narodna in univerzitetna KNJIŽNICA [ 117 986-1982 6-7 IZ VSEBINE: • SLOVENSKE PERSPEKTIVE PO VOLITVAH NA TRŽAŠKEM ® ZDRAV SAD USTAVNE RAZSODBE • HERETIČNE MISLI • »ROJAK KOŽELJ« • BESEDA O TRINKOVEM KOLEDARJU • PRILOGI RAST IN DRAGA *82 »... Resnična integralna narodna skupnost pa se kaže v pluralizmu. Nikdar in nikjer ne moreta predstavljati vsega naroda napor in skrb le enega razreda, le ene stranke ali duhovne skupine ...« (Edvard Kocbek, Pred viharjem, str. 196) Sped. in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, Luglio - Julij 1982 pismapnsmopismapDSiiMp Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. žaški igralci, je bila brez šip, pred MLADIKA IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVI - ŠTEV. 6/7 KAZALO Slovenske perspektive po volitvah na Tržaškem . 81 Zora Tavčar: Poti ... 82 Pod črto: Volkovi ;iln 'bacliilli; Zdrav sad ustavne ¡razsodbe; »Rojak Koželj« Antoin Kufoilo: In večno šu- mi Nadiža (13) . . . . 86 Olga Lupine: Naš jezik . . 89 Mogoče ne veste, da ... . 90 Vladimir Kos: Na ¡pragu ¡pomladi srca; Tako Te čakamo .........................90 Bojan Štih: Heretične misli 91 Vladimir Kos: ¡Ne boj se zapeti......................94 Antena .......................95 Pavle Merku: Beseda o Tankovem koledarju ... 98 Staro in novo............99 Martin Jevoiikar: Zamejska in zdomska literatura (B. Pertot: Dokler marelice zorijo).................100 Na ¡platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku Priloga: Rast 2-1982, pripravlja uredniški odbor mladih. Str. 5-8 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Član USPl (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 250 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti). tisk »graphart«, trst, rossetti 14 O PUBLIKACIJI KOROTAN Pred nedavnim sem dobil v roke publikacijo KOROTAN, ki jo občasno izdaja zaslužni graditelj slovenskih domov na Dunaju p. Tomažič. Začudilo me je, da sem v njenih zgodovinskih prispevkih naletel na trditve kakor na primer, da smo Slovenci avtohtoni. Na drugi strani pa mi je bila všeč samozavest, ki naj bi odpravila naše hlapčevsko visenje od tuje znanosti. Kaj pravite k temu? U.T. V vsaki narodni kulturi se poleg znanstvenikov, ki se držijo znanstvenih metod iskanja in sklepanja, redno pojavljajo tudi samohodci - navdušenci, ki namesto iz strokovnosti izhajajo iz lastnih več ali manj apriornih intuicij. Nič čudnega torej, da imamo takšne pojave tudi na Slovenskem. Ker takšni nestrokovnjaki zavračajo znanost, je razumljivo, da jih tudi znanost ne upošteva. Prav tako je razumljivo, da zdravo slovensko kulturno in tudi politično zavest ne moremo graditi na še tako domoljubnih mitih, ampak na trezni znanstveni metodologiji. Evropi se bomo lahko predstavljali samo z doraslo umetnostjo in z resnično znanostjo. Samo takšna kultura bo v čast slovenskemu imenu v svetu. Za kakšno drugo »kulturo« je škoda že tako pičlih slovenskih energij. KAKO JE BILO Z MRAKOVO IGRO? Ko je ljubljanski verski tednik DRUŽINA poročal o predstavi Mrakove i-gre Proces, ki jo je tržaško gledališče odigralo v Križevnlški cerkvi v Ljubljani, je med drugim omenil, da so igralci morali nastopiti v »neugodnih okoliščinah«. To je ena tistih polresnic, v katero je tisk, posebno katoliški, v določenih družbenih sistemih prisiljen. Resnica je bila takšna-le: cerkev, v kateri so nastopili tr- predstavo so jo morali sami očistiti od golobjih odpadkov, število poslušalcev so omejili. Nadaljnji nastopi v drugih cerkvah po Sloveniji so bili prepovedani. S surovo potezo je bila potem vsa oprema za Mrakovo igro poslana nazaj v Trst. V. G. OMLEDNOST V našem tisku sem (pred kratkim) zasledil čudno buržujsko dragotino: čestitke, v katerih nekateri starši »čestitajo« svojim otrokom —• verjetno edinčkom — ob prvem letu življenja. Ali ni to omledno? Ali ni to še eno znamenje degeneracije, v katero lezemo pod tujim vplivom? Saj asimilacija ni samo jezikovna! Še pred njo se začenja neka druga, duhovna — in v tej zmeraj bolj tonemo — tako v politiki kakor v športu. L. V. LISTNICA UPRAVE Seznamu podpornikov MLADIKE, ki smo ga objavljali v prejšnjih številkah, dodajamo tokrat še dve imeni: Svoji naročnini sta zvišala na 20 tisoč Lir J.P. iz Trsta in Albert ŠTRAJN iz Trsta. Za TISKOVNI SKLAD MLADIKE sta darovala: J.R. iz Trsta 25.900 Lir in Marija Lorenzi iz Sesljana 