Političen list za slovenski narod. F» polti prejemali Teija: Za celo leto predplučan 15 gld., i» pol leta 8 gld., za četrt let» 4 gld., za en mesec 1 gld. 10 kr. ▼ administraciji prejeman velja: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta I gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne Številke veljajo 7 kr. Naročnino prejem» opravniitvo (administracij») in ekipedicij», Semeniške ulice St. 2, II., 28. . Naznanila (inser»ti) se sprejemajo in velji tristopn» petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 Itt če se tisk» dvakrat: 15 kr., če se tisk» trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefr»nkovana pisma ee ne sprejemajo. Vrednifitvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, 1., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob uri popoludne. Štev. 157. V Ljubljani, v petek 12. julija 1889. Letnilt XVII. Mi smo mi! Zadnje tedne mogli smo se večkrat prepričati, kako podlih sredstev se poslužujejo naši nasprotniki proti nam. Ne pride nam na um, da bi neki vrsti Jjudij naravnost očitali laž, obrekovanje in natolcevanje; toda le prejasno opažamo pomanjkanje slovenske poštenosti proti nasprotniku. „Mi smo mi", to je sedaj najnovejše geslo neke slovenske stranke, pri kateri so nekateri z napojnino plačani obrtniški pomagači, par diurnistov, uradniki bauke „Slavije" in g. Dr. Hribar, ki je pred leti duhovnikom vsiljeval „Priče božjega bitja". Ti sedaj narekujejo slovensko politiko, in ti gospodje, katerim so se pridružili mlajši „Sokoli", dvignili so gosp. Ivana Hribarja na ščitu ter ga narodu slovenskemu postavili za vodnika. Z zavihanimi rokavi so se potili od zore do mraka tri dni ter lovili kaline na limanice samozavesti in bliščečega optimizma v goljufivi nadi, da jim bodo na peščenih in izžganih tleh realne politike vzrastle duhteče cvetlice namesto osata in trpotca. Ali ne bi bilo pošteno in odkritosrčno, da bi se bili nekateri agitatorji, ki imajo volilno pravico, vdeležili volilnega shoda in tam povzdignili svoj mogočni glas proti temu ali onemu kandidatu za stolno mesto Ljubljano? Ni jih bilo, soglasno so navzočni volilci izrekli zahvalo obema bivšima poslancema ter z „živio"-klici pritrdili nasvetu gosp. podžupana Petričiča, da se zopet proglasita kandidatoma. Soglasno je oba centralni narodni volilni odbor proglasil in priporočil kot kandidata. Tedaj je „Slov. Narod" molčal in tudi sedaj bi ne pretočil nobene žalosti solze, ko bi g. Iv. Hribar ne bil zlezel na konja. „Est modus in rebus, sunt certi denique lines." Gosp. Ivan Hribar je z vsa silo hotel prodreti v okolici ljubljanski, toda uprla se mu je zavednost okoličanskih volilcev navzlic vsem hvalam in obljubam njegovih pristašev. S tem so se osmešili, ob jednem pa tudi mnogo pripomogli, da je propal g. dr. vitez Bieiweis. Ta udarec jih je pekel, znesti so se hoteli, češ, mi smo mi! Zavratno so na-pali ljubljansko trdnjavo, ko je spalo inteligentno in zavedno ljubljansko prebivalstvo; kot krtje so zvrtali predor skozi ozidje ter se vsuli z zastavo „mi smo mi" na nasprotnikov tabor. To je torej Vaša narodna disciplina, o kateri nas hočete poučevati? Banka „Sla-vija" je bila generalni štab, ki je izdajal tajna povelja. Volilne listke so mnogim jemali iz rok, črtali priporočenega kandidata ter zapisavali svojega. Za g. Hribarja so nekda glasovali tudi možje, ki so hoteli na višjem mestu kompromitovati slovensko stranko, kajti javna tajnost je, da je po milosti g. Ivana Hribarja znani Krutorogov sejal med narod slovenski svoje konfuzne ideje. G. Hribar pa nikakor ne more biti ponosen, „da uživa zaupanje večine meščanstva", kakor sam trdi, kajti izmed 1812 volilcev je prišlo na volišče 674, in od teh je gosp. Hribar dobil 351 glasov. Mi le vprašamo „cui prodest" ta volilni manever? Ali ste narodnega nasprotnika vrgli ob tla? Danes pač smemo trditi, da je zavedno meščanstvo na naši strani, in streznili se bodo tudi oni gospodje, ki so se v toreli večer bili ob prsa: Mi smo mi, vrgli smo vlado in duhovnike! Tudi dobro, gospodje duhovniki naj si to dobro zapomnijo, ko jih bodo po deželi obletavale neke vrste sitne muhe. Odgovarjati bi morali še na včerajšnje rodo-montade „Slov. Naroda". Danes naj bode le kratek odgovor. Kdor ne vleče v ojesi „Slov. Naroda", ta je licemerec, zavijač in lažnik. „Slov. Narod" se veseli mladočeške zmage, akoravno sta njegova sedanja duševna očeta sama priznala, da stojita na stališči Staročehov. Dokažite nam, če ste pošteni možje, kedaj smo „neotesano žalili sorodni nam češki garod" v obče. Mi smo le obžalovali, da je na Češkem zmagala desorganizacija, skrajno radi-kalstvo in bizantinstvo, kakor pri nas v Ljubljani. To je istina, katere ne more in ne bode ovrgel „Slov. Narod." Sodite o volilnem boji na Gorenj- skem, Notranjskem in v ljubljanski okolici s svojega vzvišenega stališča, kakor Vam drago, a to nam morate priznati, da' se nikjer ni delalo tako zavratno in strastno, kakor v Ljubljani. Da se je javno agi-tovalo proti g. dr. Vošnjaku, tega je največ sam kriv. A kdo je delal tajno proti jednemu naših za kandidata, ki sta in bodeta, ako se vreme sprevrže, glasovala za Nemca? Ako smo kedaj vedoma neresnico govorili in lagali, z dokazi na dan! Po istnskili volitvah. Vsak pravi avstrijski rodoljub se je razveselil sijajne zmage isterskih Slovanov, ki so pokazali, da še žive in ljubijo svoj jezik, svojo domovino. Vsi slovanski listi so z veseljem pozdravili to