LJUBISAV MARKOVIČ: Tečaj politične ekonomi j e — II. del
Značaj dela blagovnega proizvajalca
(Nada'ljevaaje)
Odgovor pa zahteva še nekaj. Upožte-vati moramo velikast proizvodnje vsake skupine in njih delež v skupni blagirvni proizvodnji, ki je potrebna za zadovolj.i-tev družbenih potreb po čevljih. <Tu pa lahko dedaino razne kombinucije. Ce ima največji delež v proizvodnji čevljev sred-nja sku.piiia, tedaj njeni pogoji približno ustrezajo povpre&nJm družbenim pogojein izdelovanja čerljev. Njen delovui čas ... 10 ur... se približuje družbeno potrebne-mu delovjicmu času. Koliko se mu priibli-žuje? To je odvisno od tega, v knkšnem razmerju je delež proizvajalcev I. sku-pine do deleža proizvajalcev 111. skupine. Kolikor se blagovne množine I. in 111. skupine odmikajo po velikosti eraa od druge, se odmika tudi družbeno potrebni delovni čas od ... 10 nr. Ce ie delež 1. skupine matnejši od dele/.a III. skupine — srednja pa daje največjo limožino bla-ga, tedaj je dru/beno potrebni delovni čas vefji kakor 10 ur. Giblje se med io jn 12 ur. Morda nekjp okrog 11 ur. Vse je odvisno od tega, kolikšno družbeno po-ttebo krije proizvodnja 1. skupine, to je. koliko ima delovna pnoduktivnost te sku-pine pckmen za zadovoljdtev družbenih potreb.
. Nasprotno je, če je delež I. skupine v množini skupne proizvodnje brezpomem-ben, delež 111. skupine pa zelo znateii, kljub temu da nudi II. skupina pretežno količino. Tedaj je družbeno potrebni de-lovni čas nekje med 10 in 8 urami. In tako dalje.
Družbeno potrebni delornl čas izraža zapleten odnos v proizvodnji. Je odsev povprefne delovne storilnosti, to je, Vse-buje loliko abstraktiiega dela v proizvod-ni eDoti. kolikor je nujno g-lede na raven d^lovne storiluosti, ki vlada na nek&m področju proizvodnje in po kateri je po-trebna neka količina družbenega dela, da bi se zagotovila proi/.vodnja za druž-bene potrebe, Vsaka euota te skupne blagovue množine je predstavnik dolo-čene velikosti tega dmžbenega dela — ali vrednosti. Je predstavnik dru/.beno potrebnega dela.
»Torej dolo^a velikost vrednosti ueke nporabne vrcdnosti samo koltčina druž-beno potrebnega dda ;ili delovni fas, ki je družbeno potreben za njeno izdelarvo. Posamezno biago velja tukaj kot povpre-čen izvod svoje vrste sploh.t (\farx: Ka-pital I, &tr.7)
Vrednost blaga je spremen'ljiva yeli-kost. Sama ekonomska zakonitost, ki iz-haja iz vloge vretlnosti, sili k spreminja-nju ... bolj točno k skrajšanju druž.beno potrebnega dela, s tem pa tudi k zmanj-šania vradnosti izdelka. Zato je kot do-,loči)o vrednosti blaga treba vzeti druž-beno potrebni delovni fas, ki je po danih pogyjjih delovne storilnosti potreben 7.a ponovno proizvodnjo bla^a enake vrste. Česevnažera primeru jKjvečuje delež III. skppine — kjer traja delovnii Cas 8 ur — pri zadovoljevanju družbenih potreb, vse-bujejo vsi CeTlji, tudi tisti, ki so bild prej izdelani. vrednost. ki ustreza temu no-remu položaju. Družbeno polrebni delov-ni fas ne bo rind 10 iirnmi dela. temvef nekje pod njimi. Težil bo proti 8 uram dela itd. To povzroča zakon vrednosti. S tem pa se bomo ukvarjali v XI. poglavju.
Vrednost blaga se v zvezi z delorno storilnostjo   spreminja.   Gibanje ima pri
tem nasprotno smer. Povečanju delorae storilnos.u ustreaa znižanje blagovjie vrednosti. To je razuinlj.ivo. Kolikor več-ja je delovna storilnost, toLiku manj d-ela se zahteva za izdeiavo ne.kega blaga... manj družbeno potrcbiiega dela. Drugo slran tega tvori povečano materialno bo-gustvo družbe... Kajti — ob predpostav-ki, du so se povnčale polrebe družbe in da se mora še naprej trošiti enak de-lovni čas —• imamo sedaj pri večji de-lovni storilnosti (dcninvo, da se je pove-čala za 100 %) dvakrat več izdclkov. Ena-ka vrednost, enaka velikost družbenega dela je vsebovana v dvakrat yečji inno-žiui uporabuih vrednosti. In zato je druž-ba bogatejša — ne na vrednosti, temveč na  uporabnih  vrednostib,  Da  tistem, kar
tudi tvori dejansko bogastvo. Vsaka po-sameina uporabna ¦vredaost pa vsebuje za ipolovico inanjšo vrednost kakor prej.
Vrednost in zakonitosti, ki so ji lastne, so zatu posrednt uaein izražauja in raz-vijanja   produktivnosti   človeškega   dela.
Ko se poveča delovna storilnost, se v proizviodmi enoti zmanjša skupno d€lo — tako tisto, ki izhaja iz proizvodnib sred.-stev (minulo delo), kakor tudi tisto, fci je iz nanovo dodanega dela (živo delo). Z drugimi bcsedami, zmanjšuje se tako stara vrednost, inanjša pa posiaja tudi nanovo dodana vrednost. Kako se pri tem giibljejo posamezni deli blugovne vred-nosti. smo povedali v pog^lavju o delovini storilnosti. V tem gibauju prihaja do ve-Ijave težnja po čim krajžem družbeno ix>trebnem delu za določeni izdelek — manj mijiulega in krajži d&lomi čas no-vega, živega dela.