14.000 Lir. Družina Kalin je v spomin na Franca Fabec darovala 30.000 Lir za Mladiko. Vsem se prisrčno zahvaljujemo! SLIKA NA PLATNICI: Tržaška narečna pesnica Marija Mijot je proslavila svoj visoki jubilej z literarnim večerom v DSl. K prazniku ji iskreno čestitamo! REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno. Slovenske perspektive po volitvah na Tržaškem Uvodno misel zadnje predpočitniške, a že poletne številke MLADIKE, posvečamo tržaškim upravnim volitvam, ki so že toliko za nami, da ni potrebno navajati številk in iskati zmagovalce in poražence. Kot vedno, tudi tokrat ni nihče izgubil, pravi poraženec pa so spet Trst in prebivalci tržaške pokrajine, saj ostajajo odprta vsa vprašanja, ki so povzročila predčasne volitve v obeh krajevnih upravah. Nekakšna osvetlitev pa je vendarle potrebna, saj s teh strani lahko gledamo na volilno preizkušnjo brez ozkih ideoloških očal, z zornega kota, kot nam ga narekuje skrb za slovenske interese. Predvsem zato pozdravljamo uspeh Slovenske skupnosti, ki si je znala na novo pridobiti zaupanje slovenskih volilcev v tolikšni meri, da je premagala meje, ki so jo nekako utesnjevale: prekoračeno je hilo število G.000 volilcev na pokrajini, 4.000 na tržaški ohčini in zid treh odstotkov. Gre torej za preusmeritev neke težnje, ki je vplivala malodušno in zdaj odpira pot do novih, perspektivnejših položajev. Poudarek velja zlasti dejstvu, da je do tega prišlo oh občutno nižji volilni udeležbi, ki je obenem z visokim številom belih in neveljavnih glasovnic (katerim bi morali dodati še protestniško porazgubljene glasove manjšim volilnim skupinam) dokaz zapletenosti in negotovosti političnega počutja med nami. Dvig glasov oddanih SSlt dokazuje, da ima edina slovenska stranka možnosti nadaljnjega napredka. Slovenci se polagoma začenjamo zavedati, da interese slovenske manjšine najprist-neje zastopa samo SSk, čeprav jo vsi od vedno odrivajo od centrov oblasti in nima zastopstva v rimskem parlamentu. Ta volilni uspeh pa nikakor ne sme uspavati, temveč mora učinkovati kot injekcija optimizma in spodbuda za večji zagon pri delu v naši javnosti. Rezultati so namreč razkrili, da je SSk napredovala le tam, kjer je bila aktivno prisotna na terenu v slovenskem okolju. Slovenski glas se da torej še povečati, kar dokazuje večje število glasov v krajevnih konzultah, toda to ho moč doseči samo z znatnim organizacijskim naporom. Pozna se tudi, da so volilci hoteli dati priznanje SSk, ki si je upala prevzeti večje odgovornosti tako na deželni ravni (predsedstvo 7. komisije) kot tudi v nekaterih ^pomembnih ustanovah (krajevni sosveti, Kraj. zdravstvena enota...). Toda o prihodnjem delu hi veljalo spregovoriti kdaj kasneje. Tokrat pa ni moč mimo nekaterih ugotovitev, ki zadevajo slovenska občila, predvsem Primorski dnevnik, ki je spet mačehovsko odmerjal prostor in pozornost taboru, ki ne spada v njegov ideološki in politični svet. Volilno kampanjo je osrednje slovensko glasilo v zamejstvu spremljalo z več kot očitnimi simpatijami za Socialistično stranko Italije, ki si te simpatije nikakor ni zaslužila. Slovenska javnost je med volilno kampanjo zaprepaščeno u-gotavljala, da je PSI pri lovu na glasove pozabila na slovenski program in skušala okrepiti svoje italijansko obličje. Pri tem pa so bili slovenski socialisti dobesedno potisnjeni v o-zadje in niso prišli do besede niti na osrednjem volilnem shodu na «Trgu Unita. To je bila avtonomna izbira PSI in je lahko predmet razčiščevanja v notranjosti stranke. Nimamo pravice se vmešavati, ni pa prav, da ni Primorski dnevnik tega zabeležil s potrebnim poudarkom, temveč je ta nevaren preokret v PSI molče, se pravi opravičujoče spremljal. Obenem je slovenski dnevnik hladno poročal o delovanju SSk. Na enaki ravni je bilo tudi poročanje koprske RTV, tudi pri komentiranju po volitvah. Pri tem hi veljalo postaviti omenjenim vprašanje, ali mislijo, da zares branijo slovenske interese s takim ravnanjem. Volitve torej odpirajo novo stran v naši stvarnosti, ki se nam ne prikazuje nič bolj rožnata kot pred njimi. Ob nazadovanju demokristjanov in komunistov (ki pa niso zmanjšali svojega zastopstva v upravnih organih) namreč ni prišlo — oh siceršnjem uspehu Mittel-evropejcev — do občutnejšega padca Liste za Trst, ki je še vedno živ dokaz protislovenske nastrojenosti mesta, fašisti pa so se celo