^niHnskiTA rili 11t ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO JI. Številka 8 Lelo tfll Posamezna Številka po 2 Din Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Xyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal stev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. Liubliana, 28. februarja 1935 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2 y, dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko. hase- Nekaj časa je že od tega, kar so beograjski listi poročali, da je znana gledališka (in nekoč tudi filmska) igralka Ljubinka Bobičeva napisala komedijo »Naše manire«. Gledališka uprava je še ni bila sprejela v svoj repertoar, toda Ljubinka Bobičeva je ze dajala razne izjave in si znala delati reklamo. Ni čudo, da je ves Beograd z velikim zanimanjem pričakoval krstne predstave prvenca svoje priljubljene igralke. Zanimanje za »Naše manire« je razumljivo. Ljudje radi vidijo, če si jih »J* Privošči, posebno jim pa ustrezaš, če si privoščiš »boljšo družbo« ali družbo, ki se ima sama za tako. »Naše manire« so menda po zgledu Branislava Nušiča kritikovale slabe strani in navade, ki se jih je današnja družba hote ali nehote navzela po svetovni vojni. Najzanimivejše pri vsej stvari je pa H da spremljajo »Naše manire« od začetka pa do danes res prave naše manire. Se preden je knjiga izšla, še preden jo je dobilo gledališče, so zanjo delali veliko reklamo. Gledališka uprava je stvar sprejela, ker ji je bila všeč. Toda igrali je vendarle niso, čeprav so jo neprestano obljubljali. Zakaj ne? Molčali so listi, molčalo je gledališče, molčala je Bobičeva. Naj-brže je nekaj čudnega pri stvari, »o si mislili ljudje. Zakaj, pri nas molče po navadi o stvareh, kjer je kaj čudnega ali skrivnostnega. O takih stvareh običajno samo šepetajo in govore na uho. Toda naposled smo vendarle izvedeli pravi vzrok tega molka. Bobičeva sama je povedala, da je več dramskih pisateljev prišlo k upravniku beograjskega gledališča in protestiralo zoper jgranje »Naših manir«. Stvar so prav lepo pojasnili. Ljubinka Bobičeva je igralka in njen kruh je, da igra, oni so pa pisatelji in ne gre, da bi jim igralka hodila v zelje. Tako nekako se je zadeva razpletla. Vsaj Bobičeva tako pravi. Toda Ljubinka Bobičeva si je znala pomagati. Namestu da bi bila knjigo dala v prodajo šele po premieri, 'jo je že zdaj. In danes pišejo o njej beograjski listi v dolgih člankih in Bobičeva ima mnogo dela z žurnalisti. Ce njene komedije res samo zato niso dali na repertoar, ker so tako želeli pisatelji, ki se boje njene konkurence, je to bogme res lepa cvetka s prostranega polja naših manir. * Pa imamo pri nas tudi še čisto druge vrste manire. Te dni mi je nekdo pripovedoval, kako težko je priti do pošteno zasluženega denarja. In v potrdilo mi je navedel tale resnični dogodek: — Neki gospod je naročil pred par leti pri meni več stvari za 50.000 Din. Toda s plačilom je bil silen križ. Z božjo pomočjo pa s svojo nekoliko sem v treh letih iztisnil iz njega 30.000 Din. Dalje pa ni šlo. Grozil sem, klel in kri potil, a denarja ni bilo. Da bi tožil? Bežite no: kjer ni nič, se nič vzeti ne more. — Nu, in? — Zdaj sem pa vendar že tako daleč, da bom le nekako prišel do dolžnih mi 20.000 Din. Na zelo čuden način. Ce naj sploh pridem do denarja, sem moral namreč skupaj z nekim drugim gospodom pristati na to, da Podpišem svojemu dolžniku menico, da si ho on nekje drugod izposodil denar in ga meni vrnil.«'. Tudi to bi moglo priti v knjigo naših sodobnih manir. * Vseh dobrih reči je troje. Evo naše tretje manire I V Srbiji se je te dni pripetilo nekaj originalnega. Neki kmet je prodal sosedu svojo ženo in šest otrok in dobil za to 200 kg pšenice in 1.500 Din. Da bo stvar še lepša, sta o tem napravila tudi pogodbo in priče so jo podpisale. Tudi manire, kaj? Nova pa stvar vendarle ni: takšne in podobne reči so se že dogajale, dogajajo se in se bodo dogajale v »boljši« družbi... samo po navadi brez pogodbe. Haka. Neumno vprašanje Janez: »Le kaj naj storim, Reza, da dobim poljubček od tebe?« Reza: »Pred V9em ne tako neumno Izpraševati!« Triumf štiridesetletnih žensk Pred vojno v stran potisnjena »matrona« — danes središče književnosti, ugledna v družbi in sposobna v službi: takšna je današnja zrela ženska. Svet se suče okoli nje, nič več okoli neizkušenih dvajsetletnic in nedoraslih deklet (HI) Ženska, ki ji je štirideset let, začenja po večnih zakonih prirode veneti. Njega dni je morala zato stopiti v ozadje in prepustiti svoje mesto drugim, mlajšim, ker je bila... prestara. Danes je pa stvar čisto drugačna. Danes štiridesetletne občudujejo, slave in se pulijo za njihovo naklonjenost in ljubezen. štiridesetletna je »goske«, da celo mlade žene izpodrinila iz središča književnosti. Pa ne samo v romanih, tudi v družbi ima glavno besedo in prav tako tudi v samostojnih pridobitnih poklicih. Ni še dolgo tega, kar je Američanka dr. Ana Morrisonova po temeljiti proučitvi možnosti ženskega zaslužka izdala knjigo >Women and their careers«; v njej ugotavlja, da si znajo med vsemi Američankami tiste, ki imajo že vsaj štirideset let, če ne več, na najdonosnejši način služiti denar. Zakaj? Ker se opirajo na osebne sposobnosti in na izkustva, ki so jim dozorela v premnogih življenskih viharjih. Čeprav so pridobitne razmere v Evropi precej drugačne kakor onstran velike luže, je vendarle gotovo, da se tudi pri nas štiridesetletna dostikrat laže uveljavi kakor mlajši, na zaslužek navezani ženski svet. * Po nazorih preteklega rodu štiridesetletna ženska — saj je veljala malone že za matrono — skoraj ni imela pravice, igrati kakršnokoli vlogo v življenju. Skromno in vdano naj bi se umeknila s prizorišča, se odpovedala sleherni ničemurnosti in živela le še družini ali se pa posvetila dobrodelnemu delu in podobnim stvarem. Danes pa svet zreli ženski priznava pravico, da sme še zmerom piti iz kozarca, v katerega nam življenje nataka svoje sladkosti. Porogljivci in nevoščljivci sicer trde, da si je zrela ženska to pravico sama prilastila, odkar je moda zabrisala sleherno razliko pri obleki med mladim in starim; odkar moderni, nič več tako utrudljivi plesi tudi starejše letnike spravljajo na noge; odkar skuša svet spričo čedalje hujših skrbi pozabiti v neobrzdanem rajanju in športu sivo vsakdanjost življenja. Toda ali ni šel razvoj ravno nasprotno pot? Ali se ni štiridesetletna samo zato sprijaznila z mladostno modo, z zabavami, namenjenimi nekoč le mladini, ker so jo izpremenjene gospodarske in socialne razmere vrgle v boj za obstanek? Njo, ki je zaradi svoje gospodarske modrosti, zaradi pridobljenih izkušenj morda še bolj poklicana zanj kakor mlajše moči? In potem je nemara sredi dela spoznala, da ima tudi ona še zmerom pravico oblikovati svoje življenje po lastni volji in lastnih željah. Da štiridesetletna dan današnji na skrivnosten način vlada sedanji družbi, dokazujejo tudi mnogoštevilne publikacije, ki se z njo ukvarjajo. Zelo dobro je zadel priljubljeni ameriški pisatelj T. S. Stribling, ko je dejal: »Kadar začenja pri ženski bledeti skrb za njene telesne čare, postane duhovno zanimivejša, štiridesetletno žensko je življenje vzgojilo in oblikovalo. Zato bo kot družica imela mnogo več razumevanja, kakor bi ga imela v mlajših letih. Takšna ženska se zna pogovarjati z možem o stvareh, ki njega zanimajo, in zna tudi pozorno poslušati. In naposled goji še zmerom globoko v svojem srcu romantična čuvstva. Moški to sluti in to v njegovih očeh še poveča njen čar.« Ali ne dehti tudi cvetka najslaje tedaj, ko se njen cvet tik pred usodnim trenutkom, ko mora plačati svoj davek večnemu zakonu o življenju in smrti — najbolj razbohoti? Tako tudi štiridesetletna danes razvija svojo osebnost v novi duhovni svobodi, v dobi, ki skuša s kozmetiko in športom uresničiti nove ideale telesne kulture. Toda naj bo ohranitev mladostne svežosti še tako važna in naj si še tako s pametjo izbira obleko — ne mislimo, da pomagajo štiridesetletni le zunanji čari k njenemu triumfu. Ne, problem je globlji. Problem je v duhovni in duševni zrelosti štiridesetletne, v moči njenega razuma, ki se je v mladih letih zbistril in zrasel in ji zdaj pomaga, da pride njena osebnost popolnoma do veljave. * Zrela ženska ima za seboj obilico doživljajev. Vsi so oblikovali njenega duha, vplivali na njeno dušo in dali z leti njenemu nastopu in vsemu početju neko mirnost, ki se dobrodejno razlikuje od viharnega hotenja in hlastanja sebične mladine. Zato se mladi moški tolikokrat zatečejo k starejšim ženskam; ne očarajo jih z mladostno objestnostjo in drznostjo, a po drugi strani jih ne odbijajo z nenadno premeno razpoloženja, z nezvestobo in drugimi muhami. V svoji zreli ustaljenosti, z nezmotljivim instinktom se zna štiridesetletna prilagoditi možu, ne da bi »e odrekla le trohici svoje samozavesti in spoštovanja do sebe. Ali je potem čudno, da vas takšno žensko bitje, ki iz njega žarita ženskost in materinstvo, podjarmi? Tudi s štiridesetimi je ženska še zmerom ženska... od leta do leta krčila kneževo plačo, tako da ima današnji dan komaj še toliko kakor drugi uradniki »Cunard-Lina«. Tudi kneginja Nina ne drži križem rok: dekorira namreč stanovanja bogatim Američanom, razen tega pa prodaja še svoje slike, ki »vlečejo« zgolj zaradi visokorodnega podpisa. Čeprav so njene slike z umetniškega stališča več vredne od fotografij njene sorodnice Mariie Pavlovne, ji trgovina vendar ne cvete preveč. Peti član družine Romanov, veliki knez Vasilije, sin velikega kneza Aleksandra Mihajloviča, strica poslednjega ruskega carja in velike kneginje Ksenije, carjeve sestre, je pa potnik neke kalifornske tovarne parfumov. Po Hollywoodu prodaja izdelke te tovarne kot preprost meščan. Svoj kne-ževski pridevek je že zdavnaj vrgel med staro šaro. Vsa Amerika ga pozna le še pod imenom Vasilije Romski. Poročen je z mlado Natašo Gali-cino, hčerko kneza Alekseja Galicina. Videti je, da so se kraljevski sorodniki s pametjo vživeli v meščanske razmere daleč od svoje domovine. Jeremija Bentiiam Okostnjak, ki ho udeležuje profent»r skih sej — Skrivnostni drsajoči koraki okoli polnoči — Sugestija ali duh? 