GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Adecember 2019 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 S poštovane članice in člani, leto, ki se izteka, si bomo v naši organizaciji zapomnili najmanj po dveh dogodkih: po volitvah v organe Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in po filmu Preboj. De- mokratične volitve so omogočile izbiro, ki prinaša zavedanje, da so naš temelj združenja, ki s svojo množičnostjo v programih gojijo in udejanjajo vrednote NOB. Film Preboj, prvi partizanski film v samostojni Sloveniji, pa nam odpira nes- lutene razsežnosti in možnosti uveljavlja- nja in predajanja vrednot štiriletnega partizanskega boja. Predajali jih bomo predvsem mladi generaciji, ki počasi, a vendarle vstopa v naše vrste in s seboj prinaša sporočilo napredka in obstoja. Ne bomo in ne smemo pozabiti na vse naše aktiviste, ki na terenu iz dneva v dan skrbijo za spominska obeležja. Ta so ogledalo časa in dogodkov naro- dnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Številni neutrudno pripravljajo komemo- racije, proslave in druga spominska sre- čanja. Generacija, ki nosi zgodovinsko vlogo druge svetovne vojne, žal odhaja in prav njej gre zahvala za vse, kar imamo: zahvala za svobodo, mir, svojo državo in ne nazadnje za največje društvo v jav- nem interesu, Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Zelo pa sem zaskrbljen zaradi dogodkov, ki nam ne vlivajo optimizma, saj dej- stvo, da na proslavi ob obletnici prvega postroja enote teritorialne obrambe go- vori zapornik, predsednik države pa s svojo prisotnostjo vse skupaj legitimira, vzbuja skrbi. In še več. Evropski parla- ment v svoji deklaraciji gladko pozabi na fašizem ter za največje zlo prejšnjega stoletja razglasi nacizem in komunizem. Naši evropski poslanci pa so deklaracijo podprli z eno samo častno izjemo. Razu- mi, kdor more! Drage članice in člani, v novem 2020 letu nas čaka veliko dela tako pri ohra- njanju vrednot kot pri premisleku, kako ohraniti nacionalno državo in njeno identiteto, saj tako kot Slovenija tudi Evropa temelji na protifašizmu, na kar pa žal občasno pozabi. Vsem članicam in članom ter vašim dru- žinskim članom želim v svojem in v imenu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije mirne praznike ter uspešno in zdravo novo leto 2020. Čaka nas veliko dela NOVOLETNA POSLANICA NADALJEVANJE NA STRANI 2 Gesla našega boja 75 – LETNICA OSVOBODITVE Kot med drugo svetovno vojno svoboda ni prišla sama, ampak jo je bilo treba izboriti, tako tudi resnica in pravica ne prideta sami, ampak se je zanju treba nenehno boriti. Za resnico o zgodovini NOB in partizanih se danes ni več treba bojevati s puško, ampak se ta boj nenehno bije v »sredstvih javnega obveščanja«, še bolj pa na družbenih omrežjih. K O L U M N A , S T R A N 4 Ilustracija: Ciril Horjak AKTUALNO Evropska družina in zgodovinski spomin Na plan silita neofašistični in neonacistični duh Brez dvoma je prihodnost narodov in držav v Evropi odvisna tudi od tega, na kakšen zgodovinski spo- min se opira. Tega se očitno zave- da Evropski parlament (EP), ki je 19. septembra letos (2019) sprejel resolucijo Pomen evropskega zgo- dovinskega spomina za prihodnost Evrope (R 2019). S to resolucijo, ki so jo podprli tudi slovenski po- slanci razen ene same izjeme (dr. Milan Brglez), EP po eni strani na- daljuje, hkrati pa dopolnjuje usme- ritev, ki jo je pred desetimi leti za- črtala Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu (2. april 2009). Le- tošnja resolucija naj bi prispeva- la h krepitvi enotnosti »evropske družine«, ki se je precej povečala 2004, ko so se vanjo »vrnile« dr- žave, ki so trpele »pod sovjetsko okupacijo in komunistično dik- taturo«; ker je od tega leta (poh- levna) članica te družine tudi Slo- venija, je prav, da vsaj v grobem razkrijemo njene ključne značil- nosti, zlasti nekatere novosti. Po sklicevanju na svetovne in evropske dokumente, ki zagotavlja- jo človekove pravice, R 2019 – po- dobno tisti pred desetimi leti – ize- načuje vse »totalitarizme«, izstopa pa kritična pozornost do »komuniz- ma«. Takšen pristop se nedvoumno izrazi pri utemeljevanju razlogov, zaradi katerih naj bi bila upravi- čena skrb EP za enotno evropsko zavest. Prizadevanje za skupno zavest temelji na potrebi »ohrani- ti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, ob- sodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu« (točka H). In kako je pojasnjena »resnica« 80 let po iz- bruhu druge svetovne vojne, »ki je povzročila dotlej najhujše trpljenje ljudi in okupacijo držav v Evropi, ki je trajala več desetletij«? Glavni vzrok za začetek druge svetovne vojne je »pakt Molotov-Ribbentrop, s čimer sta si dva totalitarna režima razdelila Evropo in ozemlja neodvi- snih držav po interesnih območjih«. Med interesnimi območji so nave- dena le tista, ki jih je zasedla in si jih priključila Sovjetska zveza. Ta okupacija pa je v primerjavi z na- cistično opredeljena kot neprimer- no hujša in dolgotrajnejša, zato je »še vedno nujno treba ozaveščati Prihod partizanov v Ljubljano 9. maja 1945. Foto: Vlado Vaupotič, hrani Muzej za novejšo zgodovino Slovenije Marijan Križman predsednik ZZB NOB Slovenije dr. Maca Jogan ter moralno in pravno ocenjevati zločine stalinizma in drugih dikta- tur«, medtem ko so bili »zločini na- cističnega režima sicer ocenjeni in kaznovani na nürnberških proce- sih«, nekatere evropske države pa so »po porazu nacističnega režima in po koncu druge svetovne vojne doživele povojno obnovo in stopi- le na pot sprave«. V utemeljitvi R 2019 je še poudarjeno, da so »spo- min na žrtve totalitarnih in avtori- tarnih režimov ter priznavanje in zavest o skupni evropski dediščini stalinističnih, nacističnih in drugih diktatorskih zločinov osrednjega Po koncu druge svetovne vojne je zmagovita stran (z vodilno vlogo komunistične partije) z revolucionarnimi ukrepi vzpostavila temelje za enakopravnost v uresničevanju socialnih in političnih pravic za vse državljane. december 20192 dr. France Križanič Povečanje investicij za raziskave in razvoj V prvem četrtletju 2019 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP, gre za vrednost dobrin, ustvarjenih v našem narodnem gospodarstvu) za 5,7 odstotka, v drugem četrtletju za 5,4 odstotka, v tretjem četrtletju pa »le« za 4,9 odstotka večji kot v enakem obdobju lani. Upočasnitev rasti je posledica dejstva, da naš presežek v menjavi s tujino ne naraš- ča več tako hitro kot v prejšnjih letih. V tretjem letošnjem četrtletju je bil slovenski BDP realno (če odvzamemo učinek rasti cen) za 2,3 odstotka večji kot pred letom, obdelava podatkov v Statističnem uradu Republike Slovenije pa kaže, da je vendarle naraščal po 3,2 odstotka na leto. V prvih devetih mesecih 2019 skupaj je bil nominalno za 5,3 odstotka in realno za 2,7 odstotka večji kot v enakem obdobju lani. V prvih treh četrtletjih so bili, merjeno v evrih, državna poraba za dobrih 6 odstotkov, osebna poraba ter izvoz blaga in storitev za 5 odstotkov, bruto investicije pa za 4 odstotke večji kot pred letom. Ob gospodarski rasti oziroma povečevanju dohodkov prebivalstva, podjetij in javnega sektorja se povečuje tudi uvoz. Med januarjem in septembrom letos je bil za 5 odstotkov nad primerljivo ravnjo lani. Obseg svetovne trgovine upada. V prvih devetih mesecih letos je bil za 0,4 odstotka, v samem septembru pa že za 1,1 odstotka manjši od primerljivega obsega v letu 2018. Poslovno ozračje (odgovori gospodarstvenikov na ankete statističnega urada glede povpraševanja) se v državah evrske skupine poslabšuje. Gospodarski pesimizem se po- večuje v industriji, storitvenem sektorju in pri prebivalstvu. Podobno velja za Slovenijo. Imamo pa vendarle nekaj razlogov za optimizem. V letu 2018 so se slovenske inve- sticije, namenjene raziskavam in razvoju, po štiriletnem upadanju vendarle krepko povečale. Gre za glavni vzvod krepitve naše konkurenčnosti in za spodbude nadaljnji hitrejši rasti slovenskega izvoza od povečevanja dohodka v slovenskih zunanjetrgo- vinskih partnericah. Na kratko o okoliščinah, v katerih se razvija slovensko gospodarstvo. Lani je bilo na Slovenskem 307.000 delovno aktivnih z višješolsko ali visoko izobrazbo, kar je predsta- vljalo 35,2 odstotka skupnega števila delovno aktivnih. V procesu odpravljanja pos- ledic svetovne finančne krize od leta 2008 dalje je število delovno aktivnih z višjo in visoko izobraz- bo ves čas naraščalo in se je do lani povečalo za 107.000 oziro- ma za 53 odstotkov. V tem proce- su je Slovenija prevzela evropski razvojni model, za katerega so značilni državno sofinanciranje raziskav in razvoja, aktivna vlo- ga državnih razvojnih bank (pri nas imamo Slovensko izvozno in razvojno banko) ter davčne olajšave pri investicijah podje- tij v raziskave in razvoj. V letu 2017 smo bili po številu patentov (Evropski patentni urad) na mili- jon prebivalcev 13. med članica- mi EU. Po tem kazalniku smo bili za 19 odstotkov slabši od Italije ter za 64 odstotkov boljši od Češke, da drugih tranzicijskih in perifernih članic EU niti ne omenjamo. Kljub gospodarski politiki v letih 2012 in 2013, ki je vodila v recesijo, je vpeljava evrop- skega razvojnega modela ob omenjeni visoki izobrazbeni ravni zaposlenih ter obstoječi izvozno usmerjeni strukturi gospodarstva privedla do pravega razmaha izvoza. To je vodilo v vrnitev gospodarske rasti, v povečevanje javnofinančnih prilivov in v javno- finančni presežek. Z novo finančno perspektivo je leta 2014 sledilo postopno upada- nje investicij, namenjenih raziskavam in razvoju. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo zmanjšanje razvojne dejavnosti vplivalo na poslabšanje gospodarske rasti. V letu 2018 so se slovenske investicije v raziskave in razvoj končno povečale. V tem letu so dosegle 892 milijonov evrov ali 2 odstotka BDP in so primerljivo raven iz leta 2017 presegale kar za 91 milijonov evrov ali za 11 odstotkov. Metoda spremljanja podatkov o investicijah v raziskave in razvoj se je leta 2017 nekoliko spremenila, tako da podatki s prejšnjimi leti niso povsem primerljivi. Kaže, da so te investicije lani nominalno (mer- jeno v evrih) dosegle raven iz leta 2011, a so bile še nekoliko (za 5 odstotkov) manjše od svoje najvišje dosežene ravni v letu 2013. Povečanje investiranja v raziskave in razvoj v letu 2018 je posledica povečanja teh investicij v poslovnem sektorju in državi po slabih 11 odstotkov, v visokošolskem sektorju za 18 odstotkov ter v zasebnem neprofitnem sektorju za 39 odstotkov. Lani so investicije za raziskave in razvoj v poslovnem sektorju znašale 662 milijonov evrov, v državnem sektorju 121 milijonov evrov, v visokošolskem sektorju 106 milijonov evrov in v zasebnem nepridobitnem sektorju 3 milijone evrov. Število raziskovalcev se je v 2018 povečalo za 8,5 odstotka. Podjetja, univerze in neprofitne organizacije so neto prejemniki sredstev za investicije v raziskave in razvoj. V letu 2018 je državni sektor za te investicije namenil skupaj 212 milijonov evrov (91 milijonov evrov več, kot je na tem področju porabil), medtem ko je tujina financirala 117 milijonov evrov slovenskih investicij v raziskave in razvoj. V letu 2018 je bilo na Slovenskem 307.000 delovno aktivnih z višješolsko ali visoko izobrazbo, kar je predstavljalo 35,2 odstotka skupnega števila delovno aktivnih. KOMENTAR NADALJEVANJE S STRANI 1 pomena za enotnost Evrope in nje- nih ljudi ter za krepitev odpornosti Evrope proti sodobnim zunanjim grožnjam«. Obsojanje zgodovinskega revizionizma in kolaboracije Splošni obsodbi izražanja in širjenja totalitarnih ideologij (»kot sta naci- zem in stalinizem«) ter vabilu drža- vam EU, da bi »jasno in načelno« izrazile svoje stališče glede zloči- nov teh dveh režimov, sledi stališče EP, da »obsoja zgodovinski revizio- nizem in poveličevanje nacističnih kolaborantov v nekaterih državah članicah EU«, in da je zaskrbljen zaradi sprejemanja »radikalnih ide- ologij ter naraščajočega normalizi- ranja fašizma, rasizma, ksenofobije in drugih oblik nestrpnosti« (7). Za države članice je zelo spodbuden nov napotek, »naj preprečijo vse oblike zanikanja holokavsta, vključ- no s trivializiranjem in zmanjševa- njem pomena nacističnih in kviz- linških zločinov … v političnem in medijskem sporočanju« (9). Čeprav se navezuje na željo po zaznamovanju 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih režimov, EP priporoča, da države članice »bolj ozaveščajo mlajšo generacijo, tako da v učne načrte in šolske učbenike v vseh šo- lah v EU vključijo zgodovino in ana- lizo posledic totalitarnih režimov« (8), ter »spodbuja države članice, naj prek večinske kulture podpira- jo izobraževanje o raznovrstnosti naše družbe, naši skupni zgodovini, vključno z izobraževanjem o grozo- tah druge svetovne vojne« (10). Države članice pa EP opozar- ja še na druge moteče pojave, ki skrbijo »evropsko družino«. To so predvsem »simboli totalitarnih re- žimov«, ki se še uporabljajo v javne in komercialne namene, jih je pa že več evropskih držav prepovedalo (17). Na seznamu neželenih poja- vov so tudi »še ohranjeni spome- niki in obeležja (parki, trgi, ulice, itd.), ki poveličujejo totalitarne re- žime, kar vodi k izkrivljanju zgodo- vinskih dejstev o posledicah druge svetovne vojne ter k propagiranju totalitarnih političnih sistemov« (18). EP je zaskrbljen in upravičeno obsoja sedanje pojave, ki jih spro- žajo »ekstremistične in ksenofobne politične sile v Evropi«, zato nare- kuje članicam, da »ukrepajo zoper organizacije, ki v javnem prostoru in na spletu širijo sovražni govor in nasilje, ter dejansko prepovejo neo- fašistične in neonacistične skupine ter vse druge ustanove ali združe- nja, ki slavijo in poveličujejo naci- zem in fašizem ali katero koli drugo obliko totalitarizma« (20). Za skup- ni evropski spomin »bi morala tra- gična preteklost Evrope še naprej služiti kot moralni in politični nav- dih za soočanje z izzivi današnjega sveta, vključno z bojem za pravič- nejši svet, z ustvarjanjem odprtih in strpnih družb ter skupnosti«. Neenak zgodovinski spomin in Slovenija To, kar sedanja resolucija EP obso- ja, se v Sloveniji že tri desetletja ne- prekinjeno dogaja na vseh ravneh: od kriminalizacije NOB in njenega krčenja na komunistično revolucijo in državljansko vojno preko molka o obdobju socializma in (tudi) o nje- govih pozitivnih posledicah do pos- tavljanja spomenikov slovenskim kolaborantom. Ali naj se to stanje kar nadaljuje in naj se priporočeni praznik 23. avgust, »evropski dan spomina na žrtve totalitarnih reži- mov«, na Slovenskem praznuje kot spomin na žrtve »komunizma« od 1941 do 1991? Če naj bo spomin na tragično preteklost navdih za pošte- no in pravično delovanje slovenske države in državljanov v prihodnje, bi ga bilo vsekakor treba »zakrpa- ti« in odpraviti luknje, skozi katere sili na plan neofašistični in neona- cistični duh (doma in v evropskem bližnjem in daljnem okolju). Kaj se more (ali mora) storiti v RS? Začeti je treba pri vprašanju preži- vetja slovenske narodne skupnosti v »tragični preteklosti«. Na vseh rav- neh – od državnega zbora, državnih pristojnih teles preko medijev in iz- obraževanja – je najprej treba potr- diti in znova poudariti, da sta tako fašistični kot nacistični (okupacijski) totalitarizem ne le načrtovala, tem- več skrajno brutalno in sistematično uničevala slovensko narodno skup- nost, pri čemer sta se opirala na domače kvizlinge oziroma organi- zirano kolaboracijo. Množična gro- zodejstva so sprožila organizirano nasprotovanje (OF), odpor in par- tizanski boj. Nasproti kljukastemu križu je rdeča zvezda predstavljala simbol odpora in upora. Po koncu druge svetovne vojne je zmagovita stran (z vodilno vlogo komunistične partije) z revolucio- narnimi ukrepi vzpostavila temelje za enakopravnost v uresničevanju socialnih in političnih pravic za vse državljane; začetni vzorec sociali- stične družbene ureditve (po zgle- du SZ) se je po jugoslovanski upor- ni odločitvi za samostojno smer razvoja (1948) v socialističnem samoupravnem obdobju postopno razvijal in demokratiziral ob krepit- vi socialne države. Zato za sloven- ske razmere niso sprejemljive tiste trditve resolucije, katerih tarča sta »komunizem« in vse, kar je z njim povezano, kot so npr. simboli in spomeniki. Spomeniki NOB v Slo- veniji so (trajni) dokazi protifaši- stičnega oziroma protinacističnega boja za obstanek (tak pomen jim v Sloveniji pripisuje tudi javno mne- nje v začetku 21. stoletja). Resolucija nalaga pomembno nalogo pri ustvarjanju evropskega skupnega spomina izobraževalne- mu sistemu, ki naj na vseh ravneh zagotovi izobraževanje o »posledi- cah totalitarnih režimov, »vključno z grozotami druge svetovne vojne, kot je holokavst«. Ta spodbuda je vsekakor vredna doslednega ure- sničevanja, vendar bi izobraže- vanje o fašističnih in nacističnih grozodejstvih ter zločinih v Slove- niji moralo ob holokavstu nameniti ustrezno pozornost raznovrstnemu iztrebljenju slovenskega naroda in v tem okviru celovito osmisliti NOB. Ker je od volje in pripravlje- nosti (zlasti) vodstev šol in nosilcev ustreznih predmetov odvisno, koli- ko in kakšno pozornost bodo na- menili tej tematiki, bi bilo prav, da bi Slovenija kot članica EU vendar- le ponudila šolam (vsaj minimalni) skupni (ne)izbirni program, kate- rega izvedba bi pripomogla tudi k utrjevanju državljanske kulture in (nepristranskega) patriotizma. MEDGENERACIJSKI DIALOG – Taboriščni odbor Ravensbrück 1. decembra letos je v Hotelu M v Ljubljani potekalo tradicionalno prednovoletno srečanje internirank, internirancev, političnih zapornikov, izgnancev, ukradenih otrok, njihovih svojcev, prijateljev in somišljenikov v organizaciji TO Ravensbrück. Opravili smo »inventuro« izteka- jočega se leta in skovali načrte za prihodnje leto, predvsem pa je bila to prilika za prijetno druženje. Priš- li smo iz vse Slovenije. Predsednik Matjaž Špat je letošnje delo ocenil za uspešno. Omenil je pogovor in- ternirank s srednješolci pri predse- dniku Borutu Pahorju, dva obiska pri rojakinjah na avstrijskem Koroškem in se spomnil množične vsesloven- ske proslave v Portorožu. Pri načrtih za delo v letu 2020 je ob 75. oble- tnici osvoboditve napovedal obisk jubilejne proslave v Ravensbrücku od 17. do 20. aprila z organiziranim prevozom, seveda pa brez tradicio- nalne jubilejne proslave v Portorožu ne sme miniti niti prihodnje leto. Pri »častni mizi« se je enajst po srcu in umu še močno gibčnih internirank živahno vključilo v pogovor s častni- mi gosti: z evropsko poslanko Tanjo Prednovoletno srečanje internirank Fajon, s podpredsednikom mestne- ga odbora ZB Jožetom Hartmanom in z zadnjo še živečo borko Cankar- jeve brigade, Malči Jakša - Mišo. Tanja Fajon je med drugim deja- la, da se v Evropi premalo govori o politični zlorabi, sovražnem govoru. Evropa je šla skozi krize, danes je stanje boljše, v okolici pa so številni nemiri. Slovenija je majhna in ran- ljiva. »Naj bo vaš glas, boj proti šir- jenju nestrpnosti, slišan v Evropi!