PLANINSKI VESTNIK
LETOŠNJE LETO PRAZNUJEJO 95-LETNICO KRANJSKEGA DRUŠTVA
PD KRANJ NA POTI K STOLETJU
526
FRANCI EKAR
Četrto leto v osamosvojeni Sloveniji praznuje kranjsko planinstvo 95 let, odkar je bila 16. avgusta 1899 v Kranju ustanovljena Kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva. Podružnico so ustanovili slovenski kranjski narodnjaki, širokopotezno, narodno zavedno in z lastnimi sredstvi. Prav zaradi te zavzetosti in zavednosti ter z lastnimi materialnimi sredstvi dokazane pripadnosti planinstvu je bila v letu 1909 na Malem Stolu zgrajena in z zemljiščem odplačana znamenita Prešernova koča. Vsekakor se ni uresničila že takratna želja Kranjčanov, da bi prvo planinsko postojanko postavili pod Storžičem ali točneje pod Bašeljskim sedlom na tako imenovanih Jamah. To jim je preprečil splet okoliščin, niso pa mogli tudi uskladiti hotenj in želja z domačini Bašljani, ki so imeli takrat na območju od Sp. Kališča do Bašeljskega sedla in okoliša izjemno aktivno planino za govejo živino in drobnico. Planinske društvene aktivnosti so se torej morale odvijati okoli kralja Karavank in na njem, vendar pa je podružnična dejavnost vključevala planinsko ozaveščeno članstvo z območja Loke, Tržiča, Radovljice, še posebej pa tudi del kokrsko-jezerskih posestnikov in gorskih vodnikov.
PREDVOJNI VRHUNSKI ALPINISTI
Kranjsko planinstvo je bilo od začetka ustanovitve, skozi vojne vihre I. svetovne vojne, združitve v jugoslovansko skupnost in tja proti letu 1940 razpoznavno po narodno zavedni pripadnosti: v podružnici so bili vsi napredni meščani in okolišani in še vrh inteligence, uradništva in podjetništva. To je bila tudi osnova za vsebinsko bogatenje dela podružnice, pa tudi materialno urejanje podružničnega delovanja.
Predvojni čas (1938-1941) je aktiviral tudi alpinistično plezalno dejavnost, še posebej izstopajoči so bili Kranjčani Beno Andervald, Cene Malovrh in Ciril Hudovernik z vzponi v Kamniških Alpah. Takratni Kranjčani so se tudi proslavili s 1. zimskim vzponom po slovenski smeri Severne stene Triglava. Planinska dejavnost se je odvijala na že tradicionalnih načelih planinstva in širila svoje delovanje tudi na območje Krvavca, saj se je z dokajšnjimi sredstvi in delom vključevala v izgradnjo Ambrožarjeve planšarije na Kriški planini pod Krvavcem, kjer so nadelali planinsko pot in si tako tudi pridobili pravico do souporabe v dobro planincev. Skoraj 40- oziroma 41-letno obdobje je bilo praznično proslav-
ljeno 11. avgusta 1940 z otvoritvijo »prečudovitega«, kot je bilo rečeno, Valvasorjevega doma. Jubilej podružnice in otvoritev doma sta bila sklenjena s sv. mašo, ki jo je opravil podružnični član iz leta 1902 Fran Šaleški Fin-žgar. Pisatelj Finžgar je služboval kot kaplan na Sv. Joštu nad Kranjem oziroma pod Besni-co. Po izročilih je bil tudi aktiven član Kranjske podružnice.
Leta 1946 so z obnovo domovine obnavljali tudi planinske objekte, naprave in pota. Tako je z novim planinskim režimom in organiziranostjo nastalo Planinsko društvo Kranj. Takratna republiška fizkulturna skupnost mu je dala v upravljanje, predvsem pa v obnovo Češko kočo na Spodnjih Ravneh in Dom na Krvavcu. Vtem obdobju so se Kranjčani tudi poslovili od nekdanje kranjske lastnine na Stolu in pod njim. Sprostitveni duh, dihanje v resnično svobodni naravi je sprostilo želje po napredku in izgradnji, da bi nadoknadili čas vojne. Pri tem velja omeniti, da vrh vodstva ni bil več izrazito tradicionalno domač, kranjski, ampak je bilo za celotni Kranj značilno doseljeniško kadrovanje z dekreti.
