NA ZADNJAŠKE   PESMI
Ciril   Zlobec
1
Smo romarji.
končnemu cilju žrtvovani?
Smo popotniki.
vsak v svojo pot zaverovani?
Kot da nikogar ni pred nami. Kot da nikogar tli za nami. Kot da nikogar ni  na  naši  Ie\i, kot da nikogar ni  na  naši desni in je vsak že od začetka sani.
Smo sploh kdaj  š|j  že skoz križišče. kjer odločiš se za  pot?
Postojmo malo.
da se zberemo, da se spoznamo.
da si  skočimo  v lase. če treba.
da si oči izpraskamo, porežemo jezike.
da drug drugemu noge polomimo
in da v pohabi spet začinimo potrebo
drug po drugem ...
Le  iz križišča  naj   gredo poli.
tudi tiste, ki en sam korak  nikdar ne bo
zablodi]  nanje in bil drugim vaba.
Iz njega naj   vsak  zase izgloje svojo pot.
naj   v skupno jo razžre kot hudournik.
poglobi do maternice časa. če bo prava.
v globoko strugo bomo jo shodili.
s krvjo popotnih nog jo napolnili,
v široki, skupni reki naj  nam steče.
toda naj  vrtinci se skoz vsa križišča.
kajti  samo to je pot
in samo pot je res življenje,
končni  cilj  — ko noga klečite
zadnjikrat.
466
2
Svet se je zožil, v njem mi ni že več tesno, in vsak dan bolj  se oži, tudi tebi ni že več tesno ob meni v njem.
Ne to, za kar vsak teše svojo barko.
golo ljubezen sva rešila vanj
pred potopom, ki ne odstre nam oljčne vejice,
ker je vesoljen v času in prostoru.
Ljubezen kruha, vode. spanja in ljubezni, ljubezen dela, ki ne osrečuje, a nas dviga v počasnem,  utrudljivem lokn dneva.
Skoraj  sram me je. da sva tako bogata.
in najin svet še kar naprej se oži,
vse prevzeto, pritepeno
iztiska iz sebe kakor rana gnoj,
da v njem že davno mi ni več tesno
in tudi tebi davno že ni več tesno
ob meni v njem.
Vse življenje ga ne bova prehodila od jutranje do večerne zarje: odkar sva le še najina ljubezen, sva visoko, mirujoče poldne s pogledom v jutru in večeru svojega rodu.
3
»Revolucija žre svoje otroke ...« Nam pa so otroci dragi že zato, ker so otroci: zlate črke njihovih imen nam svetijo iz roda  v  rod; ko potemnijo.
30"
467
jih novi, \eliki  otroci s svetilnikov  vešal  in barikad spet pozlatijo s svojimi življenji, da svetloba  v  nas ne ugasne.
I e/.ko bo tipal  skozi  mrak najsvetlejšega  vseh  vekov kdor za  nami bo prišel otroci  v njem  žro svoje revolucije . . . In  mi, ki ljubimo.
smo s strahom  nehali ljubiti  te otroke: pozlato z njihovih imen. ki sami v revolucije so jih vklesali, njim pred očmi izpira  naš prezir v  vse bolj  divjih pljuskih.
X
Gledam  te in  prepoznam se v  tebi. (dedaš me  in  se ne  najdeš v meni. Pa zalotim se v skušnjavi, včasih. a se premagam in ti ne pokažem brazgotin iz včerajšnjega boja. ker po njih spoznal bi sebe v meni.
Pa tudi nespodobno bi bilo,
saj brazgotina je le kožna  plesen
in medalja, tudi zlata, potemni.
Ti pa bojuješ se zaradi boja.
brez sovražniko\   in brez sovraštva,
brez orožja, ki  pohabi ja...
kar tako:  ker   noga  hoče  li  naprej,
ker roka tiplje  li  v  neznano.
ker pogled  ti  vidi dlje od cilja
in ker povsod  ti je napoti
ta nikdar premagani Tako-je-pač,
ki  tudi sam. usodno, si namenjen vanj.
Tako je pač, moj sin.
468
4
5
(Nespodoben pripis
šestnajstletnega sina)
»Bolje vrabec  v  roki kot  golob  na strehi...« Ne. ste rekli, zdaj je stvar drugačna: včerajšnji golob je v naših  rokah in jata  novih bo odslej   na vsaki strehi.
Golob ni  večji od vrabca.
nam zdaj  cinično dopovedujete.
ogledujoč si svoje stisnjene pesti.
Doklej, hudiča, boste si lagali.
odprite že te stisnjene pesti:
nič  več  ni   v  njih.  Morda  spomin...
Toda:
naučili ste  nas plezati  visoko, grabiti z rokami  višje od svojih  ust, ne bomo k  tlom jih obrnili v  vaš prastari, varni lov  na  \ mina. tudi sanje spreletavajo se  v  jatah: kot  med  krošnje dobrega drevesa sedle bodo jutri  nam med  prste,
razdedin jenim
sinovom
preneumno
obubožanih
herojev. Slava vašemu spominu!
6
Vrzite že svoj  kamen  vame! Priznam:  nič nisem storil, kriv sem torej.
O, jaz sem star potuhnjenee. spregledali ste me o pravem času!
469
včeraj sem  Se ločeval
jutranjo od  večerne zarje.
danes sta mi  le še \zhod — zahod.
Star poiulinjcnee sem. saj  vam  pravim. Od rojstva skrivam se za srčno hibo otroške občutljivosti, kot lepotno (ali kako drugo) znamenje jo kažem: sramežljivo, a s poudarkom. Kot bradavico na obrazu.
Prav je, da sle me okrcali po prstih,
saj je nespodobno in navzkriž z zakonom
javno iztegovati prazno dlan,
prav, da ste podstavili mi nogo.
že ko zastopical sem  na mestu;
roke užaljen  sem potegnil vase.
noge užaljen sem potegnil vase.
zdaj  sem le še brezoblična masa,
ne premaknem se, ne govorim, ne sanjam.
star potuhnjenec sem. saj  vam pravim.
čakam le. težko že čakam... kaj  še čakate?
Vrzite že svoj  kamen vame!
roke razjarjen bom  izprožil spet.
noge razjarjen bom  izprožil spet,
s sto rokami bom pobiral kamenje krog sebe
s sto nogami stekel bom za vami...
O. jaz sem  maščevalen!
470