Poštnina plačana v gotovini. LETO XX. Št. 14 KRANJ, 2. APRILA 1933. cena ŠTEVILKI 1 DIN Naročnina na sküpni naslov letno 24 Din; na posamezni naslov letno 30 Din. V inozemstvu: letno 65 Din. Z M. listom letno 100 Din. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i Odprava v Kranja. Uprava v Murski Soboti, Križeva ul. 4. Cena oglasov: po dogovoru. Oglase sprejema samo tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Nam trbe meščansko šolo? Dostakrát smo že pisali, kak velkoga pomena je za Slovensko krajino njena gimnázija v Sóboti. Pri vsakšoj priliki smo pozivali tiste, ki so to dužni, naj skrbijo za to, da se naša gimnázija spopuni. Za tega volo, da bi bila naša gimnázija zaistino dobra, smo pisali od njenih slabosti, ar smo želeli, naj se popravijo. Pa dobili smo odgovor n. pr. od „ Murske krajineˮ: Zakaj strašite lüdstvo, gimnázija je ne v nevarnosti, za to se vi ne brigajte itd. Ednok smo zvedeli, da nekši lüdje želejo dobiti mesto gimnazije meščansko šolo, pa smo pitali v „Novinajˮ, ali je to istina. Pa smo dobili jako nevalani odgovor. Mi smo si ga dobro zapomnili! Zdaj, gda je v narodnoj skupščini v Belgradi bila Proračunska razprava smo zaman čakali, da bi iz šteroga koli kraja Jugoslavije kakši poslanec gučao za spopunitev sobočke gimnazije. Pač pa smo čteli v „Murskoj krajino 19. marca 1933, št. 12., na 1. strani, da je bilo na nekšem zborüvanje Soboti sklenjeno, naj se „čimprej otvori (slovensko povedano: odpré) meščanska šolaˮ v Soboti, ar prej sobočkomi srezi (okraji) pripadate dve srednjivi šoli. Na tom zborüvanji so gučali prej od „najvažnejših“ gospodarskih, političnih pa kulturnih pitanj Slovenske krajine — ali zaman smo iskali kakšo reč za našo gimnazijo! Očivesno je, da je ništernim lüdem naša gimnazija ne važno pitanje. Pa to smo mi že prle znali pa videli. Če se odpré v Soboti meščanska šola i če pride v njo teliko dece, da bo mogla obstojati, te príde menje dijaštva na gimnazijo i s tem je gimnázija zapravlena, zgüblena. Komi pa trbe meščansko šolo? Gotovo tistim, ki se nemrejo navaditi, da v Soboti nega več „polgárijaˮ (tak so Sobočanci zvali meščansko šolo). Takši lüdje si mislijo, če so oni zvršili samo „polgáriˮ, te drügomi tüdi več ne trbe. V meščansko šolo idejo deca meščanov, deca, ki živejo v mestaj, ne pa kmečka deca, to že ime pove. Deca trgovcov, obrtnikov i drügih, ki namenijo stopiti v trgovino ali obrt, si pridobijo v meščanskoj šoli malo več znanja. No če so v Soboti ali ešče v šterom drügom kraji Slovenske krajine lüdje, ki neščejo poslati decé v gimnazijo, naj jo pošlejo v Ljutomer ali v Ptuj v meščansko šolo! Naše kmečko lüdstvo je pokazalo, da razmi pomen gimnazije. Povedali smo, da želemo dobiti svoje šolane lüdi. Znamo, da je to mnogim ne prav — ali prle ali sledkar je le dobimo! Prle ali sledkar se odkrije, kak ništerni rovárijo proti našoj gimnazijo, ar želejo neháti naš narod v tmici, da bi ga leži norili s svojim „kšeftomˮ! Brigajte se vi za svoj „kšeft“ pa nehajte na miri našo gimnazijo — to je vendar očivesno, da z meščanskov šolov vničite gimnazijo! Nigdár pa ne vničite lüdstvi lepše prišestnosti, štero njemi želejo pripraviti naši šolani lüdje! Naj živé naša gimnazija! Domača i svetovna politika. Iz beograjske narodne skupščine. Ob priliki razprave o državnom proračuni je poslanec Ivan Mohorič povedao med drügim tole, kak čtemo v »Jutri«: Položaj bi bio tüdi inačiši, če bi se zaostanjena dača izterjavala v nikelko vekšem obsegi, kak dozdaj. Mi imamo po izjavaj finančnoga ministra 2700 milijonov davčnih zaostankov, od štere šume odpade, kak sam dognao, na Dravsko banovino samo 39.9 milijona, t. j. 1.5 % (odstotka). Čüdim se, kak je moglo priti do tak ogromnih davčnih zaostankov. Če bi se dača izterjavala tüdi v drügih krajaj naše države z istov brezobzirnostjov, kak v Sloveniji, bi bili davčni zaostanki menši i celi finančni položaj bi bio tüdi inačiši. Neplačana dača predstavla dveletni donos vseh direktnih (posrednih davkov). To je šuma, štera da resno misliti.« Hitler bi rad razdelo Rusijo. Francoski listi poročajo o razmerji med Sovjetsko Rusijo i hitlerjansko Nemčijo. Ruski tisk jako oštro napada izjave Nemškoga notranjega ministra Goeringa. Trdijo, da je Hitler napravo načrt (plan) o razdelitvi sovjetske Rusije i predložo francoskomi poslaniki v Berlini. Polska bi se razdelila med Nemčijo i med novoustanovleno državo, štero bi tvorila Litva, Bela Rusija i Ukrajina. Deo Rusije bi se razdelo med to novo ustanovleno državo i baltiškimi državami ob Belom morji. Drügi deo Rusije pa bi prišeo pod kontrolo Nemčije i Italije. Bolševizem iztrebiti v dobrobit Italije i Nemčije i tüdi v dobrobit cele svetovne civilizacije. Za izvedbo toga načrta bi se priredila protiruska križarska bojna, štera bi bila sestavlena iz vseh zapadnih evropskih držav. — To je pa resan drzna domišlija nemških i italijanskih fašistov„ nad tak velkov državov kak je Rusija, ki se pa bode težko gda uresničila. V Nemčiji ima vso oblast Hitler. Od časa, gda je dobo oblast v Nemčiji Hitler, se je začnolo na vso moč preganjanje vseh nasprotnikov Hitlera. Najbole divjajo nemški fašisti proti komunistom i socialistom. Vse socialistične organizacije na Bavarskom je vlada Hitlera razpüstila. Vse komunistične mandate ščejo narodni socialisti (Hitlerovci) razvelaviti. Socialista poslanca dr. Spiegla so kratkomalo strelili do smrti. S posebnov naredbov je predsednik republike general Hindenburg določo, kak državno zastavo, mesto zdajšnje republikanske — bivšo casarsko — belo-rdečo. Avtonomija (samostojnost) vseh dežel so odpravili i so v njih prevzeli oblast od vlade imenovani narodno-socialistični komisarje. Celo ponosna Bavarska je klonila pod pritiskom hitlerjanskih čelad. Židovske 2. NOVINE 2. aprila 1933. trgovine i ropajo i razbijajo, komunisti se zapirajo i jih pošilajo 'v posebna taborišča. Velko število delavcov i pristašov socialistov je že bilo bujtih. Umori so skoro vsakši den. Po pomoti so narodni socialisti celo zbili ženo italjanskoga poslanika. Takša je denešnja Nemčija, ki zmerom bole plava v krvavo revolucijo. Zarota proti Slovenskim drža vam. Silen Pritisk na Francijo. Angleška, Nemčija i Italija so začnole zadnje čase ogrožavati mir v Europi. Te tri države so sklenole med sebov zvezo i napravile načrt za spremembo mej