tfllac/o JuTtS*
Štev. 9
Nedelja 26. ferbuarja
//p
1933
Ksenija Prunkova:
Povest o lončku
Bil je nekoč — niti kralj, niti oče, ki je imel tri sinove, — ne, bil je nekoč lonček, majhen, glinast, rjav lonček. Stal je na trgu med lončeno robo in je bil naprodaj. Mežikal je solncu in se je široko smejal, ker je bil dobre vo= lje. Prodajalka je imela razloženo svo« jo lončeno robo pod veliko, belo hišo. Na tej hiši je bilo okno, kjer je stala kletka s kanarčkom in rastoča roža, za
oknom pa je sedela babica, ki je ves božji dan pletla nogavice in pripove* dovala otrokom pravljice. Poslušali so jo verno otroci, roža in kanarček. Če se je pa babica utrudila in zadremala, je zažvrgolel kanarček in — je po svo« je pripovedoval babičine pravljice solnčnim žarkom, ki so sedali na okno, muham, ki so brenčale babici uspavan« ko in lončku, ki je stal pod oknom med lončeno robo.
Lonček pa je bil posebne sorte. Dru« ga posoda je dremala v solncu ali se pomenkovala med sabo o čisto vsakda« njih stvareh in kanarčka še slišala ni. Lonček pa se je zastrmel v okno in v odprto rožo ter je poslušal. Slišal je o belih vilah in čarovnicah, o junakih v železnih oklepih in zakletih kraljičnah, slišal je o Indiji Koromandiji, kjer te* če mleko v potokih in so hiše iz male« ga kruhka. Vsak dan je komaj čakal, da se okno odpre in oglasi kanarček.
Tako je živel dan za dnem, stal na trgu med lončeno robo in je bil na*
prodaj; če je bil dobre volje, je mežl« kal solncu, da so sz otroci, ki so ho« dili mimo, čudili njegovemu lesku.
Lepega dne pa je ostalo babičino okno zaprto. Lončku se je tožilo po ro« ži, po kanarčku in po babičinih prav« ljicah, da je bil potrt in se mu še soln« cu ni ljubilo več mežikati. Čakal je dan, dva. okno je bilo zaprto in zastr« to. — Tretje jutro se je — šele odprlo: roža v oknu je žalostno povešala gla* vo, kanarček je čepel čemerno na palč« ki in ni odprl kljuna. Tudi babice ni bilo več za oknom. Šele o mraku je ka* narček zapel. Pa ni zapel o Alenčici kraljici, niti o kralju Matjažu, ne o mladi Bredi, niti o dušici s kanglico, pel je tako otožno in venomer eno in isto, eno in isto: »Babica je umrla! Ba» bica je umrla!«
Lončku je bilo tako čudno in tesno, dasi ni vedel, kaj pomenja beseda »umrla«. Pa je vprašal kanarčka.
P/RNAT
»Ne vem,« — je dejal kanarček, »prav natanko ne vem. Mislim, da je nekaj žalostnega, ker otroci vsi joka* jo. Babica je tako čudna, nepremično leži na postelji in je vsa bela in nič več
t-M
ne pripoveduje pravJjic in ne plete no« gavic. Najstarejsa izmeu otroK ju ilc« jaia bratcu m sestricam, Ua je babici« na duša šla v nebesa, in da je baDica zato tako mirna in nepremična, ker ni« m več duše.«
»Kaj pa je to: duša?« je ugibal Ion« ček.
»Jaz sem zaspan in žalosten, naj ti roža pove, »se je izognil kanarček, ker sam ni vedel, kaj je duša.
Takrat je roža spregovorila lončku: »Duša je nekaj, kar je v človeku. In je vsa lepša in boljša od človeka same« ga in je njegovo bistvo. Človek brez duše je kakor zemlja brez solnca in ne more živeti brez nje.«
Lončku je bilo to težko umljivo. Vso dolgo noč je premišljeval pa še ni ve« del, kaj je duša.
