visoko preseza Italijo njegovih dnij. Uprav pod nama, izpod osemnajststoletne kamenite odeje, vstaja Herkulanum, ra-dovališče vseh tedanjih bogatašev: lčpo mesto, čegar razuzdanost in mehkužnost je bljuvajoči Vezuvij zagrnil s pepelom in raztopljenimi rudninami. Želel bi, da pridni preiskovalci ondu izkopljejo veliko knjižnico rimskih in grških klasikov na radost učenjakov in na žalost dijakov; in še bolj bi želel, da iztaknejo vse zaklade bogastva, ki so tam zakopani, in sicer toliko, da se ž njimi pobota vsa dolgovna vsota, katera je Italijo stala sedanja združba različnih državic pod jedno povelje in jedno uniformo. — Časa imava zadosti, da površno ogledava to zemljo. Moj zrakoplov se giblje po bliskovo hitro, in kar ho-čeva videti, pod nama je, da le izraziva željo. Pod sabo glej Hani-balovo Kapuo; tam je včdeževala kumejska Sibila. Tukaj kipi do najine ladjice gora Etna, tu doli sta izgubili Scila in Karibda nekdanjo svojo strahotnost. Tukaj sanja o stari slavi Ravčna in še vedno slovi učena Bolonja. Benctek ne vidi nihče takd lčpd z Markovega stolpa, kakor jih gledava sedaj midva. Ondu se razgrinja toskanska poljana. Tukaj sloni ob bregu ponosna Genova s prekrasno Rivijero. Sedaj plavava nad Boromejskimi osredki, ki so biser jezera »lago maggiore«, in tam zadi se kopičijo orjaški snežniki. V tem kotu pod gorami tiči ubožna deželica Rezija, kjer umirajo tvoji rojaki, kateri so se v boljših časih razprostirali daleč d61i po beneški ravnini. — — To je divno, skoraj omotično 1 zakliče Samorad. Potreboval bi dokaj mesecev, da bi si v dušo vtisnil pravo podobo in znamenitost te dežele. — — Kaj mesecev! — odgovori Abadon. Paznost in trud vsega življenja ne zadošča, da premotriš vse, kolikor se je nabralo v stoletjih plodov umetnosti in učenosti. Če te to zadovoljuje, vender vidiš sam<5 bežečo sedanjost. Jaz pa vidim poleg tega nekdanjost in bodočnost, in to z drugačnimi očmi nego ti. Pa tudi tebi je možno takd gledati in opazovati kakor jaz. Če hočeš, dogovoriva novo pogodbo, da mi za nekaj časa prepustiš svoj život. S tem bi bil tvoj duh rešen teže in spone telesnosti ter sloboden proti mejam prostora in proti meri časa. Ti bi za čas pogodbe imel nekako v najemu dušne vele-moči breztelesnih bitij, kakeršno sem jaz in kakeršna so drugi duhovi. Videl bodeš z duševnimi očmi izvor in posledek vsaki sedanji rčči ter spoznal, da je sploh zgodovinska sedanjost samd sad in razvitek nek-danjosti. Spoznal bodeš, kakd se v ravnotežji vznašata človeška zlob-nost in beda, kakd se maščujejo in vračujejo vse krivice, zmote in zamude posameznikov in celih närodov; in uveril se bodeš, da je svetovna zgodovina res svetovna sodba. To bi koristilo ne samd tvojemu razumu, da se iznebiš marsikaterega vkoreničenega predsodka, temveč tudi tvojemu srcu, da bedni položaj svojega bližnjika sodiš bolj usmiljeno, nego je navada tvojim vrstnikom. — — Natd podd Abadon Samoradu nadčnike s steklom, na videz neprezornim, in nadaljuje: Da nekoliko pojmiš, kakd se gleda z breztelesnimi očmi, natekni te nadčnike in videl bodeš marsikaj, kar te je nekdaj zanimalo, živo pred seboj. Tukaj sta prvič dve imenitni ženski, po času dvetisoč let narazen, obe prelepi, obe Lukreciji: starejša, ki si bode nož v prsi, mučenka je za zvestobo in sramežljivost; mlajša, ki meša strup v pijačo, ta je navzlic vsi omiki in duhovitosti razvpita nakazen vseh nenravnostij. — Sedaj sta nastopila dva moža. Starejši, ki se razgleduje takd samozavestno in samoljubno v skrbnolični togi, to je slavni Ciceron; za petsto let mlajši mož, ki oskromno gleda k tlom v preprosti haljini, to je sveti Benedikt iz Nursije. Prvi je neizmerno pridno pilil svoje govore in razprave ter oblačil grško modrost in učenost v prelepo latinščino. Za to, da ga svet še imenuje, da se čudi njega jeziku in da preučuje njegova dela, mora pa zahvaljati samo drugega in njegove učence, ki so varno hranili in zvesto prepisa vali stare klasike. Red pa, katerega je ustanovil tihi Benedikt Nursijan, važen je za prosveto zapadne Evrope gotovo toliko kakor ves slavni Cicero n. — Sedaj se predstavljajo štirje pesniki iz Italije, ki so vsi dosegli svetovno slavo. Prvi je Horacij, ki je znal ob petji modro in udobno živeti kakor malokateri pesnik. Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško živeti; zatorej ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem morji. Tretji je Dante, ki je v nehvaležni domovini izgubil vse »darove Pluta« in bridko tožil, kakd žalostno je göri in doli stopati po gladkih stopnicah hladno-srčnih mogotcev. Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje nikdar ni smijal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe. Napdsled so ga hoteli na Kapitolu slovesno venčati; toda blaga usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovorika na grob in ne na živo glavo. — Tam na sträni stojita moŽ£, katerima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo. Starejši, ki si popravlja gubč na svoji togi in lovoriko, krijočo plešo na glavi, to je Julij Cezar; drugi, majhen mož z napol zapeto suknjo in z obnošenim klobukom, pa je Napoleon Bonaparte. Oba sta bila genijalna preosnovatelja svoje ddbe; a prvi je bil srečnejši: bodalca zarotnikov so ga podrla, ko je bil na vrhunci svoje moči in slave. Napoleon je bil pahnjen z višave in je potlej premišljal izgubljeno svojo slavo na samotnem otoku sredi oceana, kakor bi hodil sam sebi za pogrebom. Glej krdelo drugih Italijanov, ki so bili v roki zemeljske usode človeštvu ali blagoslov ali šiba ... — — Preveč je, gospod, seže Samorad Abadonu v besedo. Podoba podi podobo, in takd se mi sučejo v domišljiji, da vsak poznejši prizor izbriše sled prejšnjega. Dovolite, da si nekoliko odpočijem. Potlej pa, prosim pokažite še tisto večno mesto, kamor držč vse ceste. — — No, Rim, odgovori Abadon počasi. To mesto mi ni sösebno priraslo k srcu. Imel sem ondu nekdaj ogromno veliko služabnikov. Tudi sedaj štejem v Rimu več Častilcev in tlačanov, nego bi marsikdo sodil. Služijo mi v vseh stanovih vedoma in nevedoma. Celd pod talarjem in nunsko pečo marsikatero srce gori zdme, ko pošiljajo usta molitve k nebu; vender — saj včš, kakšno je razmerje in kdo sem jaz — moja moč je tu doli omejena. V tem mestu stoluje moj največji zemeljski sovražnik, s katerim bijem neprestan boj. Čestokrat ga stiskam in premagujem, napdsled pa zmaga on. — Tukaj pod sabo imava torej Rim; ti pa pazno ogleduj, kar se razodeva tvojim du- ševnim oččm. — Okolo kalne Tibere se prostirajo pašniki, in na tistih sedmih brdih stoji šuma, tu in tam presekana. Delajo se neznatni okopi c^kolo koč, stesanih od debelih brun. Tu umira krepak mladenič v krvi in prähu, in noga čvrstega mladeniča mu stoji na prsih. To je Rim za svojega početka, oškropljen z bratomorno krvjd; in to Kajnovo znamenje je Rimu ostalo. Nikjer ni pila zemlja toliko bra-tovske, toliko nedolžne krvi kakor na tem prostoru . . . Preskočiva tisoč let in poglejva Rim v njega veličavi in krasoti za rimskih cesarjevi Tukaj gledaš izprevod. kakeršnega je vzmogel samd Rim, prvo mesto tedanjega sveta: triumf cesarja Avrelijana nad kraljico Zenobijo. Ta lepa, grško-izobražena, duhovita in srčna žena je v palmovi zelenici sirijske puščave ustanovila čarobno lepo mesto, Pal-miro, in modro carovala bogatim deželam. Sedaj je na sramotnem vozu, uklenjena v zlatčne verige, podana sramočenju in ogrdi pijane drhali, in pričakuje nečastno smrt po krvnikovem meči. Tam se pelje ponosni triumfator Avrelijan v cesarskem sijaji, 111 vnuki pozabljenih Katonov in Brutov se mu klanjajo, kakor da častč božje bitje. Ali nad vso to nečimerno bliščobo visi tančica bojazni pred nekovini neznanim prevratom. Prav ta cesar je dal »večno mesto«, dosedaj varovano s tisoč in tisoč ščiti hrabrih junakov, ograditi z močnim zidom, dolgim nad tri milje, kakor bi slutil, da se dvigajo mladeniški närodje v daljnem vztoku na zmagovito preseljevanje v Čarobno Italijo. A večjega sovražnika je gojilo mesto med svojim ozidjem! Glej ondu v temnih katakombah tihe, preganjane, a neustrahovane možč, vnete oznanovalce nove vere ljubezni, kakd podkopujejo stebre trohnečemu Rimul Napdsled se je utrgal brez rok tisti kamen Danijela preroka. Kamen je zadel ob »ilovoželčznonogega« velikana; velikan je padel in se razdrobil; kamen pa je vzrasel v veliko goro. Bujno je zacvelo krščanstvo, porošeno s krvjd svojih mučenikov, in je preobraslo stari svet in vse velikanove razvaline . . . Preskočiva tisoč in okolo sto let. Glej nov prizor! Mesto je manjše in oskromno. Izpremenila se je stara slava v bajke, stari gradovi v razvaline, in svetišča odstavljenih bogov v cerkve nevidnega Bogä. Samd ljudje so ostali zlobni, brespametni in bedni kakor nekdaj. Ondu vidiš možd silovito ubitega. Razdivjana, nahujskana drhal vlači njega truplo po cestnem blatu. Sedaj so truplo sežgali na grmadi in raztrosili pepel po vetru. Ta mož je Nikolaj Lavrenčič Gabrini (»Cola di Rienzi«). On je prosto ljudstvo, čegar sin je bil, otčl nasilstva mogočnih, nenasitnih pleme-nitašev; potlej je modro in pravično vladal in izkušal obnoviti moč in slavo nekdanje rimske ljudovlade. Rimljanom, rojakom, pa se je napösled zazdelo, da je njega vladanje preželezno. Naveličali so se reda in slobode; svojemu možu so vzeli vlado in življenje; sužnosti vajene tilnike so pa zopet sklonili pod jarem, katerega jih je bil otčl sam Cola di Rienzi . . . Nov prizor! To je denašnji Rim, ki po svojih stavbah in nepreglednih zakladih učenosti in vseh možnih umetnostij daleč preseza Rim nekdanjih cesarjev. Tukaj ti je najočitejša cerkev Svetega Petra, ta najznamenitejša, najveličastnejša stavba vse vaše zemlje. Kupolo, ki takd ponosno kipi proti nebu, zgradil je v drznoveličanstvenih razmerah Michelangelo Buonarotti, veleum v staviteljstvu, kiparstvu in slikarstvu ter zajedno sloveč pesnik in preblag značaj. Ne poznam takšnega velikana v zgodovini. Vender se je morebiti tudi v tvojem oskromnem narodu porodil sinko, ki bi bil dosegel tega dušnega prvaka. A tvojemu rojaku Rojenice niso bile naklonjene. Imel ni takd imovitih roditeljev, take vsestranske izobraženosti in takih duhovitih družabnikov kakor sloveči Italijan; tudi ne takd bogatih podpornikov, nepristransko vnetih za umetnost, kakeršni so vzajemno tekmovali v prvi polovici šestnajstega stoletja v dični, bogati Italiji . . . Poglej napdsled Rim, kakeršen bode meni nekdaj najbolj ugajal. — — To je grozno! zakliče Samorad. — Nič groznega, odgovori Abadon hladno. Vrši se samd zakon prirode! Na tej zemlji mora kakor vsak" närod takd vsaka pokrajina dospeti do možnosti popolnega razvitka. To vse se godi počasi in z najpreprostejšimi pomoČki. Nemci želč, da bi se ves svet sukal okolo Berolina. Ta želja se jim izpolni takd točno, da bode tičal severni tečaj zemeljske osi uprav na mestu, kjer stoji sedaj Berolin. Ko se bode takd zemlja sukala okolo Berolina, ležal bode nad Rimom teždk, debel ledenik, ki z mrzlo odejo zaduši vso kulturo evropsko. Toda ledena skorja bode počasno lezla z višav v novo severno mdrje in tiščala, trla, drobila in gladila vse te velikanske kupole, stebre in kipe, vse te krasne palače in gradove z jeklenimi oklepi, ki si jih videl trenutek prej. Ko se potlej zemeljska ds premakne drugam in vzkalf novo življenje v zopet otaleli Evropi — (ali kakor že se bode tedaj imenovala), onda bode nov učenjak določil stališče nekdanjega Rima in zapisal v svojo knjigo, da na prostoru sedmih brd, ki so nekdaj slovela tisoč in tisoč let, ni našel drugega nego ravan strjene naplavnine in nekaj skalnatih obronkov raztalelega ledenika. Ali želiš morebiti videti Italijo, kakeršna bode po boetoči ledeni dobi? — — Hvala, gospod! Če gledam to ledeno grobje in mislim, kaj vse krije pod seboj, onda me mine vsa želja zvedeti, kaj pride pozneje. — — Tudi prav, nadaljuje Abadon. Te prizore, zapomni: posamezne prizore, iztrgane' brez zveze iz nekdanje, sedanje in bodoče Italije, razgrnil sem ti zatd, da nekoliko Čutiš, koliko koristnejši je za resnico in za razbistrovanje okornega človeškega uma samovid nego mrtva, ponajveč nedostatno in pristransko pisana knjiga. Takd motrim jaz zemlje in njenih prebivalcev obraz in zgodovino; in meni, ker me ne ovirata čas in prostor, vidi se vse istočasno, vse v zvezi, in vzrok mi je takd jasen kakor učinek. Mlad si še in potreben mnogega uka, ker tvoja dosedanja veda je zgolj neurejena zbirka odlomkov brez notranje zveze in kopica človeških izmišljotin, ki jih iz navade jemljete za resnice. Ne včm, doklej bode trajala najina pogodba; ali sedaj ti je dana prilika, da se za nekaj časa iznebiš bremena svojega telesa. Kadar več ne bodeš vezan na prostor in čas ter na potrebe in želje svoje materijelne polovice, onda bodeš gledal vse Človeške vede, vse razmerje zemeljsko in zgodovinsko sestavno, istinito in na svoje oči ter dobil za vse življenje zadosti take vednosti, ki te ne bode varala, in takih izkušenj, ki te ne bodo bolele. — — Iz srca rad poskusim to, izpregovori Samorad raz vnet in ne spoznavši, da je to teženje Abadonovo na višjo omiko zaničevanega človeka morebiti vender nekoliko sumnjivo. Natd Abadon: Torej dobro! Mož beseda. Ugoden čas za to pogodbo že izbereva potlej. — Sedaj pa ostaviva Italijo in ne opa-zujva samd. Treba bode delati, in baš pod nama je temu jako pripraven prostor. To je zabavišče in igrališče Monako, meni najprijetnejši prostorček v Evropi. Tukaj posebna vrsta ljudij vedno sili pod mojo oblast; olikano sleparstvo in najbolj bedasta strast delujeta zložno zame, ne da bi mi trebalo vabiti ali nastavljati mrež. — Ladjica se zadene zemlje. Popotnika izstopita, in Abadon zvije ladjo in zrakoplov, da vse ni večje od navadnega robca. Potem stopita v ličen nov dvorec na strmem bregu tik mdrja, kjer ju vzprejmejo bogato oblečeni strežniki, kakor bi ju bili baš pričakovali. — Kadar začujem ime Monako, spomnim se Rusije. Obe ti državi sta absolutni monarhiji: in to sta najmanjša in največja država v Evropi, kakor bi hoteli dokazati, kakd resničen je rek »Les extremes se touchent«. Najti je tudi razliko: Monako ima razvpito igralnico; taki pa prostrana Rusija nima mesta. Ako bi pa Rusija dopustila tdko igrališče, vender bi ta razlika ne prestala. Onda bi vse evropsko oziroma židovsko časopisje — katero se rado nazivlje šesto velesilo — jednoglasno napadlo včliko Rusijo, oponašajoč ji, ka je sramota za devetnajsto stoletje, da dopušča v svojih prostraninah takd ostudno varališČe in takö premišljeno morišče, in klicalo bi novo križarsko vojsko na barbarsko Rusijo. Monako pa je majhna državica in se celd proti migljaju ne more braniti; zatorej ji šesta velesila izkazuje milo plemcnitodušje in — molči. Samorad sedi z Abadonom pod verando krasnega dvorca na skalnem bregu visoko nad morjem in pase zajedno želodec in oči. Za želodec je skrbel francoski kuhar. Pravi francoski kuhar je ponosen umetnik, ki uvažuje, da bi svetovna zgodovina imela drugače lice, ako bi francosko-izobraženi kuhar ne znal možčm, ki varč človeško zgodovino, o pravem času zväriti prave jedi. Tak kuhar tudi poudarja, da so Nemci premagali francoskega vojaka, nikdar pa ne francoskega kuharja, in da celd najpristnejši Nemci, naj je njih zibelka tekla ob Savi ali Vltavi ali