« je med drugim poudarila. »ZB še naprej računa na vas in še naprej se bomo skupaj spominjali. V letu 2020 bo v Ljubljani organizirana proslava ob 75. obletnici osvoboditve, nanjo bodo povabljeni predstavniki ZB iz nekdanje Jugoslavije,« je povedal Jože Hartman Poudaril je, da to ni jugonostalgija, skupno zavezništvo je osrednja vrednota, ki nas še veže, brez skupne akcije ne bi boj potekal tako, kot je,« je dodal. Predsednik Društva ukradenih otrok dr. Janez Žmavc pa je poudaril, da Slovenci premalo vedo o usodi ukradenih ot- rok, da je celo v Nemčiji boljši od- ziv pri postavljanju obeležij. Se pa v društvu počutijo čustveno poveza- ne s taboriščnicami. Častni predse- dnik mednarodnega odbora Matha- usen Dušan Štefančič je povedal, da je preživel šest nacističnih taborišč. Poudaril je, da je pomembno vztra- jati, ohranjati spomin in ga prena- šati naprej naslednjim generacijam. Spregovoril je tudi Domen Valič, ki je v filmu Preboj igral komandanta Franca Severja - Franto. Opozoril je, da Evropa znova drsi v fašizem. Film je priporočil predvsem sre- dnješolcem, saj je odlična informa- cija o dogajanju med vojno. Dana Valič pa se je v imenu vseh zahvali- la predsedniku taboriščnega odbora Matjažu Špatu, da srčno skrbi za nji- hova srečanja. Pomembno je bilo, da smo slišali drug drugega in bili slišani, si seg- li v roke in zaželeli, da se prihodnje leto znova živi srečamo, saj se ima- mo radi in imamo radi življenje, kot je srečanje ganljivo končala Stanka Simoneti. Spomnili smo se bolnih, ki se srečanja niso mogli udeležiti, in tistih, ki so se v minulem letu za vedno poslovili. Matjaž Špat, predsednik TO Ravensbrück december 2019 3 KOLUMNA Jože Poglajen Rekviem za Nato N edavno je naša država praznovala sto let Univerze v Ljubljani. Na proslavo te častitljive obletnice je predsednik Pahor pripeljal četico gardistov Slovenske vojske, kar je sprožilo val ostrih protestov iz ra- zumniških krogov. Dodatno je protestnike razkurilo Pahorjevo precej arogantno pojasnilo, da je bilo paradiranje vojske na proslavi nujno zato, ker je on tam podelil državna odlikovanja. Kakor koli že, vojska na univerzo res ne spada, zato pa bi strumno postrojeno gardo z nasajenimi bajoneti pričakovali na proslavi neke druge okrogle obletnice – 70. obletnice ustanovitve Nata. Toda ob tej obletnici Nata ni bilo ne državne proslave ne podelitve odlikovanj zasluž- nim, na primer Dimitriju Ruplu ali Žanu Mahniču. Kot da je našo politično birokracijo po 16 letih postalo sram, da s(m)o v Natovi druščini že 16 let. Po svoje je tiste, ki so na vrat na nos silili v Nato, res lahko vsaj malo sram. Ob siloviti propagandi, v kateri je mrgolelo polresnic o tem, kako je za našo varnost in obrambo nujno vstopiti v zavez- ništvo, se je za vstop v Nato v opredelilo 637.882, to je 40 odstotkov polnoletnih Slo- vencev in Slovenk. Med največjimi nategi pred referendumom je bila obljuba takratne Drnovškove vlade, da bo članarina, ki jo država prispeva v skupni proračun Nata, zna- šala od 1,5 do 3 milijone dolarjev na leto, kar »na prebivalca znaša pol cene vstopnice za kino«. Danes je očitno, da državljanov to ne stane le »pol cene kino stopnice« na leto, ampak precej več. Zadnja leta nas je članstvo v Natu v povprečju stalo 45 milijonov evrov na leto, to pa je kar desetina obrambnega proračuna. Od tega državljani nimamo kaj prida, razen morda tistih 68 naših častnikov v »struk- turah« Nata s plačami, ki precej presegajo Pahorjevo. Zato ob tej obletnici ni nobenih posebnih razlogov za proslave in paradiranja garde, enako tudi ne na nedavnem sestanku šefov držav članic v Londonu. To dvodnevno srečanje vrha Nata v britan- ski prestolnici naj bi pokazalo enotnost zavezništva tudi po sedmih desetletjih, a je namesto tega razkrilo nesoglasja in globoke razpoke med zavezniki. Ne glede na trepljanje državnikov in na izrečene besede o zavezano- sti miru in privrženosti skupni ob- rambi je postalo jasno, da je Nato v globoki krizi; da je, kot bi rekel francoski predsednik Emmanuel Macron, klinično mrtev. Vprašanja o smiselnosti tega vojaškega proti evropskemu vzhodu uperjenega mastodonta, težkega 2,3 milijar- de na leto, se sicer pojavljajo že od leta 1989, ko je padel berlinski zid, razpadel tudi Varšavski vojaški pakt in se je končala hladna vojna. Komunizma, pred katerim naj bi Nato branil zahodno evropsko civilizacijo, že zdavnaj ni več. To, da Nato s polno paro deluje še trideset let po padcu sovjetskega komunizma, bolj kot na njegovo obrambno funkcijo kaže na druge, bolj skrite interese. Zlasti Američanov, katerih nočna mora je, da bi Evropa in Rusija začeli neomejeno trgovati in sodelovati. To bi okrepilo tako EU kot tudi Rusijo, oslabilo pa bi ZDA. Za boljše razumevanje je treba na kratek izlet v zgodovino. Nato (North Atlantic Treaty Organization) je v Washingtonu 4. aprila 1949 po berlinski krizi ustanovilo 12 članic na čelu z ZDA, da bi branili »svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, ki so utemeljeni na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava«. Jasno, da pred Rusi. Ti so bili ves čas prikazovani kot Črni, se pravi Rdeči Peter Evrope, čeprav takratna Sovjetska zveza ni kazala nobenih namenov pošiljati svoje divizije tankov proti Zahodu, kjer so bile stacionirane močne, predvsem ameriške enote. Še več, Sov- jeti so takrat celo prvi predlagali združitev obeh Nemčij, če bi bila združena Nemčija nevtralna po avstrijskem zgledu. Američani so ta in še nekaj drugih predlogov Sovjetov gladko zavrnili. Kot odgovor na vključitev ZRN v Nato so Sovjeti ustanovili vojaško organizacijo vzhodnoevropskih držav – Varšavski pakt. Po padcu berlinskega zidu so Rusi iz Vzhodne Nemčije umaknili več kot pol milijona do zob oboroženih vojakov, Američani pa niso niti pomislili, da bi umaknili svoje enote iz Zahodne Nemčije, in so še danes tam. Še več, Nato se je nenehno širil, tako da so Američani z vstopom nekda- njih držav izza železne zavese in baltiških držav – čeprav so Gorbačovu obljubili, da se ne bodo širili na vzhod – danes tako rekoč že v predmestjih Moskve. Pravo naravo Nata razkrivajo besede prvega generalnega sekretarja Nata lorda Ha- stingsa Lionela Ismaya, da je namen zveze Nato »obdržati Američane v Evropi, Ruse zunaj nje, Nemce pa na vajetih«. In to velja še danes. Zato res nimamo česa praznovati, še zlasti ne, če se zavedamo, da v skladiščih Natovih letalskih oporišč v Kleine-Broglu (Belgija), Büchlu (Nemčija), Volklu (Nizozemska), turškem Incirliku in tudi v naši bližnji soseščini, v Avianu in Ghedi-Torreju, leži 150 ameriških jedrskih bomb. www.svobodnabeseda.si B E S E D A AKTUALNO – Theodor W. Adorno (1903–1969) Svoboda in nesramnost Ko beremo Adornova dela danes, že dolgo, kar pol stoletja po njego- vi smrti, si postavljamo vprašanja o tem, kako njegovo negativno diale- ktiko in njegov marksizem – mate- rialistično zarezo – razumeti kot še vedno aktualno misel v navezavi z zdajšnjim nič kaj simpatičnim do- gajanjem, z dejstvi, ki jih Adorno ni mogel poznati. Trpljenje se na- daljuje, le da z novimi, drugačnimi sredstvi. In kaj lahko njegova misel še sploh pove o sodobnem svetu? Ne samo fašizem, tudi liberalizem je slaba popotnica v življenju, ki biva osiromašeno. Življenje je namreč posurovelo in je ravno tako poško- dovano, kajti načelo konkurence je načelo hudega redukcionizma. Po zahodnih univerzah Adorna še vedno obravnavajo kot enega od velikih iz 20. stoletja in v kontekstu frankfurtske šole marksizma oziro- ma kritične teorije družbe. Siromaštvo danes nima več po- litičnega odziva. Porast revščine v razvitem svetu bi se dalo z Ador- nom izraziti s pomočjo zapisa iz njegovega dela Minima Moralia, kjer navaja Rilkejev verz iz Knjige o revščini in smrti: »Kajti revšči- na je veliki blišč od znotraj.« To bi pomenilo – kaj? V Adornovem duhu bi lahko razpravljali o tem, da je revščina stanje paralizirane zmožnosti za metafiziko, ki ostaja najprej in predvsem zmožnost za posredovanje, tudi kot negacija nečesa negativnega. Revščina pa je že kot ugasla negacija, otope- lost, ki ne presega svojih meja, ne- zmožnost stanju trpljenja, ki deluje celo kot nekakšno večno vračanje, reči ne, ga presegati in ukiniti. Sta- nje, ki sámo iz sebe ne more po- dati svoje lastne negacije, svojega nasprotja, tako kot smrt. Neposredovano trpljenje, nepre- seženo trpljenje, vrtiljak tega več- no istega, večno vračanje, ki si kot kača grize svoj rep, in po Adornu k mehanizmu gospostva liberalizma spada to, »da prepoveduje spoz- nanje trpljenja, ki ga producira«. Še svoboda, zaprta v meje svoje notranjosti, prisega na idealizem, ki kot nadutost samovšečne not- ranjosti izživlja svojo nemoč po vzoru revščine. Revščina kot neka- kšen čas brez konca v nič. Le kje je z revščino nakazana možnost za drugačnost, za različnost, ki bi line- arizmu kot napredujočemu gibanju (Hegel, Marx, Adorno) izkazala vso potrebno zaupnico? Za preboj nap- rej gre! Toda ali je tak preboj v neo- liberalizmu sploh mogoč? Svoboda in nesramnost – eno in isto Sodobno represivno družbo prepo- znamo po tem, da sta »svoboda in nesramnost eno in isto«, je ugota- vljal Adorno. Kaj smo storili, da bi prekinili s tem enačajem? Vprašaj- mo se, s kolikšno represivno močjo še vedno delujejo naše institucije, ki so celo stalen vir in dotok tega, kar obnavlja represijo. Adornovi učenci in sodelavci z univerze v Frankfurtu so opozarjali, da je bila Adornova vizija družbe svet, ki bi bil neodvisen od slepih ekonom- skih mehanizmov, skratka premoči in nadvlade ekonomije. V času glo- balizacije vidimo, kako globalizacij- ski procesi prehajajo v nekaj nega- tivnega zaradi premoči ekonomije, sodobneje rečeno: zaradi svetov- notržne metafizike − globalizacija postaja globalizem. Tako nemški sociolog Ulrich Beck (1944−2015) v svoji uspešnici z naslovom Kaj je globalizacija? Zmote globalizma − odgovori na globalizacijo (slov. prevod 2003) opozarja, kako kriza zdajšnjega časa kaže, da se je celo »prelomila zaveza med tržnim go- spodarstvom, socialno državo in demokracijo«. Naša doba, ki sicer retorično sugestivno, včasih že na meji zasvojenosti prisega na libera- lizem, svobodno ekonomijo, tole- ranco, je spet svet, soočen s krutim dejstvom, da se zakoni ekonomije nikdar ne obnašajo tolerantno. Adorno je zagovarjal materiali- zem. Moralno poslanstvo materia- lizma je njegova »načelna demaski- rajoča tendenca« in že od vsega za- četka je materializem ljudi opozar- jal, da imajo pravico do sreče, ne samo do svobode, kar je počel ide- alizem in pri tem svobodo zapiral samo v meje človekove notranjosti. Vsekakor je materializem mnogo starejši od Marxa in Engelsa, isto velja tudi za dialektiko. Že pri Pla- tonu je Demokritov materializem povzročil nemalo ljubosumja in kar sovražen odnos, ki je šel tako da- leč, da se je Platon po ohranjenih virih celo ukvarjal z mislijo, kako bi dal sežgati Demokritova dela. Za- nimiva je Adornova razlaga tega ljubosumja, saj ga povezuje z nara- vo idealizma. Človek duha, ki se je znašel še na politični strani močnej- šega, je nastopil proti človeku ma- terije in želel proti njemu uporabiti fizično silo. V tej kretnji je Adorno videl simbol za globoko sorodnost med idealizmom in nasiljem, in to vse do danes. V enem delu svoje zgodovine ma- terializem izrazito opozarja na so- cialno komponento, na dimenzijo ugodja in neugodja in na trpljenje človeštva. Vsako še tako vzvišeno obliko duha materializem opozarja na njegovo pogojenost in določe- nost z naravo. Materialistična zare- za skozi celoten svet je izoblikovala pojem sveta, v katerem naj ne bi bilo več strahu, lakote, bede in gos- postva. Adorno kot zanimivost na- vaja, da je za materialistične filozofe značilna nagnjenost do pojmov, kot so ugodje, dobro in sreča, kar vse zahteva urejene materialne razme- re. Adorno Marxu priznava, da je veliko in zares najbolj dialektično v njegovem materializmu to, da vidi možnost za dosego dejanske svo- bode v »ukinjanju materializma, kar pomeni ustvariti takšno stanje, v katerem bodo zlomljene slepe pri- sile materialnih pogojev nad ljudmi in kjer se bo šele zares postavljalo vprašanje o svobodi«. Ni emancipacije brez emancipacije družbe Za nas, ki smo izšolani – in na to smo zelo ponosni – v dialektični tradiciji in teoriji, ki vključuje tudi adornizem, je tuje razpravljati »o pozitivnih predstavah o pravilni družbi, o njenih državljanih ali celo o tistih, ki naj bi jo udejanjili«. V zdajšnjem trenutku razmišljamo o svobodi, pravičnosti, enakoprav- nosti v njihovi nenavzočnosti, od- sotnosti. Tudi ideologij kot veziva, recimo kot družbenega cementa, ne potrebujemo več. Odklanjamo etikobrižneže in fundamentalistič- no religiozne zaklinjalce varovanja večnih vrednot. Upanje ne sme biti zamenjano z resnico, te pa ne mis- limo več absolutno. Nikakor ne že- limo novega »Gospodarja« ali celo kakšnega »kulta osebnosti«, še naj- manj ne poklanjati svobode neko- mu po vzoru Velikega inkvizitorja iz sveta Dostojevskega. Adorno nas je trajno posvaril: »Ni emancipacije brez emancipaci- je družbe.« Samó zatekanje – tre- nutno zelo popularno − v kulturo, estetiko in etiko ne bo zadoščalo. Nekdanja marksistična zaverova- nost v totaliteto je onemela, ven- dar pravice do moralne zaščite v pometafizični dobi ni onkraj ure- jene sociale na vseh življenjskih ravneh in za vse ljudi. Kljub vse- mu rohnenju kakšne postmoderni- stične zavesti o koncu utopije kot totalitete je treba upoštevati, da ni delne emancipacije in tudi ne pravičnosti. Utopija morale in pra- vičnosti−oboje se je zelo razšlo−bi morali sovpadati v nekem zelo do- ločenem pomenu, namreč kot eno- ten proces človekove osebne sa- mokreacije in hkrati prizadevanja za socialno pravičnost. To bi bila polnost bivanja, samospoznanje in spoznanje sveta bi sovpadala in v tem kratkem življenju, ki ga živimo med rojstvom in smrtjo, bi zares domovali. Naš ideal bivanja, ki ga marksistična misel glasno izreka, pa je domovati, bivati, prebivati varno, v zavetju, kot da smo doma v vsakem kotičku sveta. Toda: »Ni- kakršnega pravilnega življenja ni v napačnem.« To je vse do danes ena najbolj citiranih in popularnih Adornovih misli. Theodor W. Adorno. Dr. Cvetka Hedžet Tóth Zadnja leta nas je članstvo v Natu v povprečju stalo 45 milijonov evrov na leto. To pa je kar desetina obrambnega proračuna. december 20194 KOLUMNA dr. Martin Premk Gesla našega boja Kot med drugo svetovno vojno svoboda ni prišla sama, ampak jo je bilo treba izboriti, tako tudi resnica in pravica ne prideta sami, ampak se je zanju treba nenehoma boriti. Za resnico o zgodovini narodnoosvobodilnega boja in partizanih se danes ni več treba bojevati s puško, ampak se ta boj nenehno bije v »sredstvih javnega obveščanja«, še bolj pa na družbenih omrežjih. V tem boju zgodovinska dejstva nimajo nikakršnega pomena za zagovornike izda- jalskih in osramočenih domobrancev oziroma se jih na vse pretege trudijo izbrisati ali spremeniti. Čeprav je George Orwell dejal, da je vsaka propaganda laž, tudi če govori resnico, je vseeno dobro poznati nekaj osnovnih dejstev o drugi svetovni vojni, kajti v boju za resnico so zgodovinska dejstva strelivo, ki ga partizanski strani nikoli ne more zmanjkati. Najbolj osnovno dejstvo je, da so bili slovenski partizani oziroma Narodno- osvobodilna vojska in Partizanski odredi Slovenije pod vrhovnim poveljnikom Josipom Brozom Titom od leta 1943 dalje priznana zavezniška vojska, ki jo je 1944 priznala tudi Kraljevina Jugoslavije. Leta 1944 je ta vojska štela okoli 40.000 partizanov in partizank, skupno pa je v partizanih in Osvobodilni fronti sodelovalo več kot 100.000 mož in žena. Drugo osnovno dejstvo je, da so bile vse druge oborožene skupine na Slovenskem pod poveljstvom okupatorja: bela garda (Milizia volontaria anticomunista, MVAC, vaške straže, legija smrti) je bila pod poveljstvom italijanskega generala Maria Roatte, štela je okoli 6000 ljudi in je v okviru 2. italijanske armade delovala od julija 1942 do septembera 1943. Slovensko domobranstvo – Slowenische Lan- dsewehr (ljudje so jih zaničevalno imenovali švabobranci in tega izraza danes ne bi smeli pozabiti danes ) je delovalo v okviru SS, poveljnik je bil SS-general Erwin Roesener, leta 1944 pa je štelo približno 13.000 ljudi. V okviru SS sta delovala tudi maloš- tevilna (do 2000 ljudi) Slovenski na- rodnostno varnostni zbor (primorsko domobranstvo) pod poveljnikom generalom SS Odilom Globocnigom (enim največjih nacističnih zločincev) in Gorenjska samozaščita (gorenjsko domobranstvo), ki je delovala celo pod neposrednim vodstvom gestapa. Tudi maloštevilni slovenski četniki so bili podrejeni najprej Italijanom, nato Nemcem. Kdo se je boril proti okupatorju in kdo za svobodo, je povsem jasno, zato »neošva- bobranci« razprave vedno končajo s »povojnimi poboji« oziroma »komunističnimi zlo- čini«. A usmrtitve v skladu z jaltsko konferenco vrnjenih pripadnikov raznih oborože- nih skupin niso bili edini »povojni poboji« ne v Sloveniji ne drugod. Tudi »Matjaževa vojska« in ustaški »križarji« so tam do konca štiridesetih let prejšnjega stoletja pobili še kopico ljudi, a se to žal nikoli ne omenja o razpravah o drugi svetovni vojni oziroma o povojnih dogajanjih. Vedeti je treba, da razne izdajalske oborožene skupine tudi po vojni niso bile pripravljena položiti orožja, ampak so še vedno predstavljale vojaško nevarnost. Vsem pa so bili znani tudi strahotni zločini, ki so jih počele med vojno. Prav tako sam vodja četnikov Draža Mihailović ni položil orožja do marca leta 1946, kar bi bilo treba razložiti vsem, ki imajo polna usta besed, kot so »mednarodne konvencije« in »protipravno«. Sicer pa se partizane ali »komuniste« v bojih na družbenih omrežjih največkrat obtožuje, da so »začeli vojno« samo zaradi »komunistične revolucije«. Vojna se je začela z napadom sil osi na Jugoslavijo in Grčijo 6. aprila 1941 in je niso začeli komunisti. Pustimo lahko ob strani, ali je bila stara Jugoslavija potrebna revolu- cije ali ne. Dejstvo je, da je temeljila na političnem zatiranju, gospodarskem izkoriščanju in neenakopravnosti narodov, pa tudi ženske so bile brez vseh političnih pravic. Zato ni presenetljivo, da si je večina ljudi želela spremembe. Prav tako pa so vse izdajalske oboro- žene skupine med vojno izvajale svojo »revolucijo« oziroma želele svoje spremembe. Lju- bljanska škofija je počela svojo inkvizicijo, začenši z geslom »v imenu Kristusovih ran naj pogine partizan« niso skrivali namenov, da »izbrišejo vse slovenske nevernike«. Odveč je omenjati, da se ljubljanska nadškofija za svoje izdajalsko delovanje med drugo vojno še nikoli ni opravičila ali ga obžalovala. Zadnje čase so najpogostejši napadi na partizane oziroma »komuniste« vztrajni poskusi enačenja »komunizma« z nacizmom. Če že lahko kaj enačimo, lahko enačimo le nacizem s kapitalizmom, saj oba temeljita na vladavini kapitala ter so v obeh nekateri ljudje manjvredni, le da so bili v nacizmu in fašizmi manj- vredni celotni narodi in rase, v milem kapitalizmu pa so manjvredni tisti brez kapitala. Dejstvo je tudi, da so »zahodne demokracije« oziroma kolonialno kapitalistične zahodne države tudi po drugi svetovni vojni dopuščale fašizem v Španiji, Grčiji, na Portugalskem in drugod. Ne da ni bil premagan fašizem, le ves čas se ga je dopuščalo, zdaj pa celo spet močno dviga glavo. Zato se treba oborožiti z dejstvi in znova pogumno oditi v boj. Vojna se je začela z napadom sil osi na Jugoslavijo in Grčijo 6. aprila 1941 in je niso začeli komunisti. Pustimo lahko ob strani, ali je bila stara Jugoslavija potrebna revolucije ali ne. MEDGENERACIJSKI DIALOG – Solidarnost KNJIGE »Ja, stara, lepo te je videti!