okrepili. Vsega tega ne more odtehtati pričakovani uspeh PRI in PSI, zlasti zaradi zgornjih ugotovitev. Številčno razmerje sil v tržaškem občinskem in pokrajinskem svetu je tako, da dopušča možnosti tudi za demokratične uprave, vendar pa povolilne razmere dajejo misliti, da bo v novih koalicijah imela glavno besedo Lista za Trst. Na to pa ne moremo gledati drugače kot z globokim nezaupanjem. |\| ve no la ZORA TAVČAR POTi Ena sama pot je držala v svet, široka, bela od prahu, razbeljena v julijskem soncu. Bila je pot čez loško polje, »U pule«. V skoraj ravni črti je tekla med rumenimi pravokotniki pšenice in zelenkastimi progami ovsa, utonila kdaj med valujočo travo, se shladila v senci obloženega kozolca ali stare, poletno razko-šatene jablane. Potem je spet, razgaljena do kamnov, ponujala svojo goloto sončavi. Po. tej poti so se ob nedeljskih popoldnevih zapodili po klančku od vasi proti Savi trije otroci. Čedalje manjši so se izgiLbljali med polji in prestrezali na uho oddaljene poklice, se ustavljali pa znova izginjali med drevjem. Če so se ozrli nazaj, je kje daleč v travi zanihal pisan sončnik, mamin ali učiteljičin, ali pa se je oglasil strogi, predirni očetov žvižg, da so brž upočasnili korak in se pustili doteči. Zatem pa so se zapodili še z večjo vnemo med polja. Bratec, okrogel kodrolašček, se je zapletel v lastne nožiče in ga je bilo treba ves čas pobirati ter o-tepati prahu. Sestrica, najmanjša, je zaostajala ali uhajala s ceste, da si jo, tako majceno, našel, šele ko je pokukala iz žita ali visoke trave njena rumena glavica s široko nasmejanimi usti. Tako smo tekli v svetli ravni črti po mehki rumeni preprogi iz sipkega,prahu, med nihajočimi maki in med otoki mick, ki so v vročini omahovale s svojimi velikimi belimi cvetovi; končno smo pritekli do konca -sveta: pot se je iztekla na savskem produ. Mimo je tekla Sava in onstran je strmi, pragozdno porasli breg dokončno zamejil skmvnostni konec sveta. Tam čez ni moglo biti drugega kot zrak, začetek brezmejnega vesolja, ki je obdajalo našo dolino, zakaj naš mali, sončni svet je bil obrobljen s sklenjeno črto hribov. Za njimi so se v sinji nič izgubljali oblaki. In prav po sredi sveta je tekla moja prva pot. Prav kmalu pa se nam je odprla še ena pot. Ta je tekla — okoli sveta. Začela se je tako, da je pred hišo obstala vprega. Krajškov Lojz z leseno nogo je zavpil »eeee-ja« in konja sta zahrzala. Otroci smo zdrveli po stopnicah in v dir čez pesknato dvorišče. (Tu se je bratec navadno prvič prekucnil in potolkel.) Bučno po-zdravljaje »gospoda Lojza« smo zlezli na kozla. Zadaj sta sedla še mama in oče in se čez kolena ogrnila s kockasto volneno odejo, nakar je Lojz počil z bičem, »ajd, dijo«, in konja sta v lahnem drncu enakomerno odpeketala skozi vas proti jugu. O DALJNE, NEPOVRNLJIVE ZASAVSKE POTI... Voz je drdral po ravnem, hrustal po grušču na ovinkih, odskakoval čez jarke. Konjiča sta s počasnimi pregibi od potu svetlečih se bokov stopala navkreber in fantovsko razbrzdano drvela po klancih navzdol, da se jima je iskrilo izpod kopit. Ropot koles je utišavcd med visokimi bregovi, robniki in naslanjala kočije so zadevali ob nizke veje gabrovja in veje starih jablan so nas kdaj pa kdaj oplazile po obrazu. Bliže smo se spuščali k Savi, več je bilo šumnik potokov in studencev, ko pa smo vozili že tik na reko, voza sploh ni bilo več slišati, preglasilo ga je rohnenje narasle Save. Ves čas je cesta tekla po samoti in sledila rečnemu toku. Če je bilo kaj hiš, so morale biti kje daleč na levi za grmovjem. Nekje je zazijal hrib, do vrha sama živa skala, pod njim pa kupi peska in zarjavelih mrež. Bil je sevniški kamnolom. Tam nekje smo prečkali železniško progo in se spet približali Savi. Dan je rasel k poldnevu: cesta je zavila na most, konja sta ponosno dvignila vratova, rdeči čopki na komatih so poskočili in zvončki v njih so zacingljali. Kočija je z votlim ropotom zapeljala nad Savo. Rjavca sta ob spodbudnem tleskanju Lojzkovega biča v zraku stekla, ko da gresta osvajat kranjsko stran. Takoj onstran Save je stala v senci lip znana gostilna. Krajškov Lojz je zapeljal na tlakovano dvorišče, »eee-ja«, in konjiča sta obstala. Lojz je izpregel in popotnike je čakala belo pogrnjena miza, konja pa vrečka ovsa. Ko je najhujša vročina pominila, je Lojz spet pognal kočijo, a tokrat po kranjski strani ob