„Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani".
Urejuje:
Jakob Dimnik,
učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani.
Št. 14. Ljubljana, 16. mal. srpana 1895. XXXV. leto.
Vsebina: E. Gangl: Andreju Praprotniku v spomin. — Andrej Praprotnik f-Naši dopisi. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Andreju Praprotniku v spomin.
So feiert Ihn! Denn was dem Mann das Leben Nur halb ertheilt, soll ganz die Nachwelt geben.
Goethe.
b grobu tvojem smo. V njem ti počiva Utrujeno telo, mož plemeniti, Oko predragim solza tod zaliva, Ki ni v bolesti moči je prikriti. Tvoj duh razpel je krila in uživa V višavah jasnih radost v večnem sviti. O, na ti pokoj bo, naj te ljubeče Ogreva žar brezkončne, božje sreče:
Preteklost pred oči nam stopa tvoja, Ki živel mož si jo ponosen vedno: To bilo je življenje! — Brez pokoja, Uživanja, časti, imena vredno, Dostojnega ni plašilo se boja, Popenjalo na mesto se ugledno, Kjer on stoji, kdor s silo svoje sile Nasprotstvo zmaga in moči nemile.
In čudi se rojak, da v dušnem boji, Ob trudu za obstanek svoj pošteni, Prišel prej zadnji dan ni dobi tvoji, Ki te v početku le po zapuščeni Vodila stezi je; v sovragov roji Odpor so čuti našli ti vzneseni — Saj mi usodi žitja smo igrača, Za trud človeku smrt gotova plača.
In prišla je! ... Ti glavo si častito Upognil, ko je žitja kal objela, Morda ob hipu onem slikovito Preteklost se razgrinjati začela; Preletel jo pogled je ponosito,
V	bodočnost zrla duša ti vesela:
Tu boj, sovraštvo, črt, minljiva slava, Tam blagim srcem domovina prava!
Naj vsprejine te! — Ti vzvišeno si delo
Navdušeno vršil že v mladem časi,
Svoj konec plemeniti je imelo,
Ko bival v mestu si in v tihi vasi.
Srce v ljubezni tebi plamenelo,
Dom, carja so, Boga slavili glasi —
Kjer — kot pri tebi — duh se z voljo druži,
S koristnimi se deli domu služi.
In zdaj ob grobu smo. V njem naj počiva
Upehano telo, mož plemeniti,
Oko predragim solza tod zaliva,
Ki ob izgubi ni je m6či kriti!
Tvoj duh je vzplaval in sedaj uživa
V	višavah jasnih radost v večnem sviti — O, naj ti pokoj bo, naj te ljubeče Ogreva žar brezkončne, večne sreče! —
E. Gangl.

Umrl je mož! Ne, ni umrl! Oči le časne je zaprl, Da se po trudu in po boji Oddahne v blaženem pokoji.
Sim. Gregorčič.
frart, neusmiljeno vihtiš ostro svojo koso nad nami! Lansko leto si nam pobrala iz naše srede šestnajst vrlih tovarišev in v prvi polovici tekočega leta pa že štirinajst. Jednega težje pogrešamo, kakor druzega, kajti vsakdo je bil na svojem mestu — učitelj v pravem pomenu besede. Najhujšo rano si nam pa vsekala, neizprosna smrt, dne 25. rožnika, ko si pretrgala nit življenja starosti slovenskih učiteljev, našemu najdelavnejšemu, najzaslužnejšemu tovarišu, naši diki in našemu ponosu — preblagemu Andreju Praprotni ku.
Slovo nam bridke seka rane, Solze rosijo nam oči.
In kako bi tudi ne žalovali po njem! Saj ga ni na Kranjskem učitelja, komur bi pokojni Andrej ne bil kaj dobrega storil in gotovo ga ni slovenskega učitelja, komur bi on kaj slabega privoščil ali storil. Zato smo prepričani, da bodemo vstregli našim častitim čita-teljem, ako se v slovo nekoliko dlje pomudimo pri njem, tembolj ker nam je to lahko storiti, ker imamo pri rokah njegov „Dnevnik", v kojega je spisal sam svoj životopis. Na čelu „Dnevnika" je napisal lepo pesmico, iz katere veje njegova ljubezen do mladine in slovenske domovine, za katero je mnogo delal in trpel. On pravi:
Prva skrb mi je mladina, Ravno tako domovina, Ak' storiti morem kaj! Pevska struna, rož' ca mila Radost zmir mi v srce lila, Odklenila mi je raj. Trud, težave, mnoge sile Niso mi neznane bile; Iskre upa v meni tle, Kdaj splamile se, kdo ve?
Življenje svoje pa tako-le popisuje:
Črtice iz mojega življenja:
„Rojen sem v Podbrezjah na Gorenjskem dne 9. listopada 1. 1827. Moj oče so bili cerkovnik pri farni cerkvi v Podbrezjah. Moja mati, rojena Marija Stritih, s Klanca v podbrežki fari, so me prav pobožno
odgojevali. Ze otroka namenili so me za učiteljski stan. Tedanji pod-brežki župnik Prane Pire (pozneje misijonar v Ameriki) so bili moj prvi učitelj in podpornik. Starega osem let me dajo oče k bratu (mojemu stricu) Jakobu Praprotniku, učitelju v Šent. Jurju pri Kranji, kjer sem hodil v šolo in se tudi učil orglati. Leta 1838. me dajo v šolo v Kranj, in jeseni 1. 1841. v Ljubljano v tedanji prvi in drugi tečaj četrtega razreda (v sedanjo realko). Leta 1843. stopim v izobraže-valnico za učitelje k vodju Jan. Nep. Schlakerju. V dveh letih dovršim učiteljsko pripravnico in grem domu v Podbrezje, akoravno me bi bil vodja rad imel v ljubljanskih ljudskih šolah. Tu sem učil v šoli dve leti. Ker pa ta šola ni bila postavno urejena in nisem bil tu vojaščine oproščen, sem jeseni 1. 1847., ko sem meseca kimovca dostal učiteljsko skušnjo, prosil za učiteljsko službo v Kamni Gorici, katera mi je bila podeljena, in 1. prosinca 1. 1848. sem nastopil to službo. Tu se je začelo za me prvo življenje na izobraževalnem polji. Seznanil sem se z domovincem Lovretom Tomanom, kateri je bil takrat pravnik in ravno na počitnicah zavoljo dunajskih prekucij, in z Lovretom Pintarjern, duhovnom v Radovljici — oba vrla domoljuba in učena Slovenca. Tu sem jel prvikrat dopisovati v mladinski časopis „Vedež", kateremu urednik je bil Jan. Navratil.
Leta 1849. umrjo mi moj oče in na njegovo mesto kot cerkovnik stopi moj brat France, kateri je pa tudi pozneje izvršil pripravniško šolo v Idriji in je stopil v učiteljski stan.
1. svečana 1. 1850. sem bil kot učitelj za trdno postavljen. V Kamni Gorici sem bil do 15. vinotoka 1. 1851., in dobil sem pod-učiteljsko službo pri glavni deški šoli v Skofji Loki s 150 gld. gotove plače. Po želji tedanjega škofijskega šolskega nadzornika Jurija Za-vašnika sem pa 1. 1853. šel na Dobravo blizu Ljubljane, kjer je bila ravno nova šola ustanovljena.
Na Dobrovi sem se 1. 1857. seznanil z deklico Marijo Birtič (doma na Švici pri Preku). Namenil sem jo vzeti v zakon in za tega del šla je iz moje šole v nunski samostan v Škofjo Loko, da se je izobrazila.
