SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXIV (58) • ©TEV. (N°) 13 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 14 de abril - 14.aprila 2005 PRIJATELJ JANEZ PAVEL VELIKI DRAGO K. OCVIRK Slovenci smo izgubili velikega prijatelja, če drži, da prijatelja spoznap v stiski. Ko smo najbolj potrebovali posluh in pomoč v mednarodni skupnosti, ko je Plo za biti ali ne biti slovenske države, nam je papež Wojtyla stal ob strani kot le malokdo. Dvakrat nas je počastil s svojim obiskom, nam vlival vero vase in krepil samozavest, pogled mednarodne javnosti je usmeril v napo deželo. Brez njegovega prijateljstva ne bi bili to, kar smo. Res, izgubili smo prijatelja! Ne le mi, vse človentvo je izgubilo prijatelja. Od svoje prve okrožnice Človekov Odrenenik dalje se je zavzemal za svobodo, ki se v polnosti razmahne v solidarnosti in iskanju resnice. Zato si je neutrudno prizadeval za spoptovanje človekovih pravic. Njegova klena beseda je dvigala pod-jarmljene v komunističnih deželah in jim vlivala upanje na svobodo. V tretjem svetu je vztrajno opozarjal na socialne krivice in zahteval pravičnost za vse. Tem vprananjem je posvetil več okrožnic. Bogatemu svetu je spraneval vest zaradi njegovega neodgovornega odnosa do življenja. ,,Kako naj se držimo ob strani spričo perspektiv, ki jih ustvarja ekoloPki nered, ko postajajo prostrana področja nanega planeta za človeka neprimerna ali celo sovražna? Ali pa vprananja miru, ki ga vedno znova ogroža izbruh katastrofalne vojne? Ali pred krnenjem temeljnih človekovih pravic toliko ljudi, zlasti otrok? Mislim na dolžnost zavzemati se za spontovanje življenja slehernega človenkega bitja od spočetja do njegovega naravnega zatona. Služba človeku nas sili, naj zakričimo, da tisti, ki se spunčajo v nove možnosti, ki jih omogoča znanost, posebej na področju biotehnologije, ne smejo nikoli mimo temeljnih etičnih zahtev." (Ob začetku novega tisočletja, 51). Ni pozabil obolelih za aidsom in da bi pomagal premagati strah pred njimi, jih je v New Yorku obiskal in pred kamerami poljubljal. Posebno skrb je posvečal zakoncem, družinam in zdravemu ozračju v njih, da bi se mogli otroci celostno razvijati (Pismo o družini, Pismo družinam). Zavedal se je težkega in podrejenega položaja žensk, ki so med revnimi najrevnejne, med nemočnimi najbolj nemočne, marsikje sužnje, povsod pa 'belo blago' (Pismo o dostojanstvu žene). Komunistka Macchiocchijeva je o njem izjavila: ,,Mislim, da je Janez Pavel II. najbolj človenki med papeži v zgodovini. Sprejel me je kot žensko, čeprav pravijo zanj, da sovraži ženske! Rekel mi je celo: 'Prepričan sem v genij žensk'." Papež Wojtyla je oral ledino v medverskem dialogu. Davno pred 11. septembrom 2001 se je zavedal pomembnosti razumevanja in sodelovanja med verstvi. Neizbrisne sledi je zapustilo medversko molitveno srečanje za mir v Assisiju leta 1986; Judom in muslimanom je podal roko sprave. Po napadu na New York ni nehal rotiti pripadnikov različnih verstev, naj ne dovolijo zlorabljanja vere za zatiranje in uničevanje, ampak naj sledijo njenim globokim življenjskim navdihom. Zavračal je tudi državni ateizem, ki je dvignil roko na verujoče. Preizkusni kamen svobode mu je bila verska svoboda. ,,Vera izraža najgloblja človekova hrepenenja, določa njegovo videnje sveta in uravnava njegove odnose z drugimi. S tem odgovarja na vprananje resničnega smisla življenja tako v njegovi osebni kot družbeni razsežnosti. Zato je verska svoboda prav v sredinču človekovih pravic. Njena nedotakljivost pomeni tudi to, da je treba človeku priznavati celo svobodo, da sprejme drugo vero, če to zahteva njegova vest. Sleherni je namreč dolžan v vsaki okolinčini slediti svoji vesti in ga ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti njej. V nobenih okolinčinah in iz nobenih nagibov ni mogoče od nikogar zahtevati, da bi na silo sprejel določeno religijo" (Dan miru 1999). Nepozabne so njegove pronnje za odpunčanje krivic, ki so jih zagrenili kristjani in Cerkev. Resnično, človentvo je izgubilo velikega prijatelja! Od kod njegova moč in človekoljubnost? Na to odgovarjajo ure molitve, ki jih je preklečal pred Najsvetejnim. Sam pa je svojo vero izpovedal tudi pred generalno skupnčino Organizacije združenih narodov ob njeni petdesetletnici. ,,Kot kristjan polagam svoje upanje in zaupanje v Jezusa Kristusa. Kristjani verujemo, da sta se v njegovi smrti in vstajenju v polnosti razodeli božja ljubezen in njegova skrb za vse stvarstvo. Jezus Kristus je za nas učlovečeni Bog, ki je postal del zgodovine človentva. Prav zato se krnčansko upanje za svet in njegovo prihodnost razteza na slehernega človeka. Zaradi svetle Kristusove človečnosti ni nič pristno človenkega, kar se ne bi dotaknilo src kristjanov. Gospe in gospodje! Pred vas ne prihajam kot nekdo s svetno oblastjo, niti ne kot verski voditelj, ki bi hotel privilegije za svojo skupnost. Pred vas prihajam kot pričevalec: pričevalec za človenko dostojanstvo, pričevalec za upanje, pričevalec za prepričanje, da je usoda vseh narodov položena v roke usmiljene božje Previdnosti. Ni se nam treba bati prihodnosti. Ni se nam treba bati človeka. Ne obstajamo po naključju. Sleherna posamezna človenka oseba je bila ustvarjena po podobi Njega, ki je izvir vsega, kar obstaja. V sebi imamo zmožnosti za modrost in krepost. S temi darovi in s pomočjo božje milosti bomo mogli v naslednjem stoletju in tisočletju zgraditi civilizacijo, vredno človenke osebe, resnično kulturo svobode. To zmoremo in smo tudi dolžni storiti!" (New York, 5.10.1995). Kristjanom je ta veliki pričevalec zapustil v dedinčino vero, ki se po božje zavzema za človeka. Zato verjamemo, da ima sedaj človentvo prijatelja in pripronnjika pri neizmerno ljubečem Bogu. Presunjenost ob smrti tega velikega prijatelja se zato prevena v upanje na končno zmago ljubezni in življenja nad zlom in smrtjo. POGREB, KAKRŠNEGA SVET NE POMNI Slovo od pokojnega papeža Janeza Pavla II je bilo svečano a obenem prisrčno. Prirfe so delegacije iz skoraj dvesto držav. Okoli devet tisoč posebej vabljenih gostov in tri do ntiri milijone vernikov z vsega sveta se je v