Naslednjega jutra pa je doživel ne» kaj novega. Mimo lončene robe je pri« šla kuharica. Oči je imela vodenomo« dre in lička so se ji svetila kakor veli« konočni piruhi. Imela je snežnobel predpasnik; da je na solncu kar vid jemalo, in da se je takoj videlo: iz do« bre hiše je. Kupila je naš lonček, ga vtaknila v cekar in krenila dalje.
V	cekarju je bilo nekaj mladih čebul, domišljavih gospodičen v svilenih rož« natorjavih krilcih Takoj se je ena sit« no obregnila ob lonček: »Joj, kako ste nerodni! Krilo mi boste zmečkali! Ni« kar mi ne stopajte po krilu!« — A že ji je zaprlo sapo: v cekar je namreč priletela debelušasta zelnata glava, ki je imela kar cel tucat zelenih kril na sebi. Razkošatila se je in potisnila vse čebulice v kot. Za njo je priromalo v cekar še mnogo druge gospode: suh« ljati, bledikasti gospod peteršiljček, z vihrajočo zeleno kravato; za njim go« spodična zelena v čipkasti, temnozele« ni obleki; njen bratranec korenček v paradni, rdečerumeni uniformi in cela družina jurčkov, mati, oče in šestero dece, vsi z velikimi rjavimi klobuki.
V	tem pa je segla v cekar kuharičina roka, potegnila lonček na dan, in kme« tica ga je napolnila z lepo, rumeno sme« tano.
»Kaj pa je to?« se je začudil lonček. »Kaj, če je to duša? V meni je, in je lepše in boljše od mene samega ...« se je spomnil besed, ki jih je govorila ro« ža.
V	cekarju je prinesla kuharica Ion« ček v veliko belo kuhinjo. Ko je pa iz« praznila cekar, je lonček prišel na mi« ro v tesno, pretesno sosedstvo velike* ga železnega lonci in široke nanilinie« ne kožice.	(Konec pri h. nedeljo.)
Nejčetov pustni dan
Nejče je bil zdrav, živahen m vesel deček. Njemu je bij, kakor pravimo, vsak dan nedelja. Nikdar se ni dolgočasi, nikoli miroval. Je že vedno sproti iztakn.il kaj. kar ga je zabavalo in zanimalo.
Pustni dan pa je Nejče imel še posebno lepo zapisan v spominih svojega mladega življenja. Ni čuda. ko je pa toliko lepih dogodkov na ta dan. Jedel je krofe, »žgal je pusta« in se podil za »maškarami«. ki so se šemile in kričale tam po vasi. Ej, pustni dan, ta ni kar tako. ne!
Toda. kakor po najlepših sotoanih dnevih nastopa dež in grdo vreme, tako se je lani tudi v Nejčetove jasne in lepe dneve prikradlo za kratek hip nekoliko burje. Pa kakor nalašč, ravno za pustni dan.
Vsa zadevščina pa je bila tale: Nejčetov tovariš, gostilničarjev Bene je iztakniJ nekod dve papirnati maski in jih pokazal Nejčetu.
Jej, to je bilo za Nejčeta! Amipait, ti maski! Ena je imela podobo opičje glave, druga pa je predstavljala obraz grdega, starega moža z dolgim nosom in velikimi ploščatimi zobmi.
»Saj ti dam eno,« je rekel Bene, videč, s kolikim zanimanjem ogleduje Nejče papirnate spake. »Kar izberi!«
»Ali praviš zares,« je skoro zaklical Nejče in kar zaplaval v veselju.
»Zares!«
»Juhe! Bene, kako si dober! Če ti je vseeno, daj mi opičjo glavo!«
»iNa jo!«
Nejče je bil napol nor. Masko si je pritrdil na obraz, se pokril s klobukom in stekel domov.
Zdaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Domači pasji čuvaj »Cu-ri« se je kakor blisk zagnal v Nejčeta, ga podrl na tla, mu raztrgal masko ia
ga pri tem z ostrimi zobmi celo nekoliko rani' tia vratu.