Savi navzgor. Tu je cesta tekla ravna kot puščica skozi vasi, po osojnem, saj jo je ves čas senčil dolgi hrbet Brunka. Malce z visokega je gledala na reko pod bregom, ki se je kalna valila na jug. Mi pa smo. zdaj umirjeno in v hladu vozili ob toku navzgor. Na lepem se je na onem bregu v naše začudenje odprlo prostrano loško polje. Pokazalo se je nekaj streh, kot položenih v zeleno gnezdo, in beli, stopničasti nadzidki graščine: Loka! Voz pa je kar tekel dalje. Drevje onstran je za hip razmaknilo zeleno steno, zableščala se je kovinska krogla vrh loškega zvonika. Sonce je utrnilo odblesk na kljunu zlatega petelina. Še streljaj —- in v preblisku se je belo zasvetilo tudi plečato srednjeveško pročelje cerkve, s koničastim gotskim oknom nad korom — in Loke že ni bilo več. Pa tudi Save ne. Obrnila je na vzhod, mi pa smo še naprej vozili proti se- veru in se bližali gmoti hiš: Radečam. Zapeljali smo med tesne mestne idice in v lagodnem drncu pretekli radeško mesto vse do mostu čez Sopoto. Onstran, na trgu, je Lojz izpregel, privezal rjavca k stebru ob mestni živinski tehtnici in stopil pod oboke Kukčevega dvorišča — v gostilno. Mi pa smo se podali nazaj čez most, mimo sodišča, do starinske vile sredi majhnega parka, h gospe Krisperjevi. Ta postanek je bil za nas otroke zmeraj privlačen. Radi smo pasli oči na stari gospe z belimi, v lepega polža vrh glave zvitimi lasmi. In na gole roke in velik vratni izrez, ocinglja-na z verižicami in zlatimi obročki ali s težkim medaljonom na debeli verižici. Visoka in polnih oblik je bila gospa Krisperjeva vedno ovita v mehke gube svilene obleke nenavadnih barv, največkrat rubinasto rdeče ali smaragdno zelene. Ko so starši posedli k čajni mizici, na kateri je bilo več porcelanastih in srebrnka-stih skodelic, krožnikov in pladnjev kot čaja in peciva, smo se otroci zamaknili v pravi park sredi sobe, kjer je med stebri in ovijalkami škropil majhen vodomet, ali pa v kaj drugega, kar je ponujala očem vila lastnika radeške tovarne papirja. Gospejin mož, tovarnar Krisper, se navadno ni prikazal, rad je poleževal ali posedal kje v parku, pokrit z volneno odejo; moral je biti hudo star, gotovo 20 let starejši od svoje žene. Ko smo dobili otroci vsak svojo vrečko piškotov, mama kak nov recept, oče pa denar za dobave ter nova naročila, smo spet zlezli na voz. Lojz je počil z bičem — in odpeljali smo se po glavni ulici, mimo lekarne in cerkve. Pomahali smo zdravniku Matku in gospe v vrtu pred hišo ali gospe dentistovi, če je ravno slo- nela na »ganku«, ki je tekel okoli vile. Oba, dr. Matko in Szabo, sta se rada ustavljala pri nas na svojih lovskih pohodih pod Lisico —-ali pa smo mi zahajali k njima, kadar nas je kaj bolelo. Če smo kdaj izpustili obisk pri gospe Krisperjevi, nas je povabil na vrt dr. Matko, malo popolitiziral z očetom, se pošalil, še kava, za otroke pa malinovec — in smo se odpeljali. Za zdravnikovo hišo smo zavozili v najsta-rejši del mesta, kjer je bila cesta najožja. Komaj pa je na desni zmanjkalo hiš, se je pod cesto zableščala Sava. Valila se je proti nam izpod radeškega mostu, globoka in kalna. Kakor da ni ista reka kot v Loki, ko se bela pri-peni izza skal na ovinku, igriva in čista do kamenčkov na dnu. Zlagoma smo se bližali o-gromnemu mostu. To je bil drugi veliki trenutek dneva! Krajškov Lojz je upočasnil in voz je zagrmel na mogočni most. Zagrnil nas je obok iz samih travezr. Skozi jekleno konstrukcijo smo se ozrli po Savi navzdol na jug: tam daleč, visoko na pomolu nad reko, nas je veselo pozdravljalo zeleno gnezdo Loke. Peka, peka, peka, pek, sta udarjala konja ritmično ob pod-nice, kraguljčki so zvonkljali, Sava je hrumela. Ob tej bučni spremljavi smo prevozili radeški most in spet zavozili na sončno štajersko stran. Obrnili smo ob reki navzdol. To je bil najlepši del poti. Mama in oče sta že utrujena utihnila, Lojz pa se je po dobri kapljici šele razživljal. Otroci smo se skrivaj drezali ali pa se kar na glas krohotali, ko je ogovarjal konjiča »ajd, dijo, da b’te strela« ali pa prepeval kakšne nespodobne zasavske. Voz je ropotal, a vsak čas ga je preglasil vlak, ki je zdrvel mimo, ali reka, ki se je privalila izza ovinka. Vozil je skozi pod črto - pod črto Volkovi in bacili Ne vodim točne evidence o poimenovanjih naših šol, opazil pa sem, da se v nekaterih primerih imena ponavljajo. Tako se po