Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič lilllF Ljubljana, 9. avgust 1984 letnik 43, številka 31, cena 15 din V tej številki: Sindikalni poročevalec . Program zveze sindikatov za zaščito življenjske ravni Delitev po delu vnaša nemir v zatohla okolja Razprave o uveljavl jan ju delitve po delu in rezultatih dela so' vroče, kajti v naša delovnh okolja, ki so prepojena z ležernim odnosom do dela. s slabo organizacijo in vso drugo navlako, ki jo imenujemo navadno lažna solidarnost. vnašajo nemir, razlikovanje in po bol j ali manj natančnih dogovorjenih merilih tudi razlike v kuverti. To, nujno potrebno razlikovanje, je samo po sebi zdrava stvar, vnaša tekmovanje in pogojuje tudi odgovornejši odnos do gospodarjenja z družbenimi, sredstvi v temeljni ’ organizaciji. Če bi zares uveljavili objektivna merila za delitev po delu in rezultatih dela, če bi se jih zares tudi držali, bi se kmalu pokazalo, da je še precej rezerv v delu, v njegovi organizaciji in nenazadnje tudi v številu zaposlenih: v proizvodnji in predvsem v režiji. Seveda za takšen obseg proizvodnje, kot ga imajo zdaj in za takšno raven dohodka, kajti nedvomno je nezaposlenosti zaposlenih v naših organizacijah združenega dela zelo veliko. Da 'seveda tega spet posebej ne omenjamo za družbene službe, za skupne službe v sisih in povsod tam, kjer živijo le od ustvarjenega dohodka proizvodnih delavcev. Tistih, ki produktivno sodelujejo v proizvodnji, v neposredni ali pa posredni obliki. Zdrav sistem nagrajevanja bi moral potemtakem prinesti tudi presežek delavcev, njihovo razporeditev na druga produktivna delovna mesta in tudi v druge temeljne in delovne organizacije, če je to potrebno. Nekaj podobnega se je že zgodilo v mariborskem MTT in mariborski Emoni. V slednji je sicer nastal hud prepir, vendar sta zmagala ekonomska računica in stabilizacijsko ravnanje. Takšen prepih, ki bi ga vnesli v naša delovna okolja z uveljavitvijo delitve po delu in rezultatih dela, je potemtakem mogoč, nujen in imperativ stabilizacijskih prizadevanj. Le na nekaj vendarle ne bi smeli po- zabiti: okna in vrata je potrebno odpreti zlasti v tistih pisarnah, kjer boljši in slabši strokovnjaki skrbijo za ustrezne strokovne predloge za uveljavitev delitve po delu in rezultatih dela. Zdi se, da' je v pisarnah, kjer krojijo' takšne rešitve, še najbolj zatohlo, in objektivno so tod legla upiranja uveljavitvi sistema delitve po delu in rezultatih dela. Pa ne mislimo le na tiste referente, ki spremljajo delitev po delu, temveč tudi pisarne, kjer sedijo »razvojniki«. finančni operativ-| ci, kadroviki, splošni režijci itn. Zakaj menimo, da so tod vzroki za to, da se razlikovanje pri osebnih dohodkih po vloženem delu in rezultatih dela hitreje ne premakne? Zato, ker bi se tudi v pisarnah, v takšni in drugačni režiji, moral sprožiti nujen plaz razlikovanja ljudi po delu in po plačah, ki jih mesečno dobivajo. Ta, mirno speči kapital, ki ni dovolj izkoriščen v gospodarjenju organizacije združenega dela in vse družbe, je zelo drag. Vanj je družba vložila za šolanje in zdaj tudi za relativno visoke osebne dohodke, ki pa niso rezultat merljivega (ni treba ravno povsem natančnega) prispevka k dohodku. Pa bo še dolgo tako? Pravzaprav smo spoznali preprosto resnico, da je zdaj v naših organizacijah združenega dela in drugih skupnostih preveč rok, ponekod pa tudi glav, ki ustvarjajo sorazmerno nizek dohodek in da bi ga lahko ob manjšem številu zaposlenih, vendar pa med drugimi ukrepi tudi s sistemom delitve po delu in rezultatih dela, v dobršni meri povečali? O vsem tem se v resnici premalo sprašujemo, delitev po delu pa postaja zategadelj hotenje na papirju, ker je konkurenca v prisvajanju drobtin ob ustvarjenem dohodku številčno velika, kakovostno pa šibka, da se cesto ne splača preveč boriti za več dela in boljše delo. Marjan Horvat Zgornji posnetek je bil narejen v neki zasebni rimski kliniki. Predstavlja pa terapijo z elektrošokom, ki ga uporabljajo v psihiatriji. Z njim povzročajo nezavest s krči (podobnimi epileptičnim napadom) in spremembe, ki ugodno učinkujejo na nekatere duševne bolezni (shizofrenija, depresija itd.). Glede na dogodek, ki se je pripetil v kobariškem Tiku, kjer so »vtaknili v prisilni jopič« urednika njihovega tovarniškega glasila (o tem poročamo na 6. in 7. strani Delavske enotnosti) lahko pričakujemo, da bo omenjena terapija kmalu dobila domovinsko pravico tudi v slovenskem novinarstvu. Pa šalo na stran, stvari so namreč več kot resne. l.K. Monopol nad naravnimi lepotami Jugoslavija spada med tiste srečne dežele, ki ima veliko naravnih biserov. Naša naravna dediščina je zares zavidanja vredna. In v mnogih primerih tudi enkratna. Zato ni naključje, da imamo pri nas toliko z zakonom zaščitenih kotičkov, ki jih želimo oču-vati takšne, kot so, za kar nam bo vsak prihodnji rod še kako hvaležen. Oaze naravnih lepot torej čuvamo zase in za svoje zanamce. Varujemo jih pred kakršnimi koli posegi, pred zazidavami in onesnaževanjem, da bi nam še dolgo omogočale današnje užitke: občudovanje, prvobitnosti, lepoto, mir... Čuvamo jih torej zase in zato. da bi bili redki dnevi našega oddiha bolj polni in da bi se lažje vračali k naravi, ki jo v vsakodnevnem življenju vse bolj pogrešamo. Ob vsem tem se mnogi toliko bolj upravičeno sprašujejo, s kakšno pravico nekateri delovni kolektivi preprosto jemljejo pravico našim državljanom, da si svobodno ogledujejo naše naravne lepote. Takih primerov, ko so si izborili monopol nad naravnimi lepotami in pod krinko varovanja narave služijo debele denarce, sploh ni tako malo. Ob začetku poletja je denimo delovala kot hladna prha na de-settisoče turistov v Istri novica, da je znani Timski kanal, doslej tako zelo priljubljena izletniška točka, preprosto zaprt. Ogled edinstvenega fjorda je sicer še možen, toda le v organizaciji po-reške turistične agencije, pod določenimi pogoji in nikoli več — brezplačno! In podobnih .primerov privatizacije nacionalnih lepot oziroma bogastva sploh ni tako malo. Nasprotno, vse več jih je- če bo šlo tako naprej, potlej lahko že jutri pričakujemo, da bomo morali globoko seči v žep tudi za ogled drugih naših naravnih biserov. Potem tudi hoja, denimo po triglavskem pogorju, ne bo več tako poceni rekreacija. A.U. Domači gostje le varljivi upi Koliko porabijo tuji turisti v Jugoslaviji, že dolgo ni več skrivnost. Malo, veliko manj kot v vseh drugih evropskih deželah, ki nekaj pomenijo v turizmu. Zato sploh ni presenetljiv podatek naših statistikovi da gre kar tri četrtine skupne porabe tujih turistov na račun penziona, ostanek, ta je seveda sila skromen, pa za hrano, pijačo, motorno gorivo, spominke in podobno. Ob teh nič kaj spodbudnih podatkih, ki pa jim je že davno pognala brada, bode v oči, da ne znamo ponujati oziroma vnov-čevati niti tistega, kar imamo na pretek, in da se moramo na račun svojega izrazito neprofesionalnega prijema zadovoljevati že s četrtorazrednimi gosti. Ti se namreč vse pogosteje hvalijo, da pustijo na počitnicah v Jugoslaviji le malo več novcev, kot jih odštejejo za potovanje na naše morje. Od takih gostov pa nimamo kdo ve koliko. Zato je naš devizni priliv od turizma v primerjavi zfleželami, ki bi jih v marsičem lahko primerjali z našo, ne le skromen, temveč dobesedno beden. Španiji, denimo, prinesejo tuji gostje vsako leto sedem ali celo več milijard dolarjev dohodka. Pa ne zato, ker je ta dežela toliko bolj zanimiva od naše ali ker jo obišče sedemkrat več turistov kot Jugoslavijo. Vsa '»skrivnost« je v glavnem v tem, da pusti posameznik pri naših konkurentih v povprečju trikrat ali štirikrat toliko denarja kot ga porabi v Jugoslaviji. In s tem je povedano skorajda vse. Turisti, gostje, poslovneži, mimoidoči, popotniki — saj ni bistveno kako imenujemo množico radovednih tujcev — zapravljajo tam, kjer lahko in toliko kot je vredna ponudba. In nič več. Vse, skoraj vse, je torej odvisno od pestrosti in seveda kakovosti ponudbe. In prav od tega je odvisna tudi plačilna sposobnost gostov. Tam, kjer so neomejene možnosti zapravljanja, se zbirajo petičneži. Tam, kjer je problem jedilno olje, milo, toaletni papir in kjer je treba v vrsti čakati na kruh, se zbirajo reveži. Pa od že utrujajočih in ne- nehno ponavljajočih razmišljanj spet k čvrstim podatkom: v prvi polovici leta smo zabeležili v naši državi 321 milijonov dolarjev deviznega priliva od turizma. To pa gotovo pomeni, da si tudi letos ne moremo obetati tako pogosto napoveUovanih rekordov. Tudi zdaj, ko smo na vrhuncu sezone, je v glavnem še povsod nekaj ali dovolj prostora. Izjeme so redke. Tujih gostov je nekoliko več kot lani v tem času — žal, zelo slabih gostov — naših pa precej, precej manj. In zaradi slednjega tudi ne gre, kot prejšnja leta, gojiti upov, da bodo sezono morda le rešili domači turisti. Premalo jih je in odločno premalo imajo v svojih žepih. Andrej Ulaga Delavska enotnost Jubilej celodnevne osnovne šole Ni vse odvisno od denarja Celodnevna osnovna šola z novim šolskim letom 1984/85 praznuje desetletnico. Lep jubilej, ki pa vendar poteka nekoliko v senci večje družbene osredotočenosti k problemom ysmerjenega izobraževan ja,zlasti tistega na višji in visoki stopnji, predvsem pa stabilizacijskih prizadevanj, ko so nekateri ne dovolj strokovno utemeljeni predlogi za varčevanje na področju vzgoje in izobraževanja vnesli negotovost glede obstoja in nadaljnjega razvoja celodnevne osnovne šole. Osnovna šola s celodnevno organizacijo pouka, ki jo opredeljujemo kot enega temeljev nadaljnje socialistične samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja, se ima v svoji kratki zgodovini s čim pohvaliti. Od prvih šestih celodnevnih šol, ki so začele s poukom v drugem polletju šolskega leta 1974/75 z 52 oddelki in 1251 učenpi, kar je predstavljalo 0,6 odstotka osnovnošolcev, imamo danes 146 celodnevnih osnovnih šol v 62 slovenskih občinah. V 1236 oddelkih se izobražuje 32.136 učencev ali 14,3 odstotka vseh slovenskih osnovnošolcev. Napredek ni samo količinski. Predvsem je pomembno, da celodnevna osnovna šola širi in bogati svojo dejavnost ter