DOM NA KALIŠČU
Kranjski planinci, ki so združevali planince bližnje in daljne okolice, so z veliko vloženega dela usposobili najprej Češko kočo in Krvavec. Vzporedno se je oblikovalo področje gorske reševalne službe, alpinističnega odseka, mladinske dejavnosti in močnega gospodarskega odseka.
Za številne takratne planince je bila grenka izkušnja, ko so v letu 1947 z ustanovitvijo jezerskega planinskega društva oddali Češko kočo v upravljanje jezerskim planincem. Po tem letu so se pričela leta investicijskih priprav na velegradnje hotela na Krvavcu in Šmarjetni gori. Torej ni naključje, da je prav Planinsko društvo Kranj zgrajevalo električno napeljavo in vodovod na Krvavec ter zgradilo tovorno žičnico od Gospinca do doma na Krvavcu. Prav ta tovorna žičnica je bila prvi zametek današnjega sodobnega žičničarskga sistema. Vzporedno so gradili kočo (barako) na Gospincu. Na Šmarjetni so se trudili zgraditi cesto, napeljati vodo, elektriko. To so bile investicije brez primere. Te odločitve in dela so počasi pričela planince razdvajati, pa tudi mednje vnašati nemir.
Željo slovenskih kranjskih planincev že iz leta 1899 so pričeli uresničevati v letu 1953 s pričet-kom gradnje doma na Kališču. Dom so postavili
PLANINSKI VESTNIK
na vrhu Kališča, ki je bil takrat na zemljišču splošnega ljudskega premoženja, vendar pa do leta 1941 v lasti vaške skupnosti Bašelj, isto pa velja tudi za posek lesa v Dolenčevem. Zatorej naj izkoristimo to priložnost, da se bivšim in ponovno sedanjim lastnikom zahvalimo, pa tudi opravičimo za uporabo zemljišča za dom in planinska pota ter za ostale dobrine. Dom je bil tako zgrajen, pri gradnji in nošnji materiala pa je sodelovalo veliko domačinov iz Mač, Bašlja, Nove vasi, Preddvora. Gradnja je bila naporna: transport materiala s konji, kuhanje apna, priprava peska v Bašeljskem sedlu, voda nekaj sto metrov višje, transport lesa iz Sp. Kališča na vrh Kališča s škripčevjem. Množične udarniške nošnje dijakov, vojakov, planincev so bile nemalokrat neprijetne, nemalo materiala je bilo odvrženega pod pot. Planinski dom je bil odprt 2. avgusta 1959. leta in so ga takrat poimenovali Dom Kokrškega odreda. Ideja o imenu doma pod Storžičem na Kali-šču iz leta 1899 pa je bila, da bi bil to dom Matije Valjavca, pesnika izpod Storžiča (Sr. Bela). Druga pobuda iz leta 1932, to je ob smrti mag. Frana Šavnika, pa je bila, da se dom imenuje po njem. Dom na Kališču so torej že vseskozi skrbno obravnavali, tudi v letošnjem letu, ko so krajevne skupnosti Bela in Preddvor in Turistično društvo Bašelj predlagali, naj se dom na Kališču imenuje le Planinski dom na Kališču. Planinski akti sicer nikjer ne omenjajo, kdo je pristojen za imenovanje, imenovanje z nepla-ninskim imenom pa je bilo leta 1959 urejeno s sklepom Občinske konference SZDL Kranj, ki je tudi dovolila uporabo imena. Letošnjo spremembo je potrdil občinski zbor KS občine Kranj. Če je volja domačinov taka (saj koča stoji na njihovem svetu), da je ime za planinstvo sprejemljivo, ne bi smelo biti sporno. V sedemdesetih letih so v dom pripeljali vodo, leta 1975 so končno zgradili tovorno žičnico. Od leta 1985 do leta 1994 so dom sanirali: streho, sanitarije, ga elektrificirali. Vrednostno je bilo to zahtevneje, kot če bi gradili nov dom.