'V<ki knezi v Kako so se znali veliki knezi in kneginje vživeti v nove razmere — Praktičnost je lepa čednost (Qc) Riga, februarja. Nič manj ko pet članov bivše carske družine živi po državnem prevratu v Ameriki: velike kneginje Marija Pav-lovna, Nina in Ksenija Georgijevna in velika kneza Vasilije Aleksandrovi« in Georgije Konstantinovih. O tem, kako so se ti visoki člani bivše vladajoče ruske družine sprijaznili s svojimi usodami, pripoveduje prav zanimivo neki letonski časnikar. Ameriški »višji krogi« so sorodnikom ruskega carja Nikolaja II. na stežaj odprli vrata svojih salonov. Toda gostoljubni sprejem je bil premalo. Kaj kmalu so se pričele oglašati skrbi. Mošnje so se izpraznile in treba se je bilo pobrigati za službe ali karkoli. Najbolje je storila velika kneginja Marija Pavlovna, vnukinja carja Aleksandra II. Sprva je sprejela službo v konfekcijski trgovini Berldorf & Gutman, toda tam je premalo zaslužila. Zato je pa pred tremi leti na- pisala knjigo »Zapiski velike kneginje«. To delce ji je vrglo lep kup denarja, tako da je prilično obogatela. Ko je knjiga izšla, je stala velika kneginja od jutra do večera v knjigarni svojega založnika in se podpisovala na prvo stran vsake prodane knjige. Naval kupcev, ki so hoteli imeti knjigo z lastnoročnim podpisom carjeve vnukinje, je bil časih tako velik, da so se morali postavljati ljubitelji redkosti v dolge vrste kakor med vojno za kruh. Knjigo je moral založnik izdati kesneje še dvakrat; seveda je velika kneginja zraven mastno zaslužila. Pred kratkim si je pa Marija Pavlovna uredila fotografski atelje, ki je do malega ves dan poln strank. Marsikateri Američan je ves srečen, samo da lahko kjerkoli razkazuje svojo sliko, ki jo je napravila lastnoročno Mary Romanova, kakor Američani pravijo veliki kneginji. f ' . : ... Donebnica je geslo danažnf ega časa Donebnica ali nebotičnik, kakor hočete. Eno kakor drugo ima v mislih zgradbe, ki segajo v nebo. Te lepo, druge manj lepo, kakor že nanese mojstru arhitektu in zidarjem... Naša slika kaže posebno uspelo sliko ameriške donebnice, fotografirane od spodaj fvO* 1 Marija Pavlovna stanuje v Tudor-Cityju, v najnovejšem aristokratskem delu mesta, kjer se pno v nebo stolpi razkošnih palač newyorških bogatinov. Blizu njenega fotografskega ateljeja je elegantna trgovina »Sax & Co.c, menda najrazkošnejša in najdražja modna trgovina za gospodo iz »najvišjih krogov«. V oddelku za dame streže eleganten, mlad in slok gospod. Ime mu je knez Georgije Konstantinovič in je sin velikega kneza Konstantina. Čeprav v Ameriki ni več nič posebnega, da prodaja v trgovini carski potomec, je vendar newyorškim damam od sile všeč, da jim streže tako visok plemič; prav gotovo jim je ljubši od vseh navadnih meščanskih prodajalcev. Tvrdka to dobro ve, zato ji je mnogo do tega, da Georgija dobro plača in ga obdrži v službi vsaj za »magnet«. Sleherno jutro je knez že ob devetih v prodajalni. Ponoči ga pa srečate vsepovsod, najpogosteje v razkošnih salonih newyorške aristokracije. Mož je vljuden, zanimiv in zelo priljubljen. Na oko živi popolnoma neskrbno samo Ksenija Georgijevna, bivša Leedsova žena. Že dolgo je temu, kar se ja javno odrekla knežjemu naslovu. Zdaj, po ločitvi zakona, si je nadela svoje dekliško ime in se piše prav po meščansko: Ksenija Romanova. Prijetna in družabna žena je; svojega moža je zapustila, ker je živel preveč lahkomiselno. Zdaj dobiva od njega izdatno vzdrževalnino. Pravi, da je na moč zadovoljna. Njeni sestri, Nini Georgijevni, se ne godi tako dobro. Poročila se je z nekim knezom Cavčavadzom, imel je pa smolo, da je prišel ob ves denar. Svoji sorodnici je priskočil na pomoč sam angleški kralj Jurij, ko je zvedel o njeni obupni življenski borbi. Osebno 9e je pobrigal za to, da je angleška parniška družba »Cunard-Line« sprejela njenega moža v službo. Leta in leta je prejemal knez lepo plačo, ki je zadoščala za izdatke kraljevih sorodnikov. Toda zaradi krize je družba Koliko naših bralcev pač pozna zgodbo o Jeremiji Benthamu, enem izmed štirih utemeljiteljev »Univer-9ity Collegea« v Londonu? Ko je leta 1832 umrl, so našli v njegovi oporoki pod robne določbe, kaj naj se zgodi z njegovimi zemeljskimi ostanki: truplo naj raztelesijo, toda okostnjaka nikakor ne smejo poškodovati, temveč morajo kosti lepo zložiti skupaj in potem okostje obleči v njegovo običajno obleko. »University College« je točno storil po željah svojega mrtvega dobrotnika. Še danes, po več ko sto letih, sedi Jeremija v obleki, ki jo je nosil, ko je bil še živ, v temnem suknjiču in ozkih hlačah s širokim klobukom, z volnenimi nogavicami in v mehkih podpetnikih za steklenimi vrati v neprodušno zaprti omari. Njegov okostnjak je spravljen v oblečeni in nagačeni figuri, le lobanjo so mu nadomestili z voščeno, obraz na njej. jo pa tako dobro posnet, da se zdi, kakor bi živ človek sedel v omari. Jeremijeva prava lobanja leži pred njegovimi nogami. Majhna je, rdečkaste barve. Jeremija, pravijo, se udeležuje vseh zborovanj profesorskega zbora. Čudna in nenavadna je tudi zgodba o njegovih ponočnih obhodih hodnikov Vsaj dr. 11. J. Spenser, ki je bil štirinajst let rektor na »University Colle-geu«, je bil trdno prepričan, da hodi okoli duh Jeremije Benthama. Bilo je neke oktobrske noči leta 1903 med enajsto in dvanajsto uro, ko je dr. Spenser nenadoma zaslišal korake na hodniku, ki drži k njegovemu stanovanju. Ti koraki so se mu zato zdeli še posebno čudni, ker je nočni gost eno nogo vlekel za seboj. Nočni čuvaj_ je bil že vse sobe obhodil, a on že zato ni mogel biti, ker je imel kot krepak in visok mož trden korak. Dr. Spenser je odprl vrata in pogledal na vse strani: nikjer nikogar. Ko je vrata zaprl, je pa spet zaslišal drsajoče korake, a to pot v nasprotni smeri: oddaljevali so se. Ta čudni pojav se je ponovil še več noči. Isti drsajoči koraki so se ustavili pred vrati dr. Spenserja, takoj nato so pa spet odšli. Edina pametna razlaga se je dr. Spenserju zdela tale: Jeremija je bil z dušo in telesom vdan svojemu zavodu, učni prostori so bili pa onstran stanovanja dr. Spenserja. Jeremija je hotel najbrže v predavalnico; videč dr. Spenserja še pozno ponoči pri delu, se je pa vljudno umeknil, da ga ne bi motil. Najčudnejše je pa to, da je dr. Spenser šele več lot nato izvedel, da je Jeremija poslednja leta svojega življenja res drsal z desno nogo in imel oni značilni korak, kakršnega je slišal tiste noči. (Phlebotomist«, Newyork) Gospa in kuharica »Zdaj pa res ne vem, Mina, ali st« vi zmešani ali jaz?« »Jaz mislim, da si milostljiva pit niste vzeli zmešane kuhariceU Vera paiebne sorte na Poljskem »Marijaviti«, ljudje, kj faste Mater božjo — Cerkev, ki je zmerom držala z močnimi: najprej z earisti, potem z Nemci in zdaj 8 Poljaki (RD) Varšava, februarja Marijavilska cerkev pa Poljskem so krha. Voditelji vernikov, ms ri ja vi tov, to je ljudi, ki Časte Mater božjo, se zatekajo v poslednjem času k prav čudnim sredstvom, g sirovo silo hoče, jo uveljaviti svoje pravice. Poslej je njihova cerkev izrabljala duševno za. ostalost in omejenost kmečkega ljudstva in prav temu se ima zahvaliti, da se je njena vera tako razbohotila. V bližini Ploczka je leta 1900. videla neka ženska, Kozlowska po imenu, prikazni, ter o njih pridigovala lahkovernemu ljudstvu. Pravila je, da se ji je prikazala Mati božja iri zahtevala zase isto češčenje, kakor ga katoličani izkazujejo sv. Trojici, Bogu Očetu, Bogu Sinu in Svetemu Duhu. Že iz prejšnjih dob je bilo med Poljaki razširjeno češčenje Matere božje. Najmanj tako so jo častili kakor kraljico poljske krone. Prikazni Kozlowske so poljsko ljudstvo še bolj podžgale in okrepile v veri do Matere božje. Kozlovv-ska si je poleg tega izbrala za svoja pridigovanja prav tisto dobo pred vojno; ko se je pričel ugled katoliške du- Ko je mamica Kozlowska za večno zaprla svoje svete oči, je vzel Kowal-sky vajeti cerkve v svoje roke. Pričel je prfdigovati, da je Kristusov namestnik, da se mu prikazuje mamica Kozloweka in mu veleva, kako in kod mora krmariti cerkveno barko. Nekoč mu je ukazala, naj uvede enakopravnost redovnikov z duhovniki. Sel je Se dalje. V svojih spisih in objavah je pričel priporočati »mistične zakone« redovnikov z redovnicami. Kajti, tako je dejal, ljubezen med redovnikom in sestro je posebno mistično vtelešanje in izraz najvišje poduhovljenosti. Ako bosta imela otroka, bo poduhovljen in se bo že rodil z božjim blagoslovom. Od tistih dob so se redovniki in sestre ženili na debelo. Kowalsky sam je prednjačil z dobrini zgledom. Poročil se je s sestro \Viligko, in jo posvetil za škofa. Zanimivo je, da se je Ko-walskemu, ki ima že več ko šest križev na grbi, rodil pred štirimi leti sin; ta otrok je plod »mističnega zakona« s sestro Rožnowiczko. Pred več leti se je zgodil velik škandal zaradi razvratnosti Kowal hovščine hudo majati. Neki redovnik skega v nekem samostanu. Neki bivši iI nnmrA?