ob Rdečem morji, kadar si napravijo sijajno pojč-dino, nemško telesnost svojo krepčajo z izdelki francoskega kuharja in da njih pratevtonska nrav kar nič ne razdivjd, ker ima jedilni »menu« samd francoska nazivanja. Takšen kuhar je Stiegel Samoradu. Če nemški jezik nima besed za naznamenovanje francoske kuharske umetnosti, kamoli naj jaz povem v slovenščini, kaj se je jedlo in pilo. Samd toliko včm, da sta Samoradov zadovoljni obraz in vidna slast pričala, kolik umetnik je bil kuhar. Jednako trda mi grč s popisom Samo rado ve očesne paše. Če rečem, da se nad njim razpenja južno nebd v jutranji krasoti, da se pred njim razgrinja brezkončno morje in zadi za njim zeleno gorovje, ne povčm več nego toliko, kolikor vsak prvošolec lahko posname iz svojega zemljevida. Več pa ne morem povedati, ker se tudi moje znanje tega mesta opira samd na mrtvo črko. Naj zabeležim torej samd Samoradove vtiske ali njega čustva; in to je za človeka, ki znd presojati, tudi nekaj. Samorad je modroval blizu takd-le: To okolico sta skupno vte-lesila pesnik in modrijan. Pesnikova živa domišljija je ustvarjala, modri janova umna roka pa je razpostavljala, da ni nikjer preveč, nikjer premalo, nikjer predivno, nikjer prepusto. Ako bi mogel pozabiti svoje skrbi in želje neutolažnega srca, izrekel bi samd to prošnjo: Življenje mi zastani, da se nagledam, naužijem teh radostijl — Samorad se umakne v svoje sobe. Tam mu prinese mlad strežnik kopico časnikov in ga vpraša v čisti slovenščini, ali si želi gospod še drugega razvedrila ? Samorad se prijetno iznenadi, da je slovenščina pridrla celd v Monako. Strežnik pa izusti, da je Samoradov nekdanji sošolec Zivko Tratilek in da je nad vse srečen, ker bode stregel blagemu gospodu Veselinu. Ta mu podd roko in mu zabiči, da med njima za sedaj ni drugačnega razmerja nego dijaško-toviriškega, in nadaljuje: — Kakd moreš govoriti o sreči, nesrečnik? Nekdaj si se ustil, da bodeš izbiral med ministerskimi portfčlji in škofovskimi mitrami, ki ti bodo na ponudbo; sedaj si pa vtaknjen v strežniško livrčjo. — — To bi samd po sebi ne bilo takd hudd, odgovori Živko Tratilek. Minister tudi služi in streže, samd da se njega oprava ne zove livrčja. Lahko se tudi v svoji službi gibljem prosteje nego škof pod mitro. Vender me je sram te livrčje, ki mi očita noč in dan, da sem zapravil svojo bodočnost. — — Zal ti je torej l Kesanje je začetek dobrih sklepov. Ali so te morda tuja vrata že dosti izučila in utrdila, da bi mogel nadaljevati ondu, kjer si nehal, in ne nadaljevati takd, kakor si začel? Živo se spominjam, kakd premeteno si včdel vselej najti pravo gostilno za dijake; kakd premišljeno in dostojno si igral vsako igro, da si bil res »magister omnium ludorum«, kakor smo te nazivali; kakd si bil neumorna duša vsaki dijaški zabavi; kakd si se prebrisano in srčno ogibal nadležnih Manihejcev in kakd predrzno si lovil ob konci se mestra podpisov zase in za druge pri profesorjih, katere si jedva poznal po obrazu. Napdsled te vzame noč, in nismo tc videli ne v kavarni ne v društvu — na vseučilišči te itak ni iskal nihče — in brali so opeharjeni Manihejci v časopisih, da si za naglo boleznijo legel pod travo. Pogrešali smo delj časa žive tvoje veselosti in tvojega prirodnega humorja; končno pa nam jc bil tvoj spomin svarilen vzgled, kakd se ne zlorabljaj dijaška sloboda. — — Žal, bilo je takd! V gimnaziji sem bil pri roditeljih kakor v škatljici. Ko sem prišel na Dunaj, bila je škatljica razbita in mene je omamila nova, neznana sloboda. Letal sem kakor včšča v luč, dokler si nisem osmodil perutij ter bil vržen na smetišče; in tam sem sedaj. — — Ali bi se mogel ohrabriti, da se zopet vrneš h knjigam ? — — Ohrabril bi se, ali s čim, ko nimam beliča pod palcem ? — — Če. ni drugega zadržka, z beliči pomorem jaz. Tukaj ti je pettisoč frankov. To ti zadošča, če bodeš količkaj priden in varčen. Ako ne bodeš, padeš sevčda zopet na smetišče in dopolniš podobo svarilnega vzgleda. Po denarjih ne bodem jokal, pač pa po tebi. Sedaj pa čim prej ostavi to nepristojno službo; sleci livrčjo in obleci novega človeka ter glej, da skoro kaj začujem o tebi, kar bode v čast tebi in ndrodu, ki potrebuje takd bistrih glav, kakeršna je tvoja. — Samorad našteje pettisoč frankov. Živku Tratilku se porosč oči, in roko hoče poljubiti nepričakovanemu dobrotniku. Objameta se in poljubita, Samorad pa mu za slovd pridene še tisoč frankov. Strežnik-prijatelj odstopi. Samorad Veselin se zamisli v tisto sebehvalno zadoščenje, katero čutimo takd radi, kadar smo dejanski izkazali ljubezen do bednega bližnjika. Priznal si je sicer, da je bil dobroten samd s tistim denarjem, katerega so mu na povelje v rdko stisnili služni duhovi; vender dobrotna misel je bila njegova, in to je tudi nekaj. Obhajal ga je mili spomin na prijetna leta dijaškega življenja, in živo so mu stopili pred oči dvojni nesrečni dijaki. Prvi so tisti, ki nravno prepadejo za veternjaštvom, brezznačajnostjo in razuzdanostjo ter pridejo napdsled namesto v svetišče na smetišče. Ti so zločinci zoper zdravo pamet in človcčanske vzore. Tem ni pomagati. Drugi pa z žilavim naporom premagujejo vsakdanjo bedo in vsakdanje izkušnja ve ter izobražujejo svojega duha in bogatč svojo vedo na kvaro rahlega života. Od svojih prihodnjih let nekako izposojujejo, da si ohranijo mladost: to so tisti vse časti vredni, marljivi, značaj ni mladeniči, katerim so Rojenice v zibel položile za hojo skozi življenje — beraško palico. Tak prcdujčm od negotove starosti, da se ohrani stiskana mladost, pa zahteva hudih visokih obrestij. Neizprosna Morana potčrja te obresti, in kdor jih ne vzmore, temu vzame mladost in zajedno tisto starost, katero si je dijak slikal takd idealno, v mladostnih zlatih upih tolažeč svoje vsakdanje siromaštvo. Koliko blagih mladeničev z nebeškimi darovi duha je vzelo nebd k sebi 1 Bogato nebd jih ne potrebuje, toda potreboval bi jih in bridko jih pogreša ubogi närod 1 Teh mladeničev usodo je premišljal Samorad in ugibal, kakd naj pomaga temeljito in za leta in leta stanovito, ko razpolaga z nepre-sežnim bogastvom. Kar nekdo pretrga njega osnove. V sobo stopi suh, pdstaren gospod, pustega obraza in olikanega vedenja. Samorad u se tudi predstavi v slovenščini. Po obiČnih ogovorih in drugih malenkostih dovoli Samorad zgovornemu prišlecu, da povč čudne svoje do-godbe in svojo važno željo. Suhi gospod pripoveduje: — Očin dom mi je bil na lepi kmetiji ob koroški meji. Mater sem izgubil, ko sem bil še v zibelki. Otec so mi umrli, ko sem bil v Šestem letu, in so ostavili dobro kmetijo, mlado vdovo in tri dečke : jaz sem bil od njih prve žene, dna dva od druge. Očetova vdova me jc črtila, kakor le more črtiti mačeha. Nekoč smo vsi trije dečki zboleli za črnimi kozami. Žena je dobila pri sloveči konjedčrki mazilo, ki baje gotovo pomaga. 'Namazala je s tistim mazilom svoja otroka, jrieni sevčda ni privoščila tega leka. Onadva sta umrla, jaz sem ozdravel. Mačeha se je omožila, in dobil sem k pisani materi še hujšega očuha. Meni, raztrganemu, lačnemu pdstorku, godilo se je hudo v domači hiši; toda rešila me je dogodbica, ki je bila odločilna za bodoče moje življenje. Dovolite, da jo povčm. Naš sosed, mojega rajnega očeta bratranec, povedal mi je, da mu nekdo krade buče z njive. Jaz, dokaj bister deček, rečem mu, naj vtakne nekaj bucik v buče na njivi. Za nekaj dnij pogine moji mačehi svinja, katero je pitala za praznike. Ko svinjo razparajo, najdejo, da je poginila za požrtimi iglicami in bucikami. Sosed ni držal jezika za zobmi. Zatd sem bil potlej jaz grozovito tepen; ušel sem z ddma, in sosed, sorodnik moj, vzel me je k sebi. Tam se mi je godilo prav dobro, ker niso imeli svojih otrdk. Ali ta sreča je bila kratka. Osramočena mačeha se je zaklela, da mojemu krušnemu očetu povrne dogodbo z bučami, bucikami in svinjo, in ta hudobni naklep je skoro zvršila. Moj rcdnik je imel na Koroškem dobro trgovino z živino, žitom, slanino, in večkrat ga ni bilo ves teden domdv. Nekoč, ko je takisto odpotoval za trgovino, pošlje mačeha neznanega Korošca na njegov dom. Ta človek, ki ga nismo videli ne prej ne pozneje, pripoveduje krušni moji materi, da ima nje mož nekje v Korotanu šestletnega sina, za katerega je dosedaj vestno skrbel. Ze pol leta pa ni poslal niti pripeljal ničesar. Torej je prišel Korošec vprašat, kakd in kaj? Na ta pomenek je Korošec odpeljal dokaj platna, suknä, moke, sočivja in suhega mesa za koroškega otroka; toda odnesel je od hiše tudi zakonski mir, ki je vladal v nji vzgledno nad dvajset let. Toliko da je prišel moj krušni oče domdv, že mu je bila ustavljena vsa trgovina na koroško stran. Mož se je pač rotil in zaklinjal, da nima nikjer nezakonskega otroka; ali ker nikakor ni mogel izpričati, da se v dvajsetih letih svojega zakona nikoli ni pečal z nobeno žensko tam v prostranem Korotanu, onda ni bilo zbadljivim vprašanjem in glasnemu očitovanju ne konca ne kraja. Ker se mu je vedno oponašalo, da bi bilo bolje, če ima na dömu svojega sina s Koroškega nego mene, tujega pdglavca, naloži me napdsled na voz in me odpelje v mesto, k sorodnemu gospodu župniku, ki je tam užival svojo penzijo. Tedaj sem se za vse Žive dni poslovil od domače vasi, od priljubljenih lav in pašnikov. Pri sorodnem starem gospodu se mi je godilo prav dobro, samd kuharica, ki je služila gospoda nad trideset let, gledala me je pisano. Pri gospodu sem stanoval, ž njim jedel in pil ter ga vodil na izprehode. Gospod je bil sicer na pol slep, toda duh mu je bil vedno bister; lepd me je učil in svaril ter gledal na to, da sem v gimnaziji dobro napredoval. Za vsako dobro izpričevalo sem dobil lepo darilo in videl sem na svoje oči oporoko, v kateri je izrekel, da po njegovi smrti meni pripade vsa njegova ostalina razven nekaterih neznatnih volil. Gospod je zbolel, dolgo bolehal, in napdsled se mu je um omračil. Ko neko noč bedim pri njegovi postelji, pridejo tuji ljudje in vse poberd, odnesd in naložč na vozove, kar se je dalo premek-niti. Takd so izginila tudi vsa darila, ki sem jih bil prejel od gospoda za svoja dobra izpričevala. Tisto noč je gospod umrl ali od gladu aH od nedostatne postrežbe. Ko sem mu zatisnil oči, ostal sem samcat in bil vržen od obile mize in tople peči na mrzlo, trdo cesto. Dedo-vine za gospodom ni bilo; kuharica, ki je vse poplenila, trdila je celd, da ji je gospod ostal dolžan nekaj stotin zaslužka. — Usmilili so se me blagi profesorji, dobil sem dobro plačane učne ure ter se z vedno dobrim uspehom preril do osme šole in blizu do zrelostnega izpita. Onda me zopet zadene nesreča kakor strela iz jasnega nčba. — Izpre-hajal sem se o mraku za reko. Ljudje kličejo, da je nekdo padel v vddo in da se utaplja. Ko to slišim, zakadim se v reko in po težkem naporu priplovem k bregu z možem, ki je bil že na pol na dnem svetu. Ljudje so se radostno drevili k vödi in me hvalili na vso moč. Pogledam rešencu natanko v obraz in vidim, da sem otčl možd, katerega se je vsakdo ogibal zaradi njega podlega značaja. V svoji ošabnosti in v mladinski nepremišljenosti torej zakličem: Ako bi bil vedel, da je v vddo padel ta slepar in nemčur, ne bil bi zanj tvegal svojega življenja. Vsi, ki so to čuli, rekli so, da sem prav govoril. Toda bili so tedaj ostri časi za dijake, in mestni redarji so si zapomnili moj rek. Rešenec me je tožil zaradi žaljenega poštenja, jaz pa sem bil obsojen, in uprav pred zrelostnim izpitom so mc izpodili iz gimnazije. Zopet sem bil pahnjen na cesto in šel po svetu, ne imajoč drugega v žepu nego obično uradno darilo petindvajsetih goldinarjev za rešitev življenja. Ker sem bil dober pevec, dober besednik, lep krepdk človek, ugibčen in jak telovadec, mislil sem, da mi pri gledališči vzrastd lovorike. Pridružim se torej neki glumaški družbi, in prčcej prvi večer sem moral stopiti na oder. Naloga mi je bila, nekega igralca spraviti s pozorišča. Glumdč, ki je bil tisti večer reditelj, pokazal mi je izza kulis igralca, ki naj bi začutil mojo pest. Reče mi blagovoljno: Ne kaži bojazljivosti prvega nastopa; krepko'primi moža in dostojno ga ponesi za kulise. Stopal sem Čez oder kakor nekdaj Julij Cezar, ko jc šel čez potok Rubikon. Primem pokazanega igralca za räme. Ta 10 mi zašepeče na uhd, naj primem drugega. Jaz pa v popolni zavesti umetniške svoje naloge zgrabim moža čez pas, in čim bolj se brani, tem krepkeje ga nesem raz oder. Občinstvo je ploskalo, kričalo, žvižgalo, in zavesa se je morala spustiti. Še tisto uro sva bila iz glu maške družbe izbacnjena jaz in tisti glumAČ, ki je meni, menda nalašč, zaznamenoval napačnega igralca. — Oni večer, ko sem nastopil takd vrlo. bil je v tistem malem mestu med poslušalci naše usodne glume učen čudak kemik ali alkimist. Ta se je zanimal zdme, dal me poklicati prčdse, izprašal me, kaj včm in znam; in napdsled me je vzel v službo. Imel nisem drugega opravila nego molčati kakor zid, pri učenjakovem delovanji časih pomagati in pustiti, da je mož na meni poskušal učinke čudovitih svojih kapljic in zvär, katere je izumljal za izboljševanje in podaljševanje človeškega življenja. Nekamo čudno sem gledal, ko mi je povedal, da me bode rabil za take poskušnje, za kakeršne rabijo drugi učenjaki žabe, pitome zajce in cucke; toda sila kdla lomi. Vender nikoli mi ni bilo žal, da sem našel tega gospoda. Živel sem prav bo hotno in imel dosti denarja in prostega časa; povsod se je ponujalo razveseljevanje živahnemu, čvrstemu mladeniču. Naučil in navadil sefn se opreznosti po tolikih nesrečah, katere sem prebil, in vedno sem se ravnal po nauku: Ogenj mladosti bodi tak, da žerjavica ostane za starost. Po gospodovem navodilu sem se veliko učil, sdsebno francoščine, ki je bila učenjakov materin jezik. Rad je z menoj govoril tudi angleški jezik, kateremu je bil popolnoma včšč. Bil vam je pa tudi sila učen in izumljiv. Za njegovimi kapljicami, kakeršne so pač bile, videl sem takd bistro, da sem poznal človeka do milje daleč; samd vohaje sem razločil jeklo od železa; slišal sem pretok sokov v zčli; zapomnil sem si käj hitro brez truda in za več dnij cčlo polo tesno napisanih številk in neznanih besed; po več dnij zaporedoma, in ne da bi mi opešale moči, prebil sem brez hrane ali spanja. Bil sem pa tudi, kakeršna je pač bila kapljica, slep ali gluh ure ali dneve zaporedoma; nisem čutil, nisem se genii, in zraven sem bil zavesten ali nezavesten, sivoläs in zopet črnolas, slaboten kakor starček in zdajci zopet čvrst kakor po navadi. Mož me je strogo opazoval in po izkušnjah na meni popravljal skrivnostne svoje leke. Ta čud£k je znal tudi z elektriško vročino in uporabljujč nekovo drugo snov, katera mi je pa vedno ostala tajna, iz preprostega lipovega oglja topiti čiste de-mantove kristale, kakor grah debele. S tem gospodom sem se z Dunaja, kjer sva bila okolo tri leta, preselil v njega rojstveno mesto, v Pariz Ondu je moj gospod prodajal svoje demante in skrivnostne leke ter v malo letih neizmerno obogatel. V Parizu sem se s posredovanjem tega gospoda seznanil z indijskim knezom, sorodnikom glasovitega indijskega upornika Nana-Sahiba. Moj novi znanec je bil izboren poznavalec demantov, katerih je imel toliko, da so bili vredni več milijonov frankov. Prijal sem mu po svojih vednostih, po bistrem umu in po premišljeni odločnosti. Sčasoma