Leto III.
Celovec, 6. indija 1947
Številka 24
£e šola dobra ni - je bolje, da je ni
Slomšek, naš veliki šolnik, je neprestano poudarjal pomen šole, obenem pa je tudi odločno odklanjal slabo šolsko vzgojo in njeno raznarodovalno delo. Istega mnenja kot Slomšek smo danes tudi mi. Preveč slabih izkušenj imamo s slabo šolo, da bi si jo še želeli. Odločno se zato borimo proti slabim učiteljem in zastrupljevanju naše mladine.
Mnogo učiteljev je v nacistični dobi igralo klavrno vlogo protislovenskih priganjačev, mnogi med njimi pa so bili tudi taki, ki so morali vsled svoje službe in zagotovitve življenja svojim družinam sodelovati pri nacistični stranki. Vsem nam je dobro znano, da je ravno učitelj tisti, ki je najbolj izpostavljen pritisku vladajočega režima in ki se temu pritisku tudi najtežje upre.
Vkljub upoštevanju vseh teh okolnosti pa se koroški Slovenci ne moremo sprijazniti z dejstvom, da bi poučevali našo mladino pripadniki onega režima, ki je prizadejal našemu narodu največ gorja. Že iz več strani smo ponovno slišali, da nameravajo na šolah ponovno nastaviti odpuščene nacistične učitelje. Če je to resen namen, kar bi pomenilo nezavednost odgovornosti napram mladini, naj se to ne dogaja na šolah, ki jih obiskuje naša mladina. Slovenska mladina bo brez takih učiteljev prav lahko izhajala, pa če so še tako dobri. Nikakor ne moremo dopustiti, da bi nam šola ponovno odtujevala naše otroke. Naše žrtve so preštevilne, da bi mo^Ii tak ukrep mirno sprejeti.
»Če šola dobra ni, je bolje, da je ni!« —• to je resnica, katere pomena se vsak dan bolj in bolj zavedamo. Na nekaterih šolah v takoimenovanem dvojezičnem področju doživljamo slučaje, ki so žalostno spričevalo ne samo za tamkajšnje učitelje, temveč za vso šolsko oblast.
Severno od Velikovca leži na prijaznem gričku vas Djekše. Fara je precej obsežna in posamezne hiše so raztresene daleč naokrog. Vendar Djekše nikakor niso odrezane od sveta. Privlačna lega in še lepši razgled, ki ga ima človek z vrha hriba, privabita v vas mnogo tujcev. Značilna za vas je tudi starodavna cerkev z visokim obzidjem in v novejšem času »dvojezična šola«, ki si jo nameravamo danes natančneje ogledati. Ker je šola na narodnostni meji, se za njo še bolj zanimamo kot za šole v osrčju slovenskih krajev.
' Mimogrede pripominjamo, da je šolsko poslopje za število otrok premajhno, zato ima prvi razred pouk v občinskem poslopju, kar je za prvo silo tudi dobro. Zanimivejše kot pomanjkanje prostora v šoli je ozračje, ki v njej prevladuje.
Pred pol leta je bil šolski upravitelj g. Kincelj, ki je bil član nacistične stranke in baje tajnik krajevne nacistične organizacije. Ker spada po zakonu o denacifikaciji v skupino manj obremenjenih, mu učiteljske službe ni bilo treba zapustiti. Oddati je moral le upraviteljstvo in je nato še nadalje ostal na šoli kot učitelj. Upravi-teljsko mesto je zasedla učiteljica, ki ima žal samo maturo na učiteljišču in ji manjka še praktični učiteljski izpit. Tu je naredila šolska oblast veliko napako. Vodstvo dvojezične šole je prevzela učiteljica, ki ne obvlada slovenščine, kar je v nasprotju z uredbo o dvojezičnih šolah in razen tega je to verjetno še najslabška učiteljica na zavodu. V podkrepitev svojih trditev navajamo le nekaj stavkov iz njenega razreda : »Kaj zbudi najprej od zimskega spanja? Zvonček zbudi najprej od zimskega spanja. Koliko letne čase ima le to? Kako se imenujejo letne čase? Letne čase se imenujejo... itd.«
Razumljivo je, da postane materinščina ob takem pomanjkljivem pouku tuj jezik
Madžarska vladna kriza
možnosti pritožbe pri Združenih narodih. Nagy je baje v Švici že stopil v zvezo z visokimi ameriškimi osebnostmi, da zagotovi ameriško podporo za svojo vlado.
Komaj se je polegla vladna kriza v Italiji in Franciji, že se je pojavila nova, tokrat na Madžarskem. Ves dosedanji potek dogodkov na Madžarskem da sklepati, da so predvsem zakulisne sile zapletene v ta spor, katerega so pripravljale že dalje časa.
Komunistični list »Szabat Nep« je zahteval izključitev vseh onih, ki podkopa-vajo vlado in utrditev delavske fronte. Piše, da je prišel sedaj odločilni trenutek za odstranitev onih ljudi, ki igrajo dvolično politično igro, ker so na eni strani podpisali koalicijski sporazum, a na drugi strani ogrožajo mednarodni mir.
Medtem pa se je nahajal bivši madžarski ministrski predsednik Ferenc Nagy na oddihu v Bernu, a vsi so že govorili, da se ne bo več vrnil. Poslevodeči ministrski predsednik Matyas Rakosi je te vesti objavil. Tudi predsednik Madžarske Zoltan Tildy jo je potrdil.
Madžarsko poslaništvo v Bernu je nato v petek 30. maja ponoči potrdilo, da je Nagy poslaniku predal svojo ostavko.
Državna policija je zaprla nato zasebnega tajnika ministrskega predsednika Na-gy-ja in skupno s sovjetskimi preiskovalnimi oblastmi v zvezi s protisovjetsko zaroto, na čelu katere je bii baje Nagy, še dva tajnika generala Laszlo Komaromy-ja, ki je član stranke malih kmetov in šef policije. Tudi govornika v parlamentu, Belo Vargasa, so obdolžili, da je v zvezi z zaroto, ter je isti v nedeljo 1. maja odstopil.
Ves potek na Madžarskem, ki dobiva sedaj jasne oblike, se je pričel z odkritjem protisovjetske zarote Bele Kovacsa, ki se nahaja v sovjetskem vojaškem zaporu. Njegove izjave baje obremenjujejo Nagy-ja in pozaprte člane stranke malih posestnikov.
Nato so sklicali v soboto 31. maja madžarsko narodno skupščino, ki je enoglasno izvolila Lajos Dinnies-a za novega ministrskega predsednika. V novi vladi so zamenjali edino zunanjega ministra Jonas Gyoengyoesi-ja, katerega obremenjujejo izjave Bele Kovacsa. Sklenili so tudi, da bodo septembra nove volitve.
Nova vlada je sledeča:
Ministrski predsednik: Lajos Dinnyes (stranka malih kmetov), podpredsednik: Matyas Rakosi (komunist), podpredsednik: Arpad Szakasits (social demokrat), državni minister: Istvan Doby (stranka malih kmetov), zunanji minister: Emoe Miha-lyfi (stranka malih kmetov), notranji minister: Laslo Rajk (komunist), finančni minister: Miklos Nyarady (stranka malih kmetov), minister za poljedelstvo: Karoly Baranyos (stranka malih kmetov), minister za industrijo: Antal Ban (socialist), minister za trgovino: Sandor Ronai (soc., demokrat), prosvetni minister: Gyula Or-tutay (stranka malih kmetov), minister za pravosodje: Istvan Ries (soc. demokrat), vojni minister: Lajos Dinneys (stranka malih kmetov), socialni minister: Erik Molnar (komunist), minister za narodno prehrano: Jonas Eroess (stranka malih kmetov), minister za zgradbe in javna dela: Peter Veres (ljudska kmečka stranka), prometni minister: Ernoe Geroe (komunist), minister za informacije: Ernoe Mi-halyfi.
Ministrski predsednik Dinnyes je v svojem prvem javnem govoru ob priliki vojaškega mimohoda povdaril željo Madžarske, da živi s svojimi sosedi v miru in da privede do prijateljskega sodelovanja z vsemi velesilami, Združenimi državami, Veliko Britanijo in posebno Sovjetsko zvezo.
OBDOLŽITVE
Nagyja dolžijo, da je njegova hčerka Julija bila že od lanskega leta v zvezi s sovražniki madžarske republike v inozemstvu. Julija Nagy se je že preje, predno je
notranji minister 31. decembra 1946 naznanil odkritje protirepublikanske zarote, podala v Švico. Kakor pa sedaj javlja moskovski radio, dolžijo Nagyja, da je soudeležen pri neki novi protirepublikanski zaroti, ki izhaja iz že preje odkrite. Medtem pa so na Madžarskem že objavili en del zapisnikov zaslišanj Bele Kovacsa, ki obremenjuje tako Nagyja in Vargo. Kovacs izjavlja, da obstoja že od leta 1945. naprej zveza med vodstvom stranke malih kmetov in madžarskimi begunci v Avstriji. Poslanec stranke malih kmetov Jecko je s pristankom Nagyja baje sestavil ob meji tajne vojaške odrede. Septembra 1946 je baje imel v svojem stanovanju pogovore z Nagyjem, Vargo in številnimi drugimi zarotniki glede sestave protivlade izven Madžarske.
Nek visok uradnik zunanjega ministrstva je v nedeljo zapustil Budimpešto z avtomobilom ter odpeljal sina bivšega ministrskega predsednika z večjim delom Nagy-jevega pokretnega premoženja v Švico.
AMERIKA USTAVILA POSOJILO MADŽARSKI
Ameriško zunanje ministrstvo je objavilo, da je ameriška vlada začasno umavila posojilo 30 milijonov dolarjev, katerega je februarja dala Madžarski. Posojilo so ji dali za nakup odvišne ameriške lastnine. Nadalje izjavlja, da bodo posojila ustavljena tako dolgo, dokler ne bo politični razvoj jasen. V ameriških krogih govorijo celo o odločnem protestu Marshalla in o
ODMEV V MEDNARODNEM TISKU
Britanski tisk ne more prav verjeti, da so obdolžitve proti Nagyju utemeljene, marveč vidi v dogodkih na Madžarskem vse bolj ogorčeno borbo za nadvlado, katero upajo komunisti dobiti, predno izgubijo važno oporo s strani sovjetskih zasedbenih čet, ki bodo morale končno enkrat zapustiti tudi Madžarsko. Smatrajo pa krizo za odločilen korak za razkroj stranke malih kmetov, ki je pri zadnjih madžarskih volitvah zmagala.
»Manchester Guardian« piše: »Preeno-^tavno bi bilo, če bi glede madžarske politične krize govorili samo o nekem sporu med zapadno in vzhodno usmerjenimi silami. Kljub temu pa je v sedanjem položaju in predvsem po dogodkih v Moskvi neizbežno, da se dovede prilike tudi tam na to skupno podlago. Kakor v večini držav Evrope se boj za nadvlado tudi na Madžarskem vedno bolj stopnjuje.«
»Times« pravi: »Prej ali slej, ko bo podpisana avstrijska pogodba, se bddo morale odstraniti ruske vojaške sile in s tem vsa izredna polnomočja sojrjetskih poveljnikov iz Madžarske in Romunije. Sovjeti se sedaj trudijo, da zagotovijo, da bo madžarska vlada tudi po njihovem umiku iz Madžarske ostala lojalna napram njim, s čimer se utemeljuje ponovna poostritev pritiska.«
»New York Times« piše v sestavi komentarjev ameriškega tiska: »Odslej je Madžarska ravno tako kakor Poljska, Romunija, Bolgarija in Jugoslavija policijska država pod ruskim vplivom.«
Maršal Tito o Koroški
Jugoslovanski ministrski predsednik maršal Josip Broz-Tito je po poročilih Reuterja 2. junija izjavil pred bolgarskimi časnikarji v Beogradu, da bo Jugoslavija kot članica Združenih narodov sprejela odločitev glede Koroške, če ne bi ugodili njenim zahtevam po Slovenski Koroški.
Izjavil je, da so izgledi za Jugoslavijo, da dobi vse, kar je glede Koroške zahtevala, zelo majhni. »Verjamem pa«, je nadaljeval, »da nam bodo en del dali. Toda to ne pomeni, da bo to rešitev za večne čase. če bi nam odbili naše zahteve po tem področju, potem bi to bila nepravilna rešitev.«
Nemški otroški vrtec
V otroški vrtec prihajajo ponekod otroci prostovoljno, drugod pa prisiljeni od oblasti. V vrtcu se prične otroku odpirati mišljenje in govorjenje. Človek bi mislil, da prično v vrtcu z negovanjem otrokovega duševnega delovanja, pa ne. Oblast plane nanj s tujim jezikom in ga prične odvračati od naroda, iz katerega je izšel. Če človeka, ki se mu je domač jezik ukoreninil, uvedemo še v drug jezik, bo duh obogatel in mu bo to le koristilo, pri otroku pa je drugače. Otrok bo doma govoril slovensko, v vrtcu pa nemško. Ko bo prišel v šolo, ne bo znal ne slovensko in ne nemško. Ta slučaj sam na sebi še ne bi bil tako žalosten, če ne bi imeli otroški vrtci svojega gotovega cilja, s katerim se naš narod nikakor ne more strinjati. Na Koroškem so pred leti ustanovili celo vrsto otroških vrtcev, katerih edina naloga je bila prevzgajati slovensko mladino v nem-čurje. Žal je to v mnogih primerih uspelo in sled za slovensko besedo se v takih krajih polagoma izgublja (n. pr. Grebinj). Kar je pričel otroški vrtec, tq nadaljuje ljudska šola, srednja pa zaključi. Iz slovenskega otroka je postal nemčur, ki se svojega naroda naravnost sramuje.
LJUDSKA ŠOLA
Ljudska šola je žal premnogokrat posrednica ponemčevanja. Ko je otrok lačen, se spomni, da imajo doma na mizi nekaj,
ma na mizi »Brot«, je za -narod več ali manj izgubljen, ker ne zna več slovensko misliti. Raznarodovanje izbriše iz ostroške-ga duha domačo besedo in jo nadomesti s tujo. Žal zajame raznaradovanje tudi otrokovo dušo in ne samo njegovo govorico. Obupno je raznaradovanje po šolah, kjer ni slovenskega pouka. Tako je bilo do nedavna po vseh naših večjih krajih: Celovec, Pliberk, Borovlje, Beljak. To so kraji, stoječi v takoimenovanem »dvojezičnem« področju, pa šolska oblast dolga leta ni (Nadaljevanje na 2. strani.) iiinnmnnimiHHiniimnninuiiimnminiiuiiinimnnHuiuiiniiiiHU OPOZORILO NAROČNIKOM
Vsled ponovnega zvišanja stroškov tiska in papirja smo morali tudi mi vzporedno z ostalimi časopisi dvigniti naročnino za naš list na 1 šiling mesečno za tuzemstvo, na 2 šilinga za inozemstvo in posamezno številko na 30 grošev. Prosimo cenjene naročnike, ki še niso poravnali naročnine za lansko leto, da isto čim preje poravnajo po prejemu položnice, ker bomo v nasprotnem slučaju list ustavili.
Upamo, da bodo naši cenjeni čitatelji in naročniki razumeli potrebo zvišanja cene in še naprej ostali zvesti našemu listu, ki je v primeri z drugimi listi glede vsebine in obsega še vedno sorazmerno eden najcenejših.
Uprava »Koroške kronike«
kar ga more nasititi. Dokler otrok ve, da je to kruh, je dobro, ko pa misli, da je do-iiiiriiiuiiiiimliitimtiimuiiiillimmiiimiiiiiiiimiiiiiiiiiMmiuiiü
min
o z<
i obli
in da se je ne morejo naučiti, kot bi to bilo želeti.
Take so razmere v prvem razredu »dvojezične« šole na Djekšah. V drugem razredu je stvar nekoliko boljša, vendar tudi tu pouk slovenščine ne odgovarja številu otrok slovenske narodnosti. Razen tega je v razredu 69 učencev, kar je tudi v nasprotju z uredbo o dvojezičnih šolah, ki pravi, da naj število učencev v posameznih razredih ne presega števila 50. To je obenem tudi najmočnejši razred na šoli; v drugih razredih je le pa 25 učencev ali pa nekaj nad 30.
Resnici na ljubo moramo povedati, da na vsej šoli ni prostora niti za en slovenski napis, čeprav visi v šolski sobi bivšega upravitelja velika plebiscitna slika z napisom »Für Freiheit und Einheit«. ■
Razumljivo je, da šola v takem stanju ne more dajati zadovoljivih uspehov- Tu je treba odločnega posega šolske oblasti, ki morata tudi v lastnem interesu podvzeti odločne korake za izboljšanje razmer na šoli. Kakšen red je to, da ena učna moč poučuje 28 ur na domači šoli in še dve uri v sosednji vasi, dočim imajo drugi učitelji le po štiriindvajset in še manj ur pouka.
Šolo na Djekšah navajamo le kot primer nereda na dvojezičnih šolah. Upravičeno pričakujemo, da bo šolska oblast v opomin vsem drugim učiteljem, ki širom Koroške še danes ne razumejo ali nočejo razumeti pomena uredbe o dvojezičnih šolah, n a j s t r o ž j e kaznovala povzročitelje nereda na šoli. Brezpogojno je ti-eba iz zavoda odstraniti obe učni moči, ki nasprotujeta slovenskemu pouku, to sta: bivši upravitelj in sedanja učiteljica prvega razreda. Nezdravo je tudi to, da se v šolske zadeve mešajo osebe, ki sicer v šoli stanujejo, pane bi smele imeti z njo nobenega oprav-k a. Prepričani smo tudi, da bo šolska oblast do jeseni že lahko dobila primerna učitelja, ki bosta obvladala slovenščino in naredila red na Djekšah. Kdorkoli ni s slovenskim poukom zadovoljen, naj gre na zavod, kjer pouka slovenščine ni. Takih šol je na Koroškem dovolj in ni treba, da slovenskemu pouku nasprotujoče učiteljstvo poučuje na dvojezičnih šolah.
Ob kopcu naj pribijemo še to, da je pouk slovenščine vse drugačen na meščanski šoli v Velikovcu, kar nam je najlepši dokaz zato, dasetam, kjerje vsaj nekoliko poštenja in dobre volje, da do podrobnosti izvesti uredba o dvojezičnih šolah.
To je naša prva kritika ene izmed dvojezičnih šol. Prinašamo jo z namenom, da bi pomagali narodu do njegovih že uzakonjenih pravic. Želimo, da bi tudi šolska oblast, predvsem pa osrednja zvezna, pokazala razumevanje za naše delo, saj je le njej v dobro, če z dejanji pokaže, da svoje uredbe in zakone resno misli in zahteva tudi njihovo izvedbo. Ni naš namen napadati učiteljstvo in oblast zaradi senzacij. Želimo le eno:	priboriti Slovencem
to. kar jim po zakonu že zdavnaj pripada in kar je njihova najosnovnejša človečanska pravica.
čutila potrebe po slovenskem pouku. Raznaroduje tudi tista šola, v kateri je slovenščina le predmet.
Mladina, ki je zapadla raznarodovanju, se odtrga od staršev in svoje družine. Če pozneje oče želi, da mu sin kaj bere, se ne bosta znašla: kar oče razume, tega sin ne zna brati in kar sin zna, tega oče ne razume.