Dne 1. sušca 1858. 1. mi je bila podeljena učiteljska služba pri novi mestni deški šoli pri Sv. Jakobu v Ljubljani s 350 gld. letne plače.
9. kimovca 1858. sem se poročil s svojo Marico v Dobravski cerkvi. Bila mi je ljubeznjiva, zvesta tovarišica. Bog je najin zakon blagoslovil s šesterimi otročiči, katerih imena so: Marica (Je gospodinjila ter očetu stregla do zadnje ure; sirota je bolehna in brez zaslužka, zato je vredna vsestranske podpore. Uredn.); Lovro (umrl. Uredn.); Ivana (učiteljica v Ljubljani. Uredn.); Josip in a (učiteljica
v nunskem samostanu v Ljubljani. Uredn.); Viktorija (učiteljica v Kranji. Uredn.); Ana (učiteljica na Igu. Uredn.)
Svoj prosti čas sem rabil v daljno izobraževanje posebno za slovensko slovstvo. Rodil sem tedaj tudi duševne otroke, t. j. spisal sem te-le knjižice in spise:
1. „Spisje za slovensko mladino". — 2. „Knjižnica za slovensko mladino." — 3. „Slovensko-nemški Abecednik" 1856. — 4. „Prvo berilo za slovenske šole. — 5. „Drugo berilo za slovenske šole." — 6. „Pesmi cerkvene in druge."
—	7. „Koledar slovenski za 1. 1358." — 8. „Dolžnosti podložnih." — 9. Cecilija, musikalische Monatshefte von C. Mašek (ko je C. Mašek umrl, sem dokončal jaz III., IV. in V. zvezek). — 10. „Jedilne in strupene gobe." — 11. „Darek pridni mladosti" (3 zvezke). — 12. „Palček" (koledarček za 1. 1866-68.).
—	13. „Slovenski Abecednik" za prvi razred ljudskih šol — 14. „Slovenska slovnica za prvence. — 15. „Slovensko-nemški Abecednik." — 16. „Stenske table" (14 tabel).
Leta 1861. sem osnoval in jel na svetlo izdajati prvi slovenski šolski list: „Učiteljski Tovariš", katerega sem naj več sam spisoval.
Dne 3. prosinca 1870 ob 5. uri zjutraj mi je umrla ljubeznjiva ženka Marica. Dne 8. grudna 1869. 1. je jela bolehati. Po noči — zadnji dan 1. 1869. — je zmešano govorila, naj več pobožne reči. Proti jutru na novega leta dan je mirno obležala in zjutraj ob 7. uri jo je č. g. dr. Strbenc spovedal in v sv. olje dejal. Drugi dan opo-ludne je glasno molila: „Sveta Marija", potem je zopet mirno brez smrtnih vidnih težav ležala in proti jutru dne 3. prosinca 1870 mirno v Gospodu zaspala. Drugi dan ob */24 je bila pokopana. Spremljali so jo na pokopališče udje Marijine bratovščine (katere ud je bila) in narodna čitalnica — med drugimi: grof Wurmbrad, korar Kramar, dr. Bleiweis, dr. Costa i. dr. Jaz sem bil med tem časom z otročiči v Močnikovi sobi in žaloval po veliki zgubi. Pri sv Krištofu sem ji postavil spomenik z željo:
„Za vso skrb, trpljenje milo Bog ji večno daj plačilo!"
Z najvišjim sklepom z dne 26. mal. srpana 1870 sem bil imenovan udom c. kr. deželnega šolskega sveta za Kranjsko. Dne 1. vinotoka t. 1. sem pa prevzel ravnateljstvo I. mestne čveterorazredne ljudske šole pri sv. Jakobu.
Z novim letom 1871. sem dal na svetlo „Učiteljski koledar" (prvi na Slovenskem). S pismom deželnega šolskega svčta z dne 7. sušca t. 1. sem bil imenovan udom izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole.
Y
Dné 17. mal. srpana sem se zaročil s Klotildo Zagarjevo učiteljico grof Barbove družine v Rakovniku in dné 20. vel. srpana sem se pa ž njo poročil v grajski kapeli v Rakovniku. Svoji ljubeznjivi nevesti sem podaril ta-le listek:
Kresni žarki so vgasnili, Luna tamno noč svitli, Obraz se pokaže mili, Tvoje lice mi žari ; Iskra v srcu plamen vname Ljuba meni daš srcé, I)ar nebeški Ti si zâ-me, ANDREJ ga ceniti vé. —
Poroka je bila zelo slovesna. Pričujoči so bili: grof Barbo-Waxenstein (grajščak v Rakovniku), grofinja Valesca (njegova soproga), grofinja Albina (njegova sestra, Fml. A. Lang in drugi grajski. Poro-čeval in mašo bral je g. kapelan Jdže Gerčar.
Govoril je tako-le:
„Popotovanje po solzni dolini je človeško življenje. Tujci, popotniki smo vsi skupaj, in na zemlji nimamo stanovitnega mesta. Srečen, kedor na tem potu najde zvestega, sebi srčno udanega prijatelja, na katerega ramé, če je potreba, se more naslanjati, mu svoje reve tožiti, pred njim svoje žalostne skrbi, polno srcé razsuti! Pa še bolj srečen, kdor najde zvesto, nerazločljivo tovarišico po svojem srcu za vse življenje.
„Ni dobro, da je človek sam", je rekel Bog po stvarjenji prvega človeka, in mu je dal Evo tovarišico. Tako je on že v začetku sveta v paradižu postavil sv. zakon in dejal: „Zato bode človek očeta in mater zapustil in se svoje žene držal, in onadva bodeta jedno telo." Jezus, božji sin, je zakon celo k imenitnosti zakramenta povzdignil ter ga z mnogokaterimi milostmi pomnožil, da bi bil Bogu v čast in vsi človeški družini v prid in da bi veliko dobrega sadu donašal za čas in večnost. Skrivna vedna zveza Jezusa s sveto cerkvijo pa je znamenje in podoba skrivne, neločljive zaveze, ki veže moža in ženo v zakonu. Iz tega se vidi, kako imeniten in svet stan je zakon. Spoznati pa se tudi mora, kako skrben bi moral človek pri tem biti in vse na tanko pomisliti, predno se poda v ta stan, da se ne goljufa in ne naloži butare, ki bi ga krvavo žulila vse dni njegove, zakaj ta stopinja razsojuje časno in morebiti tudi večno srečo ali pa nesrečo. Ni zadosti, da se roka k roki — ampak dobro se mora pomisliti, ali se tudi srce k srcu prilega. Hitra in lahka je zmota, dolga in žalostna pa sirota, — človek goljufan, trpi vsaki dan! — Zakon, da je srečen, mora se v nebesih skleniti in sv. cerkev mora ga potrditi, oče nebeški ga privoliti. To pa se zgodi, če se pri ženitvi gleda na dve reči: na lepoto in bogastvo — pa ne na telesno lepoto, ampak na
dušno, katera je Bogu prijetna čednost. Telesna lepota je pena, ki kmalu mine; kratka bolezen jo razdere, gotovo pa jo starost pokoplje. Najlepša cvetica zvene in se obleti. Bogu prijetne čednosti t. j. živa vera, goreča ljubezen, prijazna ponižnost, krotkost, potrpežljivost, milosrčnost morajo lepšati dušo. Taka lepota se ne postara, temuč le lepša postaja, dušo lepo ohrani, zakonsko zvezo potrjuje, da se ne zrahlja, ampak vedno močnejše in lepše srce objema. Ta nezvenljiva lepota stori, da se zakonski ravno tako ljubijo vedno, kakor v dan poroke
—	ko stoje pri božjem oltarji. Goljufa se, kdor gleda le na posvetno bogastvo, zakaj bogastvo, ki prave sreče ne daje, je nestanovitno, kakor prah, kakor jesensko perje; kako kmalo ga sapica po vseh krajih razpihlja. Zato se mora pri ženitvi posebno gledati na dušno blago, t. j. na lepe lastnosti, posebno na pridnost, marljivo varčnost in na umno hiševanje. Le to prinese k hiši nebeški blagoslov.
