J{ Anton Novaan: Ljubljanski feuilleton. x
Anton Novaan:
Ljubljanski feuilleton.
Penatom pri Kolovratu.
Grad vali na bregu pusto dolgoasje, sivo mesto spodaj dolga dolga vas je vse do kalne vode, ki bi reka bila, da je ni umetna roka ogradila.
Tu je ljudstvo skromno in uboga rado, vsakemu gospodu klanja se z naslado. Ker rodijo cesto in ob slabi hrani enske tukaj niso cveti negovani, hitro gasne njih kipee mladoletje. Moki so v buruje preodeti kmetje. Tip koleba jim med severom in jugom, vsem je v licih e nostalgija za plugom.
Vse je tu umerjeno in trikrat strogo. Greha skoro ni, in e, ima nalogo, da ugladi pot ednosti in morali tu so patri due mo oblikovali. Hej, lepota, ogenj in svoboda mlada, cvetje nae vse pod kruto dogmo pada. Saj ima Ljubljana klotre in kanale, parasite rne, velike in male.
as pobira dneve kakor teke kamne, tu ivljenja slike niso ni omamne. Bedo vidi, lano deco in delavce, mast ogreva le bankirje pesoglavce. V megli cinka tramvaj... Baba izklicuje asopise dnevne ... Branjevka vzdihuje za kofijo: Jezus! in orehe tare, trudno brenka zvon s predmestne fare.
Narod ta je zgreil davno svojo zvezdo, heroj tihi zgradil je kolibri^gnezdo. Od nekdaj mu dobro je srce ostalo in pa bujne domiljije nekaj malo.
Tuj postopam po Ljubljani, ogle brijem, rogam se sam sebi in da as ubijem, krenem v krmo h Kolovratu ker penati tega mesta so edino literati.
**#********
685
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si