Nejče je presunljivo zakričal na pomoč, toda — tedaj že ni bilo več treba. Pes je bil namreč že takoj pri prvem vohljaju na jasnem, da je stori nekaj zločinskega. V svesti si svojega greha, je milo zatulil, nato je pa pričel na tleh 'ežečega Nejčeta lizati in obsipati s svojimi pasjimi poljubi.
V tem ie že prihitela vsa prestrašena Nejčetova mati. kj je psa zapodila v uto, sinka pa dvignila in odnesla v hišo, kjer mu je izprala in obvezala rano.
Ko je ubogi ponesrečenec prišel nekoliko k sebi, je povedal materi vse po pravici. Mati ga je rahlo posvarila in mu zabičala, naj bo v bodoče vendar bolj previden, kajti žival nima toliko pameti kakor človek.
Spričo trko neljube prigode je Nejčeta na mah minulo vse ^zanimanje do teh nesrečnih mask. S Curijem sta bila pa spet stara prijatelja
Materina slik*
Ameriške vojne ladje so dvignile sidra. da odpluje jo na otočje Filipine in tarn zadušijo vstajo. To je bilo pač v korist Združenih držav Severne Amerike. katerih posest so Filipini, in ukaz je bil tak. Tedaj je prišlo tudi do po-pomorske bitke pred mestom Manilo na filipinske motoku Luzonu. ki je glavno mesto ameriških Filipinov.
Malo preden ie bilo izdano povelje, da se prične topovski ogenj, pade nekemu mlademu mornarju slučajno suknjič v morje. Mladenič zaprosi takoj svojega starešino za dovoljenje, da se hitro spusti z ladje v morje in tako reši svoj suknjič, ki se še ni potopil. Vendar mu starešina in poveljnik z ogorčenjem odkloni prošnjo in mu ukaže, da odide na svoje mesto. Mornar ne uboga, nego skoči v morje, tam zgrabi svoj suknjič in se po vrvi spet poipne na ladjo, kjer se postavi v vrsto z ostalimi mornarji. Zaradi te njegove neposlušnosti ukaže starešina, da ga takoj odvedejo in zapro v spodnjem delu ladje.
Po dokončani bitki odvedejo mladega mornarja pred sodišče in admiral bi moral že podpisati obsodbo, po kateri bi bil mornar obsojen na več let strogega voiaškega zapora. Vendar ukaže admiral, še preden podpiše to obsodbo, da nai pripeljejo obsoieneea mornarja predcuj. Ko je obsojeni mornar stal
pred njim v spremstvu svojih paznikov in čuvajev, ga admiral dolgo in pazljivo gleda, a potem ga vpjaša:
»Mladenič povej mi resnico, kaj te je dovedlo do tega. da si odrekel pokornost svojemu starešini?«
Obsojeni mornar, ki ie ves pobit stal pred svojim admiralom, seže z roko v žep svojega suknjiča in vzame iz njega neko sliko. Sliko pokaže admiralu ter reče z očmi polnimi solz in z drhtečim glasom:
»Mati!« in gledajoč admirala naravnost v oči, nadaljuje umirjeno, z nekakšnim iskrenim ponosom: »Ni mi bilo žal suknjiča, gospod admiral, ali v njem je bila ta materina slika, in ne dopustil bi. da se uniči niti za vse dobrine tega sveta ...«
Admiral vstane po tej iskreni mornar, jevi izpovedi in poljubi tega mladega človeka na čelo. potem mu pa z gi-njenim glasom reče:
»Sin moj. prost si in glej, odpuščam ti vso tvojo kazen. Deca, ki tudi za samo materino sliko žrtvuje svoje življenje. bo to življenje — če bo treba — rada žrtvovala tudi za svobodo svoje domovine: in za take sinove niso temnice niti okovje!«
L. N. Tolstoj;
Veliki medved
Pred davnimi in davnimi časi je bila na zeniilji velika suša: izsušile so se reke, potoki in studenci, posušilo se je drevje, grmovje in trava, ljudje in živali pa so umirali od žeje.