Blagi gospod ženin, prepričan sem in Vam tudi iz globočine srca želim, da ste našli tako nevesto, ki je po božji volji, ki ima imenovano dušno lepoto in bogastvo ter menim, da Vas današnja stopinja nikoli ne bode žalostila, temveč, da z veseljem porečete z ženinom v visoki pesmi: „Hvala Bogu, našel sem jo, ki jo ljubi moja duša." —
„Večje ljubezni nihče nima," pravi sv. pismo, „kakor, kdor sam sebe komu drugemu da." S tako ljubeznijo, blagi ženin, Vam danes Vaša blaga nevesta roko podaje. Zavoljo Vas zapušča sestro, brata, blagorodno grofico, grofice in male grofinje. Z devico orleansko tudi ona reče naši mili dolini.
„Obvaruj Bog vas, hribje ljubeznjivi!" — —
V Vaše roke položi zaupljivo svoje prihodnje življenje, vso svojo srečo. Zato tudi Vi njej darujte vso svojo srečo. Ta sreča je opotočna; torej tudi ne morete pričakovati, da Vam bode v zakonu samo cvetje brez trnja cvetelo in vedno milo solnce sijalo. Prišli bodo tudi žalostni časi, ki ne bodo po Vaši volji. In ko pridejo nadloge, takrat je noč
—	gosta tema. Gledali boste na desno in levo, a ne boste imeli pomoči od nikoder; omagovali boste in obup Vas bode obhajal. V tej temi Vam bode prisvetila svitla morska zvezda — Marija. — Srečo Vam voščim, blaga nevesta, ker ste si izvolili ženina, ki je goreč čestilec Marije Device, katere slavo povzdigujejo njegove izvrstne in obilne pesmi in razni spisi. Marija Vama bode v vseh okoliščinah gotovo pomagala.
Blaga nevesta in ženin, priporočam Vama zaupanje k Mariji — in potem Vaju zagotovljam, da naj pride na Vaju, karkoli hoče, da bosta vkljub vsem nemilim, okoliščinam vendar veselo potovala proti svojemu namenu.
Vsak dober dar pride od zgoraj — od očeta luči. Zato zdihnita k nebesom in povabita Jezusa na ženitnino, da Vama bode pomagal
voljno prenašati vse zakonske nadloge, da kedar se bodo Vaše oči solzile, da se izpremene v vino veselja in nebeške tolažbe.
Po ganljivej tej poroki je bila v grajščini gostija, pri katerej je grof Barbo pozdravil ženina in nevesto. Ženin — sera se zahvalil za čast in vse dobrote in sploh za slovansko gostoljubnost, ki sem jo užival v tej častnej družbi.
Po ženitvi sva se s Klotildo odpeljala (z grajščinskirai konji) na postajo Sevnico (Lichtenwald) in se peljala z vlakom do Krškega. Na krški postaji čakali so naju učitelji s Kranjskega, ki so šli na učiteljski zbor v Zagreb. Tu naju je Belar v imenu več zbranih učiteljev pozdravil. —
Dne 21. kimovca 1871 je bila učiteljska skupščina v mestni dvorani v Ljubljani. Tej skupščini posvetil sem to-le pesem:
Zdravo, tovarši in bratje premili!
V	pevskem soglasji zjedinimo se;
Složni bodimo v veselji in sili,
V	slogi nam zlata prihodnost cvete.
Zdravo, tovarši in bratje premili,
V	pevskem soglasji krepimo moči;
Naj bi s tolažbo si srca polnili,
Da nam ugodnejša doba žari.
Zdravo, tovarši in bratje premili,
V	pevskem soglasji si dajmo roke:
Vestni poklicu da bomo služili,
Šoli domači darili srce.
Konec šolskega leta 1871/72 je prišel na svetlo „Jahresbericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt zu Laibach," kateri je imel na čelu jako zabavljiv sestavek ,,Zur Lehrerfortbildung in Krain" od prof. Ga-riboldija. Ta kritični sestavek je razcepil kranjske učitelje v dve stranki. Več udov učiteljskega društva mu je odgovorilo v dveh brošurah : „Nadaljevalno izobraževanje ljudskih učiteljev na Kranjskem" in po nemški: „Zur Lehrerfortbildung in Krain", kar je v obeh taborih naredilo veliko krika in vpitja.
Dne 24. in 25. kimovca je bil zbor vseh slovenskih ljudskih učiteljev v Ljubljani. Hud vihar med strankama.
Meseca mal. srpana 1873. 1. sem dal na svetlo tretji natis svojega „Spisja za slovensko mladino" in meseca vel. srpana tudi tretji natis svoje „Slovnice za prvence". Poslovenil sem tudi „Glaskovalni, pisalno-bralni in čerkovalni poduk" z napeljevanjem, kako se rabijo tablice in omarice s črkami.
Z letora 1873 sera uredništvo in odgovorništvo „Učiteljskega Tovariša" oddal M. Močniku.
Dne 24. prosinca 1874. 1. sem bil z bratom Fr. pri stricu Jakobu Praprotniku, učitelju v Zalogu pri Cerkljah, ki je bil za smrt bolan. Ganljivo se je poslovljal od mene in svojih. Dne 29. prosinca ob 5. uri popoludne je umrl, star 71 let. V dan 31. prosinca so ga v Cerkljah pokopali, kjer sem bil pri pogrebu. B. m. d. v. m. i. p.!
Dne 3. svečana 1874 so mati na Jezici hudo zboleli in dva dni potem ob 1/25. uri popoludne so mirno v Gospodu zaspali. Zadnje besede materine so bile: „Boga ne zapustite, in Bog vas ne bode zapustil/ Dne 7. ob 8. uri dopoludne je bil pogreb v Stožcah pri Jezici. Bridki spomini! R. I. P.!
Dne 17. kimovca 1874 sem bil pri seji dež. šolskega sveta kot nadučitelj in šolski voditelj na I. mestni šoli za trdno postavljen. Prošnja za to službo je pri mestni gosposki (ki mi ni bila naklonjena) čakala odrešenja od 5. svečana 1873. 1.
Dne 24. vinotoka 1874 sem pri zboru učiteljskega društva odložil predsedništvo (zaradi nemških preganjavcev) in izvoljen je bil Feliks Stegnar predsednikom.
Dne 27. vel. travna 1875. 1. so mestni očetje pri občinski seji uložili protest zoper učenje slovenskega jezika v realki. Pri tej seji se je na predlog krajnega šolskega sveta (Mahra i. t. d.) tudi določilo, da se bode I. mestna šola iz reduta preselila (z učitelji vred) v staro licealno poslopje in da bode od tod v novo šolsko poslopje prišla II. mestna šola (z voditeljem Belarjem).