* fnlrrnt i•/ ____:i_ i • n 1/«,.,nlr l-i»i orml je bil namreč takrat iz ljubosumnosti ubil moža svoje priležnice. Ruska vlada je seveda z vsemi silami podpirala razvoj marijavitske vere, ker je upala, da bo zaradi nje katoliška cerkev prišla na kant. Katoliška cerkev je bila pa močna zaščitnica in bodrilka poljske narodne zavesti in to seveda Rusom ni šlo v račun. Končno se je marijavitska cerkev javno uveljavila in prejemala velike podpore iz bog ve kakšnih virov. Mamica Kozlowska se je preselila v Ploczk. Njeni privrženci in ona sama so pa uspešno širili novo vero v raznih delavskih naseljih okrog Lodza in v vaseh blizu Visle. Tudi na Ruskem Poljskem si je pridobila marijavitska vera več stotisoč pripadnikov. Za poljsko narodno življenje je bila ta nova vera strup in pogin. V času carskega režima je uživala gmotno in moralno podporo ruskih oblasti, ki jim je seveda iz hvaležnosti morala vračati usluge. Med vojno, ko so Nemci zasedli Ploczk, so bili marijaviti najpo-nižnejši in najvdanejši hlapci zmagovalcev. Ravnali so se po splošnem načelu, da je treba vlado in oblast spoštovati in se ji pokoriti. Komaj je postala Poljska samostojna, so pa postali marijaviti največji rodoljubni kričači. Proslavljali so zdaj Padercvvskega, zdaj Witosa, h koncu pa Pilsudskega. Na splošno so obračali plašč po vetru. Ko je leta 1920. boljševiška vojska prodirala na poljsko ozemlje, so jo marijavisti sprejeli z godbami in zastavami in ji ponudili v cerkvenih poslopjih zavetišča. Komaj so se pa bolj-ševiki morali umakniti poljskim legi-jonarjem, so bili marijaviti nrvi, ki so preklinjali rusko »sodrgo«. Marija-vistična cerkev je bila torej oblastvom vselej hudo naklonjena. Tako početje cerkvenih gospodarjev je seveda široke sloje popolnoma demoraliziralo. Nad vse zanimivi so običaji marija-vitov. Dokler je še živela mamica Kozlowska, se je cerkev razvijala in bohotila. Nihče se ni brigal za medsebojne odnošaje cerkvenih pastirjev in samostanskih sestra. Starešinstvo je imenovalo duhovnike in škofa, ti so pa v raznih krajih države ustanavljali svoje verske občine. Največ pristašev si je pridobila cerkev menda zato, ker je brez kakršnihkoli sitnosti iu neprilik ločevala zakone in ločence znova poročala. Največjo milost in ugled je užival škof Kowalsky, ki ga je mamica Kozlowska izbrala za svojega naslednika in namestnika ter ga povzdignila v nadškofjo čast. Še višje dostojanstvo si je pridobil takrat, ko je postal mož Kozlowske. Njej se bila namreč prikazala Mati božja in ji velela, naj si ga izbere za moža. duhovnik, ki se je s Ke\valskim sprl, je ovadil oblastvom nadškofova nenravna dejanja. Preiskava je dognala, da je nadškof vabil v samostan lepa mlada dekleta in jih poučeval igranja na mandolini. Izbiral je seveda le prav lepa in zdrava kmečka dekleta. Pogosto jih je sprejemal zvečer v svojih sobanah in jim predaval o verskih tajnostih. Pravil jim je, da je v njem utelešeno višje bitje in da se pogovarja z bogom. Vabil jih je k sebi na »re-kolekcijo« in si pri tej priliki natanko ogledoval oblike njihovih teles in jih prepričeval, da pomenita slačenje pred njegovim obličjem in golota izraz njihove pokore. Sodišče ga je zaradi dveh dokazanih nemoralnih dejanj obsodilo na tri leta zapora. Priziv je tudi najvišje sodišče zavrnilo in celo prošnje pri samem predsedniku republike niso zalegle. Ta dva procesa najvišjega cerkvenega predstavnika sta seveda močno omajala temelje marijavitske cerkve. Znova je vzcvetela njena slava šele takrat, ko je odlični ginekolog, major poljske vojske, dr. Kopistinjsky izstopil iz vojske, poslal mater in ženo v neko zavetišče, sam pa stopil v mari-javitski samostan. Kot redovnik je naglo napredoval in so ga pred kratkim že posvetili za škofa. Zdaj stanuje in ordinira v ploškem samostanu, kjer mu je samostan uredil najmodernejšo ginekološko ordinacijo. V tem samostanu stanuje nad 130 redovnikov in kakšnih 200 sester, torej ima zdrav-nik-škof dovolj priložnosti za obširno izvrševanje svojega pravega poklica. Vsi ti redovniki in redovuice imajo seveda med seboj »mistične« odnošaje. Škof Kopistinjsky je postal hud nasprotnik Kowalskega in vodja upora proti njemu. Kowalsky je postal sčasom pasiven izvrševalec volje svoje žene-škofa, zlasti tisti čas, ko se je sprl z duhovništvom in ni imel več nikamor nasloniti svoje puhle hrbtenice. Že lani so hoteli nadškofa vreči, toda Kowalsky se je osebno sprijaznil z uporniki. Odpustili so mu vse. Komaj je bil upor strt, je pričela Kowal-skega žena spet neomejeno vladati. Zaradi tega se je sestal nedavno ma-rijavitski svet, torej vsi duhovniki in odposlanci cerkvenih občin in škofij. Na tem posvetovanju so Kowalskega odstavili in imenovali za najvišjega cerkvenega poglavarja škofa Feldman-na. Kowalsky, še bolj pa Wiluczka, se temu sklepu nista hotela pokoriti. Wi-luczka je organizirala napad bojnih čet, toda premoči upornikov pod vodstvom bivšega majorja Ko\valski ni bil kos. Upornikom so pritrdile skoraj vse škofije in večina duhovnikov, redovnikov in sester, Kowalskemu so pa ostali zvesti le en duhovnik-paralitik in 60 sester. Uporniki so zaprosili verskega ministra, da odstrani Kowal-skega in prizna Feldmanna za cerkvenega poglavarja. Pristaši katoliške cerkve so pa zahtevali, naj se marija-vitsba cerkev zaradi širjenja nemorale prepove in razžene. Notranji boj med marijaviti torej temeljito ogroža obstoj te skoraj 30 let stare vere. Vlada se doslej še ni prav odločila, kaj naj stori. (Po »Štampi«, Beograd) Vas zadeta devet miUi&HOi/ Srečna vas, ki nima niti pojma o gospodarski stiski — Blagodejni učinki zadružništva — »Vsi za epega, eden za vse!« (PC) Madrid, februarja. Po vsem Španskem se je raznesla nenavadna novica, da je pri poslednjem žrebanju velike španske narodne loterije zadela del premije v znesku milijona in pol peset (dobrih 9 milijonov dinarjev) mala obrežna vas Selva. ., Stvar je že zaradi tega od sile zanimiva, ker dobitka ni prejel en sam človek, tudi ne ena sama družina, temveč cela vas. In zaradi te nenavadne sreče je vas Selva zaslovela po vsem Španskem. Nedaleč od Jerone, v Kataloniji, stoji tik morja majhna vas. Tej vasi je ime Selva, urejena je po zadružnem načinu in bi bila lahko za zgled marsikateremu španskemu mestu. 2e 1888. leta je glasbenik Celestino Sadurni uglasbil pesem o tej vasici in tako proslavil Selvo po vsej Kataloniji. Pesem ima naslov: »Ribiška mreža pristanišča Selve«. Pesem opeva ogromno mrežo, s katero love vaščani tunine in jo po lovu razpno v vaški cerkvi. S to mrežo love vsi vaščani, plen si pa razdelijo pravično in brez prepira. Navade in šege se v tem obmorskem kraju od tistih dob niso prav nič spremenile. Popotnik, ki se izkrca v Selvi, se ne more načuditi očitnemu nasprotju |>c 23 letih spregledal Ruski zdravnik vrnil slepcu vid s presaditvijo roženico §igoiofi so odplesali Žalostna usoda plačanih plesalcev: »verižniška« moda jih je rodila, »krizna« moda pa ubila. Na Angleškem izginjajo naglo iz vseh lokalov , . (SM) London, februarja. Gigolojem je na Angleškem za zmerom odklenkalo. Prijatelji se jih izogibajo, odlični hoteli jih ne marajo, bogate Zenske so jih pozabile: tako jim ne kaže nič drugega, kakor da prijavijo, da nimajo več službe, in prosijo podpore. Odigrali so, ali bolje, odplesali. Najboljši dokaz za to je nočni sprehod po londonskih zabaviščih. Nikjer ne srečate več niti enega gigoloja, in vendar jih je tako lahko spoznati, plačane plesalce, ki jih je bilo prej po nekaterih plesiščih na prebitek. Njihove kavalirske dolžnosti so bile iste kakor na Francoskem, na Nemškem in drugod: z zdolgočasenim obrazom so naprošali starejše dame za ples, kratkočasili so jih in tolažili, če je bilo treba, zato so pa smeli sprejemati iz njihovih rok darila, dostikrat dokaj dragocena: z dragulji posejane cigaretnice, zlate zapestne ure, lepe obleke, pa tudi denar. Tri okoliščine so gigoloje iztrebile iz londonskih nočnih zabavišč. Prva in najvažnejša: bogatih starih dam je čedalje manj. Druga: tiste imovite dame, ki so doslej vzdrževale lastne gigoloje, so se iznenada zavedle svoje ženske časti; zdaj pravijo, da jim je pod častjo plesati s plačanim plesal* cem. In tretjič: nastop zveze plesnih učiteljev. Danes namreč ne more noben plesni učitelj dobiti službe v boljših hotelih in elegantnih nočnih zabaviščih, če se ne more postaviti z diplomo zveze plesnih učiteljev. Gigoloja pa nobena organizacija ne sprejme. Zanimivo je, kaj pravi o usodi gigo-lojev slavni plesni učitelj Charles Thiebault, mož, ki zasluži na leto več milijonov dinarjev. »Plesni učitelji vedo,« pravi Thie-bault, »da ne kaže biti odvisen od abotnih muh bogatih dam. Danes zaslužijo takšni učitelji tri do šest funtov na teden, še pred petimi leti je bilo pa dosti drugače; takrat so žen-' ske kar obsipale svoje ,dečke' z dragocenimi darili. Danes sme plesni učitelj upati kvečjemu na kakšen skromen božični dar, pa še to ne. Če se da premamiti, da gre na potovanje s svojo plesalko, mu v njegovi odsotnosti grozi nevarnost, da izgubi vse druge stalne goste. Gigolo je spravil poklic plesnega učitelja ob kredit, zdaj pa sam žanje plačilo.