Neke noči je odšlo iz neke hiše dekletce z zajemalko v roki; napotilo se je iskat za svojo botoo mamico vode. Ali dekletce vode ni našlo nikjer, in od utrujenosti je leglo v travo in zaspalo. Ko se je pa zbudilo in vzelo zajemalko v roke, ie malo manjkalo, da ni izlilo vode iz nje. Zajemalka je
bila polna čiste in sveže vode. Dekletce se je razveselilo in se hotelo napiti; tedaj pa se je spomnili o, da bi potem ne bilo dovolj vode za bolno mamico. Pa je pohitelo z vodo domov. Hitelo je tako. da ni zapazilo niti psička pri svojih nogah in se je »podtaknilo obenj in spustilo pri tem zajemalko na tla. Psiček je žalostno zatulil. Dekletce je s strahom dvignilo zajemalko, saj je mislilo, da se ie vsa voda razlila. Toda, glej, zajemalka je stala pokoncu na svojem dnu in vsa voda je ostala ne-razlita v njej. Vodo je zdaj dekletce šalilo na svojo dllan, jo ponudilo psičku in ta je spil vso in se zelo razveselil. Ko je dekletce zajemalko spet vzelo v roko. zajemalka ni bito več iz pločevine, nego iz srebra. Deklica je nesla zajemalko domov in jo z vodo, ki je ostala še v njej, ponudila mamici. Mati pa je dejala: »Jaz umrem že tako in tako, zato pij raje sama,« in jo je vrnila hčerkici. V tem trenutku se je izpremenila srebrna zajemalka v zlato. Zdaj se pa dekletce zaradi velike žeje ni moglo obvladati več in že je hotelo zajemalko pritisniti k ustom, ko je nanagiloma vstopil med vrata po-
potnik in jo prosil, da naj mu da piti. Dekletce je pogoltnilo sline in je po-mudilo zajemalko popotniku. In glej, iz zajemalke je skočilo sedem ogromnih briljantov in izlil se je iz nje velik curek čiste in sveže vode.
Sedem briljantov pa se je začelo idvigati više in više in dvigniio se je itja na nebo. In tam jih vidimo žareti še dandanes v obliki zlate zajemalke.
Tako je nastalo sozvezdje Velikega Medveda.	"v. K.
Štiri ciganskc
Župnik Jankič je imel za zimo mnogo iepih bukovih drv. Treba jih je bilo razžaigati in naeepiti. Pa poišče na cesti dva brezposelna: nekega Bosanca in cigana. Povede ju v župnišče in jima gladnima na »prvo hoče postreči s kosilom. Ko je kuharica postavila juiho na mizo, vpraša župnik: »Kdo bo pojedel bo juho.« — »Jaz!« hitro odgovori cigan. — »A kdo bo pojedel ostalo in kdo bo izpil vino?« zapet vpraša žuip-nčik. — »Tudi to bom opravil jaz« odvrne cigan. — Zdaj pa, kdo bo žagal in cepil drva?«
Tedajci se lokavi cigan obrne k Bosancu: *BudaIo, zini vendar še ti katero, venomer moram le jaz govoriti,
usta ti bodo odlpadla!«
★
Kodroglav ciganček nese velik lonec mleka. Sreča ga tujec pa mu pravi: »Daj mi lonec, žejen sem.« — Ciganček rade volje ustireže. Tujec nagne krepko, požira in iziptilie vse mleko. Nato vpraša cigančka:
»Povej mi, ciganček, po pravici, aJ3 ti je žal mleka?«
»Kaj mi ga bo žal, soseda mi ga ie dala. ker se je v njem utopila podgana.«
Tedaj trešči tujec lonec ob tla in pravi: »Tako, zdaj mi pa povej, ali ti je žal lonca?«
»Kaj mi ga bo žal,« se namuzne ciganček, »dedek si je v njem pral noge,
baš pred dmevi smo ga pokopali.« ★