zmago. Ko posledica pa je umirovljenje tržaškega namestnika, o katerem piše „Obzor": Veselje, ki je navdalo dušo hrvatskega naroda po volilni zmagi, po-množuje čin, da je takoj po tej zmagi moral od na-mestništva v Trstu odstopiti človek, ki je svoje ime črnimi črkami zapisal v zgodovino hrvatske Istre Mi se veselimo z isterskimi Hrvati, da so se rešili človeka, ki je načelno in neumorno oviral vsak njihov trud za narodno omiko in rešitev, a z vso silo državne oblasti, ki je bila združena v njegovih rokah, podpiral težnje talijanskega in potalijaučenega elementa ter je v svoji zaslepljenosti šel tako daleč da se ni pomišljal delati tudi na škodo one državne oblasti, katero je sam predstavljal v Primorji, da je le zatiral hrvatski duh in zavest. Ko je na Dunaji vodil državo grof Taalle, ki želi pomiriti vse uarode ter vsakemu pripomoči, da se razvija po svojih pri-rodnih pogojih, sedel je na namestniškem stolu v Trstu človek, ki je bil dvakrat ljut protivnik ou-dotnega slovanskega prebivalstva kot centralist in človek italijanske krvi in kulture; more se misliti, kako je oblast tega človeka pritiskala hrvatsko prebivalstvo v Istri in one hrvatske rodoljube, ki so vstali, da bi ta narod privedli v krilo hrvatske matere. Karkoli si je birokratski duh mogel izmisliti LISTEK. Zavetišče. (Zgodovinska povest. Češki spisal Al. Dostal, prevel —r—.) (Konec.) Topelskemu samostanu je bila roka Hroznatova vedno radodarno odprta. Ko se je vračal iz Apulije domov, ustavil se je v Rimu pri sv. Očetu Uelestinu, od katerega je dobil odvezo od obljube, iu je tako pomiril stariše v grobu; dobil je tudi tri pisma od papeža, izmed katerih je eno vzelo pod varstvo samostan in vse njegove ude, drugo je dalo opatu škofovo dostojanstvo, in tretje je delilo odpustke pod lahkimi pogoji. Potrdilo vseh pravic si je preskrbel Hrozuata pri domačih knezih; ko se je vrnila starejša njegova sestra iz Krakova, kjer je njen soprog umrl, ustanovil je nov samostan za ženske, poklical sestre iz Doksan ter postavil mašnika Zdislava za pro.šta. Hroznata je jako skrbel za povzdigo obeh samostanov; veselil ga je sad, ki je od njih prihajal. Menihi so še pečali deloma z vedami, deloma so se trudili na njivah, v gozdih, na travnikih in nerodovitnih pašnikih, nezdravem močvirji itd. Obe šoli v Topli in Chotešovu ste dobro napredovali. Veda se je razširjala, čarovniki so zginili. Kjer je bil prej neprediren, zverin poln gozd, tam je zdaj cvetelo žito. Cesta od Manetina je dan na dan polna, pozabljeni kraj se je oživljal. Živeža je bilo dovelj za celo leto, če prav se je ljudstvo množilo; nobeden ni bil prisiljen po zimi česa iskati. Podložniki topelskega samostana niso nobenih davkov plačevali. To vse je bilo delo llroz-uate in pridnih menihov. Zdaj stoji topelski gospod v sredi menihov, enak jim je v beli obleki. Vesel je in zadovoljen. „Gospod, ali se ne bodo pohujševali sosedje nad tem korakom, in ali ne bo knez hud?" „Bodi brez skrbi, opat; vem, kaj počnem. Moja oporoka je postala veljavna, ko jo je potrdil Bretislav, in tudi 6v. Oče so pohvalili moj namen. Bil sem nekdaj odločen za duhovniški stan; zaradi neugodnih razmer nisem dosegel tega; zdaj hočem saj nekoliko nadomestiti, kar je bila moja dolžnost. Sprejmite me v svojo sredo; popolnoma hočem biti pokoren vašemu redu." „Ako je tvoja volja, položim na tvojo glavo svoje dostojanstvo, katero si pripravil meni ' nevrednemu." „Častiti opat, nikari ne misli, da sem časti-željen in želim nositi tvojo raitro. Rekel sem, da grem v vaš samostan kot najmanjši izmed vas. Samo radi miru svojega srca se hočem vdele/iti vaših molitev. Sprejmite me v svojo sredo ne kot gospoda, ampak kot brata." M mnogo smo tebi hvaležni; radi izpolnimo vsako tvojo željo, katera je nam takorekoč zapoved. A bojim se, da pademo v sum, kakor bi te bili privabili v samostan, da postanemo potem dediči tvojega premoženja." „To sem že zdavnaj razdelil; trudil se bom, da bo vsaka slaba senca našega pravičnega dejanja odstranjena. Slovesno hočem naznaniti pri Kitkovi poroki pred vsemi ljudmi, da stopim prostovoljno v vaš samostan. Kakor daje on svojej nevesti prostovoljno in rad svojo roko, tako sem tudi jaz oblekel iz ljubezni do vas to-le obleko. Moje delo je dopolnjeno. Ali me hočete za svojega brata?" Opat objame in poljubi Hroznato mesto odgovora. „Tvoja želja je ukaz. Roko v roci pojdeva za enim namenom in se bova trudila za zemeljski iu večni blagor najin iu drugih." .Svoj namen sem že dosegel. Soproga in mati nad zvezdami ste z menoj zadovoljni." Kitki je pripravil Hroznata veliko veselico na gradu. BI je spominski dan; podložuiki naj bi sla- in izvesti, vse to je bivši tržaški namestnik Pretiš poskušal proti lamošnjemu slovanskemu prefciv»lrtvu. On je sistematično zatiral stare prtiihralce Hrvate zaradi talijanBkih priseljencev, ki šo Atstrlji za naklonjenost, katero jim je izkazoval namestnik, plačali s tem, da so začeli vprašaj »"iriedenti, o nerešenem Trstu in Istri, da so začeli pošiljati svoje bolne krike čet dr/.avuo mejo, da je danes to vprašanje med Avstrijo in Italijo praVi kamen 'padca; li more Vsak cM zmesti poHtične rizat^Š. ' 1 Za vse to ni maral bivši namestnik Preti», samo da more Istro pokazati na Dunaji kot talijansko zemljo, in Hrvate kot ljudi, ki se ustavljajo postavni oblasti. Pa glej, v nekih letih so hrvatski rodoljubi napeli vse svoje sile, uničili načrte svojega nasprotnika, zmagali s čisto moralno