Čmerni dnevi, le bežite, Saj pravica še živi; Jasnih ur mi ne temnite, Upanje mi še žari! —
Dne 9. kimovca 1875 sem selil I. mestno šolo iz reduta v licealno šolsko poslopje in dne 16. kimovca sem začel šolo v tem poslopji.
Dne 1. sušca 1876. 1. sem po izvolitvi odborove skupščine prevzel tajništvo pri „Matici Slovenski". — Dne 17. mal. travna t. 1. sem dodelal „Tomanovo življenje", katero je z dodanimi njegovimi pesmicami „Matica Slovenska" 1. 1876. na svetlo dala. — 15. mal. srpana 1876 mi je naročila družba sv. Mohora v Celovci, da naj spišem „Spi-sovnik za Slovence". — 12. vel. srpana 1876 sem bil pri Janežičevi svečanosti na Koroškem. — 6. kimovca t. 1. sem dokončal rokopis: „Tretje berilo (223 ber. vaj). — 26. vinotoka t. 1. je dunajski list „W. Z." prinesel imenovanje udov dež. šolskega sveta za Kranjsko. Po najvišjem sklepu sem tudi jaz (zdaj še v drugič) imenovan udom dež. šolskega sveta.
Dne 12. vel. srpana 1877. 1. sem bil v Loži pri štiristoletnici. — 3. listopada 1878. 1. sem bil povabljen k večerji k deželnemu pred-
sedniku bi. g. Kalini. — 19. listopada 1878 smo praznovali dr. Blei-weisovo 70 letnico.
Dne 10. kimovca 1879. 1. je sla hčerka Josipina (Pepca) v nunski samostan. Ob 4. uri popoludne se je v cerkvi pri sv. Jakobu poslovila in ob 1/25. uri je šla v samostan.
V	noči od 13.—14. mal. srpana 1880. 1. ob Vh uri je ženka Klo-tilda, koja je že dlje časa bolehala, mirno v Gospodu zaspala. Bog ji daj večni mir in pokoj! Ona mi bode vedno v hvaležnem spominu. Umrla je za jetiko; 15. je bil lep pogreb.
14. vel. srpana 1880 sem oddal vladi prestavo: „Poučilo o kužnih živinskih boleznih." — 18. vel. srpana sem bil pri dež. predsedniku pri slovesnem obedu. — 22. sem bil v Repnjah na Kopitarjevi slavnosti.
Z novim letom 1881. sem zaradi mnogobrojnih opravil v šoli odložil tajništvo pri „Matici Slovenski." — 26. prosinca sem bil pri dež. predsedniku A. Winklerju pri kosilu (Zbrana družba) in dne 9. vel. travna pa na večerji. — Meseca vel. travna tega leta je prišel 4. natis mojega „Spisja" na svetlo. — 15. grudna sem bil v imenu „Slovenske Matice" v Zagrebu pri pogrebu hrv. pisatelja „Šenoa". —
Z novim letom 1882. sem zopet prevzel uredništvo „Učiteljskega Tovariša". — 13. vel. srpana t. 1. sem bil v Gorjah, kjer se je stavil spomenik pisatelju Tonejcu-Samostalu.
Dne 18. kimovca 1882 je prišel v Pragi na svetlo moj: „Abecednik za slovenske ljudske šole." — 6. grudna t. 1. sem bil v tretjič imenovan udom c. kr. dež. šolskega sveta za Kranjsko.
V	dan 24. prosinca 1883 sem bil pri c. kr. dež. predsedniku na sijajnem plesu.
Dne 1. sušca 1883. 1. sem praznoval 251etnico svojega službovanja v Ljubljani in 351etnico svojega učiteljevanja sploh. Tovariši-učitelji in prijatelji so mi napravili toliko nepričakovanega veselja in čestitanja, kakoršnega se nisem nikdar nadejal. (Beri „Učit. Tov.", „Narod" in mnogo prijateljskih dopisov in telegramov). Tudi Ljubljanski mestni šolski sv&t mi je poslal pismeno čestitko. Jaz sem izdal taki-le listek:
„O petindvajsetletnici svojega službovanja v Ljubljani
(1. sušca 1858—1. sušca 1883. 1.).
Četrt stoletja je minulo V Ljubljani kar mladost učim; Če uka seme je rodilo, Najbolj se tega veselim. Učence vidim vže veljake — Stanovom raznim cvet krasan — Za dom pregrete poštenjake — To slajša mi današnji dan."
Dne 29. vel. travna mi je mestni zbor v spomin moje 25 letnice blagovolil dovoliti 200 gld. nagrade, ter je funkcijsko doklado od 100 gld. povikšal na 200 gld. Slava mu!
Dne 11. mal. srpana 1883 smo obhajali z učenci Habsburško slavnost v spomin 600 letnice. Ob 5. uri popoludne je prišel Nj. Veličanstvo, presvetli cesar Prane Jožef I. v Ljubljano. Veličastni, veseli vsprejem! Jaz sem ga pozdravil z uradniki vred pred dvorcem. Tiso-černi Zivio-slava-klici! 12. mal. srpana sem bil (ob 8. uri) pri slovesni cesarski maši v Šenklavži. Po maši smo se uklanjali Nj. Veličanstvu v dvorcu. Cesar je vsakega, ki mu je bil predstavljen, prijazno ogovoril. Mene je vprašal: „Sind Sie von der Lehrerschaft gewählt in den Landesschulrath?" Jaz: „Von der k. k. Regierung." Cesar: „Sind Sie hier angestellt?" Jaz: „Oberlehrer an der 1. städtischen Knaben-volkschule." Popoludne ljudska veselica. 14. tnal. srpana sklep šolskega leta. Dne 15. mal. srpana (nedelja) je bil cesar ob x/26. uri zjutraj v Šenklavži pri sv. maši, potem je odpotoval v Idrijo. 16. mal. srpana zjutraj ob */27. uri smo se poslovili pri cesarji pred dvorcem, od koder je odpotoval v Kamnik in dalje na Gorenjsko. Opoludne sem se peljal na Gorenjsko na Bled, kjer je ljudstvo navdušeno vsprejelo Nj. Veličanstvo. Blejsko jezero in okolica krasno ovenčana in razsvetljena.
Zares večno nepozabljivi dnevi cesarjevega bivanja mej Kranjci!
Dne 2. kimovca sem šel v Ljutomer k Miklošičevi 701etni svečanosti kot zastopnik „Matice Slovenske".
12. kimovca 1883 mi je sinko Lovro z Dunaja brzojavil, da mi je presvetli cesar podelil zlati križ za zasluge s krono. Zvečer je pa ravno to novico prinesla uradna „W. Z." Prijatelji so mi čestitali. Dne 30. kimovca sem dobil „zlati križ" za zasluge s krono". Podpisal sem reverz, da ga po moji smrti moji dediči pošljejo cesarju nazaj.
Dne 25. prosinca 1884. 1 je umrl knezoškof Janez Krisostom dr. Pogačar. — 29. svečana t. 1. je izšla 1. štev. „Ljubljanskega lista." — Enketa za spisovanje šolskih knjig (za mestne ljudske šole) je imela prvo sejo in je mene (A. P.) prvosednikom izvolila. — 9.—14. rožnika 1884 je hčerka Pepca delala preiskušnjo na c. kr. izobraževa-lišči za učiteljice in jo je dobro izvršila.