Bila je huda zima dn ciganska družina se je premražana in lačna grela ob ogniju pred šotorom. Pa pravi ciganska mati: »Eh, ko bi mi imeli masla kakor nimamo brašna pa bi si v vasi izposodili pekačo in bi spekli gosposki kolač!«
Reče cigančeik: »Jaz bi takoj odnesel k peku. da bi nam ga spekel.«
Drugi ciganček pa je že začel z rokama hlastno grabita pred seboj: »Uh, mama. jaz bi pogačo kar takole jedel!«
Ko ciganski oče to vidi, udari požrešnega cigančka po ustih: »Le počasi, požrešnost. počakaj malo, mar hočeš ti vse sam pojesti!«
★
Našel je cigan podlkev pa vesel pri-diTja domov k ženi: »Ehej, zdaj ko imam vsaj eno podkev, mi je lahko skovati še tri druge, nato še štiriindvajset žebljičev, a ko bom imel podkve in žeMjiče, mi bo lahko dobiti konja: izberem tega ali onega v pripravnem hlevu. Pa če se bo obnesla kmetom moli-
tev in letina, mi bo lahko ukrasti tudi seno — oh, samo da bi enkrat sedel na konja, da vidijo kristjani in Turki, kako zna jezditi cigan!«
Takoj mu vpade ciganka v besedo: »Imenitno, tudi jaz bi takoj skočila na konja in pojezdila k sorodnikom, že dolgo nisem bila na obiskih, grdo je to!«
Tedajoi se cigan hudo razsrdi, kar z dolgo pipo začne udrihati po ciganki:
»Nesrečna ciganka, mar bi ti takoj zajezdila trudnega in upehanega konja?«
»Da te vendar!« se dere ciganka, »naj ti povem, kako dolgo b iga vodila okrog preden si ne odpočije, šele nato bi ga zajezdila!«
»Tako, vidliš, je tTeba čuvati mojega konja!« se ponese stari cigan, ki konja še nikoli imel ni.
★
Prodajal je nekdo debela jabolka, pa pride mimo lačen cigan. Branjevec se hoče z njim pošaliti pa mu reče: »Ciganski brate, če se mi kar hitro zlažeš, ti dam lepo jab oliko.«
»Kaj pa čem z dvema jabolkoma, dragi gazda, eno samo mi je dovolj« se zlaže cigan.
»Saj eno sem vendar dejail.« —
»Bog mi je priča, reke! si, da mi boš dal dve jabolki.«
»Lažeš, cigan!«
»E, če pa lažem, tedaj mi daj tisto jabolko, ki si mi je obljubil za laž,« reče cigan, vzame jabolko in odide svojo pot.
Lev N. Tolstoj:
Ded in vnuk
Ded se je zelo postarali. Noge mu niso več služile, oči 90 mu oslabele, ušesa oglušela; zobje so mu že vsi izpadla. Kadar je jedel, mu je tekla juha iz ust po prtu m po tleh. Zato sta ga sin in sinaha zapodila od mize ter mu odka-zala prostor za pečjo.
Nekoč sta mu prinesla Juho v steklenem kozarcu. Hotel ga je dvigniti k ustom, pa mu je zdrknil iz rok in se razbili. Sinaha je oštela starca, češ, da jima uniči v90 hišo in razbije kozarce; rekla je, da mu bo dajala obed od zdaj dalje v leseni skodeli Starček je vzdignil; rekel pa ni ničesar.
Nekoč sta sedela kmet in njegova žena v izbi ter opazovala sinčka, ki se je igral z deščicami in nekaj sestavljal Ugibala 9ta. po čemu zlaga te treske. Oče ga je vprašal: »Kaj oa počenjaš, Miša?« in otrok je odgovoril: »Glej
očka, leseno skodelico bi si rad naredil, da bom vedel — takrat, ko bosta z materjo že stara — kako naj vama dajem jesti.,.«
Mož in žena sta se spogledala in se razjokala. Sram ju je postalo, ker sta tako grdo m nehvaležno ravnala s starcem. Od tistega dne sta ga klicala k mizi ter mnogo bolje skrbela zanj.