europskih držav. Pri toj spremenbi držav pa bodejo najbolj na škodi male državice. Svetovni časopisi pišejo, če se te njihov načrt ne posreči z lepa, bo šlo z vojnov. Silen Pritisk so začnoli tüdi na Francijo, štero ščejo dobiti za svoj načrt i tak püstiti male države svojoj usodi, liki Francija je to odbila. Načrt, ki ga imajo te tri države i šteroga sta napravila Musolini i angleški ministrski predsednik Mac Donald, določa čisto nove meje za Jugoslavijo, Rumunijo. Polsko i Čehoslovaško. Mac Donald ponüja — francuske kolonije. Tüdi načrt za novo razdelitev kolonij je pripravlen. Musolinijov načrt za razdelitev kolonij določa, da bi naj Nemčija dobila nazaj nemško vzhodno Afriko, Togo, Kame-run, nemško jugozapadne Afriko, Kasinske otoke. Mac Donald pa je izjavo, da se ne bi mogle vrniti vse te kolonije. Nato je Musolini predlagao da bi se razdelile portugalske kolonije med Nemčijo i Italijo, proti šteromi je Mac Donald ne protestirao. Francuske meje pripravlene. Vojaški odbor senata je imao sejo, na šteroj je ministrski predsednik Dala-dier izjavo, da je napravleno vse potrebno za obrambo severne francuske meje. Pri tom je opozoro tüdi na potrebo sodelovanja z Belgijov za ohranitev mira. Protesti Male antante proti načrti revizije (sprememba mej). Mala antanta protestira proti načrti, ki sta ga napravila Mussolini i Mac Donald o spremembi mej evropskih držav, ar vidi Mala antanta v tom načrti zaroto proti državam, ki so nastale po svetovnoj bojni, to so predvsem slovanske države. Drüštvo narodov se rüši. Japonska je izstopila iz Drüštva narodov i to tüdi včasi sporočila tajništvi Drüštva narodov. Slovenska krajina. M Sobota. G. Benko Jožef, narodni poslanec je poslao genlivo sožalje materi + Čačič Jožefa, bleb. v Črensovcih i celoj kat. verskoj občini. To dejanje g. poslanca je tem vekše hvále vredno, ar je on v drügem okraji poslanec i ar je drüge vere človek. Za pazlivo lübezen se cela Črensovska fara toplo zahvalüje. Trnje. Tri naše dečke so zgrabili na meji, gda so z Vogrskoga švercali tobak. Rešanja Štefan je ranjen i leži v sobočkoj bolnišnici, Nerad Matjaš i Čurič Martin sta pa zbežala i se poznej javila pri žandaraj. Vsi so ešče mladi dečki. — Gde se širi švercanje, vmira jakost i raste hüdobija. To je stara istina. Za maloletno so odgovorni starišje. Črensovci. Po smrti pok. bleb. Čačič Jožefa, smo dobili vnogo sožalja. Tak so nam poslali g. Benko Jožef, narodni poslanec, Dr. Šömen Ludovik, odvetnik iz M. Sobote, Pulpach Aure-lija, gen. predstojnica šolskih sester Eggenberga pri Grazi, Elekt Hamler, bivši voditeo tretjega reda od Sv. Trojice, provincialka šolskih sester z Slov. Bistrice itd. — Vsem Bog plačaj! Dva brata. G. Hajdinjak Anton, narodni poslanec je podpisao zakonski predlog, da se jezuiti, lazaristi itd. preženejo z svojega mesta. Njegov brat Izidor, ki si daleč od doma slüži krüh, pa pošila svojoj ženi 100 Din, naj da slüžiti sv. maše, naj se na Boga zavüpa, če njej zemelski doktorje ne morejo pomagati, pa naj roma tüdi na grob + Tjaša, koga sveto živlenje je dobro poznao i naj prosi, ka de on tüdi molo za njeno zdravje. — Vsaki naj sam sodi, šteri ma prav. Marijino pesem „Tebi zročamˮ, štero je objavo Marijin List v letošnjoj 2. številki, je vglazbo naš rojak č. b. Herman Edšidt v Celji. Dobi se pri uredniki M. Lista v Črensovcih brezplačno za kantore i pevske. Tiskarna sv. Drüžine bi se morala odpreti 9. marca. Kralj. banska uprava je dovolila, da se Otvoritev odloži za šest mesecov. Cena otrobam pšeničnim se je znova znižala. Zdaj se že 90 dinarjev postavi 100 kg na kolodvor. Agrarna zadruga opomina svoje kotrige, naj se javijo, ki jo ščejo meti. Plačati se morajo včasi. Črensovci. Ar so pok. plebanoš bili močen človek, običina pa ne mela zadosta močne mrtvečke stolice, se je mogla v sili napraviti nova. To novo je plačala cerkev, ar jo občina ne štela, kak je pravo tišlar. Mesto venca naj bi občina raj küpila stolico za pokojnika, pa bi njemi najvekši dal stem poklonila. — Nekši hüdoben človek je po smrti pok. pleb., gda je v noči dežüvalo, vkradno pred kratkim küpleno detelco. Odneso je do dva metra. V petek noč, to je od 23. na 24. marca je pa ednoj kravi ober ko- lena potro nogo i njoj rebra vse vküp zmlato. Krava je bila odana i je küpec 24. že prišo po njo. — Ar je fara dužna davati delavce za obdelavanje dühovniške zemle, so Zdajšnji g. provizor pozvali vküp vse župane, naj mesto penez dajo delavce. Pokojni plebanoš so se najmre za peneze pogodili mesto delavcov. Ta pogodba je valala samo za njihovo življenje, za naslednika ne vala, ar jo niedna oblast ne potrdila. G. oskbrnik so šteli stem samo Siromaškomi narodi pomagati, šteri ležej da delavca, kak pa plača v toj sükešini. A županje so predlog odklonili. Župana iz Žižkov ne bilo poleg. — Župan iz G. Bistrice, Graj je pitao g. provizora, gde je cerkveni penez, posebno arenda od cerkvene njive. G. provizor njemi je odgovoro, da je to cerkvena zadeva i jo rešava cerkvena oblast. Toliko pa lejko pove, ka je pokojni gospod bio jako skrben i šparaven pa spravo lepo vsotico penez za cerkev vküp i naložo v hranilnico. Od dobroga orala cerkvene njive je pa pokojni plačüvavo po določili cerkvene oblasti letno 500 Din arende. Če g. Graj tüdi telko plača, je lejko včasi orje. A gda je to čüo, njemi je vsa vola odišla, ka bi z arende vzeo cerkveno njivo. Dühovne vaje na Cankovi. Dečki cele župnije so imeli dühovne vaje, štere so vodili g. Bakan z Martinišča, šteromi gospodi se imamo zahvaliti za velki düševni hasek, ki so nam ga podelili. Krvavi Jožef na Cankovi. Kriza je prej pravimo. Ali če bi človek vido, kak je na Cankovi bilo 19. marca, bi pravo, dá je celi svet znoro. Dosta naroda je vküper prišlo od vsej krajov Slov. Krajine. Bilo je vsega zadosta pa tüdi veselica je ne falila. V gostilni g. Voglerja so celo dvojni goslarje igrali, čüdivamo se, da oblast tüdi v posti dovoli plesne veselice celo zdaj v tej žalostni časaj, gda mnoga žena nema soli, a mož pa ma za piti. Pitali te me skem so Jožefa opravili. Kak na več mestaj, tak tüdi na Cankovi je mogla krv tečti. Takšega klanja, kak je zdaj bilo, ga že dugo nej bilo. Žrtev toga klanja je bio mož Fenos Jožef, ki je bio smrtno ranjen i odpelan v bolnico, gde je tüdi mro. K zadnjemi počitki ga je spravilo mnogo naroda t tüdi gasilci