sva se popolnoma sprijaznila; jaz kakor sin näroda, ki igra v svetovni zgodovini bolj trpečo nalogo, on, kakor plemenit sin velikega näroda, kateremu so Angleži baš tedaj (bilo je leta 1859.) zmagovito stopili na tilnik. Knez je črtil Angleže iz vse svoje duše; moj gospod kemik pa, iskren, ognjevit Francoz, tekmoval je z indijskim knezom v tem globokem sovraštvu. Naredil je knezu ogromno vrednoto demantov, da bi mogel ugonobiti angleško gospodstvo v Indiji in takd vso preveliko moč neznosno ošabne Anglije. Napdsled popusti indijski knez svojo obitelj v Parizu in se napoti skrivaj in po ovinkih v Indijo, da bi tam podpihnil in vnel vstanek nesrečnih svojih rojakov.' Jaz, mlad in željan poskusiti käj imenitnega, pridružil sem se knezu, in bil sem mu tajnik in blagajnik. — Nesumnjivo dospeva v Belučistan. Tam najde knez v včlikem mestu Kelatu mnogo indijskih velikašev, katere s svojimi demanti in z mojo zgovornostjo pridobi za namerjani upor. Tiho in ostražno se zberemo v himalajskem prigorji tik angleškega posestva in ko se čutimo dosti močne, udarimo oprezno in krepko čez mejo proti mestu Delhiju, kjer je bila sredica najhujših črtilcev angleške oblasti. Ali tudi Angleži so se pripravljali na tihem, kakor bi jim bil kdo izdal naš naklep. Za malo tednov smo bili kakor miš v samopadki in nismo mogli ne naprej ne nazaj. Okolo in okolo se je zbirala in proti nam po mikala močna angleška vojska. Moj knez je slutil, da ne bode nikdar več videl žene in dece v Parizu. Brezupen ukaže, naj mu izkopljejo globoko jamo v skalovitem zatišji ne daleč od našega tabora; jaz sem pa moral natanko načrtati svet in Ičžo tiste jame. Potlej so knezovi sužnji prinesli in tam zakopali železni zaboj, v katerem je bilo več milijonov frankov vrednosti zlatnine, biserov in dragih kameno v — knezov poslednji imetek. Zakopali smo zaklad varno in nesumnjivo. Ko pridejo nosači in kopači v tabor nazaj, da jih knez usmrtiti. Takd sva včdela za zaklad samd jaz in knez. Naročil mi je, naj ostanem v taboru in naj potlej v mirnem času izkoplje m zaklad ter ga prepeljem v Pariz k njegovi obitelji. Ako je več ne najdem, bode pa zaklad moj in porabim naj ga za prospeh slobode in omike. Natd je knez s svojimi tovariši udaril na angleške prednje straže, da bi našel častno smrt v boji za slobodo. Angleži so ga ujeli živega in potlej usmrtili, kakor jim je bila tedaj navada. Ujetnike so povezali 10* pred kanone in jih razstrelili na drobne kdsce. Mene najdejo zmage pijani Angleži v zapuščenem taboru, vzamejo mi vse dragocenosti, kar so jih našli pri meni ter me vtaknejo v ječo in potlej v vojaško suknjo. Deset let sem jim robotal in prebil, sam Bog vč, kaj. Napdsled se mi posreči, da uidem in se vrnem v Pariz. Ondu zvem žalostno novico, da je moj blagi učenjak že davno umrl. Verjetne priče so mi povedale, da je bil njega smrti kriv moj naslednik v službi, ker ni znal molčati. Trgovci z biseri so zvčdeli, da kemik dela demante po vednostnem poti; zatorej so se zarotili proti njemu. Dali so ga za-vratno umoriti, da ne obubožajo in da se skrivnost pokoplje ž njim vred. Oh, ko bi bil kemik včdel, da ga čaka taka smrt, gotovo bi me ne bil pustil v Indijo; jaz bi pa sedaj sam znal delati demante I 0 ženi in otrocih indijskega kneza sem zvčdel, da so se v Parizu otrovali vsi zajedno, ko so dobili poročilo, kakö se je končal vstanck in kakd je umrl ljubljeni knez. — Takö mi je pripadlo ogromno 1 m en je; samö seči nisem mogel po njem in dolgo sem se koril z lakoto in boleznijo. Potlej sem dobil službo pri ruskem knezu in se preselil v Monako, ko je knez kupil ta dvorec, v katerem imam sedaj čast govoriti z vami, blagi gospod. — To je vsa moja zgodovina, in v nji smem, ako me zaupanje do vas ne vara, uprav danes zabeležiti usoden dan in srečen obrat. Tisti milijoni, ki ležč meni zakopani v dolinici pod Himalajo, rojč mi vedno po glavi. Čas je sedaj miren, Angleži strogo vzdržujejo red in občo varnost, po severni Indiji so razpete železnice; do zaklada ni daleč, in pot je varen kakor nikoli prej. Vi, blagi gospod, vi ste moj rojak, in kakor mi je ravnokar povedal odšli strežnik, milosrčen mož v presrečnem denarstvenem položaji. Kakö lahko bi mi založili nekaj stotinjäkov, da si izberem zanesljivih pomočnikov, da izkopljem zaklad in ga napdsled hvaležno položim pred vas. Star sem in slaboten. Kolika izguba bi bila, ako skrivnost o zakladu za vso večnost Ičže z mano vred v grob I V vaši roki je sedaj ključ do mnogo milijonov. Meni odrinete nekaj malega, da prebijem tisto mrvico dnij, -kar mi jih je morebiti še prisojeno, in potlej ponesem vso skrivnost s seboj v grob. — Vi bodete razpolagali z nepreštevnim bogastvom na korist svojega ljubljenega näroda, podpirali občekoristna podjetja, oživljali blagodejna društva, pomagali na ndge učenosti in umetnosti ter si zaslužili čast in hvalo osreČevanega n&roda kakor nihče pred vami 1 — Suhi gospod umolkne, kakor bi bil utrujen. Samorad je pazno poslušal povest, ki se mu je videla nekamo vztočno-basniška. Ko pa je pripovedovalcu končno pogledal v žareče očf in razvneti obraz, verjel je vender, kar je slišal. Odslovil je gospoda, češ, da založi potrebne novce in sam ž njim odjadra v jutrove dežele, kakor hitro mu dopustč okoliščine. Res se mu je zazdelo, da bi bilo koristno, za nekaj mesecev odpotovati v inozemstvo, le da prej nekoliko uredi domače svoje stvari, kolikor je treba zaradi mäterine smrti, in da se prej dogovori s Cvetäno zaradi njiju poroke, katere sedaj ne ovira nobena zapreka. — Že se je namenil, da se veli prenesti domdv, kar začuje Abadonov malomarni glas: — Kakd ti je, mladi prijatelj? — — Toži se mi, gospod, odgovori Samorad. Takd bčgava po svetu, da sam ne morem dospeti svojih nog. Tukaj sva v zemeljskem raji; a moj duh roma daleč tja do ddma; in ko se mi tukaj ponuja vsa naslada, krvavi mi duša. — — Uteši sc, prijatelj l Tvoja dušna rana, prav pogledana, ni globoka. Sicer pa ravnäj z dušno rano kakor s telesno. Ne rezati, nc širiti; nego obeži jo, in čas jo zaceli. Najboljša obeza je dušna raz-vedritev. Oglej si svet in ljudi l Zdajci si na blejskem jezeru ali pri nijagarskem slapu, pod cejlonskimi palmami ali pri belih medvedih na Novi Zemlji. Sedaj je na vašem planetu tukaj jutro, tam večer, tu pdldne, tam polnoč. Vsak dnevni čas ima svojo zabavo. Zajedno imaš ples, gledališče, igre, glasbo, vojaške vaje, pobijanja, ženitovanja. Samd izberi si, in pred seboj imaš, česar želiš, in čc ti ne ugaja Avstralija, prestopiš v severno Ameriko hitreje, nego bi mignil. — — Hvala, rešitelj moj, da ste me opozorili na vse to. Ali moj duh, moji živci ne prebijejo tega preobilja samih nenavadnih vtiskov in zabav. — — Le potrpi. Človeški duh se navadi, in živci prebijejo vse. Spomni se, kakd nejevoljen si se učil klavirja. Glas za glasom si pobiral in težavno ti je bilo gledati nekaj na note, nekaj na tipke. Sedaj pa ubrano zvenč glasovi, in ti ne vprašaš po njih številu in bežečem razvrščevanji; in vender Čuješ v burni igri vsak glas posebe in hkrati ubrano skladje vseh glasov. Poglej veliko sliko 1 Vse podobe so na jedili ploskvi; a vender natanko razločiš po umetnikovi perspektivi, kaj bodi spredi, kaj zadi, kaj zgoraj, kaj spodaj. Kar ti je sedaj težava, bode ti pozneje zabava. Svet bodeš opazoval kakor jaz: sedanjost, ki se vrši okolo tebe, bode ubrana sktadba, igrana z mnogoštevilnimi glasbili; in zemeljska zgodovina od dnč, ko so vzrasle gorč in so se morjem postavili mejniki, do dnč, ko se zemlja prevali solncu v plameneči nar6čaj, bode ti velika slika s perspektivno risanimi prizori, vender vsa v jed notni razporedbi. — — Gospod, omotico mi lijete v glavo! Učite me gledati v solnce; a moje oči so take, da moram zamižati, če jih zadene solnčni žarek. Zatorej mi zadošča prav malo; hrepenim samd po miru in pokoji. — — Prijatelj, pokoj je najhujši dušni sovražniki Iz pokoja se rodi dolgočasje. Dolgočasje pa je tolikanj neznosno, da človeka žene v obup ali v topoglavost. Pokoj je samd za život. Duša ne potrebuje pokoja in ga celd v spanji ne mara. Torej na delo, na gibanje duše, katera ne sme nikoli mirovati 1 Duša je neumrjoča hči večnosti, a život je minljivi sin časa. — V tem hipu se vrne suhi gospod oskrbnik v sobo ter prinese Samoradu kopico receptov francoskega alkimista za razne slučaje, kakor jih je bil omenil. Natd ga Abadon vpraša, ali ima pri sebi črtež o lčži zakopanega zaklada, in ko oskrbnik pritrdi, Abadon nadaljuje: — Dneva je še veliko, in pot v Hindostan na mojem zrakoplovu jedna stopinja. Peljimo se onda po zaklad. Vi, gospod oskrbnik, bodete ga pokazali; moji služabniki ga pa izkopljejo in prenesd semkaj. Moj prijatelj Veselin bode gledal ob himalajskih snežnikih žarenje zahajajočega solnca, ki je čarobnejše, nego je bila davi jutranja zarja na morji. Vi, gospod Veselin, pri tej priliki tudi obogatite za koristno izkušnjo. — Vsi trije stopijo na plani dvorec. Zrakoplov se spusti prčdnje, in predno sčdejo v ladjici, že obstanejo nad reko Gango. Abadon razgrne zemljevid in veli oskrbniku, naj poišče tisto skalovito dolinico pod Himalajo. Suhi gospod je očito zmeden in ne more najti zaželene dolinice, naj še takd preučuje zemljevid in svoj črtež in naj še takd ladjajo od kraja do kraja, od dolinice do dolinice. Napdsled, ko so se že raztezale mrakove tenje po zemlji in so se rjoveči tigri napo-tovali po večerjo, razbistri se suhemu gospodu okd, in možjč stopijo na zčmljo v skalnatem koritastem zakotji. Ondu gospod meri od skale do skale in napdsled Žalostno izreče: Zaklada ne morem več najti. Potres ali vtrgan oblak je preobrnil ves ta svet. — — Sedaj bodem pa jaz govorili povzame Abadon resno in trdd. Ti slepar sleparski 1 Ti si mojemu prijatelju Veselinu toliko rojak kakor kitajskemu carju. Latinskih Šol nisi nikoli videl od znotraj in kar znaš slovenščine, naučil si se je v Ljubljani pri trgovini, katera te je zanesla celd v Kalkuto. Napdsled ti je bilo sleparjenje tvoj vsakdanji obrt, katerega sedaj v Monaku izvršuješ s tem, da vabiš neiz- kušene ptičke na limanice v igralnici. Da si pa danes hotel radover-nost mojega neizkušenega prijatelja zlorabiti takd nečuveno, to je vredno plačila. Nä pest angleških zlatov! V tej dolini, kjer ne najdeš Žive duše, jej ali pij zlatd, da se ga vender že nasitiš, in spominjaj se svojega alkimista in indijskega kneza, katerima se o tebi še sanjalo ni. Za tri dni pridem pdte, če te kaj ostane od tigrov in indijskih gadovi — Abadon vrže prčdcnj pest zlatov in potisne Samorada v zrako-plovno ladjico. Ko se zrakoplov počasi dviga v zrak, kriči d61i na skalnih^tleh obupani zapušČenec in vije rokč proti zrakoplovu. Skoro ga zagrne noč. — Abadon in Samorad dolgo molčita; napdsled izpregovori Abadon poudarno: — Zapomni si to! Takd kaznujem prelom vsake pogodbe ! — (Dalje prihodnjič.) Zimsko pöpje. 9. Zbirna ostrozoba, Ki moriš cvetdve, V vrt slovenski pošlji Krutih sil mrazöve: 10. Preko gor in dölov Burja sneg privžla, Vse gazi in stčze S snegom je zamčla. 11. Nčkoč videl sliko Rok sem umetnika: Plavala po morji Ladja je velika. — Strfro je med pevci Domovinsko petje, Stiiro popje, kite, Drugo triko cvetje . . . m V njem plevel zamori, Ki bohötno rase, Stri nezlogo kleto Na vse večne čase!— Jedne same stčze Ni zamrla v noči: Duh po nji moj hodi K rodni dragi koči. Plula v modro daljo — Potnik stal na krovi, In nazaj pogledi Pluli so njegovi . . . In ljubezen v srci, Ki nas z domom sklepa, Tudi ta je stara, Ali — vedno lepa ! Sloven. Pogubni malik sveta. Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.) III. Strast v boji z omiko. jomembna beseda omika!« nadaljuje Sokrat. »Vzgoja, dober , vzgled in pravi pouk, ta trdjica je podlaga izobražanju. I Nikdar pa ni mogoče, da bi potnik med tujimi ndrodi ] hipoma prižgal luč omike; takisto ne more nobeden vladar, najsi je še toli moder, priklicati omike s svojimi ukazi in zakoni. — Izza mlada živčč med vzgojo, izobraža se človek ob lepih vzgledih, kateri se mu nudijo v dejanskem življenji, v povestih in pravljicah. Spoznanje te potrebe je usililo ndrodom posebne stanove, katerim je naloga vzgajati, poučevati in izobražati mladino. Dasi je do cela nedostatna dna stopinja do izobražanja, kjer je vsa vzgoja prepuščena jednemu stanu, venderle se je prilegala človeštvu v njega otroških dnčh. V tistih deželah pa, kjer ni bilo nobenega poučevalnega in vzgajalnega stanu, zaostali so närodje pri nekovem prvotnem, divjaškem življenji. Sevčda s tem še ni rečeno, da bi morali biti divji rodovi popolnoma nevedni, temveč tudi med njimi žive pojedinci, dökaj premeteni po prirodni nadarjenosti in po svoji izkušenosti. Ker jc bilo divjim närodom v boji s prirodo in tujimi sovražniki treba zvedenih glavarjev, dajali so takim možem v rdko vso moč in oblast. Sila jim je dajala za voditelje oprezne in srčne možč. — Sploh pa vidiš pri starih azijskih vladah posebne stanove, ki se bavijo s poukom in vzgojo. Najznanejši med temi so Mandarini, Lami i. dr. Le-ti so zasejali daleč okrog po Aziji seme človeške omike. Usta-novniki starih azijskih vlad so spoznali, v čem išči ljudstvo svoje omike. Po njih sodbi se opiraj omika delavnega ljudstva na spodobno vedenje, na koristna poljedelska znanja in obrtno izurjenost. Višji nauki o modrosti in veri po njih mislih preprostemu närodu niso koristni. Kakor vzgojo so stare azijske države tudi zvezdarstvo, zdrav-ništvo, pravništvo, božja opravila i. t. d. prepuščale posebnim stanovom. Odtod prihaja starodavna bramatiska navada, da so poučevali närod s povestimi, basnimi ali alegoriškimi vzgledi. Dasi so se azijski učenjaki Že davno pred Evropci bavili s solnčnimi in luninimi "mraki, vender niso nikdar dnega prištevali neomikancem, ki ni včdel, zakaj mrkne solnce ali luna. Celd to so opraščali omikancu, ako si je do- mišljal o solnčnem mräku käj napačnega, češ, da je zmaj požrl solnce. Odrekali mu niso izobraženosti, dokler je le obračal svoje moči v prid sebi in bližnjiku, dokler je bil zanesljiv steber ljudske blaginje.« »V Evropi imajo učenjaki,« Spregovorim na te besede, »dejal bi, svoje posebno duševno kraljevstvo, ki se opira na delo minulih stoletij in zlasti na duševne proizvode Grkov in Rimljanov ali na takd zvana klasiška dela. Razločuje pa se evropski učeni stan od staro-azijskih osobito v tem, da je v Evropi vsakdo upravičen pristopiti rečenemu kraljevstvu, ako je le toliko nadarjen, da si na višjih šolah prisvoji potrebna znanstva. V starih azijskih stanovih pa je sin stanovske pravice podedoval po očetu.« »Vprašanju, je li bila uvedba bramanskega stanu in dna man-darinskega na Kitajskem ljudstvu koristna ali kvarna, odgovoriti je, da je bila iz početka koristna, s čimer pa še nečem reči, da bi utegnilo sedaj okamenelo deblo teh stanov obroditi še kaj dobrega sadu. Tajiti se ne dä, da so zlasti Bramani indovski närod privadili ponižnosti, prijaznosti, zadovoljivosti, gostoljubja, treznosti, čistosti in mnogim drugim krepostim, takö da se Indovcem studi Evropec, ki jim je strahovit vzgled nečistosti.