Trubarju imenujeta licej v Gorici in osnovna šola v Bazovici, po Trinku srednja v Gorici in osnovna v Ricmanjih, po Vorancu pa osnovni šoli v Doberdobu in v Dolini. V zadnjem primeru gre torej celo za šoli iste stopnje. Večkrat sem omenil to dvojnost, pa sem vsakič dobil pojasnilo, izrečeno z najbolj samoumevnim prepričanjem: »Saj je vendar ena na Goriškem, druga pa na Tržaškem. Dvojnosti torej ni«. Pa vendar je — in zdaj smo pri jedru. Neštetokrat naglašamo, da zamejski Slovenci ne maramo biti razdeljeni v kategorije, po pokrajinah. Članki in predavatelji nam ponavljajo, da nas je tujec v preteklosti umetno cepil, da bi s tem otopel naš čut za e-notnost in povezavo. In nazadnje — mar ne zahtevamo enotnega šolskega okraja? Pri tem pa vendarle ravnamo o-bratno, predvsem pa MISLIMO obratno. Med Goriško in Tržaško je tako še dalje neka meja, ki smo jo sprejeli v zavest, in tako imamo lahko dve šoli imenovani po Vorancu, saj je pač ena »tu« in druga »tam«. Čut za ožjo pokrajinsko pripadnost je sam po sebi naraven in daje vsaki skupnosti celo pečat večje pestrosti, kar je v prid duhovnemu bogastvu. Toda v zamejstvu, na ogroženih tleh, je treba s tem ravnati zelo previdno. »Mi« in »vi« je lahko folklorno simpatična zadeva, dokler vodi v dru gačnost tekmovalnega in ustvarjalnega tipa. Na izpostavljenih področjih in v važnih stvareh pa je čut za enotnost imperativ, ob katerem se morajo pokrajinska ločevanja umakniti. To so malenkosti in dlakocepstva, poreče kdo. Mogoče. Toda ko takih dlakocepstev ne bo več, bodo nekateri procesi — negativni — potekali še bolj nemoteno, in načenjali bodo še druge sfere naše intimne slovenske integritete. Rezultati pa bodo v veliko veselje — že vemo, komu. Zato imam ob tej priložnosti predlog, ki naj z močjo simbola korigira napako, omenjeno v tem zapisu. predore iz visokih krošenj, ki so se nagibale abakraj ceste in se naslanjale ena na drugo. Pol dremaje pol utrujeno prisebni smo se prepuščali ropotanju koles in zaprtih oči ugibali, kje vozimo. Oddaljevanje rečnega šuma je izdajalo, da smo na začetku vasi. Voz je moral še bobneče prevoziti prve vaške hiše, kraguljčki so morali še enkrat zazvončkljati na ostrem ovinku, nato zacviliti zavore ob rahlem spustu, šele potem je zazvenel polpijani »eee-ja« in kočija je morala obstati. Krajškov Loj z je vajeno skočil na tla, poskočil z lesene noge na pravo in zadovoljno vzkliknil: »No, pa smo doma!« Oče je potegnil iz notranjega žepa suknjiča listnico,, odštel Lojzu, kar se je bil namenil, mu za maminim hrbtom stisnil v žep še nekaj več in Lojz je vajeno skočil na kozla, ajd, dijo... Tako je bila pot okoli sveta končana. Bila je dobra, svetla pot. Polne pričakovanja nas je povedla od doma v daljne kraje, a nas spet v velikem loku pripeljala, nazaj domov. Nekega dne pa smo odkrili še eno pot: pokazala nam je, da venec hribov ne zapira našega sveta okrog in okrog in da za njim še ni konec sveta. Bilo je neke jesenske nedelje, ko je oče snel s klina na podu popotne palice: težko, z žeblji okovano zase, tanko, z medeninastimi obročki in bleščečo konico za mamo. Zatem je položil z opogumljajočim pogledom vsakemu svojo tudi otrokom. Rdečo, rumeno\ in črno. Lakirane, s svetlim obročkom na upogibu držaja in s topo kovinsko konico na dnu. Kodrolašček pa majcena, smejoča se igračka z rumenimi lasmi — in temnolasa potegonka — so tako postali hribolazci. »Kam?« »Na vrh sveta,« je odvrnil oče. Tako smo se tisto jutro napotili na sam vrh sveta. Vrh prve ravnice nad vasjo smo se potopili v gozd. Naše paličke so zvenele na stezi kot kakšna glasbila: volhko po mahu, voljno, komaj slišno po igličevju, škrbljaje in floskajoč čez potočke. In iskrivo hrestljaje po ostrem kamenju, ko smo izpluli iz gošče na visoko raven. Zdaj se je globoko spodaj, vse rumeno od sonca in jeseni, razgrnilo pred nami loško polje. Stali smo prav na vrhu sklenjene verige, ki zapira Loko proti severu. In vendar —• nismo bili na vrhu! Kakor da je nekdo odprl pretesna vrata, so se odtod na vse strani, kot konji v drncu, z valujočimi hrbti razbežali hribi na vse strani, vsak s svojo perjanico rumenega bukovja na vrhu. Najprej tesno skupaj, hrbet pri hrbtu. Nato pa so eni obrnili, čedalje nižji, zgubljajoč se na vzhod, drugi, vse višji, pa v dveh vzporednih lokih na zahod, kjer so utonili z vrhovi v megličasti sinjini. En sam pa se je pognal visoko na sever in zaslonil obzorje s svojo oblo modrikasto gmoto. Zdel se je mračen, neznanski in nedostopen. »Tam!