iz Cankove i Ko- | rovci. Zapüšča ženo i štiri male dece. Krivce majo v rokaj. Bili so Austrijci. Cankovski farnik. Okoli pol sedme večer je pa začnolo goreti dvoje gospodarski poslopij v Zankovci, N. Austrija. Gasilstvo je prihitelo od vse strani i reševalo kar se je dalo. G. Anton Hajdinjak, poslanec z Odranec, je napisao v „Mursko krajino“ 19. marca nekšo obrambo, v šteroj pravi, da so njegovi politični nasprotniki raznesli o njem grde laži( 2. aprila 1933. NOVINE 3. Piše, da je ne bilo nikšega guča od toga, da bi se jezuiti izgnali iz Jugoslavije. Ar smo tüdi mi v „Novinajˮ pisali, da je A. Hajdinjak podpisao „zakonski predlog o izgonu jezuitov iz državeˮ, mámo pravico misliti, da g. Hajdinjak tüdi misli, da so „Novineˮ i pisale laž o njem. Zato njemi povemo: mi smo ne iz prsta izcecali, ka smo pisali. Mogoče g. H. ne čté novin, n. pr. „Jutroˮ, „Slovenecˮ, „Hrvatska stražaˮ (tü je stalo ime Anton Hajdi njak čarno na belom) itd. Vse té novine so pisale, da želejo ništerni poslanci, naj se jezuiti izženejo. V niednih novinaj pa je ne bilo, da poslanci mislijo samo, naj se jezuiti pošlejo na fare, ar je premalo dühovnikov — tak piše g. Hajdinjak! Ka si gospodje poslanci mislijo, toga mi nemremo znati ! Pišemo to, ka zvedimo iz drügih novin, pa niti toga ne vsega. Mislimo si pa, da je to briga püšpekov, koga pošlejo na fare — nikak pa to ne briga poslanca! Poslanci naj se brigajo, da bo lüdstvo leži živelo. Kak so poslanci naednok „pobožniˮ postanoli! Nedelica. Dne 11. marca so mrli Radoha Peter, oča g. Jožefa Radoha, salezijanca. Duga leta so bili občinski odbornik. Radi so čteli knige posebno pa Novine. Na sprevodi je bilo sedem dühovnikov. Dobroj krščanskoj düši pokojnika naj sveti večna luč. Smrt okr. zdravnika v Beltincih. Dr. Kolarš Franc, okr. Zdravnik v Beltincih, je 25. marca vmro. Spreviden s sv. svestvi za umirajoče dvakrat, se je rešo svojega teškoga betega: raka v jetraj. Pokojni je bio jako lübezniv i vesten zdravnik, široka okolica ga zvala k sebi i lübila. Molimo za njegovo düšo. Po domovini. Velko kačje skrivališče. Velko gadje skrivališče so najšli delavci pri zidanji nekše zgradbe v Strugi na jügi na države. Gadje (to so jako čemerne kače) so začnoli skakati proti delavcem, šteri so 47 gadov z orodjem pobili i se tak strupenih kač komaj rešili. Drügi den so pri nadalnom kopanji zasledili i pobili ešče 187 gadov. Od straha pred strupenimi kapami nešče zdaj nihče i za nikši penez na delo k toj zgradbi. Kelko je vpokojencev v našoj državi? V našoj državi je, kak pišejo različni časopisi je okoli 58.000 vpokojencev, Kak pišejo skoro vsi jugoslovanski časopisi so katoliški škofje (püšpeki) na svojoj konferenci v Zagrebi, ki se je vršila od 25. do 27. februara 1933., i protestirali proti predlogi o izgonu jezüitov. Oča sedmere dece skočo v morje. V Spliti je skočo v morje delavec Luka Kavišič, oča sedmere de- ce, ki je bio brezi dela i zaslüžka. Ribiči so ga vidli, gda je skočo v morje i ga tüdi včasi s čolnom potegnili iz vode i njemi tak rešili živlenje. Siromak je izjavo, da ga žene v smrt siromaštvo, v šterom živi njegova drüžina, posebno deca, štera gladüjejo i on njim pa nemre pomagati, ar nema dela. Kelko je novinarov v Zagrebi? V Zagrebi je 153 rednih, 52 pripravnih i 202 izrednih novinarov. Po poklici so profesorovi i pravniki Sin bujo svojega očo. V vesi Jarka blizi Mitrovice je bujo sin svojega 60 letnoga očo, po imeni Marko Doma-stovič. V spanju njemi je s sekerov razklao glavo. Tak delajo deca brezi prave krščanske vzgoje. Prosvetni inšpektor dr. Kotnik razrešen svoje slüžbe. Bivši prosvetni inšpektor mariborske oblasti i Zdajšnji inšpektor srednjih šol za dravsko banovino je razrešen svoje slüžbe i postavlen za profesora na gimnazijo v Ljubljani. Gospod inšpektor je bio zmerom velki prijateo naše Krajine. Nedela v posti peta. Na spomin 1900 letnice svoje križne smrti, Gospod Jezuš, po svojih svetih ranaj reši grešni svet! V onom vremeni: Pravo je Jezuš vnožini židovskoj: Što z vas pokara mene za volo greha: či pravico pravim vam, zakaj ne verjete meni ? ki je za Boga, reči Bože poslüša; záto ví ne poslüšate, ar ste ne z Bogá. Odgovorili so záto Židovje, i pravili so njemi: jeli dobro ne velimo mi, ka si Samaritanus ti, i vragá maš? odgovoro je Jezus: Jaz vragá nemam; nego poštüjem Očo mojega, i ví ste ošpotali mene. Jaz pa ne iščem dike moje: jeste, ki jo išče i sodi. Zaistino, zaistino Velim vam: Či što reč mojo zdrži, smrti ne bode vido na veke. Pravili so zato Židovje: zdaj smo spoznali, ka vraga maš. Abraham je mro, i Prorocke; i ti praviš: či što reč mojo drži, ne košta smrti na veke. Jeli si ti vekši od Oče našega Abrahama, ki je mro? i Prorocke so spomrli. Za koga ti tebe činiš? Odgovoro je Jezuš: či jaz dičim samoga sebe, dika moja je nikaj: je Oča moj; ki mene diči, šteroga vi pravite, ka je vaš Bog, i ne ste ga poznali: jaz pa znam njega; i či bom pravo, ka ga neznam, bodem prispodoben k vam, lažec., Ali znam ga in reč njegovo zdržavam. Abraham oča se vaš je veselio, da bi vido den moj: Vido ga je, i radüvao se je. Pravili so zato Židovje njemi; Petdeset lejt ešče nemaš, i Abráhama si vido? Velo je njim Jezuš; zaistino, zaistino Velim vam, prvle liki Abraham bio, jaz sam. Popadnoli so zato kaménje; ka bi v njega lüčali; Jezuš se je pa skrio, i vö je šo z Cerkvi. Noč je premolo v püngradi na Olskoj gori. Zajtra. V templji, preddvor Izraela ali žen. Svetek šatorov je mino, romari ob slednjim pridejo s svetišča. Sovražnike pita, nato vtihne, gleda ... Sveti! Deca lažnivca, šatana! Samarijan, mešanec, Jud in pagan Asirec, izdajavec! Düševno mrtva deca očaka Abrahama, ki se je pred več kak 2000 leti veselio mojega prihoda. Višek: Večno Bivajoči sem, Bog! Takša svetlost, da ali poklekneš, verješ ali ubijaš. — Blüzi je bilo kamenje za dograditev templja. Nevidno je odišao i ozdravo od rojstva slepoga ... * Tiha nedela trplenja. Zastrta so okna cerkve, sijaj slik in križev je zakrit. Oči še zaprimo: očiščeni Odrešenika premišlavlimo! Pozor! 2—4 Pozor ! SEMENA vsakovrstna kakor: travno-deteljna-zelenjadna in cvetlična, posebno pa za peso, neprekosljive kakovosti in kaljivosti, Vam priporoča v nakup staroznana tvrdka M. BERDAJS — Maribor Ustanovljena Tel. št. 23-51 Ustanovljena 1869 (Interurban) 1869 POSESTVO edno vüro od železniške postaje Dravsko Središče, ki meri dva orala z lepim sadovnjakom, zidana hiša in gospodarsko poslopje zidano, je k odaji. Poleg hiše je k odaji še več njiv i travnikov. Kupci naj se javijo v Črensovcih pri upravi „Novinˮ. 