tako pripomore k večjemu izenačevanju možnosti za .vzgojo in izobraževanje vseh otrok. Koncept celodnevne osnovne šole v celoti izhaja iz družbenih potreb po večji in aktivnejši vlogi osnovne šole pri vzgoji mladega človeka, iz potreb po prevzemanju določenih nalog na področju varstva in skrbi za otroka ter zagotavljanja možnosti za njegov vsestranski razvoj na različnih področjih. Vzgojnoizobraževaino delo na osnovni šoli je organizirano tako, da se organsko prepletajo pouk, samostojno delo učencev, interesne dejavnosti, rekreacija in druge dejavnosti. Na ta način se vzgojnoizobraževalna dejavnost širi in bogati, šola se v večji meri vključuje in povezuje z okoljem. Seveda pa so med posameznimi občinami in tudi posamez- nimi celodnevnimi šolami velike razlike. V občini Trbovlje so že od šolskega leta 1981/82 v celodnevno šolo zajeti vsi učenci, na Jesenicah jih je vključenih 65 %, v 18 občinah jih je vključeno med 15 in 30 %, med Sin 15%v27 občinah, do 5 % pa v 11 občinah. Celodnevnih osnovnih šol nimajo v občinah Grosuplje, Maribor Tabor ih Piran. Podobne razlike so pri vsebini dejavnosti. Ponekod je dejavnost še togo razmejena, drugod spet se pouk funkcionalno prepleta s samostojnim učenjem in drugimi dejavnostmi, organizacija dela je presegla tradicionalni urnik. Pri vsakodnevnem delu uveljavljajo vrsto interesnih dejavnosti, jih povezujejo z delovno vzgojo in proizvodnim delom ter čim bolj samostojnim delom in samoupravo učencev. Vloga učitelja postaja drugačna, bolj usmerjevalna. Tako ob pouku prihaja do pristnejših, neposrednješih in bolj sproščenih medsebojnih odnosov med učenci in učitelji, ki rodijo boljše skupne rezultate uenovzgoj-3iih prizadevanj. So pa tudi primeri, ko je dejavnost le togo organizirana, ko po liniji najmanjšega odpora pri interesnih dejavnostih prevladujejo telesnokulturne in kulturne dejavnosti, ne izkoristijo pa vseh možnosti, ki jih nudi povezava šole z okoljem. _ Eno se — ob nespornih uspehih uveljavljanja celodnevne šole — zdi izredno pomembno. Ko so strokovnjaki primerjali gospodarsko razvitost občin in odstotek učencev, ki so vključeni v celodnevno osnovno šolo, so ugotovili, da vključenost otrok v-celodnevno šolo ni odvisna od gospodarske razvitosti občin, oziroma, da sta oba pojava med seboj neodvisna. To pomeni, da so odločilni tudi drugi dejavniki. Zato bo treba poživiti delo (velikokrat zamrlih) koordinacijskih odborov za celodnevno osnovno šolo in pospešiti družbena prizadevanja na tem področju. Bilo bi videti preveč preprosto,če bi obšli nekatere organizacijske in gmotne možnosti, ki jih je potrebno zagotoviti za večji in hitrejši razcvet nove šole. Vendar je to manjši, in z dobro voljo hitro rešljivi del posla. Bolj pomembna so subjektivna prizadevanja. Učitelji so že večkrat dokazali, da njim volje ne manjka. Pomagati moramo še drugi, saj gre za naše otroke. Igor Žitnik Žetev Od kampanje do organiziranosti Kmetje v Pomurju so sicer zadovoljni z. letošnjim pridelkom, jezi pa jih, da se je dodobra zavleklo spravilo. Posnetek je iz. Motvarjevec «0 obmejnem Goričkem, kjer kooperanti soboške kmetijske zadruge Panonka na tradicionalen, menda še najbolj zanesljiv način preskušajo kakovost zlatega zrnja. (Slika: B. Ž.) Že leta nazaj se med vsako žetvijo pšenice sprašujemo, kaj se pravzaprav dogaja s to strateško poljščino — kako to, da so naše žetve podobne enkratni kampanji, v kateri ne manjka trkanja na vest in zavest pridelovalcev in parol o tem, kaj pomeni načrtovani odkup zlatega zrna? Takšna in podobna vprašanja v glavnem naslav-. Ijamo na pridelovalce pšenice, kot da so uspešne ali neuspešne žetve odvisne samo od njih! In prav zato, ker na težave in zaplete, ki že desetletje spremljajo žetev naše pšenice, gledamo tako ozko (in ozkosrčno) po znanem reku »zaradi dreves ne vidimo gozda«, puščamo ob strani nekatera temeljna nasprotja v vsem našem kmetijstvu, ali natančneje: vidimo samo pšenico in težave z njo, pozabljamo pa na trdnejšo, predvsem pa dolgoročnejšo ekonomsko politiko v kmetijstvu. Zato seveda ni mogoče pisati samo o pšenici in puščati ob strani gordijske vozle vseh težav v kmetijstvu, kar je potrdila tudi letošnja žetev. Zapletlo se je že pri določanju odkupnih cen te poljščine in ko je do enotnega zveznega dogovora le prišlo, je bilo spet precej tistih, ki so ga sicer podpisali, a hkrati tudi kršili. Če je po eni strani fes, da je pšenico laže nekoliko preplačati, kot pa napraviti red v lastnem kmetijstvu in pšenico pridelovati, pa to gotovo ni edini razlog, da ob vsaki žetvi »napovemo« izredno stanje in terjamo od inšpekcijskih, služb, da bodo letino pšenice reševale pred prekupčevalci In preplačevanjem. Temeljni razlogi, ki vplivajo na odkup pšenice. so drugje in zelo jasno je tudi, zakaj v Jugoslaviji pokr-mimo letno kar dva milijona ton pšenice živini. Za takšne razmere je neposredno kriva koruza oziroma številne špekulacije in nerazumljiva dogajanja s to poljščino. Že od novembra dalje cene tej poljščini vrtoglavo naraščajo in so presegle vse razumne meje. Koruza je prepuščena na milost in nemilost monopolistom. zvezne bilance ne poznamo (baje je tudi nimamo), to poljščino izvažajo vsi drugi. samo kmetijstvo ne itn. In to 'kljub temu, da se lahko pohvalimo s podatkom, da spadamo pravzaprav po količini letnega-pridelka v evropskih vrh pridelovalcev, na svetu pa tudi zasedamo ugledno deseto mesto. Prodajna cena koruze je ta hip od 35 do 42 dinarjev za kilogram, in če vemo, da je najbolj kakovostna pšenica po 25 di- • narjev, je jasno, kaj s čim se živinorejcem bolj splača krmiti živino. Splača se jim celo kupovati kruh in ga uporabiti za krmo! e To je seveda samo v prid trditvam, da v našem kmetijstvu ni nobenih tržnih zakonitosti več in da nesorazmerja med cenami posameznih kmetijskih poljščin odražajo tudi globalna nesorazmerja med kmetijskim reprodukcijskim materialom in kmetijskinli pridelki. To seveda ni vse! Najpomembnejše kmetijske pridelke smo »prepustili« državni skrbi in administriranju: določamo njihove cene... Ža delovanje tržnih zakonitosti pa je ostalo bolj malo, ali nič prostora. Vse to baje zaradi skrbi za življenjski standard prebivalstva, kar je v času manjše kupne moči prebivalstva še posebej aktualno. Doslej nam tudi ta akcija »zaščite standarda*« ni prinesla pretiranih uspehov: podražil se je kruh, podražilo se je meso, melko, olje. Čeprav zatrjujemo, da je kmetijstvo naša naravna prednost, 'prednostna gospodarska panoga in eden od stebrov sta-blizacije gospodarstva, ga v praksi ne obravnavamo tako. Bistveno smo zmanjšali naložbe, politiko kreditiranja smo razvrednotili z visokimi obrestnimi merami, uvozni kmetijski reprodukcijski material je obremenjen z visokimi carinskimi dajatvami itn. Od vseh proklamiranih prednosti smo bolj kot pe ostali le pri obljubah, dolgoročnega programa stabilizacije agroži-vilstva pa zategadelj ne uresničujemo Zato seveda ni čudno, če se tudi letos sprašujemo, ali bomo silose napolnil) z domačo pše- nico ali uvoženo. V zadnjih desetih letih pšenice samo dvakrat nismo uvažali in tudi za letos bi bilo tvegano napovedovati, kaj bo. Podatki o letini so sicer polni optimizma, saj ne glede na predžetvene napovedi o slabi in podpovprečni žetvi slišimo ocene, da je žetev vendarle dobra in letina spodbudna. Skupno bomo pridelali kakšnih 5,1 milijona ton pšenice, odkupili pa naj bi 3,5 milijona ton zrnja (doslej smo ga bje v silose spravili že okoli tri milijone ton). V naši republiki pa se je žetev zaradi neugodnega majskega in junijskega vremena zavlekla in zato še ni znano, koliko pšenice bomo pridelali. A vsi se trudijo, da bi načrtovanih 70 tisoč ton pšenice tudi odkupili. Vse to so bolj ali manj ugibanja, podatki o odkupu pšenice pa polni zadržkov in vprašanj, če je vse res, kar nam uradno sporočajo. Nezaupanja so krivi tudi vsi tisti, ki so nam ob podobnem času lani vzhičeno sporočili, da smo načrtovani odkup pšenice dosegli in da dragoce' nih deviz za uvoz te poljščine ne bo treba odšteti. Kasneje smo domačo pšenico poceni izvažali, slabo pa za drage devize uvažali! Tudi zato, ker so si zvezni organi pri računanju o odkupo pšenice z domačih polj pomagali z zveznimi blagovnimi rezervami, v katerih je ležala pšenica iz prejšnjih žetev, bajt pa so v bilanco domačega odkupa všteli tudi načrtovani uvoz pšenice. A kot že rečeno, samo o pšenici ni moč razpravljati, ker bi5 tem to poljščino vzdigovali v nebo, pozabljali pa, da ni edina strateška, surovina, niti edin' prehrambeni proizvod, ki ga potrebujemo. Obeti, da bo le" tošnja jesen precej »vroča«, saf naj bi o zamotanih kmetijskih štrenah spregovorili v najvišjih zveznih organih, so gotovo dobrodošli. Kmetijci pa od teh razprav pričakujejo kaj več kot že zdavnaj znane analize razmer... Vinko Vasle Druga stran mesnega posta Tudi jedli smo preveč Jugoslovani smo v sedemdesetih letih izvozili desetino kmetijskih pridelkov, petino porabili kot surovino za industrij« sladkorja, tobaka, olja, tkanin, usnja in živil, blizu 70 odstotkov pa smo menda pojedli za hrano. Podatki sami po sebi niso nt posebnega, če jim ne bi — po naravi dokaj varljiva statistika-' dodala, kako je v tem obdobju vsak Jugoslovan za užil na dan kar 3540 kalorij ali za tretjino več od fizioloških potreb. V razmerah, ko se pri cenah gremo ravbarje in žandarje (rav-barji vsi od tozdov navzgor, žandarji pa kakopak skupnosti za cene-z zvezno vlado na čelu), je dovolj očiten namig na našo nezmernost pri prehrani—reči požrešnost bi bilo prehudo — večstransko izzivalen. Čeravno se ne gre zanašati na statistiko, smo zdaj v položaju, ko je mesa na pretek — v hladilnicah in mesnicah — zdesetkane pa vrste tistih, ki si ga lahko privoščijo. D*’ privoščijo, saj je standard mnogih v tolikšni meri načet, da so za številne družine brezmesni dnevi številni. Tudi vesti o pocenitvah tega pomembnega živila v drugih republikah ali celo o možnostih nakupa mesa na kredit bistveno ne spremenijo stvari. Ostaja nam edinole tolažba, da je pri vsem tem le nekaj rezerv. Če že drugje ne, pa vsaj v tistih 3540 kalorijah, ki smo si jm v 