« Če se sprehajate po Sloveniji, lahko na uli- ci zaslišite ta prešerni vzklik. Objeli pa se bosta dve ženski, ki sta stari trideset let. Ali lahko iz tega sklepa- mo, da je starost pozitivno vredno- tena? Ne. Ravno nasprotno je. Sta- rejši so dehumanizirana in diskrimi- nirana skupina družbe, ki ji aktualna politika ne nameni niti ustrezne so- cialne niti zdravstvene oskrbe. Lahko bi s prstom kazali na sodob- ne smernice, ki od vseh zahtevajo, da so večno mladi, si gladijo gube s skalpelom ali botoksom in prsne vsadke menjavajo skupaj z umetni- mi kolki. A vendar je bilo, za tiste, ki nikakor ne morejo sprejeti odhoda svoje mladosti, že od nekdaj tako. Peklensko je težko, vendar tudi slo- venska ljudska pesem pravi, da še kamen v vodi se obrne, a mladost se ne vrne. To so prej ali slej spoz- nale tudi grofice iz preteklosti, ki so se kopale v mleku za lepo kožo, ali kralji, ki so mislili, da postajajo mlaj- ši z vsako novo, mlajšo ljubico. Še vsi so umrli. Kakor se danes starej- še generacije lahko pritožujejo nad mlajšimi, so se že v starem Rimu – dejansko je bil najden zapis iz antike – pritoževali, da se rimska mladina preveč navdušuje nad duhovnostjo in filozofijo vzhoda in da nima no- benih manir. Napetosti in tudi do- polnjevanje med starejšo in mlajšo generacijo so stalnica, ki je dobro- došla, saj ohranja človeško družbo stabilno in jo hkrati prenavlja. Z grozo pa lahko ugotovimo, da so spremenjene socialne okoliščine v Sloveniji obudile neusmiljenost do starejših v preteklosti in jo vrni- Dragan Veselinović je v Ljubljani po dolgotrajnem iskanju le našel pod- jetje, ki bo natisnilo njegove tri knji- ge o Titovih stražarjih. Vsaka knjiga ima okoli 280 strani, bodo formata A4 in mehke vezave. Kolikšna bo cena, še ni znano. Vse je odvisno od števila naročil, pravi Veselinović, ki je knjige pisal dobri dve leti. Lekto- rica je bila Aleksandra Jankovič, re- cezenta pa dva odlična in ugledna zgodovinarja, univerzitetni profesor dr. Božo Repe in kustos Muzeja Slo- venske vojske dr. Martin Premk. »Pisal sem v svojem prostem času. Na stotine ur pisanja se je obrestovalo. Pisal sem na preno- snik, po zvezkih, listih in beležni- cah, podnevi in ponoči. Prebral sem na desetine knjig in uporabil nešte- to zgodovinskih atlasov, proučeval zgodovinske in topografske zemlje- vide. Pogovarjal sem se z živimi pri- čami, povezanimi s tematiko. Pisal sem doma, pri starših, v Narodni in univerzitetni knjižnici, v ljubljanskih knjižnicah, med počitkom na Šmar- ni gori in Rožniku, po ljubljanskih parkih, v gostilnah, na kopališčih Kodeljevo in Kolezija, med poto- vanji v avtomobilu, avtobusu in na vlaku. Pisal sem toplo oblečen, v športni opremi ali v kopalkah,« se je razgovoril avtor zanimivih knjig in poudaril, da to ni samo njegova zmaga, ampak skupna zmaga vseh dobromislečih ljudi, ki spoštujejo pridobitve NOB in maršala Tita. J. A. »Ej stara, kako si?« Titovi stražarji le v sedanjost. Spomnimo se slo- venskih povesti o starejših mamah ali očetih, ki so morali svoje otroke prositi za »kot« v lastni hiši. Krute preživetvene razmere ljudem že od nekdaj zapirajo tako srce kot razum. Prav nastanka nevzdržnih življenj- skih razmer si pod vencem evrop- skih zvezd ne bi smeli dovoliti. V tem je dehumanizacija slovenske družbe, ki zavestno opušča gradnjo domov za starejše. Država že 14 let ni zgradila nobenega, odprla pa je vrata tuji multinacionalki. Kakšno sporočilo o vrednosti starejših naj- demo v tem? Zakon o dolgotrajni oskrbi prav tako ni sprejet. Dve de- setletji. Zakaj morajo prostovoljke in prostovoljci Združenja za dostoj- no starost Srebrna nit vlado in mi- nistrstva opozarjati na hude napake in zanemarjanje starejših? Kaj dela- jo odgovorni? Manj kot nič. Državni denar se v milijonih namenja za do- mnevno »spravo«, za katero si vse prej kot prizadevajo dobitniki teh sredstev, ni pa ga za žive ljudi, ki so to državo gradili, da bi sploh imeli upanje, da bodo lahko zrli v varno starost in ne v prezeblo usihanje. Če ne veste, kakšne so usode starejših v Sloveniji, spremljajte projekt Vida, ta zapisuje zgodbe starejših, ki so jih ne le pozabili, temveč izdali tisti, ki bi za poštenega človeka morali najti kos kruha in dostojno oskrbo. Ne moremo posplošiti, da današnje generacije med seboj ne sodelujejo. Stiske, ki gonijo mlajše čez mejo s trebuhom za kruhom, tistih, ki os- tajajo, pa nimajo služb, ali v njih izgorevajo, določajo, da starejšim pogosto nimajo česa dati. Nekateri pa, poročajo s terena, zaradi lastne stiske starejšim poberejo še tisto, kar imajo. Za vsem tem, kot rečeno, ni pomanjkanje medgeneracijskega sodelovanja, temveč ropanje brez- vestne politike in tistih, ki jim kot krvavi biriči služijo, menda je treba dodati, obeh spolov. Naj to ne zveni kot opletanje s kičastimi pridevniki. Dokazano starejši ljudje, ki so na- meščeni v domove za starejše ali so nemočni doma, umrejo od podhra- njenosti, ker ni dovolj ljudi, da bi za- nje skrbeli. Da se nam ne bi »zgodi- la« Velika Britanija, kjer po podatkih organizacije Age UK, ki se ukvarja s starejšimi, vsako uro umrejo trije starejši zaradi pomanjkanja dosto- pa do nege in pomoči! Ugotovili so, da je bilo v zadnjih 18 mesecih 1,725.000 neodgovorjenih prošenj za pomoč. Če končam, »stara« je v resnici slabo in mi smo naslednji na vrsti, če rumenih zvezd ne obarva- mo z rdečo barvo solidarnosti in su- verenosti. Znamo in zmoremo, ker smo že. dr. Katerina Vidner Ferkov 03-898-26-30 info@muzej-velenje.si www.muzej-velenje.si obiščite VELENJSKI GRAD Katerina Vidner Ferkov december 2019 5 Sonja Lokar ZLOČINI OKUPATORJEV – Gmajna na Proseški postaji AKTUALNO – 25 let po konferenci OZN v Pekingu Na Krasu je mnogo gmajn in pu- stih kraških travnikov poraslih z grmičevjem in redkimi drevesi, naj- večkrat z nizkimi drobnimi hrasti. Gmajna na Proseški postaji pa ni navadna kraška gmajna. Razprosti- ra se pri Proseku ob cesti, ki vodi na Opčine v bližini nekdanje italijan- sko-jugoslovanske meje. Tržačani se tu lahko nadihajo svežega zraka, otroci pa svobodno tekajo in nabi- rajo rože. Naključnemu obiskovalcu takoj padejo v oči mogočne tri četrt stole- tja stare cedre, ki objemajo kamnit piramidast spomenik in ga varujejo pred kraško burjo ter skrivajo spo- ročilo desetih mladih narodnjakov: »Nikdar ne pozabite naše žrtve.« Tu so se 29. maja 1944 dogajala grozo- dejstva, ki jih težko pripišemo člo- veku. Sekcija VZPI - ANPI Prosek Kontovel skrbno neguje spomin na te zverinsko umorjene Slovence, Hrvate in Italijane, zato vsako leto ob obletnici tega dogodka pripravi komemoracijo ob spomeniku, ki so ga takoj po vojni postavili v spomin na žrtve in v opomin poznejšim ro- dovom. Iz kraškega kamna sezida- na piramida s križem na vrhu ima vklesana naslednja imena: Giorgio Beznia (24 let), Andrej Brežec (40), Mario Derin (27), Rok Klarin (22), Albert Matulič (21), Silvano Petra- cco (20), Armando Valerio (21), Sveto Vatovac (36), Josip Švara (34), Livio Zubin (34) s posvetilom: »Tu smo dali naša mlada življenja za osvobojenje delavnega ljudstva. Kot talci obešeni 29. maja 1944. Nikdar ne pozabite naše žrtve.« To so bili primorski fantje, Trža- čani, zlasti Slovenci, ki so kmalu po priključitvi tega dela Primorske k Italiji okusili nasilje fašističnih skraj- Četrta svetovna konferenca OZN o ženskah pred 24 leti v Pekingu je bila vrh obdobja upanja, da bo ves svet postal civilizacija svobodnega trga in demokracije, ki bo spošto- vala nedeljive človekove pravice za vse. Na globalni ravni je bilo do- seženo soglasje velike večine vlad držav članic OZN o tem, kaj je treba storiti, da bi ženske prenehale biti podrejena, izkoriščana in z nasiljem ustrahovana polovica človeštva. Toda že leta 2000 se je to soglasje skrčilo na milenijske razvojne cilje, ki so vprašanje spolne neenakosti v gospodarstvu in socialnih pravicah omejile na najrevnejše države, pro- blem politične nemoči žensk pa ve- zale pretežno na vprašanje večjega aktivnega vključevanja žensk v za- gotavljanje varnosti, preprečevanje in pomirjanje vojaških konfliktov ter odpravljanje trgovine z ljudmi in drugega nasilja nad ženskami. Novo nazadovanje je sprožil neo- liberalni odgovor vlad sredinskih strank večine razvitih držav na svetovno finančno krizo leta 2007 in recesijo, ki je zlasti udarila manj razvite države. Izgubljanje soci- alnih in ekonomskih pravic žensk se je pospešilo. Posledično se je v zadnjih nekaj letih razbohotil še ra- dikalni konservativni udar na oseb- Nikdar ne pozabite naših žrtev Ne moremo si privoščiti razkošja, da bi odnehale! nežev in pozneje Nemcev. Sovraž- nik ni izbiral sredstev. Mučil jih je, pobijal, zapiral, grozil, obešal in odprl taborišče Rižarno. Ob odkritju spomenika leta 1945 se je na proseški postaji zbrala petti- sočglava množica. Med njimi so bili tudi domačini, ki so bili priče obe- šanju pred 75 leti. Zgodilo se je maja 1944, ko so se Nemci hoteli maščevati za uspešno akcijo, ki so jo izvedli partizani. Okupator je ob- sojence najprej zaprl v koronejske zapore, ker naj bi sodelovali s par- tizani oziroma s protifašisti. Na to- vornjakih so zgodaj zjutraj pripeljali na proseško postajo deset od trplje- nja izmaličenih in izmučenih fantov. ne pravice žensk in na sam pekin- ški koncept enakosti med spoloma. Kar je bilo leta 1995 v Pekingu glo- balno kritizirana manjšina, vse bolj postaja vladajoča politika ne samo na Balkanu, tudi v EU, Rusiji, ZDA. Za ženske nekdanjih socialističnih držav je bilo obdobje upanja ob- dobje neprijetnega presenečanja. Berlinski zid se je namreč zrušil na ženske. Najhuje je bilo tam, kjer je tranzicija v kapitalizem potekala v obliki vojn za meje novih, »etnič- no čistih«, suverenih držav. Glavni nauk, ki smo ga aktivne ženske naše regije potegnile iz tega obdobja, je bil, da se vojn ne da preprečiti s še tako množičnimi mirovnimi prote- sti na ulicah, ker se vojne skuhajo v kabinetih izvršne oblasti. Zavedle smo se, da moramo graditi regio- nalno in mednarodno solidarnost med aktivnimi ženskami in se druž- no boriti za svojo polovico moči na Očividci so vedeli povedati, da so bila njihova telesa polna modric, oči skrite v oteklinah, prsti in nohti pla- vi od stiskanja med vratnimi podbo- ji. Marsikaj je bilo še očem nevidno. Trpela so njihova srca in duše. Toda ostali so močni. Raje so obmolknili, kot da bi izdajali. Vso to nemo kolono trpinčenih fantov so morali opazovati štiri- najst- ali petnajstletni otroci, imeno- vani todterji, ki so prisilno delali v lesenih barakah na proseški postaji. Med dvema barakama so okupa- torji prečno namestili lesen drog in nanj pritrdili deset vislic. Očividec je kasneje pripovedoval, kako se je esesovec obesil na talca in ga pote- vseh mestih odločanja, v prvi vrsti pa v parlamentih in vladah svojih novonastalih neodvisnih držav. Aktivistke z jugovzhoda Evrope smo dobro izkoristile čas od leta 2000 do izbruha globalne finanč- ne krize. Širitev EU smo s pridom uporabile za to, da smo minimalne evropske standarde glede enakosti spolov vsaj na papirju umestile v naše nacionalne zakonodaje, nismo pa mogle preprečiti, da ne bi izgu- bile večine civilizacijskih pridobitev socializma na področju ekonom- skih in socialnih pravic žensk, ki so te minimalne standarde visoko pre- segale. Tu je Slovenija zaradi dobro organiziranega odpora sindikatov in našega novega ženskega gibanja vsaj začasno postala častna izjema. Uspelo nam je v veliki meri harmo- nizirati zakonodajo svojih držav z evropskimi standardi, uspelo nam je uzakoniti kvote v vseh državah na jugovzhodu Evrope in povpre- čje poslank na zahodnem Balkanu dvigniti z manj kot sedmih odstot- kov leta 2000 na današnjih več kot 30 odstotkov. Osnovni nauk, ki smo ga v Sloveniji in na Zahodnem Bal- kanu potegnile iz tega obdobja, pa je bil, da je težko izboljševati zakon- ske okvire za enakost spolov, a še mnogo težje je zakone izvajati! Izbruh svetovne finančne krize leta 2007 in ekonomske recesije, gnil k tlom, da se je zadušil. Nemci so vsa svoja dejanja dokumentirali s fotografiranjem. Te fotografije je domačin Luči Puntar našel v uni- formi nemškega vojaka. Obešenci so še nekaj časa viseli, potem so jih odpeljali neznano kam, mogoče so jih sežgali v Rižarni ali vrgli v fojbe. Vsa povojna leta se vsako zadnjo nedeljo v maju zberemo ob spome- niku domačini, predstavniki zgo- niške in drugih občin, godbeniki, šo- larji, skavti, predstavniki ZZB NOB Komen in Sežana ter sorodniki, da se poklonimo spominu na muče- niško smrt mladih talcev. Letos je proseško-kontovelska sekcija Vsedržavnega združenja ki ji je sledila, je tudi v naši regiji ogrozil vse, kar je bilo doseženega po letu 1995. Strupena kombinaci- ja varčevalne histerije, »utrujenos- ti« EU zaradi razširitve in panike, ki so jo zagnali desničarji zaradi povečevanja priliva beguncev in ekonomskih migrantov, je potisnila EU v resno politično krizo. Upanje balkanskih držav na članstvo v EU se je odmaknilo v nedoločno pri- hodnost. Sam koncept enakosti in nedeljivih človekovih pravic je pri- šel pod neposreden udar radikalno desnih strank in nazadnjaških tokov v vseh velikih verskih skupnostih. V civilni družbi so s podporo medna- rodne desnice vzniknila protifemini- stična gibanja. Krčenju ekonomskih in socialnih pravic se je pridružilo desničarsko zavračanje tako imeno- vane ideologije družbenega spola. Tako so se odprle, in zlasti s pomoč- jo družbenih omrežij okrepile mož- nosti za odkrite napade na femini- stične aktivistke in političarke. Dr. Svetlani Slapšak so na primer raz- bili vsa okna in ji na spletu grozijo s smrtjo! Vrstijo se napadi na ženske reproduktivne in spolne pravice in zdravje, na pravice ljudi z neve- činsko spolno orientacijo, na spolno vzgojo v javnih šolah. Populistična socialna demagogija in hinavsko zaščitništvo do »naših« žensk sta, paradoksalno, postali močni orodji partizanov ANPI Anton Ukmar - Miro Prosek - Kontovel pripravila komemoracijo prav na dan zloči- na. Na novo postavljen smerokaz, ki ga je uredila zgoniška občina, je obiskovalce usmerjal z glavne ces- te na skrbno pokošen in z baklami osvetljen tisti del gmajne, ki vodi do spomenika. Partizanske pesmi, ki sta jih zapela dva zbora ob igranju proseške godbe, so se prepletale z utrinki iz knjige Puške in pisma, v kateri so objavljene misli sinov in hčera ljudi, ki so izgubili življenje v času nacifašizma. Slišati je bilo spomine Spomenke Hribar, Ervina Fritza in Nika Möderndorferja. Mi- loš Budin je kot slavnostni govornik poudaril, da je zmaga protifašistov prinesla demokracijo, ki jo je treba krepiti, ceniti in vzdrževati, zmaga nad fašizmom pa da je v kraje ob meji prinesla možnost mirnega so- žitja med narodi. Spominu na deset junakov se je poklonila tudi zgo- niška županja Monica Hrovatin. Ne vem, kje počivajo moj stric Josip Švara in drugih devet obešen- cev. Prav tako ne vem, kje je padel moj stric Milan Luin, verjetno nekje na Dolenjskem. Rada bi jima polo- žila na grob šopek kraškega cvetja, postala ob grobu, izrazila hvaležnost za izborjeno svobodo. Ker tega ne morem storiti, prižgem vsako leto svečko na spomeniku v njuni rojstni vasi. Nista imela sreče, da bi me ob- jela. Vendar veliko vem o njiju, o njunih plemenitih odločitvah, ko sta se odzvala klicu domovine in v boju za našo svobodo žrtvovala življenje. Draga moja strica in na tisoče Slo- vencev in Slovenk, ki počivate nez- nano kje, plamen hvaležnosti moje sveče je namenjen vsem vam! Nada Lozej za pridobivanje podpore tudi volivk iz različnih socialnih slojev stran- kam, ki so dejansko največja gro- žnja ženski enakopravnosti. Nauk tega obdobja je za vso regi- jo jugovzhodne Evrope, tudi za nas v Sloveniji, enak kot za vse druge regije sveta: ne razjezimo se, vrni- mo z enako mero! Iz tega, kar že uspešno počne- mo, je jasno, kaj moramo storiti v prihodnje: za vsako ceno moramo braniti in ubraniti že doseženo, sprožati nove pobude, s katerimi bomo okrepile predvsem tiste eko- nomske, socialne in osebne pravice žensk, ki so pomembne za kakovost vsakdanjega življenja velike večine žensk in deklic – v Sloveniji na pri- mer je to pobuda za ureditev dol- gotrajne oskrbe, obnoviti je treba energijo ženskega gibanja od spo- daj navzgor, predvsem tudi tako, da vključimo vanj prioritete in ideje nove generacije feministk. To gene- racijo pooseblja švedska najstnica Greta. Njen ogorčeni vzklik »Kako si drznete!« je naznanil nov koncep- tualni okvir – obdobje boja za ena- kost med ljudmi, tudi med spolo- ma, v razmerah globalne klimatske in ekološke krize. (Daljša verzija tega članka je bila objavljena v Dnevnikovem Objektivu oktobra 2019.) Sonja Lokar december 20196 RAZMIŠLJANJE SPOROČILA – Resolucija Evropskega parlamenta Italija se že nekaj desetletji ukvarja z občutnim zaostajanjem svoje go- spodarske rasti. Po nekaterih vero- dostojnih podatkih so to državo po stopnji rasti prehitele že vse evrop- ske države z izjemo Grčije. Tako stanje ne skrbi samo Italije, temveč Evropsko unijo v celoti, saj je ta dr- žava njena soustanoviteljica in po- membna članica. Strokovne raziskave vzrokov ta- kega dokaj skrb vzbujajočega stanja v eni izmed pomembnejših članic EU so pokazale, da rast italijan- skega gospodarstva zavira vrsta dejavnikov. Med najpomembnejši- mi sta pretirana razdrobljenost in majhnost gospodarskih subjektov. Kar 95 odstotkov podjetij ima manj kot deset zaposlenih. To dejstvo močno zmanjšuje potrebo po razi- skavah starih in novih tržišč, ovira pogumnejšo politiko investiranja, Evropski parlament je konec sep- tembra po daljšem predhodnem usklajevanju besedila med pos- lanskimi skupinami sprejel resoluci- jo o pomenu zgodovinskega spomi- na za prihodnost Evrope (glasova- nje: 535 za, 66 proti, 52 vzdržanih). Parlament je podobne dokumente po motivih, ciljih in vsebini spreje- mal že v prejšnjih letih in z enakim namenom. Še posebej naj omenim resolucijo iz leta 2009. Najnovejša resolucija tako kot predhodne bolj odpira vprašanja in probleme, kot je konstruktiven pri- spevek k sodelovanju v EU in Evro- pi. Ni prispevek k objektivnemu zgo- dovinskemu spominu, ni noben pri- spevek k objektivnemu razjasnjeva- nju zapletenih zgodovinskih dejstev, okoliščin in odnosov v prejšnjem stoletju, noben prispevek k boljše- mu medsebojnemu razumevanju, še najmanj pa prispevek k resnemu zgodovinopisju. Je poskus ustvarja- nja nove evropske zgodovine z nje- nim ponarejanjem in novimi kon- strukcijami, ki so izrazito v funkciji določenih aktualnih geostrateških, geopolitičnih in ideoloških potreb, ciljev in interesov. Ali kot je ocenil dr. Božo Repe, je to izraz novih ge- opolitičnih razmerij, v katerih naj bi bila Rusija glavna sovražnica Evro- pe, ki botrujejo molku zahodnih držav ob sprejemanju takšnih reso- lucij, in izraz političnih razmerij kot tudi kupčkanja v današnjem Evrop- skem parlamentu. V svojem bistvu pa gre le za koncesijo vzhodnoe- vropskim državam, ker kot pojasnju- je, je to preprosto neke vrste kupčija. Z razširitvijo EU so zahodne države dobile trge, poceni delovno silo, po- ceni so kupovale podjetja, v zameno pa so državam vzhodne Evrope dale te ideološke koncesije, s katerimi se v zahodni Evropi tako in tako nihče več ne ne ukvarja. (Mladina, 11. 10. 