« je pokazal oče s palico nanj. »Tam je vrh sveta!« Malce tesno nam je bilo pri duši. Tako daleč in tako neznansko visoko? A k sreči je potovanje na vrh sveta ponujalo vrsto nepredvidljivih postankov. Ne vem, če kje sprejemajo kralja z njegovim spremstvom tako kot v našem pogorju vaškega veljaka, ki je poštenjak in gre ljudem na roko. Že pri Močniku v Radežu je bilo treba sesti pod brajdo na klop. »Pijte! Založite!« Go- pod črto - pod črto Poimenujmo še eno »prostih« šol, na Tržaškem ali na Goriškem, tako, da bo imela imenskega dvojnika v ISTI POKRAJINI. S tem lahko zabrišemo enega tistih miselnostnih spodrsljajev, ki so, če se razbohotijo, nevarnejši od tujih pritiskov, saj delujejo NAVZNOTER. Moder človek se ne varuje samo pred volkovi, ampak tudi pred bacili. S. M. Zdrav sad ustavne razsodbe V Mladiki smo letos že dvakrat pisali o pravici do uporabe slovenščine pred sodiščem. V 2.-3. številki je bila prikazana ustavna razsodba, ki je sicer nekoliko dvoumna, zaradi česar je vzbudila polemike in tudi izkrivljeno poročanje, vendar v bistvu vsaj Slovencem v tržaški pokrajini priznava pravico, da se poslužujejo materinščine v stiku s sodnimi oblastmi. V 5. številki pa je bilo treba zabeležiti, kako je tržaško kazensko sodišče dne 3. maja mirno šlo preko mnenja ustavnega sodišča in je odreklo prof. Samu Pahorju pravico, da se posluži omenjene ustavne pravice. Obrazložitev razsodbe, ki je bila objavljena po izidu Mladike, vsebuje nekaj neverjetnih trditev, tako da je pričakovati, da bo kasacijsko sodišče izreklo objektivno sodbo, saj je bil že oddan priziv. Poročanje o tej pomembni zadevi pa ne bi bilo popolno, če ne bi vsaj na kratko podčrtali zdravega sadu u-stavne razsodbe, ki je šel precej ne- opaženo mimo javnega mnenja, kljub temu da predstavlja pomembno potrditev tistega tolmačenja ustavne razsodbe, ki je Slovencem v korist. Dne 20. maja se je moral zagovarjati pred tržaškim pretorjem dr. Mariom Trampusom odgovorni urednik Primorskega dnevnika Gorazd Vesel. Na neki obravnavi 28. julija 1975 tn pozneje 3. marca 1977 je zahteval u-veljavitev pravice, da se izraža pred sodiščem v materinščini. Zato je bil 5. marca 1977 prijavljen zaradi kršitve člena 137 kazenskega postopnika, ki terja izražanje v italijanščini od vseh, ki poznajo ta jezik. Pretor Trampuš pa ga je zdaj oprostil, ker je obtoženec le uveljavil svo jo pravico, zaradi česar na podlagi čl. 51 kazenskega zakonika ne more biti spodar je iz zidanice med trtami v pobočju prinesel majolko, mlada je skočila v hišo po nož in kruh. Grozdje v brajdi je črnelo in od vinogradov naokrog, od visokih češpelj in od rumenih hrušk v travi je opojno dišalo po jeseni. Potem, komaj smo se utegnili odžejati pri studenčku pod Polano, se je izpod podružnice cerkve utrgal širokokrajni klobuk in velikanski čevlji, vmes pa postaven, še mlad možakar, Tonek. »Boste pa je stopili malo k nam!« Pri Toneku za cerkvijo na Polani je bilo že manj bahavo kot spodaj v Radežu. V hiši je bil strop neznansko nizek, kuhinja in kamra majceni, svete podobe skoraj tako velike kot okenca. A gostoljubje je bilo vredno velikega kmeta. Zakrožil je jabolčnik, založili smo mastno ocvirkovco. Potem so nam pokazali za cerkvijo zložno bližnjico in palice so zapele ob kamne med visečimi vinogradi h kočam, raztresenim daleč naokrog po Okroglicah. (Kdove, ali nimajo imena prav odtod.) Nekje smo se spustili s poti na travnato jaso, k bajti s slamnato streho. »Gremo pozdravit mater Papeževo!« Da ima sam papež tukaj svojo mater? Prav pozorno smo si hoteli ogledati kakšna je mati papeževa. Pa saj smo to drobno ženičko v dolgem krilu in zbledeli rdeči ruti, tesno zavezani nazaj, poznali! Sinje oči so se nagajivo svetile sredi neverjetno zgubanih lic in tenka reža ust je v širokem smehu razkazovala nekaj škrbastih zob. Bila je ženskica, ki je ob nedeljah po maši med nerazumljivim ščebetanjem v svojo kljukasto brado puščala v naši veži smetano in topljeni sir za štruklje. Zdaj smo se začudili, od kako daleč prihaja. Zatem smo si morali ogledati njeno mršavo kravico, puskusiti kozarec kislega jabolčnika in kos sladkega ajdovega kruha. Nazadnje se je malo pojokala za svojimi otroki, ki so nekje v Belgiji in v Ameriki po rudnikih