M. Lamutova:
Tekmeca
Bogdanček se zagnal je v jok: »Poglej, oh, mamica, kaj stoiul mi je
cmok! Vso juhico mi je popil, poglej, kako se je porednež zdebeiil!«
Se smeje mamica in pravi: »Glej, cmokec tiho je in stavi, da bo pridnejši kakor ti, zato ne čaka in hiti
A ti pri jedi vedno se igraš, zato naposled cmokec suh imaš, o, zdrobov cmok je velik požerušček —• brez juhice ostane vsak lenušček.«
Še večkrat je Bogdanček zdrobov cmok dobil,
a nikdar več mu juhe ni popil. »"Ne boš, ne boš!« Bogdanček mu kriči in sika, sreblje ter hiti, hiti.
Ves poten, rdeč mu je obraz, ko žlico odloži in mamici veli: »Glej, juhico popil sem jaz!«
is^ftiZefi
Imam prijateljico Milico. Teta z Iga ji je prinesla majhnega psička. Prinesla mi ga je takoj pokazat Ime mil je »Miki«. Šla sem k njej in sva se vse popoldne igrali z njim.
Marica Stojkovič, uč. I. razr. v Mostah
Kadar prebiram, Kaj pišejo JutrovSki. me vedno mika. da bi tudi jaz kaj napisal za Tvoj nagradni tečaj. Pa Ti bom danes napisal nekaj o svojem prijatelju. Spoznal sem ga predlansko leto. ko sem bil o velikih počitnicah pri svoji teti v Šmartnem pri Litiji. Ime mu je Stanko. V šoli je vedno med najboljšimi učenci. Kmalu sem spoznal, da mi je zelo vdan m mi vrača iskreno prijateljstvo. Naučil me je mnogih lepih iger, in njegove dobre lastnosti si jemljem za /zgled. Posebno ijuba mi je njegova poštenost in radodarnost. Tako sva postala prijatelja. Na žalost je daleč od mene in mnogokrat se mi toži po njem. da bi se skupaj igrala in učila Upam da se bova o velikonočnih počitnicah spet videla in si bova lahko vse povedala. kar sva med tem doživela
Marjan Križman, uč. I. razr, real. gimn. v LJubljani.
Moja prijateljica je Olga Primožiče-va. Skupaj hodiva v šolo in sediva letos v tretjem razredu. Imava se prav radi. samo žal nama je, da je sneg že skop-nel in se ne moreva več sankati. Krašovec Nada, uč. III. razr. Št. Vid pri Stični na Dolenjskem
2e sedem mesecev prebiram »Mlado Jutro«, toda povedati vam moram, da nisem zadovoljna z njim. ker tako redko prihaja. Strašno težko ga vsako nedeljo pričakujem. Oh. kako bi me veselilo. če bi ga imela vsak dan. zato se pa danes drznem pisati in povedati svoje želje. Saj bi bila že prej pisala, pa sem se zmerom tako strašno bala vašega požrešnega koša. da ne bi pohrustal mojeea pisemca. Nu. videla bom. kako bo. Če me bo koš pohrustal. bom pa drugič molčala. Lepo pozdravljam vse Jutrovčke.
Darinka Vauhnik. uč. III razr. Sp. Hoče pri Mariboru.
Dragi Jutrov striček
Moj najdražji prijatelj je moj sošolec Jerman J. po imenu Nikoli se še nisva skregala Vedno sva složna V šoli se dobro uči in lepo vede, zato ga imam tako rad Ker :e iz dežele, mi ve povedati mnogo zanimivosti iz njegovega kraja. Kar pa on ne ve. mu povem pa jaz. Tudi on me ima prav rad V šoli n.u prav rad- posodim kako stvar, ki bi io rabil, na si ne more kupiti.
Pomlad prihaja
Zvončki že cveto, potoki že teko zima že beži, pomlad pa k nam hiti.
Zima se solzi, pomlad pa vesel ptičice pojo rožice pa lepo cvetc
Zakaj ima Lovre svoje stvari v redu?