2019, str. 40). Zgodovinski spomin je pomem- ben, ni pa in ne more biti enoznačen. Zabrisovanja, kaj so bili vzroki in po- sledice, in njihovo zamenjevanje, kaj so bili dejanski interesi, ki so zakri- vili prvo in tudi drugo svetovno voj- no, kaj je spodbujalo in radikaliziralo nacionalizme na eni in oportunizme na drugi strani, pri tem niso prava pot. Resolucija Evropskega parla- V primežu gospodarske in politične krize Ponarejanje evropske zgodovine šolanja gospodarskih kadrov in dru- go. Po podatkih Eurostata imata po- dobne težave z rastjo svojih nacio- nalnih gospodarstev le še Romunija in Bolgarija. Za doseganje skromnejših rezul- tatov italijanskega gospodarstva je vsekakor kriva tudi okostenela in po- litično neenotna italijanska država, ki je z neusklajeno strategijo gospodar- skega razvoja povzročila veliko ne- popravljivih strateških napak. Med- nje spada tudi nepopolna in spoliti- zirana zakonodaja na področju tujih vlaganj in pravne odgovornosti tujih in domačih investitorjev. Med negativne kazalnike stanja italijanskega gospodarstva je tre- ba uvrstiti podatek, da je skupno število nezaposlenih v državi že skoraj doseglo devet milijonov lju- di. Krivdo za takšno stanje v Italiji italijanska desnica s Salvinijem na menta je izraz nepomirljivosti dolo- čenih interesnih, političnih skupin in držav z zgodovino in celoto dejstev in vseh okoliščin, ki so zaznamovali evropsko in svetovno stvarnost ter razvoj in stanje v posameznih drža- vah; je izraz želje zamegljevati ce- lotno lastno zgodovino, potvarjati in celo zlorabljati zgodovino; izraz njenih hotenih enostranskih inter- pretacij, sprenevedanja in tudi zgo- dovinskega revizionizma. Resolucije Evropskega parlamenta ne bi mogli razumeti kot prispevek k ohranjanju in krepitvi izvornih te- meljev EU v zdajšnjih aktualnih raz- merah, krepitvi demokracije, huma- nosti, premagovanju prevladujoče- ga vpliva finančnih, kapitalskih cen- trov in oligarhije in prevladovanja avtokratskega, od ljudi odtujenega vladanja in urejanja javnih zadev v posameznih državah in EU. Uteme- ljen je dvom in še kaj več, da ta in podobne resolucije niso prispevek h krepitvi solidarnosti in vzajemnosti, krepitvi sodelovanja in razumevanja in doživljanja Evrope kot skupne- ga doma in odločujoče vloge ena- kopravnih državljanov posameznih držav in Evrope oziroma EU. Priče smo vnovičnemu poskusu ustvarjanja nove zgodovine, enotne evropske zgodovine, zgodovinske- ga, ideološkega izenačevanja ideo- logij in gibanj (nacizma in komuniz- ma) kot alibiju za prikrivanje temnih plati v posameznih okoljih. Zato v ZZB odločno zavračamo poskuse ustvarjanja uradne zgodo- vine EU. Takšni poskusi po logiki stvari nujno povzročajo zdrahe in razprtije ter prinašajo nevarnost za- dušitve in omejevanja raziskovanja preteklosti, odprte razprave, grož- njo cenzure in enoumja ter neprije- tno spominjajo na totalitarizem. Še posebno nedopustno je sejati kali novega totalitarizma – kar uradna zgodovina je – v imenu zavračanja prejšnjih totalitarizmov. Resolucija konkretno razkriva (glasovanje pa to potrjuje), da oči- tno ni enotnega pogleda na neka- tera nesporna zgodovinska dejstva oziroma da gre za svojevrstno am- nezijo in zgodovinske netočnosti o vzrokih, ki so utrjevali pot za iz- bruh druge svetovne vojne, kdo so bili nasprotniki med drugo svetovno čelu pripisuje birokratskemu apa- ratu EU in njegovi politiki. Ta oči- tek naj bi bilo po mnenju italijan- ske desnice mogoče zelo prepros- to dokazati. Prva žrtev take politi- ke je bila Grčija. Mednarodni pomen Italije in njen položaj v EU kot ustanovne člani- ce, sta bila te dni predmet burne razprave v italijanskem parlamen- tu – hramu demokracije. Kot je bilo pričakovati, se je poskus vsebin- ske razprave o aktualnih proble- mih države sprevrgel v neplodno vojno in kaj so bili njihovi interesi in cilji, pa tudi za zamolčevanje raz- rasta fašizma v Italiji in Španiji ter rasistične ideologije v Nemčiji med vojnama. Prav tako se »pozablja« dejstvo, da bi morali ostajati proti- fašizem in protinacizem ter ničelna toleranca do pojavov nacifažizma temelj povojnih odnosov gradnje nove evropske arhitekture ter grad- nje in življenja EU tudi danes in jutri! Na to moramo še posebej opozarjati ob bližajoči se 75. obletnici zmage protinacistične in protifašistične ko- alicije nad fašizmom in nacizmom v drugi svetovni vojni in ob dejstvu, da se na vseh koncih EU in tudi v nekaterih drugih državah pojavljajo skupine in pojavi, ki so jim skupni ohranjanje spomina na oba totali- tarizma, različne oblike sodobnega neofašizma in zgodovinski revizio- nizem. Se pa tudi kar zavestno po- zablja, kaj vse je spremljalo padec berlinskega zidu, takratna dogajanja in dogovore med dotakratnimi ak- terji hladne vojne, kar spregleduje se pričakovanja, vzajemno prevzete obveznosti ob koncu hladne vojne. Resolucija je v nasprotju z vredno- tami, politiko in delovanjem ZZB NOB. Zato ni bilo naključje, da je Komisija za mednarodne odnose pri Predsedstvu ZZB NOB v novem- bru razpravljala o tej resoluciji. V razpravi, ki se bo še nadaljevala in končala z določenimi zaključki, je sodeloval tudi evropski poslanec dr. Milan Brglez, edini med evropskimi poslanci iz Slovenije, ki ni glasoval za sprejem te resolucije. Dr. Brglez je širše pojasnil ozadja pripravljanja in sprejemanja resolucije, svoj kri- tični odnos do resolucije (nespreje- mljivo izenačevanje kirvde Nemčije in Sovjetske zveze za začetek druge svetovne vojne, izpuščanje obsodbe fašizma, protislovja in manipulacije v njej, ki se začnejo že v uvodnem delu, kjer se resolucija sicer sklicuje na temeljne vrednote EU, ki naj bi jim sledila. Ob tem so posamezne točke same po sebi sicer sprejemlji- ve, npr. o kolaboraciji, kolaborantih). Dr Brglez je navedel tudi svoje raz- loge, da se je vzdržal sprejetja reso- lucije. Posebej je spomnil, da spreje- ta resolucija pomeni le nadaljevanje resolucije EP iz leta 2009, pojasnil je ozadja sprejemanja obeh resolucij medstrankarsko obtoževanje. V splošni zmedi ob nastopih številnih razpravljavcev je besedo prevzel vodja skrajno desne stranke Sever- na liga Matteo Salvini in »slove- sno« izjavil, da je prisotni predse- dnik vlade Conte »navaden izdaja- lec«, ker je nepooblaščeno v imenu Italije podpisal pogodbo o evrop- skem mehanizmu za stabilnost in s tem storil veleizdajo. Izjava Sal- vinija je šokirala prisotne. Premier Conte in člani njegove vlade so po- skušali z argumenti dokazati, da je (odnos zahodnih članic EU do njih ter motivi in cilji njunih pobudnikov, to je Poljske in baltskih držav) ter opozoril tudi na protislovno poveza- nost z resolucijo OZN o obsodbi na- cizma, ki jih je v minulih letih in tudi letos predlagala Ruska federacija in jo je tudi letos podprla večina članic OZN, vzdržale se članice EU, tudi Slovenija. Dotaknil se je še pobude evropskih poslancev iz RS vladi in Državnemu zboru, da bi obravnava- la in sprejela resolucijo EP, in ob tem opozoril na stališče, ki je bilo spreje- to že ob enaki pobudi ob sprejemu sorodne resolucije leta 2009. Že v tej prvi razpravi smo bili so- glasno kritični do resolucije in za- skrbljeni ob njeni mogoči uporabi za zgodovinski revizionizem, za iz- razito enostranske interpretacije, za potvarjanje zgodovine, za ize- načevanje nacizma in komunizma in tudi partizanskega gibanja ter oborožene in politične kolaboracije v slovenskem okolju ter za rehabi- litacijo kolaboracije. Iz vsebinsko bogate razprave naj le na kratko povzamem mnenja razpravljavcev: resolucija je »skrpucalo«, nespre- jemljiva sta enačenje totalirizmov in izenačevanje nacizma in komu- nizma; gre za zgodovinski revizio- nizem, potvarjanje, manipulacijo z zgodovinskimi dejstvi; z vidika vre- dnot ZZB je resolucija nesprejemlji- va; zahteve do Ruske federacije so primer nesprejemljivega vmešava- nja v zadeve druge države, ob tem pa se obide druge aktualne totali- tarne režime, npr. v Savdski Ara- biji. Še posebno so problematične določene točke resolucije – 14., 18. in druge. Naši spomeniki NOB niso nobeni komunistični spomeniki, kar velja tudi za spomenike Titu. Zaradi pričakovanega utemeljevanja zah- tev za odstranjevanje spomenikov NOB bi morali okrepiti delovanje za njihovo ustrezno pravno zaščito. Ne sme se spregledati, da resoluci- ja ne spoštuje odločitve Evropskega sodišča o rdeči zvezdi. Čeprav reso- lucija ni pravno zavezujoča, že ima negativne posledice v Italiji v zvezi z fojbami in tudi v Sloveniji. Razpravo o sami resoluciji in njenem pomenu v širšem okviru bomo nadaljevali, ker je to skla- dno z vrednotami in cilji delovanja je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: mag. Blaž Kavčič (predsednik) dr. Maca Jogan, Metka Mencej, Mitja Meršol, dr. Cvetka Hedžet Tóth Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si Med negativne kazalnike stanja italijanskega gospodarstva je treba uvrstiti podatek, da je skupno število nezaposlenih v državi že skoraj doseglo devet milijonov ljudi. ZZB in ker ostajamo zavezani na- šemu prepričanju in delovanju – in verjamemo, da tudi prepričanju in delovanju drugih deležnikov v RS. Kot je nedavno na slovesnosti v Kučibregu poudaril prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, sta utemeljena na »pretehtanem in izostrenem odnosu do nacionaliz- mov, ksenofobij, populizmov in ra- sizmov v novih preoblekah, znotaj katerih tudi v Sloveniji in na Hrva- škem oživljajo stare ideje fašizma in nacizma, ki so v prejšnjem stoletju prisilile človeštvo, da je v najhujšem vojnem spopadu, kar jih pozna zgo- dovina, ubranilo svojo civilizacijo in njene vrednote pred barbarstvom«. Glede same resolucije pa v celoti soglašamo z oceno in mnenjem dr. Repeta, da je »v bistvu propagan- distična. S svojim izenačevanjem komunizma in nacizma – če za- ostrim – je vredna nacistične pro- pagande« in »povsem napačna pot v razreševanju napetosti, ki izhajajo iz polpretekle zgodovine. S poskusi poenotenja zgodovinskega pogleda pri ideološko tako spornih temah, kot je druga svetovna vojna, EU le izgublja svojo kredibilnost« (Mladi- na, 11. 10. 2019). Marjan Šiftar, predsednik Komisije za mednarodne odnose pri pred- sedstvu ZZB NOB Slovenije Salvinijeva izjava lažna, toda brez uspeha. Šele na podlagi uradnega sporočila Bruslja, da bo sklepanje pogodbe o sodelovanju EU pri pro- jektu Evropski mehanizem za sta- bilnost v začetku prihodnjega leta, se je »skonstruirana afera« o vele- izdaji predsednika italijanske vlade Conteja izkazala za lažno. Na podlagi opisanega kriznega stanja v Italiji je mogoče sklepati, da so možnosti za vzpostavitev go- spodarske in politične stabilnosti v državi izredno skromne. Upati je, da bo pravkar ustanovljeno spontano in množično gibanje mladih Italija- nov z zanimivim imenom Sardine vneslo nove vrednote in množičen odpor proti fašizaciji Italije, ki ga vo- dijo zloglasni Matteo Salvini in nje- govi zavezniki. Štefan Cigoj december 2019 7 Odlikovanji sta prejela Rudi Pavšič (desno) in Marjan Borut Sturm (levo). Foto: STA SPOMINI – Boj na Tisju Kot smo zapisali v prejšnji števil- ki Svobodne besede, letos mineva 75 let od tragične smrti proslavlje- nega poveljnika slovenske parti- zanske vojske in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta. Njego- va osebnost je globoko povezana z narodnoosvobodilnim bojem slo- venskega ljudstva. Njegov povelj- niški pogum, bogate bojevniške iz- kušnje in nezmotljiv vojaški talent so pripomogli k številnim zmagam slovenske partizanske vojske, med drugimi tudi v boju na Tisju. Po razhodu 1. štajerskega parti- zanskega bataljona nad Grižami 7. novembra 1941 se je poveljnik Stane prebil skozi Ljubljano na Do- lenjsko, kjer sta mu se pridružila še poveljnik Brežiške čete Dušan Kve- der - Tomaž in poveljnik Celjske čete Peter Štante - Skala. S partiza- ni Mokronoške, Stiške in Molniške čete je 15. decembra na Kremenjku zahodno od Trebnjega nastal 2. šta- jerski partizanski bataljon. Iz No- vomeške čete se je pridružilo tudi nekaj partizanov, ki so sodelovali v boju na Bučki. Stane se ni odrekel nalogi, ki mu je zaradi nemogočega vremena ni uspelo opraviti z brežiškim poho- dom. Spet se je odločil Slovencem na Štajerskem pomagati pred nem- škim nasiljem. Z novim bataljonom je nameraval prestopiti Savo, prod- reti na Moravško in od tod v Savinj- sko dolino ter zbrati borce 1. ba- taljona v močno bojno skupino na tleh velikega nemškega rajha. 23. decembra 1941 zjutraj so par- tizani prispeli na Tisje, kjer so na- meravali pričakati noč. Napad na nemško posadko v Litiji je bil pred- viden v noči pred božičem, 24. de- cembra. Po uničenju posadke pa so nameravali prečkati Savo po mostu v Litiji. Pri tem so računali na noč, zvesto partizansko zaveznico, in zmanjšano budnost nemških voja- kov zaradi svetega večera. Doma- čini na Tisju so jih prisrčno sprejeli in pogostili z božičnimi dobrotami. Nemškemu litijskemu županu in njegovim prijateljem se je zahotelo božične divjačinske pečenke in so se 24. decembra dopoldne podali v lov iz doline proti Tisju. Partizani so opazili nemške lovce, ker so se pa slednji umaknili nazaj v dolino, so mislili, da jih niso opazili. Toda lovci so opazili partizane, se prik- rito umaknili in obvestili nemško vojaško poveljstvo v Litiji. Pozno popoldne so vojaki nemške okupa- cijske garnizije, pripadniki nemške redne vojske Wehrmachta starejših letnikov, s tovornjaki prišli vse do Pustovega mlina. Oprezno so se po dveh gozdnih stezah podali proti Tisju. Čeprav so Nemci partizane presenetili, so ti hitro zavzeli boj- ne položaje in zaustavili prodiranje Nemcev v vas. Na drugi strani so se Prvi boj z redno nemško vojsko iz Šmartnega pripeljali nemški po- licisti iz Trbovelj in Kamnika, ki so se s tovornjakov izkrcali na cesti iz Kostrevnice in se podali navkreber proti Tisju, da bi napadli partizane v hrbet. Poveljnik Stane in komi- sar sta bila v sosednji vasi na do- govoru z aktivistom OF, Francem Poglajnom Krajncem, domačinom iz Litije. Ko so padli prvi streli, sta oba pohitela k bataljonu. Ugotovila sta, da preboj čez Savo ni mogoč, preboj naravnost nazaj proti nem- ško – italijanski meji pa bi zahteval preveč žrtev, saj so tudi Italijani z vojaki iz Stične tesno zastraži- li mejo. Da bi Stane preprečil po- polno obkolitev, je ukazal takojšen umik. Toda uporabil je preizkušeno partizansko taktiko in z zvitim zavi- tim manevrom prelisičil nemške in italijanske vojščake. Manjšo skupi- no borcev je proti sovražniku zadr- žal kot zaščitnico. Prav boj in stre- li te skupine so Nemce zavedli, da se bojuje še ves bataljon na Tisju. Glavnina se je že pospešeno premi- kala navzdol proti Nemcem. Bila je noč in partizani so šli pod vrhom Selivca na nasprotni strani grebena. Močna kolona nemških policistov je nad vasjo Liberga šla mimo par- tizanske kolone komaj od 200 do 300 metrov proč. Stane je povedel bataljon v dolino proti Šmartnemu. Dober kilometer za nemško kolo- no pri Libergi je prestopil cesto iz Kostrevnice in po slabem kolovozu mimo Morskega in Višnjega Vrha zavil nazaj proti italijanskemu za- sedbenemu območju ter neopaže- no prestopil mejo. Še pred jutrom so bili partizani na varnem v izho- diščnen taborišču nad Srebotnica- mi. Nemci in Italijani so še nekaj dni po gozdovih okoli Tisja stikali za partizani, vendar brez uspeha. V čem je bistvo Stanetove ukane na Tisju? V Litiji je bila takrat po- sadka približno 100 vojakov, pro- ti partizanom so verjetno napotili nekaj nad polovico posadke. Prvi nemški vojaki so pozno popol- dne neopaženo prišli do Tisja. Ko so padli prvi streli, bi se partizani lahko brez boja umaknili proti oku- pacijski meji, ki je bila oddaljena nekaj več kot dva kilometra. Itali- jani bi lahko bili še na poti iz Stič- ne. Policisti iz Trbovelj in Kamnika so najbrž tudi že bili na poti. Da se partizani niso tako tudi umaknili, je k temu pripomoglo, da sta bila odsotna poveljnik in komisar in da je v boj na nemški strani dokaj ne- odločno stopila ne ravno številna skupina starejših vojakov. Ko sta se Stane in Tomaž vračala k bataljonu, sta verjetno opazila Nemce, ki so se vzpenjali proti Libergi, zato sta se odločila za takojšen umik. Sta- ne je upravičeno sklepal, da nove nemške okrepitve iz Celja ali Kra- nja ne bodo prispele do jutra, hkrati pa poveljniki policistov, ki so prodi- rali navkreber proti Tisju, ne bodo ugotovili smeri umika bataljona, ko bodo streli potihnili. Zagotovo se ne bodo podali v negotovo smer, da bi jim sledili. Najmanj pa bi pri- čakovali, da bodo partizani nadalje- vali pot v dolino Save. Tako je tudi bilo, saj so po prihodu na Tisje po- čakali jutro. Ukana s smerjo umika proti Šmarnemu je povsem uspela. Zmaga v vojaškem pogledu ni bila velika, vendar je bila to zelo odmevna politična zmaga. Boj na Tisju je edinstven tudi kot prvi boj z redno nemško vojsko Wehrmach- tom na tleh tisočletnega rajha. Prvi nemški vojščaki, ki so začeli spo- pad s partizani, so bili pripadniki nemške posadke v Litiji – sestav- ljali so jo vojaki starejših letnikov. Zagotovo je to bil njihov prvi spo- pad v deželi, ki je bila vključena v veliki nemški rajh, saj jim je Goe- belsov propagandni stroj dopove- doval, da v rajhu ni nasprotnikov nacizma. Hitlerjeva soldateska si je podredila skoraj celotno Evropo, nad britanskim otokom so nemška letala vsak dan odmetavala na tone bomb, nemške podmornice so kra- ljevale v Atlantskem oceanu, nem- ška vojska je bila pred Moskvo. In še sveti večer in božične dobrote naj bi jim ublažili ločenost od druži- ne in prijateljev doma! Tu na Tisju pa je skupina oboroženih zavednih Slovencev vdrla v nedotakljivi in nepremagljivi rajh in se spopadla prav s to silo! Milan Gorjanc PRIZNANJE Priznanji Rudiju Pavšiču in Borutu Marjanu Sturmu Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je oktobra letos na posebni slovesnosti v Pred- sedniški palači vročil državni odlikovanji, red za zasluge, zamejskima Slovencema Rudiju Pavšiču za izjemne zasluge in dolgoletna prizadevanja pri uresničevanju pravic slovenske manjšine v Italiji ter za neprecenljiv prispevek k uveljavljanju medkulturnega dialoga, dr. Borutu Marjanu Sturmu za izjemne zasluge in dolgoletna prizadevanja pri uresničevanju pravic slovenske manjšine v Avstriji ter za neprecenljiv prispevek k uveljavljanju medkul- turnega dialoga. Rudi Pavšič, rojen 17. junija 1952 v Gorici, novinar, publicist, politik in dolgoletni predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), je gotovo ena osrednjih osebnosti sloven- ske narodne manjšine v Italiji v času od osamosvojitve Slovenije do danes. Kot zaveden primorski Slovenec iz zavedne družine, z globoko vtisnjenim spominom na težavno zgodo- vino dveh narodov ob meji, se je že v svojih prvih letih poklicnega novinarstva lotil najbolj zahtevne teme slovenstva v Italiji: preseganja tragične zgodovine in zasuka v prihodnost. V mladih letih se je pridružil italijanskim socialistom (PSI). V 70. letih prejšnjega stoletja je prevzel pomembno politično odgovornost, vodenje slovenske skupine socialistične stranke na ravni dežele Furlanije - Julijske krajine. V času, ko so številni omahovali med čustvi do že propadle Jugoslavije in novorojene Slovenije, Rudi Pavšič ni dvomil; odločno je podprl osa- mosvojitev Slovenije. Leta 1997 je prevzel vodenje Slovenske kulturno-gospodarske zveze in na čelu te organizacije ostal do 9. marca 2019. Rudi Pavšič je tudi član novogoriške borčevske organizacije. Borut Marjan Sturm, politik in zgodovinar, se je rodil leta 1951 v slovenski družini v bližini Celovca na avstrijskem Koroškem. Močno sta ga zaznamovala