Rimu poslovilo od ljubljenega očeta. Zadnje slovo od človeka, ki je katolinko Cerkev vodil 26 let, je bil dogodek, kot ga Italija in svet ne pomnita. Karolu Wojty-li so izkazali zadnjo čast predstavniki skoraj vseh svetovnih držav, v katerih veljajo vsa verstva. Prihitelo pa je tudi tako ntevilo vernikov, kot se jih v Italiji ng ni zbralo, največ iz njegove rodne Poljske. Med devet tisoč posebej povabljenimi gosti so bili najvini predstavniki katolinke cerkve, med njimi skoraj vsi kardinali, in politični predstavniki skoraj dvesto svetovnih držav. Mano je vodil kardinal Joseph Ratzinger. ,,Lahko smo prepričani, da je nan papež na oknu Gospodove hine. Vidi nas in blagoslavlja... Da, blagoslovi nas, sveti oče." S temi besedami se je kardinal Ratzinger, poslovil od papeža Janeza Pavla II. ,,Amen!" je zadonelo iz nentetih grl. Papež Janez Pavel II. je bil pokopan tako, kot je živel - skromno in obkrožen z ljudmi. V zemljo so ga položili v grobnici pod baziliko svetega Petra v Rimu, kjer počiva večina dosedanjih papežev. SLOVENSKA PRISOTNOST Tudi iz Slovenije je veliko ntevilo vernikov, zlasti mladih, pohitelo v Rim. Takole opisuje dogodek eden izmed udeležencev: ,,Danes zjutraj ob sedmih smo se vrnili iz Rima. '36 ur za papeža' je bilo geslo tega skoka čez Apenine. Bilo nas 148 mladih, pod vodstvom dr. Andreja Pozniča. Odpotovali smo v torek zvečer iz Ljubljane, preživeli sredo v Rimu v vrsti in se ponoči vozili nazaj v Ljubljano. Kaj smo delali v Rimu? Čakali smo v vrsti. Natlačeni, da bolj res nismo mogli biti. Zato smo čakali dolgo, zelo dolgo. Mi smo čakali dvanajst ur in pol. Večji del smo v vrsti klepetali in drug drugega spodbujali k potrpežljivosti, ki je bila res na preizkunnji. Do konca. Konec je bil dolg približno 1 minuto, nič več. Tam, 30 m stran je ležal on, ki nas je premaknil iz foteljov, da smo se mu ni poklonit in ga pozdravili. Poleg tega, da sem mu rekel 'hvala', sem dodal ne nekaj čisto osebnih pronenj, da bi posredoval pri Bogu za nas. Oče pa naj ga s čudeži poveliča, ker da je svetnik ni dvoma. Potrebujemo pa čudeže, da bo tudi Cerkev izdala uradni akt! In to hitro!!! Sv. Janez Pavel II Veliki. To bo njegov naziv v zgodovini. O tem sem prepričan^" Volitev novega papeža Le nekaj dni po smrti Janeza Pavla II je zbor kardinalov odločil, da se bo konklave, na katerem bodo volili novega papeža, začel v ponedeljek 18. aprila. Postopek za izvolitev papeža ureja dokument z naslovom Universi Dominici Gregis (Pastir celotne Gospodove črede), ki ga je papež Janez Pavel II. razglasil leta 1996, v 18. letu svojega pontifikata. V času med smrtjo papeža in izvolitvijo novega Rimskokatolinko cerkev vodi zbor kardinalov, ki pa lahko skrbijo le za ,,tekoče zadeve" in ne smejo sprejemati odločitev, ki jih sicer sprejema papež. Od leta 1059 naprej imajo pravico do volitev novega papeža le kardinali, kar je tudi sicer njihova glavna zadolžitev. Volilno pravico imajo vsi kardinali, ki na dan smrti papeža ne niso dopolnili 80 let, taknnih pa je lahko največ 120. V tem trenutku je vseh kardinalov 183, taknnih z volilno pravico pa 117. Volitve novega papeža se začnejo z molitvijo v baziliki Sv. Petra. Pomemben del volitev je konklave (iz latinskega cum clavi - s ključem), kar pomeni, da so kardinali do izvolitve novega papeža zaklenjeni v apostolski palači. V sodobnem času so kardinali v času volitev nastanjeni v novem poslopju znotraj Vatikana z imenom Domus Sanctae Marthae (Dom Sv. Marte), same volitve oziroma oddaja glasov pa ne vedno poteka v Sikstinski kapeli. Tajnosti se kardinali zaobljubijo s posebno zaprisego. Čeprav kardinali med volitvami niso več zaklenjeni v Sikstinski kapeli, pa je sam proces ne vedno kar se da tajen, varnostna služba pa stalno opravlja tudi protiprislu nne preglede prostorov. Kardinali v tem času prav tako ne smejo prebirati časopisov, gledati televizije ali poslunati radia, in poraljati ali sprejemati pisem. Kardinali novega papeža navadno volijo med seboj, za izvolitev pa je potrebna dvotretjinska večina (oziroma dvotre-Nad. na 2. str. GLEJ_ BERNIK IZGUBIL PRAVDO Z MLADINO......2 SLAVJE V SLOMŠKOVEM DOMU..................3 O VLOGI ZEDINJENE SLOVENIJE..................3 vtisi iz slovenije Težke ure (Od navega dopisnika v Sloveniji) Težke so bile ure, ko se je papež poslavljal od tega sveta. Težke za katoličane in druge ljudi, ki so blage volje, ve bolj in predvsem pa za Janeza Pavla II. Vso soboto smo sledili poročanju radia Ognjivče, ki je pobiralo agencijska sporočila in se povezovalo z raznimi slovenskimi osebnostmi v Rimu. Nekaj minut čez 10. uro zvečer pa je po radiu začelo zvoniti. Čudna ura za zvonjenje, zato je nekaj pomenilo. In res je vodja večernega programa naznanil žalostno novico (Agencija STA je novico zabeležila z uro 21,56). Radio Ognjivče je svoje posluvalce pripravljalo na novico že nekaj dni, v soboto pa je bil spored čisto nenormalen, poseben. Vodstvo državne mreže RTV Slovenija ni bilo ravno najbolj ,,gibčno": italijanska in poljska televizija je imela redne prenose iz Vatikana že nekaj dni poprej. Ja, papež ni bil Slovenec. Ampak: tam je bila tudi hrvavka TV! Zakaj torej slovenska ni imela ekipe v Vatikanu, zakaj ni prevzemala signala kake druge postaje? Komentatorica v Družini pive, da so tuje in mednarodne televizijske postaje imele že dve leti sestavljen delovni načrt za priložnost smrti papeža. Zato smo si privovčili inter-netno povezavo z argentinsko tV postajo ... — Drugače je bilo z dnevnikom Delo, ki je kameleonsko napolnilo svoje strani s hvalisavimi članki o pokojnem papežu (ve teden poprej so bili članki čisto drugače pobarvani). Tudi uradna državna reakcija je bila videti počasna. Res je bil konec tedna, a poročila so nas zasula z obvestili o dveh, treh dneh žalovanja v sosednjih državah; za Slovenijo smo zvedeli vele v začetku delovnega tedna. Med tednom je življenje potekalo v normalnem tiru, v pripravah na pogreb. Slovenske zastave so tri dni visele na pol droga, veliko je bilo vabljenja na hiter obiska Rima v poslednje slovo papeža. V množici vti-rih milijonov vernikov je seveda to le kaplja v morje, a Radio