Na predvečer godu Janeza Krstnika je bilo. Ljudje po vasi so se menili kako bi razveselili Timoteja ki ima iutri god
Za kapelo so se zbirali godci. Eden je še manjka'., ki ie imel gosli V vasi pa je živel 8 letni deček Lovre. ki je imel gosli Hitro so poslali non1 Lovre se je tega zelo razveselil. Hitro ie segel po svojih ljubljenih gosi i h Ali joj! Manjkali sta dve struni. Lovre je moral ostati doma
Med tem oa je Timoteje stisnil vsakemu godcu dve kronici v roko. Od tistih dob je imel Lovre svoje stvari vedno v redu.
Vojko Ožim, uč. I. razr. klas. gimn. v Ljubljani.
Našega kanarčka ni več.
Pred tremi le»i je prvič začivkal v naši sobi Moja sestra ga je dobila v dar od nekega prijaznega gospoda Še čisto majhen 'e bil in gost puh je pokrival njegovo drobceno telo. Toda že prvi dan se mu je pripetila nesreča Ko smo ga prpnašali iz roke v roko ter ga božali in ogledovali z vseh strani, se je mahoma izmuznil moji sestri Iz rok in
sfrfotal proti oknu. Okno je bilo hvala Bogu zaprto, toda naš ptiček se je skril pred našimi očmi med zavesne gube. Z drobnimi krermpeljčki se je oprijel zavese m se stisniu med dve gubi tako, da ga od daleč ni bilo moči opaziti. Moja sestra je pristavila k okrni stol in bolj natančno pregledala gube na zavesi. Vesela je vzkliknila, ko je opazila kratek repek, ki je molel izza oz-ke gube. Brez premišljanja ga je prijela in potegnila k sebi. Gotovo si je mislila: saj tudi petelina tako ujamejo. Toda preplašeni kanarček ie potegnil tako, da je moji sestri ostal le repek v roki, sam je pa zbegan odletel po sobi. Ker ni bil vajen letanja, se je kmalu utrujen spustil na mizo in tam obsedel.
Oh, kako hudo nam je bilo, ko smo ga potem prav boječe ujeli in spravili v kletko. Nič več ni imel tistega lepega repka in tako žalostno je čepel na pal-čici — da se je vsakemu smilil, kdor ga je pogledal. Celih štirinajst dni je trajalo, da mu je spet zrasel rep. ki pa je bil mnogo lepši in daljši od prvega, tako žalostno izgubljenega.
Tudi peti se je naučil naš kanarček. Kadar je bil sam v sobi. je pričel prav nalahko poskušati. Če pa je opazil, da ga kdo gleda in posluša, je takoi utihnil.
Posebno rad je ime! mene. če sem le stopil v sobo, je pričel čivkati in me klicati. Včasih je čivkal, kakor da bi me kaj prosil, včasi pa. kakor da bi se hudoval, češ da nima več jesti in da bi rad sveže vode.
Tak je bil naš kanarček, ki ie postal naš ljubljenec. in vsi smo se zabavali in kratkočasili, ko smo ga gledala in poslušali njegovo milo in nežno žvrgo-lenje.
Nad vse nerazumljivo je pa vplivalo na našega Kanarčka petje ali žvižganje Kakor da bi čutil in razumel pesmico, ki jo je poslušal, če sem prišel v sobo. je kar čakal, kdaj bom pričel žvižgati. Skoro vedno sem mu ustregel. Prav nalahko sem pričel žvižgati kako znano melodijo, naš kanarček pa je — kot da bi poslušai same angelčke — počeni', visoko dvignil glavico in repek ter se tresel po vsem telescu. Tako ie ostal, dokler nisem končal. Pri vsaki melodiji se je tako tresel, a samo tedai. če sem jaz pel ali žvižgal. Za drugo žvižganje se ni zmenil.