1 - 2 Razglas. Dne 30. marca 1933 se bo na prostovoljni javni dražbi dalo v najem posestvo Repičevih otrok v Zagorcih št. 77 pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. za 3 leta, in Sicer skupno ali po parcelah Posebej se da v najem tudi mlin. Začetek ob pol 9. uri. Pojasnilo daje podpisano sodišče soba št. 17. Okrajno sodišče v Ptuju, odd. I., dne 16. 3. 1933. Širite Novine 4. NOVINE 2. aprila 1933. Sprotolešnje zdravlenje. Človeče telo se more od časa do časa oči-stiti od nepotrebnih i teli škodlivih snovi. Trbe njemi dovajati nove i oživlajoče soke, da ga napravimo odpornim i zdravim. V to svrho je najbokše naravno zdravlenje s „PLANINKAˮ zdravilnim čajem, ki je sestavljen iz najbolših planinskih zdravilnih trav. Dugoletno izkustvo nam potrjuje, da je „Planinkaˮ zdravilni čaj, ki ma v sebi pre-izkušene i dobre zdravilne sestavine, najbolša in edina stvar za čiščenje in ob-navljanje krvi. „PLANINKAˮ zdravilni čaj vničüje bolezenske klice, čisti krv i fčini, da ona lahko i pravilno kroži po žilaj i zato popravlja celo telo. Z ednim samim sprotolešnja zdravljom v časi od 6 do 12 tjednov se doseže čudovite uspehe in to brez strupov („čemerovˮ) — i to pri vseh teh betegih: pri slaboj prebavi želodca in zaprli, * hemeroidih, slabosti i odebelenji srca, pri betežnih jetrah, nervozi i živčnih boleznih. „Planinkaˮ zdravilni čaj pospešuje tek in izredno dobro deluje pri arteriosklerozi in osluzenju pljuč. Iščite v apotekah in drogerijah samo pravi „Planinkaˮ zdravilni čaj, ki se ne odavle v odpretih škatulah nego samo vzaprtih štemplanih paketih po 20 Din in s tű označenim varovalnim znakom in imenom proizvajalca: Lekarna Mr. Ph. L. BAKOVEC, Ljubljana 1. ki razpošilja tüdi po pošti: 4 pakete za Din 70.-, 8 paketa za Din 140.-, 12 paketa za Din 190.-. Reg. br. 1.349 od 6. VII. 1932. Cepljeno trsje 10 000 naprodaj in sadno drevje, hruške, jablani, Vrsta trsja: Pošcip, Beli Burgundec Rulender, Bovierova Ranina, Žlahtnina, Velki Rizling, Muškatelec. Cena po dogovoru. FRANC SERŠEN, trsničar v Veržeju pri Ljutomeru. 1—4| BANKA BARUCH 15, Rue Lafayette PARIS Telefon: Trinité 81-74 . 81-75 Naslov brzojavkatn: Jugobaruch Paris 22 Banka Jugoslovanskih izseljencev v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksen-burbu Odpremlja denar v Jugoslavijo naj hitreje in po najboljšem dnevnem kurzu - Vrši vse bančne poslove najkulantneje! Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holan-r dij! in Luksenburgu Sprejemajo plačila! na naše čekovne račune: Belgija: No. 3064-64 Bruxelles Francija: No. 1117-94 Paris Holandija: No. 1458-65 Ned. Diensti Luksenburg: No. 5967 Luxembourg j Na zahtevo pošljemo brezplačno našel čekovne nakaznice. (4) se iz globočine svojega maternoga srca najtoplej zahvalüjem vsem, ki so pokojnomi i meni izkazal pri njegovoj smrti i njegovom pokopi lübezen. Predvsem se zahvalüjem vsem tistim, ki so pokojnomi v njegovom teškom betegi tak verno ob strani stali i dvorni, ga tolažili i na lepo smrt pripravili, Zahvalüjem se prav srčno dobrim farnikom, ki so pokojnoga mrtvo telo v tak lepi red spravili, ki so ga na mrtvečom odri čuvali i vsem tistim jezeram, ki so pri njegovom mrtvom teli noč i den molili za njegovo düšo. Zahvalim se mil. gosp. kanoniki, Slepec Ivani, ka so na den pokopa sv. mešo zadüšnico za pokojnoga darüvali i g. Jenič Ivani dekani za genlivo poslovijo predgo i ka so sprevodni obred vodili. Isto se zahvalüjem preč. dühovščini, ki ga je v tak lepom broji sprevodila na pokopališče, posebno gospodom mons. Lovreci iz Ljutomera, dekani Weckslni iz Križovec, salezijanskim zavodom v Razkrižji i Veržeji i vsoj ostaloj domačoj dühovščini. Prisrčno se zahvalim za darüvane številne vence vsem 1 Zasvalim se sp. vučitelstvi za vdeležbe i lepo pesem, gasilcom za držanje reda i vsem dobrim farnikom i vernikom iz drugih far, ki so na jezere sprevodili mojega dühovnika na večni počitek i molili za blaženost njegove düše. Vsem vam povrni lübezen, Bog, ki je večna lübezen. Čačič, roj. Kovačič Ana, mati pokojnega. Za tiskarno Tiskovnega društva Jos.Linhart, Kranj. — Izdajatelj: Klekl Jožef, župnik v pok., Črensovci. — Oblasti odgovoren urednik: Jos. Linhart, tehn. vodja tiskarne, Kranj. — Urednik: Maučec Joško, akademik, Ljubljana! Sv.Petra c. 74; rokopisi na isti naslov. Podpisana mati pokojnoga ČAČIČ JOŽEFA plebanoša v Črensovcih, Zahvala. Poštnina plačana v gotovini. LETO II. ŠTEV. 6. PRILOGA NOVlN — 2. aprila. CENA ŠTEVILKI 1 DIN. POMOČ Glasilo AGRARNE in GOSPODARSKE ZADRUGE. List za povzdigo prosvete, gospodarstva in zadružništva. Simon Gregorčič. Do sedaj smo si ogledali Finžgarja in Preglja, ki, pišeta v nevezani besedi; take pisatelje imenujemo prezaike (proza je nevezana beseda v povesti, navadnem govoru). Pisatelj oblikuje v povesti ali romanu (povesti večjega obsega) življenje po določenih zakonih v veliki obliki; prikazuje nam celo življenje posameznika ali drüžine ali celo večje družbe. Drugače pesnik: on oblikuje v vezani besedi, to je v verzih. Pesem je drobna umetnina, ki izraža v zgoščeni obliki pesnikovo osebno veselje ali žalost. Ni ga pesnika, katerega bi slovenski narod tako vzljubil, kakor je Simon Gregočič. Zato je prav, da si ogledamo njegovo zunanjo in notranjo podobo. Narodil se je 15. vinotoka 1884. v planinski vasi Vrsno, ki leži pod goro Krnom na Goriškem. Pod vasjo pa teče Soča, tako da je ta kotiček Slovenske domovine, ki je danes v italijanski oblasti, res prelep „planinski ráj.