močjo prebivalstva Italijane in Pretisa, in tako je skozi oblake laži in goljufije zasijalo žarko solnee hrvatsko, ki je tudi dunajsko vlado moralo prepričati, da v Istri ne živi samo Pretisov narod, uego da je pod tem potali-jančenim življem jeden sloj, trden ko kremen, ki daje Istri značaj hrvatske zemlje. V času, ko se je hrvatski narod v Istri pro-budil in stopil na svoje noge, pada njegov največji, najmočnejši nasprotnik v prah in nič, a za njim se rušijo tudi stebri talijanskega gospodstva v Istri, katere je s svojo močjo vzdržaval. Hrvatski narod v Istri dobiva po sijajni zmagi za Avstrijo veliko politično ceno, in to so, četudi pozno, uvideli-na Dunaji ter so takoj umaknili človeka iz Trsta, kateremu je prezirano hrvatsko prebivalsvo v Istri izkopalo davno zasluženi grob. Dunajski centralistiški listi jadikujejo in žalujejo, ker je njihov nekdanji finančni minister in velik nasprotnik Slovanov šel v mavzolej avstrijskih državnikov, v dunajsko gospodsko zbornico. Kdo bode sedaj z železno roko zapenjal hrvatsko prebivalstvo v Istri, kdo bode pomagal tamošnjemu po-talijančenemu življu, da tlači hrvatsko prebivalstvo? Zakaj rajši ne vprašajo, kdo bo Avstriji stvaril irre-dento in nerešene kraje, ako ne bode Depretisa in njemu podobnih ljudi, ki so iz mržnje na Slovane bili zatiralci državne moči in veljave. Glavno cen-tralistiško glasilo piše surovo, da je bil Pretiš človek, ki je najbolje nmel zatirati hrvatsko in slovensko prebivalstvo v Istri in avstrijskem Primorji. A njihova žalost ne bode iz groba poklicala Depretisa. Upamo, da je s Pretisom za večno v Istri zakopan sistem, ki je rodil le nesrečo za državo. Nasledki deželnozborskih volitev v raznih avstrijskih deželah poučujejo grofa TaafTeja, kje je prava podlaga, na kateri more izvajati svoj program o ravnoprav-nosti vseh narodnosti. Vlada bode irredentovski hidri glavo strta, ako bode Prettsor naslednik mol, ki hoče biti pravičen tudi' Slovanom "ttr Sf pridobiti Ijihovó zaupanje. —mmmHi^——IN n m I A.. .-„ -v- . . Politični pregled. V Ljubljani, 12. julija. Iz Trata se poroča, da se imenuje kot Pretisov namestnik FML. Albori, rojen Dalmatinec. Znamenito je, da je ob enem s Pretisom čutil potrebo mitu tudi pl. Weber, gomjeavstrijski namestnik. Ž njima sta padla dva stebra centralizma, ki sta samotno štrlela iz prominulih časov v najnovejšo döbo. Weber je bil prototip one birokracije, ki se še vedno ponosno opira na jozetinske tradicije in ki sto let ni imela za preobrat v Avstriji niti nšes niti oči, dokler ni nekega dne nenadoma in začudeno spoznala, da spadajo jozeiinske ideje mej staro šaro. Weber je bil kot namestnik češki žalostnega spomina mnogo imenovana oseba, dandanes pa niti liberalna stranka ne bo občutila njegove zgube. Naslednik njegov, grof Merveldt, dosedaj ni bil posebno politično odličen velmož, zanimiva pa je njegova karijera. Bil je — senca marquisa Bacquehema. Kjerkoli je služil Bacquehem, tam je bil Merveldt njegov naslednik: pri koroški deželni vladi, bosanski upravi v Serajevu, pri linškem namestništvu kot svetovalec in konečno kot šlezijski deželni predsednik. Bacquehem ni bil gomjeavstrijski namestnik. Kamen se mu je lahko odvalil od srca, da se je znebil svoje sence in da mu slednja ni Bledita — do ministerskega stola. Kakor v Nemčiji mej Bismarckom in Walder-see-jem, tako se tudi v našem cesarstvu zadnji čas opazuje ruvanje zoper Kalnokyjeve mirovne namere. V ogerski delegaciji sta grof Albert Ap-ponyi in Teodor Andrassv (sin bivšega ministra) glasovala zoper zaupnico Kalnokyju, „ker se je Avstrija odpovedala vodilni vlogi na iztoku." Temn postopanju je sicer odgovoril znani prijatelj ministra Tisze, Csernatony: „Mi se sicer ne branimo te vloge, toda povedati ne maramo tega nikomur, ker bi s tem očito izzivali vojsko." Toda tudi v „Reichswehr" ostro kritikuje neki častnik, ki je baje jako znan in veljaven, zunanjo politiko Kalno-kyjevo, češ, vspehi njeni zadnjih let kažejo, da postaja vedno bolj pasivna. Mi ne storimo ničesa. Bes je, tudi Rusija ne stori ničesa, toda ruska politika tirja od prijatelja in neprijatelja več spoštovanja, nego naša. Upajmo, da bo Kalnoky vzlic tem napadom vstrajal istotako trdno pri svojem mirovnem vsporedu, kakor njegov kolega v Berolinu. Novi papirnati goldinarji se bodo začeli jutri izdajati. Stari goldinarji bodo imeli veljavo v splošnjem prometu do dne 30. junija 1890; od 1. julija 1890 jih bodo sprejemale le osrednje in deželne blagajnice do dne 30. junija 1892, od dne 1. julija 1892 do dne 31. decembra 1893 pa le še državno finančno ministerstvo vsled posebnih prošenj. Od te dobe naprej izgubili bodo popolnoma veljavo. Za nas je Istra zadnja dragocena veja, ki visi ua obali jadranskega morja proti Italiji, da jej naznanja, da v tej zemlji stanuje čisti hrvatski narod, da ta zemlja ne potrebuje nobenega rešitelja, ker za njo pride rešitev od hrvatske kulturne misli. Tudi avstrijski državniki bodo najbolje storili proti irredenti, ako jej razkopijejo gnezdo tam, kjer so jej ga pomagali graditi državniki Depretisovega kova. vili skupaj Hroznatov vstop v samostan. Mnogo sodov so potožili na dvorišči, godba je veselo igrala pod lipo. Vsa družina in drugi so se veselili s srečnim ženinom . . . Hroznata je povabil tudi sosedne viteze, da pokaže vsem, kako čisla novi samostan, in kakšen je njegov sklep. Toda ni videl dosti hvale; dediči Hroznatovega premoženja niso privoščili samostanu obilnih