Ognjivče, Družina in mladi, ki jih vodi dr. Andrej Poznič so poslali lepo vtevilo avtobusov, pa ve so nekateri ostali z neizpolnjeno željo. Ognji-vče je z direktorjem Ters-tenjakom redno poročalo o počasnem napredovanju v vrsti proti baziliki sv. Petra. V petek, ko je ob 10. uri začela pogrebna mava, je iz zvonikov vseh cerkva v Sloveniji petnajst minut zvonilo v poslednje slovo. Dijaki katolivkih gimnazij so na televizijskih ekranih in drugih zaslonih sledili poteku slovesnosti. Prav tako je ljubljanska občina v dogovoru z ljubljansko nadvkofijo postavila platno in projicirala televizijski prenos pogrebne liturgije na Pogačarjevem trgu (med stolnico, semeni-včem in tržnico). V znak spovtovanja so državne oblasti določile tri minutni memento, kar so tudi izpolnili po vseh slovenskih volah (marsikateri otrok je sklenil roke in zmolil v tivini). Na verskem področju so si mave za pokoj duve Janeza Pavla II. sledile skoraj ena za drugo. Mave zaduv-nice so opravili v vseh treh nadvkofijah, po župnih cerkvah, vsak dan je bilo izm-oljenih tudi mnogo skupnih rožnih vencev. Kot drugod po svetu, so spomini kar sami prihajali na dan. Kako je bil izvoljen, kako je dvakrat bil na obisku v Sloveniji, kako je pripomogel, da smo Slovenci privli do blaženega Slomvka. Poudarjali so njegovo lahkotnost za jezike. Iz radijskih arhivov je bilo razvidno, kako je ob eni izmed prvih srečanj s Slovenci trdo in počasi izgovarjal slovenske besede. In kakvno razliko je bilo zaslediti ob kasnejvih prilikah, ko mu je govor že kar tekel brez zatikanja! Slivali smo več anekdot. Posebej se mi je vtisnila v spomin tista, ki jo je pripovedoval nadvkof Uran. Ko so otroci na njegov rojstni dan vovčili, so mu med drugim zapeli Papeža imamo radi, radi, radi ... Pa je papež vpraval nadvkofa, kaj pomeni ,,radi". In nadvkof mu je razložil, kar si je Janez Pavel II. zapomnil in na srečanju z mladimi v Postojni zaklical tisti nepozabni: ,,Papež 'ma vas rad!" Zdaj je pogreba konec. Pogrebci se vračajo, ostaja pa praznina, s katero je treba živeti. Bolečina praznine se zliva z bolečino neznane prihodnosti: Kdo? Od kod? Kdaj?! Kakor koli že in kljub neslani vali - Sveti Duh je v Rimu in že deluje! GB Jože Bernik izgubil pravdo z Mladino Nekdanji predsednivki kandidat in poslanec NSi Jože Bernik je tudi drugič izgubil pravdo z Mladino, od katere je zahteval pet milijonov tolarjev. Po sodbi ljubljanskega okrožnega sodivča mu Mladina ne bo nič plačala, Bernik pa ji bo moral povrniti več kot pol milijona tolarjev pravdnih strovkov, poroča spletno Delo. Jeseni 1997 je bil Jože Bernik kandidat za predsednika države in Mladina je o njem kot o javni osebi pisala. Ker je Bernik del svojega življenja preživel v ZDA, bi po mnenju sodivča moral vedeti, do kod vse sega interes javnosti pri preverjanju vsakega kandidata. Časovni okvir ni omejen. Javnost hoče spoznati kandidata kot celovito osebnost, prav tako pa tudi njegove uspehe in morebitne padce v življenju. Človek, ki se spusti v tekmo za funkcijo, ki je na očeh javnosti, mora pač vnaprej računati na tako imenovani javni interes. Jože Bernik pa se je vseeno odločil za civilno tožbo zoper Mladino. Najbolj ga je motilo, da mu je Mladina pripisala sodelovanje z gestapom, ki naj bi ga izvolal, in napisala, da ima nacistično preteklost, kar pa po Bernikovih besedah ni res. Sodivče je njegov zahtevek zavrnilo, saj je odvetnik Stojan Zdolvek dokazal, da je Mladina imela utemeljen razlog verjeti v resničnost navedb. Novinar Igor Mekina je namreč citiral zgodovinarja Ivana Jana, avtorja knjige Odstrte zavese II, Okupator in slovensko domobranstvo. Bernik je bil med domobranskimi častniki in podčastniki, ki jih je vodstvo SLS oziroma domobranstva v začetku novembra 1944 poslalo kot pomoč in okrepitev gorenjskemu domobranstvu. Po pisanju Mladine, ki se je oprla tudi na nekatere dokumente, je bil ,,med gestapovci izvolan domobranski propagandist". Po mnenju sodivča je vsakrvno povezovanje z gestapom sicer objektivno žaljivo, vendar pa je pri presoji Mladininih člankov upovtevalo časovni okvir dogajanja konec leta 1944 in v začetku 1945. Pri tem se sodivče sklicuje na Enciklopedijo Slovenije, in sicer da je bilo domobranstvo kolabo-racionistična vojavka formacija. Za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju jo je po kapitulaciji Italije ustanovil nemvki okupator, ki je imel domobrance za pomožno nemvko policijo. Sodivče je pritrdilo Mladini, da je imela utemeljen razlog verjeti, da je bil Bernik dejansko domobranski propagandist in da je tečaj organiziral gestapo. Slednje naj bi dokazovali tudi obrazci v nemvčini, saj domobranci kot zagovorniki slovenstva niso uporabljali nemvčine, na seznamu pa je bilo tudi Bernikovo ime. Kot vidimo, se je v Sloveniji, kljub novim političnim razmeram, kaj malo spremenilo v ocenjevanju polpretekle zgodovine. Po vestdesetih letih celo sodna ustanova ve vedno deli ljudi med „osvoboditelje" in ,,kolaboracioniste". Do kdaj ve? iz življenja v argentini TONE MIZERIT Vojavka vaja z ZDA Na podlagi dvostranskega sodelovanja med Slovenijo in ZDA bo ta teden v Sloveniji potekala vaja ,,Adriatic Rescue 2005". Na njej bodo sodelovale enote Slovenske vojske in letalske enote amerivkih oboroženih sil. Slovenska vojska bo na usposabljanju sodelovala s pripadniki 15. helikopterskega bataljona in letalske vole z večnamenskim helikopterjem ter s vtirimi letali ter s pripadniki 1 6. bataljona za nadzor zračnega prostora in 1. brigade Slovenske vojske. Volitev^ Nad. s 1. str. tjinska plus en glas) vseh glasov. Glasovanje poteka dvakrat na dan (zjutraj in popoldne), obakrat pa potekata po dva kroga glasovanja. Same glasovnice so preproste in so razdeljene na dva dela. Na zgornjem delu pive Eligo in Summum Pon-tificem (Za papeža volim ^), spodnji del pa je prazen in je namenjen vpisu imena. Volitve papeža so tajne, zato se kardinali na glasovnico ne smejo podpisati, v nasprotnem primeru je ta neveljavna. Če papež ni izvoljen po prvih sedmih krogih glasovanja (se pravi po treh dneh), se to začasno prekine in kardinali imajo dan prosto, ki je namenjen molitvi in