ˮ Ko je Simon hodil v Gorici v gimnazijo, je z veseljem čital velike pesnike in se sam vadil v pesništvu. Po maturi je stopil v bogoslovje in 1867 1. je postal duhovnik. Najprej je opravljal kaplansko službo v Kobari-du, nato Rifenberku. Začel je bolehati in stopil je v začasen pokoj, nato pa je postal upravitelj župnije v Gradišču. Pokoj pa je užival v lastnem domu v Gorici, kjer je 24.1istopada 1906. umrl. Pokopali so ga v domačem kraju, kakor je pesnik sam želel. Med svetovno vojno pa je divjala preko njegovega groba divja morija pobes-nelega človeštva, kar je Gregorčič pre-rokoval že mnogo prej v pesmi „Sočiˮ. Kaj je čutila Gregorčičova duša in kaj nam je povedala? Slovenski narod svoj je v bolečim in delu ljubil pesnik. Klical mu je: Le vstani, vborni národ moj, do danes v prah teptán, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je — vstajenja dan! Kmečki dom je temelj naše sreče, zato ga slavi: Ti šege stare si ohranil, te ti naš jezik si ohranil! Iz kmetskih hiš nam hrana dušna, iz kmetskih hiš omike svit! In kakšne so pesnikove misli o dolžnosti človeka do bližnjega in vsega naroda? Daritev bodi ti življenje celo! Živeti vrli mož ne smé za se! iz bratov sreče njemu sréča klije in tuja solza mu meči srcé! In v drugi pesmi: Odpri srcé, odpri roké, otiraj bratovske solzé, sirotam olajšuj gorjé. Simon Gregorčič. „Življenje ni praznikˮ pravi v pesmi Gregorčič: Dolžan ni samó, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Nihče ni tako prisrčno opeval planinskega živlenja kakor ravno Gregorčič. Znana je „Veseli pastirˮ. Ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčič. Jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma. In zlasti v pesmi «Nazaj v planinski raj» je s silnim hrepenenjem izrazil sladkost planinske domovine: Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili srcé pa gor mi sili nazaj v planinski raj! Čudovito veličastna je «01jki». Glej, prišla oljčna je nedelja in polne srčnega veselja vrvijo trume v božji hram. Simon Gregorčič je opeval vse dogodke narodovega življenja. Tolažil je slovenski narod v težkih dneh, klical pa mu je tudi, naj ljubi in spoštuje svoj jezik in svoje narodne posebnosti. Želel je, naj se narod krepko Zaveda svoje naloge in svoje samobitnosti, zakaj edino tako bo dosegel svojo popolno svobodo. Zato je naročal prijateljem: V srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož, da bomo národ poštenjakov, da bomo národ vrlih mož. Skrajni čas je. Današnja opozorila ne veljajo naprednim in marljivim sadjarom, ki so prepričani, da je sadjarstvo največjega gospodarskega pomena in da se za noben pridelek ne dobi denar tako zlahka kakor za sadje. Žal, da je takih pravih sadjarjev razmeroma še malo, zlasti po nekaterih predelih naše banovine. Večina še vedno misli, da mora dajati Sadno drevo pridelek brez vsakega obdelovanja. Kako napačno je tako mnenje, nam izpričuje vsaka jesen. Kdor ni slep in gluh, bi moral že vedeti, da se dobro proda samo lepo razvito in čisto sadje. Tako sadje pa zraste samo na obdelanem drevju. Prvi sadjar ima torej sedajle, ko to pišemo, svoj sadovnjak že osnažen, mlajše drevje že obrezano, vse pa tudi že obdelano z arborinom. Kar je nameraval saditi, je že, ali bo pa te dni posadil. Drevje, ki v kakšemkoli oziru ne ustreza, je že, ali bo pa čimprej precepil. Kar zaostaja v rasti, je pomladil in temeljito pognojil. Kdor se vsega tega še niti lotil ni, je mnogo zamudil, kajti od novembra dalje, je bil čas za ta najvažnejša sadjarska opravila. Vendar popolnoma zamujeno še ni vse. Imamo še časa dva do tri tedne. Najbolj nujno je sajenje, snaženje in obdelovanje z arborinom. Čimprej mlado drevo posadimo, tembolj zanj. Najskrajnejši rok za zasajanje bi bil 15. aprila. Le je pa Pomlad ugodna, topla, je pa ta rok že skoraj prepozen. Isto velja za snaženje, zlasti pa za brizganje z arborinom. Vendar se pa tudi v teh dveh poslih še nekaj lahko stori, čeprav že v zadnjem trenutku. Suhe veje so kmalu požagane.Tudi pregosti vrho- vi se dado hitro razredčiti, ako drevje ni te preveč zanemarjeno. V sili se to 2. POMOČ 2. aprila 1933. delo lahko nadaljuje še potem, ko drevje zbrsti ali celo ozeleni. Treba pa je že večje previdnosti, da se cvetno brstje preveč ne obrije. Nikakor pa ne smemo odlašati škropljenja z arborinom, ker pozneje, ko se bo brstje odpiralo, bi naredili lahko veliko škodo. Zato pa hitite, zadnji dnevi so za to važno in potrebno opravilo! Pečkasto sadje (jablane in hruške) obdelajte z 10% raztopino (na 9 litrov vode 1 kg arborina), koščičasto, zlasti slive, na katerih so kaparji, pa škropite s 6-8% raztopino (na 11 do 12 litrov vode 1 kg arborina). Marelic in breskev, pa sploh ne kaže več škropiti, ker bodo kar kmalu v cvetju. Gole veje in debla starejšega sadnega drevja pa lahko mažemo vse leto in sicer z mnogo močnejšo raztopino (n. pr. s 25—30% = na 3—4 litra vode 1 kg arborina). Zlasti priporočamo to pri rakavih jablanah in pri starejšem doslej zanemarjenem drevju. Zadnji čas je dalje za pomlajanje in precepljanje sadnega drevja. Sicer lahko precepljamo tje do konca aprila, toda moramo imeti pozimi narezane in dobro shranjene cepiče. Kdor pa cepiče takoj sedaj porabi, jih še vedno lahko odreže. Precepljanja ne moremo dovolj priporočati.Z majhnim trudom spremeni-mo nerodovitno drevo v rodovitno, drevo s slabim sadjem v drevo z dobrim pridelkom. Pri tem poslu se ravnajmo po sadnem izboru svojega sadnega okrožja. Največ škoduje sam sebi in skupnemu narodnemu gospodarstvu tisti sadjar, ki sadi, cepi in preceplja kar tja vendan vse, kar mu pride pod roko. Dober, zaveden sadjar mora dandanes znati na pamet tistih par sort (to velja posebno za jabolka), ki so priporočene za njegov okoliš in ki so bile že tolikrat objavljene in opisane. (Glej „Sadjar in vrtnarˮ 1. št. 1. 1933). Sadil in precepljal bo izključno le tiste priporočene sorte. Tako, bo vsakdo v svojem delokrogu pripomogeo da bo sčasoma zginila iz naših sadovnjakov tista tako usodna mešanica neštetih, izvečine slabih, zlasti pa za trgovino nesposobnih sort. Končno še nekaj zelo važnega: Ko bodo začele jablane in hruške brsteti, bo treba zavarovati drevje in pridelek pred škrlupom, krastavostjo, in ko bodo ocvela, bo treba zavarovati pridelek pred zavijačem, pred črvivostjo. Zato pripravite o pravem času modro galico, ali pa nosprasen ali nosprasit. O tem več prihodnjič. H. (Po „Domoljubu"). Samo zdrav krompir bomo sadili. Kar boš sejal, boš tudi žel ! Ta zlati rek bi moral imeti pred očmi vsak slovenski kmet, pa naj si bo že pri setvi glavnih poljedelskih rastlin, ali pa pri sajenju slehernega čebulčka, zakaj časi, v katerih živimo, nam nalagajo težko dolžnost štedljivosti prav povsod. Le takrat, kadar bomo sejali oziroma sadili samo Zdravo in krepko razvito seme, nam je pričakovati tudi primernih obresti v obliki obilnega in lepega pridelka. Menda se ne bi zarekel, ko bi dejal,da je pri nas krompir glavna hrana