« Tako pravi Thiebault. Gigolo iz* umira. In z njim nelep povojni pojav. Pes, milijonarjev dedič Ubogo ščene bi prav gotovo preklinjalo svojega prismojenega gospodarja, če bi znalo govoriti (QD) Moskva, februarja. Ruski časniki poročajo o zanimivih poskusih znanstvenika dr. Baga, ki vrača slepcem vid s prenosom zdrave rožeuice. Neki Rus, Pakonen se piše, je pred tri in dvajsetimi leti nenadoma oslepel. Takrat mu je bilo šele pet in dvajset let. Zdravniki so sicer jx>-skušali vse mogoče, da bi siromaka ozdravili, toda vsa prizadevanja so bila zaman. Pakonen je videl, da mu ni pomoči, in se je h koncu vdal v voljo božjo. Pred dvema mesecema je pa zvedel, da se peča lenjingrajski zdravnik dr. Bag, najstarejši strokovnjak tamošnje-ga očesnega zavoda, s transplantacijo (presajanjem) očesne roženice. Bolnik se je napotil v Lenjingrad, kjer ga je dr. Bag prijazno sprejel in res izvršil nenavadno operacijo. Pakonenu je izrezal motno rozenico iz oči in mu na njeno mesto »vsadil« zdravo roženico iz živih človeških oči. Po štirih dneh »e je zdrava roženica zarasla in tedaj so operirancu sneli obveze z oči. Pakonenu je v prvem hipu silno zableščalo — ni čudo, saj je celih tri in dvajset let živel v temi. Spregledal jel Ves bled in tresoč se od veselja je vstal in se opotekel k oknu, pogledal Bkozenj in zavpil: »Doktor, vidim I Vidim ljudi na ulici, vidim hiše, vas vidim, rešitelj moj!« Zdravnik ni bil svojega uspeha skoraj nič manj veBel kakor ozdravljeni slepec. Dr. Bag se peča s »presajanjem« že več ko dve leti. Izvršil je doslej deset sličnih operacij, toda devet se mu jih ni posrečilo. Po vsaki operaciji, ki je sicer uspela, je zdrava roženica v bolnikovem očesu postala motna. Zategadelj je pričel »presajati« roženico na nov način, ki ga je pravkar z največjim uspehom prvič preskusil na človeku. Da ne postane presajena roženica motna, vbrizga bolniku raztopino karotina (vitamin A). Pakonenovo ozdravljenje kaže zdravništvu novo in uspešno pot v zdrav. Ijenju slepcev. med ljudmi in hišami Hiše so stare in sirove, vaščani pa že na oko imo-viti, zdravi in lepo oblečeni. Vaščani niso bogati pa tudi ne siromašni. S pametjo in razumom so si uredili svoj socialni in gospodarski položaj. Ni dolgo tega, kar se je izkrcal v Selvi neki organizator naših primorskih zadrug. Na moč se je začudil, da žive tam že od nekdaj v zadružništvu. Leta 1929. je štela vaška zadruga 462 moških in 120 ženskih^ članov. Glavnica zadruge je znašala že takrat dobrega četrt milijona peset. Zadruga skrbi za vse. Bolniki imajo brezplačnega zdravnika, lekarna jim daje brezplačno zdravila, stari in onemogli člani pa prejemajo pokojnino. Ribiči so zavarovani s 50% dnevnice — pač najugodnejše zavarovanje, kar jih pozna svet. V zadružnem skladišču dobivajo člani vse, kar jim rabi za življenje in ribarjenje, seveda po nabavnih cenah. Zadruga dobavlja le sveže in zdravo blago, trgovcem pa ne da blizu. V vasi je gledališče, lejw urejena šola, dvorana za prireditve in udoben hotel, kjer se tujcu prav dobro godi. V vsej Selvi ni gostilne. Vprašamo se, kaj bo vas, že itak srečna in neskrbna, vas, ki ne pozna brezdelnežev, ne kapitalistov in mogočnikov, počela s tolikim denarjem, ki ga je dobila v loteriji. »Kupili bomo ,otok', veliko posestvo, kjer bomo konzervirali ribe in zasadili vinsko trto,« odgovarjajo mirno vaščani. Nič se niso prevzeli zaradi bogastva. V tej vasi so varni pred krizo. Pridelovanje je skupno, poraba vzajemna, bolni in obnemogli so preskrbljeni. Nič ne manjka tem dobrim ljudem. Vaščani so sklenili, da bodo tudi za svoje žene storili kar jim gre. Sezidali bodo tovarno, kjer bodo lahko dobivale zadružne članice delo. Vas Selva nam je lahko vsem za zgled. Kaže nam, kaj se da vse doseči z voljo in slogo. Drugače so Spanci individualisti s kožo in kostmi, vaščani Selve pa poznajo le en cilj: skupno delo za skupni blagor. Odkar se je raznesla vest o sreči Selve, prihaja vsak dan vse polno tujcev iz vseh vetrov Španije, da si ogledajo neskaljeno srečo in zadovoljnost peščice ljudi, ki poznajo le eno geslo: Vsi za enega, eden za vse! (QD) Čikago, februarja. V Cikagu živi pes, ki bi lahko dejal, če bi znal govoriti, prav kakor milijonarji pravijo: »Ni vsa sreča v bogastvu«. Se pred nekaj meseci je bil ta pes »svojina« čikaškega milijonarja, starega samca brez sorodnikov, Johna Watesa. Milijonarjev ljubljenec je spal in lenaril na svilnatih blazinah, jedel je iz srebrnih krožnikov vse mogoče delikatese, ki jih le more pasji želodec prebaviti, razen tega je pa prihajal k njemu sleherni dan še specialist-živinozdravnik, ki je z največjo vestnostjo skrbel za njegovo pasje zdravje. Po smrti čudaškega bogatina so našli v oporoki določbo, da je izplačati onemu, ki bo skrbno negoval njegovega ljubljenca, sto tisoč dolarjev. Razen tega je določil za psa še posebno volilo, ki bo dajalo mesečno 80.000 dinarjev obresti. Te obresti bo moral pasji skrbnik porabiti samo za naj-izbranejšo hrano žlahtni živali. Komaj je bila milijonarjeva oporoka objavljena, so napočili psu črni dnevi. Nešteti gangstri so skušali na vse mogoče načine ukrasti dragoceno ščene, da bi od skrbnika izsilili odkupnino. Skrbnik je pa ugenil grde namene čikaških razbojnikov in je takoj prepeljal psa v skrit kotiček, da bi ga ne steknili iznajdljivi gangstri. Ameriški časniki pravijo, da ubogi pes — dedič ogromnega bogastva — zdaj z lajanjem preklinja trenutek, ko je postal najimovitejši pes na svetu. Postal je jetnik svojega skrbnika. V ozki zavarovani celici seveda nima dovolj prilike, da bi se podil, kakor prej, po krasnem parku svojega dobrotnika. Zato se je od samega lenuhanja tako zelo zredil, da je moral skrbnik zmanjšati njegove južine na slabo četrtino, kajti drugače bi utegnil pes izgubiti svojo vitko in prežlahtno linijo 1 Ubogi kuža mora zdaj zaradi poslednje volje svojega prismojenega gospodarja stradati in poležavati v zaprti sobi. * Sama spolnost je za zakon nemoralna (SJ) Dunaj, februarja Zanimivo razsodbo je te dni izreklo neko dunajsko civilno sodišče. Stvar je na kratko tale: Sedemnajst let po razporoki s svojim možem Jožefom je gospa Beatrix naenkrat zahtevala vzdrževalnino. Pri tem je prišlo na dan, kakšno mučeni-štvo je prestala ob Btrani svojega sedem in dvajset let starejšega moža. Beatris je imela šele šestnajst let, ko se je seznanila z Jožefom. Toda njemu je bilo samo do razmerja. Ker se pa deklica v takšne reči ni hotela spuščati, jo je Jožef vendarle vzel za ženo. A že kmalu po poroki si je začel izbirati druga dekleta. Njegova lastna žena ga namreč ni več »zanimala«. Zato se ni več ukvarjal z njo. razen tedaj, kadar jo je pretepel. Ženi ni kazalo drugega, kakor da se loči. Po ločitvi se je skušala preživljati brez pomoči svojega ločenega moža. Ker pa to ni šlo, je zdaj vložila tožbo za alimente. Sodnik ji je ustregel in svojo razsodbo takole utemeljil: Zena ni sicer pri ločitvi ‘terjala ni-kake vzdrževalnine, ker je takrat imela neko službo in se je zanjo zavzel neki drugi mož. Zdaj je pa brez službe. Sodišče je prišlo do prepričanja, da je šlo tožencu, ko se je oženil s to-žiteljico, zgolj za zadostitev spolne potrebe. Mož ji nima pravice očitati, da je po ločitvi imela prijatelje; iskala je pač v svoji nesreči primernega tovariša za življenje. Zato njena sedanja zahteva po alimentih ni nemoralna, pač je pa nemoralno po mnenju sodišča, če se štiri in štiridesetletni mož poroči z mladim in neizkušenim dekletom samo zato, da uteši svoje spolne potrebe. V čefrio bo pet bndo... Zgodba o ženi, ki je trikrat hotela svojega moža zastrupiti (UM) Pariz, februarja I Ondan so imeli pred nekim tukajšnjim sodiščem precej nevsakdanjo razpravo. Neki mladi Parižanki mož ni dovolil, da bi šla v kino. Da se nad njim maščuje, ga je sklenila zastrupiti s svetilnim plinom. Nekega večera, ko je mož ravno lepo zaspal, je odprla plinsko pipo, snela z zidu kletko s kanarčkom in odšla z doma. Tako je kolovratila dve uri po pariških ulicah s kanarčkovo kletko v roki, ko se ji je začela oglašati vest Vsa v strahu in obupu se je zatekla k svojemu stricu in mu povedala, kaj je napravila. Vrli stric dolgo ni vedel, za kaj prav za prav gre: Bredi noči pribeži k njemu njegova nečakinja s kanarčkom in kletko in mu jame pripovedovati o »Najboljši Dr* OETKER-ja so preparati" 1 kdor jih pokusi, trdi vsaki. plinu, smrti in drugih takšnih strašnih rečeh — kako naj bi razumel?! Ko se je pa naposled le zdramil, ni dolgo pomišljal: hlastno se je oblekel, privlekel iz garaže svoje motorno kolo in se odpeljal z nečakinjo k umorjencu. Toda le-ta ni bil mrtev: le glava ga je bolela. Vzlic temu je mož spravil vso reč pred sodnika. A ne zato, da bi mu ženo obsodili. Le to je hotel doseči, da bi ji »uradno« prepovedali takšne in podobne atentate. To je bil namreč že tretji atentat nanj in stvar mu je začela postajati preneumna. Sodnik mu je predlagal, naj se loči. Ne, to pa ne, je živahno odkimal tožnik. Dva otroka ima namreč in ženo ima rad — le to bi ji rad iz glave izbil, da bi mu vsakega toliko in toliko časa stregla po življenju. In sodnik je razglasil sodbo: žena dobi strog ukor in naj ve, da ji po četrtem atentatu ni več miiosti: ločil jo bo brez usmiljenja. Kaj beremo in slišimo drugod Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod Angleška demokracija (PP) Pariz, februarja Da so Angleži preprosti in demokratski, že dolgo vemo. A vendar nas je začudil primer tolikšne demokratičnosti, kakor smo ga te dni brali v angleških časnikih. Pokopavali so May Etheridgevo, nekdanjo varietejsko plesalko, poznejšo vojvodinjo Leinsterjevo in mater Uarkija Kildara. I vojvoda Leinster j marki Kildara spadata k najvišjemu irskemu plemstvu. May je šla morda namenoma v smrt; zdravniki so ugotovili, da je po-užila