Dne 12. rožnika na Sv. Telesa dan imel sem prvikrat križ s krono na prsih. — 7. mal. srpana je hčerka Pepca izvršila vse pre-iskušnje (zrelostne) ter je dobila spričevalo za učiteljico na ljudskih šolah in v otročjih vrtih. Dne 17. mal. srpana je prišla Pepca domov, kjer je ostala do 25. t. m. (do 5. pop.); v 17. dan t. m. je bila zadnjikrat na Rožniku.
Dn6 25. mal. srpana na sv. Jakoba dan se je Pepca poslovila od očetove hiše. (Prežalostni prizor! Bog daj srečo dobrosrčni in nedolžni hčerki!) Ob 5. uri sva bila pri sv. Jakobu v cerkvi in potem ob 6. uri sem jo peljal v samostan, kjer jo je gospa Mati prav prijazno vsprejela. Drugi dan na Sent-Jakobsko nedeljo t. j. 26. mal. srpana je kot nevesta Kristusova javno stopila v nunski samostan ter je svetu voščila: „Ostani z Bogom!"--
Dne 11. vel. srpana mi bode v vednem spominu. Ta dan je bila Pepca slovesno preoblečena v nunsko obleko. Zjutraj ob 8. uri je bila sv. maša, katero je bral gen. vikar dr. Pavker in pri kateri so nune lepo pele mojo mašo „Oče večni v visokosti." Slavnosti so se vdele-ževali: župnik Rozman, mestni svetnik Perona, Drag. Žagar i dr. Popoludne je prišel Lovro z Dunaja. Ob 2. popoludne smo šli v samostan ter si pregledali vse samostanske prostore. Potem je bila lepa zabava pri mizi (petje mojih pesni i. t. d.). Bog daj srečo moji hčerki Pepci, zdaj Sestri Tekli (Andriani)! - —"
Tukaj je končal preblagi Andrej svoj životopis; žal, da ga ni nadaljeval, kajti izvedili bi še marsikaj zanimivega in poučnega iz njegovega življenja. Iz vsega tega smo se pa lahko prepričali, kako zvest soprog in kako skrben družinski oče je bil pokojni Praprotnik. Tovariši, posnemajmo ga! Zelo, zelo skrben oče je bil tudi za svoje „duševne otroke" — za svoje spise. Posebno pri srci mu je pa bil naš šolski list „Učiteljski Tovariš", za katerega je žrtvoval mnogo mnogo ur svojega dragega življenja. On je bil prvi, ki je čutil potrebo slovenskega šolskega lista ter pisal po „Novicah" toliko časa o njem, da se mu je izpolnila njegova srčna želja 1. 1861. Leta 1860. je napovedal Praprotnik v „Novicah" novi šolski list tako-le: „Mnogo in lepo so že „Novice" govorile o učiteljskem časniku in gotovo vsak ljudski učitelj in šolski prijatelj mora potrditi tako lepo misel. Tudi mi, nekateri ljubljanski učeniki, že davno srčno želimo, da bi imeli svoj Časnik. Za tega voljo smo že za to založnika nagovorili in dobili, ter tudi že dalje preskrbeli, kar je o tem treba. Ako se nam vse posreči, bomo začeli z novim letom in sicer vsak mesec izdajati nov šolski list. Tako bomo poskusili ter upamo in se trdno zanašamo, da nas bodo naši bratje in vsi drugi domorodci podpirali in nam pomagali; saj naša misel je: Vse na slavo Bogu in na srečo našemu narodu!" V 1. številki „Učiteljskega Tovariša", ki je dne 1. prosinca 1861. 1. izišla, je po primernem predgovoru do bratov učiteljev in vseh šolskih prijateljev dal tudi naslednje pesniško vabilo:
Prva beseda „Učiteljskega Tovariša".
Vam trkam na vrata, me v hišo pustite, Prijazno podajam vam prvič roko! Prostora pri sebi mi kaj dovolite, In gosta sprejmite, vas prosim lepo! Ljubezen do vas me je k vam pripeljala, Ljubezni pa tudi vas prosim za dar; Ta vez naj bi trdno nam srca vezala, Da ločil ne bo nas nobeni vihar.
Veliko je A. Praprotnik sam pisal v „Tovariša", ali koliko je trpel s svojim listom, to se vse tukaj popisati ne more Kot urednik se je vrlo potegoval za čast „Tovariševo" in poln hvaležnosti je bil do podpornikov njegovih. Zanimivi so posebno „Tovariševi" ogovori v novoletnih številkah. V jednajstem letniku n. pr. piše: „Tovariš je prvi budil slovenske učitelje in jim kazal domačo pedagogiko. Tudi v prihodnje se bode zvesto ravnal po svojem vrhovnem vodilu, katero mu je: skrb za narodno šolo na verski podlagi. Zraven pa se bode „Tovariš" vedno tudi ravnal po duhu novega časa ter se na podlagi šolskih postav vedno boril za splošne koristi in pravice ljudskega učitelja. Ljubi bratje slovenski učitelji, združujmo se tesneje, kakor do sedaj in bodimo jedini ne le v mislih temuč tudi v dejanji ter se varujmo priliznjenih nasprotnikov našega dobrega prizadevanja za domačo pravo ljudsko omiko. Nihče vendar ne more tajiti, da je ravno naš list veliko" pripomogel, da smo pritirali šolski voz do tja, kjer je sedaj. Naš šolski list mora nam biti središče, kjer naj se zbirajo in od koder naj se širijo vsi naši krvni toki — za boljši vspeh pri pouku mladine, za pravo odgojo in za bran naših pravic. Naš list naj nam bode zastava, katero visoko povzdigujmo.z bliščečim napisom: „naprej!"
Dasi je Praprotnik veliko deloval na slovstvenem polji ter mnogo koristnega in potrebnega spisal, vendar monumentalno delo njegovih rok je le „Učiteljski Tovariš", kateri mu je mnogo pripomogel, da je dobil 1. 1883. zlati križ za zasluge s krono, kar je bilo na čast in radost vsemu slovenskemu učiteljstvu. Tako poslavljen je tudi dne 18. vinotoka 1883 v občnem zboru „Slovenskega učiteljskega društva" kot predsednik izpregovoril bolj ponosno: „Prebili smo marsikatere viharne in društvu celo neugodne CclSG j Br ker smo bili strpljivi in vstrajni, bili smo močni tudi v marsikaterih bojih za pravico in resnico. V dolžnost smo si šteli kot ljudski učitelji delati za ljudstvo ali narod s tem, da smo plemenih ljudsko šolo tako, kakoršne je treba za splošno ljudsko izomiko. Hvala Bogu, doživeli smo čas, da že vidimo zdatni sad svojega truda. Bolj in bolj se priznava, da je dobro vravnana ljudska šola v istini najvažnejša podloga srečnemu družinskemu, na-
rodnemu in državnemu življenju. Dragi sotrudniki, združujmo se v to svrho še dalje ter trudimo se v prid našemu milemu slovenskemu narodu in v prid lepi naši Avstriji i. t. d.
Tako in jednako je deloval pokojni Praprotnik s svojim „Tovarišem", kojega je ljubil in negoval, kakor punčico v očesu — v blagor slovenskega šolstva in v prid slovenskega učiteljstva, a vendar je moral čuti na I. občnem zboru „zaveze slovenskih učiteljskih društev" smrtno obsodbo svojega duševnega otroka. Stavil se je takrat namreč predrzen predlog, da naj „Učiteljski Tovariš" preneha in naredi prostor „Popotniku". Ta predlog ga je žalil do dna njegove plemenite duše, misleč si, nehvaležnost je plačilo sveta. V njegovo radost se želja „Tovariševih" nasprotnikov ni izpolnila, temveč zgodilo se je ravno nasprotno. „Tovariš" se je uprl svojim nasprotnikom, svest si zaslug, kojih si je pridobil za slovensko šolstvo in učiteljstvo; ustanovitelj njegov A. Praprotnik ga je pa vedno blagoslavljal, kakor skrben oče svojega sina, ter mu izprosil tudi blagoslova iz nebes. In kedar je videl, da „Tovariš" napreduje, je vselej vskliknil: „Tovariš" ima blagoslov božji."