kmeta in niso redki slučaji, ko otepamo krompir kar trikrat na dan, čeprav odetega v razne oblike kuharske umetnosti, kajti na koncu koncev krompir ostane le krompir. To slovenskemu kmetu takorekoč v odrešenje dano rastlino bomo začeli kmalu vlagati v zemljo z nado, da nam bo stotero poplačal trüd. Toda lahko obdelamo in pognojimo polje po vseh najnovejših izsledili znanosti in prakse, če bomo sadili bolno seme, ali pa Zdravo seme v že okuženo zemljo,ne bodo redki slučaji, ko si bomo v jeseni drug drugemu pritoževali, češ: ves trüd je zaman, ni več takih letin kakor so nekdaj bile, ali pa: krompir se je izrodil. S tem je navadno končano razpravlanje, ali Žalostne Posledice obču-timo potem v lastnih želodcih, pa tudi v celem gospodarstvu, ne da bi se povprašali po vzrokih. V takih in sličnih primerih pa nam ni treba takoj iskati in uvažati tako novo vrsto krompirja od drügod, zakaj bati se je, da bi tudi v takem slučaju prenagljen in nepremišljen uvoz več škodoval, kakor pa koristil. Za to nam morejo služiti drastični premeri iz naše živinoreje. Ta pojav padanja rodovitnosti krompirja, ki ga do danes znanost še ni rešila, ima svoje globoke vzroke. Ne samo živalski svet, ampak tudi rastlinski se mora boriti za svoj obstanek z majhnimi, prostemu očesu nevidijo mi živimi bitji, ki spadajo deloma med živalice, ali so pa enostanične rastlinice. Med temi so bakterije, ki pri padanju rodovitnosti krompirja igrajo važno vlogo. Vse one rastlinske bolezni, katerih vzrok so bakterije, se imenujejo bakterioze, med katere spada pri nas jako razširjena bolezen krompirja, obročkasta bakterioza krompirjevih go- Stanko Jug, cand. phil: Slovenska zemlja. Ogledali smo si sedaj Dolenjsko z Belokrajino v njuni naravni oblikovitosti, to se pravi njuno gorovje in gričevje, doline, planote in ravnine, reke in potoke. Pri vsem tem nismo nič upoštevali človeka, ki je obliko žemljine površine v marsičem izpremeni! in poživil. Mesta in vasi, njive, vrtovi in vinogradi, ceste, pota in železnice, telegraf, telefon in elektrika: vse to in še marsikaj drugega je delo človeškega duha in človeških rok. Z vsem tem je zvezano človeško življenje; pa ne samo življenje enega človeka, temveč narodov in to neprenehoma iz stoletja v stoletje, iz rodu v rod. — V tem drugem delu bomo torej naredili izprehod po Dolenjski in Belokrajini ter si ogledali njuna mesta, trge in važnejše vasi z njihovimi za-nimivostmi, ljudi, kakršni so in s čimer se bavijo: z eno besedo, ogledali si bomo tudi gospodarsko sliko dolenjskega in belokranjskega človeka. zlasti ob nedeljah, naravnost pojavljajo te kraje, posebno koder raste trta in se dobi dobro vino. Na splošno pa je belokrajinski kmet zelo odporen proti vplivom od zunaj. Kljub temu da žive Belokrajinci že stoletja ob Kolpi v stalnem stiku s Hrvati, vendar niso pozabili niti svoje pesmi niti svoje Slovenske besede. Res da opazimo v njihovem narečju precej močne uplive hrvatskega jezika, vendar se z vso odločnost prištevajo k Slovencem. Ko je pri prvi razdelitvi naše države v banovine pripadla vsa Belokrajina k Savski banovini, so delali z vsemi silami, da se Belokrajina priključi k ostalim Slovencem v Dravski banovini. Ko se je to tudi zgodilo, so pozdravili ta dogodek skoro kot novo osvobojenje. O njihovih značilnostih bi se dalo povedati še marsikaj. Zlasti ne smemo pozabiti omeniti njihove mehkote, čuvstvenosti in liričnosti. Pesem je Belokranjcem vse. Saj je znano, da je mati, navadna, priprosta kmetska ženica, pisala pismo sinu, ki je hodil v mestu v šolo, v lepih verzih. Njih govor sam je že pesem. Spomnimo se le na kra- Začnimo na vzhodu z Belokrajino. Kje leži, že vemo. Med Gorjanci in Kolpo in tvori tako prehodno ozemlje nasproti Hrvatom. Čudno se morda komu zdi ime Belokrajina. Pa ni nič posebnega. Belokrajinci, moški in ženske nosijo namreč obleko iz belega domačega platna. Moški nosijo platneno srajco in kar je posebno značilno, prepasano preko hlač. Ženske pa nosijo široka nabrana krila iz domačega platna. Ker je tako obleka pretežno bela, so jim dali sosedje priimek po njih beli obleki, ki je obenem njih narodna noša. Odtod je njih ime Belokrajinci in dežela Belokrajina. Če greš danes skozi Belokrajino, boš opazil tudi tukaj, da belokrajinska narodna noša vedno bolj izgineva kakor sploh vsaka narodna noša po celem svetu. Na njeno mesto stopa mestna moda. Zlasti pri mlajšem rodu skoro ne vidiš več obleke iz domačega blaga. Vse hoče biti moderno ! Posebno bližje mestom je vpliv mode zelo močan, medtem ko proti Gorjancem in proti Kočevskemu Rogu vedno bolj pojema. Pa tudi tu je v zadnjem času vpliv močnejši, ker številni tujci, 2. aprila 1933. POMOČ 3. moljev. To moramo, če že ne popolnoma zatreti, Vsaj smotreno omejiti s točnim in prevdarnim odbiranjem semenskega krompirja. Mogoče je že katera gospodinja opazila pri rezanju po obročkasti bakte-riozi napadenega krompirja pol do 1 cm od površine krompirja temen, površine skoro pravilno se opletajoč krog, tem-nejši kot ostalo staničje. Ta krog pri na-nedujoči bolezni porjavi in nazadnje počrni, posebno ako se v že razpadajo-čem staničju naselijo še druge klice. S preiskovanjem se je ugotovilo, da povzroča to razpadanje staničja bacillus so-anacearum s tem, da izločuje strupe, ki ubijajo protoplazno, škrop pa se pri tem razkraja in daje značilno sliko raz-vijajoče se bolezni. Ta bakterija napada samo cevne poveske; v slučaju jake okužbe pa preide tudi na|ostalo stanice in ga pretvarja v sluzavo in na koncu počmelo maso. Razumljivo je, da pri obolenju v večjem obsegu krompir neha biti užiten. Ni pa to edina Škoda, ki jo povzroča obročkasta bakterioza. Posadimo po tej bakterij napadeni krompir, ta ali sploh ne vzkali, ali pa požene slobotne mladike, ki zastajajo v rasti in kmalu poginejo. Pri onih gomoljih, ki so bili manj napadeni, se bolezenske klice razvijajo dalje, prejdejo iz gomolja v bilke, kjer se naselijo in razmnožujejo v cev-nih poveskih, razdirajo staničje in ovi-rajo normalni tok hranilnih sokov. Take rastline hirajo in poginejo. Ako pa smo kadili okuženo gomolje, nam polje, zaspano s takim materijaiom, tudi ob si- cer ugodnih prilikah nudi žalostno sliko uvelih, zanikrnih rastlin, zmanjšuje-jo pridelek in s tem dobičkanosnost. Taki krompirjevi gomoljí dajejo drobne, skoz in skoz z bakterijami