MENJAVA ŠMARJETNE ZA LEDINE
Kranjski alpinizem doživlja v šestdesetih letih preporod in vstop v zgornjo težavnostno stopnjo s preplezanim Čopovim stebrom, vzponi VI. stopnje v Mont Blancu, odpravo v Kavkaz in nato v letu 1966 preplezano smerjo v Travniku »Aschenbrenner«. Leta 1967 so Kranjčani zabeležili prvi sedemtisočak v Pamirju. Nato je bila leto 1970 odprava v pakistanski Hindukuš in leta 1972 prva slovenska odprava, ki so jo Kranjčani organizirali v Tanzanijo. Po tem obdobju se povzpnejo v vrh svetovnega alpinizma neizbrisna imena Zaplotnik, Štremfljeva, Česen. Leto 1975 pa pomeni vstop v himala-jizem višjega ranga. Prvi Kranjčani so bili
Planiski dom na Kališču (1540 m), zadaj Storžič
Foto: Franci Ekar
uvrščeni v odpravo na Makalu — pa ne po običajni poti, ampak šele po trdem razgovoru med PZS in PD Kranj. Ta ekipa je odprla kranjskim alpinistom sodelovanje v nadaljnjih ekspedicijah, od Everesta, kjer so bili Kranjčani prvi, do obdobja po njem. Šestdeseta leta so pomembna tudi za mladinski planinski razcvet, saj se je prav v Kranju izoblikovala ideja za vso Slovenijo in smo bili dolgo časa vzorčni model. V šestdesetih letih so pričeli »odpirati« tudi transverzalne poti: leta 1961 je nastala Gorenjska partizanska pot, nato leta 1977 Kranjski vrhovi, kasneje Storžičeva pot. Pomembno je bilo, da se je po sedemdesetih letih v Slovensko planinsko pot vključilo tudi Kališče. Reformirana sproščenost, posrečene kadrovske kombinacije in razumevajoča politika so okoli leta 1975 pričele urejevati skoraj nemogoča področja: končno se je namreč razrešilo vprašanje »hotelov« na Krvavcu in Šmarjetni; bile so nekako neposrečene odločitve, s katerimi smo slovenskemu, predvsem pa domačemu okolju povzročili kar precej hude krvi in porabe časa. Vse to je bilo na izredni skupščini predano občini Kranj. S kupoprodajno pogodbo smo si kupili zemljišče na Ledinah, lokacijo Gospinca na Krvavcu in lokacijo zavetišča GRS, bivše delavske barake pri izgradnji doma — hotela Krvavec. S to prelom -nico in urejanjem sta bili s širšo gospodarsko pomočjo kranjske industrije v letih 1974/1975 zgrajeni tovorni žičnici Kališče in Ledine in v letu 1977 dva nova domova: Kranjski dom na Ledinah in na Krvavcu — Gospincu. S tem se je kranjsko planinsko gospodarstvo povsem planinsko uokvirilo in se znebilo tistega, kar v planinstvo ni sodilo.
GORE OB MEJI
Planinska dejavnost v Kranju zdaj občuti nemalo sprememb, ki jih je deležno športno rekreativno področje. Kot prvo je ukinitev nekdaj bogatih sindikatov po podjetjih, ki so materialno
527
PLANINSKI VESTNIK
528
Trije predsedniki: častni predsednik PD Kranj Ciril Hudo-vernik, bivši dolgoletni predsednik SPD Celovec Lubo Urbajs in dolgoletni predsednik PD Kranj Franci Ekar
spodbujali planinsko pohodništvo. Planinska »razvajenost« se težko prilagaja ekonomiki. Ukinjanje nekaterih materialnih dobrin in zmanjševanje dotacij imata za posledico zmanjšanje članstva. Tako planinci ostajajo le resnični planinci.