darov. Nekateri so se jezili, da morajo desetino dajati, kakor je bil določil Hroznata kot razsojevalec v prepiru med topelskim opatom in praškim škofom v imenu papeža Honorija. Hroznata je moral slišati na svoj srečni dan mnogo zbadljivih besed in neuljudnih pogledov vitezov, katerim ni šlo tako za oliko ljudstva, kakor za razširjenje lastnega premoženja. Zato se je pečal bolj z zbrano množico na dvorišči. Kadarkoli se je pokazal, bil je slovesno pozdravljen. Proti večeru je stopil sam na dvorišče. Ženin in nevesta sta plesala. Družina se je veselila na dvorišči, in gospoda ▼ dvorani je začela peti bojne pesmi. Nihče se ni domislil zakleniti iz previdnosti vrata. Čuvaj je stopil s stolpa, da namoči grlo in oprode so sedeli okrog sodov ali pa so plesali. Tu po naključji pogleda Hroznata k vratom ter ostrmi. V grad jezdi nekoliko mož popolnoma za vojsko napravljenih. Plesalci še zapazili niso vrinjen^ev. Tnanje države. Kakor se javlja iz Madrida, izjavil se je Sagasta nasproti poslancem, da sedaj še ne more ničesa povedati o nameravani preselitvi papeža Leona XIII. v Španijo. — „Koln. Volksztg " je trdila, da je nemški veleposlanik na italijanskem dvoru, grof Solms, jako ostro poročal svoji vladi o rimskem binkoštnem škandalu (Giordano Bruno). To potrjuje tudi neko berolinsko pismo v „Courier de Bruxelles", ki pravi konečno: Cesar Viljem je pismeno naznanil „Sovražnik je v gradu! Hitro po orožje!" Na dvorišči je bilo že temno; na Hroznatov ukaz začno vsi zmešani sem ter tje tekati. Res, sovražnik je pridrl skozi vrata. „Po orožje! Napadeni smo!" Prvi jezdec se glasno zasmeja. „Kaj, ali nas ne poznate? Seveda, mi se vojskujemo, vi pa se v miru veselite." Jezdec se odkrije. „Rizek, križarska odprava!" začno vpiti. „Da, sem že tukaj; toda dajte mi vrč, da namočim suho grlo. Kaj pa počnete?" „Poroko slavimo —." „Ali Ilroznatovo?" „Kitke z Nekrasovo Marto. Tukaj sta." Rizek skoči raz konja ter stisne veselo poro-čencema roko. Njega posnemajo drugi. „Ali ste zmagali, križarji?" „Deloma; radi nesloge nismo popolnoma premagali. Jeruzalem, Odrešenikov grob, smo osvobodili turške moči." „Slava križarjem!" Med tem, ko je pozdravljal Hroznata Rizka, pripovedovali so križarji, kdo se vrača domov, kdo je v mnogobrojnih bojih padel, kdo je bil ranjen itd. Eni so se bolj veselili, drugim pa je žalost napolnila srce. sv. Očetu, kako globoko mržnjo je v njeai zbudila vstajna izjava z due 9. junija. - V Srbiji ni vsè navdušeno t» Rusijo, kakor bi bil človek mislil zadnji {as, odk# je s (fofpnšča izginila naprednjaška stranka in s'tem ttfiiTradi-kalcertf nasprotna glasil*."- Pred kjatkim sta zopet navstala dva lista, ki st| vladi sovr'gflïàrPrirl z na-slovonf „Domovina" vrejuje bivli rfadàik „Videla", Lazar Komarčic, drugemu pa, „Srpski Reči", j» vodja Prizrene, ki je bil ta Kristicevega miglMerstva načelnik tiskovnih zadev. Oba lista *ta> si v^ktatkem pridobila veliko število čitateljev. ' Dobro je, da so se v Srbiji oglasila tudi nasprotna mnenja, kajti brez teh sodila bi bila Evropa v bližnjem času srbske razmere enostransko, ker bi jih bila videla tudi samô v radikalni in ruski luči. „Kreuzzeitung" z nova potrjuje rusko-fran-eoski sestanek v Vichy-ju: „V toplicah Vichy-ja so se priredili dogovori, in sicer sta bila tam generala Wanovski in Miribel, Freycinet pa je dohajal le od časa do časa, kakor se mu je ravno zdelo primerno." Te obravnave same na sebi niso neposredno nevarne. Sedaj gré le za to, da se ohrani „entente cordiale" mej Rusijo in Francijo. O skupnem postopanji se sedaj ne more še govoriti, ker ni nobena država še pripravljena. Govori se, da hočejo v to zvezo vsprejeti tudi grškega kralja, ki se sedaj mudi v Aix les Bairs, ne daleč od Vichy-ja. Toda to se ne bo zgodilo, ker se namerava grški prestolonaslednik poročiti z nemško princesinjo. V 1Vemčiji bo skoraj gotovo v kratkem na-vstal ljut in dolgotrajen boj mej Bismarckovimi in Walderseejevimi glasili. Oglasila se je sedaj v tej zadevi tudi „Kreuzzeitung". Iz njene pisave je razvidno, da znani članek „Nordd. Allg. Ztg." ni bil samo akademične vrednosti, marveč ob enem tudi odsvit hudega boja, ki se bije v bližini nemškega prestola in ki bo morda ob svojem času jako ii-nenadil nepodučeni svet. „Kreuzzeitung" osebno zagovarja Waldersee-ja zoper napade kanclerjevega lista ter pravi: „Nordd. Allg. Ztg." ne bo odšla očitanju, da je stopila v službo osebne politike, ki se ne straši, najvišje vojaške oblastnije pred inozemstvom kompromitovati ter rušiti vojaško disciplino. Jako nujno je francoska zbornica potrdila vojaško postavo, kakor jo je konečno določil senat. Škof Freppel je še enkrat naravnost povedal republikancem resnico, da tako važne postave ne sme sklepati zbornica, kateri se že na obrazu čitajo smrtne težave; ta zakon bo prihodnje leto nova zbornica zopet zavrgla. Republikancem je le na tem ležeče, da vtaknejo séminariste v vojašnice; za to veselje žrtvujejo celo osodo Francije. Morda bi kdo mislil, da je Freppel pretiraval? Toda večina zbornice sama ni hotela za predlogo glasovati prej, predno se ni izrečno izjavil Freycinet, da bodo se-minaristi v mirovnem času služili v vojašnicah, v vojski pa opravljali sanitetno službo. Angleško ministerstvo bo predlagalo zbornici, naj se polnoletnemu princu Albertu Viktorju Kristijanu (uajstaršemu sinu princa Waleškega), dovoli letna dvorovina 15.000 šterlingov, ki naj se poviša v slučaji njegove poroke na 