Raznarodovanje je zlobnost, ker prepoveduje otroku eno izmed njegovih najosnovnejših pravic:	uporabo materinega
jezika. Mnogokrat se zgodi, da učitelj prepoveduje slovensko govorjenje ne samo v šoli, temveč tudi izven nje. V Dobrli vasi se je pred leti zgodilo, da je .učitelj otroke med odmorom nahrulil, ker so govorili slovensko. Rekel jim je: »Wir sind in keinem Schweinestall.« V Tinjah je učitelj otrokom, ki so slovensko govorili, obesil za vrat črne lonce. Vse to se je dogajalo že pred petdesetimi leti!!! V takih okoliščinah je naravno, da se prično otroci sramovati materinega jezika.
V prejšnjih časih raznarodovalna moč šole ni bila tako velika, ker je bilo šol mnogo manj, kot jih je dandanes. Razumljivo je, da Slovenci v današnjih časih na šolo drugače gledamo in se njenega ponemčevanja z večjo upravičenostjo bojimo kot v prejšnjem stoletju.
VERSKI POUK
Tudi za verski pouk je neprecenljive važnosti, da je vedno le v materinščini. Cerkev je še prav posebno dolžna spoštovati pravice staršev in jim jih v nobenem primeru omejevati ali rušiti njih ugled pri
JUGOSLAVIJA
V razpravi proti bivšemu maršalu Hrvaške Kvaterniku in sokrivcem v Zagrebu je izjavil bivši hrvaški veliki župan Sinčič, da je v vrstah hrvaške kmečke stranke obstojala opozicija, ki naj bi bila v slučaju nemškega poraza prevzela oblast. Izjavil je, da se je hotela kmečka stranka na ta način za vsak slučaj zavarovati. Nato je podal točen opis svojih nalog v inozemstvu in priznal, da so bili načrti usmerjeni proti narodno-osvobodilni fronti.
ITALIJA
De Gaspari je kljub nasprotovanju drugih malih strank sestavil novo vlado brez komunistov in zastopnikov levega krila socialistov. Se pred nastopom nove vlade sta obe izključeni stranki izjavili, da bosta storili vse, da čimprej strmoglavita novo vlado. Kot protest na novo vlado je odšlo 90.000 bivših partizanov zopet v gore. Središče tega pokreta je industrijsko področje v trikotu Milan—Turin—Genova. Vsled tega napetega položaja je notranji minister izdal naredbo, da naj bo policija in orožni-štvo v pripravljenosti.
INDIJA
Predno se je pričela konferenca indijskega podkralja Mountbattena s političnimi voditelji Indije, so se razplamtele borbe med hindujci in muslimani, ki so dobile že značaj državljanske vojne. Nasprotujoče si skupine vežbajo edinice, ki deloma že nastopajo.. Vodijo jih demobilizirani indijski častniki. V številnih krajih je prišlo že do prask, tako v Peševarju, Lahoreju,Amritsai'ju in Kalkuti.
2.	junija so se sestali v New Delhi-ju indijski podkralj Lord Mountbatten, ter voditelji kongresne stranke, muslimanske zveze in Shiks-ov, kjer so obravnavali britanski predlog, da se preda vlado v Indiji pred junijem 1948 Indijcem. Podkralj je podal poročilo o pogovorih v Londonu in o vzrokih, ki so privedli do novega britanskega vladnega načrta. Po konferenci je sprejel najprej voditelja muslimanske -zveze Jinnaha in potem Gandhija.
3.	junija je podkralj sprejel kanclerja kneževske zbornice in druge zastopnike indijskih kneževin. Kneževine ne spadajo k Britanski Indiji, so pa pod britansko zaščito.
Ji.nnah se je z muslimansko zvezo glede novega britanskega načrta za predajo vlade nepričakovano hitro zedinil, tako da sta sprejela kongres in muslimanska zveza novi načrt in so Attlee v Spodnjem domu, Lord Listowel v Zgornjem domu in Lord Mountbatten v Indiji istočasno lahko objavili svetu ta načrt. V kratkem ga bo britanska vlada izdala v obliki bele knjige. Tudi Shiksi so ga pogojno že sprejeli.
Glavne določbe načrta so sledeče:
1.	Takojšnje mere za delitev Indije, ki bodo veljale tudi za Pandžab in Bengalijo.
2.	Nobenih sprememb v začasni vladi, dokler ne bo izvedena delitev, nakar bodo
otrocih. Tuj jezik besedo na nek način izolira in nam .zaradi tega ne gre tako do srca kot domača, človek lahko v tujem jeziku večkrat izrazi kako misel, ki bi bila morda v materinščini nedostojna. Verouk v tujem jeziku se otroka ne prime, ker ni tako neposreden, kot bi moral biti. Otrok mora povedane stavke naprej pri sebi prevesti v materinščino, da jih lahko razume. Morda je v tem primeru zanimivo vedeti, da prave ljudske molitve nimajo nobenih tujih besed, temveč le tiste, ki so med narodom *ukoreninjene.
Toda ne samo v šoli, tudi v cerkvi sme narod zahtevati verski pouk in bogoslužna opravila v materinem jeziku. Tudi v misijonih se drže tega načela in prav bi bilo, da bi se ga zavedali in ga izpolnjevali tudi pri nas na Koroškem.
NOČEJO
Ob razmišljanju o uporabi materinščine in njenem pomenu nastane vprašanje, kaj storiti, če se starši izrazijo proti uporabi materinščine. Takih žalostnih primerov je na Koroškem veliko. Nemški otroški vrtci, ekonomske koristi in tuj pritisk so mnogim Slovencem zatrli narodno zavest. Vsenem-ška politika se je prijela teh ljudi, kot se prime moka mlinarja. Kakor je to neprijetno mlinarju in gre ter si izpraši obleko, tako neprijetno je tudi takim ljudem in na vse načine poizkušajo, da zakrijejo svojo narodno pripadnost. To je pri nas dokaj lahko. Pri judskem Itetju samo pove »Deutsch« in zadeva je urejena. Od sedaj naprej je on Nemec in nihče mu ne ugovarja, ker lahko to dokaže s statistiko,
postavili dve ločeni vladi, ki bosta popolnoma samostojni.
3.	Po en začasen zakon glede glasovanja za delitev Indije.
4,	Skupna izdelava obrambnih, prometnih in zunanjih zadev, dokler ne bosta obe zakonodajni Skupščini Hindustana in Pa*
. kistana prišli do dokončne odločitve.
NEMČIJA
Britanska vojaška vlada v Nemčiji je objavila besedilo bfitansko-ameriškega dogovora za sestavo nemškega gospodarskega sveta za obe zasedbeni področji. Pro-klamacijai. katero sta istočasno izdala namestnika vojaškega guvernerja, general Robertson in ameriški vojaški guverner, general Clay, ie jasen obris pravic in delovanja novega gospodarskega sveta za oba pasova. Gospodarski svet lahko izdaja odredbe o upravi železnic, pristanišč, o obalni in rečni plovbi. Svet bo imel vpliv tudi na proizvodnjo in razdelitev surovin, na upravo plinarn, vodovodov in elektrarn, kakor tudi na zunanjo trgovino, nadzorstvo cen, oskrbo z živili ter na javne finance. Dežele naj bi podpirale odredbe gospodarskega sveta, ne smejo pa priti v nasprotje z zakonodajo zavezniškega nadzorstvenega sveta.
Gospodarski svet bo imel 54 članov. Člane bodo izvolili deželni zbori in sicer po enega na 750.000 prebivalcev. Razdelitev mest v gospodarskem svetu bo določalo število glasov, ki so jih oddali pripadniki raznih strank pri zadnjih volitvah.
Konferenca ministrskih predsednikov šestnajstih nemških dežel, ki se bo vršila v Monakovem, je pomemben dogodek. Pri tej konferenci bo podan vpogled v statute gospodarskega sveta za oba pasova.
Ministrski predsedniki dežel pod sovjetsko zasedbo so se v torek sestali k posvetovanju, ker je bavarski min. predsednik odklonil njihov predlog, da se vrši konferenca v Berlinu in ne Monakovem, ker so bile predpriprave v Monakovem že zaključene. Kakor dalje poročajo, se bo konferenca vršila tudi brez zastopnikov vzhodnonemških dežel.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Izredni civilni odbor, ki je bil sestavljen z namenom, da daje predsedniku Trumanu nasvete glede vpoklica v vojaško službo, je v svojem poročilu zahteval' šestmesečno vojaško obveznost za vse mlade moške v Združenih državah. Predvideva letno vpoklic 750.000 do 800.000 mož, ki so dopolnili 18, leto ali dokončali študije. Kot utemeljitev za ta predlog navajajo, da morajo Združene države računati z nenadno invazijo (vpadom), če se pravočasno ne bodo pripravile, ker omogoča razvoj letal za dolge proge napad čez ocean ali Severni tečaj. Poročilo zaključuje, da Združene države po letu 1951. ne bodo več edine v posesti tajnosti atomske bombe, čeprav je večina znanstvenikov mnenja, da bo šele 1955 dovolj atomskih bomb na razpolago za napad na Združene države.
Senator Vandenberg je v ameriškem senatu izjavil, da Amerika ne more več? dolgo čakati na sodelovanje Sovjetske zveze glede mirovne pogodbe z Nemčijo ter zahteval tudi skorajšnjo ratifikacijo mirovnih pogodb z Italijo, Bolgarijo. Madžarsko in Romunijo, ker to zavira zedinitev glede Nemčije in Avstrije. »Nekega dne bomo tudi te dve pogodbi uresničili,« je dejal, »tudi če nas bodo razmere prisilile, da upostavimo mir v naših pasovih sami. Ne moremo več dolgo čakati na pristanek Sovjetske zveze, čeprav bi bil skupen sporazum in sodelovanje bolj primerno.«
GRČIJA
Položaj v Grčiji je postal še bolj nanet in smatrajo, da se bo državljanska vojna v prihodnjih tednih predvsem med razpravo o poročilih balkanske preiskovalne komisije pri Varnostnem svetu še bolj razplamtela. Vlada je odločena, da nadaljuje z borbo proti gveriljcem, katere baje podpirajo iz inozemstva. V Tesaliji uporabljajo na obali vladne čete v bojih tudi topništvo ladjevja. Drugače javljajo o manjših praskah v vsej Grčiji. Predvsem pa so težke borbe na severni grški meji.
čeprav je s tem dejanjem pokazal, da je lažnik in hinavec. Kdor od svojega naroda odpade in ga zataji, tudi drugemu ne bo mnogo koristil. S prstom bodo kazali nanj vsi; eni zato, ker je odpadel od njih in postal s tem izdajalec, drugi pa zato, ker ga bodo potrebovali le toliko časa, dokler se bo dal izrabljati, nato ga bodo pa tudi oni odslovili. In tako bo ostal sam sredi življenja in se bo z grenkobo v srcu spominjal lepih dni, ki jih je preživel med svojim ljudstvom, v tolažbo pa mu bo le zvonjenje po toči.
Konec.
Vzgoja
učiteljskega naraščaja
(Nadaljevanje.)
2. UČITELJIŠČE
Po uspešno dovršenem predšolanju na eni izmed nižjih srednjih oz. njim enakovrednih šol mora bodoči učitelj oz. učiteljica stopiti na učiteljišče.
Sedaj smo prišli do najbolj važnega, pa tudi do najobčutljivejšega vprašanja: poklicna izobrazba in vzgoja bodočega slovenskega učitelja. Če se to vsaj do neke mere ne reši zadovoljivo, je vse drugo zastonj. Kljub dvojezičnim šolam in kljub morebitnim bodočim dobrohotnim šolsko-politienim ukrepom pristojnih šolskih oblasti bo šlo , ponemčevanje slovenskih otrok v ljudskih šolah svojo neizprosno pot naprej. Samo narodno zaveden slovenski učitelj in učiteljica sta zmožna potujčevanju do precejšnje mere zastaviti pot; pri tem prizadevanju jima bo učinkovito pomagala naša duhovščina.
Seveda mora imeti slovensko učno osebje v ljudski šoli zakonito pravico in možnost, da nemoteno vrši svoj vzgojni poklic v smislu narodne vzgoje. Pa ne samo to! Imeti mora tudi učinkovito oporo v vseh družinah, ki še slovensko mislijo in učijo. Tako oporo si je z vztrajnim in idealistično usmerjenim delom možno tudi pridobiti. Slej ko prej je poglavitni pogoj za uspeh slovenski učitelj in učiteljica, ki sta na Koroškem doma.
Kako priti do njih?
Recimo, da bi se dale premagati na nek način gmotne ovire, torej vprašanje stroškov, vzdrževanja in šolanja, in da bi v dogledni dobi prišlo nekaj več naših dijakov in dijakinj na učiteljišče. Kdo jih bo pripravljal na bodoči poklic?
Mislim, da zaenkrat ne moremo misliti še na slovenske vzporednice na učiteljiščih, kakor smo jih predvideli na obrtnih in trgovskih šolah. Načelno je brez dvoma upravičeno postaviti zahtevo po posebnih vzporednicah za slovenske učiteljišč ni k e; toda stvarno teh vzporednic nekaj časa ne bo mogoče priklicati v življenje, ker ne bo ne usposobljenih profesorjev — Slovencev, ne dovolj dijakov. Kjer je vse razdrto in uničeno, kakor je na Koroškem razdrta slovenska kultura, tam je treba graditi vse znova. To pa gre počasi in je delo zamudno. S tem pa ni rečeno, da se sploh narediti ne da. Položaj kaže, da koroški Slovenci nismo imeli zlepa toliko pogojev za dosego svojih narodnih pravic, kakor nam jih nudi sedanji trenutek. Sedaj zamujena priložnost se utegne bridko maščevati.
Železo se mora kovati, dokler je vroče. Zato se morajo čimprej doseči temeljne gospodarske in kulturne pravice, in sicer črno na belem. Med temi pravicami mora biti brezpogojno dana tudi zakonita možnost za slovenske vzporednice na učiteljišču. Kako jih bo pozneje mogoče uresničiti in kdaj, to je drugo vprašanje.
Takoj pa je treba izposlovati, da se na učiteljišču nastavi vsaj za slovenski jezikovni pouk in za one predmete, ki obravnavajo narodnostne posebnosti, profesor, ki je po mišljenju in prepričanju Slovenec. Tako bo na učiteljišču takoj vsaj vprašanje notranje vsebine jezikovnega in narodnostnega pouka za silo rešeno. Slovenski učiteljiščnik bo vsaj tu črpal žlahtne sokove za svoj bodoči poklic med slovensko deco, hkrati pa si utrdil v tujem okolju ogroženo lastno narodno prepričanje. To bo za začetek. Sčasoma bo treba ogledati se po profesorjih za slovensko vzporednico. med tem pa načrtno delati za dijaški naraščaj. Sele ko bomo Slovenci na Koroškem imeli slovensko učiteljišče v naznačeni obliki, bo potujčevanju postavljen dovolj jnocan jez. Ali je to v očeh nemških sodeželanov preveč? — Naj samo pomislijo, da m i nismo noben priseljen narod, ki bi ga bil tu ne!:oč milostno naselil kak nemški oblastnik, kakor so n. pr. naselili svoječasno nemške Kočevarje ali pozneje Švabe v Banat; marveč mi smo narod čigar stari predniki so si to deželo svobodno in z lastno močjo izbrali za svoj dom, še preden so bili tu Nemci!
(Dalje prihodnjič.)
MavUe v stavku
Vstaja na otoku Madagaskarju je končana in francoske varnostne oblasti so v bližini mesta Tananariva ujele vodjo vstaje Samuela Fakot Drabe-ja.
*
Nemäkt letalski strokovnjak Messar-schmldt bo sprejel neko ameriško ponndbo in delal v Ameriki na rsivojt novih letal na atomski pogon.
Nemški «Iraški vrlec
(Nadaljevanje s 1. strani.)

Reberca v prejšnjih časih
(Nadaljevanje in konec.)
Po tem strašnem dogodku leta 1473. so koroški deželni stanovi naložili leta 1477. deseti vinar, to je deseti del dohodkov kot turški davek. Ta davek se je imenoval tudi tedenski vinar, ker so ga plačevali vsak teden sproti. S tem denarjem so poleg drugih utrdb gradili prej omenjeno »turško šanco«.
Ljudstvo je upalo, da se bo moglo uspešno braniti pred Turki. Nastala je pesem, od katere je znan samo začetek:
Oj ti preljuba Kremlica ti si naša zabranica.
Turki so prišli s številno vojsko na Koroško spet leta 1480. Kakor piše Valvazor, je štela ta turška vojska 26.000 konjenikov. Po vsem sodeč so Turki tudi tedaj vdrli skozi Kaplo in Reberco, kajti dognano je, da so tudi tedaj prebredli Dravo pri Mohličah in sicer na dan sv. Ožbolta dne 5. avgusta. Zadnjikrat so bili Turki na Koroškem 6. oktobra leta 1483. Izropali in požgali so po podjunski dolini vse vasi, razen Mohlič, Kamna in Doberle vasi. Ko so se vračali domov, otovorjeni z obilnim plenom, so jih Srbi in Hrvatje skupno s kranjskimi plemiči pri Uni obkolili in uničili ter rešili vse ujetnike.
V tistih letih so bili Turki najbrže tudi 7 Selah za Obirjem. Blizu cerkve, na ts-Kozvanem turškem križu je še danes podoba, kako jezdijo Turki proti cei-kvi, pa je prišla gosta megla, ki jo je napravil patron cerkve sv. Urh in Turki so zabredli v močvirje pod vasjo ter vsi potonili.
Na hude turške čase nas spominja tudi takozvana turška glava. V levem bregu Bele v prej imenovani soteski visoko v Trobejevih pečinah od turških utrdb severno proti Reberci je videti mogočno, naprej visečo skalo, od katere se je odtrgala polovica in padla v Belo, kjer se še danes vidijo večje skale. Ako gledaš to skalo približno z mesta pri turških šancah od strani, vidiš v prerezu jako izrazito močno glavo, katero ljudstvo še sedaj imenuje turško glavo. Ljudska govorica pravi, da se je odluščil del te skale tedaj, ko so drli Turki leta 1473. od Železne Kaple naprej proti Reberci.
POSLEDICE TURSKIH BOJEV
so bile za Reberco usodepolne. Število prebivalcev se je skrčilo in zaradi tega je bilo zanemarjeno tudi poljedelstvo. Primanjkovalo je živine in vsega potrebnega, prenehala pa je tudi trgovina za dalj časa. Ker ni bilo živil, je nastala velika draginja. Valvazor pripoveduje, da je bila leta 1570 na Reberci huda lakota. Dne 6. junija je prišel ubog mož, ki je imel številno družino, k nekemu bogatemu kmetu blizu Reberce, ki je imel dosti žita. Poprosil ga je za merico ajde ali kaj drugega proti plačilu, toda ta mu ni hotel dati češ, da mora še sam kupovati. Drugo jutro je prišla strašna nevihta, ljudje so rekli, da je ušla študentom v črni soli, ki so se
učili čarati (coprati), in strela je udarila v poslopje skopuha, da je začelo goreti in ogenj je uničil 40 birnov pšenice in mnogo drugega žita.
Ko je razsajala po strašnih turških pohodih po podjunski dolini še kuga ali »črna smrt«, se je ljudstvo zateklo v sili k sv. Roku, priprošnjiku proti kugi. Sezidali so na lepem kraju, na vrhu Simonove gore križ sv. Roka in vsako leto na dan tega svetnika, 16. avgusta so romali žup-Ijani na ta hrib, kjer je bila cerkvena slovesnost in so se ljudje priporočali mogočnemu svetniku, da bi jih varoval bolezni. Ta pobožnost se je ohranila še do sedaj. Križ stoji še danes in ljudje so ga vedno na novo pozidali, kadar ga je poškodovala strela ali kaj drugega. Stari ljudje so še vedeli povedati, kako so nosili apno po strmem bregu na vrh gore. To mi je pripovedovala tudi moja babica, ki je tudi nosila apno po strmem bregu. Zidal ga je Pavel Viher, po domače Šurnik. Kadar je kaj rabil, je stopil na rob gore in zaklical v dolino, nakar so mu ljudje prinesli vse potrebno. Križ je dal pozidati tedanji kaplan Valentin Küster, ker je tedaj tudi razsajala kužna bolezen.
KMEČKI PUNTI, LUTERANSTVO, FRANCOZI IN ŠE KAJ
Slovenskega kmečkega punta, ki je nastal pod cesarjem Maksimiljanom začetkom 16. stoletja, ker so graščaki od kmetov preveč zahtevali in jih zatirali, Reberca ni nič čutila, čeprav se je razširil ta punt po podjunski dolini, kjer se je zbralo okrog 2.000 kmetov. Toda punta je bilo kmalu konec, ker sta ljudstvo pomirila vi-cedom Andrej Ravbar in Ivan Presinger. Reberčani najbrže niso imeli povoda spun-tati se, ker njih gospodje so bili vitezi Sv. Jurija v Milstattu. Znano pa je, da cerkve in samostani niso ničesar spremenili glede robota in davkov tudi v poznejših časih tako, da je postal znan pregovor:	»Pod
krivo palico je dobro služiti.«
Da bi se razširila tudi na Reberci luteranska vera, zgodovina ne poroča. Da pa je imela luteranska vera v poznejših letih slabe posledice tudi v reberški župniji, je povzeti iz poročila patrijarha Franca Barbaro, ki je obiskal leta 1593. med drugimi kraji tudi Doberlo vas in vse župnije, ki so spadale k Doberli vasi. Tedaj je bil tudi na Reberci. Barbaro pravi, da je našel župnije v slabem stanju in sicer glede izvrševanja službe božje in cerkvenega premoženja.
Nadaljnje mirno življenje Reberčanov je prekinila francoska revolucija in z njo v zvezi Napoleon. Neposrednih bojev med Francozi in avstrijskimi četami na Reberci ni bilo, pač pa je odšlo tudi iz tega kraja k vojakom dosti mož in fantov.
V času od 3. decembra 1805 do 11. februarja 1806 je bila vsa Koroška pod francosko oblastjo in tako so prišli Francozi
tudi v te kraje. Tako so videli francoskega častnika, ki je jezdil pri Štrumanovi kleti pri Malčapah po cesti, kjer se je igral otrok. Mati, ki je delala blizu na polju, je prestrašena zakričala misleč, da bo pohodil konj otroka, toda jezdec je vzpodbodel konja in skočil čez otroka, ki je ostal nepoškodovan. Ko je bila strta Napoleonova moč. je prišlo do bojev med Francozi in Avstrijci v Rožni dolini, kamor so morale avstrijske čete, ki so bile v Železni Kapli in Žitari vasi, na pomoč čez Apače in Šmar-jeto do Borovelj, od koder so zasledovali Francoze.
Bolj kakor vojne same so Reberčani čutili še dolga leta njih posledice. Prišle so nalezljive bolezni, katerim se je pridružil še glad. Leta 1789 je padel sneg na dan sv. Petra in Pavla in napravil ogromno škodo. Leti 1814 in 1815 sta bili mokri in mrzli in sneg je izginil zelo pozno, nato pa je prišla še slana ,tako da je bilo klasje večinoma prazno.
Prišlo je tako daleč, da so ljudje jedli travo in mleli skorjo, da so si pekli kruh. Pripovedujejo, da je šel kmet Šefnar z loncem denarja v dolino, da bi kupil kruha, pa ga ni mogel dobiti. Jezen je prišel domov, vrgel lonec z denarjem pod klop in pobil vola, vpreženega v plug, da je bilo za prvo silo nekaj jesti. Kmetje so obupavali. Nekateri kmetje kakor Pungrad-nik, Gradišnik, Klančnik, Kordež, Repnik, Šefner Spodnji in Zgornji so pustili sčasoma kmetije in odšli v dolino ali' pa kot rudarji v rudokope pod Obii’jem. Spomin na Francoze je ostal celo v narodni pesmi, ki poje:
Ge nam bo Bog pomagal,
Te Francoze bo obnemogel,
Požene ga božji strah,
Kakor veter drobni prah.
Toda tudi slabi časi so minuli in življenje je spet steklo po stari poti. Veseli gostilničar Gmajnar si je zadovoljno mel roke, ker vozniki so bili vedno žejni. To je trajalo vse dotlej, dokler niso začeli 10. februarja graditi ob potoku Bela skozi sotesko državno cesto, ki je bila izročena javnemu prometu 9. decembra istega leta. S tem je izgubila tudi Reberca na zaslužku in prometu.
V Velikovcu je bilo skladišče za železo, ki so ga vozili iz Zg. štajerske. To železo so prevažali dalje v fužine v belski dolini in tudi čez Jezerski vrh. Zaradi številnih fužin za prelivanje železa je tudi Kapla dobila ime »železna«. Take fužine so bile pri Kapli na razpotju proti Obirskemu in zadaj za Kaplo v belski dolini. Od vseh teh fužin vidiš danes samo porušeno zidovje. Fužina je bila tudi pod Reberco, ki jo je dal sezidati 1707 grof Baltazar Kristalnig. Reberčani so imeli tedaj dobre dohodke. Na Reberci je bilo blizu Blagoja veliko skladišče za oglje, kjer so šivale štiri ženske noč in dan vreče, da so spravljali vanje oglje, ki so ga vozili v Podljubelj, Hüttenberg in druge kraje. Ko je leta 1884
prenehala fužina pod Reberco, je bil to hud udarec za Reberčane. Prej živahno življenje je prenehalo in Reberčani so morali skrbeti, da so pridelali toliko, da so lahko shajali. Zato so se podali možje in fantje k rudarjem pod Štokom v Stari gori in na Šefnarco, kjer so našli zaslužek. Vsak ponedeljek so šli rudarji skupno po strmi poti mimo Zeca in Stoka do svojega bivališča pod Klančnikovo planoto. Vsak je imel velik koš, v katerem je našel hrano za ves teden celih pet ur daleč. Žene in otroci pa so doma obdelovali polje. Ob sobotah so rudarji prihajali domov. Navadno so se zbrali pri Zečevemu križu in zapeb veselo pesem ter zavriskali, da je slišala. žena ali mati in začela pripravljati štruklje, ki so že čakali na mizi, ko je stopil rudar s praznim košem in želodcem v hišo.
Razmere so se za Reberčane izboljšale, ko so pozidali leta 1890 na mestu opuščene fužine tovarno za izdelovanje papirja. Imeli so lep zaslužek, zraven pa so obdelovali polje.
Velika olajšava za vas js bila, ko so leta 1896 napeljali vodo, za kar ima veliko zaslug v zgodovini koroških Slovencev .nepozabni kornendator Matej Šervicelj.
Pravijo, da je sredi vasi, kjer stoji križ, nekdaj izviral vrelec. Ker ni priteklo toliko vode, da bi ženske napolnile takoj svoje škafe, so se začele kregati in so jezične Reberčanke pri takih prilikah klicale take svetnike, da bi jih iskal zastonj po vseh litanijah. Pa je prišla božja kazen. Vrelec je usahnil in tudi Reberčanke niso imele več prilike povezniti druga drugi škafe na glavo. Vesele bi bile, če bi priteklo toliko vode, da bi jo vzele za pokoro _v usta, da bi se več ne kregale, pa je bilo že prepozno!
■K-
Tako je napisal začetek zgodovine Reberce mož, ki je bil zvest in vnet sin svojega naroda, zaveden koroški Slovenec, katerega vedna želja je bila, da bi se koroški Slovenci združili z ostalimi Slovenci. In ko se po plebescitu leta 1920 njegova želja ni izpolnila, je iz njegove razočarane duše privrelo z vso iskrenostjo ranjeno do-moljublje in bridka ločitev ter je na koncu te knjige zapisal:
»Tn tako si zdaj, moja ljubljena draga vas domača, pod tujo vlado, zopet zasužnjena Nemcu. Silno sem otožen, saj so vse lepe sanje uničene. Z visokih planin gledam nate, kakor Mojzes v obljubljeno deželo.
Toda upanje je še ostalo. Prišel bo dan, ko bodo pokali topiči, zvonili zvonovi in tedaj bo vriskala duša koroških Slovencev, tedaj pride tudi zate, ljuba Reberca, vstajenja in veselja dan.«
Za dobro voljo
Hišo čaka
Stražnik opazuje nekega moža, ki v poznih nočnih urah že celo uro stoji na pločniku, držeč ključ v rokah, medtem ko se maje sem in tja. Končno ga vpraša, kaj le čaka tako dolgo.
»Kaj čakam? Svojo hišo, da bo prišla mimo, da bom odprl in šel spat.«
našega stwstva
n.
V	Prešernovem času je bil knjižničar ljubljanske licejske knjižnice Miha Kastelic (1796—1868), ki je zbral okrog sebe vse, o katerih je vedel, da ljubijo slovensko pesem in da bi mogli pri njenem procvitu pomagati. Osnoval je almanah »Kranjska Gbelica«, ki je predvsem po Prešernovi pesmi postala mejnik v slovenski poeziji. Namen »Kranjske Čbelice« je bil povsem drugačen od namena »Pisanic«. Z njenim izdajanjem so hoteli Slovencem dati to, česar slovenska literatura v tej dobi še ni poznala — umetno pesništvo z estetskim ciljem. Po Prešernovi zaslugi se je »Kranjska Gbelica« povzpela do evropski enakovredne slovenske poezije. Ljudje so po novi knjigi kar planili. Prvi zvezek, ki je izšel leta 1830., je bilo treba po štirih letih ponovno natisniti.
Zaradi dlja, ki ga je »Kranjska Gbelica« zasledovala, je naletela na neštete ovire. Njen vnet nasprotnik je bil 'dunajski cenzor Kopitar, ki se je še posebno jezil na Prešerna, češ da uvaja v slovensko pesništvo nove oblike, namesto da bi se oziral na narodno pesem. Tudi duhovščina je v veliki meri nasprotovala Prešernovim pesmim, predvsem ljubezenskim.
Največ prahu pa so dvignili njeni nasprotniki v času, ko je na pobudo Čopa nastopila proti metelčici. Žal je morala po Čopovi sm*ti (1835) prenehati, ker ni imela dovolj močnega zagovornika, ki bi ji ohranil pod tako težkimi okoliščinami življenje. Njen peti in zadnji zvezek je izšel zaradi tega šele v letu tiskovne svobode leta 1848.
V	prvem zvezku je objavil Prešeren balado »Povod-
nji mož«, prevod Bürgerjeve »Lenore« in »Slovo od mladosti«.	.	...
V	drugem zvezku najdemo nove pesniške oblike, štiri sonete »Očetov naših imenitna dela«, »Verh sonca sije soncov cela čeda«, »Tak kakor hrepeni oko čolnarja« in »Kupido, ti, in tvoja lepa starka«, v katerih poje o svojih ljubezenskih nezgodah. Nove oblike s» tudi tercine
»Nova pisarija« in romanca »Hčere sveta«; v četrtem zvezku pa je objavil »Sonetni venec«.
Mnogo povdarkov je dalo Prešernovi pesmi_ njegovo ljubezensko razmerje. Razmerje do neke Gradčanke, ki je prenehalo leta 1832. leta, ni zapustilo toliko sledov kot ljubezen do Primičeve Julije. Pesnikovo hrepenenje po resni, globoki in čisti ljubezni se je osredotočilo ob Juliji. Obdal jo je z vsemi idealnimi stremljenji in idealističnimi vrednotami bogate pesniške duše. Vendar ta ljubezen ni bila samo idealna. Pesmi, ki so nastale v zvezi z Julijo, niso vsled tega samo ljubezenske, s tožbo o trdosrčnem dekletu, ki je zavrnilo pesnika, temveč so izraz vse pesnikove notranjosti. Prešernova ljubezenska poezija ni samo izraz ljubezni do Julije. V njej je pesnik združil nič manj globoko ljubezen do slovenskega naroda in slovenske zemlje.
Julijina doba je čas' največjega Prešernovega ustvarjanja in obenem doba živahnega literarnega boja, v katerem sta Cop in Prešeren izoblikovala nov slovenski kulturni program, ki ga je zastopala »Kranjska Gbelica«.
Duša »Kranjske Cbelice« je bil urednik Kastelic sam., vendar njegove pesmi niso vsebovale močnega sočustvovanja, še manj globokega doživljanja. Razen Prešerna in Kastelica so bili vidnejši sodelavci »Kranjske Gbelice«: Ignacij Holzapfel, bogoslovni profesor Jakob Zupan, Blaž Potočnik, ki je nekaterim svojim pesmim naredil tudi melodijo (»Zvonikarjeva«, »Dolenjska«).
*
Prav gotovo je, da »Kranjska Gbelica« ne bi bila taka, kot je bila, če ne bi v tistem času živel idealni dopojnjc-valec Prešernove genialnosti Matija Cop (1797—1835).
Cop, ki je bil Prešernov bližnji rojak, je imel izreden talent za jezike (pravijo, da jih je znal 17). Toda ne samo v pogledu jezikovnega znanja, tudi v literarnozgodovinskem znanju in estetskem ocenjevanju je imel med sodobniki vrstnika. Cop je sorazmerno zelo malo pisal. V javnost ga je zvabila šele »Kranjska Gbelica«. O almanahu je bij češki slavist Celakovsky napisal navdušeno oceno. Cop jo je prevedel, ji dal svoje opombe in navedel razloge zoper izumetničeno in nelepo metelčico. Vrsto njegovih treznih in premišljenih člankov je objavil »Tliri-
sches Blatt«. Ta boj, katerega sta se udeležila tudi Prešeren in Kopitar, se je končal s prepovedjo metelčice.
V črkarski pravdi ni šlo samo za črke. Boj je bil mnogo globlji. Odločiti je bilo treba, ali bo na Slovenskem zmagala stara, utilitaristična struja, ali pa mlada, ki ji je bila besedna umetnost duhovna potreba. Zmagala je druga, ki sta jo predstavljala Prešeren in Cop. Ta dva sta slovensko govorico tako požlahtnila, da je lahko nudila izrazoslovje tudi za najvišjo slovstveno umetnost — pesništvo. Ob tej umetnosti so se slovenski izobraženci, zatopljeni v tujo kulturo in misel, zdrznili in se duhovno obrnili k lastnemu narodu.
Kaj je bil Cop Prešernu, najlepše vidimo iz pesmi, s katerimi se je pesnik oddolžil mrtvemu prijatelju.
*
Leto po Čopovi smrti je izšla najdaljša Prešernova pesnitev »Kerst per Savici«, ki je z uvodnim sonetom posvečen Čopovemu spominu.
»Krst pri Savici« je nastal v dobi največje pesnikove potrtosti. S »Krstom« je postavil grobni spomenik -Čopu in mrtvi ljubezni do Julije. Po tej pesnitvi je nastopil v Prešernovem ustvarjanju odmor. Posamezne pesmi je odslej objavljal največ v »Ilirisches Blatt«, nekaj v »Car-nioliji« in od leta 1848. tudi v »Novicah«.
Prešeren se je pojavil v slovenskem slovstvu brez predhodnika. »Pisanice« in Vodnikove »Pesme za pokušino« so bili le prvi koraki. Prešeren je slovensko besedo požlahtnil. Bil je umetnik, ki je iz sebe zajemal čustva in misli. Tu je bilo izhodišče pesniškega ustvarjanja in spoznanje iz lastnega doživetja se je razraslo v spoznanje vsega človeškega življenja. Prešeren ni samo klasik po obliki, ne samo radi mojsterskih gazel, sonetov, ter-cin, oktav in španskih asonanc, ki jih je prvi pel v našem jeziku, temveč zaradi tega, ker se je v njegovi duši zrcalil zunanji svet. Prešeren je z najmanjšimi sredstvi dosegel največje učinke: on je klasik po vsebini, jeziku in obliki.
Prešeren je močno sodeloval tudi z zbiralcem narodnega blaga Smoletom in Korytkom.
(Dalje prihodnjič.)
BESEDA O SVOBODI.
Ni bilo besede, ki bi jo v zadnjih letih tolikokrat spregovorili ali napisali, kakor je prav beseda »svoboda«.
Svoboda!
Besedica, tolikokrat ponavljana, da skoraj več ne vemo, kaj v resnici pomeni. Kakor obraz znanega človeka je, ki ga predolgo gledaš in ti v trenutku postane neznan.
Svoboda!
' Beseda, o kateri se da v svobodnih časih lepo deklamirati, razumeti pa samo takrat, kadar ti tečejo dnevi v suženjstvu.
In tudi danes mnogo govorimo o svobodi ...
Toliko in tako glasno so govorili o »svobodi«, »dvatisočletni kulturi« in še o »rimski pravici«, pa pri tem pljuvali ljudem v lice, če so govorili, svoj materni jezik. In so se čudili, ko so kot prinašalci kulture vstopali v slovenska mesta in videli, da imamo tudi mi knjige in pesem, ki vriska v nebo, da imamo tudi mi lepoto — ah, in še mnogo več: spoznanje, kaj je svoboda, spoznanje, da nismo sužnji in da se zavedamo, koliko nas je in zato, do kod smemo.
In so govorili. Pa ne samo ti, ki jih je usoda postavila na klop teh, ki so vojno izgubili. Bili so še drugi, ki so pripovedovali, kaj prinašajo na svet in česa imajo največ — in kričali so zopet besede, besede ...
Svobode pa ni bilo.
Ne morda samo svobode, kakršne si človek zaželi, ko bi hotel pogledati malo preko ozkih meja svoje domovine. Ne, ne! Človek se je zabubil. Zjutraj je odprl radio in kot svoboden človek dvajsetega stoletja je vedel, kaj sme ta dan govoriti, še huje: vzel je v roke časopis in vedel je, kako mora misliti. In pri tem je kimal in komaj z očmi preletel članke, ki so pisali o suženjskih režimih v tujini, kajti misel bi utegnila roditi premišljevanje ...
Samo nasmehnil se je svobodni človek dvajsetega stoletja in pomislil: bo že to prava svoboda, ki jo imamo mi. In če pri nas ne bi bilo vse prav v redu, bi gotovo drugi narodi kaj storili... Da, da! Pri nas je svoboda. Vsakdo sme misliti in delati, kakor hoče. Če pa tega ne stori, ga prisilijo, da dela, kar hoče ...
Preko strojev v tiskarnah so se valile težke pole papirja, knjige in časopisi so prepričevali svet, da pri njih vlada svoboda in prava demokracija — kakor da bi bilo več pravih demokracij — pri tem pa so eni pošiljali ljudi po ječah, drugi zopet pretepali ljudi, ker mojda njih koža ni bila bela, ampak črna.
Dvajseto stoletje! Stoletje pravice in svobode.
Pa so sedeli modri možje krog zelene mize — kot nosilci svobode — zase!
Dvignil se je mož z vzhoda in pokazal skozi okno, kjer je bilo videti morje oboroženih mož, in se potem skrivnostno nasmehnil: gospodje, svobodno, prav svobodno se odločite in povejte, da imam prav, da imam samo jaz prav... In možje so boječe gledali skozi okno in oči so se jim boječe ustavljale na vrhovih bajonetov..; Ah, saj jih ni zanimalo, če so ti bajoneti že krvavi, ne, ne, Ajih koža je še cela, za enkrat še ... torej... Pa so se naredili, kakor da niso ničesar videli, ampak da so se samo zaradi tehtnosti razlogov samih svobodno odločili, in so kimali: Ah, kako je lepo, da je vojske konec, da je zopet zavladal mir in da je konec vseh tiranij...
Toda glej! Naslednjega dne se je dvignil drug mož: ponoči ga je namreč nekdo na skrivaj obiskal in mu potisnil v roko čudno okroglo igračko, atomska bomba so ji pravili. »Kaj ne, dragi moji, da imam to pot jaz prav? Odločite se, prosim čisto mirno in svobodno ...« je smehljaje dejal in pri tem tako mimogrede in malomarno nekajkrat vrgel kroglo v zrak. In glej: ves svet se je prav samo zaradi tehtnih razlogov in popolnoma svobodno odločil prav narobe, kakor se je prejšnjega dne. Toda ni preglasno govoril, kajti kdo ve, kako se bo treba prihodnjega dne svobodno odločiti ... Torej, gospodje, nikar ne preveč besed. Kimajmo! Kaj nas briga, če se nekje nekdo kot Kristus na križu muči in čaka na nas.
Pravljica? Ah, ko bi bila... Pa ni! Škoda — toda ni.
Svoboda! Trge in ulice so po tebi imenovali, samo da bi ljudje čim manj iskali v temi.
Ni še dolgo, ko je bilo katoličanstvo nekaj najnevrednejšega na svetu. Hitler je idiot, so pravili judje, impak kar se tiče Cerkve, ma pa .'es prav Dan za dnem so govorili, o .-rimskih podložnikih« in se pri tem hlapčevske Klanjali ideologijam nekega drugega, že skoraj ne več evrop-
skega glavnega mesta. Govorili so o nas, kakor o ljudeh, ki si ne upamoi po svoje misliti, ker bi mogli zaiti, podvomiti, govorili so o ljudeh, ki imamo »unäformirane misli«, ki mislimo vsi enako, kakor je ukazano. To so govorili oni, ki so Mii, tako so se vsaj proglašali, svobodni ljudje, ki jim je všeč »hoja oh prepadih«, ki imajo po-, gum, sprehajati se po umsko negotovih poteh, a so svoji, neodvisni.
Toda, glej, čas, ki po vseh takih burkah neusmiljeno obriše barve z mask in nam prikaže svet v vsej goloti! Nekega lepega dne se je oglasil glas z vzhoda: Tako je! In če bo kdo mislil drugače... Dvignil je kazalec in glej! čudne se gode stvari po svetu: v hipu so Se vsi možgani vseh teh »novo, svobodno pot iskajočih ljudi« znašli na eni sami, čeprav precej ozki poti. Ti, ki so govorili z največjim zaničevanjem o uniformirani misli, so se čuda enotno vsi navdušili za tako vojaško miselnost, v trenutku so vsi enako sklepali, mislili, celo govorili, kajti včasih je tudi molčati nevarno, ah, in odločili so se za neko stvar čisto svobodno seveda, popolnoma svobodno ...
Človek bi se čudil, ko ne bi poznal čudovitih poti v življenju. Svobodni človek, ponos dvajsetega stoletja, ima tako prepričanje, morda bolje, tako miselnost: Ni to res, ampak res je to, kar pravi vladar. In ponavlja se zgodbica, kateri so se nekoč smehljali celo ti, ki sedaj sami nastopajo v njej, in sicer zgodbica, kratka, resnična in žalostna: Duce ha sempre ragione (Duce -Musolini ima vedno prav).
Duce se menja, zgodbice pa ostajajo — in škoda, da res niso samo drobne, nedolžne zgodbice.
In zopet so govorili o sužnjih duha. Indeks knjig, ki-jih Cerkev prepoveduje brati. Groza! Ali ste že kaj takega videli? Ali je to sploh mogoče? Danes v dvajsetem stoletju, v-Sto!etju kulture — reveži so kulturo zamenjavali s tehniko — in osebne svobode!
In včasih smo se sami čudili, čutili se nekam ponižane in občudovali njih velike pogumnike in svobodne mislece. Ne samo doma, tudi zunaj se je pričel »kulturni boj«. Toda ironija! Ti, ki so tako kričali, sami niso dopuščali svojim sinovom pre-'-hirati Svetega pisma, niso se upali vzeti v roke časopisa, ki je prišel preko meje, in se jim je zdelo prav razumljivo, da Duce to prepoveduje. Ne samo to: neki Hitler,
ki je imel toliko govoriti o zatiranju in nesvobodi v Cerkvi, je sam prepovedoval prebiranje celih kupov knjig, še več: prepovedal je izvajanje glasbenih del, zato ker je nekdo bil judovskega rodu, pa je bil temu toliko kriv kakor Hitler, ki po naključju ni bil. To je bila svoboda! Danes še vedno govore o nesvobodi, o nemodernosti Indeksa, sami pa prepovedujejo branje in prodajanje knjig, ne morda, ker je njih vsebina nevarna, ampak ker njih pisci niso hoteli postati sužnji.
Še govore, kričijo o svobodi, a svobode ni! Nevarno je spregovoriti besedo o kralju Matjažu, še vihtijo široke napise, še postavljajo visoke kulise, a vse zaman —.
Svet se je zrušil!
Vsa gnila stavba zlaganosti o pravici in svobodi in morali ni mogla vzdržati resnice. Svete resnice, ki jo zgodovina sama prinaša s seboj. Še se držijo posamezni ogli, a počasi se tudi ti razkrajajo. Nekaj časa lahko tako vzdrži, toda prišel bo dan, ko se bo še to zrušilo. Nekaffiri želijo znova graditi na ruševinah. Kakšna blazna zmota! Kako je mogoče: ti, ki so do včeraj bili prepričani in so tudi imeli prav, da namreč ni mogoče lažne stavbe našega življenja popravljati z namestnimi deli velikega ustroja, kako to, da isti ljudje danes mislijo, da je to mogoče storiti. Opravljajo tisto brezuspešno delo, ki smo ga doslej opravljali mi. ker smo mislili, da se da razkroj krivično urejene socialne družbe ustaviti! Mar menijo, da teče čas za dvoje skupin mislečih ljudi na dva načina?
Konec! Svet se je zrušil — in grozna, strašna resnica je prišla na dan. Grozna — a za nas upanja na vstajenje polna!
Danes smo mi mračnjaki, mladi, postali revolucionarji, hočemo, da se zruši gnila stavba do konca, da se povsod razruši, kar je zlaganega. Kakor je bilo to grozno gledati, ko je ta razkroj šel med nami samimi, tako bo šel in gre danes tudi med drugimi vrstami. Svet še je razrušil, naj se zruši prav do konca, da bomo nekega dne pričeli z vero v Boga novo gradnjo. Groza! Ti, ki so do danes bili revolucionarji, so se ustavili, z malenkostnim popravljanjem in krpanjem skušajo ustaviti razkroj, ki so ga sami povzročili. Hočejo graditi na gnilih temeljih, popravljajo na enem koncu, ko se pa na drugem podira in je obsojen na razsulo. Ti, ki so do danes bili revolucionarji, postajajo reakcionarji v odnosu do dobe, nove dobe, ki zahteva prave svobode in jasnosti, resničnosti in nove graditve prav tako pristnega — svobodnega človeka.
Ne bojmo se! Strašen čas je pred nami! Ostržite stari kvas! Krog nas je kaos in pted'tčm kaosom Stojimo s ponižno Sklonjenimi rokami, sredi razvalin stoji On. ki je pot k svobodi, resnica in življenje, Svoboda sama.
Marijan Pertot
Mauser Karel:
BRZOJAVKA
Tisti dan po Svečnici je Miklavov vlačil hlode iz Hudičevega grabna.
Poznate Hudičev graben? Kotel, ki ima kolovoz, da se Bog usmili. Vse v kotanjah, na obeh straneh breg, v katerem se tišče bukve in nekaj macesnov.
Na pomlad kar nič ne opraviš. Sama ilovica, konjem se udira, da se pretegnejo. Prej bi se štrange potrgale.
Miklavov vozi s sanmi.
S cepinom naravnava hlod. Zlodej, če je človek sam. Matevž privzdiguje in kolne.
Arduš!
Matevževe roke so napete do poslednje kite. Žile so kakor srobot. Počasi gre delo.
Hlod je na saneh. Treba ga je prirajkla-ti, da ne zdrsne. Ce se v strmini izmuzne, ga lahko povali.
Se jih je že nekaj v Hudičevem grabnu ponesrečilo. Matevž je vse poznal, žvehelj-nov Nac/ ki je bil za hlapca pri Poderža-ju, Obranov Vorenc in Poglajnov Fonze.
Pram čaka. Tudi Matevž se oddihava.
»Hi!«
'Z bičevnikom mahne Matevž po konju. Saj ne rad, pa mora. Pram se' ne sme ustaviti, če v strmini obstane, ne bo več potegnil.
Tesno ob hlodu stopa Matevž.- Ni prostora.
»Hi!«
Pram koplje v tla, stegna se mu bočijo, s prsi rine navkreber.
Matevž udarja z bičevnikom.
Eklet!
Zadel je, da je konja potegnilo nazaj. Matevževi nakovani čevlji iščejo oporo, kitaste roke rinejo v strmino.
»Hi, pram!«
Z bičevnikom tolče Matevž po konju.
Gre. Pramu lete sline iz gobca.
Še deset korakov.
Ravan.
Konj in Matevž se oddihavata.
Hudičev graben je res s hudičem. Matevževa roka rine v Pramovo grivo.
»Priden, pram, priden.«
Popoldne je na ovinku hlod zagnalo, da je popustil porajkel. Pram je rinil naprej, hlod je pritisnil Matevža ob breg.
Pram je sam prišel domov. Matevža so koj pod noč zapeljali v bolnico.
Hlod ga je pritisnil čez trebuh.
Usmiljeni Jezus!
Miklav nima obstanka. Po hiši hodi in neprenehoma stoji pri oknu.
Bog ve, če bo Matevž obstal? Težko. Preveč ga je pritisnilo. Kri mu je šla na usta. Moralo ga je tudi čez prša stisniti.
Miklavka sedi pri peči in rada bi nekaj prosila. Pa ne more. Sedi in gleda skoz okno. Tam nekje daleč je bolnica in v njej Matevž.
O,	sveta Pomagalka! Miklavka niti moliti ne more prav. Poskuša, pa se ji misli precej zbeleštrajo in zaidejo k Matevžu.
Če bi umrl, bi ostala samo' še Meta.
Bog ne zadeni.
Zunaj je sonce. S kostanja kaplja snež-nica.
Potlej Miklavovka predere tišino, kakor bi žarečo iglo porinila v otisko.
»Ne ženiva se. če bo Matevžu huje, bodo gotovo dali pošto.«
Miklav se počasi suče od okna. Kakor da je privezan na železne križe.
»Dali pošto,« počasi ponavlja. »Morda jo bodo dali, v nji bo moje življenje.«
Še nekaj bi rad rekel Miklav, pa ne upa. Miklavovka ve, kaj misli.
Pa tudi Miklavovka ne upa reči na glas. Ura na steni je v senci. Počasi gredo kazalci, kakor da bi radi obstali.
Miklav gleda skoz okno. Drevje bo skoraj godno za obrezovanje. Kako so bili kosmači polni prejšnje leto. Pa tofeljni. Mošta je v kleti kot še nikoli.
Matevž je imel takšno veselje s sadjem, kar naprej je silil za sušilnico.
Ko bi se vrnil, bi mu Miklav precej ustregel.
Samo, da bi prišel. .
.»Misliš, da bo umrl?« nenadoma bruha«
iz Miklava. Ne more več pobijati misli.
Vigred sla je mimo mene . . .
Zaduhtele so gredice, oživela vrt in gaj, vigred se je prismehljala — mojih cvetk pa ni nazaj...
Živa voda izpod skale v mladem jutru žubori, zbor krilatcev vmes prepeva — moja ptička pa molči...
Moja zarja več ne sije, sonce šlo je za oblak, drobnih zvezd ni več na nebu, moja pot se vije v mrak ...
Vigred šla je mimo mene, njena pesem in smehljaj, moja ptička več ne poje, mojih cvetk ni več nazaj...
Limbarski.
Pomladno
hrepenenje
Na visokih gorah se tali sneg. Sončni bregovi so postali modri od cvetja. Zemlja je zadišala, nekje prekopava kmet težke kepe prsti. V brajdah je zazvenelo ostro železo ob lesenem kolu.
Slutim to življenje ujet v ulico kameni-tega mesta. Iščem sonca in zraka, a ko mi žarki razpalijo bledo dlan, se nemiren vračam v samotno sobo in hrepenim dalje v pomlad. In moje hrepenenje je še silneje, kot je bilo tedaj, ko nisem še videl sonca...
Ves sem zajet v ritem svojega naroda. Dolgih tisoč in petsto let smo hrepeneli vsi v pomlad. Trdno smo verovali, da si bomo uredili svoj dom in da ne bo ostal izven njega noben naših sinov. Zavedli smo se bili in spoznali smo, da smo ena družina. Velikp je to spoznanje. Dolga so bila leta in strašna. Leta mrzle zime, obupnega molka, leta nasilne smrti.
Ni še dolgo, kar so grmeli topovi, svetli jekleni ptiči so sejali grozo in obup v predmestja. Tisoče src je hrepenelo samo po letošnji pomladi, ko ne bo več bombnikov v zraku in se bo dobri oče spet vrnil v družino, ko bodo pregnali sovraštvo za zmeraj s sveta in bodo sklenili veliko prijateljstvo. In bo lepo in svobodno življenje, kakor smo sanjali o njem tisoč in petsto let.
Zdaj je spet pomlad pri nas, pa vidimo toliko sklonjenih in upognjenih postav!
Veliki naši sosedje nam črtajo meje in tisoči ostajajo še dalje izven domače hiše.
Nekaj nemirnega visi nad svetom. Drug drugemu govore lepe besede, pa sami ne verjamejo vanje. Ljudje jedo ilovico in mro od lakot*, istočasno pa zamenjavajo tihi organizatorji žito za nova orožja, urijo nove vojake in pripravljajo nove bleščeče uniforme za svoje častnike.
Ah, ni še prišla pomlad na ta ubogi, razdvojeni svet. Vsi čutimo to in čakamo. Neizmerno je naše upanje in trdna je naša vera, da bo lepa in prava pomlad prišla.
Pomlad, ki ho srca ogrela.
Nova in vsa sočna pomlad! Tista svobodna pomlad, ki jo že čakamo dolga, dolga stoletja. V kateri bomo drug drugemu pogledali odkrito v obraz, ko ne bomo bežali v samotne izbe, ko si bomo nehali šepetati na uho svoje misli, ker bi se bali, da pas zaradi njih pobijejo.
Prišla bo pomlad, ko bo naše Pismo napisano. Odkrito in pošteno, brez laži in hinavščine. S tisto pomladjo bo zmagala Resnica in Pravica.
Morda nas čaka do takrat še mnogo trpljenja. Morda. A tudi to bo prešlo.
Potem pa bo človek pel in vriskal do nebes.	J. P.
»Bog ne daj. Na Brezje sem ga zaobljubila.«
Miklavka veka.
Miklav noče več spraševati.
Že pod noč je prišel pismonoša. Brzojavka.
S tresočo se roko podpisuje Miklav. Potlej odpira in bm-e.
»Opoldne Matevž Miklav umrl.«
Papir leži na mizi.
Miklavka tišči glavo v kolena in veka, da se trese klop.
Miklav spet stoji pri oknu. Samo dve veliki solzi mu stojita na kosmatih licih. Hudičev graben!
Potlej stopi k uri in z roko zagrabi nihalo. Samo škrtnilo je v kolesju. Miklavovka ni dvignila glave.
Miklav omahne v kamro.
K večerji ga ni.
Ohranitev rodu — zakon življenja
Zakon življenja je, da se mora zarod ohraniti. Stvarnik je izpolnitev tega zakona zagotovil na neštete načine, ki so tako pestri, kakor so pestre oblike, v katerih nastopa življenje. Vsako bitje, tudi rastline, imajo le omejeno življenje. Nekaj časa žive, ko pa dosežejo neko stopnjo razvoja, začno pešati in nastopi njih smrt. Vendar pa imajo vsa živa bitja v sebi gon po ohranitvi rodu, torej skrb, da si zagotovijo potomstvo. V potomcih si bitje zagotovi nadaljni obstoj, se ohranja življenje.
Mnoge rastline se ohranjajo, kot nam je znano, s pozemskimi ali nadzemgkimi deli. Vrtnarji n. pr. dobro vedo, da seme tulipanov pri nas ne dozori, da se tulipani ne dajo zasejati. Zato pa ohranijo njihove podzemne dele, čebule imenovane in z njimi ohranjajo zarod. Slično je pri mnogih drugih rastlinah, pa naj imajo semena ali ne. Človek se je s to lastnostjo nekaterih, zlasti kulturnih rastlin okoristil in jih ne razmnožuje s semeni, ker bi bilo tako razmnoževanje prepočasno, temveč z nadzemnimi ali podzemnimi rastlinskimi deli, n. pr. s čebulami, korenikami, gomolji, živicami, zatiči, grebenicami itd.
Druga skupina rastlin, n. pr. mahovi, praproti, preslice in njihovi sorodniki, pa glive in gobe, se ne plode s plodiči in semeni, ker nimajo cvetov temveč s posebnimi plodnimi stanicami, ki jim pravimo trosi. Kdo ne pozna pri praprotih rjavih kupčkov na spodnji strani listov. Če si tak »kupček« natančneje ogledamo, zlasti, če si ga ogledamo s povečevalnim steklom, ugotovimo, da je to, kar vidimo, tenak listič, ki mu pravimo zastiralce; pod njim pa se nahajajo posodice (trosonosci), polne drobnega prahu »praprotnega semena«. Če pade zrnce takega, prahu na vlažno zemljo, požene pri mahovih nitasto, pri praprotih pa srčasto predkal, na kateri so pri praprotih dvojne posodice: semenič-niki, v katerih so drobne stanice z bički in plodničnice. z eno samo jajčjo stanico. V vlažnem vremenu (rosi ali dežju)' pridejo bičkaste stanice po vodi iz semenični-koV v plodničnico in ena izmed njih se spoji z edino jajčjo stanico. Iz oplojene stanice zraste nova praprot, ki nosi v poletnih mesecih na spodnji strani trosonosce s trosi. Pri mahovih se taka spojitev izvrši na koncu zelenih stebel; trosi so pri njih v posebnih posodicah, ki sede na koncu daljših ali krajših pecljev.
Tretja skupina rastlin ima za razplod pos.bne organe, ki jim pravimo cveti. Cveti niso nič drugega kot na skrčenem stebelcu se nahajajoči listi, ki imajo posebno nalogo in so tej nalogi primerno urejeni. Delimo jih v obrambne ali čašne, vabilne ali venčne, cvetni prah vsebujoče ali prašnike in plodne liste ali pestič. Oblika cvetov je nadvse pestra; toda tu ni prostora za to, da bi jih naštevali in opisovali. Cvet je torej organ v službi razploda. Od vseh delov sta v cvetu zlasti dva nadvse važna ali bistvena, to so prašniki, ki so polni cvetnega prahu ali peloda in pestič .katerega spodnji del je plođnica. V tej je semenska zasnova. Iz nje se bo razvilo seme. Vzemi za primer cvet jablane. Na kratkem peclju opazimo blizu cvetnih listov (čaše, ki je iz 5 zelenih lističev in venca, ki je iz pet belih ali rožnato na-dahnjenih lističev), nekoliko odebljeno mesto. To je cvetišee, nekoliko razširjeni in odebeljeni votli del cvetnega peclja; v votlem delu je plodnica. to je tisti del cveta, ki se bo razvil v plod, v našern primeru v jabolko. V plodnici je eden ali več mešičkov, to je drobnih zrnc, semenskih zasnov, iz katerih bo nastalo seme, v jabolku so zrnca v začetku bela, ko pa jabolko dozori, so rjava.
Če naj se iz semenskih zasnov räzvije seme in jz plodnice plod, mora priti do semenske'zasnove jedro pelodnega zrna. Se mora izvršiti oprašenje in oplodba.
Kaj pa je zopet to?!
Sredi cveta, obdani od venčnih listov, so prašniki, to je na poseben način oblikovani cvetni listi. Na kratkem ali daljšem peclju, nosijo vsak po dve prašnici, dve posodici, tako da izgleda prašnikov pecelj na koncu nekoliko odebeljen. V teh posodicah,_ praš-nicah, nastanejo, prav tako kot pri praproti na predkali, drobna zrnca, pelodna zrnca, ki morajo priti, če naj se razvije plod oziroma seme, do jedra semenske zasnove. Sredi .prašnikov vidimo namreč n. pr. pri jablani, nekoliko debelejši pecelj, ki končuje v nekak gumb. To je pestičev vrat z brazdo. Na brazdo mora priti pe-lodno zrno, da se izvrši oprašenje. Toda kako naj pride? Pri praprotih in mahovih posreduje prehod semenic do jajčje stanice deževnica ali rosa, torej voda: pri nekaterih cvetnicah opravlja to delo veter, n. pr. pri jelšah, smrekah, bukvi, hrastu, leski itd. pri drugih, zlasti tistih, ki imajo lepo obarvane cvete, pa žuželke, žuželka pride, iščoč hrane medičine ali peloda, na cvet in se pri tem posuje s pelodom. Način
posipanja je silno pester in zanimiv, pa ga tu ne moremo opisovati, ker bi bilo preobširno. Morda se bomo o tem pogovorili kdaj kasneje. Na drugem cvetu se žuželka, iščoč medičine ali peloda, podrgne ob brazdo in ji odda pelod.
In zdaj začne pelodno zrno kliti; zunanja kožica razpoči, skozi razpoko požene mešiček, ki raste skozi pestičev vrat in nese s seboj jedro pelodnega zrna. Jedro se razdeli v dve jedri. Eno izmed teh se, ko pi-ide do semenske zasnove, združi z jedrom jajčje stanice, ki da kalček, drugo pa z jedrom stanice, ki se začne naglo deliti in da hrano. Toda oglejmo si semensko zasnovo natančneje, da bomo pojav oplodbe razumeli.
Kako nastane seme? V semenski zasnovi oziroma zametkovni vrečici, ki je prvotno iz ene stanice, se edino jedro razdeli v dve, ki potujeta eno na zgornji, drugo na spodnji konec vrečice, kjer se zopet delita
V novo
Panji so oživeli, livade so ozelenele in se okrasile z novim cvetjem. Življenje se je prebudilo in že srečavamo stare znance v rastlinskem in živalskem svetu .
Življenje! Kaj pa je pravzaprav življenje? Mnogo so si učenjaki belili glave, da bi prišli do dna življenju, vse zaman! Še danes, ko vendar znajo analizirati, z najboljšimi drobnogledi odkriti najmanjše svetove, ko sanjajo o poletu na luno, ko je postal človek gospodar morja, zraka in zemlje, no vedo prav nič, kaj je življenje.
Razlagali so si ga kot neko delovanje fizikalnih in kemijskih sil in življenske pojave n. pr. rast, prebavo, razplod, draž-Ijivost so skušali razložiti s fizikalno kemijskimi procesi, ki naj bi potekali v stä-nicah, v predrobnih delcih vsakega živega bitja. Res je, taki procesi potekajo, toda ugotovili so, da sami ne zadoščajo, da bi razložili vse pojave, ki jih opazujemo na živih bitjih. Poglejmo le en sam primer:
Zdaj spomladi drevje zopet dobiva svojo zeleno obleko, zopet se odpirajo njegovi brsti, pripravlja se cvetje, drevje raste. Za vse to in še za marsikaj drugega potrebuje rastlina vode, ki jo dobiva iz zemlje. In to vodo mora prevajati včasih v velike višine. Kaj je tista sila, ki drevesu omogoča to velikansko delo ? Predstavimo si n. pr. velikanski hrast iz Amerike,, ki doseže kakih 150 m in več višine. Kakšna sila je potrebna, da potisne vodo iz korenin v te višine! Na razne načine so skušali razložiti ta pojav, pa so nazadnje le priznali, da vse to, kar so si izmislili in kar brez dvoma deluje v rastlini, ne razloži pojava; priznali so, da mora biti še ena sila, ki ji pravimo življenje in ki vse
in nato ponovno, tako, da imamo zgoraj štiri in spodaj štiri stanice. Od vsake četvorke gre po eno jedro v sredino zamet-kovne vrečice; vsako jedro, torej zgoraj tri, v sredi dve in spodaj tri, se obda z živjo in mrenico, da imamo v vrečici skupno 8 stanic. Toda samo ena od vrhnjih je jajčja stanica, ki da, ko se je z njenim jedrom združilo eno jedro pelodnega mešička, kalček, na katerem opazimo že v semenu stebelce, koreničico in lističe, ostale stanice pa dajo hrano; (v žitnem zrnu da n. pr. jajčja stanica kalček, ostale pa moko (škrob). Stene plodnice včasih (pri sočnih plodovih) močno odebelijo in ostanejo sočne. Tedaj govorimo o plodovih in sicer o sočnih plodovih. Pri jabolku, hruški in podobnih plodovih, pa dajo »meso« ne le stene plodnice, temveč tudi cvetišča, to je tistega dela, v katerem je bila plodnica in na katerem so bili ostali cvetni deli, ki ostanejo na plodu kot »muha«.
življenje
to delo uravnava in vodi. Vemo, da rastline rastejo cesto gosto skupaj. Na isti zemlji so in vendar ne jemljejo vse enake hrane, temveč nekatere to, druge drugo, sicer bi jo kmalu zmanjkalo. Tako potrebujejo nekatere več apnenca in izbirajo apnenec, druge kalija in izbirajo kalij, tretje dušika in izbirajo dušik itd. Kaj je tisto, kar omogoča izbiro? Tudi tu so prav tako kot zgoraj priznali, da samo te sile ne razlože zadostno pojava izbiranja hrane, da mora biti še neka sila, ki ni ne fizikalna ne kemijska, ki pa vse fizikalne in kemijske pojave začne, spremlja in vodi. In to silo imenujemo življensko silo ali življenje.
Življenje je torej neka sila, ki jo je položil Stvarnik ob stvarjenju v prvo bitje, ki je s tem postalo živo bitje. Tej sili je dal posebna zakone in postave, ki jim ubogljivo sledi. In pojave teh zakonov zasledujemo v življenju živih bitij, to je rastlin, živali in človeka. Vsi pojavi se dajo kratko obseči v dveh glavnih, ki sta: ohranitev poedinca in njegovega rodu torej bi rekli, življenje si prizadeva poedinca ohraniti. Zato ga usposablja za to življenje in ga vodi k ohranitvi rodu; v službo te ohranitve si je postavilo nad vse pestre načine, ki vodijo k uspešni oplodbi in razširjanju plodov, skrbi za potomstvo, vidimo, kako še oblika živih bitij ohranja leto za letom, na drugi strani pa vidimo in strmimo nad prizadevanjem življenja poedinca čim bolj izpopolniti, ga usposobiti za življenje v določenem kraju ali kakor pravijo, okolju, končno pa izven zgodovine človeštva, v dolgi zgodovini življenja pa, ki obsega milijone in milijone let, vidimo,
OŽIVLJANJE MRTVECEV
V	zadnjih desetih letih smo čitali veliko o čudovitih poizkusih, ki so jih delali sovjetski zdravniki in znanstveniki z oživljanjem mrtvecev. Veliko teh vesti je bilo pretiranih. Pisali so na primer, da se je sovjetskim znanstvenikom posrečilo oživiti človeka, ki je bil že tri ure mrtev, čitali smo tudi, tla so jim je posrečilo vrniti življenje 50 sovjetskim vojakom, ki so padli na bojiščih.
Zdaj je sovjetski zdravnik dr. V. A. Negovski objavil prvo nepristransko in znanstveno poročilo o teh poizkusih. Pravi, da je dosegel uspehe, pa tudi neuspehe.
Dr. Negovski pravi: »Smrt je redko nenadno prenehanje življenja. V resnici je postopek, ki jJozna veliko vmesnih stopenj med življenjem in smrtjo.« Sovjetski znanstvenik navaja tri take vmesne stopnje umiranja: prvo imenuje »agonalna«, t. j. kadar je življenje prešlo v agonijski boj s smrtjo. Druga stopnja je »klinična«; t. j. kadar je človek prenehal dihati in je njegova kri prenehala krožiti. Tretja stopnja je »biološka«, t. j. kadar se možganske celice začno razkrajati — tedaj ni več upov za oživitev.
V	obdobju »klinične smrti«, pravi dr. Negovski, je še mogoče priklicati človeka k življenju. Za to delo uporabljajo sovjetski zdravniki umetno dihanje in'prenos krvi. Z nekakšnimi črpalkami črpajo zrak v pljuča mrtveca, ki se zaradi tega širijo. Istočasno vzbrizgavajo v arterije, ki vodijo k srcu, mešanico krvi, adrenalina in glukoze. Potem ko je začelo srce biti, dajo novo injekcijo, v kateri je pogostoma kisik.
To delo moramo začeti, pravi dr. Negovski, pet do šest minut po smrti: četrta, peta in šesta minuta so najvažnejše. Med oživljanjem začne najprej delovati srce, potem opazhfio delovanje krvnih žil in končno dihanje. Osrednji živčni ustroj začne delovati najkasneje.
Dr. Negovski navaja 284 primerov l»vstajenja od mrtvih«, ki so se mu posre-
čili do leta 1942. V 151 primerih (52%) so ljudje popolnoma oživeli in za dolgo časa. V 72 primerih (27%) so oživeli samo za nekaj časa, v 61 primerih (21%) pa je poizkus propadel.
V svojem laboratoriju je dr. Negovski poizkusil oživiti 250 psov, ki so jih »ubili« na ta način, da so jim odvzeli kri. Ko so jih začeli obujati k življenju pet do osem minut po smrti, so se poizkusi posrečili skoro 100 odstotno. Samo eden pes je zaživel šele po osmih minutah.
»Začasna oživitev se lahko zgodi po daljšem času klinične smrti«, pravi dr. Negovski. »Toda živali ne ostanejo dolgo pri življenju, kajti v teh primerih njihov živčni ustroj nikoli popolnoma ne zaživi.
Dr. Negovski navaja tudi poizkuse v porodnišnicah z 48 novorojenčki, od katerih je bilo 34 v »kliničnem« obdobju smrti in 14 v »agonalnem«. V prvi skupini so se poizkusi v 21 primerih popolnoma ponesrečili; samo v treh primerih je lahko dr. Negovski vzpostavil nekatera delovanja teles novorojenčkov. Dihanje in osrednji živčni ustroj sta postala normalna v 6 primerih. Dr. Negovski razlaga ta neuspeh z dejstvom, da je v 44 izmed 48 primerih poznejše raztelesenje pokazalo, da so novorojenčki imeli izliv krvi v možganih in težko poškodovane notranje organe.
»Poizkusi oživitve niso mogoči v primerih, kadar je smrt posledica nepopravljive škode na bistvenih organih. Oživitev je možna samo pri takih primerih, kjer je mrtvec dobil hud udarec, če je izgubil izredno veliko krvi in če se je zadušil«, pravi dr. Negovski.
Ob zaključku pravi dr. Negovski, da »se ga ni tikala neizbežna fiziološka smrt, ki pride kot naravna posledica ostarenja organizma«. Poizkusi lahko uspejo le v primerih »patološke smrti«, M je posledica ran, nenadne bolezni, utopitve, zastrupitve in nesreč.
kako gre življenje za tem, da daje nove oblike, vedno pestrejše, vedno popolnejše. Življenje bitij, ki so živela pred stotisoči in milijoni let, je bilo drugačno kot dandanes, saj so bile tedaj okoliščine drugačne nego so danes. Bitja, ki žive danes, so večinoma druga, kot so bila tedaj, zlasti pa tedaj ni bilo človeka, ki je bil koncem koncev cilj prizadevanja življenja. Kako življenje oblikuje poedinca (poedino bitje), recimo rastlino od oplojene jajčje stanice in semena do popolnega drevesa s koreninami, steblom, listi in cveti, oziroma plodovi, bomo videli v posebni razpravi. Pravtako. razvoj življenja v prvih bitjih v teku milijonov let.
In čemu vse to? Čemu to prizadevanje življenja? Čemu ta gon po izpopolnjevanju? Čemu ves razvoj poedinca in vrst in rodu? Mar ni vse to le uresničenje zapovedi, ki jo je prejelo življenje ob prvem svojem pojavu, ob stvarjenju: »Rasti in izpopol-nuj se!« Mar ni zakon življenja stremljenje po izpopolnjevanju, po vedno višjem izoblikovanju, želja, od Stvarnika v življenje položeno stremljenje po bogupodobno-sti? Da, vse življenje, vse njegovo udejstvovanje v poedincu in v njegovem rodu, in končno v vsem živem stvarstvu ni nič drugega kot izpopolnjevanje božje postave, ki jo je dal Kristus svojim učencem: »Bodite popolni, kot je vaš Oče v nebesih popoln!« Bogupodobnost, čim bolj uresničiti popolnosti božje v stvarstvu, tako v poedincu, kot v vsej naravi, je cilj življenja. In če je človek najpopolnejše bitje, kar tudi je, če druži v sebi najosnovnejšo življensko silo, ki jo najdemo v rastlinah, rastno življenje ali rastno dušo, če druži v sebi življensko silo, ki jo zasledimo v živalih, čutno dušo ali čutno življenje in ima poleg tega še razumno dušo s prosto voljo, kar ga veže z duhovi, tedaj je človek tisti, ki je pravzaprav vidni cilj stvarjenja in torej življenja in je on tisti, v katerem in po katerem mora stvarstvo, zlasti živo stvarstvo, predvsem življenje doseči svoj cilj, ki je čim bolj se približati Bogu.
Sir Georg W. Rendel
(življenjepis britanskega diplomata.)
Sir George Rendel, vodja britanskega odposlanstva pri komisiji štirih velesil za državno pogodbo z Avstrijo, pripada skoraj že 35 let britanskemu zunanjemu ministrstvu. Danes je star 58 let. Od leta 1913 dalje ga je vodil njegov diplomatski poklic v številne prestolnice Evrope: Berlin, Atene, Rim, Lisbono in Sofijo.
Od leta 1930 do 1938 je vodi! oddelek za vzhodnoevropske dežele v zunanjem ministrstvu. Zatem je bil 3 leta, do vstopa Bolgarije v vojno, britanski poslanik v Sofiji. Na tem mestu mu je naraščajoči pritisk osi na Bolgarijo vedno bolj otežko-čal delo. Gestapo in njeni bolgarski pomagači so se odločili, cla odstranijo energičnega moža, ki jim je postajal neprijeten. Ko je poslanik marca 1941 po prekinitvi diplomatskih stikov z Bolgarijo zapustil deželo s 70 drugimi britanskimi državljani, so njegovi nasprotniki napravili atentat nanj na vožnji iz Sofije v Carigrad, ki pa se jim je izjalovil. Kratek čas zatem je eksplodirala časovna bomba, v carigrajskem hotelu, v katerem je Sir Rendel prebival s svojo hčerko. Bomba je bila skrita v kovčku, ki so ga prinesli Angleži s seboj iz Sofije m ki ga je očividno kak gestapovec vtihotapil med angleško prtljago. Poslaniku se ni ničesar zgodilo, vendar pa so tri druge osebe našle smrt in sedem jih je bilo ranjenih. Tudi materijelna škoda je bila precejšnja. Gotovo bi bil ta drugi atentat zahteval še več žrtev in povzročil več škode, ako bi eksplodirala tudi druga bomba, skrita v drugem kovčegu, ki se pa ni vnela.
Sir Rendel se je vrnil v London in je bil 2 leti britanski poslanik pri tedanji kraljevski jugoslovanski vladi v Londonu. Leta 1944 je prejel plemiški naslov in se je udeležil važnih zavezniških konferenc v Atlantic City in Montrealu. Ko je bila vojna končana, je postal britanski zastopnik v evropskem odboru organizacije UNRRA. V zadnjem času se je kot državni podtajnik v zunanjem ministrstvu posebno bavil s vprašanjem beguncev v Evropi, šele pred nekaj dnevi se je vrnil od posvetovanj mednarodne begunske organizacije iz Lausannea v London.
Sir George Rendel je sin uradnika, katoličan in je bil vzgojen na znani katoliški šoli v Downside, ki jo vodijo benediktinci. Pozneje je študiral v Oxfordu novejšo zgodovino in je z odliko položil svoje izpite. Že takrat je bil navdušen za daljša potovanja in gotovo ni samo slučaj, da se imenuje klub (društvo), katerega član je že dolgo vrsto let: »Travellers« (Društvo popotnikov).
Nedavno je bil imenovan za veleposlanika v Bruslju in poslanika v Luxemburgu< Zaradi svojega važnega mesta na Dunaju pa bo najbrže šele v jeseni nastopil novo; diplomatsko mesto.
Za naše gospodarje |
Okopavanje
Sedaj smo v času okopavanja. Vsi spomladanski sadeži so že večinoma skalili, tako na polju kakor tudi na vrtu. Zato bo prav, če se danes nekaj pomenimo o okopavanju.
Pred nekaj dnevi sem slišal, kako sta se pomenkovali o svojih vrtovih dve gospodinji. V današnjih časih si je vsak, kdor je le količkaj mogel, uredil vsaj nekaj vrta, da bo pridelal kaj zelenjave. Stvar se prav gotovo izplača, če pridelaš sam recimo le solato, nekaj paradižnikov in zelja, se bo pri denarju poznalo. Zelenjava je na trgu in pri vrtnarjih vse prej kot poceni.
To sta omenjeni gospodinji najprej ugotovili. Potlej se je pa pomenek takole razvijal :
»Zdaj je večkrat dež, to se bo razbohotil plevel,« je dejala prva. »Okopavam pa strašno nerada. Bom napravila drugače: glavni plevel bom kar populila, pa bo.«
Druga nato: »Hvala Bogu, da je namočilo! Zalivanje me je skoraj ugonobilo. Le predstavljajte si:	vsak dan sem morala
znositi po 10 in še več škropilnic vode od vodovoda na vrt, Okopavati pa na našem vrtu ne bo treba, vsaj večkrat ne. Je že udelan in zato ni zapleveljen. Bojim se le tega, da bo spet treba prenašati kangle.«
»O, zaradi zalivanja imamo pa pri nas dobro urejeno,« se pohvali prva. »Kar cev pritrdimo na pipo, ki jo imamo na dvorišču, pa s curkom iz cevi hitro osvežimo izsušeno zemljo.«
»Tako zalivanje je preostro, vsaj tako sem slišala. Voda pada na zemljo v premočnih curkih in površino zemlje preveč zbije.«
»Ah, kaj to, to je malenkost! Glavno je, da zelenjavi ni preveč suho. To se pa tudi s cevjo doseže. Meni le pobiranje plevela ne diši. Pa se ga bo vendarle treba lotiti.«
Pozdravili sta se in se razšli. Meni je pa njun pogovor ostal v ušesih. Zalivanje in okopavanje! To sta na vrtu dva opravka, ki sta nujno potrebna in sta med seboj v vzročni zvezi. Nazori obeh gospodinj o tem so bili vse prej kot pravilni. Poglejmo, v čem!
Kar zadeva zalivanje, je imela gotovo prav ona, ki je trdila, da preostro zalivanje s curkom zemljo zbije. To prav gotovo drži! čim rahlejši je dežek, tem lepše namoči: čim manj trdo padajo pri zalivanju kapljice na zemljo,' manj stolčejo zemeljsko skorjo. Vendar se tudi po naj-skrbnejšem in najrahlejšem zalivanju (kakor tudi po količkaj močnejšem dežju) napravi na gredicah skorja. Kdor je oni dan bral naš članek o obdelovanju zemlje, tudi ve, zakaj se skorja naredi. Prav tako ve, da skorja ni na vsakem zemljišču enaka. Čim boljša je zemlja, tem šibkejša je skorja. Ko namreč padajo kaplje in ■ kapljice na površino, razbijajo drobne grudice in spreminjajo grudičasti zlog v
zrnatega. Tako se napravi tudi na dobri zemlji tanka skorja na površju. Pri težki zemlji je učinek kapljic na površini še najugodnejši. Po večkratnem zalivanju se napravi kar precej debela skorja, čim težje so kaplje in s čim večjo silo padajo, tem neugodnejše so posledice, ko se na soncu in vetru površina zalite gredice osuši.
Iz pogovora je mogoče razvideti, da obe smatrata okopavanje kot ukrep samo za zatiranje plevela. - Prva pravi, da ga bo kar populila, druga je pa sploh prepričana, da okopavanje ni potrebno, ker njen vrt ni zapleveljen. Obe sta v zmoti! Je že res, da z okopavanjem zatiramo plevel, ki kulturnim rastlinam zelo škoduje, ker hlastno črpa iz zemlje . redilne snovi, da jih potem primanjkuje sadežem. Zato je jasno, da ga je na vsak način treba temeljito odstraniti. Ne samo velikega, ampak vsega! To načelo velja za vrt in za polje.
Toda okopavanje daleč nima samo namena, da z njftn zatiramo plevel. Na neza-pleveljenih zethljiščih se po skrbni obdelavo pojavi le malo plevela. Tako na vrtovih, tako na polju. In vendar moramo kljub temu okopavati! Zlasti še vrt. Zgoraj smo dejali, da zalivanje povzroči na površju gredic skorjo. Prav tako tudi kolikor toliko močan dež. Skorja pa ima dve škodljivi lastnosti: zraku zapira dostop v zemljo, na drugi strani pa povzroča prenaglo izhlapevanje vode, ki se je nabrala v spodnejših plasteh zemlje.
O izhlapevanju zemeljske vlage smo izčrpno govorili že v prejšnjem članku. Tedaj povedanega ne bomo več ponavljali. Povdariti pa je treba ,da je za uspevanje
drobnih živih bitij v zemlji, ki jim pravimo bakterije, potreben zrak. Če površinska skorja onemogoči zraku kroženje po zgornji plasti zemlje, kjer rastline s pomočjo drobnih bakterij črpajo hranilne snovi za svojo rast in razvoj, rastlina ne raste dobro. Nevedneži se čudijo: zemlja je dobro pognojena, plevela ni, vlage dobi z zalivanjem dovolj, pa vendar se zelenjava ne razvija, kakor bi človek pričakoval. Kaj je vzrok ?
Odgovor:	Okopavate premalo, dobri
ljudje, okopavate! Saj nima okopavanje samo namena zatirati plevel, marveč še bolj to, da z njim razlomimo in razrahljamo trdo skorjo in omogočimo zraku in toploti prodiranje v zemljo. Zato bosta obe naši znanki, ki smo ju slišali zgoraj, ravnali edino pravilno, če bosta pridno okopavali — brez ozira na plevel! Ali niste slišali pregovora: če enkrat okoplješ, si s tem enkrat pognojil. Tak velik pomen ima okopavanje. Ta pomen mu gre na vrtu in na polju. Seveda na vrtu zaradi zalivanja še prav posebno!
Pa so tudi okopavine na polju za okopavanje izredno hvaležne. Saj imajo po njem celo ime. Tudi za polje je navedeni izrek veljaven. Zato le pridno s planetom in raznimi okopalniki in kultivatorji na njive! Nikoli ne bo tega preveč, dokler so sadeži še bolj majhni. Pozneje pa okopavanje ni več potrebno, posebno ne na polju. Ko se rastline razrastejo in površino zemlje zasenčijo in zavarujejo pred nalivi, se skorja ne dela več. Isto je na vrtu. Ko so sadeži zemljo pokrili, je okopavanje nepotrebno, pa tudi težko mogoče. Dokler je pa vrtna zemlja izpostavljena vodnim curkom in sončni pripeki, jo je treba pogosto rahljati. Najbolje vedno, ko se je napravila na površini skorja.
V kolikor pri okopavanju ne gre hkrati z rahljanjem zemljske površine tudi za zatiranje plevela, priporočamo res samo rahljanje. To se pravi, da ni potrebno in tudi ne umestno globlje prekopavanje, ampak le rahlo in plitvo praskanje po površju, da se zlomi skorja.
Kresni mesec
Komaj so dobro odzvonili oznanjevalci vigredi, prekrasni zvončki in trobentice, komaj so se trate pokrile z zelenjem in cvetjem, komaj si je narava odela ženito-vanjsko obleko, že se je narava tudi pripravila na rast, že se pripravlja na zorenje in žetev. Kakor prekrasne sanje, tako bežno, tako hitro je šla vigred mimo nas.
Že prehajamo v poletje, vigred pa se umika vedno višje in višje v planine, da tudi tam predrami s svojim poljubom naravo iz spanja in odene v prekrasno zelenje in cvetje planinske trate in gorska pobočja.
Takrat je čas najlepši, ko travniki globoko zadihajo in bujno zaživijo in ko pošilja vigred prijetno tople noči na zemljo, da se zdi, kako bi zemlja snivala čarobne sanje. V takih nočeh izletavajo žareče iskre iz trav in cvetlic, tajinstveno letijo po vrtovih in preko travnikov; njih plamen pa samo sveti, ne žge; je kakor misel na ljubezen v ranem poletju.
jutra, ko se cvetlicah in
Blažena so poznovigredna blesketajo rosne kapljice na ko zemlja začne dihati v globokih dihlja-jih, da bi skoraj videli, kako se njena močna prša polagoma dvigajo, pa spet vpadajo. Soncu nasproti diha zemlja, ki jo bo s svojimi žarki kmalu poljubljalo. Polmrak je še, iz daljave je pa že slišati, ko kosec brusi koso.
Še se dviga sonce vsak dan višje in višje na nebesnem oboku, vsak dan topleje žarijo njegovi žai-ki. Toda kmalu v drugi polovici meseca junija doseže sonce najvišjo točko in na tej nekako ostane nekaj dni, predno se začne že spet nižati njegova pot. Narašča pa še vedno sončna toplota, ki je bila potrebna za prebujanje narave iz zimskega spanja, ki je bila potrebna za kaljenje in rast, pa še prav posebno po-trebpa za zorenje.
Juniju pravijo Slovenci tudi rožnik. Rožni mesec je to, mesec cvetja, mesec največje bujnosti in razkošja v naravi. Sko-
raj vidno, pred našimi očmi so v klasju naenkrat zavalovala žitna polja, že so za košnjo dozoreli travniki.
Mesec junij je eden najlepših praznikov cerkvenega leta. Takrat gre Gospod, kateremu nedolžni otroci trosijo cvetje na pot in ga spremlja vsa župnija, skozi polja in travnike in jih blagoslavlja. Vsa množica pa vdano z zaupanjem in ljubeznijo do Njega moli: »Daj, ohranjaj in blagoslavljaj sad zemlje!« V strahu za svoje pridelke, za svoj vsakdanji kruh pa množica prosi: »Strele, toče in hudega vremena varuj nas!«
Medtem so se v juniju že krasno razvila deteljišča: lucerna in črna ali rdeča detelja. S košnjo teh krasnih rastlin ne čakajmo predolgo. Ko se pokažejo prve cvetne glavice, naj zapoje kosa.
Neprestano pa moramo pri tem skrbeti za okopavine. Preredčiti moramo peso, ki se nato bujno razvija, ako ji pognojimo med vrstami z apnenim ali apneno amonijevim solitrom. Z okopalnikom uničimo plevel med krompirjem in koruzo ter rahljamo skorjasto zemljo.
Ako smo začetkom meseca pokosili na njivah krmne mešanice, ne smejo čakati njive do jeseni nepreorane in neizrabljene. Še vedno je čas za pozni krompir in za koruzo.
Čas pa ne čaka. Že moramo misliti na žetev in vse potrebno pripraviti. Preglejmo in očistimo shrambe za žito in vse skednje, dajmo popraviti strehe. Samo največja pažnja in snaga moreta preprečiti, da ne pride žitni hrošč ali Žižek v naše žitnice.
■ Mislimo na to, da je takoj po žetvi treba vse njive preorati. Za okopavine, zlasti za peso v prihodnjem letu pa tudi že takoj gnojimo, da gnoj še pravočasno dobro preperi. Da ne ostane do zime zemlja prazna in neizrabljena, zasejmo na požete njive hitro rastoče krmne rastline, kakor grahovico, mešanico jarih žit itd. S tem znatno zvišamo pridelke na njivskih površinah, povišamo proizvodnjo krme, zvišamo število živine v hlevu, pridobimo s tem na gnoju in s tem spet zelo znatno dvignemo vse pridelke.
Junija si dan in noč roko podajata. Dan je dolg dne 1. junija 15 ur in 46 minut ter naraste do 21. v mesecu za 19 minut. Takrat je najdaljši dan v letu in je dolg 16 ur in 5 minut. Nato pa dolžina dneva spet začne pojemati, dan se skrči do konca meseca za 3 minute.
Dne 1. junija vzhaja sonce ob 4. uri 5 minut in zahaja ob 19. uri 51 minut, dne 10. junija vzhaja sonce ob 4. uri 0 minut in zahaja ob 19. uri 59 minut, dne 20. junija vzhaja sonce ob 3. uri 59 minut in zahaja ob 20. uri 4 minute, dne 30. junija vzhaja sonce ob 4. uri 2 minuti in zahaja ob 20. uri 4 minute.
Sonce stopi dne 22. junija ob 7. uri 19 minut v nebesno znamenje raka. Isti dan in ob isti uri je tudi astronomski začetek poletja, meteorološki, to je vremenoslovni začetek poletja pa je že dne 1. junija.
Važne lunine spremembe v mesecu juniju so: polna luna dne 3. junija ob 20. uri 27 minut. Dne 11. junija ob 23. uri 58 minut je zadnji krajec. Dne 18. junija ob 22. uri 26 minut je mlaj in dne 25. junija ob 13. uri 25 minut je prvi krajec.
(Nadaljevanje na str. 7.)
JANEZ JALEN:
(b/bot
POVEST
1.
BEGANICE
Krnice so se do malega izpraznile, še varuha ni bilo v vsaki hiši. Zvonovi svetega Klemena so klicali ljudi na Rodine. Bila je cvetna nedelja.
Beganice so se pozibavale pred oltarjem kakor mlad les v pomladnem vetru. V klopeh so zelenele le redke, kakor v Rebri zeleni brinje,. redke čase tako visoko, da moreš v njem urezati bičevnik. Mogočno in odkrito so molele beganice nad odkrite glave pod korom in zunaj v lopi, kakor mole mogočno in mirno hrasti in lipe iz polja med Pečmi in Savo.
V vrhovih se jim je košatilo zelenje, {«mešano z rumeno cvetočim drenom in z rdečim resjem. Manjkalo je belih cvetov s češnje, ki se tisto leto še ni bila razpustila,
Gruntarske so bile košate, bogato opasane z venci jabolk, nabranih na trte. Kjer so pri hiši vozarili od morja, so imele v vrhovih vpletene pomaranče. Podlipnik jih je Ceneku, svojemu edinemu fantu, nabodel na trte, za vsakega konja po eno, in jih ovil okrog zelenja kakor drugi jabolka, a jabolko je navezal na vrh, kamor drugi pomarančo; Podlipnik, ki je lahko zaprege! tri parizarje.
Beganice bogatinov so bile trebušaste; bilo je v nje povezanih več malih: ena za v ovčjak, ena za v hlev, za v konjak ena
in še za v bečelnjak ena. Podlipnik je vpletel še peto, vsako leto jo je, da jo je potem do druge cvetne nedelje vozil pribito na najtežji parizar od morja na Dunaj in še više gori. Ni čuda, da je bil Cenek ves prepoten in da ga je pri procesiji okrog cerkve zanašalo. S Krnic na Rodine in nazaj mu jo je pomagal nositi Cena sam; ni pustil Mihu, hlapcu, ki se je ponudil. Ne. Zato je moral od strani preslišati, da je narobe Simon iz Cirene.
Beganice revnih so bile vitke in visoke, gosto nataknjene z zelenjem, resjem in drenom; največ je bilo na njih tise, ki je najtršega lesa drevo, kar jih raste Zavrhom.
Jabolk je bilo pa na njih bore malo, na nekaterih še za vsakega pri hiši niti eno ne.
Primožev Marko jih je imel cel roč.
»Bog vedi, na čigavem jih je v jeseni nakradel,« so ga obsodili gruntarski, čeprav je vsak sam zase dobro vedel, da se Marko tujega sadja ne dotakne. Bolela jih je le pomaranča, ki jo je uvezal v vrh tudi Marko, čeprav niso imeli pri hiši konja; še krave ne; samo dve kozi in eno samo ovco z jagnjetom.
»Treba mu je nositi beganico, ko ima otroka, Manico pri hiši.«
»Hm. In le predlanskim je s fanti pobiral potice.!
»Da ga le sram ni mešati se med otročaje.«
V vseh beganicah pa je bila skrita oljka in iz nobene, tudi iz Podlipnikove, je ni gledalo toliko, da bi tako majhne vejice ne bil mogel prinesti golob Noetu v barko.
Take so bile beganice v rodinski cerkvi, za katero sta sveti Ciril in Metod prinesla svetinje svetega Klemena.
Pa, od tiste cvetne nedelje je preteklo že več kakor sto let.
1.	RESJE CVETE
Vsi trije zvonovi so se oglasili.
»Procesija gre okrog cerkve.«
Pri Primožu za pečjo je odrinil stari Jernej oguljeni kožuh raz sebe, pokleknil na vse križem obšiti plevnici, se naslonil čez teme in začel prebirati jagode rožnega venca. Na sredi hiše pa se je prelegel Vol-kun, svetlosiv kraški ovčar.
»—, ki je za nas krvavi pot potil,« je molil stari. Misli pa so mu ušle z Oljske gore v rodinsko cerkev in na pot od nje do doma. Prav dobro je vedel, da Marku ne bodo iztrgali pomaranče. Pa če bi jo: »Najbolj žalostna bi bila te izgube Manica, ki še nikoli ni jedla pomaranče.«
Manica!
Povrnil se je k Zveličarju in rabljem in bičanju.
Manica, najmlajša!
Spremljal je Gospoda na križevem potu in trepetal, kdaj se mu bo zgrudil pod križem, in se bal, kdaj njega samega podero skrbi. Pririnil se je k Trpečemu, ga narahlo prijel za okrvavljen plašč, da se je ozrl nanj, na Jerneja, starega Podlipniko-vega ovčarja. Prestrašil se je svoje drznosti in kakor bi se hotel opravičiti, iz globočine svojega srca zaprosil:
»Ljubi moj Bog! Pomisli! Kdo jim bo kruha služil!«
Ščinkavec, ki je tik pod oknom med brstečim popjem vriskal pomladno pesem, se je preletel z jablane v češnjo.
Jerneju so zastale jagode med prsti. Stisnil je glavo med dlani in spremljal Gospoda, s križem obloženega, in mu dopovedoval svojo nadlogo:
»Očeta že dolgo nimajo več. Za mamo smo pred nedavnim opravili obletnico, če jim vzameš še mene---------? Saj, zase se
ne branim. Malokdo doživi tako starost, kakor si jo odmeril meni. Ali! Da bi vsaj Marko našel svoj kruh. In v najbolj nevarnih letih je.«
Na gmajni vrhu smreke si je požvižgaval kos. Na zorani njivi pa je zakrakala vrana .
Jernej pa je hodil s Kriščem na Kalvarijo in ni videl nič več ne rabljev ne križa, še Njegov plašč mu je blestel, kakor blesti v soncu sneg novinček, ki pade na trdo skorjo starega snega. In je dopovedoval in moledoval:
»Gospod! Če si že dopustil, da se je njih oče povozil, Primož, edini moj otrok, ki si je iz nič prislužil konje in voz, in vsega, ne konj ne voza, ni imel kam postaviti, pa vendar ni hotel vzeti Rotije, ki je imela hišo in hleva za silo. Ne. Majdleno je počakal, ki je služila za deklo. Verjemi! Do danes bi si privozaril že lepo hišo in okrog nje bi se igralo več kakor samo troje otrok.«
Volkun ,ki je bil zadremal, je jezno šav-snil kakor za muho.
Jerneja pa so konji in voz in ženitev odpeljali z Golgote na široko tržaško cesto:
»Ko bi bil Primož vedel, ne bil bi opiral voza, naj bi se bil trikrat okrog in okrog prevalil in naj bi se bili tudi konji pobili. Tako pa: tovor mu je pretisnil prsi in moji drobni otročiči niso imeli več očeta in mlada, brhka žena je bila — vdova. Kako bi bilo vse drugače!«
Nič več ni spremljal s križem obloženega Boga Sina. Boga Očeta je zagledal, visoko na oblakih neba, z dolgo sivo brado in .z zlatim žezlom v roki, s katerim vodi in vlada svet.
»O, ljubi moj Bog!«
Volkun se je mrmraje pretegnil, stopil s prvima šapama na klop, pomahljal s koša-
ŠT. JAKOB V ROŽU
Kljub temu da nismo dobili še »Staats-vertraga«, so pri nas kmetje poprijeli za delo, brž ko je sneg odlezel v višine in še zdaj ne drže rok križem. Od ranega jutra do trde noči in še čez se trudijo sami ter z redkimi posli, ki jih vedno bolj primanjkuje za ljubi kruh. No, letos je vendar nekaj več delovnih rok našim kmetom v pomoč, seveda po večini »Ausländerjev», s katerimi so pa prav zadovoljni. Zato bo poleg lepo obdelanih njiv zrastel to leto tudi marsikak nov domek ali pa bodo gospodarska poslopja dobila novo lice ali novo streho ali pa bodo vsa nova. V kolikor ni mogoče dobiti materijala, so nekateri posestniki pač malo globlje zasekali v gozd, tako da bo tudi ta lepi kraj delal znova ponos slovenski zemlji. Kakor kmetje so tudi vsi obrtniki v našem kraju dobro zaposleni. Skrbi nas le, ker je letos že zopet podjed prišel na naše njive in je v nevarnosti zlasti ves nasad sladkorne pese in se bo nemarni črv oblizoval okrog ust namesto nas. Pa tudi čompam nadloga ne bo koristila. Zdaj naj nam še Rusi iz svoje cone pošljejo kobilice, ki jih je menda tam na pretek, da nam še travo pojedo, potem nam bo res vse letno delo in trud samo za pokoro. No, smo pa zato bolj pridni in smo ves mesec pri šmarnicah prosili, da bi bili obdarovani še hujših nadlog. Koncem tedna bomo poslali vse naše rogato prebivalstvo na počitnice v planino na Kladje pod Golico, kjer bodo na letovišču do jeseni. Doma bodo ostali samo tisti, ki so potrebni za delo in se bodo z nami vred potili na vročem soncu. Za te »ta nobel« rogače bo skrbel stari pastir iz Podgorij Meliha, ki ve, kako se takim letoviščarjem izbija hude muhe iz glave in streže, tako da dajo kaj od sebe.
TINJE
Starejšim rojakom bo gotovo še znano, da smo nekoč imeli' za potnike, ki so prihajali v naš kraj, pa tudi za nas, ki smo hodili v deželno glavno mesto, železniško postajo in sicer kar skupaj z vasjo Kamen, ki: leži onkraj Drave. To je bilo seveda še v tistih časih, ko je v naših krajih še vozil vlak, o čemer so morda tudi mlajši že kdaj brali. Pa kakor se časi menjajo, tako se tudi navade. Zdaj že zopet vozi vlak za vzorec tudi v našo Podjuno, pa ne več za nas. Kajti ta Podjuna je že čisto drugi svet, ki je z nami zvezan le z enim napol podrtim mostom ter z drugim, ki služi vzorčnim vlakom ter policiji, da ga lahko zapre. Pa ne le most, ampak tudi tistega, ki bi se kdaj spomnil, da bi skušal z vlakom priti v Tinje kot nekoč. Ker smo prišli ob postajo čez most, oblast skrbno pazi, da si narod ne bi pridobil pravice do druge pred mostom. Tako je zdaj za potnika v naš kraj prav prijetna prilika, da na javne stroške spozna še mnogo večje kraje, Velikovec in celo Celovec. Ker ne sme v zaporni pas, mora pač iz vlaka in ker stopi iz vlaka, ima oblast pravico, da ga zapre. Če si kdo hoče prihraniti to sramoto, je najbolj primerno, da počaka v
vlaku, ker se mu tako morda ne zgodi drugega, kot da ga oblast vrže ven in tako najhitrejše pride na svoj cilj. Kajti malo je verjetno, da bi oblast, pa naj bo ona v Beljaku, ki pravi, da potniki ne smejo iz vlaka ali ona v Celovcu, ki policiji naroča, da potnike pomeče ven, prišli še pred podpisom državne pogodbe do boljšega spoznanja.
Ker se bliža že konec šolskega leta, lahko zapišemo tudi to, da se pri nas otroci »mešanega« prebivalstva v novi dvojezični šoli zopet prav uspešno vzgajajo nazaj k starim časom, ko je bilo manj šol in tudi manj prepira o šolah. Ko otroci pridejo v prvi razred, še vsak nekaj zna bodisi šteti ali govoriti, kolikor se je doma navadil. Ko pa ga vzame šola v svoje vplivno področje, pa vsak dan manj, tako da po nekaj letih šole že napreduje toliko, da komaj še prebira svetopisemske zgodbe iz verouka — seveda po slikah. Mnenja smo, da bi ves jezikovni prepir lahko odpadel, če bi naše »mešano« šolstvo še tako izpopolnili, da bi namesto učiteljev postavili kinooperaterje, ki bi vrteli filme, mladina pa bi dvojezično zraven molčala. Tako bi slovenski otroci še za stara leta lahko ohranili tisto znanje, domačega jezika, ki so ga prejeli od svojih staršev.
VRATA
Naša župnija je precej velika, saj spadajo k njej vasi Migorje, Rute, Zgornja in fjpodnja Vrata ter Dolane. V teh vaseh pa. prebivajo po večini le Slovenci. Tocla že pred letom 1938 smo imeli za župnika Nemca ter je bilo bogoslužje tudi v nemščini. Zato pa cerkev tudi ni bila več tako polna in tudi danes ni več, ko imamo zopet nemškega župnika, kakor je bila takrat, ko smo imeli za župnika še Slovenca gospoda Kalana, ali še preje gospoda Bau-manna. Takrat smo imeli tudi slovensko bogoslužje. Želeli bi, da bi tudi nam v materinem jeziku govorili božje nauke.
PODGORJE
Nihče ne more trditi, da smo Podgorja-ni kaj bolj radovedni ljudje kakor drugod po svetu, vendar bi nas zanimalo, zakaj so bile spremembe na ljudski šoli. Pod našim zvonom je 900 prebivalcev in od teh 99 Nemcev, kar bi bilo ravno 11%. Otrok hodi v šolo 109, od katerih je 13 Nemcev, okrog pet pa takih, ki so Slovenci, pa doma nemško govorijo. Ostali so vsi Slovenci. Proti temu nimamo ničesar, ker je tako. Do nedavnega je bila voditeljica šole gospa Majerjeva, ki odlično ve, kako se mora streči slovenskemu jeziku v šoli in otroke slovensko učiti, ker sama odlično obvlada jezik. Vendar se je zgodilo, da je prišla na njeno mesto druga, ki še daleč nima teh pogojev, kar je po našem mnenju važno za šolo, kjer je večina mladih trdoglavcev nemešana. Mi se ne spoznamo na paragrafe, vendar se nam zdi, da v takih in podobnih primerih ni pametno paragraf obračati, ker je nevarno, da se na enem koncu odkruši in potem kar samo na drugem obsedi, Če še ni povsod tako, kakor bi bilo želeti in za kar je bilo že pre-
več potrebnega, še več pa nepotrebnega govorjenja, razumemo, ker še ni dovolj moči, na razpolago. V tem primeru pa se nam zdi, da če bi ostalo pri starem, tudi ne bi bilo narobe. Zavedati se moramo, da je sicer jezik mnogo, še več pa duh, v katerem se jezik poučuje.
BISTRICA V PODJUNI
Bistričani smo zadnji mesec doživeli veliko presenečenje. Po sedmih letih in pol se je vrnil domov Igo Kraut, podomače Polnikov nastarejši sin. Nacisti so ga preganjali na vse mogoče in nemogoče načine, vendar je imel srečo, da se je izmuznil, čeprav so ga že trikrat postavili pred zid. Pač pa so nacisti ubili njegovega očeta, ki je bil trden kmet in zaveden Slovenec. Zaradi tega je bil Igo nacistom še bolj v želodcu. Po srečni vrnitvi mu želimo, da bi se v miru in zdravju odpočil od presta-nega strahu.
Sadje nam je dobro odcvetelo, posebno hruške in upamo, da se bomo jeseni sladko obliznili. Tudi žetev kaže dobro, samo Bog daj, da bi ne prišlo kaj hudega čeznjo.
Nekaterim se v našem kraju kar ne more pomiriti kri, kar je znamenje, da še vedno dobivajo stare kalorije. Od kod te kalorije izvirajo, tudi vemo. Ne morejo se in se ne bodo navadili na novo demokratično hrano, ki je za vse enaka. Požrli so teorijo o »Herrnvolku« in ta jim je obležala v želodcu kakor star golaž. Mislimo, da je nesramno, če radi tega, ker se malo slovensko zapoje, že začne leteti kamenje. Vemo, da nekdo to organizira in po dveh letih si ne more zapomniti pesmice: Pa nikoli več, pa nikoli več ... Trda buča ali ne ? Pa se bo že naučil, sicer mu bomo pa pomagali.
APAČE
Naša fara ni velika in šteje komaj 250 duš, nekaterih bolj kosmatih drugih manj. Za vse smo imeli meseca maja šmarnično pobožnost in ljudje so jo pridno obiskovali. Pretekli mesec smo imeli tudi birmo in je bilo 25 birmancev. Letos smo kar nekam pridni. Smrt je bila bolj malo v gosteh, pač. pa je štorklja večkrat obiskala faro. Do sedaj se je rodilo pet nadebudnih Apačanov, umrl pa je samo eden. Nimamo nič proti, ker je v fari še dovolj prostora. Morda bo koga zanimalo kako so se v zadnjih letih Apačani rojevali in umirali ter ženili.
		poroke	rojstev	smrti
Leta	1938	1	3 (1)	2
	1939	3	2 (1)	4
	1940	1	0 (1)	4
>	1941	0	2 (1)	4
	1942	0	1 (2)	5
>	194.3	0	2 (D	3
»	1944	2	2 (1)	3
»	1945	0	0 (3)	4
	1946	3	1 (2)	1
Številke v oklepaju pomenijo število nezakonskih otrok, ki je isto kakor število zakonskih. Iz razpredelnice se vidi; da je v teh letih umrlo precej več ljudi, kakor pa se jih je rodilo:
SELE
Na hinkoštni ponedeljek smo imeli farno proslavo materinskega dne, katere so se zlasti matere mnogoštevilno udeležile. Poleg otrok so pri proslavi sodelovali pev-
tim repom in motril gospodarja, kakor bi čakal, kaj mu ukaže.
»Priden, Volkun! Takrat te je vozil izza morja nekje. Kako si bil majhen in čudno zavaljen. Kdo bi ti bil prisodil, da boš danes najmočnejši pes pri tropih, še posebno, ko si bil namenjen za k vozu. Ej, ni te pripeljal. Drugi so njega, mrtvega, in drugi tebe, živega; otrokom za spomin, so rekli. Volkun, lezi!«
Fes se je znova zvil v klopek, gospodar pa se je pogovarjal z mrtvim sinom:
»Sanjaril si o lepi^beli hiši, o konjih in parizarjih, pa sem moral jaz, tvoj rodni oče, voz in konje prodati, da sem kupil borno streho. Vsaj tuja vrata tvojim in mojim ne bijejo na pete. In njivo sem jim kupil, iz svojega sem jo, Primož, da imajo repo in zelje doma. In kruha sem jim zaslužil. Kdo ga jim bo za naprej?
Ooo!
Hiša in njiva, vse bo šlo.
Ljubi moj Bog, ne vem, ali je tako prav!«
Nejevolja na samega Boga Očeta, ki na oblakih sedi in z zlatim žezlom vodi in vlada svet, se je oglasila v njem.
Takrat je na Rodinah pri svetem Klemenu pozvonilo k povzdigovanju. Jernej se je križal in trkal na prsi in ko je zvon utihnil, se je glasno prepričeval: »Bog že ve, zakaj je tako naredil, že ve, že ve.«
Nič kaj trdno ni mogel verjeti v svoj »že ve«. Zamahnil je z roko, kakor bi odganjal muho: »Poberi se, satan! Kaj boš preskušal mojo vero.«
»Bog že ve. Ali vsaj moje stare kosti naj jim pusti še nekaj let, če je moralo tako biti, da jim je mamo žalost izgrizla. Na Marka bi popazil, da ne zaide v fantovske nerodnosti In zavoljo Rozalke in majhne Manice me pusti.«
Miže je razmišljal o vnukih, o vseh treh zapovrstjo:
Marko in Manica. Za mamino obletnico sta šla predpoldne v Reber in prinesla polno naročje resja in kurjic. Kako so težko čakali, da je Rozalka pospravila pri ognjišču, in kako so skrbno pletli venec za na grob mami. Otroci.
»Še par let samo, če je količkaj mogoče,« je znova zaprosil in videl, kako bi bilo, če bi ga ljubi Bog uslišal:
»Marko vse vidi in natančno razloči. Kako je razlagal sestricama, da je sedem sort resja: belo, ki ima najbolj živo zelene lističe in ga dobiš samo pod Skokom, pa še tam težko; rožnordeče cvete na tri sorte, ognjenordeče na dve; in sedmo je kakor kri; na Voglu, kjer pot v planino preide s trave na pesek, ga je največ. In kurjice: že sedaj ve, katere bodo ostale bele in katere bodo v soncu pordele. Sam tega nisem nikoli spazil, pa je res tako.
Marko! Zrastel je postavno: še Primož ni bil v teh letih tako močan. Kako bi ga izučil in v poštenosti utrdil.
Ljubi moj Bog! Samo še letos naj ženem v planino. Marko bi šel z mano. Ne bo ga boljšega ovčarja v naših planinah, tako bi mu vse razkazal.«
Še bolj sta ga skrbeli dekletci:
»Rozalka je, kakor je bila mama. Postavo ima njeno, obraz njen, njene temne lase, in hodi, kakor je hodila ona. Tiha in krotka bo in pridna kakor bečela; že sedaj se suče okrog ognjišča, kakor se ne zna še vsaka omožena ne.
Ce se nerodno v koga zagleda? Oooo! Bog ne zadeni! Kako lahko bi nase pozabila ali pa se bo zagrizla v trpljenje, kakor se je mama.«
Svetlolaso, razkodrano Manico je imel najrajši: »Le odkod se je vzel ta otročiček, da je tako podoben moji rajnci. Ali bo dorastla do njene moči? Komaj. Ali bo ostala kakor kaka grajska spletična? Težko, da bo za trdo delo. Kdo ji bo služil kruha? Jaz bi jo dal vadit šivanja. Ali bo Marko zmogel, čeprav bi hotel?
Manica! še deset let nima, pa poje, kadar je vesela, kakor nobena pevka na koru ne zna tako. Revica! Najmanj žaluje za mamico, pa jo čaka najhujše.
Tisti dan pred svečnico je stresla iz napol odprte bele kurjice otrplo bečelico in se ni mogla načuditi rjavim hlačkam na zadnjih nožicah — na resju nabranemu cvetnemu prahu. Dihala je v njo, dokler ji ni zaplesala na roki. Kako je šele plesala, se vrtela, vzklikala in se veselila sama. Spustila jo je skozi okno, da bi zletela domov v panj. Zjutraj jo je našla na vrtu v snegu, jo prepoznala po cvetno naprašenih nožicah. Mislil je otrok, ki ne ve, kaj je smrt, da jo bo spet ogrel. Skoro ji je sapa pošla; nič in nič, še peč ni pomagala. In si je izmislila: zavila jo je nazaj v beli cvet, jo obdala z resjem in nesla pokopat v Reber, v najbolj goreč grm resja za Kr-niškim robom.
Kako ne boš vesel otroka s takim srcem.
Še Volkun, še pes nori z njo, z Manico, in je žalosten z njo. S povešenim repom je šel za pogrebom na Reber.«
Jernej se je spomnil, da se je v molitvi raztresel, in se je sam nase pojezil: »Skoro z obema že stojim v grobu, pa posvetne marnje premišljujem, namesto da bi molitev pel. Oče naš, kateri si v nebesih —«
Pa ni domolil rožnega venca. V bolečinah prečuta noč ga je zmogla. Zadremal je in sanjal o resju, ki cvete na sedem sort,
ci in pevke iz Kota ter Šajde, ki so s pet« jem poživili lepo proslavo. Razen pevskih točk, deklamacij in voščil je bil ^ tudi prizor »Materina ljubezen dela čudeže«, ki sa ga igralci kar dobro odigrali, ter slika v šestih prizorih »Mati«; oboje je ^ostalo globoko v dušah mladine, ki je deležna vse materinske ljubezni in skrbi. Materam sq_ bili zlasti všeč prizori »Pozdravljene mamice«, »Moji mamici« in drugi, ki so privreli iz preprostega otroškega srca ob prazniku vseh mater. V nedeljo po binkoštih smo imeli celodnevno češčenje, ki so se ga ljudje v obilnem številu udeležili in imeli priliko biti pri več mašah. Pri jutranji maši je lepo prepeval dekliški zbor iz Šajde pod vodstvom Marte Pristovnikove. Veseli bi bili, če bi ta dober zbor enkrat slišali v našem radiu. Potem pa je bilo ljudsko petje. V zadnjem času smo dobili novo učiteljico, ki je prišla nadomestovat učitelja, ki sta odšla v tečaj in kjer bosta ostala do jeseni. Novi učiteljici gre poučevanje slovenščine dobro od rok, česar smo veseli in ji želimo čim več uspehov.
KRESNI MESEC (Nadaljevanje s 6. strani.)'
Po stoletnem koledarju se nam obeta v mesecu juniju takole vreme: do 3. junija neprijetno in mrzlo, nato do 10. lepo in toplo, nakar nastopi deževno vreme z vetrom. Po 20. juniju je zelo vroče do konca meseca, ko postane vreme -spet spremenljivo.
Vremenski ključ po luninih izpremem-bah napoveduje: okrog 3. junija bo lepo vreme, ako bo prevladoval severni ali za-padni veter; dež pa, ako bo prevladoval južni ali jugozapadni veter. Okrog 11. junija bo lepo vreme, okrog 18. junija tudi še lepo vreme, okrog 25. junija pa bo veliko dežja.
Četrti in peti dan po mlaju sta dne 22. in 23. junija; stota ura po mlaju, ki nam napoveduje vreme za prihodnja dva do tri tedne, pa je 23. junija ob 2. uri 26 minut.
Najznačilnejši in najzanimivejši vremenski pregovori in izreki za mesec junij so: Pred Kresom ne hvali žetve.
Hladen in vlažen rožnik vse leto pokvari. Junij je narobe december:
kakor vroče v juniju, tako mrzlo v decembru.
Slana v juniju glavobol kmetu povzroča. Ne prevlažno, ne prehladno, ne presuho, ne presoparno, topel in vlažen, hladen in suh, tak naj bo junij, da nam obilno rezan bo kruh.
Severni veter v juniju koristi žitu in trti.
Kar naj jeseni obilno rodi, že v juniju od vročine naj se topi.
Ako kresnice lepo svetijo v -junijskih nočeh, lepo Vreme bo v naslednjih dneh.
Kakor se na Medarda zdani, vreme še do konca meseca trpi.
Pred Kresom prosi za dež, po Kresu ti bo odveč.
O Kresu naj bo toplo in suho, da kmet reven ne bo.
Ako o Petru in Pavlu dežuje, še trideset dni kmet žalosten premišljuje.
Iz teh izrekov je jasna želja kmetova, naj bo začetek junija še vlažen in zmerno hladen, nato pa naj nastopi toplo in suho vreme.
nedolžnobelo in krvavordeče. In je hodil v sanjah —- mlad — med Krniškim robom in Stražo in slišal brneti od daleč nekje kolovrat in peti svoje dekle, svojo rajnico mlado, sam mlad, čeprav je v resnici stal že skoraj z obema v grobu.
„V.
Izpred hiše so odfrčali vrabci in ščinka-vec se je preletel s češnje v smreko.
Volkun je dvignil glavo in narahlo zarenčal. Jernej, naglušen od starosti, se ni predramil. Volkun je vstal, stopil pod okno, renčal čimdalje bolj glasno, dokler ni izbruhnil mogočno in nizko: »Hov, hov, Hrr —.«
Jernej se je zbudil in ugledal pod oknom črnikast ženski obraz, Rotijo: »Preklicana babnica,« je zamrmral nehote. Kakor bi bil najraje odprl Volkunu, da bi jo odpodil, se je vendar potajil in ukazal psu: »Tiho!«
Sivec se je zategnil v kot in je še vedno nejevoljno renčal, zalajal pa ni več, še takrat ne, ko je vstopila Rotija, visoka in močna ženska, cel moški. Tudi govorila je z nizkim glasom: »Kakor sam satan se vedno zažene vaš pes proti meni, čeprav ga nisem nikoli razdražila. Tako me sovraži, da še kosti ne pobere, če mu jo vržem.«
»Dober nos ima, pa morebiti ovoha tudi misli,« jo je zbodel Jernej. »Kosti mu pa ni treba nič več metati, ne bo se pri-teknil nobene; še klobase ne vzame od nikogar. Sem ga odvadil, da je varen pred mišjico.«	.
Rotija je pazno ogledovala starega pastirja. Ne samo ona, ki si ničesar ni bolj želela, vsak, kdor bi bil videl Jerneja, bi bil razsodil: »Ta ne bo več gnal jarcev čez Vrh.«
(Dalje prihodnjič.)

Stran S — številka 24
SEKIRA
Ob južni obali Vrbskega jezera leži vas Sekira in v nji malo posestvo kmeta Kaš-nika. Ranjki najemnik tega posestva, Miha, si je v jarku zraven posestva postavil domač mlin, da melje krušno žito za kruh in metivo za živino. Miha je že pred leti umrl, in odtlej je gospodinjila na posestvu vdova s hčerko. Tudi ona je uporabljala mlin za malenkost domačega žitnega pridelka. V jarku pa je vode za mlinsko kolo samo v jeseni in spomladi. Sedaj pa lepega dne mlina niso več našli. Od hiše se v jarek ne vidi. Pa so zapazili tujci, ki so nastanjeni v bližnjem starem hotelu Wienerheim«, da se dobi v mlinu suhe lesovine za v peč in ognjišče. Prišli so, razdejali mlin in odnesli ponoči vse, kar se da porabiti za v peč. Le par mlinskih kamnov še sameva na dnu jarka. Takšen je na Vrbskem jezeru najnovejši tujski promet.
CELOVEC
»Škofijski vestnik« od 27. maja prinaša obvestilo, ki je za naše ljudi posebnega pomena. Dijaško semenišče »Marianum« sprejema nove gojence. To je velikega pomena za vso deželo. Če hočemo, da pridejo iz ljudstva duhovniki, je potrebno semenišče in da pride vanj kolikor mogoče več zmožnih fantov. Študiranje izven semenišča je za naše ljudi skoraj nemogoče. Od kod naj vzameta kmet in obrtnik denar za stanovanje in šolo? Razen tega so razmere v prehrani tako neugodne, da se vsak brani vzeti na hrano kogarkoli. Semenišče -Marianum« pa odpira na široko svoja vrata in to tako poceni, da ni mogoče nižje. Škofijski vestnik« javlja:	»Prošnje za
sprejem v »Marianum« je treba vložiti najkasneje do 15. junija pri ravnateljstvu zavoda Tanzenberg, pošta Gospa Sveta — Maria Saal. Prošnji je treba priložiti:
1.	krstni list
2.	domovinski list (Heimatschein)
3.	zadnje šolsko spričevalo.
4.	zdravniško spričevalo.
5.	izjava staršev, da je fantova volja po-
stati duhovnik in da bodo to njegovo željo podpirali. -Pri boleznih je treba navesti, kakšne bolezni je fant prestal, duševne in telesne. Župnijski urad naj natančno poroča o fantovem poklicu in pripravnosti za duhovniški poklic, o fantovih starših in sorodnikih, o družinskih razmerah in vedenju v verskem oziru. Priložiti je treba tudi prošnjo na gimnazijsko ravnateljstvo za sprejemni izpit. Za prehrano in vzdrževanje fanta je določeno mesečno 80 šil. Zavod si pridrži pravico plačilo zvišati, če bi bilo potrebno. Prošnjo za znižanje plačila je treba na posebnem listu priložiti. Na tem listu naj pojasni župni urad razmere. Pod polovico že določenega plačila ne bo znižano, razen v primeru nesreče. Dan izpita bo ravnateljstvo »Marianum« sprejetim fantom pravočasno sporočilo. Izpit bo naj-brže drug dan, ne isti kakor za sprejem na gimnazijo v Celovcu. Na prošnjo bo ravnateljstvo zavoda odgovorilo šele po prestanem sprejenäaem izpitu.
kKRŠNA VAS
Nikoli se še nismo oglasili v »Koroški kroniki«, tako da gotovo mislite, da pri nas ni nobenega doma. Toda, veste, naša vasica stoji bolj skrita; kdor pa je romal k Sv. Rozaliji, temu je gotovo znana.
Sedaj smo imeli šmarnice v preprosti Makčevi hišici. Jeseni so nas za vselej zapustili naš ljubi Makčev oče, v čigar lepi hišici so bile nad štirideset let šmarnice. Ko so umrli, so bile njih zadnje besede: »Prosim vas, če se bodo zopet dobile sveče, naj bodo zopet šmarnice v tej hiši.« Mi pa nismo mogli pričakati, kdaj bomo zopet mogli kupiti sveče; Andrejcev Han-zej nam jih je kar sam naredil, da smo lahko prav mogočno svetili cele šmarnice. Tudi naš prečastiti gospod župnik so nas prišli obiskat.
Razen pobožnosti pa je bilo pri nas tudi prav veselo, tako da smo na vse težave lahko pozabili. Vsak dan smo se dogovorili, kaj bomo zvečer zopet zapeli in res, naši fantje so nam tudi vedno prav lepo zapeli in nas zazibali v sladki sen. Še sedaj
se zopet veselimo na drugi maj, če ga bomo vsi še vedri doživeli.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
Končal je mesec maj in z njim lepa majniška pobožnost, šc kar naprej bi se radi večer za večerom zbirali okrog Marije in jo častili z lepim majniškim branjem, molitvijo in petjem. Zlasti otroci kar ne vedo, kam naj se obrnejo, ko ni zvečer več majnika. Letos smo opravljali majnik na osmih krajih: v ponosnih Rinkolah, v sončnih Repljah, na raztresenem Blatu pri Rešu in Kristanu, v z mladino bogatem Dvoru, v romantičnem Smelcu, v pod Peco dremajoči Večni vasi in v župnijski cerkvi. V Breški vasi so bili letos »prenobel«, da bi imeli svoj majnik. Tudi letos sta naša dušna pastirja rada prišla med nas, kadar sta le mogla; le v Smele se jima je zdelo ves mesec predaleč. Pa naj se potem še kdo čudi, če tudi Šmelčani zaradi oddaljenosti niso tako redni obiskovalci cerkve.
Najlepše je bilo pri majniku v Dvoru. Skoraj vedno je bila polna cerkev samo otrok, ki so prišli iz domače vasi, iz Bistrice in Gonovec. V tej cerkvi je bila majniška pobožnost res ljudska pobožnost, do-čim o pobožnostih v drugih cerkvah skoraj ne moremo govoriti, ker pri petju ljudstvo ni prišlo do svoje veljave. Saj je prav, da tudi pevski zbori od časa do časa pokažejo svojo umetnost, prevladovati pa hi moralo pri taki ljudski pobožnosti vendarle ljudsko petje. Zlasti župnijsko cerkev in Rinkole moramo pokritizirati. Izgovor, da ljudje ne znajo peti, ne drži. Jih je treba pa naučiti.
Pa komaj poročamo o majniški pobožnosti, že začenjamo z junijsko pobožnostjo na čast Srcu Jezusovemu. Tako je prav. Po Mariji k Jezusu. Ob koncu maja se zahvalimo Mariji za vse milosti, ki nam jih je pri majniški pobožnosti podelila, meseca junija pa bomo molili, da bi že vendar enkrat zmagalo Srce Jezusovo po naših družinah in zakraljevalo nad vsem našim narodom!
ŽVABEK
V ponedeljek, 2. junija sta se vzela v žvabeški cerkvi mladi Maksi Kramolc * Onič, po domače Vogel iz Pliberka in brhka Ivanka Kolter iz Žvabeka. Nevesti in ženinu, oba iz zavednih slovenskih, krščanskih rodbin — želimo obilo sreče in božjega blagoslova!
Nedelja, 8. junija:
7.25: Glasba.
18.15: Polurna oddaja.
20.15: Pogled v naš kulturni zakn-T
Ponedeljek, 9. junija:
7.10: Predavanje za matere.
20.15: Poročila.
Torek, iO. junija:
7.10: Zgodovinsko predavanje. 20.15: Poročila.
Sreda, 11. junija:
7.10: Aktualni komentarji 20.15: Poročila.
Četrtek, 12. junija:
7.10: Glasba.
19.30: Polurna oddaj =■
20.15: Poročila.
Petek, 13. junija:
7.10: Slovstveno pred''.’'’':". 20.15: Poročila.
Sobota, 1%. junija:
7.10: Literano predavanje. 20.15: Poročila.
Morebitne spremembe bomo objavili po radiu.
MALI OGLASI
L/^ETKI CERKVENE ORGANIZACIJE MED SLOVENCI (Nadaljevanje)
Blage metode irske cerkve so bile prej-kone med drugim vzrok, da so se Slovenci krščanstvu le primeroma slabo upirali. Res nam viri poročajo o treh vstajah pro-tikrščanske stranke, ali to je tudi vse, zgodovina nam o kakih nadaljnjih protikr-ščanskih akcijah ničesar ne poroča. Pa tudi upori, o katerih vemo, niso bili samo verskega značaja, marveč tudi politični. Naperjeni so bili nedvomno tudi proti domači knežji rodbini, ki je svojčas poklicala v deželo Bavarce, ki se je hote ali nehote priključila krščanski veri in tako odpadla od vere očetov, ki je povzročila, da so prišli v Karantanijo škof in migijonarji. Hotimir je pač dobro vedel, da krščanstvo in zaradi krščanstva njegova dinastija ne stoji v deželi posebno trdno. Zato je prosil svojega velikega podpornika Virgila dvakrat, naj pride v Karantanijo in tako z osebno navzočnostjo okrepi njegov položaj ter mlado vero v deželi. Virgil ni prišel. Poslal je pa škofa Modesta.
Modest ima naslov in čin takozvanih ko-repiskopov. Služba korepiskopov ali pomožnih škofov, kakor bi tudi lahko dejali, je dobila svojo organizacijo na zapadu v 8. stoletju. Vse, kar vemo o Modestu in njegovih naslednikih, se sklada z značajem korepiskopov in korepiskopata na zapadu.
Za oglejskega patriarha Pavlina (787 — 802) in njegovega velikega prijatelja, takratnega solnograškega škofa, od leta 798. nadškofa Arna (785—821), se obe cerkvi, oglejska in solnograška, skupno trudita za širjenje krščanske vere v nanovo pridobljenem vzhodu. Po odredbi samega kralja Karla je šel solnograški škof Arno leta 796. s Pipinovo vojsko v obrsko zemljo. Spremljala ga je njegova duhovščina in še sredi vojnih dogodkov je Arno v družbi oglejskega patriarha in drugih započel misijonsko delo med Obri in Slovani.
Napravili so podroben načrt, kako naj na najbolj uspešen način širijo krščansko vero. Smernice, ki ga prevevajo, so iste, kot so bile nekaj desetletij poprej merodajne za karantanske Slovence: ne sila ne desetine, marveč prizanesljivost in blagohoten pouk. Po vrnitvi iz Panonije leta 796 je kraljev sin Pipin — s pridržkom, da to potrdi njegov oče — dodelil spodnjo Panonijo okoli Blatnega jezera med Rabo in Dravo ter do tam, kjer se izliva Drava v Donavo,, z narodom Obrov in Slovenov kot misijonarsko okrožje v upravo solnograški cerkvi. Drava je torej od leta 796 meja solnograškega misijonarskega in cerkvenega območja v Panoniji.
fy(Mtd casćfUsu
Solnograd se je pod vodstvom Arna z vso vnemo posvetil misiji na vzhodu. V zvezi z likvidacijo obrskega vprašanja ter politično in cerkveno ureditvijo v Karantaniji in Panoniji je drugo poslanstvo med Slovenci in Obri, s katerim je solnograškega vladiko poveril leta 798. Karel Veliki. Posledica te Arnove poti na vzhod je prihod drugega korepiskopa, Teodorika po imenu, med karantanske Slovence. Sam solnograški nadškof in prefekt vzhodne krajine, Gerold, sta ga privedla leta 799 med nje.
Med Dravo in Furlanijo leži interesna sfera oglejske cerkve, za katero se je pa ta neprimerno manj brigala kot Solnograd na severu. Patriarh Pavlin, ki se je šele na mnoga prigovarjanja odločil na pot v slovensko - obrsko zaledje, kaže veliko manjšo cerkveno-politično vnemo kot njegov tovariš na severu. Drugega kova pa je bil Pavlinov naslednik patriarh Ursus. O praktičnem izvrševanju misijonarstva med Obri in Slovenci nam je tudi iz njegove dobe ohranjena komaj kaka beležka. Pač pa je Oglej sedaj kar naenkrat hotel obnoviti že več kot 200 let zastarele pravice svoje cerkve nad Karantanijo. Prišlo je do hudega spora, ki je bil predložen samemu cesarju Karlu. Ta je leta 803 potrdil Pipinovo določbo glede Drave kot mejne reke solnograškega misijonarskega in cer-kveno-upravnega območja v Panoniji, za Karantanijo pa bržkone takrat ni razsodil, da naj bo Drava, ki teče po sredi dežele, cerkvena meja med Solnogradom in Oglejem. Salomonska reka Karla Velikega, ki je tako v cerkvenem oziru razpolovil Karantanijo v dva neenaka dela, nista mogli priznati ab e prizadeti stranki. Zato je Karel čez n!|aj let (811) moral še enkrat in z vsem povdarkom obnoviti prejšnji pravdorek. Od takrat pa do cerkvenoupravnih reform 18. stol. spada slovenska zemlja pod dva metropolita, solnograškega nadškofa severno od Drave in oglejskega patriarha južno od nje.
Politično pa je bilo veliko ozemlje od Donave do Jadrana razdeljeno na dvoje velikih krajin. Furlanska krajina obsega Panonijo med Rabo in Dravo, ozemlje južno od Drave (v glavnem kasnejšo Kranjsko, Spodnje štajersko in Hrvatsko Posavje) ter Furlanijo. Druga je vzhodna krajina, ki se razprostira ob Donavi od Aniže proti vzhodu, obsega še del zgornje Panonije med Donavo in Rabo ter Karantanijo (zgornje Podravje in zgornje Pomurje). Na čelu vsake obeh krajin je bil poseben prefekt. Podrejeni so mu bili v manjših okrožjih deloma frankovski urad-
niki — grofje — deloma pa tudi še sloven- Badžo Hans Kreutz sporoča svojim cenje-ski in hrvatski knezi v na novo pridobi je-	ailn strankam, da je njegova	trgovina v
nem ozemlju, ki mu je Karel še pustil ne-	aasu od junija do 16. junija	1947 zaradi
ko samostojno notranjo upravo s pogla-	dopusta uslužbencev zaprta.	401
varji domačih plemen. Tudi karantanskim Slovencem, zvestim pomagačem frankovskih vojska v obrskih vojnah, je Karel še nadalje pustil na čelu kneze domačega rodu in krvi. Kot naslednike vojvode Val-tunka, ki je prišel do oblasti po zatrtju zadnjega velikega protikrščanskega upora letä 772', näm vir po imenu našteva še naslednje slovenske kneze: Pribislava, Semi-ka, Stojmirja. in Etgarja.
(Dalje prihodnjič.)
VRAČAJOČI JUGOSLOVANI LAHKO VZAMEJO IMETJE S SEBOJ
Zavezniška komisija za Avstrijo sporoča:
Oddelek za preseljene osebe pri Zavezniški komisiji za Avstrijo je izdelal načrt za olajšanje repatriacije onih Jugoslovanov v njihovo domovino, ki trenutno bivajo v britanskem zasedbenem pasu Avstrije in hočejo vzeti s seboj v Jugoslavijo imetje, katerega so si na zakonit način pridobili.
Takšno imetje se nanaša na sledeče predmete: živina, vozovi, avtomobili, motorna kolesa, kolesa, traktorji, pohištvo itd.
Jugoslovanske preseljene osebe, ki hočejo pri britanski vojaški vladi vložiti prošnjo glede omenjenega imetja, ki ga žele vzeti s seboj, morajo pismeno ali ustmeno zahtevati tiskovino J/R/l pri spodaj navedenem uradu:
Deželna vlada, Celovec, Soba št. 41
Poštni naslov:
C. C. A. O. Land Kärnten (for D. P. Section)
Navodilo za izpolnitev teh tiskovin bo razseljenemu izročeno ali priloženo.
Opozoriio našim braicsm in solarn
Naše bralce in šole opozarjamo, da meseca junija ne bomo izdali priloge „Mladi Korotan*, ker imajo šole do konca šolskega leta dovolj slovenskega čtiva. Papir, katerega bi bili uporabili za tisk „Mladega Korotana", bomo uporabili za izdajo metodične slovenske slovnice za ljudske šole in zasebno uporabo. Slovnica bo izšla v treh delih (prvi del junija, drugi del julija in tretji del avgusta). Cena posameznemu zvezku bo 1.— šiling. Drugi in tretji zvezek bo mogoče dobiti samo. če naročite slovnico v prednaročilu. Prednaročilu priložite 3.— šilinge in poštno znamko za 30 grošev za poštnino. Prednaročila sprejema uprava „Koroške kronike“, Celovec, Funder-sirasse 1.
SLOVENEC
kmečki sin, star 22 let, želi radi dopisovanja spoznati pošteno Slovenko do 20 let. — Ženitev ni izključena. Ponudbe poslati na upravo lista pod »Mlad gospodar«.	403
KLEKLJARICE  
pripravljene proti dobremu plačilu prevzeti delo na dom, naj sporoča svoj naslov upravi „Koroške kronike”. Blago in vse potrebno bo dostavljeno na dom. Tudi izgotovljeni predmeti bodo odpremljeni.	399
POŠTENO IN VESTNO
SOBARICO
z znanjem nemščine sprejme hotel ob jezeru. Ponudbe na upravo »Koroške kronike« pod »Poštena«. 402
„Koroška kronika" izhaja vsak petek. — Ust izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markter Ring 25/1. Telefon 3651/02.—Uprava
in oglasni oddelek v Celovcu, Funderstraße 1. Telefon 3651/38.