V	samostojni Sloveniji smo končno dobili sproščeno mejno področje. V koči na Ledinah so tako še kako opazni obiski mejnih gora Koroške Babe, Belske glave, Mrzle gore ... Tudi markacisti so se strokovno vključevali, še posebno v obnovo mejnih območij, saj pretekli sistem ni omogočal prostega gibanja. Zaradi »varnosti« so varnostni organi nekatere poti uničili, kline in jeklenice odstranili ipd.
V	novih razmerah se nam odmika utečeno načelo, da je od pod gore do vrha »vse naše«. In kako uskladiti razpotja? Nismo trdno prepričani, da je planinska organizacija edina sposobna to razrešiti brez kakršnihkoli pooblastil ter z vztrajnim zagovarjanjem centralizma in strahu pred konkurenčnostjo. Vendar pa brez konkurence ni napredka.
VERSKI OBREDI IN OBELEŽJA NA VRHU GORE_
Ni naključje, da je bila prav Kranjska koča na Ledinah prvi blagoslovljen planinski dom v samostojni neodvisni državi Sloveniji. Planinsko društvo je prisluhnilo pobudi in predlogom številnih planincev, pa tudi domačinov izpod gore. Enako pobudo so dali KS Bela in Preddvor ter TD Bašelj za planinski dom na Kališču. Oba obreda sta bila dostojanstvena in pri obeh je bilo več sto planincev. To je vsekakor po-
trditev, da je umestna ponovna uvedba teh ljudskih obredov. Pripomba oziroma predlog na eni od zadnjih sej upravnega odbora, naj se ob planinskih objektih to ne prireja, ni bila sprejeta, kajti do planinskih točk naj bi imeli pravico vsi in nas ti obredi ne bi smeli motiti. Ko smo na seji upravnega odbora na Bleščeči planini na Koroškem prav to obravnavali, nam je »duša« SPD Celovec enostavno razložil, da prav na tej lokaciji darujejo mašo, ki je združena z nadaljevanjem pohoda na Kepo. Ob jubilejni slovesnosti na Kališču so predsedniki KS Bela in Bašelj ter izvršnega sveta SO Kranj dali pobudo, da bi na Storžiču obnovili križ, ki je pred vojno že stal na gori. Predsednik PD Kranj je poudaril, da bi bilo dobro te pobude za obnovo obeležij proučiti; potrebno bi bilo, da bi Slovenija oziroma za to pristojni organ zavzeli določeno stališče. Planinci pri tem nimamo pooblastila, le mnenje lahko damo, dokončna odločba pa je vezana le na lastnika in urad za izdajo ustreznih odločb. Vsekakor bo to tudi ogledalo slovenskega planinstva na poti v alpsko Evropo.
PREDSEDNIKI KRANJSKE PODRUŽNICE IN PD KRANJ
1899—1906 Janko Majdič, veletrgovec 1907—1923 prof. Anton Zupan, gimnazijski učitelj
1923—1926 mag. Franc Šavnik, lekarnar 1926—1927 prof. Anton Zupan, gimnazijski učitelj
1928—1932 mag. Franc Šavnik, lekarnar 1932—1940 prof. Andrej Roje, učitelj na Trsteniku
1946—1947	prof. Črtomir Zoreč, ravnatelj Tekstilne šole Kranj
1947—1968	prof. Franjo Klojčnik, direktor Dijaškega doma Kranj
1968—1970 dr. Ivo Valič, zdravnik specialist
Bolnišnica Kranj 1970—1972 iur. Ciril Hudovernik, šef inšpekcijskih služb SKD Kranj 1972— mag. Franc Ekar, direktor Poslovno prireditvenega centra Kranj.
Veleproga za gorske kolesarje
V Obertauernu na Radstadtskem gorskem prelazu prek Visokih Tur na Salzburškem so uredili 22 kilometrov dolgo krožno progo za gorske kolesarje, ki je ločena od planinskih poti. Na tej gorski progi, »prvi stalni progi za gorske kolesarje v Avstriji", je treba premagati 1100 metrov višinske razlike. V Obertauer-nu organizirajo začetniške in nadaljevalne tečaje za gorsko kolesarjenje in dajo zainteresiranim spremljevalca na pravkar urejeno progo za gorske kolesarje.