25.000 šterlingov, princesinji Lujizi (hčeri kraljičini) pa 3000 šterlingov. Izvirni dopisi. Z Dunaja, 9. julija. (Prof. Marušič. — „Slovenija." — „Austria.") Pod tem naslovom očital je v „Slov. Naroda" 150. številki „Slovenijan" g. prof. Maružiču v Gorici, da je odsvetoval svojim abiturijentom, naj ne vstopijo v „Slovenijo", ko „Kje pa je naš strie, Pavel Nekrasa?" „V Jeruzalemu počiva že več mesecev. Ranjen je bil in starost ga je zvrnila v grob. Pokopan je v sveti zemlji. Tukaj pošilja Marti zlat križ, vsem zadnji pozdrav — in bratu zopetno odpuščanje." „Marsikatera nesreča nas je zadela", začne pripovedovati Rizek v dvorani vitezom. „Marsikatero ste že slišali. Najpoprej je utonil cesar Friderik Barbarossa v reki Kalikadnu, potem so se Francozi in Angleži sprli, kar ni koristilo naši reči. V boji sta se oba kralja, Filip II. in Rihard Levosrčnik združila ter dobila Ptolomajido. Tudi Nemci so prihiteli in Saladin je bil pobit. Popolnoma bi ga bili, pa nesloga je vse pokazila. Zavoljo prepirov se je vrnil Filip domov in Rihard se za Nemce v boji ni veliko brigal. Med tem pa je prosil Saladin za mir. Krščanje so dobili del med Joppo in Tirom ter svodobno pot v Jeruzalem. Rihard je razdel i dobljeno deželo med znance .... Daleč je vspeh za željami in unetostjo, s katero se je pripravljala odprava." „Nemci so ustanovili poseben red, ki naj bi varoval popotnike na nevarni poti v sv. deželo." „Bog daj, da bi bili pozneje kuezi in kralji zložn', da bi bila sv, dežela osvobojena." pr'.dejo ua Duuaj, ter gorko priporočal jim katoliško «kad. društvo „Austria". Vf Ne smatram se pristojnega zagovarjati gosp. prof. in duhovnika Marušiča, ki se je kot profesor veronauka upal priporočati svojim učencem katoliško društvo, niti mi je na umu tukaj razlagati in dokazovati, je-li „Slovenija" v istiui mej vsemi akad. društvi na Dunaji najbolj rimsko-katoliška. O tem nas pač najbolje poučuje omenjeni dopis sam. Kot zvest „Austrian" štejem si v sveto dolžnost, opomniti g. „Slovenijana" na staro prislovieo, da mora človek stvar, predno o njej javno pripoveduje, dobro poznati, ker drugače bi utegnil stvari, katero zagovarja, brezmejno škodo prouzročiti ali pa samega sebe osmešiti. — Bodi mu torej tukaj po „Austrianu", ki gotovo potna dobro dijaške razmere na Dunaji, povedano, da ni res, da se je katol. akad. društvo „Austria" na Dunaji kedaj imenovalo ali da se imenuje bodisi oiicijelno ali neoficijelno nemško društvo. „Austria" je popolnoma mednarodno društvo, katerega je prvi namen, gojiti in krepiti katoliško zavest v mladih srcih dijaštva ter pobijati kolikor mogoče ono sedaj tako moderno brezverstvo. V tem društvu živo prav mirno mej seboj Cehi, Slovenci, Poljaki, Nemci, Italijani, Madjari in Rumunci ; prepira radi narodnosti v njem še ni bilo. Popolnoma krivo je, da nosijo „Austrie" članovi čepice; ne vém, kako sije izumil dopisnik z Dunaja take neresnice. Ravno tako neresnično je, da ima „Austria" mesto maše zadušnice za svojimi umrlimi tovariši „trauersalamander". Odkar obstoji „Austria" in do danes brala se je za vsakim umrlim udom maša-zadušnica, katere so se vsi člani in „corpore" vdeleževali. Res pa je, da se pozneje umrlega spomin tudi s „trauersalamandrom" spoštuje. Tudi ni res, da vstopijo v „Austrio" samo oni dijaki, ki niso nikjer drugod sprejeti ; nego navadno je pač, da so „Austriaii." člani tudi drugega društva, se vé takega, ki ne goji nasprotnih načel. Znano mi je tudi, da so bili „Anstriani" zajedno vrli „Slovenijani". — „Slovenija" bila je nekdaj res središče duševnega življenja Slovencev na Dunaji. Pripravljali so se dijaki resno na delo za narod, a pri tem so si tudi še vedno obranili ono versko prepričanje, katero jim je navdahnila slovenska mati in katero je vedno bilo pravi značaj slovenskega dijaka. Takrat živela je „Austria" s „Slovenijo" v ozki prijateljski zvezi. A nesrečni pseudo-liberalizem okužil je tudi mlade slovenske dijake prišedše na Dunaj. „Slovenijani" so se vidno odtegovali „Austri"-i in slednjič so se pričeli posmehovati onemu, ki se je upal javno povedati, da je katoličan, ter ni hotel trobiti z onimi v rog, ki so pomilovali take nazadnjaške „finsterlinge". — Žalibog, da se novodobna „Slovenija" do danes àe ni spremenila v tem oziru, kajti drugače bi Slovenec ne mogel tako strupeno pisati o katol. društvu, ki nikomur ne škoduje, pač pa mnogo koristi. Kako bi drugače „Slovenijan" mogel lagati svetu pripovedujoč, da bi človek zamàn iskal knjiž- Od zunaj se je slišalo vriskanje, v dvorani pa so peli na srečo orožja novega vitežkega reda. * * * Iz življenja pobožnega ustanovitelja topelskega samostana vémo malo daljnih vesti. Kakor je bilo njegovo življenje polno bolečin in trpljenja, taka je bila tudi njegova smrt. Edina tolažba mu je bil dobro delujoči samostan, t katerem je ostal do smrti, ko je postal dijakon in nazadnje v letu 1215. in 1217. samostanski prožt. Ko seje enkrat mudil v Chotešovu, je nanagloma zbolel. Ko se nekoliko pozdravi, vrne se v topelski samostan, akoravuo so ga svarili, naj ne gré, da ga hočejo njegovi sovražniki vjeti. Hroznata se ni brigal za to in padel je v roke hebskim vitezom, ki so morali samostanu desetino plačevati. Ti so ga zaprli na Kinsberg ter razglasili, da ga izpuste pod pogojem visoke odkupnine. Vladika je opominjal menihe, naj nikari ne pobirajo denarja. „Ali živega ali mrtvega moramo dobiti ustanovitelja in dobrotnika svojega." Pa predno poberô