razmivljanju. Kardinali postopek sedmih krogov volitev in dneva prosto ponavljajo do izvolitve novega papeža. Če kardinali kljub temu ne morejo izvoliti Petrovega naslednika, se po 30 krogih glasovanja lahko odločijo, da bodo volili med dvema kandidatoma. V tem primeru je za izvolitev papeža potrebna večina vseh glasov. Po vsakem glasovanju kardinali izpolnjene glasovnice in morebitne zapiske uničijo s sežigom v peči, katere dimnik ima izhod na trg Sv. Petra. Če papež ni izvoljen, je dim črne barve, v primeru izvolitve pa je dim bele barve. Barva dima je tako prva, ki vernikom oznani, ali je svet dobil novega papeža. Po ugotovitvi, da sta za novega papeža glasovali dve tretjini vseh kardinalov elek-torjev (oziroma v zadnjem primeru več kot polovica), dekan kardinalskega zbora v imenu vseh kardinalov novoizvoljenega papeža z besedami ,,Ali sprejmev svojo kanonično izvolitev za papeža" vprava, ali sprejema pontifikat. Ko novi papež odgovori pritrdilno, ga dekan kardinalskega zbora povprava ve po imenu, ki ga bo imel kot novi papež. Kardinali se novemu papežu, ki hkrati prejme tudi naslov rimskega vkofa, poklonijo in mu obljubijo zvestobo, zatem pa najstarejv kardinal diakon z besedami Annuntio vobis gaudium magnum. Habemus Papam! (Oznanjam vam veliko veselje. Imamo papeža!) o tem obvesti ve vernike na trgu sv. Petra. Novi papež se pojavi na balkonu in svetu podeli apostolski blagoslov. Nahajamo se v volilnem letu. Zato ni čudno, da je strankarska politika naenkrat z vso silo vdrla na oder in zatemnila ostala vpravanja, ki bi morala biti sredivče vladne pozornosti. Pričakovana selitev. Napoved je padla nenadoma, čeprav so jo mnogi pričakovali. Iz vladnih krogov je privo sporočilo, da bo predsednikova žena gospa Cristina Fernandez de Kirchner prevzela kandidaturo za senatorsko mesto v zastopstvu province Buenos Aires. Ni težko razložiti to potezo, ki pa vsebuje tudi veliko mero nevarnosti. Ne gre tukaj za funkcijo samo. Gospa že danes sedi v senatu, kjer vrsto let zastopa provinco Santa Cruz. Tam bi ji ponovna kandidatura avtomatično zagotovila ve eno dobo. Eden izmed razlogov za to „selitev" je gotovo dejstvo, da si s tem predsednik zagotovi dodaten glas v senatu, kjer ima peronizem sicer absolutno večino, a mora vlada nenehno trgovati potrditev zakonov. Drug, bolj važen razlog pa je, da hoče Kirchner nasilno reviti težko vpravanje razmerja med vlado in buenosairevkim pe-ronizmom, oziroma med njim in Duhaldejem. Vse za oblast. Ko je pred dvema letoma Kirchner stopil ob krmilo države, je bilo zelo vidno, da je on prevzel vlado, Duhalde pa je imel dejansko oblast. Da bi se revil tega, je predsednik najprej skuval postaviti na noge vzporedno politično strukturo, kjer naj bi se po principu ,,transverzal-nosti" sevle skupine nezadovoljnih peronistov, zmernih levičarskih elementov, ne stotine formacij raznih vedno nezadovoljnih elementov in krogi uskokov iz provincijskih strank. Načrt je hitro propadel, ker ni navel podlage v argentinski politični miselnosti in tradiciji. Tak načrt je v vsej zgodovini uspel samo Peronu, za njim pa nikomur več. Ko je spoznal to resnico, se je Kirchner lotil bolj enostavnega dela: dogovora z lokalnimi veljaki v posameznih provincah, a vedno v sklopu peronistične stranke. Tega se je zelo uspevno poslužil že Menem, ki je zapeljal stranko v liberalizem. Sedaj po istem modelu Kirchner obrača krmilo na levo. A na tej poti je vedno stala velika zapreka: peronizem v provinci Buenos Aires, ki sam po sebi predstavlja tretjino države in tretjino stranke. Ta pa je stal trdno pod Duhaldeje-vim vodstvom. Udar na udar. Potem, ko se mu je posrečilo doseči kar nekaj povezav v notranjosti države, se je predsednik spravil na provinco Buenos Aires. Po dveh letih vlade, uspelem zboljvanju gospodarstva in nenehnem demagovkem nastopanju je pridobil kaj zanimiv ugled. Uspelo mu je tudi, da se je revil političnega pokroviteljstva Duhal-deja. Prav tako pa je rasel ugled njegove žene, ki bi po raznih javnomnenjskih anketah bila najbolj upovtevana kandidatinja v tej provinci. ,,Selitev" iz Santa Cruz v Buenos Aires zanjo ni problem, ker je bila rojena v prvi argentinski provinci. Večji problem je, da se za isto kandidaturo poteguje Duhaldejeva žena gospa Chiche. Med obema ženama je privo že do nekaj kar resnih spopadov. Ko se je guverner Sola v svojem prerekanju z duhaldiz-mom naslonil na Kirchner-ja, je bila zabita zagozda v dotlej monolitni stranki. S svoje strani je Kirchner počasi osvajal mogočne župane milijonskega predmestja in tako dosegel stanje, v katerem je izvedel zadnji udar: objavo kandidature svoje žene. Spopad ali dialog? Ta je sedaj alternativa Duhaldeja. Doslej se je njegova strategija navidezno obnesla. Vedno je ob raznih nasprotnih pozicijah skuval, da bi pomiril duhove in navel izhod brez spopadov. A cena za te revtve je bila, da je predsednik večal svoj vpliv. Sedaj je postavljen pred enako izbiro in se ve ni odločil. Še več, njegove izjave kažejo enkrat v eno, drugič v drugo smer. Enkrat dopuvča možnost, da bo peronizem nastopil ločeno (kirchneristi z eno, duhal-disti z drugo listo), spet drugič zagotavlja, da ne bo razkola in bodo ,,vsi združeni" dosegli veliko zmago v provinci. Vlada je že objavila, da se o kandidaturi gospe Cristine ne debatira; vse ostalo pa je predmet dogovora. A postaja vedno bolj jasno, da predsednik želi tudi veliko (večino?) lastnih imen na listi kandidatov za narodne poslance. Načrt Kirchnerja je jasen, kaj pa bo naredil Duhalde je ve velika uganka. Vsi se pripravljajo. Medtem ko je te dni predsednik pohitel v Nemčijo (presenetljivo ga je spremljal Reu-temann), kjer bo skuval finančne kroge navduvti za investicije v Argentini, se ostala politična srenja pripravlja na prihodnje mesece. Vlada je že objavila odločbo, da se morajo vse notranje volitve strank izvesti na isti datum (7. avgusta) in se jih lahko udeleži vsak državljan, ne le člani strank. Presenetilo je tudi srečanje med Duhalde-jem in Menemom v Rimu, kamor sta oba pohitela na pogreb Janeza Pavla II. Da sta si nekdanja sovražnika podala roke ,,v znamenje miru in sprave" ni drugotnega