dvojezično okolje in travma- tičen družinski spomin na deportacijo leta 1942 v nacistično taborišče ter na razlaščenost zaradi etnične pripadnosti. Iz tega izvirajo njegova močna pripadnost slovenstvu, njegov odpor proti krivicam ter prizadevanja za človekovo dostojanstvo. Leta 1980 je Sturm doktoriral na Dunaju z disertacijo o notranjem razvoju slovenske Osvobodilne fronte. Potem je bil v letih od 1981 do 1983 znanstveni sodelavec, od 1983 do 1985 pa tudi tajnik Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu. Nato je dolga leta deloval kot predstavnik narodnostne skupnosti koroških Slovencev. Leta 1992 je postal taj- nik in takoj nato še predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, ki jo je uspešno vodil do letos. V čast odlikovancev sta slovesnost z glasbo obogatili mladi sestri umetnici, pianistka Brina Uršič in violončelistka Lora Kozlevčar, ki sta se predstavili s himno koroških Sloven- cev »Rož, Podjuna, Zila« Janka Mikule, Janka Olipa in Pavleta Kernjaka in s skladbo »Salut d’Amor« skladatelja Edwarda Elgarja. Dogodek so s pesmijo popestrili tudi učenci Osnovne šole Alberta Sirka iz Križa pri Trstu, prve šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji, poimeno- vane po Slovencu, ki so zapeli slovensko pesem »Tam je lepo«. S. B. Frančišek Bera – častni predsednik Frančišek Bera se je kot kurir Franca Severja - Frante udeležil več pomembnih bitk, ki jih je slednji vodil (med njimi je najbolj znana bitka na Menini planini marca 1945), in zaključnih bojev na Poljani in Pliberškem polju maja leta 1945. Po zadnjih bojih na Koroškem je bil vključen v štab 3. jugoslovanske armade v Novem Sadu, kjer bil demobiliziran zaradi izgube očeta, saj je moral prevzeti skrb za kmetijo in druge člane svoje družine. Januarja leta 1947 je bil poslan na priprave za gradnjo železniške proge Šamac–Sara- jevo, kjer je ostal do junija tistega leta. Kot mladega strokovnjaka ga je Impol napotil v delovodsko šolo elektrotehniške stroke v Ljubljano. Leta 1963 se je ob delu vpisal na Višjo ekonomsko šolo v Mariboru in jo končal leta 1965. Leto pozneje je prevzel mesto direktorja tozda Montal iz skupine Impol. Bil je tudi vodja splošnega sektorja v podjetjih Mariborski tisk in Večer. Na tem mestu je ostal do konca decembra 1976, ko je prevzel vodenje Lesni- ne EMMI v Slovenski Bistrici. Od leta 1993 je uspešno vodil Združenje borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica, v katero so vključene krajevne organizacije iz te občine in občinske organizacije Mako- le, Oplotnica in Poljčane. V času njegovega predsedovanja se je število članov povečalo s 300 na sedanjih 524 članov. Tako okrepljena in pomlajena borčevska organizacija uspešno ohranja tradicije in vrednote NOB. To dokazujejo množične udeležbe na spominskih komemoracijah in partizanskih proslavah na Osankarici, ob Šarhovem pohodu, na Poljani, v Dražgošah, na pokopališču v Gradcu in Železni Kapli ter na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem. Frančišek Bera je tudi dejaven v organih glav- nega odbora slovenske borčevske organizacije, v letu 2015 pa je bil tudi član delegacije ZZB NOB Slovenije ob 70. obletnici izkrcanja zavezniških sil v Normandiji v Franciji. V minulem obdobju si je Frančišek Bera posebej prizadeval za obnovo in ohranitev parti- zanske bolnišnice Jesen na Pohorju, kjer je bila jeseni leta 2014 ob 70. obletnici zgraditve bolnišnice v sodelovanju z občino Slovenska Bistrica in Univerzitetnim kliničnim centrom Maribor slovesnost. Na njej je bila sprejeta zaveza, da bodo Univerzitetni klinični center Maribor, Medicinska fakulteta Maribor in občina Slovenska Bistrica poskrbeli za ohranitev tega zgodovinskega kraja. Besedilo: Drago Mahorko in Ladislav Steinbacher, foto: Jelka Kropec Litija Pustov mlin Gabrovka Tisje Preska Liberga Kostrivnica Stara gora Marsko Višnji Grm Ok ajeu mp a akcijs ra ji hkšmen kiileV S il v e e c Franc Rozman Stane december 20198 Ljubljana: Delegacija Zveze koroških partizanov (ZKP), sestavljali so jo predsednik Milan Wutte, podpredsednik Danilo Prušnik in generalni sekretar Andrej Mohar, se je 10. decembra 2019, odzvala vabilu na delovno srečanje z Zve- zo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Korošce so sprejeli predse- dnik Zveze Marijan Križman, generalni sekretar Aljaž Verhovnik, predsednik mednarodne komisije Marjan Šiftar in član komisije Jože Kavčič. Uvodoma so prisotni ugotovili, da organizaciji negujeta dobre odnose, zato je srečanje potekalo v delovno naravnanem vzdušju. Prisotni so se do- govorili glede sodelovanja pri proslavljanju 75. obletnice osvoboditve, s poudarkom na protestnih aktivnostih proti največjemu fašističnemu sreča- nju ustašev na Libuškem polju pri Pliberku. Delegaciji sta si izmenjali tudi stališča glede resolucije Evropskega parla- menta o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope ter se do- govorili o sodelovanju na prihodnjih mednarodnih konferencah. ZZB NOB Slovenije je ZKP predstavila tudi osnutek antiresolucije, katero bodo organi ZZB dokončno sprejeli po novem letu. Delegaciji sta se dogovorili tudi o predvajanju partizanskega filma Preboj v Avstriji in o sodelovanju pri čim večji distribuciji časopisa Svobodna bese- da med koroškimi Slovenci. A. V. foto: SB Celje: 12. oktobra pred 130 leti se je v Celju rodila svetovna popotnica in pisate- ljica Alma Karlin. Dom na Svetini nad Štorami se je v preteklosti imenoval Almin dom. Velika večina to ime uporablja še danes. Alma Karlin je pokopana na Svetini v občini Štore, eni najlepših vasi v Sloveniji. To željo ji je izpolnila njena prijateljica. Živeli sta skupaj v Pe- čovniku blizu Celja. Alma Karlin je umrla 14. januarja 1950. Člani veteran- ske, častniške in borčevske organizacije naše občine skupaj z županom ob dnevu spomina na mrtve in ob dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom običajno prižgemo svečko tudi Almi Karlin, ki je bila nekaj časa povezana s partizanstvom med NOB. Leta 1913 je bila Karlinova v Parizu zaročena s sinom kitajskega manda- rina Hsi Sing Jung Lungom in skupaj sta obiskala njeno rojstno mesto Celje. Potem iz tega ni bilo nič. Pred dvema letoma sem se obrnil na kitajsko am- basado v Ljubljani. Njenim predstavnikom sem to zgodbo podrobno opisal in jih povabil v Štore, da skupaj obiščemo njen grob. Vse sem opremil tudi s slikovnim gradivom. Priznati moram, da so bili zelo navdušeni nad mojim predlogom in so obljubili sodelovanje in obisk, vendar jih do danes še ni bilo v Štore. Ne glede na to se bomo mi Almi Karlin na njenem grobu vedno poklonili, saj nam je pustila neizbrisni spomin. Srečko Križanec Ljubljana: V Parku Mihe Potočnika na Žalah v Ljubljani so 26. septembra odkrili spo- menik dr. Mihi Potočniku, starosti slovenskega planinstva, ki je bil med le- toma 1952 in 1965 na čelu Gorske reševalne službe in med letoma 1965 in 1979 Planinske zveze Slovenije. Tam je svoje delovanje zaznamoval z odločilnimi koraki v alpinizmu, naravovarstvu, planinski infrastrukturi in kulturi. Skupaj z Jožo Čopom in Stankom Tominškom je bil v obdobju med obema vojnama med najaktivnejšimi plezalci v slovenskih stenah, pred- vsem v Triglavskem pogorju. Poleg tega je bil eden najaktivnejših pobudni- kov ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Igral je v filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine ter bil eden najzvestejših sodelavcev Pla- ninskega vestnika. Drugo svetovno vojno je prebil v zaporih, internaciji in NOB. Po osvobo- ditvi je bil najprej imenovan za direktorja jeseniške Železarne, jeseni 1947 pa je postal ljudski poslanec za Zgornjesavsko dolino in pomočnik mini- stra za komunalne zadeve LRS (od leta 1947 do 1953). Zatem je bil leto dni pomočnik sekretarja za zakonodajo, devet let tajnik Ljudske skupščine Slovenije, od leta 1963 do upokojitve pa je bil sodnik Ustavnega sodišča Slovenije. F. E. Sostro: V okviru Četrtne skupnosti Sostro smo konec septembra pripravili tradici- onalno, 21. prireditev Praznik jeseni, ki jo v prostorih Osnovne šole Sostro vsako leto organizira Sadjarsko-vrtnarsko društvo Janez Evangelist Krek. Prireditev je namenjena predstavitvi kmetijske in obrtne dejavnosti kra- janov in promociji delovanja civilne družbe. Lani je naša KO ZB Zadvor - Sostro sodelovala s slikovnimi panoji, letos pa smo povabili k udeležbi še KO ZB Janče in postavili stojnico, ki smo jo okrasili z našimi simboli, predstavitvenim programom in razstavo »Tako smo živeli nekoč«. Na slovesnosti ob odprtju so nastopili otroci iz vrtca Pedenjped,eno- ta Učenjak, učenci Osnovne šole Sostro in harmonikarica Neja Štrubelj. Pozdravne govore so imeli predsednik Sadjarskega društva J. E. Krek Marjan Bitenc, predsednik ČS Sostro Igor Koprivnikar, predsednik Sadjarske zveze Slovenije Jani Gačnik in ravnateljica OŠ Sostro Mojca Pajnič. Odprtja se je udeležila predsednica ZZB Moste - Polje Branka Kastelic. Na stojnici smo obiskovalcem ponudili pekovske izdelke svojih članic (kekse rdeče zvezde), suho sadje, domači cviček, malinovec in pingo sok (vse donacija članov). Več naših članov je na razstavnem prostoru ves čas seznanjalo obiskovalce z dejavnostmi Zveze borcev, delili smo časopis Svo- bodna beseda, brošure, značke, razglednice. Stojnico je zelo popestrila naša članica Ana Strojinc v slovenski narodni noši. Obiskali so nas vsi razredi Osnovne šole Sostro pod vodstvom učiteljic, ki so sodelovale pri poudarjanju vloge in pomena NOB za današnjo državo. Učenci so pokazali presenetljivo veliko zanimanje za dogodke v preteklosti. Poslušali so naše razlage, se prijetno odzivali in spraševali o podrobnostih. Besedilo: Kocjančič Mija Marija, foto: Franc Tomažin Slovenska Bistrica: Konec novembra so zasedali delegati Združenja borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica na volilno-programski skupščini. Po izvolitvi organov skupščine in sprejemu ugotovitvenega sklepa o sestavi skupščine združe- nja je član Janez Janko Potočnik prebral dve svoji pesmi, Odo junakom in Skozi čas. V nadaljevanju je predsednik združenja Frančišek Bera je podal poročilo o delu za obdobje 2015–2019, Miroslav Kolenko, tajnik združenja, pa je predstavil programska izhodišča o delovanju združenja za obdobje 2019– 2023. Po razpravi so prisotni sprejeli sklep, da se tovarišu Frančišku Beri, ki je več kot 27 let vodil združenje, podeli naziv častni predsednik za izjemen prispevek pri vodenju, krepitvi in delovanju Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenska Bistrica in za njegova prizadevanja za sodelovanje z Zvezo koroških partizanov. Za novega predsednika je bil izvoljen Borut Kruder iz Slovenske Bistrice, za podpredsednici pa Jelka Kropec iz Poljčan in Maja Valenčak iz Oplotnice, tajnik je ostal Miroslav Kolenko iz Zgornje Polskave. Izvoljena sta bila še 15-članski izvršilni odbor združenja in tričlanski nadzorni odbor. Skupščino so med drugim pozdravili mag. Blaž Kavčič, podpredsednik ZZB NOB Slove- nije, ter predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij. D. Mahorko in L. Steinbacher Nova Gorica: V organizaciji Mestne koordinacije borcev za vrednote NOB Nova Gorica je bilo 29. novembra 2019 v restavraciji Presta v Novi Gorici tradicio- nalno srečanje naših članov jubilantov, ki so letos dopolnili okrogla leta starosti, in vseh starejših od 80 let. Srečanja se je udeležilo 81 članov, častni gost in slavnostni govornik pa je bil dr. Oto Luthar, zgodovinar in direktor ZRC SAZU. V svojem govoru je obravnaval temo skrunitve spomenikov NOB pri nas in v sosednjih državah. Povedal je, da gre pri teh skrunitvah za premišljena dejanja, povezana tudi z drugimi poskusi zanikanja prave vloge NOB. Cilj vseh teh dejavnosti je spremeniti zgodovinska dejstva in rehabilitirati med- vojno kolaboracijo. Podobno se dogaja tudi v sosednih državah, a so cilji v teh državah različni. V kulturnem programu je nastopila pevska skupina iz krajevne organiza- cije ZB Šempeter pri Gorici, ob koncu srečanja pa je harmonikarica Iris Sa- ksida navdušila z izvajanjem partizanskih pesmi. S petjem so se ji spontano pridružili vsi prisotni. Miloš Lozič Ljubljana: Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije mag. Dejan Židan in predsednik Vlade Republike Slo- venije Marjan Šarec so 3. decembra gostili tradicionalni sprejem za pred- stavnike invalidskih organizacij ob mednarodnem dnevu invalidov. Zbrane je nagovoril predsednik Borut Pahor. »Preteklost nam pogosto ne more in ne sme biti v ponos. Na napake in številne težave so namreč nenehno opozarjali številni posamezniki, zlasti društva in združenja invalidov. S težavo in počasi je država doumela, da je njen pravi obraz tisti, ki ga kaže do posebej ranljivih skupin ljudi. Na prvo mesto bi kot predsednik republike postavil dostojanstvo. Zasluži si ga vsak brez izjeme, le da krivice in nespoštovanje nekateri, ki so že tako prikrajšani, občutijo še mnogo bolj kot drugi. »Nevidnost« še posebno boli vse ljudi s posebnimi potrebami. Predolgo skriti za domačimi štiri stenami ali zidovi posebnih institucij so na srečo vse bolj vidni. Uspelo vam je stopiti na plan, pokazati sposobnosti, ki jih imate, in po nekaterih celo presegate povsem zdrave ljudi,« je med drugim dejal Pahor in dodal, da je treba preseči sti- gmatiziranje vseh oblik invalidnosti, še zlasti duševnih težav in bolezni, ki pestijo mnoge. Do njih je včasih le korak, ki nam ga kdaj celo »pomagajo« storiti drugi. Po besedah Pahorja je pohvalno, da se v Sloveniji veča število invalidom prijaznih mest in občin. Drugačnih sploh ne bi smelo biti. Prenizke invali- dnine so rakava rana preteklosti, poznajo se še danes. Z njimi nikakor ni mogoče preživeti in nedostojanstveno je, če mora invalid ob vseh drugih težavah po pomoč k humanitarnim organizacijam. Opozoriti je treba tudi na nedopustno stanje v posebnih socialnovarstvenih zavodih, kamor so po sodnih odločitvah nameščeni ljudje z duševno motnjo, tam pa jih pričakajo nesprejemljive razmere. Vir: Urad predsednika Republike, foto: Bor Slana/STA V SLIKI IN BESEDI VABILA Dražgoška bitka Slovesnost ob 78. obletnici dražgoške bitke bo v nedeljo, 12. januarja 2020, ob 12. uri. Organiziramo avtobusni prevoz iz Ljubljane. Odhod av- tobusa izpred Hale Tivoli bo ob 9.30. Prijave sprejemamo na telefonsko številko: 01/ 432-52-41. ZZB NOB Ljubljana Mednarodni dan spomina na holokavst Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije vabi na tradicionalno spominsko slovesnost ob mednarodnem dnevu spo- mina na holokavst. Prireditev bo 19. januarja 2020 v Centru urbane kulture Kino Šiška, ob 11. uri. Spominska slovesnost na Rudniku 4. januarja 2020 ob 10. uri se bomo pri spomeniku v Rudniku pok- lonili padlemu vodstvu Okrožnega komiteja KPS Kamnik in drugim žrtvam vasi Rudnik. Spominsko slovesnost bo pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik, Krajevna organizacija NOB Duplica - Volčji Potok. december 2019 9 OKROGLA MIZA – Obnova domovine od leta 1946 do 1990 SPOROČILA – Izjava ob zaprtju knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino SPOROČILA Osnovna organizacija borcev za vrednote NOB Ribnica na Pohor- ju je 14. septembra slavnostno za- znamovala 20. februarja 2014 us- tanovljeno Medobčinsko društvo brigadirjev Radlje ob Dravi in 50 let aktivne zgodovine mladinskih de- lovnih brigad ter njihovega nepono- vljivega in izjemnega dela. Priredi- tev je potekala v večnamenski dvo- rani Osnovne šole Ribnica na Po- horju pod pokroviteljstvom občine. Odziv povabljenih in brigadir- jev je bil zelo velik. Pridružili so se nam tudi predsednik Zveze bri- gadirjev Slovenije Koloman Lain- šček, predsednik Medobčinskega društva brigadirjev Radlje ob Dravi Nenad Lauko, takratni predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek, župan občine Ribni- ca na Pohorju Srečko Geč, župan občine Radlje ob Dravi mag. Alan Bukovnik, predsednik ZB za vred- note NOB Radlje ob Dravi Matjaž Tomažič in številni drugi. S svojo prisotnostjo so nas počastili tudi člani Društva oldtimerjev iz Radelj ob Dravi in s svojimi številnimi za- nimivimi starodobnimi vozili polep- šali našo prireditev. Uvod v pogovor je bil bogat kul- turni program. V njem so sodelo- vali deklamatorke Osnovne šole Ribnica na Pohorju Maja Dobaj, Maja Klemenc in Jona Novak, MPZ Stane Sever Ribnica na Pohorju z zborovodkinjo Barbaro Mrak in ab- solutni svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko, naš doma- čin Anže Krevh. Posebej smo poudarili naloge ZZB NOV Slovenije, ki je bila ustanovljena 4. julija 1948 in je bila vključena v ju- goslovansko borčevsko organizacijo. Tudi v Ribnici na Pohorju so že jeseni leta 1948 ustanovili ZB, do leta 1956 je imela že 350 članov in je dosledno skrbela za izvajanje svojih nalog. Največji uspeh je ZB dosegla pri obnovi domovine, saj je že 1. aprila 1946 organizirala prvo brigadirsko Z veliko zaskrbljenostjo smo iz me- dijev izvedeli za novico, da je 1. de- cembra 2019 knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) »zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in selitve na novo lokacijo zaprla svo- ja vrata za zunanje uporabnike in ne bo več izposojala knjig, revij in drugega gradiva« (Biblioblog, 2. De- cember 2019). Ne moremo se vtika- ti v odločitve vlade iz leta 2015, da iz prostorov Kazine v središču mes- ta Ljubljana (Kongresni trg 1) izseli Inštitut za novejšo zgodovino in Ar- hiv RS. Zaskrbljeni pa smo, da sta zelo bogata knjižnica delavskega gi- banja, partizanstva in narodnoosvo- bodilnega boja ter pomembna zgo- dovinska in kulturna dediščina, ki je bila v njej shranjena, zdaj razdelje- ni na več enot na različnih koncih Ljubljane ter po novem nedostopni javnosti. 