« »Res je,« odgovorim jaz, »da se Evropec hvali in ponaša s kla-siŠko svojo omiko, dasi je dostikrat ne obrača baš v svojo čast. Podlaga sedanji evropski omiki so sicer najznamenitejše misli človeškega duhä in dno čisto domišljevanje, katerega ste se navzeli nekdanji modrijani, nekoliko opazujč stvarjenje, nekoliko premišljujč človeška dejanja l Mnogo dnih Čistih mislij, ki jih še denašnji modrijani ne vedd najti v božjem stvarjenji, izvira iz navdušenega domišljevanja tvojega učenca Platona, kateri nam jih je ostavil v podobi svojih ,idej'. Notranji svet, opirajoč se na take in jednake modrostne nazore, imenujemo idealni svet. Idealnih mislij so polni klasiški proizvodi, katere so sedanji učenjaki podedovali po Grkih in Rimljanih. Iz takih idealnih virov izhaja še dandanes mnogo učenostnega delovanja. Kakor so starodavni in denašnji bogovi čuvali prirodna in človeška dejanja, prav takd čuvajo idealni nazori premišljujoče in domišljujoče delovanje sedanjih učenjakov. Pravi strokovnjaki ne vprašujejo po tem, koliko bode vrgel ndrodu njih trud, nego resnice iščejo na sebi. Tisti, ki ne raziskujejo priro-doznanskih stvarij, ampak delajo na drugem duševnem polji, sicer po takšnih idealnih potih često izgrešč prirodni pot in treba jim je, ako ne prej, vsaj na konci, primerjati uspehe svojih del prirodni m zakonom in se prepričati, da ne grešč zoper božja dola. Priroda s svojimi bož- jimi zakoni je in ostane vselej zanesljivejša nego proizvodi najostrej-šega človeškega uma.« < »Torej bi dejal,« reče Sokrat, »da slčharno človeško napredovanje v splošnem stvarjenji nima tistega pomena, kakor si misli marsikdo, ki si bčli glavo z idealnimi nazori?« »Na obče kold takega napredovanja smo priklenjeni v Evropi. Čim bolj je kdo pripet k vretšnu tega kolesa in čim daljša pota ima pred seboj, predno dospč do srede vretena, tem hitreje in hitreje se mora vrteti z drugovi vred, ki se trudijo za tisti namen. Napredovanju ni konca ne kraja. Vsakdo izkuša prehiteti drugega, in odtod prihaja dni strastni boj, ki ljudem ne dd mirül Čim lepši je napredek, čim lepši sad obeta udeleŽnikom, tem huje se borč za ta sad. Poželenje po njem priveže človeka na Iksijonovo kold, da mu pohaja sapa, pešajo žile in trepečejo živci 1 To je boj za življenje! Ali ga je treba takd razkačenega? Ali bi se ne dalo živeti mirneje po prirodnejših načinih, nikar po toli minljivih izpreminih napredovanja? Zakaj bi ne bilo mogoče mirno izvrševati posvetnega namena človeškega in živeti, kakor ugaja telesu in duhu, ne pa se vedno premetavati iz upanja v brezupnost in iz težka krotiti strasti, ki tarejo in napdsled pogubč zdravje in veselje do življenja? — Razven kmeta visoko na hribih je vse pripeto na to dreveče kold, dasi tudi kmeta zadevajo državne potrebe z davki, takd da niti on ne more biti popolnoma vesel zavetja svojega. — Po Evropi zajema to kold napredovanja na vse kraje v jednakomerno spoznavanje. Kar se iz prirodoslovnih znanostij in napredkov pretaka v poljedelsko in obrtno delovanje, to je posnetek brezozirnega duševnega spoznavanja prirodnih zakonov. Kar najde strokovnjak v božjem stvarstvu rednega, lepega in vzpodbudnega, to si dela svoja pota med občinstvo kakor studenec, izvirajoč iz zemlje. Sdsebno hitro se odtekajo med ljudi dni viri, v katerih je kaj več ugodnega človeškim potrebam. Nič ne dela hitreje razorov za odtekanje takih napredkov nego želja po dobičku. To željo kaj mogočno podpirajo vsakovrstna občila, zlasti telegrafi, železnice in pa-robrodi. Dasi občinstvo marsičesa še ne umeje, kadar se uvede nov izum, vender priganjajo vsakatere nove naprave ljudi k pravim mislim in podpirajo duševno omiko. — Zgodovina učf, kakd se je človeštvo v tisoč in tisoč letih trudilo spoznavati stanovitost prirodinih zakonov v nje neprestanih izpremenih. Takd si je človek osvojil svet s svojo srčnostjo ali i nte ligen c i j o. Ne samd na širih planjavah in na brezkončnem morji nego tudi po gozdih in hribih, na lovu, pri paši in pri setvi, povsod je človeštvo prejemalo posebnih čustev, dnega nedoločenega domišljevanja o prirodnem bistvu, iz katerega so sčasoma izvirali prirodni bogovi in daleč za njimi človeška znanja o prirodnih stvarčh. V takšnih bodrilih tiči namreč tiekova tajna moč, ki razveseljuje in krepčd trudnega duhä. Vzpodbudnost takih vplivov izhaja iz nezavedenih Čustev višjega prirodnega redu, iz nasprotja svetovne brezkonČnosti in svoje omejenosti. — Vi Grki ste tudi, navzeti jednakih vplivov, nevedoma hrepeneli po čistem zraku in si mislili v eter j i več, nego smo mi našli v njem. Res pa je čisti zrak silno imenitna vez med človekom in človekom, nosilec je in posredovalec glasu in zvoka, torej takisto nosilec našega govora in tudi posredovalec idej in združevanja vseh närodov. Da je zemlja brez ozračja, kar trdi večina zvezdoznancev o luni, ne slišali bi se drug drugega in zatd bi se tudi ne mogli sporazumljati o izkušnjah in izumih, iz kratka: vse napredovanje bi bilo nemogoče.« »Čim večje je napredovanje«, povzame Sokrat, »čim večja je omika, tem več je potreb, skrbij, tem bolj trpi notranji mir v prsih. Kje je torej meja med dnim nekoliko divjaškim životarjenjem, kjer lovski in pastirski närodje ne zahtevajo drugega, nego kar rodi priroda, in med tisto omiko, ki prinaša tolikanj umetnega sadu, ž njim pa tudi tisoč in tisoč potreb, katerih ne pozni, človeštvo na prvotni stopinji in katerih iz večine ni moči doseči?« »Ali bi morda tega vprašanja ne pojasnilo najlože razmerje med divjaki — pastirskimi in lovskimi närodi — in med izobraženimi Ev-ropci? Poglejva, ali se dadd iz tega razmerja spoznati prave meje omike ali ne l Čuj, kakd se ved d Evropci, kadar pridejo med neomi-kane närode'I Ko je Kolumb odkril Ameriko, bili so ondotni prebivalci še toli preprosti, da niti niso poznali jezdecev na konjih, nego si mislili (ako ne laže povest), da so španski konjiki bogovi, zrasli iz konja in človeka. Ti bogovi, omikani kristjani, pa niso spoštovali niti vere niti življenja ondotnih neomikancev, kaj li njih imenjal Oplenili so jih, kolikor so jih dobili v pest, in pobili vse, ki so branili sorodnike in imenje! Kakd se ved d sedanji omikani Evropci proti divjakom, to včmo predobro iz vzgledov angleških. Po trgovini prihajajo začetkoma Evropci med divjake, potem pa ne odidejo s tuje zemlje, dokler je ne oplenijo, kolikor je le mogoče. S puško in svinčenko, s topovi in z žveplom, s sabljo in mečem padajo na tuje siromake! In če izteče trgovina mirno, kaj jim dajd za njih blagd? Malovreden drobiž, kateri ni domä niti za otroke! Za bisete jim daj d svetlo žico, za slonovino steklene posode, prazne, ali kar je še huje, polne evropskega strupa: žganja ali špirita! Dajd jim preležane barvane cunje ali največ käj smodnika in malovrednega orožja. Toda niti to ni dovölj omikanim evropskim trgovcem — predrzno sezajo v ljudsko imenje, potezajo z blagom näse posestva, dežele, slobodo. Sramota l In kakd zagovarjajo svoje ravnanje? ,Omikanci moramo oteti neomi-kane rodove njih bednega stanja, oteti jih arabskih trgovcev, ki jih prodajajo v sužnost.' To so prazni izgovori. Poglej v Afriko! Kaj vprašajo Angleži, kaj Nemci i. dr., kdo je bil nekdaj ondu gospodar ? Zgrozil si se, ko sem ti povedal, kakd so pred štiristo leti Evropci divjali po Ameriki, toda —«•• Užaljen me ustavi Sokrat: »Mislil sem, da se dandanes vender ž« ne more goditi taka krivica tujim narodom. Slabo priporočilo evropske omike! Zgolj na silo se opira, ne spoštuj č nobenih pravic! Ali ste takd zabredli, da vam bode treba pri divjakih iskati pravice in ljubezni do bližnjika? -— Ako te prav umejem, napadajo omikani Evropci tuje dežele prav takisto upravičeno, kakor napadajo volkovi Čede oväc. Ali v takih napadih na slabo oborožene prebivalce tujih bogatih dežela se razodeva strahovita pogoltnost, kakeršne ni hujše niti. pri lačnih volkovihl Čudim se res, da se vaši oblastniki, naj se že imenujejo kakorkoli, ne ujedd zgolj iz takd zvane evropske omike!« »Saj bi se, ko bi jim nc stalo toliko in toliko tisoč vojakov in topov za hrbtom! Kdor jih ima več, ta določuje, kje je pravica, ta razdeljuje, kar ni njegovega, takisto krivično kakor nekdaj v srednjem veku razbojniški vitezi. Glej, to je dandanes toliko veljavna omika, prestavljena v državni katekizem! . . . Vender, nikar ne sodiva pre-krivično 1 V ravnokar omenjenih stvarčh se razgledujemo ne na omiki närodov, ne na omiki učenjakov, nego na omiki držav. Učenjakov je premalo in večinoma so zamaknjeni v najvišje stroke izobražanja; semtertja sevčda tudi povzdignejo svoj glas proti neomikanemu div-jaštvu in terjajo mirnega poravnanja s spravnimi sodišči, to pa ponajveč za poravnavanje razporov med omikanimi in jednakoprav-nimi strankami. Toda kadar se Anglež ali Nemec bije z zamdrci, tedaj zagovarja Evropec Evropca, češ, da so taki bdji potrebni za izobrazbo divjih närodov. Jezč se pač Nemci na Angleže, toda ne zaradi njih krivičnega ravnanja v Afriki, nego zatd, ker si prisvajajo najbogatejše dežele, njim pa prepuščajo siromašne pokrajine. — Nekaj mož je, ki bi radi pomogli pravici in omiki, žal, da jih je premalo! Kaj jim pomaga snovati društva, v katerih se z živo besedo borč za človeške pravice vsakega človeka, najsi živi med omikanci ali med divjaki? Dandanes se še premalo upošteva njih glas, zatd občečloveške pravice še niso uveljavljene takd, da bi jih bilo deležno vse Človeštvo.« »Iz tvojih besed sodim, da nosi. evropska omika na ustnih vse dobro, dejanski pa proizvaja ubogo malo teh dobrot. Pri nas bi bili rekli, da ima taka omika trn v peti, katerega je treba izdreti, sicer naposled pogubi vse närode, katerih se tiče. Morda izhaja ta nevarni nedostatek vaše omike iz pogreška v vzgoji, ako ne tiči v družabni ali celd v državni osnovi. Zdi se mi, da seza jako globoko, saj praviš, da so za odkritja novega svetd vladale jednake strasti in krivičnosti. Iz tega bi bilo spoznati, da se je sedanja omika navzela svojih sla-bostij iz prejšnjih časov. Morda tiči korenina teh silnih zmot in sla-bostij v podedovanih človeških strastčh, morda je nekakšen a ta v i ze m ali podedovan greh. Ako bi dobra vzgoja vadila mladino zmernosti, zadovoljivosti, ako bi jo učila, kakd je zatajevati poželjivost, ako bi jo zajedno učila pravice in ljubezni do bližnjika, utrdila bi se mladina v krepostih, ki bi atavizma ne pustile na dan. Drugače pa je, ako ta atavizem ne izvira samd iz podedovanih strastfj, nego tudi iz kakove družabne ali celd državne osnove, ali celd iz vsega tega skupaj. V zadnjem slučaji bi dejal sloveči zdravnik Hipokrat: ,Iz korenin boleha vse deblo; odrezati bode treba zlo korenino; ko sc rana zaceli, rodilo bode drevd zopet zdrav sad.'« »Toli globokih korenin ne moreva spoznati samd, nikar še jih odpraviti, treba bi bilo poklicati skupščino modrih mdž na posvetovanje.« »To bi bil tisti krivi pot, po katerem se nc doseže nič prida, ako ni glave, ki bi prinesla v zbor pravi svčt in ga tudi včdela z vršiti. Samä morava torej prej zaslediti korenine dnih slabostij in do ccla preudariti, kakd bi se odpravile. Meni,« takd nadaljuje Sokrat, »stara zgodovina ni neznana, tebi sedanjost ne; zatd lahko ogledujeva drevd človeštva od vseh stranij. Sram naju bodi, ako mirno in resno raziskujč ne dobiva pravih pomočkov hitreje nego kje v zboru, kjer bi naju motile osebne posebnosti in kjer bi utegnil marsikdo nalašč iz svojih vzrokov zakrivati te korenine. Z lepimi govori in slovesnimi obedi se ne ozdravlja drevd človeštva 1 — Ako bi to vprašanje meni, staremu radovednemu modrijanu, ne bilo takd mično, rekel bi, pustiva ozdravitev bodočemu prirodnemu razvoju, takd pa nadaljujva svoj pogovor. Človeško napredovanje vodi ljudstva po krivih potih dolgo semtertja kakor po temnih jamah ali po labirintih. Človeštvo poskuša vse, kar dopušča njega razmerje s prirodo in ljudmi tčr gazi iz puste v ptisto. Zmote provzročujejo trpljenje, in to modri človeka. Zmot se iznebi, kadar se uveri, da na dosedanjem poti ni sreče. Izvoli si novo osnovo svojega življenja, sedaj polagoma in mirno, sedaj hipoma in po sili ter vrže od sebe vse oklepe, s katerimi je bil priklenjen na nemilo usodo, na nesrečo. Nikdar pa se ni bati, da bi samopridnost ali samo-pravnost te ali dne stranke zatrla vse pravice človeštva. — Minljivo je vse, kar p ozn d zgodovinal Človek hodi po ostankih razsutih mest, razdrtih držav in po prähu svojih pradedov. Bolj v bajkah nego v zgodovini živč kakor sence spomini mogočnih starodavnih držav egiptovskega, babilonskega, asirskega in perziškega naroda. Kakd li je bilo nekdaj mogočno in veselo delovanje närodov med Črnim in Kaspiškim morjem, sdsebno po ravninah med Evfratom in Tigrido 1 Čim bolj pa so bogatele ondu zasnovane države, tem bolj je vabilo njih bogastvo bližnje divjejše narode na plen. Kolikokrat so oplenili Babilon! Mesta Sidon, Tir, Jeruzalem, Ekbatana, Ninive in Babel niso učakala boljše usode, takisto ne Teba v Egiptu. Podobnejši blazniku nego marljivemu vojvodi se je navalil Čirov sin Kambiz na Egipet, od koder ga je roka božja izgnala z neizrečno lakoto. V puščavo je izpremenil bogate pokrajine, razdejal veličastne spomenike starodavnih umetnostij in krasna svetišča tebenska. Kdo nam povrne razsuta dela egiptovska ? Srce te mora boleti, ko ogleduješ tolikanj uničenih lepot I Ozri se kamorkoli: povsod neprestano plojenje in poginjanjel Kra-ljevstvo za kraljevstvom se dviga iz zgodovinskega mdrja; toda toliko da se začnč veseliti življenja, pogoltnejo ga z nirodi vred valovi večnih izprememb. Koliko češčenje se poroča o velikanskih spomenikih, katere sta postavila Bel in Semiramida — vse je minilo, strta jc vsa trinoška čast in mogočnost graditeljev Babela in Niniv! Ljudstva izginjajo, da jim komaj ostane ime. Jedino v nžlrodnih šegah in navadah ali pa v poljedelskem in hišnem gospodarstvu živi časih njih spomin, le malokdaj tudi v znanstvu.« »Cvetica razcvetč in zvenel Modrijan ne izgubiš niti duševnega miru niti zaupanja v modrost božjo, vidčč, da so pomrli in strohneli pradedje, očaki, pismouki in preroki . . . Svetišča so podrta, preročišč ni več, niti avgurovl Kdo bi tudi želel večno kaj ohraniti v prvotni obliki; gotovo je modreje, da nič ne traja večno, sicer bi moralo okameneti. Ali bi se razgledovalo sedanje človeštvo, ko bi vstal od smrti kralj Salomon in bi vpričo nas daroval na jeden praznik svojih dvaindvajsettisoč voldv in stoindvajsettisoč oväc! S takšno daritvijo bi največ ustregel nikdar sitim gledalcem bikovskih bojev, toda pametnejši, izobraženejši ljudje bi se mu smijali. Kaj, ko bi za Salomonom prihruli stari Egipčani in darovali v svetiščih svojemu biku apisu, sveti mački in svetemu kozlu? — Kjerkoli se je preko let svojega razvoja ohranilo vladarstvo nekakšne kitajske osnove, bodisi v Aziji, bodisi v Evropi, kdo bi mu ne želel večnega miru! Koliko je še med nami takih toŽnih ostankov, suhih vej starega strohnelega debla! Kakor hodimo mi po razvalinah svojih praočetov, takisto bodo hodili naši potomci po razvalinah denašnje družabne osnove. Orjaško kold izpreminjanja in napredovanja tira vse s seboj na okolo 1 Čimbolj se ta ali dni stan upira pravim potrebam duševnega in telesnega razvoja, tem hitreje ga bode konec! Nihče, bodisi mogočen kakorkoli, ne more se iznebiti večnega zakona prirode; vse je podložno usodi poroda, kratkega bivanja in telesne smrti. Odstopajoči nä-rodje podajajo preko svojega groba potomcem omiko v ostalih izkušnjah, poukih in napredkih, v podedovanih znanstvih in umetnostih, v svojih pozvedbah in mislih o božjem stvarstvu, o duševnem in telesnem življenji.