pomena v sedanje stanju. Spričo mrtvila, ki ga opazimo v opoziciji, je razmerje v peronizmu ve vedno bistveni dejavnik za prihodnost argentinskega ustavnega življenja. slovenci v argentini SLOMSKOV DOM »lanska večerja Po daljPEm času je odbor Slomškovega doma v soboto 2. aprila priredil člansko večerjo. Lepa udeležba je pričala o potrebi takega srečanja med člani Doma. Prisotnost nad 150 članov in 80 otrok je ustvarilo v Domu prav živahno in lepo vzdušje. Na programu je bila zahvala vsem, ki so sodelovali z družbeno in davčno preureditvijo Doma, sprejem novih članov ter napa glasba in ples ob zvokih Slovenskega instrumentalnega ansambla. Ti zadnji točki sta odpadli, ker smo se pridružili splošnemu žalovanju ob smrti svetega očeta Janeza Pavla II. Med zbiranjem so prihajajočim postregli s koktajlom, na kar je krajevni župnik g. Franci Cukjati blagoslovil večer in se v molitvi spomnil padlih na Malvinski vojni (23. obletnica) ter priljubljenega svetega očeta Janeza Pavla II. Potem je predsednik cont. Gregor Hribar pozdravil in zaželel dobrodošlico vsem navzočim. Podrobno je razložil postopek, po katerem smo s pomočjo mnogih članov in nečlanov preuredili družbeni status Doma. Med nečlani so igrali bistveno vlogo notarki Carballal in Bruzzone,^advo-kat dr. Flores Levalle in sedaj že pokojni cont. Jože Čampa (zastopala vdova ga. Marta Smalc Čampa). Zato smo jim v priznanje izročili zahvalne plakete. Sledil je uradni sprejem novih članov, ki so se nam (formalno ali dejansko) pridružili v zadnjih dveh letih. Predsednik jim je izrekel prisrčno dobrodošlico, poudaril važnost članstva in vrednote, ki jih želi Slomškov dom posredovati svojim članom pa tudi kompromis z usodo Doma, ki ga pričakujemo od njih. Nato je vsak od 50 novih članov med odobravanjem in pozdravom navzočih prejel sprejemno diplomo. Sledilo je presenečenje, ki ga je odbor pripravil bivšim predsednikom Doma. Blaženi škof Anton Martin Slomšek, zavetnik našega Doma, je med drugim učil: "Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njihova lepa dela in znamenite zasluge nam je ravno toliko dolžnost kakor posnemati njihove slavne zglede. Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njih vrli naslednik. Hvalimo torej, dragi prijatelji, sloveče može, rodoljube na še, ponavljaje njihov spomin". Med vsemi sodelavci, ki so skozi 45 let omogočili nastanek, rast in obstoj Doma, so verjetno imeli najpomembnejšo odgovornost tisti, ki so sprejeli predsedniško mesto. To so bili Janez Brula, Matevž Potočnik, Franc Vester, Marjan Loboda, Marjan Schiffrer, Marjan J. Loboda, Franc Pergar, Ivan Makovec, Jernej Tomazin in Herman Zupan. Zato je novi odbor v zahvalo tistim, ki so nas počastili s svojo prisotnostjo (oz. njihovim življenjskim sopotnicam), podelil zahvalno spominsko plaketo, ob Na slavju prisotni bivši predsedniki Slomškovega doma (od leve) Ivan Makovec, Jernej Tomazin, Marjan Schiffrer, Kati Ko šir Potočnik, Herman Zupan, Fracka Tomazin Vester in Vladi Vitrih Brula. Na skrajni desni, sedanji predsednik Gregor Hribar. Naša skrinja zaveze odobravanju vseh navzočih. V imenu bivših predsednikov se je g. Herman Zupan zahvalil in vse bodril za nadaljnje uspešno delo. Za konec smo izvedli srečolov, ki nam je ob zabavi pomagal pri kritju stroškov. Ob toplem prijateljskem vzdušju ter solidni postrežbi smo zadovoljno preživeli ta že dolgo pričakovani večer. Prepričani smo, da je to lepa in zdrava navada, ki jo nobena ustanova ne sme opustiti. SLOVENCI PO SVETU Ponovno šola na Švedskem skih knjig, ki sem jih imel od svojih otrok. 6 otrok ne razume niti besede po slovensko, 2 fanta pa imata očeta v Sloveniji in le malo razumeta slovensko. Solo imamo vsako drugo soboto ali nedeljo v mesecu, ker imam do društvenih lokalov 65 km. V prilogi pošiljam sliko iz slovenskega pouka v Olofströmu. Ciril M. Stopar Sporočam vam, da sem štartal slovensko šolo za otroke v KD Slovenija v Olofströmu. Imamo 8 otrok tretje generacije, katerih eden od staršev je slovenskega porekla, drugi pa je švedskega ali finskega porekla. Slovenske šole nismo imeli v Olofströmu že 20 let^in je edina danes na Sved-skem. Pri poučevanju mi pomaga ga. Nada Žigon. Ves učni material pripravim sam iz starih šol- nasa skupnost zivi V nedeljo, 3. aprila je bil v slovenski hiši po sv. maši občni zbor dru štva Zedinjena Slovenija. Za predsednika je bil ponovno izvoljen g. Lojze Rezelj, ki je sestavil odbor z nekaj spremembami. Isti dan je bil občni zbor tudi v Slovenskem domu v San Martinu. Za novega predsednika je bil izvoljen inž. Tone Peter Podržaj. Odsek Zveze slovenskih mater in žena s Pristave pa je imel prvi letošnji sestanek. Govoril je pater dr. Alojzij Kukovica DJ o družini. D-ova. Cvetna nedelja v Rožmanovem domu Kot je to že nekaj običajnega smo slovenski rojaki od blizu in daleč pohiteli v ta dom slovenske solidarnosti. Tokrat smo ga obiskali v precej večjem številu. Prireditev se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval g. Toni Bidovec. Blagoslovil je obredno zelenje in nas nagovoril z lepo pridigo v spomin na zmagoslavni vhod Našega Gospoda v mesto Jeruzalem. Tokrat smo zapeli naše cerkvene pesmi ubrano. Petje sta vodila gospoda Selan in Starič. Po končani maši nas je Peter Čar-man, predsednik te ustanove, povabil na bogato kosilo, ki so ga pripravile požrtvovalne gospe iz San Justa. Francka Benko pa nas je pogostila s sladkimi krofi, ki nikoli ne manjkajo na tej prireditvi. Naše vrste se iz leta v leto krčijo, kar je opazno na romanju v Lujan in na junijskih proslavah v Slovenski hiši. Med našimi zavetiščniki prav za gotovo izstopa osebnost podpolkovnika Emila Cofa, ki je dosegel visoka leta svojega življenja. G. Cof je sedaj še edini živeči višji oficir naše nepozabne domobranske vojske, s katere razvojem je bil tesno povezan doma in na vetrinjskem polju pred 60 leti. Bog nam ga ohrani zdravega, kot je sedaj, še dolgo let. Po končanem kosilu je sledil pogovor znancev in prijateljev. Obujali smo spomine na umrle rožmance, dobrotnike in obiskovalce tega doma slovenske ljubezni. Voščili smo si vesele velikonočne praznike in obljubili, da