52.000 enot izjemno dra- gocenega bibliografskega gradiva, v katerih so dokazi o politični, kultur- ni, gospodarski in socialni zgodovi- ni Slovencev, je poslej namenjenih le še raziskovalnemu delu zaposle- nih na INZ. Glede na to, da gre za specialno knjižnico, je to sicer mo- Na prvi seji v mandatnem obdob- ju 2019-2023, ki je bila 22. novem- bra 2019, je Odbor za priznanja, ki mu predseduje Jože Oberstar, član predsedstva in predsednik ZB Kočevje, poleg predlogov za zlata in srebrna priznanja ter priznanja praporščakom potrdil tudi kvote priznanj po regijah za leto 2020 in sprejel program dela. Prihodnje leto, ko bomo prosla- vili tudi 75. obletnico osvoboditve, bodo priznanja prejeli: Ludvik Hva- la – Nova Gorica (zlata plaketa za življenjsko delo), Anita Berra – Po- stojna, Osnovna šola Podgora Ku- teževo – Ilirska Bistrica, Ivica Pret- nar (posthumno ) – Jesenice, Moški pevski zbor Društva upokojencev Dravograd – Dravograd, dr. Jožica Jožef Beg – Novo mesto, Dominik Širok – Nova Gorica, Istvan Fran- češkin – Nova Gorica, Franko Pav- lin – Nova Gorica, Franc Štibernik – Grosuplje, Andreja Oražem – Rib- Za brigadirje ni nič nemogoče Knjižnico gradili slovenski partizani Priznanja članom Zveze borcevdelovno akcijo Brčko–Banovići, na njej so v sedmih mesecih zgradili 94 kilometrov proge, ter delovno akcijo Šamac–Sarajevo, ko so v osmih me- secih zgradili 88 kilometrov dvojne- ga tira, sedem predorov, 34 mostov, 36 podvozov in dva nadvoza. Tudi v Sloveniji je bila že leta 1946 največja mladinska delovna akcija pri regulaciji reke Pesnice – z nadčloveškimi napori so brigadirji dokazali, da zanje ni nič nemogo- če. Na akciji je sodelovalo več kot 1500 brigadirk in brigadirjev. Pe- sniška dolina se je spremenila v rodovitno polje, kar je omogočilo razvoj območja. Pri premagovanju naporov in nepredvidenih številnih težavah so jih združevali tovarištvo, medsebojna solidarnost, poštenost, začetek novega in jasno začrtani cilji. Vsa dela so opravili ročno s krampi, lopatami, motikami in tež- kimi lesenimi samokolnicami. Ves ta vzor so jasno podedovali od svo- jih prednikov iz osvobodilnega boja in zgodovina se je prenesla na mla- de rodove. S ponosom ugotavljamo, da so se mladinskih delovnih akcij že v letih 1946 in 1947 ter vse do leta 1990 udeležili številni krajani se- danje občine Ribnica na Pohorju. Na okrogli mizi, ki jo je vodil mag. Alan Bukovnik, je ena najstarejših še živečih brigadirk v Sloveniji, Ju- lijana Berdnik, rojena leta 1924, zdaj doma v Ožbaltu v občini Pod- velka, doživeto pripovedovala o delu na akciji Šamac–Sarajevo od 25. avgusta do 20. novembra 1946. Kot devetnajstletna delavka v to- varni opeke v Ločah se je prosto- voljno javila in se priključila Sedmi celjski brigadi. Bilo jih je čez 300 brigadirjev in namestili so jih v ba- rake, ločeno dekleta in fante. Delo je bilo težko, orodje pa krampi, lo- pate, železne grablje, težke lesene samokolnice, ki so večkrat klonile pod težo kamenja. Rokavic ali de- lovnih oblek, kot jih poznamo da- nes, niso imeli. V novembru, ko je že pritisnil mraz, so dobili nemške uniforme, da niso zmrzovali. Utru- jeni, težkih nog in žuljavih rok so šli k počitku, in če je ponoči pri- peljal tovorni vlak, ki ga je bilo treba razložiti, je bila vedno med prvimi. Ponosno je povedala, da je velikokrat dobila ustno pohvalo in za nagrado je lahko dvigovala zas- tavo. »Ob delu me je spremljala močna želja, da hočem pomagati pri obnovi domovine in s svojimi žulji prispevati za boljšo priho- dnost prihodnjih generacij. Dobila sem pohvale, značko in priznanje za udarnika. Bila sem ponosna, da sem bila v tej brigadi, ki si je zaslužila naziv Sedma udarna celj- ska brigada. Če bi bila mlada, bi to z velikim veseljem ponovila, saj sem pridobila delovne navade, navezala prava prijateljstva in pos- tala bogatejša za veliko izkušnjo. Seveda bi to priporočala tudi da- našnji mladini.« O svojih izkušnjah in spominih so pripovedovali tudi drugi nekdanji brigadirji. Okroglo mizo smo končali z be- sedami častnega predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, Janeza Stanovnika: »Največja vrednota je resnica. Ta pa zahteva pogum, da se ta resnica tudi pove. Danes ni orožje več puška, ampak beseda in naloga ZB je, da širi to besedo resnice o najveličastnejšem obdob- ju naše zgodovine. Naša dolžnost je nasprotovati početju, ki tako na simbolni ravni kot tudi v vsakda- njem življenju potvarja zgodovino, riše nove meje, ponižuje ljudi, po- sega v osebno čast in dostojanstvo ter izvaja diskriminacijo.« S pesmijo Počiva jezero v tihoti so naši zvesti pevci MPZ Stane Se- ver iz Ribnice na Pohorju zaokrožili našo prireditev. Maksimiljana Ladinek, predsednica OO borcev za vrednote NOB Ribnica na Pohorju goče, toda v njej je shranjeno javno zgodovinsko bogastvo te države. Opozarjamo na dejstvo, da so knjižnico in Inštitut na začetku nju- ne poti gradili slovenski partiza- ni in prvoborci (Dušan Bravničar, Bogdan Osolnik, Tone Ferenc) in da so bile zbirke arhivskih gradiv na Kongresnem trgu 1 pomembno dokazilo o slovenski zgodovini, tudi o njenih bolj mračnih časih (stav- ba Kazine je služila kot glavno po- veljstvo italijanske vojske Ljubljan- ske pokrajine ter pozneje tudi kot poveljstvo nemških okupacijskih sil in v njej je ostal nemški arhiv z izvir- nimi dokumenti). Iz sanacijskih načrtov INZ smo razbrali, da je zaprtje knjižnice za javnost posledica slabega finanč- nega položaja, med drugim zaradi znižanja ustanoviteljskih obveznosti Vlade RS do INZ. V letu 2019, ko bi bilo treba proslaviti 60. obletni- co ustanovitve INZ (vlada Ljudske Republike Slovenije je ustanovila predhodni Inštitut za zgodovino de- lavskega gibanja leta 1959) in ko je bilo ob sprejemanju proračunov za 2020/2021 veliko besed o poveča- nih sredstvih za znanost in razisko- valno dejavnost, smo presenečeni nad dejstvom, da za sodobno ure- ditev knjižnice in inštituta zgodo- vinskega pomena ni bilo (dovolj) sredstev. V ZZB za vrednote NOB smo ob tem dogajanju prizadeti zato, ker je odprta znanost podlaga za ustrezno znanstveno vrednotenje zgodovine, tudi NOB, in ker vsakršno zapiranje ključnih virov te zgodovine ustvarja razmere za manipulacije in sprevra- čanja dejstev, ki jih zaradi zaprtih dostopov do virov ni več mogoče hitro in ustrezno ovreči. Zavzemamo se za zagotovitev ustreznega finančnega položaja Inštituta za novejšo zgodovino ter posebno knjižnice INZ in za javno dostopnost gradiva neprecenljive vrednosti, ki je v njeni hrambi. Zato pozivamo Vlado RS, da problema- tiko ustrezno in dolgoročno uredi v prid uporabnikov, znanstvenikov, raziskovalcev in mladih, ki morajo poznati svojo zgodovino. Predsedstvo ZZB NOB Slovenije Marijan Križman, predsednik nica in Stane Oražem – Ribnica (vsi zlate plakete). Srebrne plakete bodo prejeli: Franc Bratkovič – Cerkvenjak, Dra- go Plevnik – Šentjur, Milena Men- cigar – Gornja Radgona, Milena Vozelj – Zagorje ob Savi, Iztok Ule – Zagorje ob Savi, Daniela Kovač – Hrastnik, Rudolf Bogataj – Novo mesto, Tomaž Povšič ( posthumno ) – Trebnje, Planinsko društvo Javor- nik Črni Vrh – Idrija - Cerkno, Tere- zija Lavbič – Šentjur, Klelija Dolenc – Nova Gorica, Elo Rijavec – Nova Gorica, Osnovna šola Kanal – Nova Gorica, Franci Zajc – Ribnica in Pe- ter Palčič – Borovnica. Priznanja praporščakom bodo do- bili: Stojan Matelič, Rado Zupanič, Rudolf Druzovič, Alojz Černe, Jože Mlakar, Bojan Čurič, Jože Bračun, Anton Bruderman, Franc Žrbič in Anton Umek. Jože Oberstar, predsednik odbora DOGODKI Maša za padle partizane V cerkvici sv. Jerneja v Ljubljani je pater Bogdan Knavs 19. novembra daroval tradicionalno sveto mašo za padle partizane, vse žrtve prve in druge svetovne vojne ter žrtve osamosvo- jitvene vojne. Maše sta se udeležila tudi predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman in generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik. V uvodnih besedah se je Bogdan Knavs posebej spomnil spoštovanega častnega predsednika Zveze borcev, tovariša Janeza Stanovnika, in partizanskega komandanta, tovariša Franca Severja - Frante, ki sta bila v pre- teklosti večkrat pri sveti maši, tokrat pa ju zaradi bolezni žal ni bilo. »V lanskem nagovoru smo razmišljali ob sv. Martinu, rimskem častniku in dobrotniku iz 4. stoletja. Bil je nadvse časten vojak in mož s čutečim srcem. Kot častniku mu je pripadal suženj, s katerim pa je ne le lepo ravnal, ampak ga je imel za prijatelja in tovariša. Že tak- rat je naznanjal družbo, v kateri želimo biti med seboj bratje in sestre. Posebej pa nas je navdušil dogodek, ko je v zimskem večeru srečal prezeblega reveža, si z mečem razpolovil svoj častniški plašč in ogrnil reveža. Tako nam je dal čudoviti zgled vživljanja v drugega, biti z njim solidaren in sočuten,« je med drugim v pridigi dejal pater Bogdan in dodal: »Lep odnos do narave so imeli tudi naši borci po gozdovih. Niso jih uničevali, ampak so bili zanje hvaležni, saj so jih gozdovi varovali in skrivali. Brez gozdov slovenski narodnoosvobodilni boj ne bi preživel.« V pridigi je pater Bogdan še povedal: »Naš slovenski pisatelj Ivan Cankar je v svojem delu Kurent dejal, da je Bogu, ko je ustvarjal svet, 'nazadnje ostalo polno prgišče lepote; razsul ga je na vse štiri strani, od Štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjan- cev, in rekel: 'Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!' Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenim pred vsemi drugimi.' Toda če so naši partizanski borci zaslutili tisto, kar je pisal naš pisatelj Ivan Cankar, da je lepota naše domovine izraz najvišje dobrote Boga stvarnika in so iz hvaležnosti zanjo bili pripravljeni celo umreti, ostaja za nas vprašanje: kaj smo pa mi pripravljeni storiti, da bi to lepoto ohranili? Pomembno je, da se ne odrečemo spominu na junaški boj naših partizanov. Spomin nanje pa naj pomaga, da se bomo tudi mi bojevali za iste vrednote, ki jih lahko prav tako tudi danes izgubimo: med temi vrednotami sta poleg življenja vseh Slovenk in Slovencev ter vseh, ki živijo z nami, tudi vrednota našega izjemno pojočega jezika in lepota narave naše čudovite domovine.« S. B. december 201910 FILATELIJA – Miroslav Oražem (1900–1975) DOGODKI – Peto žarišče projekta Vranov letalcev Miroslav Oražem je bil Plečnikov učenec, slikar, grafik, kipar in arhi- tekt. Diplomiral je leta 1927 na arhi- tekturnem oddelku TF v Ljubljani. V letih od 1934 do 1950 je poučeval na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. Pritegovale so ga avantgardistične umetnostne smeri, sprva konstruk- tivizem in kubizem. Javnosti se je prvič predstavil 1924 na razstavi Kluba mladih v Ljubljani s kipom Torzo. (Iz Enciklopedije Slovenije, 1994) Miroslav Oražem je poznan tudi kot oblikovalec in ilustrator knjige Ivana Tavčarja in poezij Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja, Mile- ne Mohorič, Simona Jenka, Josi- pa Murna - Aleksandrova, Simona Gregorčiča ter ex librisa Romana Tominca in tudi kot slikar osnut- kov prvih slovenskih znamk za slo- vensko Primorje. Pravi filatelistični razcvet sta slo- vensko Primorje in Istra doživela, ko smo 15. avgusta 1945 na štirih znamkah prvič prebrali slovensko besedo. Na primorske pošte so prišle znamke z motivi krajev in običajev ter z dvojezičnim napi- som Istra/Slovensko Primorje – Istria/Littorale Sloveno. To so bili primorski »verigarji«. Znamke so natisnili v tiskarni Ljudska pravica v Ljubljani. Osnut- ke zanje je pripravil prav Miroslav Oražem. Naslednje izdaje so tiska- li v spremenjenih barvah, zobča- nju in vrednostih še v Zagrebu in S projektom Vranov let ohranjamo spomin na reševanje zavezniških vojakov na Slovenskem v času na- rodnoosvobodilnega boja. Pred- vsem je to čas med septembrom 1943, ko je kapitulirala fašistična Italija, in koncem druge svetovne vojne maja leta 1945. Po kapitulaciji Italije so italijan- ski poveljniki zapustili nekatera taborišča vojnih ujetnikov. Tako so ujetniki dobili priložnost za po- beg. Številni iz taborišč v Julijski krajini so se napotili proti vzhodu, da bi preko Slovenije našli pot v svobodo. Če so imeli srečo, da so prišli do pravih ljudi, so jih ti pove- zali s slovenskimi partizani. Neka- teri so ostali med beneškimi parti- zani, se z njimi borili in tudi padli. Največja znana skupina, okoli sto ubežnih vojnih ujetnikov, je ob pomoči župnika Antona Cuffole, Čedermaca iz Laz, vasice med Ko- baridom in Čedadom, pred hitro napredujočimi Nemci še pravo- časno pobegnila skozi osvobojeni Kobarid in prispela do partizanske enote na Mokrcu. 79 jih je od tam France Miklavčič uspešno vodil čez Dolenjsko v Belo krajino, sko- zi Črmošnjice in dalje v Otočac na Hrvaškem. Ko so zavezniki s svojimi eno- tami prodrli daleč na severozahod Italije in ustanovili letalska oporiš- ča za bojna letala, so se začeli po- leti bombnikov čez Slovenijo nad nemški rajh. Nešteto so jih Nemci zrušili ali poškodovali. Tisti, ki so imeli srečo, so se obrnili in skušali doseči slovensko ozemlje po na- vodilih svojega poveljstva. Edina Avtor prvih slovenskih znamk za slovensko Primorje Spomin na reševanje zavezniških vojakov Beogradu. Pozneje so se za celot- no ozemlje cone B Julijske krajine uporabljale jugoslovanske znamke s pretiskom v treh vrstah »Vojna uprava Jugoslovenske armije«. Do 15. septembra 1947 je bilo v upo- rabi 108 pomožnih, rednih in por- tovnih znamk. Vse vrednosti so bile v (jugo)lirah. Tipkopis je Oražem večkrat po- pravil in dopolnil z imeni znamk, nakladami in velikostmi. Osnov- ni predlog je zajemal 10 znamk, njegov popravek z dvema doda- nima in eno črtano pa 11. Znam- ke so bile predvidene za izdajo. Kot vemo, pa so se dogodki od- vijali drugače. Izpadla je znamka »zmaga« za 50 lir. Prav tako tudi ni bilo predvidene priključitve Tr- sta, zato ni bilo znamke za 1 liro Sv. Just (Trst). Danes jo poznamo le kot »neizdano« v rjavi in rdeči barvi, rezano in/ali zobčano. Pis- mo Poštne direkcije je bilo namreč poslano, preden se je morala jugo- slovanska vojska umakniti za Mor- ganovo črto, to je 12. junija 1945. Seštevek popravljenih naklad skupaj ni več 5 milijonov ko- sov, ampak manj. Očitno je avtor Oražem menil, da je načrtovanih znamk preveč. Če pogledamo na- klade v katalogu, vidimo, da se te precej razlikujejo od načrtovanih. Vedimo, da se je precejšnje število znamk uporabilo za pretiske (0,50 lire na znamki za 20 lir in 2 liri na znamki za 30 lir) ter za porto znam- ke (1 na 0,25 lire; 4 na 0,50 lire; 8 na 0,50 lire; 1 na 0,50 lire in 20 na 0,50 lire). Prve štiri znamke so izšle že 15. avgusta 1945 (0,25/grozd; 0,50/osel, pred pristaniščem na Reki, 2/Devin; 10 lir/orači na polju v Cepiću), naslednje 13. decembra 1945 (1 lira/zidarji – rekonstruk- cija domovine; 5 lir/rojstna hiša Vladimirja Gortana v Beramu; 20 lir/ morje – jata tunov) in zadnje 24. decembra 1945 (1,50 lire/oljč- na vejica; 4 lire/barka, pristanišče in arena v Pulju; 30 lir/Solkanski most). Vidimo, da se začetni spisek desetih znamk nekoliko razlikuje od dejanske prve izdaje. Zanimiva je tudi zgodba o dveh t-jih: na vseh izdanih znamkah je beseda »littorale« zapisana z dvema t-jema. Očitno so napako popravili šele pri neizdani znamki Sv. Just – Trst za 1 liro, kjer je pra- vilno zapisano »litorale«. Baje se je v poli znamk slikar tudi podpisal: O in v notranjosti mali M! Zapuščina Oražma obsega risar- sko mapo z množico skic znamk in nekaj njihovimi osnutki, predvsem tistimi, ki niso bile ali realizirane ali niso prišle v poštno uporabo (Sv. Just, Trst/1 lira; zmaga/50 lir). Skice znamk je avtor ustvarjal tako za slovensko Primorje in Is- tro kot tudi za Jugoslavijo! Zanimi- va je znamka za 5 lir (fotografski posnetek), kjer se je prvotni napis pod sliko glasil: R. kuća V. Gortana … Vermo! Tekst danes na znam- kah se glasi: Rodna kuća V. Gor- tana ….Beram. To pomeni, da so se osnutki za znamke spreminjali. Ker je v zapuščini tudi precej skic številk, sklepamo, da so nominalne vrednosti »sproti« prilagajali. V zapuščini so tudi skice jadr- nice v krogu. To sliko pa najdemo na bankovcih, ki jih je izdala Go- spodarska banka za Istro, Reko in Slovensko Primorje leta 1945 v (jugo)lirah: 1 lira/partizanka, 5 lir/ barka z enim jadrom, 10 lir/barka z enim jadrom, 20 lir/barka z dve- ma jadroma, 50 lir/barka z enim jadrom, 100 lir/ barka z dvema jadroma, 500 lir/barka z enim ja- drom in 1000lir/ orač, jadrnica. dr. Veselko Guštin (Viri: osebni arhiv Miroslava Oraž- ma; »Tergeste«, catalogo speciale, A. Bornstein, Trst, 1. izdaja 1949- 50; Slovenika, Velikanje, 2015). Končna realizacija serije znamk za slovensko Primorje in Istro Sv. Just, Trst, neizdana znamka za 1 liro možnost za rešitev je bil pristanek oz. doskok med slovenske partiza- ne in lojalno prebivalstvo. Ko se je to dogajalo, ko so se posadke s padali spuščale v neznano, so po- gosto na tleh tekmovali sovražne enote (Nemci, domobranci, četni- ki) ter partizani in sodelujoče pre- bivalstvo, kdo bo hitreje prispel do padalcev. Kot je dokazal zgodovi- nar Matija Žganjar, smo na Sloven- skem rešili 806 zavezniških letal- cev. Žganjar navaja tudi zanesljivo število rešenih zavezniških vojnih ujetnikov, to je 435, domneva pa, da jih je bilo vsaj enkrat več. Edinstvena reševalna akcija v drugi svetovni vojni v Evropi pa je potekala v času od 31. avgusta do 10. septembra 1944. Britanski vojni ujetniki iz mariborskega ta- borišča vojnih ujetnikov so avgu- sta leta 1944 popravljali železniško progo na odseku ŽP Ožbalt. Zelo verjetno gre za najštevilnejšo os- vobojeno skupino v Evropi. Borci Šercerjeve brigade so takrat osvo- bodili 107 britanskih vojnih ujetni- kov, od tega 97 Britancev, prete- žno Angležev, Avstralcev in No- vozelandcev in deset Francozov. Med temi jih je bilo 19, ki so jih osvobodili na pohorskih kmetijah. Vodili so jih do Slivne na obmo- čje GEOSS-a, kjer so jih preda- li borcem Kamniško-zasavskega odreda. Ti so ob velikem sodelo- vanju s kmeti organizirali preče- nje regionalne ceste, reke Save in železniške proge na območju par- tizanskega koridorja v Zgornjem Hotiču. Partizanski kurirji pa so jih vodili dalje po Dolenjskem v Belo krajino, v Semič, kamor so prispeli 10. septembra. Evakuirali so jih na prvi dan obratovanja partizanske- ga letališča Otok, 17. septembra, ko so odleteli v zavezniško oporiš- če v Bariju v Italiji. Ta zgodba je vir projekta Vra- nov let. Temeljna je »Mednarodna spominska pot zavezništva Vranov let«. Ob njej so kraji, kjer izvajamo spominske prireditve v spomin na partizanske borce in prebivalce, ki so reševali zavezniške vojake. Prireditve smo izvajali v Ožbaltu, Gornjem Gradu, na GEOSS-u in v Otoku zaporedoma od konca av- gusta do konca septembra: od leta 2008 v Ožbaltu in na GEOSS-u, od 2011 v Otoku, od 2014 v Gornjem Gradu. Do decembra leta 2015 smo delovali v okviru ZZB kot Od- bor Vranov let. Tedaj smo ustano- vili Društvo za ohranjaje spomina na reševanje zavezniških vojakov v času NOB – Vranov let v svobo- do, na kratko Društvo Vranov let. Pot smo začeli markirati leta 2016, tako da nam preostane še slaba če- trtina. Lani septembra se je zgodilo nadvse uspešno srečanje z Anto- nom Stropnikom na njegovi doma- čiji Rdečnik. Anton se je pridružil izvedbi našega projekta. Skupaj z ženo sta prevzela in tudi izved- la markacijo okrog 20 km poti, od odcepa na regionalni cesti v Straže do Sv. Daniela. Letos poleti pa je Anton Stropnik z veseljem sprejel še pobudo za postavitev informa- cijske table na omenjenem odce- pu v Straže. Polno podporo je na- šel pri Jožetu Potočniku in z njim pri SK SMUK Mislinja. Namero za postavitev table je podprl še župan občine Mislinja Bojan Borovnik. Tablo je dobavilo Društvo Vranov let, Anton Stropnik je podaril no- silno konstrukcijo, ki jo je sam iz- delal iz svojega materiala, člani ŠD Smuk pa so postavili tablo. 24. septembra letos smo se zbrali pred tablo, da bi ob prijetnem sre- čanju, kratkih sporočilih predstav- nika SK Smuk, podžupana občine, predsednika Društva Vranov let, ZB Slovenj Gradec, s harmoniko in ob dobrotah z domačije Rdečnik zaznamovali ta dogodek. Ob tem je v Društvo Vranov let vstopilo še nekaj domačinov. Člani društva smo iz raznih krajev Slovenije in tujine, trenutno nas je 126. Eduard Vedernjak, predsednik Društva Vranov let december 2019 11 IMELI SMO LJUDI Albin Barle - Zoran (1926–2019) Albin Barle se je rodil 1. marca 1926 v dolenjski vasici Šentjurje pri Velikem Gabru. Albinov oče Jože je bil kmetovalec, mati Ana pa gospo- dinja. Po končani štiriletni osnovni šoli v Velikem Gabru so ga starši poslali v gimnazijo v Ljubljani, kjer se je jeseni leta 1936 vpisal na I. re- alno gimnazijo v Vegovi ulici. Medtem pa se je grozeče bližala druga svetovna vojna. 