« »Zanašaš se na modrost minulih časov,« odgovori Sokrat, »toda ne pozabljaj: najsi dobi kmet še toli dober svčt, če ga ne obdeluje v potu svojega obraza, niti črna prst mu ne obrodi sadü! — Toliko da se nekoliko spametuje človek in narod njegov, že lčže pod zčmljo. Potomec začne zopet otroško svoje življenje. Kdo vč, ali bode cenil, kar so mu ostavili dobrega praočetje, ali ne bode celd uničil sadu njih truda in znoja ter ostavil svojemu nasledniku morda večje siromaštvo, nego ga je podedoval sam. Če je zakopal zaklad božji v ne-rodovito prst, morajo se otroci sami truditi z vsakim pričetkom, pomagati si sami', nekaj z nadarjenostjo, večinoma pa s poročili, podedovanimi po vesoljnem narodu in njega občem napredovanji. Takd ti zemlja rodi sad od dnč do dnč; takd si podajajo rokč närod je, države in njih uredbe. Solnce grč dan na dan zopet počivat pod mörje ter vstaja z jutranjo zarjo, da se lahko ččmu veseli človeško srce. Dolgo trpi časih človeštvo po svoji krivdi, napdsled pa venderle prekorači vse zapreke. Treba je bilo učakati tolikanj zmot in napak, prebiti marsikaj bridkih izkušenj in skelečih kaznij božjih, da je človek izpregledal in spoznal, kakd blaginja ne izvira iz samopravnosti in zatiranja bližnjikov nego iz zakona jednakopravnosti in resnične ljubezni do vsega človeštva 1« (Dalje prihodnjič.) O pomenu naših krajevnih imen. Sestavil Evgen Lah *) i. jjnana stvar je, da ima skoro vsak kraj svoj poseben pomen. Imena krajev so pa privzeta zeld različnim pojmom in so zaradi tega jako raznovrstna in razmetana na vse strani. Zanimljivo bi bilo, spraviti jih v pravilno skupino, še za-nimljiveje pa preiskati, kakd so nastala. Ker se natančneje bavim s slovenskim krajepisjem, lotil sem se prve omenjenih tvarin in hočem podati nekakšen, sevčda nepopoln poskus take razdelitve kranjskih krajev po njih pomenu. Sestavek je sevčda le nekaka statistiška šala. Pričnimo s kraji, ki imajo svoja imena od različnih pojmov bivališč. Najpreprostejše človeško bivališče (tu sevčda ne jemljem v poštev brlogov, podzemeljskih jam, globin i. t. d., v katerih so svoje dni baje tudi prebivali ljudje) so koče. Vasi tega imena so še dandanes na Kočevskem in Postojinskem. Več koč zaznamenujejo s skupnim imenom k o če v je. Takd nazivljamo metropolo kranjske nemške naselbine, ki pa neče ničesar slišati o kočah in hoče biti mesto. Drugo skupno ime te vrste slove ko čari j a, ki je tudi ohranjena kot vaški pdjem. Prebivalci koč so kočarji, ki so tudi dali neki kranjski vasi svoje ime. Več koč, ali recimo hiš, skupaj napravlja sel o. Da je krajev tega imena na Kranjskem vse polno, to je obče znano. Časih se rabi tudi v množini. Dostikrat ni zadoščalo zgolj selo, treba je bilo sestave. Takd govorimo n. pr. o Nadanjem, Gorenjem, Spodnjemy Brc-ganskem, Iva njem, Zdihovem, Luterskem, Čudnem in Račjem sein. Znana so nam takisto Nova, Stara, Spodnja, Gorenja in Urš na sela. Časih so rabile tudi varijante Selce, Selca, Seliše in Selšček i. t d. Najrazširjenejša so pa dna bivališča, ki jih imenujemo vasi. Na Kranjskem samem jih imamo nad 2500. In čudno, komaj dvanajsti del te vrste skupnih bivališč je ohranil svoj značaj tudi v imeni samem. Golo ime »Vas« se ni ohranilo v nobenem kranjskem kraji. Pač pa rabijo mnogobrojnim kranjskim krajem (okrog 200) z različnimi pridevki sestavljene vasi kot imena. Nečem jih tu naštevati, premučno bi jih bilo poslušati. Omenim naj le dnih, ki se po različnih kranjskih *) Berilo v zimskih večerih pisateljskega podpornega društva 1. 1S85. pokrajinah ponavljajo petkrat do desetkrat; te so: Gorenja, Srednja in Dolenja vas, Stara in Nova vas, Velika in Mala vas. Dostavljam le še, da je največ krajev te vrste v novomeškem in krškem okraji in sploh na Dolenjskem več nego na Gorenjskem in Notranjskem. Skupina hiš večje vrste je po naših pojmih »trg«. Trgov resničnih imamo na Kranjskem nad 20. Le malo krajev pa je ohranilo ta pdjem tudi v svojih imenih, in vßi ti so z jedno samo izjemo dandanes vasi. Jeden sam trg s to koreniko imamo na Kranjskem, in še ta je le »Tržič*. Koreniko trg so pa tudi ohranile vasi Tržišče, Stari trg (imamo jih več), Predtrg i. t. d. Najvišja skupina te vrste je mesto. Na Kranjskem imamo 14 mest; toda vsa imajo celd drugačna imena. Le jedno se ni izneverilo prvotnemu značaju, pa tudi to je *Novo<. Posebne naselbine so tudi »gradovi« z vsem, kar jim pripada. Da so tudi po Kranjskem strašili srednjeveški vitezi, temu so nam porok mnogi stari, tu pa tam še dobro ohranjeni gradovi. Imamo pa na Kranjskem jako dosti krajev, v katerih imeni je ohranjen ta pdjem. Zlasti vasi »Grad* (teh je namreč več), potem Gradič, Gradnik, Stari Grad, Novi Grad, Predgrad in Nagrad, Gdrenji in Spodnji Grad, Za-gradeč, Gradišče, Zagradišče,, Kovačji Grad i. t. d. Gradovi so imeli v svojem obližji »pristave«. Kraji s tem imenom so na Kranjskem še ohranjeni. Imamo namreč nekaj Pristav, potem Veliko in Malo pristavo, Pristavico i. t. d. Okrog gradov nahajamo po navadi široke dvore. Sledove takih dvorov dobivamo še v mnogih kranjskih vaseh. Na Kranjskem imamo več vasij, ki jih imenujemo »Dvor«; imamo pa tudi Zadvor, Preddvor, Dvorje, Stan dvor, več Dvorskih vasij, in človek bi kmalu mislit, »si licet parva componere magnis«, da so se nekdanje »s*«tojatcAoi 0y)6ou« preselile v bohinjski »Stodvor«. Kjer so gradovi, tam morajo biti tudi knezi. To nam izpričuje Knezak, to nam dokazuje Knežja lipa, Knežja njiva in Knežja vas. Čudno, da so Nemci naše kneze ponižali v grofe in da govorč »Grafenbrunn, Graf linden, Grafenacker in Grafendorf1« Velikega pomena so bili pri gradovih z vsem potrebnim obližjem tudi mostovi, ki so jih družili, oziroma ločili od drugih naselbin. Umevno je torej, da se je kazal vpliv mostov tudi pri nazivljanji nekaterih naših krajev. Takd imamo pri nas nekaj Most, Zidanimost, Za-nwstec in Primostek. Pa še kdo reci, da nima Kranjska za sabo stare zgodovine l To nam jasno dokazujejo ne le Aemona, Nauportus, Noviodumum in Me- 11 tulium, tudi Kočevarji imajo svoj Römergrund, Bohinjci svoj Nomen in Kostelci celd svoj Kaptobi ki so brez dvojbe rimskega izvira. Kaj pa naše socijalno življenje? Ko so se naši pradedje naselili po Kranjskem, imeli so že pdjem za stan; to nam živo priča vas >Stwi«y kateri bi lahko Še dodali vasi jStaje, Stanišde in StaneŠice. Družinska vas nam kaže, da so poznali že družinsko življenje; Dečja vas in Zenovo, da so že razločevali med moškim in ženskim spolom. Vender je moralo imeti moštvo pri ženstvu tudi že zgodaj svoje grenke ure; kreg je bil neizogiben, letele so psovke. Nečastno ime, s katerim so možjč v takih trenutkih zna-menovali žene, ohranilo se je v vasčh Babino polje, Babina gora, Bo-bina polica i. t. d. Kranjsko prebivalstvo se je pomnoževalo na Poro* diŠči pri Šmdriji, v Bodnjah pri Radovljici, v Rodincth na Belem Kranjskem in v Bodici pri Domžalah. Tem štirim krajem se je treba zahvaliti, da kranjski rod še ni zamrl. Če so Kranjci poznali že sel a, vasi, trge, mesta, gradove, dvore i. t. d., če so se družili in spoznavali, tedaj je umevno, da jim je bila skoro znana tudi dna večja skupina, v kateri se dandanes po navadi druži več krajev, to je občina. O tem nas uverja trebanjska Opcina. Načelnik občini je bil baje že nekdaj župan. Da je to ime znano žc dolgo, dokazujejo nam kamniške Županje njive. Ko so se začele družinske razmere takd lepd razvijati, dobili so Kranjci polagoma tudi pdjem o imenji; dokaz temu vasi: Imenje in Imovica. Toda kakor povsod hudoba ne miruje, rodile so se tudi pri nas skoro osebe, ki so bile nevarne tuji svojini. Doma so bile sicer iz Vzmanov in Tatinca, toda ker so se potikale navadno po skritih kotih, treba je bilo organov, ki so jih sledili. Ti organi so bili doma iz Biritevega pri Dolu. Časih se jim je posrečilo take nepridiprave zasačiti, toda če so jih hoteli izročiti pravici, imeli so po navadi jako dolg pot, ker le v Sodinski Vasi in na Sodjem Vrhu so šele dobili sodnike. Straže so bile takrat tudi še zeld redke. Le pri Kranji so imeli svoje posebno Stražišče, in pri Novem Mestu sta bili dve Straži. Tatovi so imeli tedaj takrat jako dobre čase. Popolnoma lahko umevno je, da je neštevilno imen kranjskih krajev vzetih iz prirode, najsi potem pripadajo stroki orogra-fiški ali hidrografiŠki, zoološki, botaniški ali mineraloški i. t. d. Jako dosti kranjskih krajevnih imen spominja različnih oblik zemeljskega površja. Kranjsko prebivalstvo je poznalo vse glavne oro- grafiške pojme. Natančno je razločevalo gore in doline, hribe in ravnine; imelo je že pdjem o višini in nižini i. t. d. Pdjem gora se ponavlja po kranjskih krajih na vsakovrsten način. Razločujemo Veliko in Malo goro, Mlado in Staro goro, Bukovo, Brezovo. Gabersko in Višnjo goro, Nemko, Kranjsko, Goriško in Loško goro, Krizno, Šmdrijino, Stefanjo in Senturško goro i. t. d. Toda ne le sestavljene oblike, nahajajo se tudi druge, ki se izvajajo od prvotnega pdjma »gora«. Na Kranjskem imamo Gorje in Gorjme, Zagorje in Razgorje, Predgorje in Podgorje, Podgoro. Dalje se nahaja pri nas Go-ričica, Gorica in Gorice. Goric je zopet več, namreč: Unanje in Notranje, Nadgorica in Podgorica, Predgorica, Prigotica in Zagorica, Slaba, Kamna, Babina in Pij am gorica. Če natančneje opazujemo, vidimo, da se nahajajo vse mogoče različne oblike višavja, ne samd gore. Tu dobimo greben, slemen in reber, breg in klanec, planino in grič, hrib in holm, peč, rob in steno. Najmnogobrojnejši so pa vrhovi, in sicer ne le v različnih vrstah istega debla, ampak tudi v sestavljenih oblikah. Kranjci imamo PodvrŠje in Završje, Vrhek in Vrhovo, Vrhovce in Vr-hovlje, Vrhovsko vas in Vrhniko. Na Kranjskem se dobi več Vrhov sploh, potem Jesenov, Rožni in Zirovsld vrh, Topli in Mrzli vrh, Veliki in Mali vrh. Goli, Hudi in Ostri vrh, nasprotno pa tudi Krasni, Lepi in Tolsti vrli, Zajčji in Telečji vrh, Zavrli in Podvrh, Deden, Jermanov, jStojanski, Lavlarski, Derec», Kitni in Krsni vrh i. t. d. Na Kranjskem imamo dolgo vrsto Planin in Zaplanino, celd Sv. Planino. Več vasij je, ki jih imenujemo Breg; nahaja se pa tudi Brezje Stari in Novi Breg, Cisti breg in Breška vas. Neka vas se imenuje Grič, zatd pa tudi ni smeti pogrešati Podgrica. Hribov imamo vse polno, ne le Hrib sam, ampak tudi Mačkov in Konjslci hrib, Bogati in Pusti hrib, MaHinji hrib in Zahrib. Na Kranjskem dobiš Peč, Peček in Vrhpeč, Belo, Mirno, Vranjo in Savino peč i. t. d. Ker je naša dežela večinoma gorata, zatd je v nji tudi dosti strmin in sten. To nam kažejo vasi Strmca, Strmec, Mali in Veliki Strmec, Strma reber i. t. d.; pa tudi Poštenje, Postenjšelc, in Podstene. Če se nekoliko ozreš, n. pr. z ljubljanskega Gradu, zapaziš lepo ležeči Homec, daleč na Gorenjskem pa Horn' in Podhom. Klancev je sicer tudi dosti po cestah, in sicer hudih. Komu n. pr. niso znani Turjak, Vagcnšperk, Rcbernice in Gobovcc i. t. d. Toda u* tudi vasi so ohranile to ime, n. pr. Klanec pri Kranji in Komendi, potem Podklanec in Zaklanec. Da spopolnim vrsto teh krajevnih imen, naj dostavim še Poreber, Zarebrije, Gručo in Drčo. Preidimo k pojmu »ravnina« in k vsem imenom, ki se sučejo okrog njega. Da je tudi krajev te vrste po Kranjskem dovolj, pričajo jasno mnogi Logi, in Doli, Brda in Loke, Polja in Poljane i. t. d. Na Kranjskem imamo Ravno in Ravne, Ravnih in Ravni dol i. t. d. Raznovrstnih Logov imamo ddkaj, namreč: Novi in Stari log, Mali in Zali log, Veliki in Mali podlog, Zalog in Zadlog, Mrzli in Iderski log, Lozice in Logarje. Kaj pa šele brda! Tu so Mala in Velika, tam Gorenje, Srednje in Spodnje brdo, drugje zopet Oštrozno, Janeževo in Rateževo brdo; v loškem okraji Lovsko in Podjelovo brdo, v vrhniškem Leseno in Medvedje brdo. Celd Tičje in Kameno, Praprotno in Jarcje brdo dobiš poleg Brdec in Zabrdja. Kjer je dosti brd, morajo biti tudi raznovrstne loke. Kranjska ima Preloko in Zaloko, Skofjo loko in takoj zraven Staro loko, potem Velilco in Malo loko, Gladko in Bogato loko, Gorenjo in Spodnjo loko, Banjo, Islco in Nemško lolco. Kjer je kaj ravnine, ondu je navadno tudi kaj poljd. In res, na Kranjskem nahajamo Malo in Veliko polje mimo Polja sploh, potem Dobro in Mrzlo polje, Mokro in Rožno polje, Zgornje in Spodnje polje, Kompolje in Vrhpolje. Dobe se pa tudi cele poljane, namreč Poljane sploh, potem Velike in Male poljane, Dolge poljane in Podpoljane i. t. d. Na Kranjskem dobiš Ravan in Planico, Dolenjo, Gorenjo in Cdeno ravan, Dolenje in Gorenje, Veliko iti Malo Dolino, Dolenčice i. t. d. Kjer je dolina, tam so tudi doli. Kranjska ima Dol in Dole, Ravni dol, Ivandol, Hrastov in Dobni dol, Ravni in Travni dol, Globocni dol in Glo-bodol, Sinadole in Zadole. Da pa ni bilo tudi vse takd lepd ravno, piano ali k večjemu brdovito, kažejo nam imena vasij: Graben, Brlog, Kotel, Zgornje in Spodnje Duplje, Velika in Mala Duplica, Andol, Veliki in Mali Breznik, Zabreznik, Breznica in Zabreznica, Globolco in Globocicay Globodol in Globelj. Da se takšen ves razpokan in preotljen svet, kjer je bilo vse Razdrto (vasi pri Kostanjevici, pri Šmariji in pri Postdjini) ni mogel dolgo protiviti elementarnim Silam (vas pri Črnomlji), umevno je samd ob sebi. Prišle so od Tržiča sem Zgornje in Spodnje Veterne moči, ki so se pri Krškem izpremenile v cele Vihre. Da se takemu vetru nič nc more upirati, da vse poišče in Obrije (vas ljubljanske okolicc), to je brez dvojbe. Vse se je moralo razrušiti na Kranjskem, od severa do juga, od zapada do vzhoda. Dokaz temu porazu so vasi: Polom (na Kočevskem) in Podlom (pri Kamniku), Lomi (pri Idriji) in Lomno (pri Krškem) in kot nameček še kočevski vasici Verderb in V er dr eng in borovniški Padez. Da so prebivalci vertikalno takd razvite dežele imeli tudi pdjem o višavi in nižavi in celd o različnih stopnjavah višine, umejemo lahko; tega nas tudi do trdnega prepričajo vasi: Visoko, Visoce, Viševk, Vi-selnica in JSmvec. (Dalje prihodnjič.) Jara gospoda. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) III. |vetilka pod stropom Kračine gospodske sobe je že slabo brlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda [| adjunkt in notar sta še vedno vztrajala. »Tine, kje pa je sedaj Julika?« vpraša zdajci adjunkt Pavel. »Glej, ravno takd radoveden sem bil sam pred nekaterimi dnevi! Ne da bi ne bil včdel, kaj je, ampak vprašal sem, kje je in koliko let ima sedaj? Tebi je itak znano, da je šla po Orlovi smrti Veselica pod boben. Gospä je kmalu umrla, Marušo je vzel tisti suhi kapitanuš, in oba živita, ne včm, ali dobro ali slabo doli na Dolenjskem. Saj včš, kakd smo se tudi mi razpršili po svetu — vsi znanci in sosedje in sorodniki — moja sestra Veronika biva sedaj v Galiciji z možem majorjem, ki ga je vzela po neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani — stari gospodičini, kaj hočeš? Drugo starejše je pomrlo, in tudi izmed nas mlajših nekaj 1 Ej — kje so vsi, kar nas je bilo tedaj na Kremenu!« »Pa Julika?« ponovi adjunkt. »Oh, Julika! Pozabil sem skoro! Pravil sem pa, da sem bil minule dni nekoč tudi takd radoveden kakor ti danes.