Lepo delo Praprotnikovih rok so tudi njegove „Pesmi cerkvene in druge", iz kojih se vidi, kako pobožnega duha je bil Praprotnik, kako vnet učitelj in kako iskren narodnjak ter zvest Avstrijec. Ker se nadjamo, da bodo njemu v spomin v kratkem zagledale beli dan, se ne bomo dalje bavili ž njimi.
Vse Praprotnikovo delovanje je bilo posvečeno v prid slovenski domovini, kojo je iskreno ljubil; zato mu lahko rečemo s pesnikom:
In delal on je neumorno Za domovino našo borno.
A prav njegovo delovanje v blagor slovenskega naroda prouzro-čilo mu je mnogo grenkih ur, ker se ni maral uklanjati tedanjim našim narodnim nasprotnikom ter delovati v škodo lastnega naroda, če tudi je zastran tega mnogo gmotne škode trpel.
A tožil, plakal ni nikoli, Sprejel je možki, slednji vdar. Če tožil je kedaj, o svojih bolih ni, O krivdah tožil je, ki jih naš rod trpi!
Lahko trdimo, da učitelja, kojega bi dičilo toliko lepih lastnosti in čednosti, ni še imela slovenska domovina, ga nima in težko, če ga bode še kedaj dobila.
Kje tak je še med nami,
Kot on, ki spi v prezgodnji groba jami?
Vendar, tovariši, prizadevajmo si z vsemi svojimi močmi, da ga kolikor le mogoče posnemamo ter hodimo po njegovih potih.
Pomnik postavimo mu tak, Da slednji skuša biti mu enak!
Mnogo lepih naukov in izpodbujanj smo slišali iz njegovih ust, a daje nam jih tudi iz groba, saj:
Duh njegov živi med nami Na delo nas budi in drami.
Kako priljubljen in čislan je bil pokojni A. Praprotnik v vseh krogih ljubljanskega prebivalstva, je pokazal pogreb, katerega je vodil v spremstvu duhovščine in alumnov Št. Peterski župnik g. Malenšek. Pred krsto so bili v dolgih vrstah razvrščeni učenci I. in II. mestne šole, Marijanišča in Lichtenturnovega zavoda in drugi učenci. Pred hišo je zapel združeni zbor pevskega društva „Slavec", gg. učiteljev in učiteljskih pripravnikov pod vodstvom g. Stegnarja žalostinko. Za krsto so se razvrstili za mnogobrojnimi sorodniki zastopniki društev „Narodne šole", „Slov. Matice", „Učiteljskega društva" itd., g. vladni šolski referent Merk, šolski nadzornik Šuman, člani dež. šolskega sveta, ravnatelji in profesorji srednjih šol, nad 100 učiteljev iz vseh krajev, innogobrojno zastopana duhovščina na čelu g. prošt Klofutar, občinski zastopniki, uradniki in meščani in velika množica rodoljubnih dam. Na izrecno željo pokojnikove hčere matere Tekle je šel sprevod mimo nunskega samostana. Krasne vence s trakovi so položili na krsto: Slov. učiteljsko društvo — častnemu udu; Slov. Matica — zaslužnemu odborniku; Tiskarna R. Milica — I. uredniku „Učitelj. Tovariša"; Učitelji I. mestne deške ljudske šole — bivšemu voditelju; Učiteljsko osobje mestne dekliške osemrazrednice; Nemška dekliška šola; Predragemu očetu — hvaležni otroci; Ljubljenemu bratu — žalujoča brat in sestra; Rodbina Gerber — Zadnji pozdrav. Sožalne brzojavke so poslali od mnozih krajev posebno: Učit. društvo za celjski in laški okraj; Učit. okrajna konferenca za slov. šole v Ribnici; nadzornik vitez Klodič itd. Kakor pred hišo žalosti, zapel je zbor tudi na pokopališči žalostinko, ko se je izročilo truplo pokojnikovo materi zemlji.
In ko smo pokladali njegovo truplo v grob, prišle so nam na misel besede našega S. Gregorčiča, ki pravi:
„Telo sladko Ti spalo bo Globoko pod zemljo. A duh visoko vrh zvezda Z duhovi rajskimi Ti biva, V objetji večnega Boga, Tam blaženstvo brezmejno vživa." —
Blagor Tebi, blagi Andrej! Našel si pokoj in mir, kojega si tu zastonj iskal ter uživaš plačilo v rajskih višavah za vse grenke ure, ki si jih preživel v tej solzni dolini!
„Pač blagor, blagor Tebi, Tam dobro je za Te!
Naši dopisi.
Iz Ljubljane, (f A. Praprotnik.) Dne 4. t. m. je bila sv. maša zadušnica za pokojnega A. Praprotnika v župni cerkvi sv. Petra v Ljubljani, kojo je daroval č. g. župnik M. Malenšek ob azistenci domačih gospodov kapelanov. Maše so se udeležili poleg obitelji in bližnjih sorodnikov pokojnika tudi mestni učitelji in mnogo tovarišev z dežele, med njimi tudi ud c. kr. dež. šolskega sveta g. nadučitelj Iv. Pezdič. Ko so pevci pod vodstvom g. Adamiča zapeli tužno doneči P. Angelik Hribarjev „Requiem1', so nam solze zalivale obraz, spominjajoč se preblagega pokojnika, kajti ž njim izgubili smo najzaslužnejšega slovenskega ljudskega učitelja. Poleg obitelji, ga bodo pogrešali tudi reveži, kajti nikdar ni šel mimo prosjaka, da bi mu ne bil podaril par krajcarjev. Narod slovenski izgubil je s Praprotnikom najzvestejšega sina in katoliška cerkev pa naj bolj udanega vernika. Med njegovimi raznimi in mnogobrojnimi lastnostmi in čednostmi, ga je dičila posebno tudi ta, da je razumel kot šolski vodja podredjeno mu učiteljstvo v najlepši slogi voditi, kajti pod njegovim vodstvom je ni bilo nikdar nesloge med učiteljstvom. Vsi so ga ljubili, prav kakor svojega blagohotnega očeta. Posnemajmo ga!
Kako je A. Praprotnik živel za šolo, nam pričajo še zadnji dnevi njegovega življenja, ko je ležal v nezavesti. Ves ta čas je govoril vedno o šoli ter poučeval v duhu nedolžne otročičke. Predno je postal nezavesten, se je pustil še jedenkrat izpovedati in prevideti. In ko je prejel sv. popotnico je zadovoljno vzdihnil: „Gospod, zdaj pa lahko pustiš svojega hlapca umreti!"
Preginljivo se je poslavljal tudi od svojih otrok. Vsakemu posebej je dal še zadnji nauk ter na to vsacega posebej blagoslovil, zagotovljajoč vse, da bode duh njegov vedno med njimi. Iskreno se je poslovil tudi od svojega brata Franceta ter mu iz dna srca izdihnil: France, Bog te obvaruj! To so bile zadnje njegove besede.