se bomo prihodnjič zopet srečali! N.F. DANIJEL VREČAR SDB Vsaka pridiga-homilija naj bi bila nagovor poslušalcem, s katerim se razodeva božja beseda, ki vsebuje blagovest — evangelij in jo dobrohotno podarja vsem, ki jo hočejo sprejeti. Posebno če nagovor uporablja svetopisemske besede z lahkoto pove tisto, kar je Nikos Kazantakis, sloviti grški pripovednik, poln religioznega čuta, rekel o vseh človeških besedah: ,,Vsaka beseda je skrinja zaveze, okrog katere plešemo in vpijemo, da uganemo, da je Bog njen strašni prebivalec. Ko navajam Kazantakisa mislim na besedi ,,Zedinjena Slovenija". Združeni sta obe čisto svetopisemsko in Bog je v njih ljubljeni stanovalec. In ko jih izgovorimo, natančno, potrpežljivo, pozorno čakamo in nato poslušamo, da nam Bog po njih razodene blagovest življenja, Najbolj smo vedno želeli blagovest, ki jo razodevajo besede Zedinjena Slovenija kot zgodovinsko geslo: združenje vsega slovenskega ozemlja v eno upravno enoto. V svetem pismu pa se nam beseda „zedinjena" predstavi v odnosu do srečavanja med človekom in Bogom. Bog se srečava in zedinja z Hebrejci v puščavi in sklene z njimi Zavezo. Puščava je lahko simbolično nasprotje domovanja, kot je tujina nasprotje domovine. Dovolite, da pretirano uporabim tole prispodobo: kakor je zaveza Hebrejcev z Jahvejem postala njihova identiteta, tako je Zedinjena Slovenija postala vsaj osrednja podoba identitete vseh Slovencev v tujini, posebno še živečih v Argentini. Postala je naša skrinja zaveze. Današnja maša pa naj ne bo samo zadušnica za vse rajne člane Zedinjene Slovenije, ampak tudi prošnja, da bi člani, ki se bodo po maši zbrali k zasedanju, zaslišali Gospodov glas, ki bo tih, lahkoten, kot tisto šumljanje v vetru, ko je Jahve nagovoril preroka Elijo pred votlino in ga vprašal: ,,Kaj delaš tu, Elija?" Evangelist Marko naj jim pomaga odgovoriti: ,,Kot apostoli smo se zbrali z vstalim Jezusom in mu hočemo pripovedovati vse, kar smo storili" in tudi naše načrte za v prihodnje, ki naj bo bogato prenovljenje Zedinjene Slovenije. Morda se bo tedaj kdo ustrašil prihodnosti in potožil z Elijem: ,,Sam sem ostal ..." Prepričani smo, da mu bo Bog rekel, kot je rekel Eliju: ,,Pojdi, vrni se na svojo pot ..." Dragi člani Zedinjene Slovenije; do sedaj ste tekmovali z navdušenjem za ohranitev vseh tukaj živečih Slovencev in ste dosegli prva mesta. Če pa opustite tekmovanje, ali se ne bo izgubil smisel njene identitete za marsikoga? Zato naj nihče ne reče z Elijem: ,,Dovolj mi je ...", ne morem več, izčrpan sem ... Z vso resnico naj se raje počuti kot visok hrast, zelo lep, ker je rasel v trudu in morda včasih v samoti, da danes lahko počijemo v njegovi senci. V trudu je rasel svobodno, premagoval vsevrstne težave in tako daroval Zedinjeni Sloveniji služenje, ki ga ni niti predvidevala. Tako je Zedinjena Slovenija postajala zgodovina sama zase: zgodovina o zgodovinah, polnih blagovestnih dogodkov. Postala nam je velik rabon^, učenik, kot so bili Rabbi Israel Baal Shem-Tov, kot Magid de Mezeritch, kot Rabbi Moshe-Leib de Sassov, kot Rabbi Israel de Rizhin, ki so reševali judovsko ljudstvo, kadar mu je pretila nevarnost. Elie Wiessel pripoveduje v knjigi ,,Vrata v gozd" tole zgodbo zgodb: Ko je veliki Rabbi Israel Baal Shem-Tov videl, da je nevarnost grozila Judom, je imel navado, da je šel premišljevat na določen kraj globoko v gozdu. Tam je zakuril ogenj, zmolil posebno molitev in zgodil se je čudež: nevarnost se je oddaljila. Pozneje, ko se je njegov učenec slavni Magid de Mezeritch v enaki okoliščini moral zateči po pomoč, je šel na isti kraj in molil: „Gospodar veselja, poslušaj! Ne znam zakuriti ognja, sem pa še sposoben, da molim molitev." In znova se je storil čudež. Se pozneje se je Rabbi Moshe-Leib de Sassov, da bi še enkrat rešil svoje ljudstvo, zatekel v gozd in rekel: ,,Ne znam prižgati ognja, ne znam molitve, poznam pa kraj in to mora zadostovati." Zadostovalo je, da se je zgodil čudež. Pozneje je prišel na vrsto Rabbi Israel de Rizhin, da premaga nevarnost. Sedeč na svojem stolu je položil svojo glavo med roke in takole govoril Gospodu Bogu: Nisem zmožen niti najti prostora v gozdu. vse kar lahko storim je, da povem zgodbo, in to mora zadostovati." In je zadostovalo. ,,Vsa veličina dela je v človeku", je dejal papež Janez Pavel II. Naj za zaključek ponovim blagor, ki ga je izrekel papež v Postojni za vse Slovence: „Blagor vam, če bo zaupanje v božjo ljubezen močnejše od skepticizma in predsodkov Bog je ustvaril Zedinjeno Slovenijo, ker mu je bila všeč ta zgodba zgodb. (Mašni nagovor ob občnem zboru dru štva Zedinjena Slovenija) Lojze Peterle Z nasmehom zgodovine Ko se je poslanec v Evropskem parlamentu Lojze Peterle pred mesecem dni nahajal med nami v Argentini, je s seboj prinesel tudi nekaj izvodov svoje knjige, v kateri je popisal svoje življenje. Knjigo — Z nasmehom zgodovine — so izdale vse tri slovenske Mohorjeve družbe, v Celju, Celovcu in Gorici leta 2004. Knjiga soustanovitelja Krračanskih demokratov in pozneje Nove Slovenije, kakor tudi bivPEga slovenskega predsednika vlade in sedanjega poslanca v evropskem parlamentu je posebej zanimiva. Sami smo lahko spremljali dogajanja v Sloveniji ob osamosvojitvi, pa dobro smo poznali Peterleta in spremljali njegova dejanja. Knjiga je napisana v obliki odgovorov na vprapanja, ki jih je stavila Jelka Kupar. Prične se kot se spodobi za take knjige; z mladimi leti v Čužnji vasi pri Trebelnem. Mati je bila pvilja in oče krojač. Zanimiv je podatek, da se je njegov oče med revolucijo odločil za domobrance, zaradi česar družina ni bila po vojski ,,ta prava" in je imel Peterle pozneje pe probleme. Družina je bila verna in tako je vzgajala tudi Peterleta. V gimnazijo se je vozil z vlakom v Novo mesto. Tedaj je tudi pričel če-belariti in ministrirati. Po maturi je precej letal z jadralnimi in tudi motornimi letali, tako da je nekaj časa celo mislil, da bi vstopil v letalstvo (povedano mu je bilo, da ga ne bi sprejeli iz take družine). Tako je vstopil na univerzo ptudirat zemljepis in zgodovino. V zemljepisu je imel dobre rede, v zgodovini pa se mu je zapletlo pri