okužene gomolje, ki predstavljajo največje oporišče k daljnjemu razširjanju bolezni, ako pri rezanju krompirja ne pazimo na oni temni obroč pod površino. Ako pa so rastline odporne, tedaj na zunaj ne moremo opaziti obolenja ter dajo že lepo na videz Zdravo, v resnici pa že napadeno gomolje, ki nato služi za pre-našanje bolezni. Tako nam pridelek propada in kapital, ki smo ga vložili v proizvodnjo krompirja, se slabo obrestuje. Ako je že zadela ta nesreča katerega izmed nas, ne sadimo krompirja, ki ima že imenovane temne obroče pri prerezu. Treba je, da večkrat med rastjo pregledamo posejane parcele in hladnokrvno izruje-mo vse uvele in v rasti zaostale rastline. Odpornejši pa postane krompir, ako ga bogato založimo s kalijem in fosfor-no kislino in se ogibamo gnojenja s svežim hlevskim gnojem, ki nudi ugodno gnezdo škodljivim bakterijam. So Sicer še druge bolezni, ki tudi slabo vplivajo na rodovitnost krompirja ali obročkasta bakterioza je ona, kateri moremo pa tudi moramo napovedati boj že letos. Izbirajmo in sadimo le zdravo seme! Ne sme nam biti žal onih par minut, ki jih z odbiranjem izgubi-mo. Ne smemo se vstrašiti po dosedanjem mišljenju nepotrebnega dela, zakaj le s smotrnim delom si bomo ustva-rili boljšo bodočnost. sne pesmi Otona Župančiča, ki je doma iz Belokrajine, in zaslužili bomo nižno belokrajinsko dušo. In veren je Belokrajinec zelo. O tem nam pričajo neštete cerkvice po ljub-kih gričkih in njihova božja pota. Na god sv. Feliksa vidiš v Novem mestu v kapiteljski cerkvi cele sprevode žensk vtipični belokrajinski noši, kako se kleče na golih kolenih pomikajo okoli glavnega oltarjakjer leže ostanki sv. Feliksa. Prav tako je na njihovih domačih božjih potih, od katerih najbolj slove Tri fare pri Metliki. Kadar je »žegnanje«, se zbere tu na tisoče Be-okrajincev in sosednjih Hrvatov z druge strani Kolpe. Belokrajinec je kmet in vinogradnik, ker zemljá sama ni posebno rodovitna in tudi ne posebno intenzivno obdelana, zato mu je največje upanje vino-rad. Vendar tudi vino ne daje toliko - brez ozira na današnje posebne razmere —, da bi se moglo prebival-stvo prehraniti doma. Zato je bil vsa-ko leto prisiljen en del prebivalstva, da si je poiskal domovino drugje. — Največ jih je šlo v Ameriko in jih še danes gre. Na ta način je že marsi-katera domačija izgubila gospodarja ostala prazna. Zato pa tudi ni skoro kakega prirastka prebivalstva. Iz Prekmurja. Pevski odsek Podružnice društva „Soča“ v Doljnji Lendavi, je priredil dne 5. marca t. 1. v Črensovcih pevski koncert. Program je bil res dobro izbran in predvajane pesmi so našle med obiskovalci velik odmev. S tem je pevski odsek zopet pokazal, da se bo še bolj izpopolnil, če računamo da ni poteklo niti eno leto od njega ustanovitve. Velika zasluga gre pač pevovodji g. Podobniku Janku, davčnemu uradniku v Dolnji Lendavi. Koncert je posetilo do 250 oseb, kar je pač najboljši znak, da vlada tudi med našim kmečkim prebivalstvom veliko zanimanje za lepo Jugoslovansko pesem. Hvalevredno je pač to, da pevski odsek pri tem ni gledal toliko, da gmotni uspeh, saj je bila vstopnina tako malenkostna, da je bil dostop h koncertu vsakemu omogočen, pa tudi najrevnejšim. O pomenu pesmi v splošnem, je spregovoril par besed šolski upravitelj v Genterovcih g. Časar Vinko, v imenu „Soče“ pa šolski upravitelj v Trnju, g. Hvala Anton. Vsem pa ki so pripomogli k tako uspelemu koncertu,najprisrčnejša hvala. Za romanje na Trsat o Binko-štih vlada tudi letos veliko zanimanje in je došlo že nepričakovano lepo število prijav. Ker pa moramo imeti Vsaj do 10. aprila najmanj 500 udeležencev (radi posebnega vlaka in polovične voznine) prosimo vse, ki se nameravalo romanja udeležiti, da se nam čimprej javijo. — Podrobna pojasnila bomo pravočasno poslali. Na mnoga vprašanja pa odgovarjamo najpotrebnejše: Posebni romarski vlak bo vozil binkoštno soboto zjutraj iz Ljubljane in iz Maribora in bo sprejemal udeležence na vseh postajah, vračal pa se bo s Trsata v nedeljo zvečer. Polovična voznina bo pa tudi za vse druge vlake od 31. maja do 14. junija in se bo vsakdo lahko vrnil poljubni dan, le da se bo v nedeljo udeležil našega skupnega izleta. Izkaznice za polovično voznino z vlakom (vožnjo plača vsak sam na vstopni postaji) in za brezplačno vožnjo z ladjo po morju na otok Krk, bodo po 40 Din in se morajo plačati v naprej. Poslali bomo položnice. Pišite na naslov: Romarski odbor pri „Sveti vojskiˮ, Ljubljana, Dunajska cesta 17. André Theuriet: Resnična botra. (Iz francoščine prestavil Cotek.) Nekoč, pred davnimi leti, je živel nek izdelovalec suhe robe. Izdelovalci suhe robe so rokodelci, ki žive v go-zdovih, po večinah, in tam na licu mesta izdelujejo iz lesa različno malo orodje in posodo kot so sklede, so-lenke, žlice in druge lesene posode, ki jih potem prodajajo kmeticam iz okolice. Ta obrt seveda ne prinaša toliko, da bi se človek lahko v zlatu valjal. In tako se je tudi Dudu Ma-kart, naš izdelovalec suhe robe, le z veliko težavo preživljal s prisluženim denarjem in to tembolj, ker se je ože-nil z revno hčerko nekega drvarja, ki mu je pa za doto prinesla samo pridne roke in svoje lepe, ljubke oči. — Po preteku enega leta se jima je rodilo dete — fantek močnih prsi in živahen kot veverica. Tedaj se je Dudu Makart zamislil: „Če že nimam nič kaj posebnega dati svojemu malčku, je treba, da mu preskrbim vsaj dobro botro, ki ga bo ščitila in podpirala v težkih dneh, ko mu jaz sam ne bom mogel pomagati. Hočem, pa, da bo botra, ki mu bo dala ime, oseba čistega značaja, pravična in poštena, kajti človek lahko zaupa samo znača-jem, ki so v vseh ozirih na mestu. Tako je torej sklenil, stopil iz svoje koče in se napotil po gozdu. Ravno je stopal po prisojenem obramku, ko je sredi jase, v opojnem duhu snež-nobelih šmarnic, nenadoma zagledal mlado ženo, belo oblečeno in lepo kot majsko jutro. 4. POMOČ 2. aprila 1933, — „Kam tako hitite, dobri možˮ, ga je ta nagovorila. — „Iščem botro za svojega prvoro-jenčkaˮ. — „Hočete mogoče meneˮ — je dejala vljudno „zelo bi me veselilo, če bi vam mogla biti po volji.ˮ „Da .. . toda, oprostite .. . iščem namreč ženo, ki naj bi bila pravična in poštena. — A kdo ste vi, lepa gospa, če smem vprašati.ˮ — „Jaz sem kraljica Venus. Jaz sem tista, ki deli otrokom zemlje dražest in lepoto. Jaz jim dajem tudi to, kar je najslajšega na svetu: ljubezen.