Praprotnik je bil v življenji posebno vnet čestilec Marijin. Za časa bolezni je vedno molil litanije Matere Božje. Zato mu je pa Ona tudi izprosila srečno in lahko zadnjo uro. Jel je nekoliko bolj tiho in redkeje dihati in brez posebnega trpljenja je mirno v Gospodu zaspal — v rokah svoje najstarejše hčerke Marice.
Bodi mir in pokoj njega blagi in plemeniti duši!
V e s t n i k.
Društvu za zgradbo učiteljskega konvikta je podaril učitelj, ki ne mara imenovan biti, namesto venca A. Praprotniku 10 K. Tovariši! Prepričani smo, da bi marsikdo rad položil na Praprotnikov grob kako cvetljico in še marsikdo bi se bil rad udeležil njegovega pogreba, pa mu oddaljenost od Ljubljane in druge razmere tega niso dopuščale. Gotovo se pa dostojneje in lepše ne moremo spominjati pokojnega našega voditelja, če darujemo njemu v spomin par kron za učiteljski konvikt. Mi bodeino imena da-rovateljev objavljali v svojem listu.	Uredn.
Praprotnikov nagrobni spomenik. Med udi slovenskega učiteljskega društva se je porodila prelepa misel, da bi postavili pokojnemu A. Praprotniku primeren nagrobni spomenik. V ta namen se bode odbor „Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani1' obrnil na posamezna okrajna učiteljska društva in na razna druga narodna društva, pri kojih je A. Praprotnik deloval, za podporo. Naša dolžnost je, da možu, ki je deloval za vse slovensko učiteljstvo, tudi postavimo primeren nagrobni spomenik; saj s tem, če častimo in proslavljamo svoje zaslužne tovariše, častimo tudi sami sebe! Na delo tedaj---!
Praprotnikova spominska plošča v njegovi rojstni hiši. Če bi kaj preostajalo od zbirke za Praprotnikov nagrobni spomenik, nameravamo pa porabiti za „spominsko ploščo", kojo bi mu uzidalo „Slovensko učiteljsko društvo" v njegovi rojstni hiši v Pod-brezjah na Gorenjskem v velikih počitnicah prihodnjega leta. Mislimo, da bi lepše ne mogli proslaviti imena moža, ki je vse svoje življenje žrtvoval v blagor slovenske ljudske šole in slovenske domovine. S tem pa bi pokazali svetu, da se slovenski učitelji zavedamo svoje narodnosti — svojih dolžnostij, kajti narod, ki svojih veljavnih m&ž ne spoštuje, ni vreden, da se mu rode. In prav radi tega se dajmo slovenski učitelji vredne skazati, da se nam je porodil mož, kakoršen je bil Andrej Praprotnik.
Praprotniku v spomin so za „učiteljski ko n vi k t" darovali gospici Ar ko Ivana, Vi čič Amalija ter gg.: H ud o vernik Matija in Jaklič Ivan, učitelji v Dobre -poljah 5 K. Živeli darovatelji in nasledniki!
Praprotnikova slika. Da ostane naš prvoboritelj slovenskemu učiteljstvu v trajnem spominu, smo naročili v ta namen na Dunaji njegovo sliko, kojo prinaša današnji naš list. Pustili smo tudi to sliko ponatisniti na lepem karton-papirji. Prepričani smo, da smo vstregli s tem vsemu slovenskemu učiteljstvu, kajti trdno pričakujemo, da ga ni tovariša med nami, kojega sobe bi ne kinčala Praprotnikova slika.
Sožalje. Praprotnik je bil priljubljen in čislan pri vsih slovanskih učiteljih. Temu dokaz so razni sožaljni telegrami, ki so nam došli iz raznih krajev, kjer bivajo naši slovanski tovariši. Hrvatski ped. književni zbor je pa izrazil svoje sočutje pismeno ter nas naprosil, da obvestimo o tem slovensko učiteljstvo. Glasi se:
Hrvatski ped.-književni zbor je bolnim srcem primio vijest, da je njegov pravi član a Vaš iskreni drug te požrtvovni radnik na školskom polju Andrej Praprotnik izdahnuo svoju plemenitu dušu.
Hrv. ped.-književni zbor Vas ovime lijepo moli, da budete tumačem njegove iskrene sučuti, te da supruzi i ostalim milim i dragima pokojnika, njegovoj rodbini i ljubljanskim učiteljima u ime njegovo izrazite iskreno sožaljenje. Izvolite ih u ime ovoga zbora utješiti, da smo svi umrli; da su nedokučive odluke božje, pak da im je neumrli pokojnik radeči na prosvjetem polju ljubavi i največim marom, ostavio lijep glas i spomen. Bog ih utješio, a pokojnomu Andriji kliče zbor: Slava! Vječna mu spomen mestu hrvatskim i slovenskim učiteljstvom!
A Vi izvolite primiti izraz odličnoga poštovanja i veliku zahvalu za tužnu misiju, koju čete blagohotno obaviti u ime ped. zbora.
U Zagrebu, 28. lipnja 1895.
Zahvala. Za ljubeznivo sočutje, koje se nam je mej boleznijo in o priliki neizrečno bridke izgube, našega sedaj v Bogu počivajočega, nepozabnega, predragega nam očeta, ioziroma brata, blagorodnega gospoda Andreja Praprotnika, šolskega ravnatelja v p. omejitelja zlatega križca s krono za zasluge, častnega člana mnogih učiteljskih društev odbornika „Matice Slovenske", meščana ljubljanskega i. t. d., od vseh stranij na tako blagodejen, tolažljiv način izkazovalo, izrekamo s tem svojo najglobokejšo iskreno zahvalo. Zlasti se zahvaljujemo plemenitim darovalcem prekrasnih vencev, vsem onim, ki so pokojniku izkazali zadnjo čast, spremivši ga do pokopališča, v prvi vrsti prečastitej duhovščini, visokemu deželnemu šolskemu svetu, gospodom profesorjem, učiteljem in gdč. učiteljicam, ki so od blizu in daleč prihiteli, ljubljanskim ljudskim šolam in njih gg. voditeljem, gg. pevcem za ginljive žalostinke in raznim deputacijam.	Žalujoči ostali.
Letošnja okrajna učiteljska konferencija za litijski šolski okraj bode v sredo dne 17. (sedemnajstega) mal. srpana 1895 v šolskem poslopji v Litiji.
Začetek je točno ob 9. uri dopoludne.
Okrajna učiteljska konferencija za ljudske šole krškega šolskega okraja bode v sredo dne 31. mal. srpana 1895 v šolskem poslopji v Krškem ob 9. uri dopoludne.
Vabilo. Letošnji občni zbor „Pedagogiškega društva" bode dne 31. mal-srpana ob 3. uri popoldne na vrtu g. Gregoriča v Krškem. Spored: 1. Poročilo o društ-
venem delovanji. 2. Pregled letnega računa in volitev treh pregledovalcev računa. 3. Volitev odbora. 4. Določitev letnine.
K obilni vdeležbi vabi uljudno	odbor.
Vabilo k občnemu zborovanju učiteljskega društva za postojinski šolski okraj
dne 6. vel. srpana t. 1. ob 10. uri predpoludne na Razdrtem v šoli s tem-le vsporedom: 1. Predsednikov nagovor. 2. Sadjarstvo v ljudski šoli. (Predava M. Kalan.) 3. Uporaba Fettich-Frankheirnovega zemljevida za postojinski šolski okraj. (Poroča R. Hrovat.) 4. Taj-nikovo poročilo. 5. Blagajnikovo poročilo. 6. Volitev novega odbora. 7. Posamezni nasveti.