veliko odkupnino, umrje Hroznata v ječi 14. julija 1217. Njegovo telo je pokopano v samostanu in njegov spomin ozaljšiu i glonjolo večne slave. niče v „Austri"-i, ko ima ta-!e vendar knjižnico obsegajoio čez 900 zvezkov ¡zbornega berila vsake vrste! Kako bi mogel pošten „Slovenijan" lažnjivo zatrjevati, da se prepiri mej društveniki t „Austri"-i poravnavajo z dvoboji, da si prepirniki z gorjačami mesarijo obraze! Resnica pa je, da se vsi taki prepiri po društvenih pravilih pomirujejo pred društvenim razsodiščem, ravno tako kakor v „Sloveniji". Je-li to nevednost ali hudobija? — Iz tega izprovidi vsakdo, da je prof. Marušič v Gorici, kateremu se je očitala poleg drugega tudi nevednost o dijaških razmerah na Dunaji, gotovo bolje o njih pončen, nego „Slovenijan" na Dunaji, kateri menda „Austrie" še videl ni. H koncu še malo opazko. Ni mi na misli odsvetovati slovenskim abituri-jentom obiskajočim dunajsko vseučilišče, da vstopijo v „Slovenijo". Nasprotno, naj se je oklenejo ter naj skušajo z besedo in dejanjem čistiti v njej oni duh, ki tako rad v podobi ateizma obda dijaka, čutečega se naenkrat prostega gimnazijskih spon. „Slovenijani" pa, ki mislijo, da ne morejo in ne smejo gojiti načel, katera je zapisalo katoliško društvo na svoj prapor, naj vsaj spoštujejo v svoji liberalnosti drugih prepričanje ter naj je ne posmehovaje še pode od se. Pri tem pa ne zabi slovenski vseučiliščnik, da je na Dunaji katol. akad. društvo „Austria", ki je vse drugo, nego nemško., V njem najdeš prave brate, odkritosrčne prijatelje, ki te ne zapuste v težavnem tvejem poslu štirih let. „Austria" je po nojem mnenji najboljše dijaško društvo na Dunaji, ona je prava podlaga, prava šola poznejšemu moškemu delovanju. Okleni se je in ne boš se kesal! _„Austrian." Dnevne novice. (Deželnozborske volitve na Kranjskem.) Narodna stranka bode imela v deželnem zboru 25 glasov, nasprotna 11, ker si je pridobila zastopnika za Kočevje in Ribnico. Kmečke občine bode zastopali gg.: Detela, Dragoš, Klun, Krsnik, Kavčič, Lavrenčič, Ogorelec, Pakiž, dr. Papež, Pfeifer, dr. Poklukar, Povše, Svetec, Višnikar, dr. VoŠDjak, Žitnik; mesta in trge gg.: Gorup, Grasselli, Hribar, Murnik, Steguar, Šuklje, dr. Tavčar; trgovsko in obrtniško zbornico gg.: Klein in Souvan; virilst je prevzv. gosp. knezo-škof. Veleposestniki so danes dopoludne izvolili 10 poslancev. Konservativna stranka se ni vdeležila volitve. Nemško-liberalni veleposestniki so sami volili. Izvoljeni so: Grof Erwin Auersperg, baron Leopold Liechtenberg, Karol Luckmann, bar. Josip Schwege!, baron Beno Taufferer, baron Oto Apfaltrern, grof Leo Auersperg, baron Friderik Rechbach, dr. Adolf Schaffer. (K zgradbi deželnega gledališča.) Deželni odbor razpolaga sedaj o dveh popolnem gotovih načrtih za deželno gledališča, ki se ima graditi na cesarja Josipa trgu. Kogar ta načrta zanimata ogleda ju lahko do 18. t. m. v deželnem dvorci v I. nadstropji na levo. V četrtek, dne 18. julija, snide se zopet enketa zvedenca in vdeležencev, ki bode pretresala, če so načrti primerni našim razmeram. (Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani) je imelo XXVII. sejo dnč 10. julija. — Navzočni gg.: Tomo Zupan, prvomestnik; odborniki: dr. vitez Bleiweis-Trsteniški, Ivan Hribar, Matej Močnik, Luka Svetec (podpredsednik), dr. J. Vošnjak (blagajnik), Andrej Zamejec, Anton Žlogar (tajnik). — Od nadzor-niätva gg.: Oroslav Dolenec, dr. Fr. Papež. — Tajnik in blagajnik naznanjata, kako sta izvršila sklepe zadnje seje. Naprošeni učni pomočki in knjige so bili poslani na dotične kraje. — K sklepni skušnji v društvenem zavodu pri sv. Jakobu v Trstu se poda vodstveni ud Ivan Hribar, ki tedaj tudi ko-nečno vravna ondotne šolske zadeve. — Vsled predloga „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" glede „kDjižniee družbe sv. Cirila in Metoda" se sklene, da se vodstvo s posebno okrožnico zglasi pri vseh podružnicah, ki naj blagovole pospeševati razpefiavanje družbenih spisov. — Letošnja velika skupščina bode na Bledu dne 8. avgusta, da si pri tej priliki stranski rodoljubi lahko ogledajo naš divni Bled. — Odbornik J. Hribar poroča o otroškem zabavišču v Pevmi in Podgori pri Gorici, katere je z uačelnikom goriške podružnice, prof. Spiučicem, obiskal ter se prepričal o lepem napredku v teh zavodih. Istotako poroča o ustanov- nem zberu podružnice Orno na Koroškem, ki obet« lep vspeh. — Ker je neumorni odbornik J. Hribar, kakor prej, tudi zdaj potoval ob lastnih troških, izreče mu vodstvo soglasno zahvalo, kar se vbeleži t sejni zapisnik. — Vse one podružnice, ki še niso poslale letnih prispevkov, ali naznanile svojih na-čelništev in zastopnikov za glavno skupščino, s tem uljudno prosimo, naj blagovoli, čim prej mogoče, to storiti, da se privzamejo potrebni podatki za glavni izkaz. (Družba sv. Cirila in Metoda) opozarja slavna načelništva vseh slovenskih ljudskih šol v vseh teh pokrajinah našega cesarstva, kjer se čuje naš glas, naj bi blagovoljno hotela kupovati pri njej ali po njenih podružnicah ali knjižnični I. zvezek „Franc Jožef I." (15 kr.) ali pa II. zvezek „Rudolf Habsburški" (20 kr.). Tudi III. zvezka „Val. Vodnik" (15 kr.) ima družba še mnogo na razpolaganje. Vzrok, da opozarjamo tega, nam je dvojen: visoka oblastva so namreč priporočila naš I. in II. vezek kot posebno primerna šolski mladini in pa pomisli naj slovenski narod tega, da mora družba svoje stare knjižice prodati, če hoče novih tiskati. — Ve