profesorju Mikužu. Zato je pričel pe ptudirati ekonomijo. V tistem času se je pričel zanimati za religiozne in verske probleme. Postal je urednik revije Znamenje in verskega časopisa Tretji dan. Čutil je, da so bili verni potisnjeni v stran, mladi so pričeli ptudirati razne verske teme in katolipko socialno doktrino. Večkrat je govoril z Edvardom Kocbekom, Ivanom Mrakom in se družil z raznimi krpčanskimi socialisti. Komunisti so to nekako dopupčali pod Kavčičem. Pozneje je vstopil v službo pri Urbanističnem inptitutu, kjer je bila pravzaprav njegova politična pola pri usklajevanjih raznih mnenj. Postal je tudi član medpkofijskega odbora za izobražence. Vojapke službe se je zaradi bolezni repil. Tako se je počasi začel zanimati tudi za politiko, postal je soustanovitelj leta 1989 Slovenskega krpčanskega gibanja in pozneje Slovenskih krpčanskih demokratov, kjer je bil tudi predsednik. Zvest svojemu prepričanju se je pridružil demokratom pri DEMOSU, kjer so pli z velikim upanjem na prve demokratične volitve, kjer so leta 1990 zmagali in je postal kot predsednik najmočnejpe demokratične skupine predsednik vlade. (1990-1992). Vodil je osamosvojitev Slovenije, uvedel slovenski denar, ukinil komunistično samoupravljanje in dosegel mednarodno priznanje mlade države. V knjigi opisuje razne probleme, ki jih je imel pri tem delovanju, kako so se organizirali krpčanski demokrati in stike s Pučnikom. Zanimivi so njegovi spomini na osamosvajanje, problemi s Kučanom in Srbi ter Hrvati. Pripoveduje o pritiskih iz tujine, dogovarjanju na Brionih in trud za priznanje, obisk pri papežu Janezu Pavlu II , Kohlu in drugih. Posebno poglavje je posvečeno razpadu DEMOSA in s tem koncu prve demokratične vlade. Potem pipe o postavitvi Drnovpka SPOMINI in o njegovi vladi. Sledi poglavje o strankarskem življenju, kjer se dotika združitve z zgodovi nsko sLs in vstop Omana v SKD in sodelovanje stranke v vladi, kjer je bil zunanji minister. Tedaj se je zgodila afera v Depali vasi, odstranitev Janpe ter Oglejski sporazum ter končno tudi Peterletov odstop. Poseben del je posvečen pogajanjem in združitvi SKD z SLS, opisuje tudi probleme z Marijanom Podobnikom. Važna je pridobitev dr. Andreja Bajuka in njegova postavitev za predsednika vlade ter razhod z Za-goženom, ustanovitev Nove Slovenije ter poznejpe sodelovanje z SDS oziroma Janpom. V vsem njegovem pisanju je opazno, da se zlepa ne obregne ob nobenega, čeprav je imel precej nasprotnikov. Skupal se je sporazumeti z raznimi politiki, sodeloval je z Drnovpkom, dokler se je dalo. Mimogrede omeni, da so pli liberaldemokrati velikokrat po svoji poti tudi mimo Drnovpka in so vodili zelo populistično politiko. Na koncu pe pride na vrsto Peterletovo sodelovanje pri Evropski zvezi, pri ustvarjanju evropske ustave in njegova izvolitev za Evropejca leta. Večkrat omenja obiske v Argentini in njegove stike z nami. Knjiga je vredna, da jo preberemo, da si osvežimo spomin in tudi spoznamo Peterletove poglede in zasluge pri osamosvojitvi in prvih letih mlade slovenske države. TD nasveti za starse Nauči se zmotiti ALFONSO AGUILO - Oče in mati, ki vzgajata otroke v 'perfekcionistični nevrozi', sta nevarni osebi. Morda jih navajata, da naj nikdar ne razbijejo krožnika in nimajo nikoli popravnega izpita, namesto, da bi jim govorila. Dovrpeni ljudje imajo mnogo dobrega, verjamejo v dobro opravljeno delo, skupajo dobro opraviti svoje reči, skrbijo za potankosti ... imajo pa tudi kako negativno lastnost. Najtežje se navadijo na to, da se jim ne bi vse podrlo, če se kdaj zmotijo; priznati svojo napako, ne da bi se čutili pri tem neizmerno ponižane. Naučiti se moramo sprejeti dejstvo, da zmotiti se ni nekaj tragičnega, kajti človekova vrednost ni v tem, da se ne zmoti, marveč da svoje pomote preseže. Zmaga je na neki način prav v tem, da se navadimo na poraze. Uspeh v življenju pride potem, ko smo se naučili kljubovati neizogibnim, vsakdanjim neuspehom. Od tega nenavadnega nasprotstva so v veliki meri odvisne pravilne odločitve v življenju. ,,Uspeh je v tem, da se naučimo stopati od neuspeha do neuspeha, ne da bi obupali," je menil znani državnik in zgodovinar Winston Churchill. Vsi poznamo koga - fanta ali dekle -, ki je postal čudapki iz nekake bojazni, da ga ne bi kaj polomil. Morda v poli noče igrati nogometa ali koparke, čep da ne igra dobro. Ali se nikoli ne javi k besedi iz strahu, da njegov nastop ne bi bil brezhiben. Ali se noče igrati igre, katere ne obvlada popolnoma, ker noče tvegati poraza. Taki dovrpeni ljudje imajo lahko veliko dobrih lastnosti, a živijo v nenehni napetosti; trpijo, ko uvidijo, da ne morejo vedno doseči zaželene stopnje popolnosti. Skrb za podrobnosti stori, da so pri delu počasni, pogosto pa so tudi prezahtevni do ljudi, ki niso taki perfekcionisti, kakor so sami. Ena od reči, ki se jih človek najtežje nauci, je 'zmotiti se'. Pri tem seveda ne mislim na napačno ravnanje samo, kar je silno lahko, mislim na posledico - in sicer, da se po storjeni napaki ne zrupmo in se ne umaknemo osramočeni. NEUSPEH JE NEKAJ NARAVNEGA Neuspehi so del človekove narave, sledijo mu kakor senca sledi telesu. Vsi se kdaj zmotimo in celo večkrat, kakor si mislimo. Zato, kadar se 'dovrpeni' ljudje ob spoznanju, da niso perfektni, zlomijo, s tem dokažejo, da ne upoptevajo realnosti. Včasih so tega precej krivi starp. Oče in mati, ki vzgajata otroke v 'perfekcionistični nevrozi', sta nevarni osebi. Morda jih navajata, da naj nikdar ne razbijejo krožnika in nimajo nikoli popravnega izpita, namesto, da bi jim govorila, naj bodo pazljivi, da jim krožnik ne zleti iz rok in naj vestno ptudirajo, pred vsem pa, naj se učijo iz lastnih napak in črpajo iz njih novih sil, da bodo zmožni ponovno sesti h knjigam z novim zagonom in pobrati za seboj črepinje. UČENJE IN PONIŽNOST Kajti vsi se kdaj zmotimo ... Razlika je, da se nekateri iz tega ponižno kaj naučijo za prihodnost, medtem ko ostaneta drugim le zagrenjenost in pesimizem. Splača se vzgajati otroke tako, da bodo zmožni presegati svoje spodrsljaje. Težave, ki jih doživljamo, prinapajo seboj vedno tudi nekaj koristnega. Neuspehi nas