« Notar Valentin pl. Mali je imel navado ob svojem pripovedovanji, da je sezal daleč nazaj in* na okrog v minulost in sedanjost, predno je izustil takd utemeljen odgovor »Včdi, prijatelj«, nadaljeval je počasi, zažigajoč novo smodko, »tam v Zagorici napravljajo novo šolo, in treba je bilo delati pogodbe, in mimo vsega — Župan neče, župnik neče, krajni šolski svčt neče — no, pa o vsem tem govoriva kdaj drugič! Prošnjikov učiteljev je tudi že nekaj — vsaj govori se o njih —« »Pa vender — Julika?« hiti Pavel. »Ne bodi takd nestrpen! Julika je tudi med njimi. Učiteljica je tam nekje na Krasu, in pravijo, da prosi službe na novi šoli v Zagorici.« »Ah!« vzklikne adjunkt na pol neverjetno. »No, ako te še kaj zanimlje, podam ti jutri tisti imenitni učiteljski šematizem, iz katerega se lahko uveriš tudi' o natančni starosti naše Julike. Glej, tu sem bil radoveden, kar sem Že prej poudarjal — in našel sem, da je Julika že davno prekoračila trideseto leto. Kakd hiti čas!« Oba sta zamišljeno molčala nekoliko trenutkov. »Čudno, čudno — Julika in —« deje prvi adjunkt. »— Vrbanoj!« pristavi z glasnim smehom lahkoživi notar. »Kar se je zamudilo, popravi se lahko sedaj. Zagorica in mi nismo takd narazen, in stara ljubezen ne zarjavi! Da je le pri tebi zarjavela!« pristavi z nekoliko zlobnim naglasom in postranskim pogledom na svojega tovariša. »Ha — jaz sem že prestar!« »Nesrečnež, toliko kakor jaz, ali recimo: jedno, dve leti mlajši od Vrbanoja!« V molku, ki je zopet nastal, čuti je bilo le tikanje ure v prednji sobi in dihanje Ančike, ki je bila zaspala pri peči. »Toda kakd je bilo vender tedaj na Kremenu s teboj in z Juliko in z Vrbanojem?« vpraša notar resno. »Nič ni bilo!« »Včm, da ni bilo! A nekaj je bilo venderlel In pozneje sta se razšla, vsi ste se razšli: ti in Vrbanoj in Julika in vidva! Kakd je vender to, kakd se je to zgodilo?« Oba sta bila sedaj v položaji, ko se človeku odpira srce in jezik, ko stopa na dan čisto in resnično čustvo, katerega ne more več odeti noben ozir in noben pomislek. In vender je v Pavlu, kar se tiče dnih nekdanjih dogodkov, prevladalo še nekaj kakor sramežljivost »Ej, neumnost, neumnost!« hitel je; »toda včdi, Tine, lična dčklica je bila dna Orlova Julika! Nekoliko takd — navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri tem pa duhovita, da smo se je kar bali; saj si jo poznal sam!« »Oh, kolikokrat sem bil v zadregi! Toda — mladi smo bili —« In takrat na Kremenu! Ali se še spominjaš, kakd si pritiral d nega osla pred Slamarjevo hišo, kakd je Maruša klicala in tekla za teboj, da nikar ne trpinči njenega sivca, kakd je dni ,Nebodigatreba' in vender ,Povsodtreba', dni izpiti strijc Pepe kuril na ravani pod cerkvijo in pekel krompir, kakd smo mi z dnim kapelanom — gospod Blaž je bil menda, in sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih — kakd smo ž njim vred lovili slepo miš? Ali se še spominjaš?« »I sevčda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo zdajci, ko smo pojedli krompir in mrzlo pečenko ter pili tisti cviček, kl je bil zaradi imenitnosti zabit v starodavne Šampanjske buteljke — da smo hipoma pogrešili tebe in Julike in Vrbanoja. Tudi strijca Pepeta ni bilo nikjer, dasi se po navadi ni genil od steklenic, dokler so bile polne. Pozneje ste prišli vsi, toda vsi ste bili nekamo razvneti, samd strijc Pepe ne, in pozneje, pozneje — oh, nikdar več nismo bili takd skupaj! Ti si odšel skoro, menda v nekaterih dnevih, in Vrbanoja tudi ni bilo več videti. Vsak je imel svoj izgovor; naša dekleta so ugibala to in dno, ali gotovega ni včdel nihče. I jaz sem hodil tedaj drugam; kaj mi je bilo do tega, koga in kakd ljubijo drugi, sam s seboj sem imel dovolj in s svojo — no, kaj bi govoril! Danes je moja žena, in srečen sem in vesel, da jo le vidim!« Rekši natoči Tinče svoj kozarec in ga dvigne, a Pavel ga ujame s svojim. »Bog jo živi!« vzklikneta oba. »Da, da, takrat na Kremenu!« povzame Pavel naglo; »saj nisem pravil še nikomur — kaj bi tudi? Zaljubljen sem bil — takd — no, takd, kakor je sploh človek v dnih. letih. Sedaj se mi vidi käj takega nemogoče. Preneumno bi bilo tudi! Tačas pa je bilo lepd! Vi ste skakali okrog žerjavice, in kapelan Blaž vam je pomagal z gabrovim ključem vleči krompir iz pepela. Stari gospod Orel je tlačil svojo pipo, dni kapitanuš pa je kazal gospčm po bližnjih gričih planote in mesta, odkoder bi se najbolje streljalo na sovražnika, ako bi prikorakal po šentrupertski dolini. Julika in jaz sva hodila okolo cerkvice, čitala na belih stenah imena in napise, kar so jih pustili tamkaj obiskovalci po staroslavni šegi — menda sva se tudi ovekovečila samd — in potem sva krenila v breg na vam nasprotni sträni. Bukve in smreke so rasle tam, in iz mahu in listja so gledali rdeči zvonci korčkov. Julika jih je trgala, jaz pa nisem gledal nI cvetic nI na pot pod seboj, niti goste veličastne šume okrog naju; videl sem le dno vitko ljubeznivo dčklico, in najsi mi je nasmehoma velevala: ,Pomagajte vender, da prineseva več cvetic tja g6ri', — nabrati nisem mogel večjega šopka! Vzdra-milo me je le, ko je rekla: ,Sedaj bode dovolj, vrniti se morava!' »Stala sva tedaj — še danes bi našel mesto — na ostrem ovinku gozdnega pota, pod katerim se je odpiral globok jarek z globokim prepadom na desno in levo, stran vodčč v širo dolino; pred nama na nasprotni sträni onkraj doline pa je vstajalo zopet visoko gosto obrasteno gorovje. Julika se je hotela obrniti v breg nazaj na najkrajši pot k vam drugim. Ali tedaj sem jo prijel za roke in govoril — danes ne včm več, kaj, in morda tudi tudi nisem včdel, kaj govorim; toliko pa včm, da je bilo takrat vse resno in resnično, strastno in kipeče prav iz dnu srca. Ako bi mi velela, naj se vznak prevrnem v prepad za menoj, gotovo bi se bil — toda danes, danes, haha — kakd brezumno se mi vidi vse to l In ona, Julika, stala je pred menoj, rdeča, povešenih očij, niti genila se ni, niti poskusila oprostiti svojih rok. Dasi tedaj nisem mislil o tem, ali tisti trenutek mi je šinilo navzlic duševni moji razburjenosti nekaj v glavo, o čemer sem premišljal šele pozneje, prevzela me je misel: Ti, dčklica — ti ugiblješ! Ti tehtaš! ,Gospod Pavel', rekla je mehko in hotela pristaviti še nekaj. A bilo ji ni več mogoče, zakaj — Andrej Vrbanoj je stal poleg naju. ,Haha!' zasmijal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor nova stena. Izpustil sem Julčine roke, in kakor se mi dozdeva, nisem pre-bledel, ampak če je bilo mogoče, zardel sem se le še bolj in v grlu sem čutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ,haha I4 ,Gospod Pavel je danes silno ljubezniv, kakor ni bil nikoli I' reče Julika, in videl sem, kakd se takisto sili na posmeh. ,Gori nas gotovo čakajo', pristavi in v tem Že steče po strmi stezi vkreber. Obrnil sem se za njo, ali Vrbanoj me je šiloma potegnil nazaj. Govoril ni ničesar, toda oklenil se me je kakor maček. Tudi jaz nisem zinil besede. Ob strmem prepadu sva krčevito držala drug drugega, oba mladostno močna, oba v divje vzbujeni, nebrzdani strasti! Toda njega strast je bila silovitejša od moje. Zdelo se mi je, da me hoče pehniti v prepad. In v tem tihem ruvanji, ko sem jaz le silil od robu, — danes še me izprehaja mrzla polt — v tem se je zdajci prikazal, meni kakor angelj iz nebä, strijc Pepe in naju razdružil. Tistega pijanca — saj včš, bil je brat, ponesrečen brat gospč Orlove, bivši častnik — nikdar nisem rad videl, ali tedaj — — — no, ljubi Tinče, sedaj včš tisti dogodek 1 Prišli smo vsi zopet h kremenski cerkvici, razvneti, kakor si rekel, toda molčali smo o tem, kar je bilo. Saj je imel vsak dovolj vzrokov, samd strijc Pepe ne; a tega je menda potolažila Julika. Ko smo se vračali domdv, govoril sem in hodil samd z Marušo ter po-zvčdel iz nje blebetanja, da je bilo nekaj ljubezni med Vrbanojem in Juliko. Drugega ti ne bodem pravil. Odrinil sem od vas in tvoje gostoljubne hiše, Andreja tudi menda ni bilo več na Veselico. Pozneje pa smo itak hodili vsak svoj pot.« »Mladostne neumnosti!« mčni Tinče. »Res; toda semper aliquid haeret — in tudi taki, recimo, smelo-otroČji dogodki puščajo viden sled za vse življenje. Takrat sem bil zaljubljen — da iabim vulgaren izraz — res zaljubljen — potem pa nikdar več takd.« »In Andrej ?« »Ne včm! Slišal sem, da se ogiblje ženske družbe, kar itak sam včš!« »No — ako pride Julika v Zagorico?« pošali se notar. »Naj pride; z Andrejem ali s komerkoli se zaradi ženske ne bodem več tepel! Ančika, Ančika — plačam! A še skoro za vas bi se ne tepel, Ančika, ali ni res ?« »Res!« reče Ančika in si mane zaspane oči. Včdela pa ni, kaj je trdil adjunkt v svoji šali; ta pa takisto sam ni znal, da mnogokrat tudi taka ali jednaka lahkomiselna in brezpomembna beseda govornika postavi na laž! (Dalje prihodnjič.) m ü Nad njivo ad njivo v sinjem zrak« Pleheče sokol sivi; Med žilom prepelico Ugledal je na njivi. In ljubka prepelica Ne grd mi iz spomina . . Zakaj pač vedno mislim O tebi, domovina? Rädinski. Črtice o priimkih. Spisal dr. Fr. Kos. Pred seboj imam urbar loškega gospodstva z leta 1560., kateremu je torej letos 333 let. V njem nahajam raznovrstna krajevna imena, potem osebna imena in priimke kmetov, kajžarjev in rovtarjev, stanujočih na zemlji loškega gospodstva. Marsikaj tu navedenih osebnih imen in priimkov je Še dandanes v navadi. Kakor pred 333 leti, dobivajo še v sedanjem času otroci pri krstu imena Jernej, Jurij, Peter, Janez ali tudi Ivan Iban*), Štefan i. t. d. Marsikaterih krstnih imen, ki so dandanes obična, pogrešamo v urbarji; takd n. pr. ne vidimo v njem Ignacijev, Alojzijev, Karolov i. t. d. Zakaj jih ni, tega ni težko ugeniti. Namesto teh so pa v njem zopet druga, katera so v sedanjih dneh ali pozabljena ali pa vsaj jako redka, kakor Križe, Križna, Skolastika i. t. d. Pustimo za sedaj osebna imena in oglejmo si nekoliko prifmke, kateri so zapisani v rečenem urbarji. Iz nekega spisa, katerega sem sestavil že pred dvanajstimi leti1), razvidno je nekoliko, kateri priimki so v sedanjem času sdsebno navadni med Slovenci. Gradivo za dotični spis sem vzel iz takratnega koledarja Mohorjeve družbe. Prav mnogo denašnjih priimkov nahajamo tudi v prej omenjenem urbarji. Iz tega sklepamo, da se je ohranilo do denašnjega časa veliko rodovin, katere so živele že pred tremi stoletji. A tudi je v urbarji več priimkov, ki so dandanes pozabljeni ali pa vsaj ne obični tam, kjer so bili nekdaj. Kolikokrat smo že čitali po časopisih in knjigah, da je ta ali 6na plemenita rodovina izmrla ali pa da je odšla iz kraja, kjer je bivala prej po več stoletij. Jednako se godi neplemenitim rodovinam. Nekatere izmirajo, druge se množč. Znano je, da je med Nemci sosebno veliko družin, katere se pišejo Majer. Med Slovenci so se jako pomnožili Novaki, Golobi, Kranjci i. t. d. Ali na drugi sträni je zopet mnogo priimkov, ki so že takö redki, da je morebiti po vsem Slovenskem le nekoliko družin, ki se takö pišejo. Iz omenjenega urbarja je razvidno, da so živele leta 1560. v Žirčh in bližnjih vasčh rodovine, katere so se zvale Karančič, Peluhan, Selničar, Šenčur, Ultrinčič i. t. d. V hlevnovrški županiji blizu Žtrov so bivale rodovine, katerih imena so se glasila Obrlven, Popit, RubenČiČ i. t. d. Po Oslici nahajamo rodovine, ki so se klicale Erženec, Jansigoj in Pšenica. Leta. 1880. sem spisal poti umišljenim imenom „Lepidus" kratek šaljiv sestavek v podlistku „Slovenskega Naroda" (XIII., št. 196 iu 197.). Imenoval sem ga ,,Nekaj o imeniku Mohorjeve družbe." Spis je pozneje ponatisnil Brezovnik v svoji knjigi „Šaljivi Slovenec", str. 181.-19?, V Leskovici so stanovali Juračiči\ v Kopačnici Jerebaši, Konigoji in Razvozde, v Hotavljah pa Golci in Narigoji. V Poljanah in sosednjih vasčh nahajamo Kalce, MedmČarje, Bukovce, Komite in Vikarje. Agnešiči in Belani so živeli po javorski županiji, rodovina Ostre pa v Četeni Ravni blizu Javorjev in v Bitnem. V Brodčh so bivali Serfoltniki, v Sopotnici Mladovani, na Gaberski gori Zabnikarji in pri Sv. Barbari Močeradniki. V poljšiški županiji blizu Krope so bivale rodovine, katere so se zvale Kopito in Kropilec. Na Rudnem blizu Selc so bili domä Mrzigoji, v Pod-blici Britvarji, v Kališah Smojki, v Železnikih Modrijani in Pezdeli, v Podlonkom Večeri ter na Črešnjici Prebigoji in Tolčaji. V Bezovnici je stanoval Duša. Na Bukovici pri Selcah nahajamo Alojne, Gospodince in Maluzarje. Zavaligoji so živeli v Rovtah blizu Št. Lenarta. V Bitnem in bližnjih vasčh nahajamo rodovine po imeni Komatar, Kozomernik. Kožica, Kruhar, Škoda in Vivoda. Rodovina Svetko je bila domä v Prašah. V Godeščah in sosednih krajih so bivali Drčarji, Goliraji, Podvizaji, Sar goji, Savinci, Skuimki in Štupnikarji. Med naštetimi priimki je prccdj takih, ki se končujejo na »goj«, kakor Mrzigoj, Prebigoj, Jansigoj. Nekaterih priimkov, kakor Mladovan, Svetko i t. d. je skoro škoda, da so izginili po loškem okraji. Dandanes so priimki Petrič, Janežič, Blažič, Tomažič i. t. d. jako navadni. V urbarji z leta 1560. je le malo takih imen. Prav pogostoma pa čitamo, da je ta ali <5ni podložnik imenovan po svojem osebnem imeni in po osebnem imeni svojega očeta (časih tudi svoje matere), kakor n. pr. Jurij, sin Tomažev; Mihael, sin Pavlov; Gregor, sin Jurijev i. t. d. Iz prej omenjenega urbarja bi lahko posneli, kakd je mogoče nekatere priimke pravilneje pisati. Dotični urbar poznä. Raznožnike, ne pa Erznožnike, kakor pišejo dandanes, potem Kalčiče, ne pa Kavčiče, Prelce, ne pa Prevce i. t. d. Nekateri prifmki slujejo sedaj nekoliko drugače, kakor so omenjeni v rečenem urbarji. V Stari Loki živč dandanes Logondri, v urbarji se zovejo ^Lang Andre*, v Bitnem Vifani (v urbarji Wulffing), v Sorici Kemperli (v urbarji Gamperl), Jenšterli (v urbarji Gansterl) in Pegami (v urbarji Pehaimb) ter v Selcih Bonceljni (v urbarji Wantzl) in Brtonceljni (v urbarji Martantzl). Okolo Bitnega in po Sorici so bili Nemci prvotno naseljeni. Še dandanes nahajamo po rečenih krajih mnogo nemških priimkov, pred tremi stoletji jih je bilo še več. Kolikor mi je znano, ne živč več po Bitnem in sosednih vasčh Harzerji, Rosenkranzi, Leutgebi, Niderjungi, Herzogi, Raingh-hlerji, Huebmani, Schweifstriki, Triesterji in Frolichaufi. Tudi" po drugih krajih nahajamo razne nemške priimke, kateri so pa menda dandanes izginili. V Poljanah so živeli Schaldermani, na Kolku pri Poljanah Godweissi, v Lučnah Schalmaistri, v Javorjah Golibajsi, v Sorici Margraffi, v Železnikih pl. Sternseeji, v Stari Loki Zaichni, v Selcih Holzknechti i. t. d. Imeni Pierin in Gampa nahajamo v Železnikih. Bržkone sta bili dotični rodovini laškega pokolenja. Blizu Žirov so bivale rodovine po imeni Verweser in Verweser ček. Mogoče je, da ni bilo v resnici toliko nemških priimkov razširjenih med ljudstvom in da so uradniki loškega gospodstva na svojo roko nemčili domača imena. Ko sem v zadnji številki lanskega * Zvona* čital črtico »Tržrtščan, Trždčan, tržaški®, domislil sem se, da govorč pri nas v poljanski dolini sicer tudi , Trzačan* in celd » Trstinar* (Triestiner), da pa so imenovali v prejšnjih časih (ali še sedaj, ne včm) uprav dne najdence, iz tržaškega naj-deniškega zavoda prevzete v rejo, sploh le „trždne in trždnke". Takih tržanov in tržank z laškimi priimki pomnim več; marsikatera kmetska mati in mlekovita dojka si je namreč vzela iz Trsta v dojitev in rejo naj-deniško dete, bodisi, ker ji je umrlo svoje dete v dojni döbi, bodisi zaradi plačila, ki ga je potem dobivala za rejo dojenčevo, in med našimi ljudmi so bili ti rejenci vedno le »tržani*. — Prav to me je bilo napotilo, da sem že v Bartelnovem slovarji (pag. 83S.) v oklepaji poleg Trzačan pripisal tudi obliko Trzan; mislil sem in še mislim, da ne po krivici, ker se trdno zavedam, da si te oblike nisem izmislil, ampak jo pobral med närodom. Toda čemu vlačim to na dan? — Ker se mi dozdeva, da z ozirom na obliko * Trzan* ni tajiti, da je moral Trst nekdaj našim ljudem biti strgc xaiT* s<;ojrflv, in da nam bi morda pri razlagi > Tržačana* bolje kazalo začeti s slovanskim trgom, negoli z ilirskim Tergeste. * TrždČan, trMŠki* bi se dalo morda staviti vzpdred z 9 Gradačan, gradaški*. — Poljanci imenujejo namreč prebivalce Polhovega Gradca Gra-dačane in ves okraj od Sv. Jošta doli do Döbrove Gradaško. Iz gradaških hribov prihaja Gradašbica (po ljubljanskem, i. e. gorenjskem izgovoru Gra-daiica), ki se pri Trnovem izliva v Ljubljanico. — Potemtakem bi se izvajal »Tržačan* iz Tržeč. (Grad: gradeč = trg: tržeč = breg: brežec i. t. d.) — Kakö pa sedaj Trzan? Gotovo, da iz »trg*, dasi pravim kraju Tržeč. Zopet poseženi Tržačan, tržaški, Tržaščan. 