pa naj v naprej slovensko ljudstvo, da koj, ko se poravnajo tiskovni Iroški, poroma družbin IV. zvezek: Hubadovi „Slovenski Junaki" v naše pokrajine. Kaj podobnega pa ne vemo, če se je še poslalo med slovenski svet. (Gosp. Josip Žužek,) c. kr. stavbeni pristav v Rudolfovem, pristopil je podpornemu društvu za slovenske velikošolce na Dunaji Kot podpornik s 5 gld. Ker je ta blagi rodoljub iz Rudolfovega prvi pristopil kot podpornik imenovanemu društvu, bodi mu zato srčna hvala in naj služi v vzgled mnogim požrtvovalnim rodoljubom dolenjskim. („Glasbena Matica") je v torek dne 9. julija ' t. 1. zaključila šolsko leto 18S8 9. Povoljni vspehi javnih izpitov, vršivših se dne 5., 6., 8. in 9. julija zvečer od '/¡¡O. Jo 8. ure bili so pač dokaz, kako dovzetna je naša mladež za divno glasbeno umetnost 1 in kako vrlo napreduje Matičina glasbena šola. Izpiti raztezali so se na vse stroke glasbenega pouka. Ni nam naloga, ocenjevati vse posamne točke ob-! širnega in zanimljivega vsporeda, a konštatujemo z j veseljem, da so vsi gojenci dane jim naloge prav dobro in deloma izvrstno pogodili. Posebno dobro uspevala je goslarska šola, katerej je učitelj gospod j Mozer vdihnil tako rekoč novo življenje. A tudi i ostalo učiteljsko osobje bilo je svojej težavni nalogi popolnoma kos, in zahvala, katero je izrekel gosp. predsednik Fran Ravniharv svojem nagovoru, bila je istinito zaslužena. Uveselilo nas je tudi lepo in dostojno vedeuje gojencev med izpiti, kar nam je zopet dokaz, da je vodstvo šole v pravih rokah. — 1. V igri na klavirji odlikovali so se: E. Sittig in M. Šuman (učiteljica gospica Bogomila Šuman); Gecelj, Jamšek, Meden (učitelj gospod Gerbic); Bučar, Čelešnik, Daneš, sestri Lukman, Milčinaki. sestri Moos, Pfeifer, Prelesnik, V. Ravnikar, Sark, Seliškar, Tome in Zevnik (učitelj gosp. Julij vitez Janušovsky). 2. V igri na g o s I i h: Pertl in Gabrijel (učitelj gosp. Mozer). B. V igri na trobilih: Kos in Theuerschuh (učitelj g. Stiaral). 4. V solo-pet ji: Bučar Fran, Bučar Terezija in L. Verhunec. Oso-bito ugajala sta nam zadnje imenovane gojenke nenavadno čvrsti glas in čista intonacija. Tudi odgovori iz teorijskega in harmonijskega pouka bili so povoljni; v harmoniji pokazala se je posebno uvež-bano gojenka Milčinski. Izborno petje (mešan, ženski in možki zbor) obsezalo je tri točke, ki so se jako krepko in precizno izvedle. Konečno zadonela je iz stoterih grl „cesarska pesem", katero je zbrano občinstvo stoje poslušalo. Navdušeni „živio" sledil je zadnjim akordom mogočne avstrijske himne. Potem nagovori gosp. prvosednik Fran Ravnihar vso navzočo mladež ter se toplo zahvaljuje gosp. profesorju Franu Gerbič u na trudapolnem in vzglednem vodstvu šole in tudi ostalemu učiteljskemu osobju, vspodbujajoč je zajedno, naj nadalje vstraja v napornem delovanji za blaginjo nežne mladine, zadnjo pa opominjajoč k marljivemu negovanju glasbene umetnosti. In tako je „Glasbene Matice" odbor završil 8. leto svojega šolskega delovanja. Krepki sadovi, ki so se pokazali pri javnih izpitih, so nam porok, da bode Matičin odbor svojo težavno nalogo tudi v bodoče častno rešil. Rojaki! podvizajte se torej pristopati k „Glasbeni Matici", ki s svojo izvrstno vspevajočo glasbeno šolo tako blažilno vpliva na nravno vzgojo naše nežne mladine, in podpirajte jo gmotno, da (jej bode možno svoje delovanje vedno bolj razširiti v korist vsega slovenskega naroda. (Šolska skušnja v Marijanišču.) Javna sklepna Šolska skušnja je bila danes v tukajšnjem Marijanišču od 8. ure do poludue. Prav mično je bilo prirejena in gladko se je izvršila. Šolska sobana — kaj velika in lepa — bila je primemo okrašena. Po osmi uri se je kmalu začelo izpraševanje, najprej v krščanskem nauku, potem v drugih predmetih. Dečki so vseskozi odgovarjali umno in urno, predmeti so se tako vrstili, da je bilo poslušanje zanimivo. Dečki v dveh razredih so imeli nad skušnjo toliko več veselja, ker so k skušnji prišli mnogi za zavod zanimajoči se gospodje. Omenjamo blago-rodnega gosp. deželnega predsednika barona W i n -klerja, ki je skoro do kouca ostal, kakor tudi njo-gove blagorodne gospe, ki je za malo časa prišla oveselit čvrste dečke, mil. g. prosta dr. Aut. Jarča, predsednika Vincencijeve družbe, preč. g. kanonika Dom. Bonifacio iz Pirana, preč. gosp. kanonika And. Zamejca, preč. gosp. župnika M. Malenška, preč. gosp. Tomaž'ča, tudi drugi hišni znanci in dobrotuiki, zlasti gosp. K. Polak, s svojo soprogo, gosp. Pichler. Omenjati moramo tudi prednice šolskih sester iz Maribora čast. s. Angeline Križauič. Po deseti uri pripelje se, ker je imel prej šolo, gospod nadzornik in profesor Fr. Leveč, kot zastopnik mestnega šolskega sveta, v veliko radost navzočih, tudi g. katehet J. S m rekar pride za nekaj časa. Posebno so se zanimali gostje za lepe deklamacije in pa za lepo petje, katero je domač gojenec spremljal na harmoniju in na klavirju. G. dež. predsednik je izrekel svojo polno zadovoljnost nad zavodom rekoč, da je to res izgledna šola in želeč jej še nadalje obilnega vspeha. Enako je ob koncu tudi gosp. nadzornik Leveč krepko nagovoril dečke povdarjajoč, da naj ostanejo vedno zvesti naukom, ki so jih tukaj prejeli, potem, ko pridejo v življenje. Potem se jim ne bode treba bati kazni, ki čaka lenuha, po besedah Vodnikovih: „strgan rokav, palca beraška, prazen bokal." Na to je bilo 49 dečkov pohvaljenih in s knjigami obdarovanih. A tudi manj pridni so bili potolažeui. Bog