70 letih dnevno preveč privoščili! B. ž. Ljubljana, 9. avgust 1984 stran Delavska enotnost Iz novinarjeve beležnice Vroče teme deževnega avgustovskega dne Prejšnji četrtek je bilo v Beogradu posvetovanje predstavnikov republiških in pokrajinskih svetov zveze sindikatov o nekaterih najbolj aktualnih vprašnjih v naši. družbi pri izpolnjevanju dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Poseben poudarek na tem posvetu pa je bil namenjen tudi izpolnjevanju stališč in nalog ZSJ na področju socialne politike, ki jih je pred nedavnim sprejel svet Zveze sindikatov Jugoslavije. Prav o teh dveh tematskih sklopih so se pogovarjali v Domu sindikatov člani predsedstva, ki so v teh sicer čemernih avgustovskih dneh v službi. V pogovoru, ki smo mu tudi mi prismhnili, so sodelovali: Francka Herga, podpredsednica RS ZSS, in člani predsedstva Miro Gošnik, Marija Pukl, Vinko Kovačič in Brane Mišič! Ne slepimo se: dvoje vrst cen imamo Spet cene. Ni človeka, ki ne bi bil kritičen do njihovega gibanja. So aktualna tema na vsakem sestanku. Tudi na pogovoru v Domu sindikatov so bile. Francka , Herga je med drugim ugotovila, da se jih tudi odgovorni družbeni dejavniki lotevajo kar počez, preveč aktivistično, voluntari-stično in brez ustreznih strokovnih podlag. »Tudi v sindikatih prepogosto ravnamo tako, kot da bomo s parolami reševali stvari in razvozlavali- zapletene odnose. Zdaj je že čas, da pri oblikovanju ukrepov ekonomske politike, predvsem pa politike cen mnogo bolj prisluhnemo tistim rešitvam, ki smo jih zapisali v dokumentih Kraigherjeve komisije in tako tudi oblikujemo politiko cen. Ukrepi morajo biti drugačni, in če bodo, potlej ne bo toliko vprašanj, kaj bo sindikat naredil na.področju cen, kako jih bo zavrl, kar je seveda čista iluzija v razmerah, ko imamo v praksi legalne in ilegalne cene. Takšne ilegalne ali sive cene so danost, na gospodarski zbornici imajo njihov spisek, vendar so organizacije združenega dela zahtevale, naj ga ne objavijo, kajti lahko se zgodi, da bodo zaradi tega ostale brez reprodukcijskega materiala... Isto je s pšenico. Njena cena je določena, prodajajo pa jo precej dražje, zato bo treba kaj narediti.« Vse kaže, da pri oblikovanju sprotnih gospodarskih ukrepov politika in znanost ne stopata vštric. Razhajata se ali pa si podajata žogo okrog tega. kje so vzroki za sedanje stanje v cenovni politiki in kako jih odpraviti. Francka Herga pravi: »Zdi se mi, da naša ekonomska znanost pa tudi predlogi, ki jih ponuja, niso odraz časa in razmer. Pri kritiki rešitev izhaja iz odnosov, ki jih pri nas ni. Kot da bi ti ljudje pozabljali, da smo družba sicer s tržno-bla-govnim Značajem proizvodnje, vendar na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in na samoupavljanju kot temeljnem proizvodnem odnosu. Tako pa ob zanemarjanju tega dejstva tudi ne more ponuditi najboljših instrumentov, strokovnih podlag za razreševanje nakopičenih gospodarskih problemov. V središču kritik je tako imenovana dogovorna ekonomija, so povezave v reprodukcijskih celotah in urejanje cenovnih in drugih vprašanj v okviru njih, vendar na ekonomski logiki. Ta razhajanja so vidna tudi pri snovanju novega zakona o družbeni kontroli cen, kot mu v praksi pra-, vimo, kjer nekateri govorijo le o vlogi trga, ki naj uravnava cene, na vse druge stvari, pomembne pri oblikovanju cen pa pozabljajo.« »Osnova za razhajanje, rekel bi, začetek vsega tega, je,« dodaja Miro Gošnik, »da ni določeno, kaj je družbeno potrebno delo v vseh fazah reprodukcije. Lahko jo to tudi pošten dogovor o tem, kaj je racionalna proizvodnja, kaj je normalna cena itd. v naših razmerah, ne pa da smo naravnani tako, da hočemo vsako družbeno neracionalno proizvodnjo, slabo delo in slabo organiziranost, spraviti v ceno. Okrog tega se bo treba dogovoriti, stvari razčistiti, kajti drugače nam bo priložnost za red na področju cen splavala po vodi. Tu smo že v zamudi in zdi se mi, da nismo pravilno ocenili vseh posledic tega, kar prinašajo zahteve Mednarodnega denarnega sklada o obrestni meri in drugem v naše gospodarjenje in ravnanje.« »Pravzaprav smo v zelo čudnem položaju,« pravi Brane Mišič, »kajti zaradi dvigo- iii vanja cen vsi kličejo sindikat na odgovornost, nanj kažejo, če tovarna preseže dogovorjene okvire cen svojih izdelkov. Ne vem, zakaj vsi pozabljamo, da sta najbolj odgovorni zanje skupnost za cene in splošna združenja pri gospodarski zbornici. Zakaj teh nihče ne kliče na odgovornost. Tu je odgovornost lahko konkretna!« »Danes je že zveznemu izvršnemu svetu jasno, da imamo legalne in sive cene,« meni Francka Herga, »in zdi se mi, da je skfajni čas, da se dokopljemo do normativov, na osnovi katerih bomo lahko sodili, kdaj je ceno potrebno dvigniti in kdaj ne. Projekcija cen za letos je politični dogovor, sprejet sicer v zvezni skupščini, vendar pa življenje teče svojo pot. Na koncu koncev bo enkrat treba prerezati in tudi nekatere sive cene priznati za legalne, kajti dejansko so, nanje morajo računati v organizacijah združenega dela. Kakšne bodo posledice tega, je treba preučiti, videti, kako zaščititi standard najbolj ogroženih slojev ljudi, ne pa si zatiskati oči pred resnico.« Osebni dohodki so druga dežurna tema v sindikatih. Omejitvenim ukrepom pri izplačilih osebnih dohodkov se pridružuje tudi nedoslednost pri uveljvaljanju delitve po delu in rezultatih dela in še večja pri izvedbi dogovora, da je potrebno revalorizirati programe v osnovnem šolstvu in osnovnem zdravstvu in zagotoviti na ta .način sredstva za skladnejšo rast osebnih dohodkov z rastjo v gospodarstvu. »To so v občinah zelo različno razumeli. Ponekod so revalorizirali za 30 odstotkov, drugod spet samo za 7 odstotkov. Startna osnova za to pa je bila zelo različna in zato so osebni dohodki z revalorizacijo še zmeraj zelo različni. Dejstvo je, da v sedanjih razmerah v osnovnem šolstvu in v osnovnem zdravstvu ne moremo speljati v življenje načela, da dobijo delavci za približno enako delo tudi enako plačilo. Vse to je odvisno predvsem od plačilne sposobnosti združenega dela po občinah, solidarnost pa ne igra tiste vloge, kot bi jo morala,« pravi Marija Pukl. Ponovno ovrednotenje programov — večje razlike »Dejali smo,« dodaja Mišič, »da bi se morali načrti v teh dveh dejavnostih revalorizirati v povprečju za 43 odstotkov, osebni dohodki pa za 40 odstotkov. Marija Pukl je povedala, kaj se je zgodilo in kje smo. Namesto da bi uredili predvsem zadeve v teh dveh dejavnostih, smo revalorizirali programe tudi v drugih sisih, kjer to ni bilo nujno, ali pa vsaj ne v sedanjih zaostrenih gospodarskih razmerah. Pobuda se je marsikje izjalovila.« »Seveda se je,« trdi Miro Gošnik, »in tako bo vse dotlej, dokler različne revalorizacije v občinah, predvsem pa dogovarjanje med sisi, ne bo stalna in normalna praksa, dokler bodo izvršni sveti imeli tudi na tem področju pobudo v svojih rokah, v sisih pa bodo čakali nanjo.« »Praksa je taka, da se pravzaprav sisi ne znajo ali pa nočejo med seboj dogovarjati, kajti vsi le hlastajo za tistimi odstotki, ki so jim namenjeni. To je narobe,« pravi Vinko Kovačič. »Seveda je narobe, če pa smo namesto sisa, ki je mesto za dogovarjanje, dobili v praksi kvazi bankirja, ki skrbi za delitev sredstev iz vnaprej določene porabe. Vrnimo jih na začetek, dajmo jim prvotno vsebino — to pa ni nič drugega kot dogovarjanje učiteljev in zdravstvenih delavcev z delavci v tozdih o potrebnih sredstvih za normalno delovanje v teh dejavnostih. Zakaj spet kličemo na pomoč pri tem najbolj pametnega administratorja, ki bo vse to uredil na papriju, odnosi pa se v resnici ne bodo spremenili.« Ljudje ne preberejo sporazumov, potem pa... »Najbolj žalostno pri vsem tem je,« pravi nekam resignirano Marija Pukl, »da nimamo opredeljenih temeljnih stvari, nimamo dogovorjene družbene vrednosti dela zdravnika, učitelja...« »Ja, kdo bo pa to napravil,« energično vskoči Francka Herga, če ne za to odgovorni družbeni dejavniki ob pomoči sindikata. Moramo priti do tega dogovora, nekaj takega pa so tudi samoupravni sporazumi o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke. To je sedaj prednostna naloga!« »Letos bo to narejeno,« razlaga Brane Mišič. »Imeli bomo precej prvin, na osnovi katerih bodo lahko delavci v vseh dejavnostih presojali primernost razporejanja dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke. Moram pa povedati, da se že spet srečujemo z dvema skrajnostma. Ponekod bi radi, da bi ti sporazumi bili kar se le da splošni, skoraj brez vsake praktične vrednosti, drugje pa nam kar pravijo: predpišite nam in tako kot boste predpisali, bomo tudi ravnali.1 Nekaj podobnega se nam je letos dogajalo ob letnem dogovoru o družbenem usmerjanju razporejanja dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke. Zelo čudno pa je, da dobivamo od sindikalnih organizacij kopico vprašanj, zahtevkov za razlago posameznih določil tega dogovora. Čeprav je v resnici zelo jasen in tudi enostaven. Zdi pa se mi, da ga ljudje v ustreznih strokovnih službah niso prebrali in sindikalnim organizacijam ne nudijo razlag, ki jih te potrebujejo, ter jih rajši kar napotijo na naše strokovne službe. S politično akcijo v osnovnih organizacijah moramo doseči, da se poslovodni in strokovni delavci v organizacijah dobro seznanijo tudi s samoupravnimi sporazumi, da jih znajo uporabljati v praksi in tako nuditi pomoč delavcem, njihovim sindikalnim vodstvom in samoupravnim organom pri odločanju o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke.« Razprave še ni bilo konec. Nadaljevala se je še naslednjega dne1 na posvetu predsednikov medobčinskih svetov zveze sindikatov o najbolj aktualnih in perečih problemih, s katerimi se srečujejo v posameznih organizacijah združenega dela in še posebej o stališčih ZSJ do urejanja socialnih in drugih vprašanj, ki tiščijo delavce. Sodeč po teh dveh pogovorih lahko pov-setr upravičeno zapišemo, da se nam v političnem smislu približuje topla, če ne že vroča jesen. Marjan Horvat 1111 lili * ■ ■ m® iii Hi mm mm m M iii m mm Redek, a potreben poseg Ukrep družbenega varstva samoupravnih pravic in družbene lastnine, ki ga sprejmejo občinske skupščine, je redek, vendar pa včasih nujen poseg v tistih okoljih, kjer imajo neurejene samoupravne odnose ali pa so oškodovani družbeni interesi. Slej kot prej je to boleče dejanje, ki ga ni moč sprejemati na hitro, brez temeljite razčlenitve vzrokov za neurejene razmere v organizaciji združenega dela ali drugi samoupravni skupnosti. Povrh tega pa je ustavna in zakonska zasnova ukrepov družbenega varstva usmerjena v to, da gre za izjemne ukrepe, in to takrat, kadar vsa druga sredstva za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine niso uspešna. V skladu s takimi opredelitvami, predvsem pa z napori za ureditev odnosov in odpravo motenj v poslovanju po možnosti brez tega bolečega ukrepa, število izrečenih ukrepov družbenega varstva v zadnjih letih upada. To ponazarjajo tudi podatki: leta 1978 je bilo 88 predlogov za sprejem družbenega varstva, 1980. leta 80, lefa 1981. 56 predlogov, predlani 47 in lani 43 predlogov družbenopolitični skupnosti za sprejem ukrepa družbenega varstva. Pritrditi velja številnim ocenam, da je 90 izrečenih ukrepov družbenega varstva v minulih dveh letih sorazmerno nizko, kajti v SR Sloveniji je 7.880 samoupravnih subjektov. Družbeni pravobranilci samoupravljanja, ki so temeljito razčlenili vzroke za ukrepe v preteklih dveh letih, menijo, da se skupščine družbenopolitičnih skupnosti težko odločajo za tak izjemen ukrep in zahtevajo, da prej poiščejo vse druge rešitve za ozdravitev razmer v posameznih samoupravnih okoljih. ' In kateri so najpogostejši razlogi za uvedbo ukrepov družbenega varstva? Samo zaradi motenj v samoupravnih odnosih je bilo izrečeno v zadnjih dveh letih 27 odstotkov ukrepov od 90. Zaradi oškodovanja družbene lastnine pa 16 odstotkov vseh izrečenih ukrepov. Kar v 57 odstotkih pa »sodelujeta« oba vzroka in zato so predlogi ukrepov zasnovani najpogosteje na 619. členu zakona o združenem delu, ki govori o motnjah v samoupravnih odnosih, in na 620. členu, ki govori o razlogih za ukrep, če so oškodovani družbeni interesi. In kateri ukrepi so bili največkrat izrečeni, da bi se motnje v samoupravnih odnosih in v gospodarjenju odpravile? Kar v 76 odstotkih (od 90 ukrepov) je bil uporabljen ukrep imenovanje začasnega organa, v 54 odstotkih je prišlo do odstavitve poslovodnega organa, v 37 odstotkih se pojavlja tudi ukrep, ki omejuje pravico odločanja o delovnih razmerjih, v 23 odstotkih je bila omejena pravica odločanja o razporejanju osebnega dohodka, v 21 odstotkih pravica odločanja o disciplinskih zadevah in v 16 odstotkih omejitev pravice priprave predlogov samoupravnih splošnih aktov. Zanimivo je, da ni bilo v teh devetdesetih ukrepih omejitve pravice odločanja o delitvi stanovanjskih posojil in stanovanj, kar je sicer pomembna pravica. Toda ob tem kaže posebej omeniti drugo skrajnost, da so v skupščinah občin v 7 odstotkih omejili vse samoupravne pravice, kar kaže na to, da začasne ukrepe pojmujejo kot stare oblike prisilne uprave. V takšnih primerih pa gre tudi za nepoznavanje zakona o začasnih ukrepih družbenega varstva, ki pravi, da se začasno lahko omejijo le določene pravice, torej ne vse, čeprav jih zakon ne našteva. Razpustitev delavskega svet je eden od ukrepov družbenega varstva, ki ga lahko sprejme skupščina občine. Pravzaprav gre v tem primeru za obliko družbene sankcije, če organ upravljanja slabo ali pa nezakonito dela, ukrep pa onemogoči ponavljanje napak istim delavcem. Ta ukrep je bil v preteklih dveh letih uporabljen le v osmih primerih od devetdesetih, kar pomeni, da predlagatelji in občinske skupščine v vseh ostalih primerih niso ugotovili takšnih napak pri delu delavskega sveta, da bi bili moteni samoupravni odnosi oziroma ogrožana družbena lastnina. Bržkone pa je okrog razpustitve delavskega sveta, kjer mora biti tudi določilo o volitvah novega, še precej nejasnosti, ki jih bo potrebno urediti. Mislimo predvsem na negotovost predlagateljev in strokovnih služb v tistih primerih, ko pride do razpustitve delavskega sveta in določijo roke za razpis volitev za nove člane, hkrati pa je z ukrepom družbenega varstva izrečena omejitev nekaterih pravic, kot npr. določanje poslovne politike in ukrepov za njeno izvajanje. Novi delavski svet, za katerega ni ugotovljeno, da je slabo delal, po sodbi nekaterih ne bi mogel uveljavljati omejenih pravic. To je dilema, ki pa bi jo veljalo rešiti po osnovnem pravnem načelu, da vsak organ in delavec odgovarja le za svoje ravnanje, ne pa za nesamoupravno nezakonito ravnanje drugih. Opozorili smo le na nekaj najpomembnejših vprašanj, ki so povezana z ukrepi družbenega varstva samoupravnih pravic in družbene lastnine. Velja zapisati, da so že rešeni številni zapleti, ki smo jih srečevali na tem področju, k temu pa je precej pripomogla tudi letošnja razprava o tej problematiki v predsedstvu re-, publiškega sveta ZS Slovenije. Vse ugotovitve, razprave in predvsem soočanja pred izrekom ukrepa družbenega varstva temeljito razčleniti zadostne in potrebne razloge za sprejem takšnega ukrepa — pri tem pa morajo sodelovati tudi SDK, IS SO ter druge strokovne in politične organizacije. Potlej morajo na skupščini oceniti ali so smotri in predlagani ukrepi takšni, da bodo zagotovili odpravo vzrokov za motnje v samoupravljanju in v gospodarjenju. Tudi za-adi takšnih »prijemov« lahko rečemo, da je v SR Sloveniji sorazmerno malo izrečenih ukrepov družbenega varstva in da njihovo število ne raste, kljub zaostrenim gospodarskim razmeram. Marjan Horvat Pred izidom Velika knjiga križank avtorja Francija Pavšerja za vsak dan in dopust. Delavska enotnost S posveta predsednikov medobčinskih svetov Sredi dogajanj in sredi dela Kot je pokazal ta posvet, je sindikat tudi v tem letnem času sredi dogajanj, torej v ospredju stabilizacijskih prizadevanj. Predsedniki medobčinskih svetov so največ govorili o kar uspešnem gospodarjenju v prvem polletju in o izgubah, o izplačevanju OD zaradi zakonskih omejitev glede likvidnosti, o najnižjih osebnih dohodkih in še bi lahko naštevali. Posvet, ki ga je vodila Francka Herga, je bil seveda povezan z uresničevanjem že zastavljenih sindikalnih nalog in tega, kar je s programom sindikalnega dela predvideno za jesenske mesece. To, kar smo slišali, daje precej bolj optimistično sliko stanja v gospodarstvu in rezultatih sindikalnega političnega dela. kot smo pričakovali. Razveseljivo je predvsem to, da proizvodnja še kar narašča, da marsikje ni bilo kolektivnih dopustov in da so tu in tam študentje in dijaki pomagali zapolniti vrzeli v vrstah proizvodnih delavcev. Ponekod so uspeli zmanjšati že kar visoke izgube in tudi, vsaj začasno, prebroditi pereče likvidnostne težave. Kot vse kaže, so v ozdih z različnimi oblikami medsebojnih posojil ustvarili možnost za nadaljnje izplačevanje OD v sedanji višini. To seveda ne pomeni, da so odpravljeni vzroki za likvidnostne težave, temveč je to le odložitev vprašanj na september in oktober. Sindikat bo moral zatorej zahtevati pripravo takšne analize likvidnostnih težav, ki bodo omogočile reševanje sedanjih zapletov, ki pestijo gospodarstvo, | družbene dejavnosti in njihove S finančne asociacije. Treba je I tudi povedati, da so kvalitetni j rezultati gospodar jenja v nekaterih ozdih in občinah omogočili rast realnih osebnih dohodkov in da je na takšnih primerih treba graditi spodbude delavcev za dosego stabilizacijskih ciljev. Na posvetu smo ponovno slišali trditve, da začete in načrtovane neproizvodne naložbe niso problematične, da praviloma temeljijo na sredstvih, zbranih s samoprispevki in da tudi zato ne morejo biti ustavljene. Jože Stegne pa se je vprašal, ali s tem, ko obenem zagovarjamo vse neproizvodne investicije in postavljamo vprašanje socialne varnosti delavcev, ne kažemo dveh obrazov. Menil je. da zaradi tega ne moremo uspešno delati in izpolnjevati stabilizacijskih nalog, ki smo jih sami sprejeli in za katere smo odgovorni tudi pred mednarodnimi finančnimi ustanovami. Udeleženci posveta so izrazili tudi precej kritičnih ugotovitev o sedanjem stanju pri uresničevanju nalog s področja delitve OD. Povedali so, da v velikem številu ozdov ni aktivnosti ob pripravljanju na uveljavitev panožnih samoupravnih sporazumov. Ponovno so tudi povedali, da primanjkuje dobrih strokovnjakov za področje nagrajevanja in da je sindikat pri teh nalogah povsem osamljen. Sindikati dajejo izjemno pozornost tudi politiki izplačevanja nižjih osebnih dohodkov in njihovih povprečnih višin. V nekaterih medobčinskih območjih so si postavili za cilj, da najnižji OD ne bi smeli biti manjši od 15.000 ali celo 16.000 dinarjev, seveda za redno delo in na podlagi dohodka ter brez uravnilovskih posledic. Predsednik ljubljanskih sindikatov Franc Hribar je menil, da bi moral sindikat predlagati konkretne ukrepe, ki naj bi v večji meri spodbujali delavce za delo. Slišali smo tudi, da v največji delovni organizaciji na Koroškem menijo, da letošnji dogovor o družbenem usmerjanju razporejanja dohodka ne daje možnosti za stimulativnejše razporejanje dohodka. Ob tem je Francka Herga dejala, da je edina omejitev za izplačevanje osebnih dohodkov dohodek, ki ga ustvarjamo in da je treba vse pobude za morebitno spremembo »dogovora 84« bolj konkretizirati. Sindikalni aktivisti so kar precej besed namenili tudi oceni razpoloženja delavcev glede na izjemno visoko inflacijo in povišanja cen, ki jih še pričakujemo septembra in seveda glede na padanje realnih osebnih dohodkov. Večinoma so menili, da razpoloženje še ni kritično, da pa ga je seveda treba izboljšati z novimi spodbudami, ki smo jih že omenili. Glede na to, da so sindikalni aktivisti zdaj obveščeni, da bo treba znižati osebne dohodke le v manj kot desetih ozdih v Sloveniji, med njimi pa je največja kranjska Telematika s 4.600 delavci, je bilo rečeno, da mora sindikat v akcijo že pred izplačilom teh zmanjšanih OD. Cilj sedanje povečane aktivnosti v republiških sindikalnih organih in seveda tudi v občinskih zato^ rej ni delovanje forumov, temveč utrditev osnovnih organizacij v tem smislu, da bodo sposobne graditi svoja lastna sindikalna stališča. Tudi na tem posvetu smo slišali enotno mnenje, da razprave o polletnih bilancah niso bile dobro opravljene, da jih v nekaterih okoljih sploh ni bilo, da so poslovna poročila slabo pripravljena, da so takšne razprave v dopustniških mesecih brez pravega smisla in tako naprej. Francka Herga je ob teh kiitikah, nekatere zadevajo zakon o knjigovodstvu, ki ga bo treba spremeniti, menila, da bi bile razprave zanesljivo boljše, če bi bile v večji meri povezane s politiko osebnih dohodkov in s konkretnimi problemi nagrajevanja v tozdih. Predsedniki medobčinskih svetov so poročali, da se v letošnjem letu poglabljajo problemi v gradbeništvu, omenili so zlasti prevelike zmogljivdšti gradbene operative in visoke izgube v mnogih tozdih industrije gradbenega materiala. Slabša se položaj kovinskopredelovalne industrije in tudi dve železarni poslujeta z rdečimi številkami. Izgube pa se pojavljajo tudi v tozdih, kjer zanje ni objektivnih vzrokov, zato jre tipka in čimprej odda direktorju, ker gre za pomembne stvari-^ Potem sem šel na dopust in p° vrnitvi zvedel, da je zapisnik (lC kar je bilo dokumentacije zra ven) izginil. Enostavno ga ni bito- Kako vendar?! Ta papir Je pomenil lep denar, prihranke, čisto Sočo in končno — dragocen bi bil marsikomu v tujini. Kak° lahko izgine?! Informacija o zadevi dr. Peter Ženiva Žemva Peter je bil v Psihiatrično bolnišnico Idrija napoten in sprejet 17. 