preveč uspavala in se ni več prebudila. Za pogrebom je šel tudi vojvoda Leinster, čeprav je bil že dolgo ločen od žene, in z njim... neki pismonoša, pokojničin bratranec s torbo na rami. Vojvoda in pismonoša sta se prijateljsko pogovarjala in ko sta se po pogrebu razšla, sta si tovariško segla v roko. Potlej je vojvoda stopil v svoj razkošni avto, pismonoša je pa mirno odšel peš s torbo na rami... (»Jour«) Kako neki je to mogoče? Znanost si zaman beli glavo. Da se nemara te nedolžne zverine s predzgodovinsko zunanjostjo ne razpočijo od strahu? Ali imajo pa kakšno skrivno žlezo, ki izloča strup? Gotovo je le to, da igvan lahko pogine kadar se mu zahoče. Pa tudi sicer ta kuščar ne živi kakor naše živali. Tako na primer je dr. Beebe ujel na Galapaških otokih več orjaških kuščarjev, toda v jetništvu celih sto dni niso marali uživati hrane. Vzlic temu so prišli v Newyork tako čili in zdravi, kakor bi se bili vsak dan do sitega nažrli. Igvani niso hudobne živali; z ljudmi, ki so jih lovili, so se prav radi igrali. (»American Weeklyc) Takšen je Francoz! (IP) Pariz, februarja Neki tujec, ki pa že dolgo stalno prebiva v Parizu, rad pripoveduje tale resnični doživljaj, češ da najbolje podaja francoski značaj in duhš: »Poznal sem Francoza, ki mi je bil zelo dober prijatelj. Študiral je filozofijo, po prepričanju je bil pa republikanec, še več, koketiral je celo s socializmom in se je vsak dan dajal s svojimi tovariši, fanatičnimi monarhisti. Nekega dne ga srečam z obvezano glavo. — Kaj se ti je pa zgodilo? — Eh, stepli smo se v Latinskem okraju, redarji so me pa, meneč da sem rojalfst, odpeljali na stražnico. Tam so mi prigovarjali, naj zavpijem: ,Živela republika I‘ Saj veš, kako ti ljudje .prigovarjajo', z gumijevkami in z zvijanjem zapestja ... — In potem? Takrat me je moj prijatelj pogledal S krvavimi očmi in srdito zarenčal: — Potem? ... Potem sem kajpada zavpil: ,Živel kralji' (»Jour«) S stavbnega odra padel in zdaj rase v orjaka (TL) Kairo, februarja Pred kakimi tremi leti je padel mladi egiptski zidar Mahomet Gazi s stavbnega odra in se nevarno potolkel po glavi. Ker ga operirati niso mogli, so ga obdržali v bolnici, dokler ne okreva. To se pa še do danes ni zgodilo. Posledica njegove takratne poškodbe je zelo nenavadna: začel je spet rasti. Ko so moža vzeli v bolnico, jp bil srednje rasti. V teh treh letih je pa zrasel že skoraj za polovico svoje velikosti in meri že devet čevljev ali dobrih 290 cm — pa še zmerom rase! To se pravi, da je že zdaj največji človek na svetu. Njegove moči postajajo prešibke, da bi mogle nositi velikansko telo. Tudi so morali zanj napraviti posebno posteljo, drugače bi moral ležati na tleh. Imate ose naprodaj? (GO) London, februarja V naših krajih bi se radi os iznebili, ker si pač nihče ne želi njihovega pika. V Kanadi je pa ravno narobe: tam jih celo rede in goje. Še več: kanadska vlada je naročila uglednemu parasito-logu Morrisu, naj kupi na Ogrskem posebno vrsto črnih os s prav dolgimi krili. Kaj neki počno Kanadčani s temi vse prej kakor prijaznimi živalcami? Ne mislite, da si jih rede v zabavo. Odkrili so namreč, da je osa smrtna sovražnica muhe tse-tse, ki ograža nekatere predele dežele; ta nevarna muha namreč prenaša neozdravljivo spalno bolezen. Meseca avgusta lanskega leta je prišla nad vas Iszak na Ogrskem strahovita osja nadloga; požrešne žuželke so spravile kmeta v obup. A kdo popiše njihovo veselje, ko se lepega dne prikažejo Angleži pri njih in najamejo 60 mož za 10.000 Din na teden — samo zato, da so lovili ose in jih pošiljali v Kanado! (»Evening Standard«) Kača ga je požrla in vendar je ostal šiv (GL) London, februarja. Pred kratkim je v londonskem Živalskem vrtu požrl nekega pitona drugi piton — in vendar se ni nobeni kači nič hudega zgodilo. Pitona sta bila dolga nekaj nad dva metra. Ondan sta se srdito zagnala drug v drugega. Kriva je bila sira- i Stopil je v tramvaj in se odpeljal domov. Toda ko je stopil iz voza, je v neizmerno grozo opazil, da mu je izginila denarnica in z njo 9000 peset. Nesrečneža je izguba tako prizadela, da se je brez zavesti zgrudil na tla. Morali so ga odpeljati v bolnico. Tam so ugotovili, da mu je nesreča tako šla na živce, da bo moral v oddelek za živčne bolezni. Pražanke so najbrhkejše (ŠK) Praga, februarja 150 ameriških študentov je potovalo v študijske svrhe po Evropi. Ogledali so si dvanajst evropskih prestolnic, zdaj so se pa vrnili domov in objavili izid glasovanja, ki so ga na povratku napravili sami med seboj. Po tem glasovanju so jih najprijaz-neje sprejeli v Stockholmu, najokus-neje so jih pogostili v Parizu, najlepše oblečene moške so videli v Budimpešti, na Dunaju so srečali najlepša dekleta, najbrhkejše ženske pa Pragi.. (»Prager Tagblatt«). Ni se mu mudilo (UM) Toulouse, februarja Njega dni zelo znameniti pesnik Malherbe (1555—1628) je delal precej počasi in brez pesniškega poleta. Sam je rekel, da mora človek ko napiše sto verzov ali dve strani proze, deset let počivati. Zgodilo se je pa, da je nekemu njegovemu znancu umrla žena in se je obrnil nanj, naj napiše pokojnici na čast kratko pesem. Malherbe je obljubil. Minila so tri leta in pesem je srečno zagledala beli dan. Malherbe jo je lepo zavil, spravil v žep in se odpravil k obupanemu vdovcu, da ga z njo potolaži. Toda prišel je nekoliko prepozno. Našel je neutolažnega vdovca že potolaženega ob strani nove žene ... Barve bolezni (PP) Pariz, februarja V novi donebniški bolnici v Clichy-ju pri Parizu je vsako nadstropje poslikano v drugačni barvi: v višnjevi, zeleni, oranžni, rdeči, sivi itd. Prav tako so tudi strežnice oblečene v ustrezajoče barve, v katerem nadstropju pač strežejo. In kajpada se tudi peči, posode in bolniški vozički in nosila skladajo z barvo zidov svojega nadstropja. Tako se pač nihče ne more izgubiti v velikanskem poslopju. Ker je bolnica razdeljena v nad-str pja po glavnih boleznih, bi skoraj la! '-o rekli, da ima v njej vsaka bole-ze - svojo barvo. V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo._ Parno čisti posteljno perje in puh tovarna JOS. REICH LJUBLJANA Preproge namestu peči (HE) London, februarja Neka londonska tvrdka je iznena-dila svet z novim izumom: z lepimi majhnimi kovinskimi preprogami za stene v sobah. Te preproge se kratko-malo priključijo na električni tok in se prav hitro segrejejo. Tako so lahko v nekaj minutah vsi zidovi gorki in v sobi nastane prijetna toplota. Seveda jo lahko reguliramo na toplejše ali pa na mrzlejše. Te kovinske preproge so debele samo 1 mm. Če jih segrejemo na 28 do 32 stopinj C, imamo v sobi prav prijetno toplo. Važno je to, da te preprogo ne porabijo mnogo toka. Strokovnjaki trde, da je takšen način segrevanja sob ne samo cenejši od kakršnihkoli peči, temveč tudi prijetnejši in praktičnejši. Zato mu napovedujejo še lepo. bodočnost. Dragocena žimnica (TL) Dublin, februarja Neki tukajšnji starinar je pred kratkim kupil od žene nekega delavca staro žimnico. Ravno se je pripravljal, da jo dalje proda s primernim dobičkom, ko plane k njemu delavec, čigar žena je bila žimnico prodala, in jo hoče na vsak način nazaj. Kaj se je bilo pripetilo? Mož je bil brez ženine vednosti za-šil v žimnico vse svoje prihranke. Ko mu je žena povedala, da je ž!..urico prodala, je prebrskal vse stari; arje v mestu, dokler ni izteknil pravcev. Hlastno je razparal žimnico in glej: denar je bil še notri! Toda nesreča se zdaj šele začne. Starinar namreč trdi, da je žimnico popolnoma v redu kupil in da je zdaj njegova z vsem, kar je v njej. Delavec stoji kajpada na drugačnem stališču. Tako bo moralo stvar razsoditi sodišče. šanslca lakota, kakršna vselej zgrabi kače, ko se prebude v zgodnji spomladi iz zimskega spanja. Paznik kačjega oddelka pripoveduje iz lastnega izkustva, da prime kače v tem letnem času pravo požeruštvo in da že v nekaj dneh vse nadoknadijo, kar so zamudile v zimskem brezdelju. Pitona sta zasledovala oba isto podgano. In obema se je posrečilo žrtev zgrabiti. Ker so pa kačji zobje ukrivljeni nazaj in sta oba globoko zasekala svoje zobe v plen, nista mogla več odnehati, tudi če bi bila hotela. Močnejši piton je podgano požrl in ker njegov tovariš ni popustil, je začel počasi še njega goltati, dokler ui gledalo iz njegovega žrela le še kakih 25 centimetrov repa... Takrat so prihiteli pazniki. Toda potrebovali so cele četrt ure, preden so požrtega pitona potegnili nazaj iz kačjega žrela; zakaj zmagoviti piton je venomer sekal z zobmi po svojem tovarišu. Tri minute nato je požrti in spet rešeni piton zadovoljno požiral drugo podgano: iz tega sledi, da mu ta zadevščina ni prida škodovala. Sodobni pojmi (TO) Newyork, februarja Radijske postaje dobivajo dan za dnem cele šope pisem od svojih poslušalcev. časih najdejo med pošto prav dobre nasvete, še večkrat pa kajpada neporabne. Vse je pa prekosilo pismo, ki ga je te dni dobila radijska postaja WCKY v USA; uradniki so se smejali kakor že dolgo ne. Pisala jim je namreč neka gospa iz Covingtona (Kentucky) in prosila upravo, naj ji »odklopi kontakt, ki veže njeno stanovanje z oddajno postajo, ker misli svoj aparat prodati«. (»Variety«) Vrli jetniki (IK) Amsterdam, februarja O nenavadnem dogodku poročajo z otoka Bornea. Dva jetniška paznika sta imela spremiti več kitajskih kaznjencev na delo. Ko so prišli tja, sta se pa paznika nekaj sporekla in šla s pestmi drug na drugega. Puški sta kajpada vrgla na tla. kitajski kaznjenci so ju nekaj časa inirno gledali, potlej so pa pobrali puški, vzeli