plati vsem navzočim njihovo zanimanje, Marijanišču pa daj prospeha. (Duhovniške premembe v ljubljanski škofiji.) Čast. gosp. Alojzij Bobe k je imenovan župnijskim oskrbnikom v Godoviču; čast. g. Valentin Klobus pa gre iz Godoviča za kurata na Slap. (Poljedelsko ministerstvo) je darovalo 200 gl. ljutomerskemu dirkalnemu društvu za dirko z do-mačimi konji na Cvenu. (Č. g. Jak. Marzidovšek,) c. kr. vojaški ka-pelan v Zadru, je premeščen v Gorico, č. g. Fr. Danko, c. kr. vojaški kapelan v Mariboru, je premeščen v Celovec. (Lnua) bode mrknila danes zvečer po S. uri 11 minut. Mrk bode trajal do 10. ure 32 6 minut. Telegrami. Dunaj, 11. julija. Avstrijski poslanik Hen-gelmuller je došel iz Belegagrada. — Iz Budimpešte došli kurirni vlak je vsled napačne premene v Himbergu trčil skupaj s tovornim vlakom. Dva potnika in železnična služabnika so lahko ranjeni. Dunaj, 12. julija. Konečna seja avstrijske delegacije. Ko je bilo rešenih več peticij, bili so v tretjem branji potrjeni vsi prejšnji sklepi. Kalnoky je izrazil delegaciji priznanje in zahvalo cesarjevo za rodoljubno složno delovanje in zahvalo skupne vlado. Kheven-hüller jo izrazil predsedniku Windischgraetzu zahvalo za previdno vodstvo. Predsednik se je zahvalil delegaciji za priznanje, skupni vladi za podporo, ter končal, zasedanje s trikratnim „hoch" na cesarja; delegacija je navdušeno zaklicala „hoch". Dunaj, 12. julija. Ogerska delegeoija: Polna seja konstatuje popolno soglasje sklepov v avstrijski in ogerski delegaciji. Sklepi se bodo cesarju v potrjenje predložili. Kolonija, 12. julija. „Köln. Ztg.": Cesarica ne bo cesarja spremljala v Anglijo, pač pa bo koncem septembra italijanski dvor v Monzi obiskala, potem pa s cesarjem na Grško odpotovala. Saint Etienne, 11. julija. Dosedaj so iz rudnikov dobili 108 mrličev. Preiskava jo pokazala, da je eksplozijo zakrivila nepozornost dvanajstih delavcev. Umrli ko: 'J. julija. Antonija (¡runi, delavka, 24 let, Kapiteljske ulice 13, jetika. V bolnišnici: 7. julija. Leopold Toraic, klobučar, 35 let, jetika. i), julija. Jožef Suhadobnik, delavčev sin, 6 let, atrotie. 10. julija. Leopoldina Pregel, mizarjeva hči, 13 mesecev, bronehitis. Vremensko sporočilo. Dani Čas Stanje Veter Vreme Mokrine na 24 ur v mm opazovanja zralcoincra t mm toplomere po C.lzijo 11 7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zveč. 73 S «J-738 1 7382 19 0 31-0 231 si. vzh. jasno 000 Srednja temperatura 24"5°, in .rti" nad normalom. Dunajska borza. (Telcgrafično poročilo.) 12. julija. Papirna renta o% po 100 gl. (s 16% davka) 84 gl. — kr. Srebrna „ 5% „ 100 „ „ 16 % „ b4 „ 40 5% avstr. zlata renta, davka prosta . . . Papirna renta, davka prosta...... 109 „ 85 99 „ 75 Akcije avstr.-ogerske banke...... 906 „ — Kreditne akcije .......... 303 „ — 119 .. 20 . _ _ Francoski napoleond......... 9 „ 45' 3 n Cesarski cekini .......... 5 „ 64 Nemške marke .......... 58 „ 30 „ P. n. občinstvu s tam uljudno naznanjam, da sem se vrnil s potovanja. (2_2) Med. dr. V. Gregorič, Dunajska cesta št. 3. V Ljubljani, 9. julija 1889. Ordinacija od 2—4 popoludne. * Brata Kbcrl, * g Izdelovalen oljnatih barv, firnežev, lakov J 5 In napisov. JC £ Pleskarska obrt za stavbe in meblje. £ ^ -EiJ ■■ R>l jian », jg u Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši it. 4. }{ priporočata prečast. duhovičinl in p. n. občinstvu vse Jf K v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reclno fino delo in najnižje cene. x Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barva ^ v ploščevinastih pušicah (Blechbuchsen) v domačem ^ lanenem oljnatem tirneži najfineje naribane in boliše nego vse te vrste v prodajalnah. (13) ^ Cenilce mi znlitvvanjo. **W ^ Josip Deiller, tovarna za cerkveno blago in razprodaja —= cerkvenih oprav =— na ]>unaji VII., Zieglergasse 27. Zastopnik Franc Itrttckner. Proti gotovi naročbi se naj točneje izvršujejo vsakovrstne cerkvene oprave kot: kazule, pluviali, dalmatike, velumi, štole, baldahini, zastave itd., kakor tudi mM ©*n®«i. T u j e i. 10. julija. Pri Maiitu: Pran Linder-man, c. kr. dvorni svetnik, Iz Trsta. — Hartman, nadzornik, z Dunaja. — Klemen Scubla, duhovnik, iz Trsta. — Milan Vrabčevič, s soprogo, h Zagreba. — Knips in Petzold, tt-govca, z Dunaja. — Ulčaker, Osarrc in lirnard h Trsta. Pri Slona: Tomšič, učitelj iz Sevnice. — pl. Kiedhoten, inženir, iz Gradca. — Sverljuga iz Zagreba. — Miklaučič iz Trsta. — dr. Kr. Wagner, gimnazijski učitelj s soprogo, iz lferolina. — Stampfer iz Prage. — Pischbach, Semm. Jlaurizio in Viertel, trgovci, z Dunaja. —■ Janez Volk Iz Trsta. — Th. Mündt, z družino, iz Draždan. — baron Schwege! z Dunaja. Diseldorftke oljnate £ barve v tubah. ► Akvarelne barve mokre in suhe. s: j; ^ . ADOLF HAUPTMANN, prva kranjska tovarna oljnatih barv, firneža in laki v Ljubljani. (8) ^ «►Pisarna in zaloga: £>oI>»lti drevored (ssZfciS J v dežah od 25 klgr. 4 Vse vrste slikarskih in < likarskih čopičev in j slikarske patrone. t ■ :•««» «» H» i l JL « JL s Vrelec „Carinthia",! t alkalična kiselica, nahajajoča se poleg gradu Hagenegg na Koroškem, odlična krepčilna pijača, katera se zlasti radi močne vsebine lithija (Lithion) priporoča kot zdravilo proti boleznim v ledjih in v mehurji, ker jih večinoma prepreči ali celo odstrani itd. Glavna zaloga je v Železni kapli (Eisenkappel) na Koroškem, od tod se (pošta v Kapli) razpošilja ta kiselica v svet; za Kranjsko in Istro zalaga gosp. Miha Kastner v Ljubljani.