postavijo pred resničnost naph lastnih omejitev, hkrati pa nam ponujajo priložnost, da te presežemo in poipčemo v sebi, kar imamo najboljpega. Na ta način si bomo v okolju, kjer nam ni vse podarjeno, izbrusili značaj, s tem pa pridobivali več moči in pristnosti. Bilo bi silno lahkomiselno, če bi pustili, da se nam življenje raztopi v krčevitem iskanju nečesa tako utopičnega, kakor je bivanje v nenehnem veselju in v neprekinjenih prijetnih čustvih. Kdor pričakuje kaj takega, bo skoraj vedno potrt in nesrečen, tisti pa, ki živijo ob njem, bodo postali končno prav taki. Žalostno je videti, kako se tudi inteligentni ljudje zrupjo in zapustijo svoj poklic ali mesto v družbi ob prvem neuspehu; kako fantje in dekleta, ki se jim je slabo iztekel prvi čustveni odnos, polni zagrenjenosti preklinjajo vse človeptvo; kako nekateri ne morejo prenesti majhnega nasprotovanja v sicer obetajočem poklicu ali v prijateljstvu in se potrti pogreznejo vase. Največji neuspeh je opustiti dejanje iz strahu pred neuspehom. KDO JE USPEŠEN? Ljudje, ki so v življenju resnično uspepni, niso dosegli Za prijatelje in sovražnike Leta 1955 je umrl Boris Kidrič. V vso slavnostjo so ga pokopali v Ljubljani. Kdorkoli je hotel na pogreb je imel brezplačno vožnjo v Ljubljano z vlakom. Žalu-očih je bilo neverjetno ve-iko ptevilo. Ljubljano so preplavile množice pogreb-cev. Največ jih je bilo seveda po krčmah. Stric Martin je zbral v svojem prlepkem okraju lepo ptevilo rojakov, ki pe niso imeli priložnosti spoznati Ljubljane. V Ormožu jih je na vlaku srečal znanec. Pozdravil je Martina in začuden vprapal, kako da se je odločil za ta podvig, saj Martin nikdar ni kazal naklonjenosti politikom. Martin pa mu je mirno odgovo- ril: ,,Vep pri nas vsak večer molimo rožni venec in potem pe za Kidriča in njegove kolege." Ormožanec je osupel odpel, saj takrat ni bilo priporočljivo preveč govoriti o teh rečeh. Čez čas pa je le eden od Martinovih domačinov vprapal: ,,Martin, pa je bilo tisto res?" Martin pa mu je odgovoril: ,,Pri nas vsak večer molimo za prijatelje in sovražnike." K Breznikovim sem hodila na počitnice in dobro se spomnim, da smo po večerih kleče molili rožni venec in na koncu pe ,,za vse prijatelje in sovražnike". Med katerimi je bil Kidrič s tovarip, naj pa Bog presodi. Milena V Ljubljani prvi mednarodni tango festival Slovenski tangeri - plesalci argentinskega tanga iz Tango Argentino Kluba Ljubljana so ob svoji sedmi obletnici druženja ob tem ognjevitem plesu pripravili prvi mednarodni tango festival v Ljubljani. Festival te dni poteka v hotelu Union, na njem pa gostujejo ptirje vrhunski plesni pari. Dva para - Osvaldo in Lorena ter Osvaldo in Coca - sodita med najbolj uveljavljene plesne dvojice na svetu, dva - Julio in Corina ter Leandro in Andrea - pa sta iz genera- cije, ki je ravno dosegla svoj zenit. Gostujoči plesni pari so se zavrteli v treh ritmih tanga - strastnem tangu samem, vrtljivem in romantičnem valčku ter igrivi milongi. 3. aprila je bil v Unionski dvorani glasbeni seminar ob 100-letnici rojstva velikana tango glasbe Osvalda Puglieseja, za zaključek festivala pa so udeleženci lahko zaplesali ob živi glasbi trenutno enega najpomembnej-ph tango orkestrov, orkestra Color Tango iz Argentine. DAN SLOVENSKE ZASTAVE Grboslovno, rodoslovno in zastavoslovno druptvo Heral-dica Slovenica je v geometričnem sredipču Slovenije v Spodnji Slivni pri Vačah (GEOSS) že deveto leto pripravilo slovesnost, na kateri so ob dnevu slovenske zastave (7. aprila) slovesno dvignili slovensko zastavo. Kulturni program je pripravila občina Škofljica. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega zbora France Cukjati. Duptvo Heral-dica je že minuli mesec poslanke in poslance državnega zbora pozvalo, naj upoptevajo njihov predlog in v državnem zboru omogočijo obravnavo predloga za nov državni praznik - dan slovenske zastave -, ki bi ga vsako leto obeležili 7. aprila v spomin na narodnobuditeljsko dogajanje davnega leta 1848 in izobepanje slovenske trobojnice. tega, kar so, ker ne bi doživljali tudi neuspehov. Če so dosegli uspeh, je to zato, ker so znali preseči vrsto majhnih neuspehov, ki se hočep nočep pojavljajo v vsakem življenju. Ljudje pa, ki so v življenju neuspepni, so tisti, katere vsak majhen neuspeh potare in jih pogrezne za stopnjo nižje. Biti uspepen pomeni konec koncev naučiti se presegati svoje neuspehe. Od tega na videz nesmiselnega nasprotja je v veliki meri odvisno življensko zadovoljstvo. Vsako razočaranje, vsaka polomija, vsako nasprotovanje ima v sebi kal, ki zbudi v človeku eno od neptetih skritih in neslutenih sposobnosti, na podlagi katere bo vztrajen in odločen duh znal graditi boljpe življenje. V PREMISLEK Perfekcionisti se ne motijo v tem, da se bojujejo proti napakam, marveč v tem, da jih hočejo izničiti, kar seveda ni mogoče. Tako vedenje je nevarno, ker nas zamoti z malenkostmi, da ne moremo posvetiti pozornosti poglavitnemu. Posledica sta neodločnost pa tudi nezaupljivost do sodelavcev. Perfekcionist se težko odloči in pe težje resnično zavzame za neko stvar. Vendar nas življenje neprestano postavlja pred izbire in pred nove odnose, kar predstavlja tveganje. Kdor se temu dosledno izogiba, ni svoboden, marveč je jetnik svoje neodločnosti. novice iz slovenije pisali smo pred 50 leti ZASLUŽENO PRIZNANJE Predsednik republike Janez Drnovnek je 23. marca na posebni slovesnosti podelil srebrni častni znak svobode RS tudi Sergiju Pahorju, aktivnemu javnemu delavcu med Slovenci v Italiji, sicer pa predsednik Sveta slovenskih organizacij (nekaknen Medorganizacijski svet). Čestitamo! ŽE 15 LET VEDNO PRIPRAVLJENI! Združenje slovenskih katolinkih skavtinj in skavtov je v Cankarjevem domu na Vrhniki praznovalo 15. obletnico. Skavtsko združenje je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je eden od ustanovnih članov Mladinskega sveta Slovenije. V svojih vrstah združuje 4300 aktivnih članov, ki se zbirajo v 73. krajevnih enotah po vsej Sloveniji in jih vodi več kot 600 voditeljev prostovoljcev. TO PA NI RIBIŠKO PRETIRAVANJE! Matjaž Nanut iz Rodeža pri Kanalu je v reki Soči ulovil rekordno soP