1. septembra 1939, ko je Albin vpisal četrti letnik gimnazije, je Nemčija napadla Polj- sko, ob vpisu šestega letnika pa je bila Slovenija že okupirana, njeno ozemlje pa razdeljeno med Italijo, Nemčijo in Madžarsko. Albin se je že kmalu po ustanovi- tvi OF leta 1941 pridružil neki mla- dinski skupini, ki je podpirala OF in poskušala tudi sama pomagati pri organizaciji upora proti okupatorju. Hitro se je izkazalo, da jih zasleduje policija in da se lahko rešijo areta- cije le z umikom iz Ljubljane. Albin se je umaknil v juniju 1942, nekaj dni pred končanjem šestega letnika gimnazije. Po odhodu iz Ljubljane se je vklju- čil v vrste partizanskih kurirjev. V decembru leta 1942 je bil v posad- ki kurirske postaje TV3 pri Stični, nekaj mesecev pozneje je bil pre- meščen na kurirsko postajo TV4, ki je bila v dolini pod Selško goro v bližini vasi Sela pri Mirni. V drugi polovici leta 1944 je Albin že bil na- mestnik komandirja TV4 in je imel čin zastavnika, ko pa je bila usta- novljena relejna postaja S24, je bil imenovan za njenega komandirja. Bližal se je konec vojne. Albin je opravljal kurirske in obveščevalne naloge vse do zmagovitega konca in 9. maja 1945 je skupaj s številni- mi drugimi partizani in partizanka- mi vkorakal v osvobojeno Ljubljano. V letih 1945 in 1946 je Albin kot oficir JLA opravljal naloge, poveza- ne z varovanjem slovenske meje z Avstrijo. V tej funkciji je nekaj časa služboval v Kranju in Tržiču ter pri- dobil vojaški čin poročnika. V tem obdobju je spoznal partizansko bol- ničarko Erno Magister ter se z njo leta 1946 poročil. Istega leta sta do- bila hčer Natašo. Naslednje leto je bil premeščen v Beograd. S tem je začela njegova službena odisejada po republikah nekdanje Jugoslavi- je, ki je trajala 25 let. Šele leta 1972 se je vrnil v Ljubljano, kjer je leta 1985 dočakal upokojitev. Začel se je ukvarjati s publicistič- nim delom na področju zgodovine partizanskih kurirjev. Med drugim je sodeloval pri zbiranju gradiva za obsežno monografijo Partizanski kurirji, ki jo je napisal Rado Zakonj- šek in jo je leta 1985 v samozaložbi izdal Odbor IV. brigade VDV-kurir- jev relejnih postaj Slovenije v Lju- bljani. Albin prevzemal različne, tudi vodilne funkcije v različnih or- ganih Zveze borcev NOB Sloveni- je in sorodnih organizacijah. Med svojimi prijatelji je imel kar nekaj pisateljev, udeležencev NOB, s ka- terimi se je redno sestajal. Na nji- hovo pobudo se je Albin lotil sno- vanja in sestavljanja zbirke z naslo- vom Partizanski kurirji v pesmi, ki je izšla leta 2007 ob 65. obletnici ustanovitve partizanskih relejnih kurirskih zvez. V zadnjih letih je Albinovo zdrav- je začelo pešati. To je postalo oči- tno po smrti njegove žene Erne leta 2011 in sina Jožeta leta 2012. Albin je umrl 25. oktobra 2019 v Centru starejših Trnovo. S. B. Iča Putrih (1942–2019) V aprilu smo se poslovili od naše članice Iče Putrih. Rodila se je leta 1942 v družini s tremi otroki v Ljubljani. Mladost je preživljala v Dravljah. Pri 14 letih in pol, takoj po končani gimnaziji, se je zaposli- la kot tajnica. Njen življenski opus je bil zelo bogat. Najlepša službe- na leta je preživela v časopisni hiši Delo. V Jugoslaviji je bila ena najhi- trejših strojepisk v državi. Rodila se je v težkih vojnih časih zavednim, naprednim in domoljub- nim staršem, in sicer v letu, ko je bila Ljubljana obkrožena z bode- čo žico, bunkerji in minskimi polji. Mlada družina je močno občuti- la vojno nasilje in teror ter je kljub pomanjkanju in težkemu življenju podpirala partizanski boj. V tem na- prednem duhu je Iča odraščala in si izoblikovala odprt, demokratičen in pravičen svetovni nazor, ki ga je po- zneje razvijala tudi v svoji družini. Bila je predana članica borčevske organizacije in nam je pripovedo- vala, kako težko je bilo življenje med vojno v okupirani Ljublja- ni, saj ji je o tem njen oče večkrat pripovedoval. Ljubljančani, ki jim je bil izhod iz mesta prepovedan, so postali prepuščeni na milost in nemilost lastni iznajdljivosti, da so preživeli. Ljubljanske gospodinje in njihovi lačni otroci so na tržnici za- man čakali na branjevke. V mestu je primanjkovalo hrane, kuriva in drugih življenskih potrebščin. Iča Putrih je verjela v vrednote pravičnega upora slovenskega na- roda, do konca jo je bolelo potvar- janje zgodovine NOB. Razvese- ljevala nas je s svojim humorjem in nalezljivo dobro voljo. Širila je dobroto in ljubezen do najbližjih. Če je le lahko, je pomagala vsako- mur. »Imam več poklicev,« je deja- la, »tudi to, da sem večni optimist.« Med nami se je dobro počutila. Predvsem nas mlajše, ki nadaljuje- mo tradicijo vrednot NOB, je navdi- hovala s svojo osebnostjo. ZB za vrednote NOB Ljubljana Vič- -Rudnik, KO Vrhovci Brdo-Kozarje Evgen Batič (1925–2019) V 94. letu nas je zapustil Evgen Batič, ki je kot upornik proti itali- janskemu okupatorju, aktivist OF, velik domoljub, družbenopolitično aktiven in srčen učitelj pustil veliko sporočilo generacijam učencev, saj ga imajo še danes v nepozabnem spominu. Evgen Batič se je rodil leta 1925 v zavedni slovenski družini v Šempa- su pri Novi Gorici. Šolal se je v ita- lijanskem jeziku. Pri 17 letih je ita- lijanska vojska leta 1943 prekinila njegov študij in ga odvedla v speci- alni bataljon svoje vojske. Prav tako so Italijani odvedli tudi njegovega brata in očeta. Mati je ostala sama na domu. Družina je občutila vso grozo fa- šističnega terorja. Slovenski jezik je bil zaničevan in prepovedan. Ljudje so se pridružili odporniškemu giba- nju in se z orožjem postavili v bran slovenskemu narodu proti italijan- skim fašistom, ki so pobijali zave- dne Slovence in jih pošiljali v ta- borišča. Tudi Evgenova družina je sodelovala v boju proti okupatorju. Po italijanski kapitulaciji 8. sep- tembra 1943 sta se Evgen in brat vrnila domov. Brat je takoj odšel v boje na goriško fronto, Evgen pa se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje kot tajnik izvršnega odbora OF v Šempasu. Leta 1944 je postal partizanski učitelj. Primorska je dočakala osvobodi- tev izpod okupatorjev in priključi- tev k Sloveniji in Jugoslaviji. Evgen je še naprej poučeval in ob delu končal slovensko učiteljišče. Kot iz- obraženec je postal dragocen kader povojne svobodne Primorske. Služboval je v Kopru, na občin- skem komiteju v redakciji novou- stanovljenega časopisa Istrski te- dnik. Izpopolnjeval je znanje na Pedagoški akademiji in postal pred- metni učitelj za fiziko in tehnično vzgojo. To sta bila predmeta, ki ju je svojim učencem na Osnovni šoli Vrhovci z vso energijo in vese- ljem predaval do svoje upokojitve. Učence je sprejel v svoj univerzalni spomin in spremljal njihovo življe- nje tja v njihovo starost. Z ženo Maro sta zgradila hišo na Vrhovcih in si ustvarila družino. Po upokojitvi je Evgen sodeloval na različnih področjih družbenega živ- ljenja, tudi pri razvoju kraja in šole Vrhovci. Na šolo je prišel z ravna- teljskimi izkušnjami, zato se je hit- ro vživel v njeno delo in potrebe. Prevzemal je pomembne in odgo- vorne funkcije v njej in pomagal k njeni rasti, kakovosti in ugledu. V vodstvu krajevne organizaci- je ZB Vrhovci Brdo - Kozarje je bil vseskozi dejaven in v veliko pomoč mlajšim, ki smo vstopali v bor- čevsko organizacijo. S svojim de- lovanjem se je zavzemal za mir in sožitje med ljudmi. Ljubezen do do- movine, tovarištvo, enakopravnost, srčnost so bila njegova življenjska načela. Vse vrednote je uveljavljal tudi v organizaciji RK. Do zadnje- ga je bil obdan z ljubeznijo svojih najdražjih. ZB za vrednote NOB Ljubljana Vič - Rudnik KO Vrhovci Brdo - Kozarje Umrli v ZB NOB Ljubljana Bežigrad Konec minulega leta in v letu 2019 se je od nas poslovilo kar deset to- varišic in tovarišev: Jožef Novak (1925–2018), Železna cesta 10, Ljubljana; Justin Močnik (1924–2018), Ob sotočju 9, Ljublja- na; Cveta Marija Novak (1924– 2018), Železna cesta 10, Ljublja- na; Olga Permoser (1926–2019), Kunaverjeva 15, Ljubljana; Marija Knap (1930–2019), Hrib 104, Loški Potok; Anica Anzelj (1925–2019), Puhova ulica 4, Ljubljana; Miloš Babič (1922–2019), Tabor 10, Lju- bljana; Valentina Goršič (1923– 2019), Topniška ulica 70, Ljublja- na; Ljudmila Vahen (1921–2019), Maroltova ulica 10, Ljubljana; Da- nica Japelj (1928–2019), Smolnik 17, Polhov Gradec. Zelo dolga bi bila zahvala vsake- mu posebej, čeprav si vsi zasluži- jo našo hvaležnost za vse, kar so storili dobrega kot predani borci za pravično in človeka vredno živ- ljenje. Dovolil sem si izbrati poslo- vilno pismo vnuka ene naše članice in verjetno mi ne bo zameril, če ga uporabim za slovo vsem, ki so nas v tem času zapustili. Babici v slovo Življenje je kot filmski trak, sprva prazen kolut, na katerega se sne- majo svetli in manj svetli trenutki. In čeprav si vsi želimo, da traku nikoli ne bi zmanjkalo, nas scena- rij življenja vedno znova preseneti. Sleherno slovo je boleče, vendar za seboj, babi, zapuščaš bogato zbirko spominov, ki nas tolažijo v teh tež- kih trenutkih. Kot prvorojenka si se leta 1923 rodila Mariji Lampič in Janezu Bizovičarju v Ljubljani. Tvoje rano brezskrbno otroštvo si skupaj z mlajšo sestro Slavko preživljala na zasneženem Šišenskem hribu s sanmi izpod mizarskih rok tvojega očeta. Po selitvi v Zeleno jamo si se po končani ljudski šoli izurila za trgovko pri priznanem ljubljanskem trgovcu z modnimi oblačili. Skozi tvoje roke so polzeli najfinejši ma- teriali in modni kosi tistega časa. S temi izkušnjami si se razvila v pra- vo modno kritičarko in se velikokrat obregnila tudi ob naš slog oblačenja. Modo, mestni vrvež in brezskrbnost je nenadoma zasen- čila sivina druge svetovne vojne. Takrat si se neustrašno podala po poteh odporniškega gibanja, kjer si za partizane zbirala hrano, oble- ke in sanitetni material. Kot članica znamenitih trojk si prenašala vesti, raznašala časopis Poročevalec in letake Osvobodilne fronte. Za vsa našteta junaška dejanja je vedel le tvoj oče, ki te je po izvedeni akciji vsakič nestrpno čakal na oknu. Tvoja pogumna dejanja niso osta- la nevidna očem okupatorja. Bila si izdana. Po dvomesečnem priprtju v ljubljanskih zaporih so se grenke iz- kušnje vojne stopnjevale v koncen- tracijskem taborišču Ravensbrück v Nemčiji, kjer si bila v obupnih življenjskih razmerah prepuščena nemilosti paznic. Pozneje si bila premeščena v Belzig, kjer so svilo, krzno in volno zamenjali trdo hla- dno orožje in krogle. Zgodbe tega časa si skrbno tiščala v sebi in dol- go časa skrivala pred najbližjimi. Grozote taborišča si po srečnem naključju preživela in se po muč- ni dolgi poti vrnila domov, kjer si bila častno odlikovana kot vojna veteranka. Od takrat so se na tvoj filmski trak začeli nizati vedrejši in srečnejši trenutki. Kot vodja distri- bucije filmov v družbi Vesna film si skrbela, da so se v jugoslovanskih mestih predvajali najnovejši doma- či in tuji filmi. Tam si spoznala svo- jo ljubezen, našega dedija Lojzeta Goršiča. Ljubezen je kmalu obro- dila sadove, hčeri Alenko in Mojco. Oddih od vsakdana sta s hčerama našla na Pokljuki, tam sta se zaljubi- la v vonj gorskih pašnikov, smreko- vih vršičkov in svežih jurčkov. Zase in za vse nas sta ustvarila pravljično brunarico ob gozdu, kamor bomo vedno radi zahajali. Za seboj puščaš ogromno. Edin- stvene recepte za šarkelj, hrustljave flancate in ceste z gorčično omako. Nepozabne poletne počitnice, ki smo jih vnuki Vasja, Tina, Tilen in jaz preživeli s teboj v srcu pokljuških gozdov. Pripovedovanja, ki ne bodo nikoli šla v pozabo. Vrednote, ki si jih živela in nam predala. V svoji častit- ljivi starosti si dočakala tudi rojstvo pravnukov: Ajde, Lana in Mije. Kljub bolezni te do zadnjega ni za- pustil zate značilen, rahlo zbadljiv humor, ki je nasmejal do solz. Še ko smo ti dajali zadnje požirke vode, si pikro odvrnila: »Vode pa že ne bom pila. Voda še za v čevelj ni dobra!« Danes solze vztrajno mokrijo naša lica in srce hrepeni. A zapomni si, dokler te nosimo v srcu, te ne mo- remo izgubiti. Tam, kjer tišina šepe- ta, počivaj v miru! (Avtor: vnuk Valentine Goršič) Mitja Zupan, sekretar ZB NOB Lju- bljana Bežigrad (Boris Kidrič, Boris Ziherl in Kavčič - Štembal) PESMI Slovenska Pridi, tujčin! – 'z revne tujine, vabi te sin – slovenske občine. Zemljo češ 'met'? Pridi jo vzet'! Tvornice vse – tukaj boš dobil, trde gore – v zlato boš predrobil, tvoj je denar nam gospodar. Vsakega tod – lahko obereš, kratek je rod – lahko ga dereš, vse pretrpi, nič ne kriči. Te tri pedi – tujcu pustimo, v zemljo se mi – vdano zarijmo. Tujci okrog, živi vas bog! Ivan Rob Vir: Ivan Rob: Izbrano delo. Maribor: Obzorja, 1965. december 201912 »Pokloniti se spomi- nu na internirance pomeni pokloniti se dostojanstvu človeka, ki je bilo med drugo sve- tovno vojno po- teptano v prah in blato koncentracijskih taborišč. Tu ne govorimo o istih stvareh kot takrat, ko proslavljamo bitke in padle par- tizane. Čeprav gre za žrtve iste vojne, vojne, ki je pod okupacijskimi režimi štirih oku- patorjev uničevala slovenski narod, pa so usode internirancev drugačne od tistih, ki jih imajo borci. Dovolite mi, da opozorim na nekaj teh razlik. Zaznamovanje partizanskih bitk, pa četu- di so bile krvave in uničujoče, je vedno slo- vesno, malone veselo, ker slavimo pogum, odločnost, bojevitost, in končno zmago vrednost antifašizma in protinacizma. Ta- borišča, kjer so umirali in trpeli premnogi Slovenci in Slovenke, obiskujemo molče in srh nas spreletava že samo ob misli, da je vsaka naša stopinja pritisk na rane, boleči- ne in kri naših prednikov. V bitkah slavimo življenje, v taboriščih se čudimo, da je od tam sploh kdo prišel živ. In še to njegovo življenje je bilo zaznamovano z boleznimi, ki so bile posledica pretepanja, zlorab in zasramovanja, kar so počeli tisti, ki so ta- borišča upravljali. ------ Spomnim se svoje babice in dedka, ki sta umrla kmalu po vojni. V nekrologih, ki so ostali po njuni smrti, so govorniki in pisci poudarjali njun aktivizem, ustanavljanje Osvobodilne fronte, AFŽ, domoljubje – čis- to nekje ob robu pa je pisalo, da sta umr- la za posledicami trpljenja v italijanskih in nemških taboriščih. Torej tudi preživeti ta- borišče ni pomenilo živeti udobno v svobo- di, ampak v boleznih, s travmami in vedno s slutnjo smrti v otožnih odsotnih očeh. V taboriščih je ostalo na milijone sež- ganih v krematorijih ali pa kako drugače pokopanih ljudi, ki so tam ostali za vedno. Niso jih prekopavali niti identificirali. Kdor je imel »srečo«, da je dotrpel v nemških la- gerjih, je zahvaljujoč nemški natančnosti zapisan v njihovih seznamih umrlih, pa vendar so tudi oni brisali sezname ob kon- cu vojne, da bi pred prihodom protinaci- stične koalicije prikrili obsežnosti zločina, ki so ga zagrešili.« »Med iskanjem in dokumentiranjem spomenikov pad- lim v prvi sve- tovni vojni sem v osrednji Sloveniji naletel na povsem nove spomenike, ki so začeli delati družbo tistim, ki so jih postavili v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Nekateri ste verjetno že uganili, da govorim o spomenikih padlim in pobitim domobrancem, oziroma kot na večini od njih piše, »žrtvam komunistične- ga nasilja«. In ker takrat še nisem poznal sklepov ljubljanske nadškofije in ker še ni- sem bral revije Zaveza, na začetku nisem vedel, da je bilo v prvem desetletju po osa- mosvojitvi v Sloveniji postavljenih čez sto tovrstnih spomenikov. Ko sem to ugotovil in ko sem se začel spraševati, kakšne spre- mebe so doletele spominsko in spomeni- ško pokrajino drugje po Evropi (najprej na tleh nekdanje skupne države, nato pa v drugih delih srednje in vzhodne in na koncu tudi zahodne Evrope), sem ugotovil, da imamo opravka s sistematičnim posta- vljanjem obeležij, ki v Sloveniji niso samo sestavni del reinterpretacije dogajanja med drugo svetovno vojno na naših tleh, temveč da je tovrstno materialno dopol- njevanje slovenske spominske pokrajine v svojem obsegu edinstveno. Nikjer v Evro- pi ne srečamo tako številne in sistematične kolonizacije obstoječega tradicionalnega spominskega prostora kot v Sloveniji. ------ Nikjer drugje nimamo toliko spomenikov posvečenih ljudem, ki so med drugo sve- tovno vojno sodelovali s svojimi osvajalci oz. okupatorji. In ko omenjam to tolikok- rat izrečeno in zapisano besedo, predla- gam, da še enkrat premislimo njen pravi pomen. ------ Na Hrvaškem je prišlo do uničenja več kot 3000 partizanskih spomenikov, medtem ko so se spominska obeležja padlim ali ubi- tim domobranom in ustašem morali zateči v družbo spomenikov padlim v tako ime- novani domovinski vojni v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja. ------ V Srbiji so namesto zelo redkih spomini- kov padlih četnikov revizionisti postavili dobrih deset spomenikov Draži Mihailo- viću in dosegli razveljavitev njegove smrtne obsodbe iz leta 1945.« »Ko so si po kapitu- laciji Italije 8. sep- tembra tukajšnji ljudje za trenutek oddahnili od več kot dvajsetletne torture italijanske- ga fašizma, takoj ko so okusili vonj po svobodi, že so postali tarča izjemno krute nemške po- žigalne ofenzive v Istri. V noči na 2. oktober 1943 so nemške enote v treh kolonah krenile z Opčin in iz Bazovice proti Istri. Čežarji in Pobegi so bili med kraji, ki so utrpeli prve žrtve na tem morilskem pohodu. Že tisti dan je padlo deset Čežaranov in sedem Pobeža- nov, pripadnikov čežaransko-pobežanske partizanske enote, naslednji dan je bil ubit še en Pobežan, pripadnik 2. hrvaške istrske brigade. Ubitih je bilo tudi sedem civilistov iz Pobegov in Čežarjev, ljudje so pred prodi- rajočimi nemškimi tanki bežali v gozd, kjer so se kar nekaj dni skrivali in prenočevali pri bližnjih domačinih. Poboji, požigi, nečlo- veško nasilje so v ljudeh spet zasadili strah, ki so ga bili vajeni pod fašistično peto. No- vonastale partizanske enote in organizacije OF v Slovenski Istri so zaradi prerešetanih vrst svojih pripadnikov prenehale delovati. A ne za dolgo. Prav kmalu so ljudje znova vstali, še v istem letu so se v velikem številu pridružili aktivistom in nadaljevali upor vse do prave svobode. Seveda lahko razumemo zmedo, strah in izgubljenost, ki so jih ljudje občutili v takšnih nečloveških vojnih dogodkih. A dejstvo je: tisti oblastniki, ki takrat v teh in podobnih akcijah niso videli, koliko sov- raštva je bilo uperjeno v slovenski narod, so s kolaboracijo s to uničujočo silo in za- vajanjem svojih podanikov tvegali izumrtje slovenske kulture. In kdor še danes ne vidi, v kakšni nevarnosti je bil tedaj obstoj Slo- vencev, in slepo verjame zavajanju svojih političnih voditeljev, najbrž nevede zanika svojo kulturo, zanika samega sebe, saj za- nika vso bogato slovensko zgodovino. Kaj- ti to ni bilo prvič, da je Slovencem grozilo izginotje, pritiski večjih etničnih skupnosti in nastajajočih narodov so bili prisotni skozi vso našo zgodovino.