oba malovestna paznika v sredo in ju odpeljali nazaj v kaznilnico. Tam je vodstvo kaznilnice paznika kaznovalo, kaznjencem so pa za plačilo kazen znižali. Ukraden dobitek (GL) Barcelona, februarja. V Barceloni je neki siromak zadel v loteriji 9000 peset (okoli 70.000 Din). Ves vesel in srečen si je že napravil podroben načrt, kako si bo na novo uredil življenje. Povozil ga je, potem pa še tožil za odškodnino (MK) Čikago, februarja Avtomobilist Ernest Faulkner je povozil nekega Abrama Ostrandra. Ponesrečenec je neprevidnega voznika tožil za 15.000 dolarjev odškodnine, ker ga je nesreča spravila iz »telesnega ravnotežja«. Avtomobilist je nato tožil povožen-ca za 1000 dolarjev odškodnine: ker ga je njegova nesreča spravila iz »duševnega ravnotežja«. Malo angleščine za vsakdanjo rabo (IP) Zadnja leta se je pri nas udomačila beseda »gangster«: vse, kar diši po »ravbariji« količkaj večjega sloga, smo se navadili imenovati »gangstretvo«. Ali pa tudi veste, kaj je pravo bistvo ameriškega gangstr-stva? Gangster je bandit, ki nastopa v družbi drugih razbojnikov. »Gang« pomeni namreč družbo, tropo, tolpo; za gangstra je tedaj značilno, da nastopa v večji ali manjši zločinski bratovščini Nasprotno pa imenujejo Američani takšnega razbojnika, ki nastopa sam v večjem slogu s sleparijami, izsiljevanjem in podobnim, »r a c k e t e r j a«, a njegovo hudodelsko početje »racke-tering«. _ Nenavaden vzrok pomilostitve (NL) Newyork, februarja Poceni je prišel do pomilostitve črnec Jim Wimama, ki so ga zaradi umora njegove žene obsodili na smrt. Obsojenec je že sedel na električnem stolu, tedaj sta se pa začela jet-niški paznik in mestni šerif dajati, kdo naj vključi električni tok za usmrtitev. Prepirala sta se deset minut — takrat je pa minil čas, kolikor ga je za usmrtitev na razpolago; morali so obsojenca odpeljati nazaj v njegovo celico, ker ga po zakonu niso smeli več usmrtiti. In ker pravi nepisan zakon, da naj nihče ne pride dvakrat na električni stol, so črnca pomilostili v dosmrtno ječo. ■ ■ ■ »■ . Nagrobniki z gramofoni prepovedani (TL) Newyork, februarja V Čikagu se je zadnje mesece razpasla čudna moda. Sorodniki so dali vdelati na pokopaliških spomenikih gramofonske plošče s pokojnikovimi besedami. Kadar se jim je zahotelo, da bi slišali glas umrlega očeta, raa- Pla»e —gramofone izposojamo,zamenjavamo, oodajamo in kupujemo ELEKTRON d. z. 0 Z. Ljubljana, Tavčarjeva 8 Preselili smo se v pasažo Nebotičnika tere, moža ali žene, so šli na pokopališče in pritisnili na gumb: plošča se je začela vrteti in iz groba so zaslišali pokojnikov glas. Zdaj so pa takšne gramofonske naprave na nagrobnih spomenikih oblasti strogo prepovedale. Kdor jih je dal že vdelati, jih mora demontirati. Čudne zverine na Galapaških otokih (TO) Detroit, februarja Galapaški otoki, tisti, ki so zadnje mesece tako zelo zasloveli z baronico Wagnerjevo, »cesarico Galapaga«, slove tudi po neki posebni vrsti velikih kuščarjev, igvanov imenovanih; ti kuščarji močno spominjajo na pravljiške zmaje. Dr. Paul Bartch, član ameriškega nacionalnega muzeja, je pred kratkim dognal, da ima igvan zelo nenavadno lastnost: da lahko umre, kadar ga je volja. Dr. Bartchu je namreč poginilo več igvanov, ne da bi bil našel še tako neznaten vzrok ali bolezen. Enega izmed njih je hotel dr. Bartch ujeti, pa se mu je ogorčeno otepal; videč, da nič ne more, se je pa nenadoma stresel, kakor bi ga bilo zazeblo — in obležal mrtev. Mislili so, da gre za zvijačo. Pa ne! Bil je mrtev ko kamen. 0 tistih, ki so zmerom točni Napisal Andrč Maurois (EK) Nekateri ljudje imajo menda kronometer že kar v telesu, kakor imajo srce, vranico in gol-šno žlezo. Ob določeni uri spravi neki skrit mehanizem v njih neslišen zvonec v tek. Naj bo še tako nujno delo, ki so se ga lotili, še tako zanimiv razgovor, ki se ga ravno udeležujejo — vse skupaj puste in gredo, samo zato, da so lahko točni. Točni ljudje znajo ceniti vrednost časa, in vendar so obsojeni, da ga neprestano zapravljajo. V gledališču so prvi na svojih sedežih, ko še luči ne gore; na peronih čakajo na vlake, ki še sestavljeni niso; kronična zamuda njihovih netočnih tovarišev jih zmerom vznemirja. Ker sami ne morejo biti brez skrbi, se točni ljudje zmerom boje katastrof. Na Angleškem in v skandinavskih deželah imate priložnost videti, kako strašne posledice rodi točnost. Točnost je za Angleža več kakor zgolj navada. Zanj je prava pregreha. Če ste povabljeni za osmo uro trideset, pomeni to v Londonu osem trideset, in ne morda osem devet in dvajset ali osem ena in trideset, in še mnogo manj (kakor na primer v Parizu) devet petnajst. V nekaj sekundah boste videli celo vrsto avtomobilov, kako se zvrste drug za drugim, in že se polui sprejemnica. Tudi na deželi so ljudje vzlic dolgemu potovanju točni. Videl sem nekoč Francoza, kako je prišel na oddaljen grad na Angleškem po poldnevni vožnji ob enih dva in trideset na kosilo, ki je bilo napovedano ob enih trideset. In domačica mu je rekla sicer z ljubeznivim a vendar strogim glasom: »Začelo nas je že skrbeti.« Le kako Angleži to napravijo? Kako morejo izračuniti vse pro- metne zamude, ki so vendar sredi Londona neogibne? Mislim, da jim je že prešlo v navado, da prezgodaj vstajajo in potem čakajo, če pridejo prerano na napovedan sestanek. Menda dado svojemu šoferju nalog, da vozi tako dolgo naokoli, dokler ne napoči napovedana ura. Če pa pridejo pfeš, se sprehajajo po pločniku. Gost, ki pozvoni ob osmih osem in dvajset, počaka trenutek, dobi strog ukor iz komornikovili oči in zmoti domačico, ki se ravno oblači. V vsaki hiši v zapadnem delu Londona razgrnejo sluge ob osmih devet in dvajset preproge po stopnicah in se postavijo za pol priprtimi vrati. Nepisan zakon veleva, da zamudnikov ne čakaj. Če vas čez pet minut ni, so prepričani, da ste pozabili ali pa da vas je kap zadela. Bogastvo v ribjem trebuhu (TL) London, februarja Ribiči v Durbanu v Južni Afriki so te dni ujeli orjaškega morskega volka. Ko so ga raztelesili, so zagledali v njegovem želodcu strahotno najdbo. Prvo na čemer so jim obvisele oči. sta bili dve napol prebavljeni človeški nogi, ki ju je zverina odgriznila nekemu belcu. Potem so našli dragocen zlat prstan, posejan z briljanti, in denarnico s 100 funti v bankovcih. V denarnici so bile tudi posetnice z mrtvečevim imenom. Tako so dognali, da je nesrečnež neki meščan iz Cape-tovvna. Poizvedbe so pokazale, da je res pred kratkim padel v morje neki Ca-petovvnčan in so ga morski volkovi potegnili v globino. Zdaj so zapuščino, ki so jo našli v volčjem trebuhu, izročili njegovim dedičem. Zaradi pomanjkanja prostora smo morali v tej številki več stvari izpustiti, med njimi tudi dopise. P. n. bralce in dopisnike prosimo blagohotnega potrpljenja do prihodnjič. Za god In praznik mati dobro ve, otroci se Dr. OETKER-jevih kolačev vesele! Na tlakovanem dvorišču neke velike palače blizu Vaclavovega trga je stal dolg in eleganten avto. Na stopnici tega avta je sedel šofer, visok plavolas mož kakih tridesetih let, in čital knjigo, ča-kaje, kdaj ga bodo poklicali. Tako je bral najmanj že eno uro, ko se je na vrhu širokih stopnic prikazala Suzana Kreugerje-va, hči bogatega tovarnarja in uglednega denarnega mogočnika. Bila je prej visoke kakor srednje postave; v okusni in lepo prilegajoči se ji temni obleki je delovala tako elegantno, da so se nehote oči mimo idočih ustavljale na njej. Glavo je nosila pokoncu; iz sleherne črte njenega pravilno oblikovanega obraza sta dihala ponos in samozavest. Njen oče je bil sicer poštenjak in v svoji stroki sposoben mož, toda na drugih poljih smodnika ne bi iznašel. Med vojno precej lahko pridobljeno imetje mu je malo stopilo v glavo, a tudi pri njegovi hčeri ni ostalo brez sledu. Suzana je bila sicer v srcu dobro in pošteno dekle, le nekoliko preveč razvajena; ni je bilo želje, ki bi se ji smela odreči, če si jo je vtepla v glavo. Da je še imela mater, bi ji bila morda nekoliko unesla njen le preveč samosvoji in ponosni značaj. Umrla ji je, ko je bila še otrok. Oče se je že dobro leto nato v drugo poročil; vzel je ženo, ki je bila pač še premlada in preveč življenja žejna, da bi mogla biti popolnoma nesebična vzgojiteljica mladostni pastorki. Zato je Suzana rasla tako rekoč le sama nase navezana, in ni čudo, če ji je bila lastna volja prva in poglavitna zapoved. Okoli nje se je kar gnetlo snubcev, toda bistro dekle jih je koj izpregledala, da molijo v njej pred vsem zlatega malika; to je še bolj povzdignilo njen ponos in še povečalo prezir, ki jo je navdajal do njenih bližnjih. Hkratu je pa v njej rasla zavest, da si z denarjem laliko vse kupi in vsakogar. In tako ni čudo, da je Suzani pri dvajsetih letih skoraj zmerom ležal na ustnicah usmev prezira — a ne prezira močnega nasproti slabemu! Ne; navdajal jo je nedoločen gnus do duševnosti, ki je zavladala po svetovni vojni; do hlapčevskega oboževanja bogastva, naj je že pošteno pridobljeno ali ne; do elegantnih pustolovcev, ki padajo pred milijoni v prah; do vseh teh človeških zajedavcev, ki so vsak trenutek pripravljeni suženjsko izpolniti slednjo bogatinovo željo. Zato je Suzana stopala po ulici s ponosno dvignjeno glavo, trdno prepričana, da sega visoko iznad svoie okolice; imela se je malone za Boga, saj ni vedela, kaj je beda, saj ni še nikoli okusila križev in težav za vsakdanji kruh borečega se siromaka. * Ko je bila že skoraj pri avtomobilu, se je ustavila. Nekaj korakov od njega je pogledala po šoferju. Mladi mož je še zmerom bral svojo knjigo in je ni opazil. Njene oči so se ustavile na pravilnem profilu njegovega obraza in na gostih kodrastih pla-vih laseh, potem so pa zdrknile na njegova mogočna ramena in negovane roke z dolgimi prsti in rožnatimi nohti... Suzana je osupnila. »Vraga, saj je pravi lepotec!