KO  PRIDE  CAS
Jože   U d o vič
Kadar opazi pomilujoč posmeh,
nič več ne čaka,
to mu je znamenje,
in plane in zbeži, uide času
in se potopi
v prosojne globine.
Ko pride čas in oslepijo hiše
in ko so ulice vse tuje in plesnive,
ga stisne v prsih,
in spomni se, da je doma v krajih.
kjer ni bil še nikoli,
in da ima brate,
ki jim ne ve imena.
Spomni se besed, svetlih, zimzelenih.
in v mislih mu zacvetejo
pradavna imena,
rastline, kamni, ptice.
In zaiskri se mu cvetni prah,
pestiči, prašniki, semena,
drobna, živa zrna.
983
Zasvetijo se mu mahovi, rosni od mesečine, zelenozlati hrošči, vrtovi vodnih lilij in bežeče ribe.
Kadar je svet meglen
in se pričenja deževje duše,
išče le tisto, kar je skrito.
kar je v daljavi, v zastrti luči,
vabijo ga večerna mesta
na pobočjih pričakovanja.
Tn tedaj, ko je nebo plitvo.
začuti, da so v globini
zakopane skrivnosti,
žare, posvečene s smrtjo.
vrči, posvečeni z življenjem.
krhke steklene posode, neznane dišave,
marmorni kipi, stari bogovi
zemlje.
Tn zgane se mu v prsih, in sredi poti začuti, kako se vrača k sebi.
OSVETLJEN  S  SENCO
Jože   Udovič
Osvetljen s senco stojim začuden v nemem jutru.
In čutim jo, pradavno, vsevedno, vseobsegajočo, ko se pretaka v žilah sveta: iz vode v kamen, iz kamna v zemljo, iz zemlje v nagnjeno drevo telesa.
984