1. po vzporednici. Gradačani sami se zovejo dandanes, kar jih je prav iz fare, ^Pograjci*, in Sodraščani (i. e. Sodražičani) imenujejo se tudi, če se ne motim, Sodražani (iz Sodraga). — TrMŠčan bi se pa potem dalo razlagati iz pridevnika »tržaški*, kakor krajnščan* (confinarius) iz krajini,sk%, vaščan (Dorfbewohner) iz vaški, grajščan (Burgbewohner) iz grajski. Takö bi se izognili önemu, z vzporednicami nepodprtemu izpadanju glasov st pred č, katero statuiramo razlagaje Trzačan iz Tržastčati. Vse to razlaganje pa kaže sevčda veliko nedostatnost v tem, da se prav nič ne ozira na obliko starih grških in latinskih pisateljev Tifflin-z, Tergeste, Tergestum in pa na sedanje ime Trst (Trieste). Toda razlaga iz Tergeste stsl. Trošostz (Tržčst), Tržt, Trst tudi ni posebno verjetna, zakaj pričakovali bi pač po navedenih stopinjah Trst, a ne Trst, kakor imamo trštvo, moštvo, uboštvo, sovraštvo; človeštvo, siromaštvo iz trzzhslvo, mazbstvo i. t. d. To svoje mnenje tii objavljam ne kot dovršeno in neovr/.no, ampak da me kdo pouči, če se motim; nemogoče ni, da se bode marsikomu zdelo to še menj verjetno, nego se je meni razlaganje Trsta iz uganjenega Trzčostt, in Tržačana iz Tržastčan. Drugače bi bilo seveda, ko bi se ime »Trzec* sämo zasledilo in dalo dokazati. L. P. II. V prednjem članku g. L. P. pisano gleda mojo razlago besede Trža-Čan od TrMstec. Res je taka, da kar šepa, ker jc nisem včdcl podpreti z nobeno jednako narejeno besedo. Skrabec pa v 12. sešitku „Cvetja z vrtov s. Frančiška" lanskega leta le k meni pristopa na toliko, da obliko Trzd-Ščan in TrMČan izvaja iz besede TrMstec, katero je dobil po drugem poti od Teigeste nego jaz, ki sem rekel, da se lahko izvčde TrMst takd, da se je naglašeni zlog gi baš zaradi naglasa izpremenil od kratkega na dolgega. To je sevčda za tisti čas malo verjetno, in torej oporekam täko izvajanje. Skrabec za dokaz, da se tudi Trzčičan more izv&ti iz Tržastec s končnico j an, prinaša pridevnik Človeški, ki je nastal iz človečski takd, da je č izpadel pred sk. Meni, pišočemu öni dan tisti članek, ta adjektiv ni prišel na um, ali sedaj me spominja druge ravno tak6 narejene besede v stari slovenščini. Ta beseda je bestvo iz bežhstvo in ogerskoslov. svedonstvo in človejstvo; izpadel je z pred st. Če je mogel i z pasti č in z, zakaj bi ne mogel izpasti tudi ŠČ iz besede TrzltšČan; zakaj st se je izpremenil v šč prčcej po pristopu končnice jan. Dasi je imenovana razlaga nekako podprta s tremi vzgledi, ki delajo, da ni absolutno nemogoča, mislim le, da jo L. P. graja po pravici, zakaj pridevnik človeški je mogel tudi nastati po analogiji drugih takih pridevnikov, bržčas ga je skoval Truber po vzgledu besede nebeški, vrhu tega je pa takö redka beseda, da bržkone ni bila nikoli navadna. Bestvo je pa prav za prav le oblika stare in ne naše slovenščine in je iz nje v obliki bejstvo prešla v hrvaški Pazmanov brevijar v psalem 141*5 po grškem Steven ji, in je iz več virov takö potrjena, da ni m6či za njo reči, da je nastala iz kake krivo razumljene kratice, kakor je recimo nastala beseda truh% v sinajskem psaltru v psalmu 77*46 iz kratice truhz za irud%ih% fructus eorum, pa jo je brez premisleka od Geitlerja uvrstil v svoj etimološki slovar Miklošič. Svedoustvo in človejstvo sta trdnejši besedi. Odstopam pa le tudi od take izvedbe besede TrMČan in je grem iskat drugam. Na sled me je privSdel g L. P., navedši besede Graddčan, graddškl, GraddŠčica, in pa Škrabec, izvajajoč adjektiv mrtvdŠki iz mrtvec. Iz tuje besede Tergčste je Slovenec napravil, ko je prišel v te kraje, obliko Trzest gen. Tržsta, kakor duhovito dokazuje Škrabec, in potem, bodisi kakor hoče, spako Trst, ki je obliko Trzest pehnila kcsnejc čisto v pozabnost, takö da se naslučuje le Še po živOči obliki TrždŠčati. Närod je pa dobro čutil, da v tej spaki skrita tičf le nje osnova trg, pa si je od nje napravil imč za prebivalcc temu kraju s tem, da je na osnovo dodal končnico jan: Tržan, kakor iz Gojzd Gojžhn, iz Loka Ločan i. t. d., in da beseda živi še sedaj, temu jc porok L. P. Znano je, da se imč prebivalca nekaterih krajev dela tudi takö, da se osnovi doda končnica ec: Predvorec iz Predvbr (fara nad Kranjem), Za grehe c iz Zagreb. Kaj nam torej brani po tem narediti tudi Tržeč iz Trg za ime prebivalca mesta Trsta, dasi se ta oblika ni govorila morda nikoli, pa vsaj se tudi skoro nikoli nc sliši ime Ijubljanec ali pa Kroplec. Še pa se takšna imena na e'c rada podaljšujejo s končnico jan: Predvorčan iz Predvorec, Zagrebčan iz Zagrehec, Ljubljančan iz Ijubljanec, Krope l-čan iz Kroplec i. t. d. Ali ko bi se danes delala oblika od Tržeč na ti način, glasila bi bržkone TršČan, kar je pa moči izvesti kär od besede Trstf in stavim, da tudi živi v kakem kraji. More se pa iz Tržeč narediti še drugačna beseda za prebivalca Trstä. L. P. prav izvaja Graddčan iz gradeč, morda iz gradeč. Vemo za pravilo, ki ga navaja Škrabec, da se kratko potisnjeno naglašen polglasnik, če pride iz zadnjega zloga po kaki pritiklini v sredo besede, zlasti v predzadnji zlog, zameni z dolgim zateglo naglašen im d tam, kjer razločajo dve vrsti naglaska, pa imamo pdsji iz pes, dendhiji iz defies, semdnji iz sembij (za senčm), mrtvaški iz mrtvbe, pa tudi ddnee iz dbno, tdlca iz t bih, brvdnee iz brv ono, kajkavski brvčnee, podobno še: šepd-Čem iz šepet, ganem iz gob, jdmem h jbm (od jem), vidnem iz vibn, ždnjem iz žbnfj), ddhnem iz duh, pahnem iz pbh, sdhnem iz sbh, bdenem in cdbnem iz bbc okranjeno ebb in takega več, pa po tem tudi Trždčan iz Tržčc, a Tržd-ščan v/, starejše oblike Tržbst. — Iz besed, rečenih o Trstu, razvidna je pač potreba, da se iz ust närodu zberö in razglase ali razglašajo naša krajevna imena takö, da se kraju povč nominativ in večkrat tudi genetiv, potem ime prebivalca in prebivalke in posesivni adjektiv, tak<5 nekako: Gojzd, Göjzda, Gojžhn Gojžanka, gorski, ali: Srednja vas, Srjan Srjänka (piši Srejan Srejankd). Tudi bi bilo käj poučno, ko bi se nabirali in razglašali priimki pojedinih hiš po vasčh in različnih krajih blizu takö, kakor tukaj navajam hišna imena svoje rojstvene vasi Bčle na Gorenjskem, kolikor se jih še spominjam. Dostavljam samd še to, da se adjektiv imen, ki se končujejo na cc, za to, kar je last samega gospodarja, končuje vsaj na Beli na cov, a za to, kar je last vse hiše, na čevt postavim Ahčc, gen. Ahca: Ahcov klobuk, toda AhČcv vrt. Tedaj: Präh, Prähovka, Prahov. Franc, Fränca, Fräncovka, Frilncov. Ahec hca, Ahčela in Ahčevka, Ahcdv-cöva in Ahččv-ččva. B/azck-žka, Blažkulja, Blažkov. Franchk-ckh Franckülja, Francko v. Brbilk-nika, Bržnica, Bržnikov. Pavlit-liča, Pavliška, Pavličev. Jeršc-šeta, Jeršeta, Jerščtov. Medbdtta, Medeška, Medčtov. Petrus-Uiisa, Petrüsovka, Petrüsov. Brezar, Brezarica, Brčzarjev. Jčrman, Jčrmanica, Jčrmanov. Kničman, Kračmanica in Kräemanka, K racmanov. Logar, Lögarica, Logarjev. Jurgec-gca, Jurgeška, Jürgcov in jargčev. Mdrkovec-vca, Märkovka, Mdrkovcov in Mdrkovčev. BoŠttiovec, Boštčtovka, Boštčtovcov in Boštčtovčev. Valjüvec, Valjävka, Valjävcov in Valjavčev. Kodrič, Kodriška, Kodričev. Buküvnik, Bukwvnica, Bukwvnikov. Boštaj, Boštajka, Bostäjev. Kosmät-mäta, Kosmatülja, Kosmätov. Siiedec (Snesca za Snodca), Snehka za Snedka, Snescov za Snödcov, in Sneščev. M. Valjavcc. 176 M. Valjavec: K prvemu sešitku slovcnskoncmškega slovarja Wolfovega. K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega. (Dalje.) barton m. = barkotön. Habel ad. 583 v Cipru je na morju bilo više od sto velikeh ladži (»ladyi*), bartonov, galionov; torej je Murko prav zapisal. — baržnnec m. trak iz baržuna, ki ga v Zamladinci nosijo ženske okolo vrata — baržuneti, — ioinna, adj. iz baržuna. Petretič 57 izide vun Ježuš trnovu korunu te baržunnu svitu nčseči (iv. 19*5 purpureum vesti-mentum). — Za büs baszgeige, govori se hajs, a v bas igrati: bajslrati. — basanjka f. neka hruška, debela kakor nekdaj ,maslec' ali ,zajtlek'. Sv. Ilija, Beretinei kraj Varaždina. — bašta f. die Bastei: Jurjevič 167 grad je z grabum vtrdil i bastaini. Vranič 2 91 okol bilšte (od ital. bastia). bateliga f. neko jabolko. — bat Iga f der Glockenschwengel Cehovec v Medžimurji. — bdtrenje n. das Aufmuntern. Matak 2 474. — batritel m. Petretič 202 batritel vu plače. Krajačcvič 349 ti si naš batritel vu ne volje. — bätriv adj. = batriven. Ilabd. zre. 208, 210, 350, 435 jaka i batriva ti si Judit bila. i. t. d. stokrat. -— bažul — ulj m. Fisole, — bažulek m. ocimum basilicum. Petretič 120 popčvka na not u: poseal sem bažulek, poseal sem, draga ljuba. 2.) = bažulj. Jurjevič 32. — bažulica f. droben okroglast fižol več vrsti: bel, žolt, zelenkast, ne ovija se. — bdbas m. ime volu. — beca f. ime kravi. — bvekati stochern = betkati. — becvAr m. der Bezoar Cant 471 prah iz beevara. — bččic m. dim. od beč. Habd. ad. 469 vse tak jc od mene vtrgcl, da mi jedaoga jedinoga bečica nč ostavil. — beda f. nekovo drobno sladko jabolko. — bedUžki adj. od bedäk. Mul. pos. 1038. — beddriti bedärim Dummheiten machen, schwärmen. — bedevnika f. neka sliva. —bsdriič-iča m. dem. od bedenj. Jurjevič 120: niti s kupicami malimi pijemo, neg s celih pijani bedničev žeremo. — bednjiček m. dem. od bednjič. Gašp. 1*272 dečaric vu bedniček iliti parilnicu punu vode je opal. — bikast adj. = bekav, a bikav (bčkav) balbus. Gašp. 1*393 zl)og bčka-voga jezika njega razumeli nesu. 3577 z bekavem jezikom. — biklati, govoriti, kakor kdor ima kehlo ali krof. — bflača f. ime beli svinji. — bilan m. bel vol. — be lana f. bela krava. — betas m. ime belemu volu. — belava f. bela krava. — belzsniti belisnem reči kaj nepremišljeno. — beltČniea f neko sladko jabolko. — beliga f. neka sliva. — belika f. bela ali modrikasta češnja. Prelok v Medžimurji. — bellnke f. pl. olupki jabolčni, repni i. t. d. — bjllnje n. = belinke. — biliš m. bela koža za podstavo za sare. — bäoka f. bela krava. — belopoten, Ina adj. weissleibig. Habd. ad. 1038 budeš belopotne kukčcce z lasi ali i iz rubač znimal. — beložodten-tna, M. Valjavec: K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovcga. 177 weissgelb. Lalangue med. 87 sc ali na počne beložutna bivati. — bina f ime psici. '— bendzkati lallen, Mulih škola 20 kak brže detea počnu kaj ben-dekati, naj njim mati presveta imena Jezuš Marija Jožef pobožno izgovarja. 47.0 kak brže dete počne i kaj bendekati ... — benedižica f. acanthus germanica. — benjäh m. = trebuh der Wanst, Nagy navod za flisanja vu govorejnji i razmejnji 93: na trüpi mä (krava) hrbet, dvouja rčbra, črvou (benjüh, trobüh.) i viimen. — berdčiti sammeln: Kocijančič Filot. 4*61 pčelice ne moguče van iziti meda beračit skrbe za svoje obvnoženje. — beričcn-čna paludosus; bersčna trava nymphaea. — bireš m. nekov sluga Nagy nav. 125 pri doumi jeste i sliižečka držina, kakti dojka, hläpci (kočiš, bčreš, govedär) hlapice. — bqrk m. widder: Škvorc 108 Jakob je ovcam i berkom šibje namočil. 190 Abrahamu je angel sablju zadržal, da sinu Izaku ne mogel glave odseči, neg je na mesto njega berka vu grmu opazil; vidi birka (madj.) — bzrsan mit Weinstein belegt. Mul. pos. 1410 (pijancem) su največkrat bersani zubi. — bis b£ša m. neka strupena trava ; kadar krava pogine, pravijo Varaždinci: bržčas se je beŠa najela, — hišnica f. to, kar jc Gorenjcu : plrkeljc, crljcna žnora na ošvicu. — beteMti kranken, leiden: Habd. ad. 184 da gdo ne štiraa, da bi samo židovsko ljuctvo nestalnostjum pameti svoje betežalo, domače pelde prece debele i škodljive imamo. 291 začel je sam gizdostjum betežati. 818 štimam, da bi kruto gustokrat betežali, da bi se listor te vinske kapljice okusiti mogli. zre. 155 od ktere (gizdosti) duša beteža. — belkäti stochern, Mikloušič izbor 129 ono s ččm se zubi betkaju, vu buxbaum olje omoči. — bezikali-zitem, herumlaufen, o otroku: kud bezfčeš? — beSitelj m. kdor beži. Mulih Ferenc. 50. — biblati x) = cvrčati, 2) kadar se ušiva kokoš, raca i. t d. s kljunom snaži in išče tekute, veli se: kokoš bibla. — bičati', kadar se tele izpusti iz hleva, skače: to skakanje je bičati. — bitälo n. peitschenstiel, Gašp. 2 495. — btčje n. peitschenhiebe: Krajačevič 143 zdrav budi ponižen vrat i hrbet našega J. Kr. za nas grešnike šakami zbuhan, šibjem te bičjem zdrapan i strgan. 292 gda su ga šibjem i bičjem od pčt do vrhi'mca k stupu privezavši bili. — bičtvo n. Schustermesser iz tur. byčky. Škvorc 111 naj tankeši podplate tak znajii na strani obrezavati, da bi človek štimal, da su debeli kakti njihova bičtva. bikovina f. neko jabolko. — bimba f. .ime kravi. — bincek m. klinec v igri bincekati se = kranjski klinčkati se. — bindek m. mal nož. — bingule f. pl. za mezinec debeli rezanci iz proste ržene moke, Art Nudeln. — bln-gidice f. pl. tista sprava, kamor se igla dene, kadar se brusi. — birČiti birčim = izbirčen biti. — birica f. neka češnja drobna, rezka. — biroška f. ime kravi. — birov m. mestni ali občinski sodnik, iz madj. bird. — bi-sanjga f. neka debela zelena hruška. (Zajezda). - blstrica, bistrica in bi-Strittinka f. neka sliva. — bttven adj. wesentlich. Horvat prod. 3*188 bit- 12 ijS M. Valjavec: K. prvem« sešit k» sloveusko-nemškcga slovarja Wolfovega, veno znamenje jedog vučenika Kristuševoga je ljubav bližnjega. — bin m. die Schuld, Strafe. Trp&k psalm 32.5 ti si odpüsto bin grejha mojega. 34.22 odürjävcom toga pravičnoga ostane bin njihov (delinquent). 34.23 vsi ki se na njega zavüpajo, bodo brezi bina (non delinquent). 