« je rekla sama pri sebi. Toda kakor bi se bila s tem tihim priznanjem ponižala pred njim, je koj nato še bolj vzravnala glavo. In z glasom, ki je moral zazebsti, toliko mrzlega prezira je bilo v njeni, je vprašala: ”/He — ali ste vi novi šofer?« Mnž se je obrnil in zagledal tako ljubko in elegantno dekle, da ga je nehote vrglo pokoncu. »Da, gospodična,« je odgovoril brez sleherne hlapčevske ponižnosti. Suzana si ni mogla kaj, da ne bi na tihem občudovala njegove postave, toli visoke in širokopleče, da se ji je zdel pravi orjak. »Menda vam je oče povedal... da boste samo mene vozili?« »Gospod Kreuger mi je sporočil, da bom izključno samo njegovi hčeri na razpolago.« Ker večina v tem romanu nastopajočih oseb Se živi, smo izpremenili vsa imena oseb, krajev in ulic. Vrcrcciu /rete • ;W*hkANC0<50INi • Pft/UtDIv • L - A =-rcmNe, ne, prav gotovo pojde da-pes poslednjič na ta sestašnek .. in potem bo konec!« Toda bil je v zmoti. * Minilo je nekaj dni, ne da bi bila Suzana šla v Vrhovice. Zato se je pa prihodnji teden prikazala nekega popoldne spet v svoji temni obleki; Jean je pri priči ugenil, kam pojde pot. Prišla je k avtomobilu počasi, kakor nekam zaverovana. Toda preden je vstopila, je rekla tiho, da je ni mogel nihče slišati razen njega: »Vozite do konca tramvajske Proge. Tam vas bom že poklicala.« Storil je tako. Notranji glas mu je rekel, da bo danes izvedel nekaj novega. Par metrov pred dogovorjenim krajem se je avto ustavil. Suzana je poklicala šoferja skozi govorilno cev: »Prisedite k meni, Jean.« Presenečen se je obrnil k deklici, ki ga je steklo ločilo od nje. In v^s osupel je videl, kako mu je z roko pokazala prazno mesto zraven sebe. Mladi mož ni z ničimer izdal, da ga čudi tako nepričakovana zaupnost in da ga tolikšna milost navdaj z zadoščenjer-; kakor bi Mo za doc.ala vsakdanjo stvar, ' > izstopil in prisedel k njej. ^Poslušajte m , Jen" Potrebujem vas in vas prosim, da razumete moje želje.« >Na razpolago sem vam.« »Morate me spremiti. Opravke imam v bližini.« >Pa avto?« >Pustila ga bova kraj cerkve... tam kjer ni toliko prometa in kjer bo po vašem najbolj na varnem.« »Dobro! Pa kam greva?« »V neko majhno ulico... na koncu bližnje pasaže.« »Za cerkvijo?« »Ne, še dalje... na desni... v gornjem delu Otokarjeve ulice.« »Ali bom kaj nosil za vas? Ali vam bom drugače pomagal?« »Ne; samo z menoj boste šli — nič drugega.« »Prav! Na razpolago sem vam,« je ponovil. Premišljal je, kako čudna je njena želja. Kai naj pomeni, da ga kliče s seboj? Kakor bi ji bil njegov molk izdal misli, ki jih ni povedal na glas ie povzela: »li nekemu siromaku grem, ki me je neka prijateljica prosila, naj se zanj zavzamem ...« »Delo usmiljenja?« >Da, nič drugega.« Sam ni vedel, zakaj mu je kar ^dleijlo po teh njenih besedah. >Pa vas ta človek potrebuje?« »Zelo... Zato sama prav ne vem, kaj nai storim. Malo preveč čudne navade ima ... pač posledica okolice. Morala bi ga spraviti kam drugam... pa sem milila, da bi mi mogoče vi pomaga- li.« Govorila je nekam obotavljaje se in stregla od strani, kakšen vtis bo njeno pojasnilo napravilo nanj. Toda Jean ni niti trznil. Takšen nastop, proseč in v zadregi hkra- tu, se je tako malo ujemal z njenimi navadami, da si ga Rus ni znal razlagati. Zato jt- samo p onovil: »Na razpolago sem vam.« To zagotovilo je mo ulo Suzani za zdaj zadoščati. Ce bi ji rekel kaj več, si utegne dekle misliti — je pomislil sam pri set — da hoče izrabiti njeno zadrego. In ta njegov strah je bil zelo blizu resnici; zakaj Kreugerjeva hči je čutila, da se je prvič v življenj t ponižala in proseče govorila s človekom, ki je bil manj od nje. To dognanje jo je speklo kakor žerjavica. Sunkovito je vrgla glavo pokoncu in ustnice so se ji še ošabneje zavihale kakor prej. »Tako, Tean, zdaj s. pa vrnite na svoj prostor in storite, kakor sem vam naročila.« Šofei je dobro čutil ost, toda ta trenutek mu je še mar ni bilo. Mislil je le na to, da bo čez nekaj minut poznal vso skrivnost Suzane Kreugerjeve... in da ta skrivnost ri prs7 o ljubimkanje,^ pa tudi "j sramotna pustolovščina, kakor po je bal. IV Pu-iila sta avtomol l ob pločniku pred neko trgovino. Jean je stopil k lastniku in ga prosil, aj bi malo pazil na voz. V tem pred- Mislila je le na to, da se ji zdaj ni treba več bati. Kdo neki bi se jo upal napasti v družbi takšnega velikana? Zavila sta v ozko uličico, umazano in smrdljivo. Z oken je viselo perilo, pred hišami so se pa igrali v blatu razcapani otroci. »Tod?« je vprašal šofer. Čeprav ni maral na zunaj pokazati, se mu je kraj upiral. »Da, na koncu ulice.« »In tu ste vi že sami hodili?« »Da.« »Moj poklon! Priznati moram, da ste za mlado gospodično, vzgojeno v čisto drugačni okolici, zelo neustrašni.« Čutila je skrito grajo v Rusovih besedah. »Strah mi je neznana reč,« je odgovorila po sili ošabno. A vzlic oholosti njenega glasu ji je zastirala oči neznana otožnost. Pol ulice sta že imela za seboj, ko je Jean šele opazil, da je prav za prav v zagati. Čisto na koncu ulice je stalo več mož obešenjaške zunanjosti v glasnem razgovoru. »To so oni!« je rekla Suzana in jih pokazala svojemu spremljevalcu. Nehote je zadržala korak. »Kam sva prav za prav namenjena?« »Tja... skozi vrata, ki jih oni zakrivajo.« vesel, če bi izvedel, kakšne prenapetosti uganjate?« Bilo je prvič, da se je upal tako predrzno z njo govoriti — on, ki je bil drugače tako vljuden in udržljiv. Toda stvar ga je res razsrdila. »Kako se predrznete...« ga je hotela užaljeno zavrniti, pa ji je presekal besedo. »Grajati vas? Verjemite mi, milostljiva gospodična, prav nič me ne mika, da bi tako od blizu spoznal to predmestno drhal. In če se nama kaj neprijetnega zgodi — ali ne bo vsakdo imel pravice, vprašati naju, kaj sva počela v tem kraju?« »Tak se bojite za svoj sloves?« je porogljivo vprašala. »Morda tudi za vašega,« je odgovoril nekoliko mehkeje; opazil je, da drgeta. Ali jo je bilo strah? Ali jo je jeza tako prevzela? Spustila se je na stol in nervozno vztrepetala. Šofer je stopil k njej. »Oprostite: zaneslo me je. Toda ta kraj se mi je zdel preveč zloglasen; že sama misel, da vas tu vidim, mi je strašna.« Mož, ki jima je odprl, je imel zunanjost bednega in zanemarjenega starca. Ril je visoke in suhe postave, lase je imel za svoja leta še neverjetno črne, tudi črte » V n arocfu sreče« je roman, čigar dejanje je vzeto iz pravega, resničnega življenja. »V naročju sreče« je povest za nežne in čuvstvene duše. Naš najboljši, najzanimivejši in najnapetejši roman zadnjih let je » V n arocju sreče« mestju takšna skrb ni bila odveč. Potem se je pridružil Suzani. Bilo je prvič, da sta stopala skupaj. Čeprav je bila ona za žensko precej velika, se je zdela majhna v primeri z njim. Napravila sta komaj kakih dvajset korakov, ko je Suzana nenadoma ustavila svojega tovariša, kakor bi ji neka misel ne dala miru. »Jean, nekaj vam moram povedati ... Zadnjič sta mi sledila dva neznanca ... Bala sem se ju.« »Kaj sta pa hotela?« »Kaj sta hotela ... Saj veste, kaj hočejo takile predmestniki... Naj-brže sta me imela za...« »Eno izmed svojih!« je dogovoril Jean, videč da ji beseda ne gre prav z jezika. »Da! Da! Tako bo!« je vzkliknila, vsa vesela, da jo je razumel. Kar odleglo ji je, ko mu je to priznala. Zdaj vse ve in ga onadva predmestnika pač ne bosta mogla iznenaditi, če se od kod prikažeta. Rus je pogledal dekletu v oči. Uganil je, da ga je le zato poklicala, ker se je bala. Igral bo tedaj vlogo njenega zaščitnika. Ta misel ga je zabavala. Toda bil je previden in ni na zunaj pokazal svojih čuvstev. Suzana zato tudi ni slutila, kakšne misli roje Jeanu po glavi. Počasi sta prihajala bliže. Pred vrati sta se ustavila. »Katero nadstropje?« je vprašat šofer. »Tretje,« je kratko odgovorila. Čutila je na sebi nesramne poglede raztrganih obešenjakov in strah ji je zadrgnil vrat. Jean ni pomišljal. Prijel je Suzano kratkomalo pod roko. »Pojdiva!« je rekel na glas in pogumno stopil naprej. »Oprostite, gospodje.« Njegov odločni glas in neustrašni korak sta jim bila kakor ukaz. Nehote so se razmaknili in napravili prostor. Najbrže tudi- Rusova orjaška postava ni zgrešila svojega učinka. V veži na desni je Jean zagledal nizka vrata. Bila so odprta; držala so v zakajeno sobo, kjer je bilo zbranih kak tucat mož. »Prava razbojniška jama!« je pomislil sam pri sebi. In ko je zavil po stopnicah, se je nehote ozrl, ali ju kdo ne zasleduje. Na vrhu stopnic je ona potrkala na vrata. Odprl jima je mož kakih šestdesetih let. Soba je bila nizka in neprijazna. Šofer se ni mogel premagati, da ne bi dal duška svoji slabi volji. »Pametna reč, res, v takem kraju miloščino deliti! Ali je to za vas? Mislite, da bi bil vaš oče 1 njegovega obraza bi bile §e lepe — da niso grehi in siromaštvo, mogoče tudi skrbi vtisnile na njegov obraz pečata prezgodnje starosti. »Saj bi mu podporo lahko po kom drugem poslali... ali bi se pa zgovorili za kakšen drug kraj,« je menil očitaje šofer. ^Nesrečnež je skoraj na pol hrom,« je vdano odgovorila Suzana. »Razen tega sem obljubila, da bom skrbela zanj in da ga ne bom zapustila. Obljuba je pa sveta reč, tako rekoč dolžnost, ne?