7. Po pregledu in kratkotrajnem hospitalnem zdravljenju Izjavljam, da je bil sprejem v psihiatrično bolnišnico glede na Žem-vovo psihično krizo potreben. Kot njegov lečeči zdravnik izjavljam, da je bil do psihiatrične obravnave korekten in se strinja, da je bila potrebna. Da bi preprečili ponovne zadrege, ki so tokrat zadobile v sredstvih javnega obveščanja tako nehuman odmev, sva z dr. Žemvo domenjena, da prek krajevne zdravstvene službe ohraniva potreben stik. Predstojnik PB Idrija dr. Jože Felc, nevropsihiater preobleč, denarja in zdravstvene tudi nimam pri sebi. Bom potem sam stopil v Tolmin na ta pogovor. On pa da ne in da ne in zato sem zahteval, naj pridejo miličniki. Šele potem sem sedel v rešilni voz. Nismo še peljali v Tolmin, ampak v Idrijo. Ostal sem tri dni na preiskavah in dobil nasvet, naj se pomirim, naj zadeve omilim... Dali so mi tablete, ki jih ne jem in še dvakrat sem šel na pogovor in dobil injekcijo. Po njej sem imel večji tek in ogromno sem spal. To je vse. Zdaj sem na dopustu in v ponedeljek grem v službo.« Še smo poklepetali. Peter Žemva pravi, da ne bo nikogar tožil in nikamor se ne kani pritožiti, Je pa to zanj šola in ni prepričan, kako bo ravnal v naprej: Neljube asociacije »Zdi se mi, da je to tudi namen ravnanja, ki se mi je dozdaj zdelo prenapeto še v spominih na Stalinove čase. Vem, zastavil sem res na široko tako pri strokovnem kot pri samoupravnem delu. Se lahko človek zlomi po tako drastičnem ukrepu? Se zbere in bori naprej? Kar sem imel nalog, ni jih bilo malo, sem se jih lotil z vso vnemo in temeljitostjo. Če sem se kdaj pri tem spotaknil ob posameznike, za katere sem menil, da kolektivu niso v prid ne s svojim znanjem ne z ravnanjem so imeli vselej in vso možnost polemike. Vedno sem dopuščal možnost da pri takšnem in tolikšnem delu morda ni vsaka metoda prava. Sploh pri nas, ko res nismo vajeni konkretnosti, neposrednosti. Vprašanje pa je, ali sem zaradi želje delati hitro, učinkovito in predvsem pošteno, zrel za prisilni jopič? Mar niso zanj zreli tisti, ki svojih pridobljenih pozicij ne znajo ubraniti drugače, kot da^hočejo vanj vtakniti tistega, ki jih ogrozi!« Ciril Brajer Ivo Kuljaj Naj bo novinar izjema? Najbrž se boste strinjali, da primera Petra Žemve ne kaže dramatizirati. Ne zato, ker dogodek češa podobnega ne bi zaslužil, temveč zato, ker ga lahko jemljemo zgolj kot vnanji izraz položaja novinarstva v združenem delu. Vik in krik bi torej morali zagnati zaradi splošnih razmer, ki od novinarja v tovarni zahteva resnico po meri vsem mogočim strukturam. Nekaj je v tej naši samoupravni praksi nadvse čudnega. Ne mine kongres, ne zapišemo resolucije in sklepa v njej, kjer ne bi kot ideološko noto poudarjali razrednega boja. Razumljivo: revolucija je proces, ki pa je prekinjen, če ni razrednih bitk. Za novinarja v združenem delu in družbi nasploh lahko pomeni razredni boj samo nekaj: brezkompromisno pisati (razredno, delavsko) resnico. Tisto torej, ki so si jo delavci v družbi zagotovili z revolucionarnim aktom in s svojim delom. V razmerah razslojenega jugoslovanskega delavstva se kajpak posamezni sloji z omenjeno resnico, ki jo kot avantgardni ščit drži v rokah ZKJ, ne bodo strinjali. Posledica tega je spopad mnenj, so polemike, tribune, celo konflikti. Vse tiste prvine torej, ki omogočajo demokratični izraz mnenj in dialektiko. Vse to naj bi nosilo v sebi tako imenovano angažirano (ne alternativno, ki se pojavlja kot pojmovno docela zmedena konstrukcija) novinarstva, ki zahteva razgledane, poklicno usposobljene in razredno osveščene novinarje. Manjkati jim ne sme predvsem znanja in srca. Tako naj bi seveda bilo. Pa ni. Tako kot Peter Žemva tudi mnogi drugi novinarji ugotavljajo, da jim narobe hodi prav preveč znanja in poguma. Bolje, predvsem pa veliko varneje, zanje je, če se podrejajo vodilnim strukturam. Sicer pa, če tako ravnajo sindikat, partija, mladinska in borčevska organizacija in samoupravni organi, ali naj bo pri vsem tem novinar izjema? Poskusi, kot ugotavljamo v primeru Petra Žemve, lahko. Kako se poskus konča, pa je v glavnem tudi že vnaprej jasno. V vsakem primeru pa drži kot pribito: najbolj pridejo skozi tisti, ki naredijo, kar od njih zahtevajo. Čeprav je na dlani, dalakšni ravno ne morejo voditi razrednega boja, ker jim je delavska resnica bolj malo mar in ker se nočejo nikomur zameriti (temu pa se klena in objektivna novinarska beseda praktično ne more izogniti) to nikomur nič mar. Prav nasprotno: kariere in napredovanja so po nepisanem pravilu zagotovljeni prav takšnim ljudem in to ne samo v novinarskih vrstah. Peter Žemva priznava, da je kdaj pa kdaj trčil ob posameznike. Dopušča možnost, da pri obilici dela tudi ni vedno izbiral pravilnih metod. Ventil je videl v možnosti (neizkoriščeni) polemike. Rekli bi: pravilno, toda hudo naivno gledanje. Zato je tudi končal v prisilnem jopiču. Vprašanje je, koliko nam kot družbi takšna praksa koristi. Mar nismo zašli v velike težave tudi zaradi Žemvinega vprašanja, če niso zanj (za prisilni jopič namreč) zreli tisti, ki svojih pozicij ne znajo ubraniti drugače, kot da skušajo vanj vtakniti tistega, ki jim jih ogrozi? Vprašanje seveda zahteva odgovor. Njegov del bo verjetno prišel iz Društva slovenskih novinarjev, ki ob tem dogodku ne more tiščati glave v pesek. Vsekakor pa se novinarjem kot tudi vsem drugim naprednim družbenim silam ponuja možnost za celovit odgovor z razpravami o sklepih 13. seje CK ZKJ. Bil bi greh in nepopravljiva škoda, če bi ostala ta možnost neizkoriščena. I®! Prodaja domovine zJ?mK p0 koščkih V Novigrajščini je tudi približno 600 vikendov, od najmanjših do pravcatih dvorcev. Približno pa zato, ker točnega števila prav nihče ne ve. Precej je namreč črnih, celo takih, že večkrat podrtih, pa trmasto spet postavljenih. Veliko lastnikov jih kajpak oddaja, kajpak tujcem, kajpak za devize, kajpak za lasten žep. Ponavljanje zato, ker bi moralo biti v urejeni družbi to res izjemno, pri nas pa je — no, kajpak. In inšpekcije? So, delujejo — v nedodelani zakonodaji kot pravcati Don Kihoti. Dobijo stov, ki so že tako krepko plača-poln vikend tujcev, te iz Švice, h -- družino iz Nemčije, nekaj mlad- Res? Komu pa? Lhstniku iz cev iz Italije... Prvi so poslovni . Celja? Mar niso prijatelji? A da partnerji lastnika, drugi so na so, le videli da se še niso?! Potem prijateljskem obisku, lastnik bo prišel pa pozimi k njim na smučanje, tretji so znanci lastnikovih otrok, saj veste, znanje jezikov, konverzacija... Kljub očitni goljufiji jim nič ne^morejo. No, včasih pa le. Kot zadnjič v Dajli. Nemška družina je prišla na turistično društvo, ker je počila vodovodna cev. Naj kar oni pomagajo, saj so tu zaradi turi- pogled v prijavo in prijava inšpekcijski službi. Ja, le slučaj je Ihhko kos iznajdljivi zasebni pobudi. Na turističnem društvu pravijo, da gre ta celo tako daleč, da vikende tujcem že prodajajo. Prepovedano? No, za marke se brž najde kdo, ki tujcu proda svoje ime, pogodbo sklenejo pri tujem (res nujno?) odvetniku... Ciril Brajer r Dogcrdivščine Jožka Koprive (23) 11 Mašinski dohtar rešuje stabilizacijo / V / * Kadar se ljudje znajdejo v stiski, sklicujejo sestanke. Tudi v kovačiji že nekaj tednov sestankujejo vsa vodstva in vse skupine in obravnavajo eno samo točko dnevnega reda — prekinitve dela. Površen opazovalec bi pomislil, da gre za stavke. Vendar te njihove prekinitve ne povzročajo ljudje, pač pa stroji. Stari, izrabljeni, odpisani. Toda drugih nimajo. Z njimi morajo izpolniti plan, si zagotoviti socialno varnost, ustvariti toliko, da poravnajo družbene obveznosti. Zato je vsak stroj, ki se ustavi, družbeni, politični, gospodarski in socialni problem. Tako pravijo na sestankih. Ponavljajo, da jim okvare požrejo četrt delovnega časa. Opozarjajo delavce, naj ne delajo s stroji kot svinja z mehom. Razpravljajo o stimulativnem nagrajevanju popravljavcev in tarnajo, da jih bo v kratkem več kot kovačev. In pokarajo uradnika, ki je zadolžen za nabavo rezervnih delov, saj dostikrat čakajo nekaj tednov, da dobijo nekakšen nujno potrebni vijak. Stroji pa se kljub temu kvarijo. Prejšnji četrtek se je ustavila »sedmica«. Že drugič v tednu dni. Kovači so poklicali popravljalce, ki so mašino razstavili in napovedali tridnevni popravek. Jožek, ki je tedaj prinesel v obrat pismo delovodju, pa je dejal: »Grega bi jo pozdravil v treh urah.