in jih ne bo videla nikoli več. Ko pa smo se odžejali, je že pozabila nanje in se kar dekliško razposajeno šalila z očetom. Mi pa smo se spet pognali v hrib. Po dolgem vzponu smo prilezli na košenino. Nad njo je vstala okrogla zelena kučma: Vrh sveta. Zdaj je bil že bližji. Tu so se mali popotniki smeli odpočiti v senci lip za belim gradičem, ki si ga je bil za robom postavil a-meriški izseljenec, domačin Klinkon, za takrat, ko se vrne za zmeraj domov. (Med vojno pa so mu dom požgali.) Po postanku je bila pot vse bolj strma, hišice ob poti vse revnejše, pripete na strmino kot osja gnezda: dve okenci, zapah, gankec — in poleg nizek hlevček. Svet je postajal divji, pot podobna jarku, povsod se je ocejala vocla in gošča je bila vse temnejša. In prav tam — smo nepričakovano stopili na čistino: pred nami je stala cerkvica sv. Jošta. Vsa majcena se je naslanjala na navpično gozdno steno. »Tamle pa je!« je spodbudno pomeril s svojo grčavko oče na vrh stene. Tako blizu je torej stal vrh sveta. Ampak kako naj pridemo gor? Zagrizli smo se v steno, prek katere se je poševno vzpenjala kamnita steza. Pot je bila vse zložnejša, vse bolj gozdna, zadišalo, je po ciklamah, rumeno je zamigotalo vsenaokrog od bukovja. Na dnu pa, kakor da bi se razklal hrib, je zazijala ozka zajeda, skozi katero je lilo sonce. Otroci smo stekli v tisto luč in se onkraj tesni spustili v dir po mehki, izbriti planinski pod črto - pod črto kaznovan. V kratki, a jedrnati obrazložitvi se dr. Trampuš sklicuje na razsodbo ustavnega sodišča z dne 20. januarja letos. Pri tem poudarja, da je po mnenju ustavnega sodišča slovenska manjšina na Tržaškem priznana manjšina, zaradi česar »nasprotuje logiki in pravu katerakoli sankcija, ki bi kaznovala uporabo materinščine pri članih te manjšine«. Pretor sprejema tolmačenje ustavnega sodišča in torej sklepa, da člen 137 kazenskega po-stopnika ne more biti uveljavljen proti pripadnikom slovenske manjšine na Tržaškem. IVO JEVNIKAR »Rojak Koželj« Tako je časnikar ljubljanskega radia 5. junija zvečer ogovoril sloven- skega izseljenca iz Avstralije, ki je bil nekaj časa spet na obisku v domovini. V intervjuju, ki je trajal nekaj minut, se je čudna formula ponovila točno petkrat — to navajam zato, ker želim poudariti, da ob tolikšnem vztrajanju pač ni moglo iti za naključje. Poslušalec, razpoložen čisto mirno in naklonjeno — tak sem bil, ko sem sledil sicer prijetnemu kramljanju ob mikrofonu — je nenadoma zaznal v nenavadnem tituliranju nekaj prisiljenega. Sprva sem čuden vzdevek samo slišal, pri ponavljanju pa sem razumel, da imamo spet opravka z drobno slovensko bednostjo. »Rojak« se je ponavljal enostavno zato, ker je »gospod« v SRS vsaj u-radno še vedno na indeksu, »tova- riš« je pa titel, s katerim le ne moreš obkladati kogarkoli. In tako smo iz zadrege dobili »rojaka«. Rojaku časnikarju čestitam za domiselni izhod iz zadrege. Človeško mu želim, da bi ga nikoli ne preganjal moralni maček, saj mački prihajajo iz spoznanja, spoznanje pa je v našem primeru klavrno. Predlagam pa mu še kako novo varianto v nazivanju Slovencev, ki gospodje ne smejo biti, tovariši pa ne marajo. Nekaj primerov: dvonožec, sesalec, oče (če ima otroke), sin (starše ima vsak), šofer (pogoj avto), harmonikar, davkoplačevalec. In seveda zamejec, z variantama obmejec in predmejec. S tovariškim — pardon, rojaškim pozdravom Tine Razumeš Anton Kufolo In večno šumi Nadiža Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika 13 13. novembra 1943 LAČNI SO NEMCI Prišli so v vas z vozom. Vsaka družina je morala dati polno pletenico krompirja. Kokoši pobirajo na dobro voljo — Nemci so odnesli že tretjo. To so požeruhi! 14. novembra 1943 NA SV. KOCJANA STRELJAJO Da partizani še niso izginili, nas je opozorilo to, da slišimo ob štirih popoldne s hriba Sv. Kocjana regljanje brzostrelk In streljanje pušk. Do tja gor so se bili Nemci povzpeli, pri cerkvi pa so jih napadli partizani, zato so klicali na pomoč artilerijo. Več granat je frčalo iz Špetra in zadelo staro cerkvico Sv. Kocjana. V cerkvi so obležali mrtvi trije partizani. 