51.11 doli zbriši vse bine moje omnes iniquitates meas dele. i. t. d. — bxtvenost f. Wesenheit. Horvat 3*188 samo ljubav čini duha i bitvenost krščanstva. — bitvina f. Schlägerei. Horvat 4*59 gda se pripčča vu jedni fari več svaje, bitvine i nevrednosti, kak ravno ove posvečene dneve? — bivanje n. Gašp. 2,io8. — bivec = bijec percussor tyj; Kiizmič Tit. i"j ar je potrejbno piiš-peki biti . . . nej pivci nej bivci. — bivost f. das Sein, Wesen, substantia, ogerskoslov. Gönczy Päl: nouve abc. v Budini 1871, str. 32 nej dügo, nego hasnovita bivost mä pravo vrejdnost — 38 žitek je grünt bi'vosti človeka. Trpläk psi. 39.6 bivost moja je kak ničes pred tobom. — bivostni wesentlich. Nagy nav. 27 vučitel bivostnejše tale etogo zgovärjanja vküp sklc-novši znouvič i znouvič je naprej dä. —r bizom m. der Bisam: ,vezda buš ti videl, po čem je bizom'. -— blagorečljiv adj. wohlberedt. Gašp. 1.232 njega navučitel vu dijačkom jeziku blagorečljivoga imenuje. — blayoslovnost f. Cant. 151 kip blagoslovnosti. — blagoželznje n. Krajačevič 147 včini mc vuboga prez blagoželenja. — blaznovljiv adj. Krajačevič 79 spomčni se, če si gde govoril kakove rčči gizdave, sramotne, nečiste, srdite, grozlive, ogovorlive, krivoprisežlive, blaznovlivc, kletlive, špotlive, lažlive. — bldzetisk' adj. Habd. zre. 199 gda jc prišla d. Marija, šegavo je (dijak) nje blažensku lepotu jednem listor okom gledel. — blažovika f. neko jabolko. — blebi-kati — bsčem blocken, ovca blebeče. — blicniti blčcnem kaj reči: Habd. ad. 323* ako kaj blecne, taki mu protivnik vusta zapre. — bledobe.lkast adj. Mitterpacher 28. — bl$domoder- dra adj. e pallido lividus, Lalangue med. 212. — blika 11. pl. das Innere eines Kürbisses, ogerskoslovenski. Gönczy 35 na ednoj tikvi dvčrca vrejževa, teda ji blčka vö seistiva. — bleket- kčta m. = blejanje. — blisast adj. gestreift. — bleščen adj. blendend Habd. ad 475 skupeeako od glada i žeje umira, kakvo takvo bleščeno spričanje ima, s kem skuposti ime od sebe odmeče. — blikati bh'r.em bieseln, krava blfče. Če pastir hoče, da mu krave ,blfču', prime klobuk v roke in govori do trikrat: sika tika potrpika pet šest babzzzz. (Vidovec kraj Varaždina) == bzikati. (Dalje prihodnjič.) M. Valjavec. V. Bežek : Popravek. 179 Popravek. V mojem zadnjem »Književnem poročilu« v drugi številki letošnjega »Zvona* se čitaj na str 110. v vrstici 13. namesto: »na str. 210.—220.«: »na str. 226. —$0.« in nam reka, med resicami navedenega (vrst. 8.— to. od zdolaj): »Tako ruski stari letopisec« i. t. d. naj se čita sledeča pri-pomnja: »Ta Nestor, kateri govori tukaj o samem sebi, nam je napisal, kakd je nastalo rusko cesarstvo; kakö so živčli stari Slovani ter kaj so dčlali prvi knezi ruski. Letopisca Nčstora kosti še zdaj počivajo v kijevskih pečerah, in letopis njega se je po njegovej smrti prepisoval često in se takö razširil po samostanih; a drugi letopfsci — takšni črnorizci, kakeršen je bil Nčstor — dostavljali so lčto za lčtom, kar je bivalo za njih života « — Izpade naj rek: ^Ce je hotel g, izdajatelj podati ves ^Vrtcev* prevod (na m. r. vrst. 2. in 3. od zdolaj) ker v »Zbranih spisih Levstikovih« niso natisnjene »Črtice iz ruske zgodovine« iz letnika IX. (1879). »Vrtčevega* razven »konca« (^ Vrtec* IX., str. 174. in 175.). G. prof. Leveč me je blagovolil opozoriti z dopisnico, da je »nepremišljena rnoja opazka, »da je tiskal (namreč g. prof. Leveč) Koblarjev prevod pod Levstikovo firmo«, češ, da ^ni natisnil niti črtice Koblarjevega prevoda in da je ves Nestor v III. zvezku iz Levstikovega peresa. * Mene je motilo i prej i tudi poslej po opazki g. prof. L. to, da je čitati na omenjenem mestu (Vrtec IX., str. 174.): »Črtice iz ruske zgodovine. (Po Nčstoru priobčuje A. K.)<. Tedaj nosi »konec« isto šifro, kakor vsi drugi sestavki v tem letniku »Vrtčevem«. Sam nisem včdcl, pri čem da sem. Da se rešim vsakeršne dvojbe, obrnem se do prečastitega g. kurata Antona Koblarja samega. G. arhivar dežčlnega muzeja mi je natd nemudoma izvolil poslati povoljno pojasnilo, na katerem ga tukaj iskreno zahvaljujem Z njega privoljenjem tem rajši ponatisnem njega dopis, ker želim oporeči krivično očitanje, katero bi utegnilo žaliti g. prof. Levca. Evo g. A. Koblarja pojasnilo: »Gospod Leveč ima prav. Stvar je tako. ,Črtice' sem jaz preložil za ,Vrtec/ Jezik je bil menda I-evstiku všeč, zato ga je še po svoje pilil in nekaj moje prestave celo prepisal. Popolnoma sam je pa preložil ,konec', ker se mi zdi, da ga jaz v svojem izvodu nisem imel. I^evstiku se pa ni vredno zdelo, da bi koncu šifro premenil.« V. Behck. Prinos k slovenskemu knjištvu. Pripomenek. V proučevanji in povestništvu svojega slovstva smo silno zaostali. Ne samö, da še nimamo celokupne slovstvene zgodovine, vsaj kritiške ne, niti o posamičnih döbah nimamo temeljitih razprav; dä, niti surovina za zgradbo ni zbrana, ali brez podobe govorjeno: celö biblijografija naša je še v povojih. Toda ako se hočemo kdaj vzpopeti do kritiški in pragmatiški pisane povestnice svoje literaturice, treba, da znesemo bodočemu slovstveniku vsaj surovo gradivo l Torej »s^berčte izbytbky ukruhb, da ne pogybnetx> ničbtože«, vsak v svojem območji, v svoji stroki! V tem zmislu se vzprejmi nastopni donesek bibliografiji ali knjištvu slovenskemu. Pri nas se v obče malo čita. Najizvrstnejši spisi, najkrasnejše razprave ostanejo pri nas brez posledka ter romajo brez hruma in šuma na zaprašene police. Najžalostnejša pa je usoda dnih razprav, katerih očetje jim ne vedö najti prikladnejše zibelke, nego so izvestja naših gimnazij in realk; komaj porojene, že ležejo v — grob. Da, živi so pokopani takovi spisi! Dijakom, katerim pridejo največ v roke, niso namenjeni, in ti jih tudi ne čitajo, a drugemu človeku je težko priti do njih. Nekoliko so pisatelji v tem oziru sami krivi, ker svojih razprav posamičnih izvodov ne pošljejo uredništvom naših časnikov, zlasti leposlovnih in znanstvenih. Da bi osnovali zamenja-vališče za domača izvestja, kakor je imajo Nemci, na to doslej niti pomislili nismo. Toda kaj bi govoril o tem, ko vse naše knjigotrštvo ne ustreza ni najprimitivnejšim zahtevami In vender bode treba tudi v tem oziru k&j ukreniti. Zasedaj se moramo zadovoljiti s tem, da o skrbimo kolikor toliko popoln zapisnik vseh srednješolskih razprav, ki se posredno ali neposredno dostajejo slovenstva, bodisi da so v njih obravnavali naši rojaki katerikoli predmet, ali pa kateri ko i i in o rod ci pisali o stvari, tičoči se slo ven ist i ke. Nastopni imenik se zmatraj kot poskušnja in začetek dnega popolnega zapisnika. Nepopoln pa je na dvojno stran: Prvič obseza samö izvestja cislitvanskih srednjih šol, za translitvansko mi je nedostajalo podatkov; gotovo pa je mnogokaka za nas važna razprava natisnjena v izvestjih hrvaških gimnazij, po katerih so zlasti pred nekaterimi desetletji službovali mnogi Slovenci. Drugič pa se začenja moj zapisnik šele s šplskim letom 1874./5., ker je sestavljen po uradnem listu1), in ta, kolikor je meni znano, prinaša ■*) „Verordnungsblatt für den Dienstl>creich des Ministeriums fur Cultus und Unterricht", letnik 1874 in sl. šele od imenovanega leta (1874-/5.) počenši s koncem vsakega letnika zaznamek vseh razprav, tiskanih v izvestjih avstrijskih srednjih šol.») Iz islega vzroka je morda nepopoln moj imenik gledč sarajevske gimnazije; zakaj nje razprave je uradni list iz prva beležil (gl. prof. Peruška razpravo za leto 1880./1. in prof. Bedjaniča r. za leto 1882./3.), pozneje pa je to opustil, menda iz državopravnih pomislekov. Navedel sem razprave v tistem redu, v katerem sem jih našel v ,,Ver-ordnungsblattu" (po kronovinah). Vem, da bi jih bolje kazalo razvrstiti po pisateljskih imenih azbučno ali pa po tvarinah. Toda v prvem slučaji bi bilo prišlo v azbučni red mnogokakega tujca ime, katero slovenskega slovstvenika ne zanimlje nič, a razvrstitev po tvarinah mi z ozirom na moj namen ni ustrezala. Sicer pa se lahko, kadar se ta zapisnik spopolni, vsaka nedostatnost odpravi s tem, da se mu pridene i pisateljsko kazalo i kazalo razpravljam h predmetov. Da pa se Ona popolnost kdaj doseže, blagovolijo naj gospodje rojaki, ki službujejo po gimnazijah in realkah, bodisi tostran ali Onostran Litve, uredništvu „Zvonovemu'4 ali pa naravnost podpisancu poslati podatke o svojih zavodov programskih razpravah objavljenih pred letom 1874-/5. Do gospodov profesorjev Onostran Litve ali Sotle pa se razteza moja prošnja na vsa izvestja, do učiteljskega zbora sarajevske gimnazije pa, v katerem je tudi nekaj Slovencev, na döbo od leta 1883-/4. počenši. Poznam sicer tudi sam še nekaj razprav iz prejšnje döbe (pred letom 1874./5.), toda le slučajno, o popolnem poznavanji ni govoriti ne morem. Zatd sem Ono döbo rajši kär >a priori* izločil iz tega zapiska. Počakajmo zanesljivih podatkov svojih rojakov! Napösled še nekaj! Ne ponavljajmo starih grehov, varujmo se dosedanje nebrižnosti! Bodi v bodoče vsakega razpravljalca skrb, da pošlje svojega sestavka po jeden izvod vsakemu ali vsaj najimenitnišim časopisom slovenskim, s prošnjo, naj se oceni ali vsaj omeni njega delo. Naši znanstveni ali zabavno znanstveni časopisi pa naj — to je naša nujna prošnja in iskrena želja — po sklepu vsakega šolskega leta pod stalnim zaglavjem točno zabeležujejo in kolikor možno tudi ocenjajo vsako razpravo, ki jo je ali pisal profesor-Slovenec ali pa se dostaje slovenstva v kateremkoli pogledu. 2) ____(Dalje prihodnjič.) V. BeŠek. ^ Tudi Bittnerjev zapisnik začenja šele z letom 1873/4. {BiUtier Jos.: Systematisches Verzeichniss der cisleithanischen Programmarbeiten seit dem Schuljahre 18734. I. del. 39 str. Teschen. Drž. gimn. izvestje za leto 1889./91. II. del. 44 str. Iste gimn. izvestje za leto 1890./1.). , 3) Naš list je vselej drage volje pripravljen v posebnem razpredelku omenjati in tudi ocenjati slovenske ali slovenščine se tičoča izvestja in njih razprave. Ure d. Književna poročila. hi. Domači zdravnik po naukih in izkušnjah župnika Kneippa. Za vsakdanje potrebe našega ljudstva sestavil Valentin Podgorc, duhovnik krške škofije. Izdala in založila družba sv. Mohorja. — Celovec i8p2 — str. ijo. kar se sme rabiti brez strahü — po navodu zdravnikovem ali pod nadzorovanjem izkušenega človeka, to bi utegnilo neprevidnemu neizkušencu biti v veliko škodo, «r — Naj se ne uresniči naša bojazen, da se je s to knjigo närodu našemu podaril kamen — namesto kruha! Končno še nekaj opazek o jeziku. Pisatelj (koroški duhovnik) rabi nekatere izraze, ki so le pri koroških Slovencih v navadi; toda to so malenkosti, ki knjigi gotovo ne bodo mnogo na. kvaro. — Pri izberi izrazov za posamične bolezni je uporabljal pisatelj Bartlov slovar. Zdf se nam, da teh izrazov ni izbral s posebno srečno roko. Sicer je B. slovar v medicinskem oziru ddkaj nedostaten; saj še nimamo nikakeršne zdravstvene terminologije, sestavljene po veščaku, ako izvzamemo spis, ki ga je pred dvema letoma g. dr. Zupanec objavil v »Slov. Pravniku«; le-tä pa obseza samö sodnozdravniško prakso. Toda pisatelj »Dom. Zdravnika« je izbral namesto najnavadnejših izrazov take, ki stojč v slovarji na drugem in tretjem mestu in se le jako malokdaj čujejo v ljudski govorici. Navčdimo samo nekaj primerov. Za »Gelbsucht« ima »žoltenica« namesto navadne »zlatčnica«; za »Epilepsie, Fallsucht« »padarica«, namesto »božjast f. ali božje, n.« ; za »Rot lauf« »šena« f., namesto »uščn ali ščn« m.; za »Gelenksrheumatismus* »udobolje« ali »sklepna skrnina« namesto »üdnica« f. ali »protin« m. Za »Metrorhagie, Blutfluss« rabi »krvotok«, kar mu tudi znači »Blutkreislauf« — reete »krvavenje«. Pisatelj piše »guša« (Kropf) namesto »golša«, zdaj »črevesni katär«, zdaj »črevni katär« (oboje je v slovarji); za »leucoma« rabi »mrena na očesi« namesto »bčl« f. ali »bela slepota« — »mrena« je skaljena leča — i. t. d.») Dr. Jožef Rakež. " ■ 1 J) V prvi etala. svojo lepo kobilo, če..začnfe ljudem__ozn&njati np^ vero. To_jg_r.es .storil, ali zaradi tega so ga hudo preganjali, in moral je zbežati Na Razdrtem pri Smariji stopi v krčmo, da bi se nekoliko okrepčal. Gospodinja ga je spoznala, aH nihče mu ni mogel storiti ničesar žalega, dokler je držal noge na tleh. Zatd mu reče krčmarica, naj stopi na klop in vzame pratiko izza ogledala. To mož tudi stori, ali toliko da stopi na klop, zgrabijo ga prisotni kmetje, stlačijo ga v železno skrinjo iu ga zakopl:ejo zunaj pokopališkega ozidja pri Sv. Križi nad Tlakami. Na str. 736. tistega letnika se čita o »Antonu ab Aleksandro Dalmata.« Da Dalmata ali Dalmatin ni bilo njegovo pravo ime, to je jasno, nego ta pridevek le pomeni, da je bil on, ali bolje njega oče Aleksander, Da,lmatinec. Mogoče je, da je ta Aleksander Dalmatinec prišel leta 1513. iz Dalmacije zajedno z »vitezom Markom s Klisa« (pri Spletu) in drugimi dalmatinskimi plemiči, katere so kranjski stanovi vzprejeli v svojo službo, da so jim osnovali pozvedovalno stražo in optiŠki brzojav proti Turkom, Viteza Marka i« njega tovariše »will gueter Edlleut von Crabatten« so umorili uporni kmetje leta 1515. na gradu v Brežicah (glej: Bidermannn, Steiermark« Beziehungen zum kroat.-slavon. Königreich, Separatabdruck aus den Mitth. des hist. Ver, f. Steiermark 1891, str. 10.). Ali je bil med umorjenci tudi Aleksander Dalmata, ali pa se je morda srečno otčl v Krško, kjer se je porodil njegov sin Anton, kdo nam more to razjasnit»? S. R, Jugoslovanska akademija znanostij in umjetnostij je od zadnjega našega poročila izdala tri nove zvezke (CX-CXII) glasila svojega „Rada", s to-le vsebino: Prinos k naglasku u (novoj) slovenštini, spisal prof. Valjavec\ Život i djela Ivana Kukuljevič - Sakcin skoga, spisal prof. SmiHklas\ Paljetko-vanje, spisal prof. Zore\ Gnomički aorist u grčkom i hrvatskom jeziku, spisal prof. dr. Music\ Život i književni rad F. Miklošič», spisal prof. dr. Ma-re/i/; nadaljevanje Putovanja po Balkanskom poluotoku XVI. vijeka (opis dvaju carskih poslanstva u Carigrad: K. Ryma godine 1571. i D. Ungnada godine J57z)» spisal prof. dr. Maikovič\ O fosilnim cetace ima Hrvatske i Kranjske, spisal dr. Gorjanovič\ O Šipčan skom Bal kanu i okolici u geološkom i petro-grafskom pogledu, spisal Lazar Vankov\ O našim klimatskim odnošajima, spisal akad.predsednik Josip Torbar;0 dnevnoj i godišnjoj periodi oblaka u Bakru, spisal prof. Mohorovičič\ in o eruptivnom kamenju u Dalmaciji, spisal prof dr. Kišpaiič. Razven lega je akademija izdala XIX. knjigo starih hrvaških pisateljev, v kateri čitamo konec pesniških del Gj. Palmotita, potem XXV. kujigo ,,Starinu, v kateri je natisnjeno sedem prav zanimljivih izprav ali listov, tičočih se zgodovine jugoslovanske, in napdsled XXIII. zvezek imenitne zbirke „Monuments spectantia historiam Slavo rum mer idionalium", v katerem je na 613 strandh obilo gradiva za poznavanje bosenske zgodovine od leta 925. do leta 1752. »Matica Hrvaška« je razposlala svojim članom devet krasnih knjig. Obširnejše poročilo smo morali odložiti. Jaroslav Vrchlicky je dnč 16. m. m. praznoval štirideseti svoj rojstveni dan in zajedno dvajsetletnico svojega pisateljskega delovanja. Vrchlicky je najplodovitejši pesnik češkega näroda, lahko se celd reče, da nima vrstnika v Evropi. Vsega skupaj je dosedaj izdal nad 70 izvirnih pesniških del, koliko pa je še drugih pesmotvorov, študij in prevodov iz najrazličnejših književnostij! Njega del štejejo nad sto, in vsa se odlikujejo po izredni pesniški vrednosti in čudovito krasnem jeziku. Češki in tudi drugi slovanski listi so se navdušeno spominjali štiridesctlctnicc slavnega češkega pesnika, češka akademija pa, ki ga je lani imenovala za častnega doktorja, priredila mu je sijajen banket, katerega se je udeležilo mnogo akademikov in drugih odličnih mdž. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoj; vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Nrtrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani