Zgoščen spomin na časovno morje Lucij an Vuga Vuga Sifelill! 1. izmaknem grmu jabolkast sadež sveže zelen brez leska zdrav komaj vonjiv po orehu in vrbovem lubju ga težkam v rokah se z nosnicami dotikam in od nekod se v tako vzdušje mi prislika dekliško nedrje ki polje v zložni hoji 59 Lucijan Vuga nikamor ne premaknem več očesnih zrkel ki ujeli točko sta tik za obzorjem zgoščen spomin na časovno morje 2. pritegnem slakast spredek do ogleda in res so lepše žilice v razvejanem spletu na nekem listu goseničin krožkast izjedek da se preniti skozenj sončni žarek in piše mi po vlagi v zraku potrebna znamenja o dodeljenem času me stisne visoko v grlu takoj za usti si utrgam slakov list in požvečim trpkovino 3. iz tkiva mušnice odščipnem in podržim v razdalji moje dioptrije ne da bi vzdrhtela roka ki jo obvladam in usta prav na rahlo so odprta nos je na preži tudi če ne bi hotel vse nekaj čaka kaj se bo zgodilo nekje na nekem nevidnem mestu se prav tisto dogaja kar bo odločilo v gib prstov spreminja iz možgan prisilo 4. sedi in se pogovori s tem možem stvari je na voljo za široko mizo in časa za učvrščeno udobno klop dan v notranjost v slojih sije zrak je lepo zložen kot čiste rjuhe in besede čepe s pticami na veznih žicah 61 Zgoščen spomin na časovno morje spreletavajo se kosmi dneva po prostoru in kot da nikdar se ne bo prav nič spremenilo se ogledujeva z očetom v zarezi časa 5. pristopa k meni v neki drži ki je med hrastom in lobodiko vendar prinaša prve kaplje dežja se dvigne vonj po razgretem prahu ko grem povprek čez travnik s ceste in čutim s senc polzeče curke tako okoli mene je zavesa sprana v nebo pripeto veter plahuta jo in kjer odgrne sunek izstopim kamor moram 6. zlati kosi pozne pomladi za potokom svet selivcev pobliskavajo pološčene peruti med biljem trav se kažejo razdelki senenozlatega in razsekanega ozadja če hočem in ležim gledaje predse iz tega v točki se izraža začetek kopastega oblaka se z lici podrgneva pred vstopom v kaos 7. v podtravju nabrekuje bela gliva poprhana s kristalasto prosojnino kot veter bi razčesal se nad ravnino 62 Lucijan Vuga pogrezne se korak mi prav tam v bližino med mreža vino bilkastega obtalja ki daje mi občutek mehkega naročja na kolenih sklenem roke nad tem krajem za hrbtom pa stoji mi vse vesolje da se vzpostavi skozi telo lasnična zveza 8. prišel je čas da spet naložim ogenj vedeti moram le kaj in kako zložiti ter da uprasnem na pravem koncu še vžigalico vse drugo gre po zakonih narave ogrejem se s strani ki mi ustreza odmaknem pa vročini se ko hočem le neznansko vedro vode bo potrebno če podtaknem plamenček na tistem koncu kjer drugi so zložili svojo ajdovsko kopo 9. le koža se nadiha vetra in razpostavim vse tegobe po okolju ostanem zleženega jajca umirjena lupina kot kletev poči ne po šivih se v nepravilne šare razdeli kroglina vročičen hlad nori me in zmeja ni dobro da trpim to stanje če utrdi se in postane kar navada vseeno bo mi ali nosim srajco s kravato ali kar odpeto