« France, skupinovodja popravljalcev, ki je pred tremi leti zamenjal Grego, ko je le-ta odšel v pokoj, je imel s »sedmi-co« že tolikanj preglavic, da se je pofiičkal na svoj ugled in mu je bilo vseeno, če kdorkoli dokaže, da je bolj spreten, samo, dg bo mašina delovala. »Pa naj pride in pokaže, kar zna,« je rekel. In se je Jožek odpeljal po »mašinskega dohtarja«, kot je poimenoval Robanovega Grego. Celo diplomo mu je napisal in mu jo izročil, ko se je pred tremi leti upokojil in se je poslovil tako. da je pobožal vsak stroj, ki ga je »zdravil« nekaj desetletij. Grega je namreč trdil, da je popravljalec strojev kot zdravnik. Oba delata v petek in v svetek, med ši-htom in po njem, vedno »visita na kljuki«, kajti nikoli ne vesta, kdaj ju bodo potrebovali. Zato je bil večni dežurni. Dopoldne je prisluškoval ropotu strojev in trdil, da njihov ritem pripoveduje, kako se počutijo, in kdaj bodo rabili popravilo. Te je ponoči, po drugi izmeni, »pocajtal«, kot je pravil, kajti zanj je veljalo pravilo, da morajo vse mašine zjutraj »laufa-ti«. Se je pa tudi uštel in se je kak stroj uprl v drugi izmeni. Takrat je Jožek rinil v Goli hrib po Grego. Bil je pravi dohtar, zdravil je, pa nikoli ni vprašal za plačilo. In ker so ga mizerno plačevali, je dobil tudi bomo pokojnino. Ni se hudoval. Jožku je dejal: »Bom pa redil -zajce.« In ko sta po odhodnici odšla v kovačijo in je Grega božal stroje, je Kopriva ugotovil: »Madona, saj jih imaš rad, kot svoje otroke,« stari popravljalec pa je dejal: »Tudi če so enaki, ima vsak neko posebnost, hibo ali dobrino. Kot ljudje. Potebujejo hrano in nego in če jih ne razumeš, jih pokvariš in tudi popraviti jih ne znaš.« Takšen je bil in ostal Robanov Grega, ki je prejšnji četrtek v dobrih dveh urah sestavil »sedmico« in je spet delala. Ponovno so se sestali vodilni tovariši kovačije in »mašinskega doktarja« imenovali za svetovalca pri popravilu strojev, poprejšnjega svetnika in bivšega direktorja, ki je v zakonih iskal luknje, pa so odpustili. Ne zato, ker so sklenili, da bodo v.bodoče poštenjaki, pač pa zato, ker denar, ki so mu ga dotlej dajali, nujno potrebujejo za »cajtanje« strojev. Zdaj v kovačiji stari Grega na starih strojih rešuje stabilizacijo. Zdržali bodo kako leto ali dve, do takrat pa bomo najbrž le spoznali, da nova politika, kot pravimo stabilizaciji, potrebuje tudi nove mašine. Janez Voljč V Pogoji za razporeditev iz tozda v tozd Zakon o združenem delu predvideva, da se s samoupravnim sporazumom o združitvi v delovno organizacijo določijo pogoji, pod katerimi je mogoče razporediti delavca iz enega tozda v drugega, v isti delovni organizaciji (4. odst. 177. člena). Nekateri samoupravni sporazumi o združitvi v delovne organizacije nimajo določil, ki jih predvideva zakon o združenem delu in ki omogočajo tako razporejanje delavcev. Zato so nekatere temeljne organizacije v okviru delovnih organizacij določile pogoje in primere za razporeditev v drugi tozd v svojih pravilnikih o delovnih razmerjih. Po stališču Ustavnega' sodišča SR Slovenije, taka določila pravilnika niso v skladu z zakonom in na njihovi podlagi delavca ni mogoče razporejati iz enega tozda v . drugega (sklep Ustavnega sodišča SR Slovenije, št. Ul 19/73 z dne 22. 9. 1983). . Zato je vprašanje, ali je mogoče razporediti delavca iz enega tozda v drugega v okviru delovne organizacije, če sporazum o združitvi v delovno organizacijo ne vsebuje določil o razporejanju. Delavec je bil razporejen v drugi tozd in je v njem že sklenil delpvno razmerje, vendar se je premislil in pred sodiščem združenega dela uveljavljal razveljavitev sklepov o razporeditvi. Trdil je, da razporeditev ni zakonita, ker samoupravni sporazum ne predvideva možnosti takega razporejanja. Sodišče združenega dela je delavčevo zahtevo zavrnilo, čeperav je točna njegova trditev, da samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo ne omogoča razporeditve delavca v drugi tozd. V konkretnem primeru je šlo za prehod delavca v drugi tozd v smislu 3. odst. 47. člena zakona o delovnih razmerjih. Prehod je možen ne glede na statusno povezanost organizacij združenega dela, če je o tem dosežen sporazum organov upravljanja obeh organizacij, to je obeh delavskih svetov. Oba delavska sveta sta sprejela ustrezne sklepe o razporeditvi delavca, ker so se dela in naloge, ki jih je delavec . pravljal' (vzdrževanje elektroinštalacij) prenesle v drugi tozd, ki je sicer opravljala tudi druga vzdrževalna dela v okviru delovne organizacije. Tak prehpd delavca je seveda možen tudi zunaj delovne organizacije, saj ne gre za razporeditev," ampak za ponudbo dela, ki ga mora • tozd delavcu zagotoviti kljub morebitni spremembi dejavnosti ali tehnološkim izboljšavam. L Ž. Delavska enotnost »» 1*5 Ig*! |pSW::S:;| Taborniki izkoriščajo bližino morja in radi zaplujejo z jadralno desko. Na obisku pri velenjskih tabornikih v Savudriji Veselo, toda resno in delovno m mrnsm im mm MM w :: i*H Ml M lil lil! ■ lili I« ižili ■ llil gs mi il« Mii lili S * mš. Cilj: pritegniti čimveč mladih in jih veliko naučiti Če izvKamemo breginjski kot, potem lahko rečemo, da so shza svojo poletno dejavnost izbrali velenjski taborniki najzahodnejši del naše širše domovine. Ze osmo leto zapored so si postavili svoj tabor nekaj minut od vasice Stara Savudrija. Prejšnja leta je bil tu avtokamp Borozija, morda kakih deset, dvanajst let, potem pa so dobili na tem lepem koščku naše obale svoj prostor pod soncem mladi. Med njimi tudi taborniki iz Velenja, ki v svojem lepo urejenem in prostranem taboru goste še druge svoje sovrstnike. Sicer pa taborniki pravijo, da pri tem, ko se človek odloči za platneno streho in življenje v naravi, leta niso pomembna. Zato so se letošnje poletje pridružili Velenjčanom v Savudriji med drugimi tudi predstavniki Fakultete za telesno kulturo iz Ljubljane, ki so se morali po skoraj štirih desetletjih posloviti od svojega priljubljenega poletnega tabora na obronku Rovinja. Dragocena šola za življenje Kajuhov tabor smo obiskali tiste,dni, ko je bilo življenje v njem letošnje poletje morda najbolj živahno. Srečali smo se z mladimi taborniki, skupino prvega letnika Fakultete za telesno kulturo, izbranimi karateisti, potapljači in po-tapljačicami iz Češke in še mnogimi drugimi ljubitelji taborniškega življenja nekaj metrov od morja. Več o življenju kajuhovcev na morju nam je povedal Dušan De Costa, vodja tabora: »Zveza tabornikov občine Velenje združuje štiri odrede, iz Velenja, Šoštanja, Šmartnega ob Paki in Topolščice. Veliko nas je, dejavnih blizu tisoč. V glavnem so mladi, predvsem šolarji in dijaki, nekaj je tudi študentov in starejših, ki so predvsem organizatorji. Sicer pa glede starosti ne poznamo omejitev. Dovolj je, da ima otrok štiri leta in seveda potrebno veselje.« »Gre tu v Savudriji bolj za počitnice ali bolj za resno taborniško šolo?« »Za našo taborniško organizacijo je značilna celoletna dejavnost, to je dvanajstmesečno delo. Nagrada za to dejavnost pa sta dva tabora: tabor v Ribnem pri Bledu in tukajšnji tabor v Savudriji. Ribno izkoriščamo bolj za vzgojo novih kadrov. Delo je organizirano po vodih, mladi pa se seznanjajo z vsem, kar mora vedeti člo- vek, če hoče živeti odmaknjen od dobrin civilizacije. Tako se morajo denimo taborniki znajti tudi ob hranr, ki jim jo nudita gozd in voda. To pa včasih ni tako preprosto, so pa seveda te izkušnje toliko bolj koristne. No, potem ko po treh izmenah pospravimo tabor v Ribnem, se preselimo na morje, kjer smo do konca avgusta. Tudi v Savudriji je življenje mladih tabornikov zelo delavno. Dežurni so zaposleni ves dan, drugi pa najmanj po pet ur. To pa za mlade ljudi ni tako malo. Na sporedu imajo klasični taborniški program, brez tega razumljivo ne gre, potem najrazličnejše športe, poleg tega pa morajo kar visoko zavihati rokave pri čisto vsakdanjih delih kot so pomivanje posode, skrb za red in čistočo in podobno. Mislim, da predstavlja eno z drugim dragoceno šolo za življenje. Tabornik ve, kaj je delo in da se je potrebno za vsako stvar po-mujati.« Povsem amaterska organizacija Za uresničevanje programa med letom dobe velenjski taborniki potrebna sredstva od Zveze telesnokulturnih organizacij, to velja tudi za investicije, medtem ko sloni življenje v Ribnem in Savudriji na lastni udeležbi. Tisti, ki imajo več, prispevajo več, ostali manj. Sicer pa je potrebno odšteti za desetdnevno življenje pod platneno streho od 3500 do 4700 dinarjev, v kar so vključeni tudi stroški prevoza. »Če so v eni družini trije taborniki, mora le eden prispevati oziroma poravnati polno ceno. Drugi plača polovico, tretji pa gre na taborjenje brezplačno. Tako lahko obiskuje taborniško šolo več mladih,« razmišlja Dušan De Costa. »Vse to zmoremo v glavnem zato, ker je Zveza tabornikov občine Velenje čista amaterska organizacija. Nikjer ne iščemo zaslužka. Prizadevamo si le za to, da bi pritegnili v naše vrste čimveč mladih, jih veliko naučili in jim s tem nudili solidno podlago za življenje, ki je le red-kokomu z rožicami postlano.« Andrej Ulaga Plavanje vir zdravja Strokovnjaki zagotavljajo, da za učenje plavanja ni nikoli prepozno. Torej, če smo neplavalci, pa čeprav že nekoliko v letih, se velja potruditi. Priložnosti'za ta prijeten in zdrav šport je namreč poleti povsod dovolj. Za plavanje ni potrebna posebna mišična moc, saj je potopljeno telo skoraj brez teže. Potreben pa ]e poseben občutek za gibanje v breztežnostnem stanju. Najbolje je začeti v plitki vodi, k jer, ko se uležemo, kmalu spoznamo, da smo brez teže in da lahko na vodi lebdimo celo v mirovanju. Najprej je treba obvladati pripravljalne vaje: gledanje I- pod vodo, izdihovanje pod | vodo, zadrževanje sape, odri-j vanjfe z nogama in drsenje po vodi, kar vse je ključnega ‘ pomena za učenje plavanja. Potem ko se neplavalec udomači v vodi, naj postopoma začne z vajami v globoki vodi, vendar le, če ima j občutek varnosti in se Znajde i tudi pod vodo. Veliko se je j treba uriti v odrivanju od ! stene bazena in v drsenju pod I vodo z iztegnjenimi rokami. I Najpre j drsi neplavalec le kak meter daleč, pozneje pa vedno dlje. Kmalu začuti, da si lahko pomaga z rokami. Tako si igraje in po malem razvije občutek za plavalne gibe. Seveda pa moramo v prizadevanju, da bi se naučili plavanja, najprej na suhem obvladati osnovne plavalne gibe, to je delo z rokami in z nogami. V zrelih letih gre vse skupaj nekoliko težje, toda vedeti moramo, da se lahko navadimo plavanja tudi še v osmem desetletju življenja in da mnogim pomeni plavanje vir zdravja tudi v pozni starosti. Prva dva koraka pa moramo opraviti sami. Odločiti se moramo, da ne bomo vse življenje neplavalci in se navaditi ležanja in potapljanja v plitki vodi. Od tod dalje pa pot ne bo tako težavna. A U. IZ ZALOŽBE DELAVSKA ENOTNOST . Knjižnica sindikati št. 70 ORGANIZIRANA REKREACIJA IN ODDIH avtorji Marija Pukl, dr. Herman Berčič. Vlado Žorž V tej knjižnici je obravnavanih nekaj temeljnih pogledov In možnosti, kako razbiti monotonost delovnega procesa, razbremeniti nenehno obremenjevanje iste mišične skupine, kako se sprostiti po napornem fizičnem in psihičnem delu. Zlasti je v tej zvezi obravnavana problematika letnega oddiha. Namen te brošure je. da bi v organizacijah združenega dela spodbudila k nadaljnji aktivnosti na področju usmerjanja, vodenja in predvsem organiziranja rekreacije in oddiha, tako da bi izkoristili dane in ustvarili nove možnosti zato. V knjižici sta tudi vzorca PRAVILNIKA O ENOTNIH KRITERIJIH ZA UPORABO POČITNIŠKIH KAPACITET V OZD in SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA O ORGANIZACIJI SAMOUPRAVNE INTERESNE SKUPNOSTI ZA ODDIH IN REKREACIJO. Cena 180 din % at s is F-:...!, 1 f f >!’’)# 1 JfS ; !lil iP M p« »M i # ;|p M? . m# " .. pr "Vi#; ; 1111» 1: f% v v - i \ \ ■ s M . S«1 w,»' ii 'i. 1 isli? -a! 1 Ljubljanski originali, o katerih piše novinar Miran Sattler, so ljudje, ki jih niso poznali le Ljubljančani, ampak vsa Slovenija. Ta knjiga ni le srečanje s posebneži, je trenutek, ki ga je Miran Sattler ujel v življenju najznamenitnejših Ljubljančanov v petdesetih latih. Cena 700 dinarjev * Knjižnica sindikati št. 68 STROKOVNE PODLAGE II. DEL — cena 200 dinarjev (Strokovne podlage I. del je že ponatisnjen in ga lahko že narcfee, cena je 160 dinarjev) V brošurah so objavljena izhodišča, ki izhajajo iz družbenega dogovora o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Družboslovna zbirka ZASEBNIŠTVO IN SKUPNOST (Civilna družba in država pri Marxu in Heglu) avtor: Adolf Bibič To je dopolnjena izdaja knjige z istim naslovom, ki je leta 1972 izšla pri Mladinski knjigi. Obravnavana tematika je danes še mnogo bolj aktualna, kot je bila pred dvanajstimi leti in mnogo bolj v središču tudi sodobnih mednarodnih marksističnih debat. Bibičeva knjiga gotovo ne daje vseh bistvenih odgovorov na odprta vprašanja teoretične narave, daje pa temeljito genetlčno-analitično podobo začetkov Mantove politične teorije in tako pokaže, da nekatere kasnejše kategorije — tudi v samoupravnem socializmu — niso zgolj subjektivistična konstrukcija, temveč globoko zgodovinsko utemeljena spoznanja. Njen izid izpolnjuje del praznine v temeljni literaturi s področja sodobnega marksizma. Cena je 1060 dinarjev Zbirka Posebne izdaje VELIKA KNJIGA KRIŽANK avtor: Franci Pavšer Franci Pavšer, novinar, reporter in urednik v športnem uredništvu Radia Ljubljana je v slovenskem novinarstvu znano ime. Malokdo pa ve, da se ukvarja tudi z ugankarstvom. V Veliki knjigi križank je delček njegovega 30-letnega ugankarskega dela, z njo pa želi tudi pokazati, daje bila že pred četrt stoletja na Slovenskem močna ugankarska generacija. In kaj vse je v Veliki knjigi križank? Na 240 straneh je 40 skandinavskih in 75 novih (mrežastih) po angleškem vzorcu, skupaj blizu 300 lahkih, težkih in zelo težkih ugank. Knjigo priporočamo vsem, ki se ali bi se radi ukvarjali z ugankarstvom. Kratkočasila vas bo vsaj 14 dni, če jo boste vzeli v roke za nekaj ur na dan. In še nekaj! Na koncu so tudi rešitve in knjiga bo s tem dobila na vrednosti, saj to pomeni, da se ob njej preizkusite v znanju. Cena 400 dinarjev Ljubljana, 9. avgust 1984 1 ■ stran Delavska enotnost X mm m ■ ■ §§!!! Revolucionarno gibanje v ptujskem okraju med vojnama (4) Partija je prebudila ljudstvo in ga pripravila za boj Izkušnje nekdanjih rodov naj trajno žive v našem sedanjem delu Ureja: Janez Voljč V zgodovinskem društvu Ptuj so se pred kakimi šestimi leti dogovorili, da bodo skupaj z družbenopolitičnimi organizacijami in skupnostmi predstavili revolucionarno gibanje na ptujskem območju v polpretekli dobi. Hkrati so sklenili, da bodo uredili spominske sobe v krajevnih skupnostih in v delovnih organizacijah, ki so jih poimenovali po predvojnih revolucionarjih, odkrili spominske plošče, organizirali pohode v zgodovinske kraje in pouk zgodovine tam, kjer so bile bitke. Precej teh nalog so že opravili s prizadevnim prostovoljnim delom. Marsikaj pa bodo morali še storiti, da bodo bojne izkušnje ptujskih revolucionarjev »še bolj zaživele v nas in v naši sedanjosti,« kot je nedavno tega rekla profesorica Ljubica Šuligoj, Članica izvršnega odbora Zgodovinskega društva Ptuj, ki se z izredno vnemo loteva tega dela. Objavila je že precej publikacij in prispevkov, še zlasti pa je pomembna njena študija Revolucionarno gibanje v ptujskem okraju med vojnama v knjigi Skozi viharje v lepšo prihodnost, ki jo je ob štiridesetletnici OF izdal Pokrajinski muzej Ptuj. Objavljamo nekaj odlomkov iz te njene obširne ocene dejavnosti predvojnih komunistov in skojevcev v Ptuju in okolici. Haložan piše 8. UL 1935: »Haložanom se to zimo zelo slabo godi. Za vino dobimo 0,75 do 1,75 dinarjev. Vino kupuje veletrgovec, ki pri tem dobro zasluži... Davkov ne moremo plačevati, ker ni denarja. Rubeži so stalno tu. Več kot pol Haložanov nima kruha, nekateri ga nimajo že od avgusta. Jemo krompir brez zabele, drugi še tega nimajo. Kateri ima še kruh, ga morajo zaklepati pred deco in za praznike. Kdor ima koruzo, jo melje dvakrat, da še otrobe zmelje. Navadno se kuha samo enkrat na dan. Začeli smo kupovati živinsko sol, ker je cenejša. Otroci nimajo čevljev ter so dobili ozebline. Če je slabše vreme, ne morejo v šolo in v cerkev. Nimajo kaj jesti.« Iz Borovec s Ptujskega polja sporočajo 6. julija 1935: »Kmečki fantje delamo na Orniggovem veleposestvu 'za plačo 8 din na dan; njegov oskrbnik nas celo klofuta in odteguje mezde. Med 229 prebivalci naše vasi jih je 36 lažje, 11 težko jetičnih radi slabe hrane (glavna hrana čebula), nezdravih stanovanj in napornega dela.« Z območja Slovenskih goric pišejo: »Kočar iz Vurberga« toži 3. avgusta 1935, da »dela- vec ne more zaslužiti za dnevne potrebščine, dela IGdo 14 ur za 8 din, zvečer pa sliši gospodarjevo godrnjanje, da je vse za nič.« »Ljudska pravica« je bralcem sporočila 18.5. 1935 tudi o »položaji.] obrtniških vajencev v Ptuju.« Z delom pričnejo ob 7. uri in delajo do 21*ure. »Za učenje ne dobe niti pare, za praznike nobene nagrade.« Vajenci opravljajo tudi vsa hišna dela pri mojstru in celo okopavajo vinograde v Halozah. »Knjig ne morejo čitati, ker jim mojster ne da luči... Vajencev ne pustijo v obrtno šolo, češ da jih doma rabijo; posledica je, da pri izpitu padejo ali če ne, čez 6 mesecev so brezposelni... Ponekod vajence pretepajo, drugod mojster vzame vajencu ves kruh, ki si ga je prinesel od doma.« In ali je oblast kaj reagirala? Kratka notica »Ljudske pravice« 7. II. 1936 nam pove: »Konec 1. 1935 se je spremenil ptujski občinski odbor. Župana Jeršeta iz JNS je zamenjal dr. Remec. V prejšnem mestnem ■Svetu sfa bila dva delavska zastopnika, sedaj je ostal le Koren, ki zahteva delo za brezposelne. Javna dela so potrebna: regulacija Drave, popravila cestnih kanalov. Zahteva znižanje najemnin v občinskih hišah, povišanje plač mestnim delavcem.« Ljudskofrontno gibanje V teh razmerah je mogel biti izhod iz težav v revolucionarnem boju povezanih delavcev in kmetov ali v tako imenovanem ljudskofrontnem gibanju; ki ga je pričenjala partija po letu 1935. S pomočjo »Ljudske pravice« si je partija utirala pot med ljudske množice. Tako glasilo je bila tudi »Neodvisnost«, ki je izhajala v Mariboru kot tednik od 1. XII. 1936 do 11. X. 1937. Ivan Kreft, ki je sodeloval v uredništvu tega časnika, je v svojih spominih »Kmečko-delavsko gibanje in mariborska Neodvisnost« med drugim zapisal: »Mariborski odvetnik dr. Vekoslav Kukovec ni ostal več let predsednik izvršnega odbora Slovenskega kmečko-de-lavskega gibanja le zaradi tega, ker je od srede februarja 1937 »razpolagal« s tednikom »Neodvisnost«, temveč predvsem zaradi tega, ker je že prej od vseh meščanskih politikov s svojo skupino najbolj lojalno sodeloval v Slovenski ljudski fronti svobode proti fašizmu. O tej vlogi dr. Vekoslava Kukovca je pripravljal obsežno razpravo publicist Ciril Špindler. Prezgodnja smrt mu je žal preprečila, da bi jo končal, toda glede na temeljitost, s katero se je Ciril Špindler lotil dela, sem prepričan, da bo tudi takšna razprava, kakršno nam je zapustil, veliko prispevala k osvetlitvi vloge, ki so jo imeli dr. Vekoslav Kukovec, »Neodvisnost« in Maribor pri razvoju slovenskega kmečko-delav-skega gibanja pod vodstvom partije med obema vojnama.« Na voljo nam je pričevanje Ivana Bratoška iz Sovič, ki pravi, da so se od leta 1932 do vojne srečavali na domu Jakoba Hercega ter poslušali dr. Potrča, ki jim je govoril o boju za človekove pravice, o fašistični nevarnosti, o marksizmu. Tam je Bratošek videval tudi komunista iz železniških delavnic, poznejšega prvoborca Franca Krambergerja. K Her-cegu sta hodila tudi Kmetec in Merc. Haloška trojka, — Kmetec—Merc—Bratošek — je bila verjetno 1937 sprejeta v KP. Pridobivali sp nove somišljenike, saj je marsikateri kmečki proletarec že dojemal, da mu more pomagati le KP z jasno usmeritvijo v boju za nove družbene odnose. Komunisti so morali poiskati vse možnosti, vse poti, da bi se pričela dramiti revolucionarna zavest ljudskih množic. Delo ni bilo lahko. Ker režim ni storil ničesar za ureditev gospodarskih problemov, je mnoge, ki so se morali boriti za svoj življenjski obstoj, zajelo malodušje. Večje aktivnosti, zlasti pri viničarjih, ni bilo mogoče doseči. Vzrok njihove pasivnosti je bil, žal, tudi ta, da se je pri nekaterih porajala celo vera v Hitlerja — v izboljšanje njihovega položaja. Teh pojavov ne gre posploševati, potrebno pa jih je nujno upoštevati... Hkrati pa je imela partija prav v začetku tridesetih let vse možnosti za vključevanje ljudskih množic v svoj delokrog, saj je svetovna gospodarska kriza poslabšala že tako težke gospodarske in socialne razmere;- v državi je vladala diktatura, slovenske kmečke množice so dojemale, da politične stranke s svojim buržoaznim programom ne odpravljajo problemov kmetov. Ljudje so se mogli ogreti le za program, ki je nakazoval rešitev njihovega družbenega položaja in ta program je zasnovala partija po pokrajinski konferenci za Slovenijo leta 1934. Bil je to program povezovanja vseh naprednih demokratičnih sil v boju zoper izkoriščanje in porajajoči se nemški nacizem, ki ga v naših krajih ni bilo mogoče prezreti. Levičarska gimnazija Težkim socialnim razmeram na podeželju, še zlasti problemom viničarjev je prisluhnil tudi krog revolucionarno usmerjenih ptujskih gimnazijcev. Ptujska gimnazija je z delom naprednih profesorjev in dijakov od začetka tridesetih let začela postajati ena najbolj ' levičarskih gimnazij v Sloveniji, kakor jo označuje njen tedanji dijak Dušan Kveder, pozneje španski borec, eden od strategov NOB, narodni heroj. Leta 1958 je poslal Pokrajin- • skemu muzeju v Ptuju »nekaj podatkov o delu v mladinskem gibanju in partiji od 1930—1936.