ˮ „Če je tako, potem že niste taka, kot jo iščem.ˮ — „In zakaj predrznež!ˮ — „Zakaj ? . . . Ker niste pravični. Lepoto dajete ljudem, ki pa imajo duše črne kot kamin; a na drugi strani z nelepoto kaznujete in smešno pačite uboge delavce in reveže, ki jih sicer v polni meri dičijo kreposti.. . In tudi kar se ljubezni tiče vam povem, da jo sejete v srca na slepo srečo in krivično. Nimate ne razsodnost!, ne pravice!... — Lahko greste, moja lepa gospa; ví že ne boste videli naših krstitke — „Tepec neumen,ˮ je mrmrala gospa Venus in jezno skomigala z ranjeni. Dudu je šel dalje. Dospel je slučajno na kraj, kjer so po navadi obešali zločince. Tu je srečal že precej priletno ženo. Obraz ji je bil strog in naočnike je imela. Stopala je z umerjenimi koraki, držeč v roki tehnico in v drugi palčico iz slonovine. Premerila je Duduja od nog do glave, ga srepo pogledal preko očal in ga vprašala z hrapavim glasom: — „Kam pa človeče?ˮ — „Hitim iskat botro za svojega prvorojenčka, ki je ravnokar prišel na svet.ˮ — „Botro? ... V redu! — Čüj: tvoj obraz mi ugaja — in pripravljena sem biti tvojemu otroku botra.ˮ — „Preveč časti mi izkazujete,ˮ je previdno odgovoril mož. „Vendar dovolite, da pripomnim; Kdo pa ste pravzaprav? — Hočem namreč osebo, ki bo predvsem pravična . ..ˮ — „Kakor nalašč! Ravno na pravo si naletci: ime mi je Pravica.ˮ — „Pravica, dar neba!--------------Vi torej kraljujete nad sodišči in razsojate pravde! Vi ste tista, ki zločinec obsoja ali jih pa oprošča, spoznane za nedolžne in čiste kot beli snegˮ . . . — »Jaz edina!" — „Dovolj! Sva že navzkriž . . .! Zdi se mi, da kljub svojim očalom premnogokrat ne vidite jasno . . . Prečesto spravite na vislice nedolžnega, a krivcu daste priliko, da se izmuzne. Zopet drugič obsojate ljudi na globe, pa ne zato, ker so grešili, ampak samo zato, ker se pač ne strinjajo z vami. In ví smatrate to za pravico? — Ne, in tisočkrat ne! Niste takšna kot jo rahim in rajši sem, če nimam z vami prav nobenega opravka več!ˮ — „Teslo ničvredno! Ti si drzneš blatiti Pravico?--------Le pridi mi v roke! — Dam te zapreti da boš —.“ Toda Dudu je imel dobre noge in bil je že daleč. Kar Čez polja in travnike jo je ubral in nevede primahal na pokopališče. Nenadoma je stala pred njim žena v beli plašč zavita in s koso na rami. Beli prt ji je pokrival tudi obraz. Ko je prestopljala, so ji udje šklepetali, kot bi toča hreščala po strehi. Z glasom škrebetalke je za-vpila: — „Hej, prijatelj, kam pa tako hitro?ˮ — — »Botro iščem za svojega prvorojenčka." — „Ne bi li hotel mogoče mene?ˮ — Toda vedi--------- Iščem ženo, ki naj bi bila nad vse pravična —ˮ — „Nikoli in nikjer ne boš našel nobene, ki bi bila pravičnejša od mene.ˮ — „Prav vsaka mi pravi tako. Vendar — kdo si prav za prav?ˮ — „Smrt--------.“ — „Tokrat sem naletel na pravo — Ti si res pravična in ne poznaš izjem. Najsibo mlad ali star, bogat ali reven, berač ali gospod, princ ali kmet — ko pride njegova ura, vzameš vsakogar brez izjeme. Ne omehčajo te ne solze, ne ihtenje, ne daš se podkupiti ne z denarjem niti z obljubami. Potrkaš na sleherna vrata in ko enkrat zapoveš: „Pojdiˮ, je treba iti —. Priznati moram: res si pravična in človek lahko računa na te: Draga moja, bodi botra mojemu fan-tičku. Pojdiva.ˮ In Dudu je roko v roki peljal svojo botro proti domu. Smrt je v naročju držala njegovega malčka pred krstnim kamnom. Po krstu so se doma gostili. Mesa in izvrstnega vina je bilo po volji. Rajali so pozno v noč. Predno so se ločili je rekla Smrt Duduju: „Pošten človek si; toda zdi se mi, da nisi nič kaj posebno zadovoljen in poleg tega še opravljaš poklic, ki te gotovo ne bo obogatil. Botra sem tvojemu detetu; in ker si imel zaupanje varne, hočem poskrbeti, da mojemu krščencu nikoli ne bo ničesar manjkalo. Zato ti bom dala poklic, ki ga boš z lahkoto opravlja!, in ki ti bo prinašal obilo denarja.ˮ — „Kakšnega vendar?ˮ je vprašal Dudu ves začuden. — »Zdravnik boš postal." — „Jaz zdravnik? Ko pa niti abecede ne znam, še manj pa podpisati! svoje ime.ˮ — „Ne vznemirjaj se radi tega, poslušaj me in samo to-le si zapomni: Ko boš prišel k bolniku, poglej najprej proti vzglavju, med temne sence zaves. Če me boš videl brez kose stati tamkaj, bodi prepričan, da bo bolnik ozdravel. Daj mu karkoli hočeš, četudi samo čisto vodo — ozdravil, ga boš. Ko boš pa videl mojo koso bleščati se v somraku — bo vse zaman. Pokliči samo še duhovnika.ˮ Tako se je tudi zgodilo. Smrt je odšla; Dudu si je kupil črno obleko in pisano čepico — prej rokodelec je zdaj postal zdravnik. Ni mu manjkalo samozavest!: Začeli so klicati. Samo žilo je potipal bolniku — in res se po naklonjenosti prijateljice smrti ni nikoli varal, In ko je enkrat rekel: „Nič hudega ni: takoj bomo ozdravili tega človeka,ˮ je bilo pribito, da je bolnik že izven nevarnosti. Prihajali so ponj| od daleč naokoli. Imel je temveč uspeha, ker so njegova zdravila bila priprosta in poceni; zdravil je namreč s samo čisto vodo. Sicer pa bodi kakoržekoli: — bil je slaven in zanesljiv zdravnik. Obiske so mu plačevali v solnčnih zlatih in v par leti je postal težak miljonar. (Dalje) Za gospodinje. Odbirajmo kokoši. Kokoš srednje dobre pasme znese pri dobri krmi v življenju okrog 600 do 700 jajc. Največ nese v drugam, tretjem in četrtem letu. Ko je kokoš stara 4 leta, prenehava z nesenjem, tako da se ne splati več držati. Gospodinjam se svetuje naj kokoši starejše od 4 let odberejo prodajo ali zakoljejo. Cene živine ; Mariborski sejem 3.marca. Na svinjski sejem je bilo pripelanih 110 svinj; cene so bile sledeče: Mladi prašiči 5 do 9 tednov stari, kom 120 do 150 Din; 3 do 4 mesece 250 do 380 Din; 5 do 7 mesecev 450 do 490 Din; 8 do 10 mesecev 520 do 570 Din; 1 leto 800 do 1000 Din; 1 kg žive teže 7.50 do 8 Din ; mrtve 10 do 11.50 Din. Prodanih je bilo 76 svinj Dunajski goveji sejem. Prignano je bilo 2361 goved, iz Jugoslavije 136 Cene: voli najboljši 1.60 Š: I. 1.25 1.45 Š; II. 1.15 do 1.20 Š; III. 0.85 do 9.90; klana živina 0.55 do 0.74 Cene so v splošnem padle za 5 8 grošev. Za tiskarno Tiskovnega društva Jos. Linhart, Kranj. — Izdajatelj: Klekl Jožef, župnik v pok., Črensovci. — Oblasti odgovoren urednik Jos. Linhart, tehn. vodja tiskarne, Kranj. — Urednik: Maučec Joško, akademik, Ljubljana, Sv. Petra c. 74; rokopisi na isti naslov!