Iskati resnico
»Današnja mladina,« je Nada Tarman le za drobec sekunde zastala v razvijanju svoje misli, »tudi današnja mladina bi ravnala tako kakor smo mi ravnali. Če nekomu stopiš na žulj, ti ne bo ponudil še druge noge.
In sivomodre oči pod čednim lokom obrvi so bile nenadoma polne preteklosti. Trde, ponosne, lepe in navdušujoče. Zdaj je Nada Tarman sekretar mestnega medvojnega ak-tiva OF:
»Naša naloga je poiskati resnico. Ohraniti zgodovini kolikor je mogoče o delovanju medvojnih ljubljanskih aktivistov. Never-jetna zagnanost je v ljudeh. Prisotna pa je tudi skrb za človeka, ostarele in njihove ma-terialne probleme. Tisto pravzaprav, kar smo nekoliko pozabili, v preteklosti nekoliko za-nemarili.«
Tudi razvijanju revolucionarnih tradicij. Pa ne toliko zunanjega blišča. Človeških lastnosti, ki so dajale takratnim časom težo. Zaupanju, tovarištvu, solidarnosti, razume-vanju:
Najbrž sem imela srečo, da sem tudi po vojni delala in živela v tovariškem in soli-darnem okolju. Okolju, ki je bilo vedno pri-pravljeno pomagati in v njem ni nikoli manj-kalo toplega stiska roke.«
Šiškarica Nada Tarman se je rodila voja-škemu uslužbenou v Ohridu. Družina se je selila po državi. Mlada trgovka je bila že dobra tri leta brezposelna prden je februarja 1941 dobila državno službo na dravograjskem davčnem uradu. Kako pa se človek znajde na  revolucionarni  poti?
»Imela sem fanta komunista. Tudi moj oče je bil napreden socialni demokrat. V Ljub-ljani sem se vključila v Vzajemnost in Soko-la. Hodila sem na izlete in zlete. Če danes razmišljam, vse polno naključij. Cas tik pred vojno pa je bil zbegan, nekaj težkega in hu-dega je kar viselo v zraku, se približevalo.«
Prvo srečanje z okupatorjem je Nada' Tarman doživela 7. aprila 1941. Z Gornjega Doliča se je trmasta vračala v Dravograd. Nasproti so po beli cesti hitele motorizirane kolone nemške soldateske. Nasmejani so pre-pevali na tuji zemlji. Takrat se je v dekliški
duši porodilo sovraštvo. Tujci so oholo pre-pevali na naši zemlji. Spominjala se je obra-zov naših vojakov. Žalostni pešaki, utrujeni in mrki, jezni:
»Vrnila sem se v Ljubljano. V človeku je srd naraščal. Napetost, sovraštvo do tujcev, ki so klovnovsko brezbrižno menjavali table
Nada Tarman
na trgovinah in pogledovali za ženskami. Ma-ja in junija, mislim, sem mirovala, čeprav smo OF že čutili. Jože Nedog-Joco, rajonski mladinski sekretar mi je zaupal skupino še-stih vajencev in potem smo začeli z napis-nimi in trosilnimi akcijami.«
Edino dekle med fanti. Dozorevali so v poletnih mesecih prvega leta svetovne kata-strofe. Ej, kdaj so bili tudi brezbrižna mla-dina. Zaplesali so in zapeli, Ijubili življenje. Pot Nade in fantov se je konec septembra 1941 ločila. Dekle je dobilo nove naloge. Fantje pa so kot borci vsi do zadnjega padli na Pohorju:
»Poslej sem delovala kot obveščevalka.« Ilegala.   Zasledovanja.   Aprila   1942  ujeta. Obsojena na 8 let težke ječe. Zapor v Benet-
kah, 200 žensk v sobi, stenice, kriminalke in politične .ietnice. Tam je bila tudi Vida Tom-šič. Organizacija in upornost. Niso hotele plesti ročnih del za italijanske bordele. Nada Tarman se je nekega dne silovito uprla od-hodu v cerkev. Kazen 8 dni samice, voda in kruh. Težko, a še težje ji je bilQ namenje-no. Premeščena v pokrajino Pezzarom. zapor v Fossambrane. Leto in pol samice, ljudje. Stevilka 28 pa se ni dala. Tudi druge zapor-nice Ličanke, Crnogorke, Hrvatice se niso pustile. Izdajale so celo na roko pisane ča-sopise »Naša zvezda, »Crvena udarnica«. Spo-razumevale so se z Morsejevo abecedo. Uro dnevno so skupaj preživele na dvorišču. Do-volj  za  organiziran upor:
»O, kako sem si želela domov... Pa ven-dar je bila tam naša šola osveščanja, komu-nizma.«
Kapitulacija zlohotnih naslednikov rim-skega cesarstva. Nemci. Transport v Ljub-ljano. Takoj povezana in globoka ilegala. Barvanje las, ponarejeni dokumenti. Delo v okrožni tehniki, odhod v partizane na Pri-morsko, organiziranje posebnih zvez Glav-nega štaba — CK Slovenije in okupirane Ljubljane:
»V Ljubljano sem prišla s slovensko vla-do. To je bilo zgolj slučajno. Toda tistega dne se ne da opisati. Ne more se povedati. Imela sem občutek, da je ves svet moj, svet, ne le Ljubljana. Cvetje, pesmi, radost, sre-čanja z domačini.«
Graditev domovine, ustvarjanje novih pogojev, udarniško delo, navdušenje, tova-rištvo. Se ne tako daljna preteklost, stkana iz' tisoč in tisoč usod posameznikov. Tudi dandanašnji je stišk roke Nade Tarmanove trden in prepričljiv. Odsev preteklega časa in današnje stvarnosti v sivomodrih pronic-ljivih očeh ...                     Bogomir Šefic
Foto: Jaka Bregar