« Njene črne oči so se žalostno zalesketale. »Da, dolžnost! O, verjemite mi, res mi je sveta dolžnost... neogibna dolžnost, ne pa prenapetost, kakor ste pravkar rekli.« Solze so ji zalile oči in živčno je sklenila roke na prsih, kakor bi hotela udušiti razburjenje. Začudeno je šofer pogledal domačina in ga premeril od nog do glave. Potlej je pozorno preletel z očmi svojo mlado spremljevalko in naposled se je še enkrat obrnil k starcu z usehlimi lici. Nikake podobnosti ni bilo med tema dvema bitjema. Oba sta bila visoka in temnolasa, to je bila pa tudi vsa podobnost med njima. Šoferjev pogled je potem zletel po sobi. V kotu je stala železna postelja, umazane rjuhe in odeje so zanemarjeno visele z nje. In vendar so bile žimnice in posteljnina nove, prav tako kakor bo bili še novi žametasti naslanjač in dva pletena stola. Jean si je dejal, da je vse to Suzana kupila. Na mizi so stali kozarci in napol prazne steklenice, iz nekega papirja so gledali ostanki prekajenega mesa. Ob zidovih na tleh so bila prislonjena slikarska platna, zložena drugo vrh drugega in vsa zaprašena. Na stojalu sredi 6obe je bila razpeta slika, predstavljajoča nedodelano žensko glavo. Šofer se je zdrznil. Slika je bila že stara. Dosti let je moralo miniti od takrat, ko jo je slikar začel delati, toda mlademu možu se je zdelo, kakor bi v tridesetletni Zenski, ki ga je gledala s stojala, srečal črte Suzane Kreugerjeve. In tedaj si je mladi Rus zamišljeno dejal, da bo pač tod ključ od zagonetke, zakaj hodi njegova gospodarica k temu starcu. Mlada milijonarka si je bila med tem pogumno slekla jopič in začela spravljati posteljo v red. »Zakaj morate ravno vi opravljati to delo?« je mehko vprašal Jean in stopil k njej. »Zakaj si ne bi sam poiskal v svoji okolici ljudi, da mu bodo spravili sobo v red?« Malodušno je skomignila z rameni: »Dosti denarja sem mu že dala... In vselej kadar pridem, mi nesrečnež obljublja, da bo dal sobo očistiti in perilo oprati — pa ostane vselej pri besedah.« Obotavljaje se, kakor zoper svojo voljo, je iztegnila roko in pokazala na lepo število praznih steklenic, ki so se šopirile v kotu. »Mislim, da je tamle leglo vsega zla,« je rekla polglasno. »Motite se — ne pijem,« je dostojanstveno odgovoril starec. Jean je vztrepetal. V glasu tega moža je bila neka gosposkost, ki se je čudno pobijala z umazanostjo, sredi katere je živel. šofer ga je pogledal pozorneje in oči so mu obvisele na gubah okoli njegovih ustnic: zavihali sta se v istem Joku oblastnosti, kakor ga je že nekajkrat opazil pri Suzani. Le bežen trenutek ga je iz-preletelo to spoznanje, toda za potrdilo njegove drzne domneve je bilo dovolj. V žilah njegove gospodarice in tega zapuščenega starca teče ista kri! Le kako sta si v sorodu? Trajalo je nekaj sekund, preden se je Jean osvestil od nepričakovanega odkritja. Potem se ’-e obrnil k starcu. »Ne zamerite: kaj pa napravite z denarjem, ki vam ga da gospodična?« »Več manjših dolgov imam, pa jih po malem odplačujem. Hudo je živeti sredi te d.hr.U: vsi vam vedo, kdaj pridete, in komaj odidete po stopnicah, se že zgrnejo okoli vas, da dobe svoj delež.« Suzana je skomignila z rameni. Prevečkrat je že slišala te tožbe, da bi ji še šle do živega. »Ali mi dovolite, da vam jaz kaj svjtujem?« je vprašal Jean. »Prosim! Zdaj ko vse veste, mi s svojim izkustvom res lahko pomagate; saj gotov^ bolje poznate nižje lj -'?st--,> ’ ikor ji.z.« Šofer ni odgovoril. Grenko domotožja ga je obšlo: spomnil se je, da je nekoč mislil, kako dobro pozna rusko ljudstvo. Tako je mislil do tistega dne, ko se je začelo one strašno klanje, kjer so našli smrt vsi, ki so mu bili dragi. O, če ji ne bo mogel z drugim pomagati kakor s svojim poznanjem ljudstva, dn re?; človeško razvalino, ki jo je Suzana hodila obiskovat — potem ji bo pač slaba pomoč. »Pritožujete se nad okolico, v kateri živite,« se je obrnil k starcu. »Torej ne bi nič imeli proti temu, da daste tej sobi slovo in se nastanite kje drugod?« »Zakaj ne! Če bi me gospodična vzela k sebi... mog ’ bi ji kaj malega pomagati v 1 !ti...« Toj.i Suzana je o ril o odkimala. Šoferju se je ta predlog zdel tako gorostas(”\ da _e ni niti ustavil pri njem. Dobra roba se hvali sama, zato Dr. OETKER-ju ni potrebna reklama! »Poslušajte,« je povzel. »Radi bi vas spravili od tod. Ko bo vse pripravljeno, bi prišli po vas.c »Kam me mislite odpeljati? Vedeti hočem.« »To bomo šele videli. Sicer je pa bolje, da ne veste \ naprej. Ni treba, da bi se vam tukajšnji znanci obesili za pete.« »Pa če ne bom hotel iti proč, ako mi ne poveste, kam me mislite spraviti?« »Tudi prav, prijatelj, boste pa tu ostai: Samo potem ne smete pozabiti, da .te naju danes poslednjič videli pri sebi.« Suzana je hotela nekaj reči, toda mladi Rus ji je odmahnil z roko in očmi. »Dovolite, gospodična, da jaz uredim to stvar. Menda vendar ne mislite iz golega človekoljubja do njega podpirati ves njegov okoliš?« K starcu obrnjen je pa dejal: »Premislite! To je najina poslednja beseda.« Vse je kazalo, da se mladi Rus ne misli vdati čustvom. Stopil je k Suzani in ji vzel iz rok kozarec, ki ga je ravno hotela obrisati: »Prepustite rajši to delo drugim rokam. Ljudje, ki hodijo delat druščino temu človeku in pomagat zapravljati vaše denarje, bi v zahvalo lahko vsaj sobo poče-dili.« Glas mladega moža je izdajal tolikšno odločnost, da je Suzana proti svoji volji odnehala. »Dajte mu toliko, da bo prestal mesec dni,« je povzel Jean. »Dotlej se bo pa že kaj izpremenilo. Posebno mu povejte, da ne mislite več prestopiti praga te sobe.« Deklica se je obotavljala; šoferjev ultimat je očitno njej prav tako veljal kakor starcu. Toda čeprav se ji je upiralo, da bi se pokorila svojemu šoferju, je vendarle storila, kakor ji je svetoval. Zakaj zavedala se je, da se pač ne bo več upala priti brez spremstva semkaj. A na koga drugega naj se neki obrne, če Jean ne bi hotel iti z njo? Mlada milijonarka se je zatorej poslovila od starca, kakor ji je svetoval Jean. Obrnila sta se k vratom in že hotela oditi, ko sta zaslišala obupni starčev glas: »Nikar me ne puščajta samega! Saj bom storil, kakor zahtevata!« »Prav; potem se lahko na naju zanesete!« In mlada milijonarka in njen šofer sta odšla. V Ko so se vrata siromašnega stanovanja zaprla za njima, sta se zagledala na mračnih in vegastih stopnicah. Na prvi stopnici je Suzana prisluhnila. Zdelo se ji je, kakor da sliši od spodaj neko šušljanje. Strah ji je stisnil srce in se ni upala naprej. . Jean je vzel iz žepa vžigalnik in ga ukresal. Toda bilo je še zmerom pretema, da bi mogel kaj razločiti. »Pojdite za menoj,« je rekel svoji spremljevalki. Sel je naprej, trdo stopaje po lesenih stopnicah, da je Suzani strahotno odmevalo v ušesih, tem strahotneje, ko si je tako zelo že- gcsfcef Sv. ž*eli»« cesta 1% IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda li kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30'—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. SLUŽKINJO, ZANESLJIVO, vajeno vseh gospodinjskih poslov, zlasti kuhe in nege otroka, sprejmem. Ponudbe pod »Državni uradnik« na upravo »Druž. tednika«. NEPOTREBNIH DLACIC na obrazu, rokah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erbol-praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15'—. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. POVERJENIKE SPREJMEMO v vseh krajih Dravske banovine, pa tudi drugod, kjer je večja slovenska kolonija. Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Lep postranski zaslužek«. ANGLEŠKEGA POINTERJA starega 6—12 mesecev kupim. Ponudbe z navedbo cene na oglasni oddelek »Družinskega tednika« pod šifro »Pointer«. »PLEZALEC TURIST«, pismo v upravi. DAMSKE OBLEKE, plašče in perilo Vam izdela lepo, moderno in po solidni ceni Malči Perenič, Ljubljana, Tyrševa cesta 29, I. nadstropje. BARVANJE LAS ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro-barvo za lase, ki jo dobite v črni, rjavi, temnorjavi, svetlorjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30'—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. MAKULATURNI PAPIR na prodaj. Vpraša se v upravi »Družinskega tednika«. PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina s kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva cesta 25. POSREDUJEM DENAR na hranilne knjižice vseh denarnih zavodov Rudolf Zore, Ljubljana, Gledališka ulica 12, telefon 38-10. Pismeni odgovor 3 Din v znamkah. LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem Eau-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40'—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 31. e prihrankov Vam omogočamo kljub težkim časom. Ničesar drugega Vam ni treba napraviti, ko da od svoje plače, oziroma dohodkov odločite, četudi najmanjši, a zato stalni znesek za svojo bodočnost. .Vse drugo Vam izvedemo sami, ako se zglasite pri nas. Samo načrtno varčevanje Vam pri sedanjih pičlih dohodkih zagotovi, da dosežete načrt, cilj, za katerega je potreben denar (za izlet, tečaj, šolanje, zidavo, gospodarsko osamosvojitev, preskrbo za starost, bolezen ter doto itd.). To je novi način štednje, s katerim hočemo tudi nepremožnim pomagati do blagostanja. Ravno zato se Vam obrestuje ta denar po izredno ugodni obrestni meri ter samo ob sebi umevno tudi redno izplačuje. Na ta način spravite svoj prihranek varno, plodonosno, vsak čas razpoložljivo. Blagovolite se le obrniti pismeno ali osebno na Hranilnico Dravske banovine Ljubljana Celje Maribor Izdaja za konsorcii »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tikamo odgovarja O. Mihalek, vsi v Ljubljani.