K mnogobrojni udeležbi uljudno vabi	odbor.
Okrajna učiteljska konferencija za radovljiški okraj vršila se bode dne 31. mal. srpana t. 1. v šolskem poslopji v Kropi.
Vabilo k slavnosti odkritja spominske plošče umrlemu nad učitelju, bivšemu predsedniku učiteljskega društva za radovljiški okraj, gospodu Marku Kovšci v Kropi, ki se bode vršila v dan okrajne učiteljske konferencije 31. mal. srpana t. 1. in sicer z naslednjim vsporedom:
1.	Ob 8. uri zjutraj sv. maša zadušnica v župni cerkvi v Kropi.
2.	Po maši obisk groba pokojnikovega, na kojem se bode zapela žalostinka.
3.	Slavnostni govor c. kr. okrajnega šolskega nadzornika in prof. g. Fr. Levca in odkritje spominske plošče v šolskem poslopji v Kropi.
4.	Po končanej okrajnej učiteljskej konferenciji skupni obed v gostilnici g. J. Jalena v Kropi.
Pokojni nadučitelj Marka Kovšca v Kropi bil je mož vrlo krepkega značaja in iz-boren zagovornik našega stanu. Radi tega je pričakovati, da se udeleži te slavnosti v mnogobrojnem številu tudi p. n. učiteljstvo drugih okrajev, v kar ga uljudno vabi
odbor učiteljskega društva za radovljiški okraj.
Za učiteljski konvikt so nabrali učitelji postojinskega okraja pri okrajni učiteljski konferenciji dne 10. t. m. 30 K, katere je poslal g, okrajni šolski nadzornik J. Thuma. Živeli vrli darovalci in njih nasledniki!
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 576
o. š. sv.	V logaškem šolskem okraji se razpisujejo v stalno, oziroma začasno
namestitev te-le službe:
1. Drugo mesto na dvorazrednici v Spodnji Idriji s prijeinki IV. plač. razreda. — Drugo učno mesto v Črnem Vrhu s prijeinki iV. plač. razreda. — Tretje učno mesto v Žireh s prijemki IV. plač. razreda. Prošnje do 3. vel. srpana t. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Logatci, dne 29. mal. srpana 1895.
Št. 717 ~
o. š. sv.	Na jednorazrednici v Zalemlogu pri Železnikih je stalno ali tudi za-
časno popolniti v IV. plačilni razred uvrsteno mesto učitelja-voditelja z opravilnino 30 gld. in prostim stanovanjem.
Obrok za prošnje do dne 3. vel. srpana 1895.
C. kr. okrajni šolski svet v Kranji, dne 28. rožnika 1895.
Št. 718
o. š. sv.	Na jednorazrednici v Goricah je stalno ali tudi začasno popolniti v
IV. plačilni razred uvrsteno mesto učitelja-voditelja z opravilnino 30 gld. in s prostim stanovanjem.
Obrok za prošnje do dne 3. vel. srpana 1895.
G. kr. okrajni šolski svet v Kranji, dne 28. rožnika 1895.
Št. 462
o. š. sv.	Na dvorazrednici na Vačah je stalno ali začasno popolniti drugo
učno mesto s prijemki IV. plačilnega razreda. Prošnje do 10. vel. srpana t. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Litiji, dne 10. mal. srpana 1895.
Št. 463
o. š. sv.	Na jednorazrednici v Dol ah je stalno ali začasno popolniti mesto
učitelja-voditelja s prejemki IV. plačilnega razreda in prostim stanovanjem.
Prošnje do 10. vel. srpana t. 1.
G. kr. okrajni šolski svet v Litiji, dne 10. mal. srpana 1895.
Št. 937	~ •
o. š. sv.	Na trirazredni ljudski šoli v Veliki Dolini se razpisujeta drugo in
tretje učno mesto z letno plačo po 450 gld. v definitivno nameščenje.
Prosilci za te službe naj svoje pravilno opremljene prošnje zakonitim potem semkaj vlagajo do 21. mal. srpana 1895.
C. kr. okrajni šolški svet v Krškem, dne 30. rožnika 1895.
Na jednorazredni ljudski šoli v Zasipu podelila se bode s pričetkorn šolskega leta 1895/96. služba učitelja in šolskega voditelja v IV. plačilni vrsti s prostim stanovanjem stalno, oziroma začasno.
Prosilci za to učiteljsko službo naj svoje primerno opravljene prošnje po predpisanem poti do 4. vel. srpana 1895 vlože pri podpisanem oblastvu.
C. kr. okrajni šolski svet v Radovljici, dne 4. mal. srpana 1895.
Št. 601
o. š. sv.	Na trirazredni ljudski šoli v Šiški je stalno popolniti drugo učiteljsko
mesto z dohodki III. plačilnega razreda, eventuelno tudi tretje mesto z dohodki IV. plačilnega razreda.
Opomniti je, da se jedno teh dveh mest bode podelilo ženski učiteljski moči in da prošnje, katere so se vložile pri tukajšnjemu uradu vsled razpisa z dne 10. prosinca 1895 št. 51 ostanejo v veljavi tudi pri novem razpisu.
Nove prošnje je poslati službenim potom tukajšnjemu uradu do 20. mal. srpana 1895.
C. k. okrajni šolski svet v Ljubljani, dne 6. mal. srpana 1895.
Št. 435
o. š. sv.	V črnomaljskem šolskem okraji razpišejo se naslednje službe v stalno
ali začasno nameščenje:
1.	Služba učitelja-voditelja naRadovici z letno plačo 500 gld., doklado 30 gld. in prostim stanovanjem.
2.	Služba učitelja-voditelja v Adlešičih z letno plačo 500 gld., doklado 30 gld. in prostim stanovanjem.
3.	Služba učitelja-voditelja v Gribljah z letno plačo 450 gld., doklado 30 gld. in prostim stanovanjem.
4.	Služba učitelja-voditelja v Božakovem z letno plačo 450 gld., doklado 30 gld. in prostim stanovanjem.
5.	Služba učitelja-voditelja na Crešnjevcu z letno plačo 450 gld., doklado 30 gld. in prostim stanovanjem.
6.	Drugo učno mesto na dvorazrednici v Vinici z letno plačo 450 gld. in prostim stanovanjem,
7.	Tretje učno mesto na trirazrednici v Draga tušu z letno plačo 450 gld. in prostim stanovanjem.
8.	Služba provizoričnega učitelja na štirirazredni Franc Jožefovi ljudski šoli v Črnomlji z letno plačo 360 gld.
Prošnje vlagati je do 10. vel. srpana t. 1. pri c. kr. okr. šol. svetu v Črnomlji.
G. kr. okr. šolski svet v Črnomlji, dne 7. mal. srpana 1895.
Spominjajte se „učiteljskega konvikta" pri raznih prilikah in zborovanjih!
«Učiteljski Tovariš» izhaja na 1 P°b male osmerke 1. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. — List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje «Slovenskega učiteljskega društva» plačajo na leto 2 gld. naročnine in 1 gld. udnine.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljani, Šubičeve ulice št. 1; naročnino pa prejema gospod A. Kecelj v Ljubljani na Kongresnem trgu št. 2.
Vse pošiljat ve naj se pošiljajo frank o.
Izdavatelj in lastnik: Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. Tisek R. Miličeve tiskarne v Ljubljani.