15. novembra 1943 NEMCI NAPADENI V ŠPETRU Nemci so se v Špetru utaborili v učiteljišču in po drugih poslopjih. Brezskrbno so se kretali po vasi, meneč, da so partizane za vedno prepodili iz naših dolin. Nocoj so si bili pripravili ples- no veselico v veliki dvorani restavracije »Belve-dere«. Pozno ponoči, ko so bili Nemci v plesnem vrvežu, so se vtihotapili v Špeter partizani, se poskrili za vogale hiš, da bi si Nemci ne mogli na pomoč, drugi pa so začeli z oken metati ročne bombe v plesno dvorano. Nastalo je strašno streljanje okoli restavracije in po vsej vasi. Ni znano število mrtvih na nemški in partizanski strani. Vsak je odnesel svoje že pred dnevom, le to je gotovo, da je bilo po glavni cesti videti kri. 16. novembra 1943 MOST SO JIM PODRL! Nemci so za silo popravili most čez reko Ar-beč na cesti, ki pelje iz Špetra skozi Prešnje v ČerAd. Medtem ko so partizani napadali Nemce v špetru, so drugi razstrelili zopet popravljeni most. Danes so morali vsi civilisti moškega spola v Špetru zopet popravljati most. iz Tarčeta so se Nemci nepričakovano preselili v Špeter. Poti travi, da je morala palice pobirati mama: tv je stal v vsej mogočnosti pred nami VRH SVETA. Splezali smo nanj: bil je en sam zelen val, ki se je od zgoraj navzdol razlival v neštete manjše zelene valčke, gladko pokošene, od sonca obsijane. In prav tam, na vrhu najvišjega vala, se je naša pot iztekla v travi. Pa kaj zato! Saj je zdaj ležal pod nami ves veliki, prostrani svet. Kako neznanski je bil in kako varno obkrožen z visokimi hribi. Oče nam je imenoval vse tiste gore na obzorju: Kozje na severu in Gorjanci na jugu, Kum na zahodu in Bohor za vzhodu. Pa tudi vrh sveta je imel svoje ime: Lisica. Tako smo stali, naslonjeni vsak na svojo palico, in se obračali kot vetrnica okrog in okrog: Kum, Gorjanci, Bohor so mogočni stražili na obzorju, skoraj sanjski v svojem daljnem sinjkastem veličastju. Kako velik je bil vendar svet — in mi prav na sredi — in neznanska samota vsenaokrog. In veter, ki je oril čez sleme in česal nizko planinsko travo. Na lepem nas je zgrabila razposajenost, razpeli smo roke v veter in se čedalje hitreje sukali na vse štiri strani neba: Kum, Gorjanci, Bohor, Kozje, Kum, Gorjanci..., dokler se ni vse zlilo v eno samo živozeleno kroglo: plesali smo prav v srčiki sveta. — Nazadnje smo pijani od vrtenja popadali v travo. Kje so že poti, ki so tekle na konec sveta. Kje tiste, ki so v svetli elipsi vodile okoli sveta nazaj domov. In kje so razgledi s samega vrha na veliki svet. Zdaj nobena mojih poti ne vodi več v zavetje loškega doma, vse vodijo le z doma. Zdaj moram biti doma povsod, kjer sem. Le še v sanjah sedem kdaj na voz in Kraj-škov Lojz potegne, poči z bičem in se odpeljemo pod špalirji jablan in se vozimo in vozimo in vozimo po sanjski beli cesti, v sklenjeni elipsi kar naprej, ajd, dijo; v pikčastih oblek-cah, punčka z rumenimi lasmi, kodrolašček in dolginka, in čudno, kar naprej je dan in kar naprej lije skozi krošnje julijsko sonce... O daljne, nepovrnljive zasavske poti! 16. novembra 1943 NEMŠKI NAPAD Že ob šestih zjutraj nas je prebudilo grmenje topov, ki so iz šenčurske okolice besno kakor z brzostrelkami streljali na Staro goro in po Podu-tanskih dolinah. Ta muzika je trajala do pol osmih, od takrat pa smo ves dan slišali od tam regljanje mitraljezov, pokanje ročnih bomb in pušk. Vse ondotne doline so pokrite z dimom. Nemci temeljito »grabijo« partizane od Sovodenj do ldrije.(1) Najhuje trpe nedolžni ljudje, hiše, cerkve. NEMCI VOZIJO PLEN Z LAŠKEGA Dva kilometra dolga kolona z blagom natlačenih vozov se je danes popoldne vlekla po naši dolini proti Kobaridu. Vozovi so na dve in na štiri kolesa, vlekli so jih po štirje konji ali mule, vsak voz je imel zadaj privezanih več konj za rezervo. To nam je pojasnilo, zakaj so danes že zgodaj lovili partizane po Podutanskih dolinah! 19. novembra 1943 DUHOVNIK UBIT! Iz Sv. Lenarta so prišle žalostne novice o škodi in žrtvah, ki so jih Nemci povzročili z napadom na ondotne vasi. Najžalostnejša je ta, da je bil ubit tudi prečastiti Atilij Kormons, vikar v Srednjem. Ko so ljudje zbežali pred Nemci in se poskrili, je on ostal v župnišču. Nemec je skozi okno vrgel proti njemu bombo, ki ga je močno ranila. Pobegnil je prestrašen iz župnišča, takrat pa ga je zadela v prša krogla iz puške in obležal je mrtev. Bil je mlad in nadarjen duhovnik, doma iz Plestišč. Tudi njegova nedolžna kri naj prinese mir in pravo svobodo naši Benečiji. Naj v miru počiva! cmroto CUHitSO mcrniktc COSMOki iuSEPPE ,*'jžc.c stcusc- i :*:*:*. iSMfJds 2£ 9< Titt?1. Ji.-:. kKf.l -A H40LA £ s ictrs oua