« Takole je zapisal: »Na ptujski gimnaziji v letu 1930 ni bilo, kolikor je meni ~ znano, organizacije SKOJ ali partije. Moja generacija, tedaj v šestem razredu gimnazije, ni imela nikakršnih stikov s partijo ali s posamezniki — komunisti. Z revolucionarnim mladinskim gibanjem smo začeli spontano pod vplivom splošnega političnega vzdušja v deželi. Najrevolucionarneje razpoložen je bil v šolskem letu 1930—31 prav šesti razred. Na čelu razreda je tedaj stala skupina Ivan Bratko, Ivan Potrč, Mirko Centrih, Dušan Kveder... Nas, organizatorje tega gibanja, je tedaj povezovaJo čvrsto sodelovanje, organizacija, čeprav se nismo zavedali, da pripadamo organizaciji, imeli smo pred seboj dokaj jasne socialne, nacionalne, liberalne, celo politične cilje, čeprav tedaj še nismo stali na komunističnih—1 pozicijah — ker pač do tedaj niti besedice nismo slišali o komunizmu... (Nadaljevanje prihodfijič) DE NAJMOČN Šahovska figura VELJAVA, UGLED. OBLAST ŠLADKO ITALIJ VINO *NOM N SZ ČASOVNO OBDOBJE IGRALKA IN PESNICA KA-CtČEVA SESTAVIL: R. N. NEM. FILOZOF (PAUL) ANG. FILM. IGRALEC (PETER) Uti ŽLAHTNA KOVINA UMERJENOST. BREZ ŽENSKA, KI LJUBI ŽENSKE INDIJSKI POLITIK (KRIŠNA) ŽIDOVSKO MOŠ. IME RADO BORDON GRAD PRI MORAVČAH OLGA VIPOTNIK DRUGO IME ZA DUŠIK OPOGUM- LJENJE OKLEPNO BOJNO VOZILO FR.-šVIC PISATELJ (CLAUDE) ŠAHIST KORČNOJ DE STARA . MERA ZA VINO MESTO V SREDNJI ZADRUGA V CARSKI r POLITIK GLIGOROV t M: I '• r: L -OŠC RA NEMŠKI PISATEU PROSTO- VOLJEC TOMISLAV NERALIČ VELIKA VEŽA. GR. POKRAJINA NA PELOPONEZU (ELIDA) GRIGOR1 CUHRA, ORIG. IME IRSKE GRALK/! RAS ZAVARJENO MESTO DE DRŽAVNA BLAGAJNA Nagradna križanka št. 29 Rešitve pošljite do 21. avgusta 1984 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 29. Nagrade so 700, 600 in 500 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 27 SKRB, OBIR, SARAJEVO, OROGENEZA, STRES-UAJ, GAT, SANITETA, SPA, NE, NDOLA, EDAFON, Al, AD, ELRAD, DORICA, RUDAR, FJ. ČIR, AKRONIM, LE, JIRASEK, OL, RINITIS, OVITEK, AKTOVKA, KOZE, RESONANCA, NEALE, MED, DC, LONDON, OKNAR, EMA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 27 1. nagrada 700 din: Drago Čik, Celovška 149, 61000 Ljubljana; 2. nagrada 600 din: Anika Štampar. Vel. Brebrovnik 98, 62275 Miklavž; 3. nagrada 500 din: Majda Smolič, Turjaška A,9, 61330 Kočevje. Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra leta 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Izdaja ČGP Delo — tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI; telex 31 787 Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik Odgovorni urednik: Franček Kavčič člani uredništva: Andrej Agnič (fotoreporter), Ciril Brajer (energetiKa/. Marjan Horvat (družbenopolitični sistem), Meri Jurca (tajnica), Ivo Ku-tjaj (socialna politika). Damjan Križnik (reportaža), Emil Lah (zunanja politika), Franci Mulec (teh. urednik), Boris Rugelj (gospodarjenje), Sonja Seljak (lektorstvo, redakcija), Janez Sever (reportaža). Peter Štefanič (sindikalna politika in priloge), Andrej Ulaga (namestnik odgovornega urednika), Janez Voljč (posebne naloge) in Igor Žitnik (izobraževanje, kultura). Pomočnik direktorja tozda Milan Živkovič Telefoni: glavni urednik in direktor tozda 322-778, Dogovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja tozda 322-778, tajništvo uredništva 313-942 Naročniška centrala 321-255, 311-956 in 323-951 Založba Delavske enotnosti. Celovška c. 43, Ljubljana, odgovorni urednik 323-951 Uredništvo: Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška c. 43. 311-956 Uredništvo: Naša Žena, Ljubljana, Celovška 43, 321-255 in 321-651 Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 in 323-951 PUnnnmsko komercialni sektor. Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 Žiro račun 50100-603-41502 Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva ulica 5,317-870 in 312-691 Posamezna številka Delavske enotnosti 15 din, letna naročnina 780 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk Ljudska pravica Ljubljana Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar. Dušan Gačnik, Alfred Gdavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc,; Jože Peterkoč, Brane Praznik. Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik. Ljubljana, 9. avgust 1984 stran Delavska enotnost Hi V Verigi Lesce tudi ob poletni vročini delo ne zastane Karel Osenčič, Viktor.Rozman in Anton Belak so pravkar dokončali nosilno pentljo ladijske verige. Mnoge delovne organizacije-v teh poletnih mesecih delajo z zmanjšano močjo ali pa imajo kolektivne dopuste. Med tistimi pa, ki delajo normalno, morda celo bolj kot sicer, je delovna organizacija Veriga Lesce. Obiskali smo njihove delavce in poklepetali o vsem mogočem: o uspehih tovarne, o plar čah, o delovnih razmerah, o dopustih, pa o načrtih, ki jih bodo začeli uresničevati že jeseni. Naša prva sogovornika sta bila Bojan Trseglav, tajnik družbenopolitičnih organizacij in Martin Horvat, predsednik konference sindikata. »Rdečih številk v polletju nismo imeli, imamo pa, kot vsi, velike težave. Težko dobimo reprodukcijski material. Posebno šestice za verige ni moč dobiti na jugoslovanskem trgu. Uvažamo jo iz Poljske, seveda v zameno za končne izdelke. S prodajo ni težav, še posebej, ko se je odprlo tržišče v Iranu, kamor jih izvozimo kar 15 tisoč ton. Predvsem pa so zadnje čase za nas še posebej zanimive rudarske verige, ki pomenijo, neke vrste'rešitev za izkoristek naših zmogljivosti,« nam je povedal Bojan Trseglav. »Ko že govo- Bojan Trseglav Martin Horvat rimo o periodičnem obračunu, moram povedati, da je bila razprava kar dobra in da so bili delavci, vsaj tisti, ki jih gospodarjenje zanima, dobro in izčrpno informirani.« »Naši delavci se zavzemajo za boljšo organizacijo dela,« je dodal Martin Horvat. »Zadnje čase se pogovarjamo o reorganizaciji v naši delovni organizaciji. Iz treh tozdov, ki delajo verige, nameravamo ustanoviti enega. Bolj gospodarno in smotrno bi bilo tako. Tudi v skupnih službah imamo, vsaj tako misli večina, preveč ljudi. Od 1400 zaposlenih jih je v skupnih službah kar tristo. No, sicer pa smo naše tozde ustanavljali pod pritiskom od zunaj in ne najbolj gospodarno.« Tudi o osebnih dohodkih smo govorili in povedala sta, da /| je povprečje v prvih šestih mesecih nekaj dinarjev manj kot 23 tisoč dinarjev. Novi pravilnik o nagrajevanju imajo že skoraj narejen, vendar čakajo na panožni sporazum. Nekaj težav so imeli tudi pred meseci, ko so fantje v kovačnici prekinili delo. Že dalj časa so opozarjali na slabe delovne razmere in po prekinitvi Kovač Ibrahim Mujagic in njegov pomočnik Stane Bobnar obliku-dela so te zelo hitro izboljšali, jeta žareči kos železa. Potrebn i sta natančnost in moč. Hranislav Momčilovič mora skovati vsaj osemsto palic 'dnevno. Dragica Simič ima enolično delo, ki je prav zato utrujajoče. Resda še vedno'niso idealne, so pa bistveno boljše kot prej. No, pa smo se morda ravno zaradi delovnih razmer napotili v kovačnico in se z nekaterimi delavci pogovarjali o težavnostnih razmerah in o osebnih dohodkih. Hranislav Momčilovič je kovač v Verigi že šest let. »Vroča je Tu pri nas in tudi norma ni majhna. Če dobro .pritisnem', jo izpolnim v šestih urah. Kar osemsto palic moram skovati v skopce. In če dobro delam, zaslužim 23 do 24 tisoč dinarjev. Veliko je odvisno od različnosti izdelkov.« Karel Osenčič, Viktor Rozman in Anton Belak so pravkar skrivili zaključni del verige za ladijski žerjav. Kar dobro so se namučili s težkim žarečim kosom železa. Medtem ko se je v peči grel drugi kos železa, so malo počivali. »Čeprav smo vajeni težkega dela,« so pripovedovali, »se vseeno kar pošteno namučimo in spotimo. Posebno vroče je poleti. Pozimi pa je na eni strani vroče, na drugi strani pa prepih, in bolezni so na dnevnem redu. Praktično vsi imamo revmatizem, pa težave z želodci in- neredki tudi z jetri. Res imamo beneficirani delovni staž, vendar je še vedno precej kovačev, ki se invalidsko upokojijo. Tudi poškodbe so skorajda na dnevnem redu. Malo preslabo primes velik vroč kos železa, pa ga že imaš na nogi in opeklina je tu.« Z zaslužkom seveda niso zadovoljni. Sicer pa kdo je v teh časih in pri takšnih cenah. Kovač zasluži okrog tri stare milijone, podajalec in pomočnik pa od 23 do 26 tisoč dinarjev. In kot fantje pravijo, morajo pri tem denarju že kar premisliti, kako in kje ga bodo porabili, da na koncu meseca ne bo treba piti vode. V kovačnici je tudi Dragica Simič, in sicer dela na »štanci« pedala za traktorje. »Šestnajst let sem že v Verigi in če dobro delam, dobim 17 tisoč dinarjev mesečno. Živim pa težko, ker sem samohranilka enega otroka. Imam garsonjero od Verige. Če odštejem vse stroške za stanovanje, vrtec itd., mi za hrano in obleko za dva ostane 4.500 dinarjev. Doma sem iz Bosne in vse-manjkrat si zadnje čase lahko privoščim stroške za vožnjo domov.« Andrej Agnič f ■A LIPE SVEDER: OLIMPIJEC