Nedavno se je moja sestra odpeljala daleč od nas in nam strogo naročila, da moramo paziti na kanarčka, da ne zboli ali ne uide. A dasi smo še bolj pazili
nanj kakor prej, nam ie zbolel. Nič več ni skakal s oalčice n, >alčico v kletki, nič več ni samo čepe. ie ves dan in prav tiho čivkai. Vzeli srno ga iz kletke in ga v topli volneni blazinici zavitega imeli pri peči. Nič ni pomagalo. Vedno slabši je postajal in komaj da je še pogledal. če ga je kdo poklica, ali pobožal. Bali smo se zanj, a vendar smo upali, da bo ozdravel. Vsako jutro smo se mu boječe približali in veselje nas je izpre-ietelo. ko smo ga našli z odprtimi črnimi očkami, žalostno čivkajočega. Sedani dan njegove boiezni se je prav dobro počutil, toda zvečer se je pričel nekam čudno tresti. Skušai je vtakniti glavico med perotnice in zaspati. Ka-je prespal noč. ga nismo videli, toda ko smo se drugo jutro približali peči, pri kateri ie ležal na stolu, v toplo volno povit, smo ga našli — mrtvega.
Ne da b; nas še enkrat pogledal, ne da bi nam še enkrat zapel, se je bil čez noč oreselil med krilatce v vedno cvetoče nebeške vrtove Nikdar ne bomo pozabili svojega ljubega kanarčka, ki leži sedaj v mrzli, z visokim snegom pokriti žemljici na našem vrtu.
Spisal Nany.
Tri lahke naloge
Rešitev
I.
S kazalcem leve roke primi trdno novec B. s kazalcem desne roke pa no* vec C. Novec C premikaj potem okoli novca B. ki trdno stoji. Novec A boš pri tem odrival stran, dokler ne bodo prišli novci v vrstni red A — C — B.
II.
Novec D položi na novec B. Potem so po štirje novci v vodoravni in na« vpični vrsti.
III.
Z novcem F skočiš na novec I; z novcem C skočiš na novec G; z nov= cem K sjcočiš na novec D; z novcem B skočiš na novec E in z novcem A na novec H.
Veriga
Rešitev
Kovač mora odpreti štiri člene ene verige To da štiri dinarje.
Te štiri dele potrebuje, da zveže ostalih pet delov verige. Torej mora samo štiri dele zvariti. To da osem dinarjev
Skupaj res samo dvanajst dinarjev.
Man'ca:
Pust
To pesem smo pet] otroci na postni da o.
»Pust, Pust, Pust, je maslen okrog ust Koš si je Izprosil, da je mast v njem nosil. Je domov pribeža' se grdo je režal, še grše se je drl, ko ie krofe cvrl. Tlancate in krofe za cesarie, grofe. Nam pa tisto dal je kar mu še ostal' je: samo sok in kašo, večno pašo našo. Pust. Pust. Pust, je masten okrog ust!«
Računska uganka
Rešitev
225
225
225
Rešitev dopolnjevalke
trg.
Posetnica
Kaj Je ta Rusinja?
Posetnica R«3ltev: Sedlar in tapetnSk
Rebus
Križanka »Riba«
Vodoravno: 1. ostrina, 4. morsko obrežje, 6. luka v Hrvatskem primorju.
_Mm						
		v	2	3		
\N	V					
	S					
N a v p i č no: 1. obadva, 2. vrša za lovenje rib, 3. del sobe, 4. predlog, 5. ploskovna mera.
Rešitev križanke »Kužek«
Vodoravno: 1. A ti! a. 5. skodela. 6. falanga. 9. tau. 10. Eva.
Navpično: 1. akac, 2. Ida, 3. len, 4. ailga, 7. du. 8. ne.
Rešitev rebusa
Bolje danes kos,
kakor jutri gos
Možički
Za božično razstavo je potreboval trgovec ta/ko mizo. da je sedelo na vsaki strani po dvanajst možičkov kakor kaže slika.
Pomočnik je mora! paziti, da noben možiček ni izginili. Trgovec ie prišel vsak dan in ®h preštel.
Neko noč pa so štirje možički izginili. Pomočnik se je bal. da ne bi trgovec tega odkril, naposled pa je le razdelil ostalih osem in dvajset možičkov tako, da jiih je bilo na vsaki strani spet po dvanajst.
Kako je to napravi1!?.
t05	75	45
30	135	60
90	15	120
225 225 225
e=== i	=s=s	=
OLGA VJIT.TEZIC