« Dr. Ljubica Jelušič Dr. Oto Luthar Dr. Vesna Mikulič REKLI SO podpredsednica ZZB NOB Slovenije, na tradicionalnem srečanju članov Skupnosti internirancev Dachau v Ljubljani 8. decembra 2019: zgodovinar, raziskovalec in direktor ZRC SAZU, na srečanju jubilantov Zveze borcev v Novi Gorici 19. novembra 2019: profesorica slovenskega jezikoslovja in raziskovalka na Univerzi na Primorskem, na krajevnem prazniku Pobegov in Čežarjev v Pobegih 5. oktobra 2019: KRITIČNO OKO – Pokopališče Žale v Ljubljani Nekaj bralcev nas je opozorilo na neurejenost partizanskih grobov na ljubljanskih Žalah. Naši sogovorniki menijo, da se z neurejenimi grobovi žali spomin na narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda, borce slo- venskih partizanskih enot in njiho- ve poveljnike, ki so se med drugo svetovno vojno tudi kot pripadniki zavezniške protifašistične koalici- je bojevali proti fašističnim in na- cističnim okupatorjem in skupnim sovražnikom, osvobodili svojo do- movino, nam priborili Primorsko in postavili temelje slovenski državi. »Vsak teden se sprehajam mimo razpadajočih, z mahom poraščenih majhnih betonskih kock – parti- zanskih grobov na Žalah, s katerih človek ne more razbrati, da gre za padle partizane. Te nagrobne kocke so bile sramotne že kot nove, pred- vsem če jih primerjamo s pokopa- liščem padlih Italijanov ali Nemcev na istem pokopališču! Zdaj pa v ta- kšnem stanju kažejo mačehovski odnos Ljubljane do tistih, ki so naj- SPOROČILA Zveza vojnih invalidov NOV Trst (ZVI) je 22. novembra pripravila v Trstu delovno srečanje, na kate- rem so sodelovale tudi delegacije veteranskih organizacij iz Sloveni- je in Avstrije (Koroške). Vabilu so se odzvali Zveza društev vojnih invalidov Slovenije (delegacijo je vodil predsednik Janez Podržaj), Društvo vojnih invalidov sloven- ske Istre (predsednica Janja Ža- gar), Zveza koroških partizanov (predsednik Milan Wutte in tajnik Andrej Mohor), Društvo za nego- vanje rodoljubnih tradicij organi- zacije TIGR Primorske (generalni tajnik Miha Pogačar, vodja obmo- čne enote Trst Miran Dolhar in Mitja Klavora) in delegacija ZZB NOB Slovenije (predsednik Mari- Srečanje veteranskih organizacij v Trstu Neurejeni partizanski grobovi jan Križman, podpredsednik Bo- jan Pahor in Marjan Šiftar, pred- sednik Komisije za mednarodne odnose) in Mirta Čok iz Trsta (ak- tivna v ANPI). Uvodnemu vsebinsko bogatemu in konstruktivnemu delovnemu srečanju na sedežu ZVI NOB sta sledila še informativno srečanje s predsednico SKGZ Ksenijo Dobri- lo in njenimi sodelavci na sedežu SKGZ in ogled nekdanjega tabori- šča Rižarne. Srečanje, ki smo ga končali v Bazovici, je pomenilo spodbuden prispevek h krepitvi sodelovanja med sodelujočimi organizacijami, še posebno v okviru priprav na spominjanje številnih pomemb- nih obletnic in na dogodke, ki nas bodo povezali v letu 2020. Predse- dnik ZVI in sodelavci so osvežili spomin na zgodovino organizaci- je od njene ustanovitve leta 1945, predstavili so razmere v Trstu po koncu druge svetovne vojne, še posebno razmere, v katerih se je znašla slovenska skupnost v času zavezniške uprave, ki ni bila nak- lonjena ustanavljanju slovenskih ustanov, spomnili so se pozitivnih sprememb po letu 1991, predstavi- li pa so tudi delovanje ZVI danes. Pomemben del delovanja seveda ostajajo ohranjanje in širjenje vre- dnot in sporočil NOB, odkrivanje in ustrezno dokumentiranje do zdaj prezrtih ali tudi neznanih tabo- riščnih lokacij v Furlaniji - Julijski krajini, Benečiji in Reziji ob stalni skrbi za spominska obeležja NOB. Ob soglasju, da bo treba še okre- piti vsestransko sodelovanje v zve- zi s pripravami na zaznamovanje pomembnih obletnic v letu 2020 (100. obletnica koroškega plebisci- ta; 100. obletnica požiga Narodne- ga doma v Trstu, 90. obletnica ob- sodbe in ustrelitve bazoviških ju- nakov, 100. obletnica Rapalske po- godbe, 20. obletnica končanja dela slovensko-italijanske zgodovinske komisije), so udeleženci srečanja posebej poudarili, da bo tudi v tem okviru treba krepiti in širiti teme- lje protifašizma ob znanih prime- rih neofašizma in revanšizma, ob povezovanju desnice in lahko pri- čakovanih negativnih učinkih Re- solucije Evropskega parlamenta o pomenu zgodovinskega spomina za razvoj Evrope. Predsednik Marijan Križman je poudaril dobro sodelovanje z ZVI in potrebo po krepitvi sodelovanja na mednarodnem področju. Opo- zoril je na negativne pojave v Slo- veniji, saj smo ena redkih držav, ki se hvalijo s kolaboracijo, in po- udaril, da smo sami sebi najbolj nevarni. Predsednik Komisije za mednarodne odnose je predstavil program dela in omenil, da imajo v njem posebno mesto tudi oble- tnice v letu 2020, med drugim do- godki v Moskvi v maju ob 75. oble- tnici konca druge svetovne vojne ter delovanje za krepitev medna- rodnih protifašističnih temeljev. Marjan Šiftar bolj zaslužni za njeno osvoboditev,« je zapisal eden izmed bralcev. Odgovor smo poiskali na Mestni občini Ljubljana. Sporočili so nam: »Partizanski grobovi, o katerih spra- šujete, so na območju Spominskega parka in grobišč borcev in talcev, padlih v NOV, na Žalah. Območje zajema grobove, od katerih je vsak označen z napisom na nizkem be- tonskem bloku in se nadaljuje na območje, kjer sta postavljena Ste- ber talcev in Vodnjak življenja (obo- je delo kiparja Zdenka Kalina), kon- čuje pa s Spomenikom interniran- cev, bronastim spomenikom kiparja Janeza Boljke na dvignjeni kamniti ploščadi. Napise na grobovih bor- cev in talcev v spominskem parku je Mestna občina Ljubljana obno- vila leta 2002, še pred uveljavitvijo Zakona o vojnih grobiščih. Takrat so bile betonske kocke še v spre- jemljivem stanju, v zadnjih letih pa propadajo.« V odgovoru so še dodali, da ima celotno območje spominskega par- ka status vojnega grobišča, za kate- rega je pristojna država, in sicer Mi- nistrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V Mestni občini Ljubljana si skupaj s podje- tjem Žale že več let neuspešno pri- zadevajo za pridobitev sredstev na tem ministrstvu, s katerimi bi ob- novili grobove borcev in talcev. Na Mestni občini se zavedajo razlik med posameznimi grobišči na Ža- lah, zlasti v primerjavi z novim spo- menikom Sinovom Rusije in Sov- jetske zveze v bližini spominskega parka grobov borcev in talcev kot tudi v primerjavi z nekoliko bolj od- daljenim grobiščem, kostnico žrtev prve svetovne vojne, največjim voj- nim grobiščem na Žalah, ki je prav tako nujno potrebna obnove. »Glede na to, da smo pri vzdrže- vanju vojnih grobišč zakonsko ve- zani na odločitev države oz. pri- stojnega ministrstva, si bomo v Mestni občini Ljubljana še naprej prizadevali za pridobitev potrebnih sredstev za obnovo obeh grobišč,« so še zapisali. S. B. Veliko grobov in spomenikov (na sliki Gramozna jama) na Žalah je lepo urejenih. Celotne govore si lahko preberete na spletni strani www.svobodnabeseda.si december 2019 13 JUBILEJI 90 let Mirka Mirtiča 97 let Emilije Milke Grželj Mirko Mirtič je bil udeleženec NOB od avgusta 1943, borec 6. SNOUB Slavko Šlander, kurir poveljnika 12. SNOUB in kurir poveljnika 15. di- vizije ter generalpodpolkovnik JLA. Po prihodu 6. SNOUB Slavka Šlan- dra na Dolenjsko je Mirko s 13 leti in pol starosti odšel med narodne borce. V začetku je bil borec v 1. bataljonu, ki je konec septembra 1943 postal temelj za ustanovitev 12. SNOUB. Za svojega kurirja ga je vzel poveljnik brigade Raco Bo- žović. Ko je pozneje Božović pos- tal poveljnik 15. divizije, ga je vzel k sebi. Zatem je bil Mirko kurir za zvezo med 15. divizijo in 7. kor- pusom. Decembra leta 1944 so ga napotili peš v Beograd, od koder je odšel na vojaško akademijo v teda- nji Sovjetski zvezi. V Jugoslavijo se je vrnil ob resoluciji Informbiroja avgusta 1948. Ostal je kot častnik v JLA in je služboval v Beogradu. Milka se je rodila leta 1922 na Vare- jah kot najmlajši otrok v družini z osmimi otroki. Oče se je težko poš- kodoval v gozdu pri sekanju dre- ves. Na posteljo je bil priklenjen tri leta in mama je skrbela zanj in za Po končani višji vojaški akademiji je postal načelnik PZO v 37. divi- ziji v Titovem Užicu. Vrnili so ga v Beograd v Upravo VL in PZO. Nato so ga premestili v Skopje, kjer je bil sprva načelnik operativnega oddel- ka, pa načelnik štaba in kasneje še poveljnik 3. divizije VL in PZO, kjer je pridobil čin generalmajorja. Od leta 1972 je bil poveljnik Šolskega Centra PZO v Zadru. Leta 1981 je postal načelnik katedre operatike v Šoli narodne obrambe in leta 1983 še poveljnik Šole narodne obrambe v Beogradu. Leta 1985 se je vrnil v Slovenijo in postal načelnik štaba 9. armade. Upokojil se je na lastno zahtevo 1. januarja 1991, čeprav so mu ponujali položaj poveljnika 9. armade, kar je odločno zavrnil. Kot načelnik štaba 9. armade se je angažiral za krepitev TO Slovenije, predvsem na kadrovskem podro- čju, saj je omogočil prerazporedi- tev strokovnih in uspešnih rezerv- nih častnikov JLA v TO Slovenije še pred iztekom starostne omejitve za prerazporeditev. V tem času je JLA intenzivno izvajala razna dela za potrebe prebivalstva, za kar se je sam zelo zavzemal, med dru- gim je bil dokončan Kraški vodo- vod, posodobljeni so bili cesta Li- gojna–Tisje, vodovod in telefonske povezave na obmejnem območju Kozine. Posebej se je angažiral za negovanje izročila slovenskih parti- zanskih enot. Po upokojitvi je Mirko postal predsednik Konjeniške zveze Slo- venije. Deloval je tudi v Skupnosti borcev 12. SNOUB. V tem času se je skupnost pomladila in po njego- vi zaslugi je ta skupnost iz Ljubljane vso družino. Ljudje v brkinskih va- seh so občutili grozote italijanskega potujčevanja. Po razpadu fašistič- ne Italije septembra leta 1943 so v vasi vdrli Nemci in prebivalcem je bilo še hujše. Milkina družina je bila zavedna, partizanska. Brat je umrl v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. V hiši je bilo skladišče sanitetnega materiala za ranjene partizane. Milka je bila pri 21 letih partizanska kurirka. Nemci so jo presenetili, ko naj bi na dogovorje- no mesto prinesla pošto. Odvržen listek z vsebino je bil dovolj, da so jo leta 1943 odpeljali v zapore, najprej v Sežano, nato v Trst. Po dolgem in mučnem zaslišanju je bila skupaj s Maro Grželj, Silvo Gustinčič in dru- gimi dekleti v živinskih vagonih od- peljana v delovno taborišče v Nem- čiji. Delale so v mesnopredelovalni tovarni za nemško vojsko. Po koncu vojne se je Milka srečno vrnila domov. Želela se je zaposli- ti. Izučila se je za trgovko, tečaj je opravila v Portorožu. Delala je v tr- govinah ob železniških progah od Prešnice, Mosta na Soči do Jesenic in se dokončno zaposlila v trgovini v Divači. Leta 1953 se je poročila z Jožetom, prekomorcem in železni- čarjem iz Dolnjih Ležeč, kjer sta si ustvarila dom. V družini sta se jima rodila sin Bogdan in hči Jaruša. Emilija Milka Grželj je 98. letu. Za- njo lepo skrbijo v domačem oko- lju, Njene besede in misli poznajo le otroška in mlada leta. Pogovor sem začela s sinom Bogdanom in sestrično, ki sta si iz pripovedovanja še zapomnila Milkino življenje. Nada Grandič prešla v Mokronog, kjer aktivno de- luje v Združenju borcev za vrednote NOB v Mokronogu in širši okolici. Bil je tudi predstavnik ZZB za vrednote NOB Slovenije na počas- titvi 60. obletnice zmage nad naciz- mom leta 2015 na paradi Ruske fe- deracije v Moskvi. Tovariš Mirko Mirtič je v okto- bru letos napolnil visok življenjski jubilej – 90 let starosti. Podelitev zlate plakete ZZB NOB Slovenije je skromen in hkrati časten dokaz za njegov znaten prispevek v NOB in povojni graditvi ter k ohranjanju vrednot NOB. Milan Gorjanc Ranjena roka matere partizanke Ko gledam tvojo prestreljeno roko, vem, da se je zgodilo januarja sredi zime, mraz in sneg sta bila razkuževalca, ki sta celo zaustavila krvavenje. Z odrezanim kosom tvoje bluze so ti rano povili in šla si naprej. Tvoja zdrava roka pa si je na ramo naložila ranjenca in pohod je krenil. Ko si me kot otroka božala, je tvoja prestreljena roka drhtela in tolažila si me, da je to glas tvojega srca. Tvoja srčnost me je grela, tudi tebe, ko si tam v hosti, takrat ko je bila mala ledena doba, skupaj s svojimi tovariši tovorila breme vojne in ste narod opogumljali, da s soncem, ki je kot pravičnost, tudi zima premine. In je. V maju je sonce priklicalo svobodo. Tvoja roka, ki je pogosto drhtela, ni mogla dolgo ničesar držati, kot da je takoj utrujena. Tvoje srce se ni nikdar utrudilo, še takrat ne, ko si šla v večnost. Meni si izročila svojo srčnost in prosila, da jo vedno negujem in nosim, pa saj čutiš, da tudi moje srce utripa s tvojo srčnostjo. Dr. Cvetka Hedžet Tóth PESMI 080 21 15 www.energijaplus.si info@energijaplus.si Lojalnostni program PRIDRUŽITE SE DRUŽINI Oplemenitite svojo porabo s prihrankom. • Točke izkoristite za številne ugodnosti. • Zbirajte točke z različnimi aktivnostmi. • Postanite član lojalnostnega programa. E n e rg ija p lu s d .o .o ., V e tr in js k a u lic a 2 , 2 0 0 0 M a ri b o r december 201914 PREJELI SMO RAZPIS Omemba 26. novembra pred 106 leti se je rodila partizanska zdravnica Fra- nja Bojc Bidovec, umrla pa je na svoj 72. rojstni dan pred 34 leti. Moj spoštovani prijatelj Franjo Žagar mi je pred meseci posodil knjigo, v kateri je podrobno opi- sano njeno bogato in tudi težko življenje. Hvaležen sem mu zanjo. V bistvu me je Franjo navedel k temu, da sem podrobneje spoznal to plemenito žensko. Tudi doma imam knjižico (na sliki), v kateri je opisana njena življenjska pot. 26. novembra letos sem bil zelo pozoren, ali jo bodo v oddaji Na današnji dan na Radiu Slovenija sploh kaj omenili, saj ameriškega pisatelja slovenskega rodu Lo- uisa Adamiča niso niti z besedo. Takrat sem jih na to opomnil. Mo- ram priznati, da so zelo lepo opi- sali njeno življenjsko zgodbo. Žal niso omenili datuma njene smrti. In zakaj sem omenil radijsko od- dajo? Zato, ker pred časom, ko je bila obletnica rojstva ameriškega pisatelja slovenskega rodu Lo- uisa Adamiča, niso niti z besedo omenili tega dogodka. Takrat sem jih na to opomnil. Ob tem sem razmišljal tudi o naključjih, da ljudje umrejo na isti dan in mesec, kot so se ro- dili. Eden takšnih je bil pisatelj France Bevk. Partizansko zdravni- co Franjo so na radiu vsaj ome- nili, marsikaterega pomembnega udeleženca NOB žal prezrejo. Srečko Križanec, Štore Izraba ali nerazumeva- nje spomina Franc Rozman - Stane je bil nesporno človek, ki je poznal in razumel dolžnosti vrhovnega partizanskega poveljnika. On je to v Sloveniji tudi bil. Mnogim, in takih je pri nas preveč, je malo znana njegova človeška, še bolj pa poveljniška sposobnost razu- mevanja bojne situacije, pa naj je bil to boj na Jančah ali obisk mla- dih, dejansko otrok, v skojevski šoli, da drugih, njegovim sobor- cem znanih in občutenih človeš- kih pristopov niti ne navajam. Bil je poveljnik, komandant, a pred- vsem človek, ki je okusil življe- nje. Občutil je vso nepravičnost takratnih družbenih odnosov, na mednarodnem področju in ne nazadnje tudi v prvih partizan- skih letih, ko so imeli prednost ali višje izobraženi ali politično bolj »primerni«. A Stane se ni oziral na bolj ali manj prikrita odrivanja. V »svojih« Lokvah se je bolje poču- til, kot bi se na Stražnjem Vrhu ali v Bazi 20. Pokojni mož moje tete Nande mi je bil najbolj verodo- stojna priča o Stanetu. Stanetu kot borcu, kot človeku, kot domo- ljubu, kot poveljniku. Stanetu, ki je spoštoval borca človeka. Je pa nekaj drugega, kar me je navedlo na to pisanje. Povod je bilo nedavno zaznamovanje spo- mina nanj ob 75. obletnici njego- ve smrti. Na žalost nisem bil na Lokvah. Sem pa iz poročil dobil dovolj informacij o visokoletečih besedah spomina nanj. Sodu je izbila dno čisto konkretna stvar. Na Lokvah viso- koleteče besede, spomenik Fran- cu Rozmanu - Stanetu v Ljubljani, na križišču Slovenske in Šubičeve, pa v plevelu! In to v Ljubljani, v glavnem mestu Slovenije, kjer so se novodobni oblastniki ustrašili Stanetovih vojaških sposobnos- ti tudi tako, da so njegovo ime umaknili z vojašnice v Mostah. Pozivam vodstvo ZZB za vred- note NOB, da članstvo in javnost poleg zaznamovanja spomina spodbuja in poudarja vrednote, zaradi katerih si posamezniki in dogodki zaslužijo častitljiv spo- min. Naj bodo v ospredju zaslužni ljudje in pomembni dogodki, go- vorimo o prenašanju njihove spo- ročilnosti in zavedanja, da smo nasledniki del njihove oziroma oni del naše »zgodbe«, življenja. Zagotovimo dolžno pozornost temu namenjenemu programu! Odstranimo politiko od takih do- godkov. Predvsem pa naj bodo takšna zaznamovanja spominov celovita. Jože Konda, Brezovica »Uravnoteženost« poročanja Vsakdo ima sicer pravico in mož- nost imeti svoje mnenje in miš- ljenje o različnih vsebinah, ki jih vsak dan objavljajo sredstva jav- nega obveščanja, vendar pošteno povem, da se mi zdi, da je izraža- nje mnenj v javnosti vseeno tre- ba omejiti na način, da se ljudje med seboj slišimo in razumemo. Objavljanje stališč z namenom samopromocije, toleriranja pri- mitivnosti in nekulture, širjenja sovraštva, laži, polresnic ter kar je še podobnih ciljev raznih pi- scev je milo rečeno prestop rde- če črte tistih, ki se tako včasih kar malo izgubljajo v prizadevanjih za »enakopravnost«, odzivnost in uravnoteženost poročanja. Pri tem seveda ne mislim na resne tiskane medije, temveč na spletne strani poročanj. Mislim, da je meja tolerance glede na- vedenega v posameznih primerih postavljena previsoko in da tako rekoč vsakdo lahko izrazito ne- sprejemljivo in nekulturno piše oziroma govori, kar hoče. Seveda pa je vprašanje te tolerance ure- dnikov glasil povezano z vpra- šanjem lastne odgovornosti kot tudi z odgovornostjo piscev. In tu mislim, da so pri odločevalcih in oblikovalcih javnega mnenja še izrazite možnosti izboljšav. Vse- kakor so postala že kar »normal- na« in sprejemljiva medsebojna obtoževanja posameznih akter- jev, ki bi včasih bolj potrebovali kakšno pomoč psihiatra ali psi- hologa kot pa morda podporo z objavljanjem vseh napisanih ne- umnosti. Samo kot primer bi navedel Tar- čo, ki je bila predvajana na TV 1 SLO 7. novembra 2019, ob kateri lahko samo zgroženo ugotovim, da tako kot očitno obstaja orga- niziran kriminal v posameznih se- gmentih sistema, obstajata tudi organiziran molk in neodziv veči- ne pristojnih državnih ustanov, od Banke Slovenije do našega tihega predsednika in strankarsko uskla- jenih parlamentarnih predstavni- kov. Predvsem pa gre za njihovo neučinkovitost in nesposobnost zaščititi državljana v stiski. Zdi se, da so nerealna pričakova- nja, da bi se problematične zade- ve rešile hitro in zakonito, kot bi bilo potrebno in umestno. Očitno obstajajo mafijske kriminalne po- vezave tako v bankah kot v poli- tiki. »Nemoč« pristojnih, ki se ne vidijo zraven vseh teh problemov, je pravzaprav žalostna in kaže na soodgovornost pri vseh vpletenih. In kakšne so rešitve? Namesto na Japonsko, Norveško in druge izletniške cilje predla- gam obvezne obiske Islandije, od sodišč in parlamentarcev do ka- kšnega pravnika in filozofa. Vse, ki dosledno uporabljajo izraz »iz- ziv« namesto »problem« in niso sposobni družbenih problemov rešiti, pa želim spomniti, da naj s svojim nedelom in neodgovor- nostjo ne izzivajo (brez narekova- jev) potrpežljivih državljanov. Miloš Šonc, Grosuplje Partizanske smučine O smučarski prireditvi v Cerknem 20. in 21 januarja 1945 je bilo že veliko napisa-nega, tudi v našem glasilu, pa naj vseeno povzamem. Januarja 1945, na pragu svobode, je 30. divizija 9. korpusa na pred- log legendarnega smučarskega skakalca Rudija Finžgarja ob po- moči Kroparja Antona Ažmana in drugih izvedla partizansko olim- pijado v Cerknem. Enote 9. korpusa so sicer ime- le prva dva meseca leta 1945 relativen mir, in prav zato se je rodila zamisel o pripravi smučar- skega tekmovanja v veleslalomu, patruljnem teku in smučarskih skokih. Partizansko poveljstvo je čutilo, da zatišje ne bo dol- go trajalo, nemška vojska pa je imela na območju delovanja 9. korpusa februarja 1945 45.000 vojakov in policistov, poleg tega pa še 30.000 pomagačev (itali- janske enote, domobranci, četni- ki). 9. korpus je štel nekaj več kot 12.000 ljudi skupaj z vsemi pomožnimi službami (delavnice, bolnice, tiskarne itd.). Že sredi marca leta 1945 je nemško poveljstvo pripravilo ofenzivo na Gorenjskem, imeno- vano Frühlingsanfang. Ker ofen- ziva ni dosegla ciljev, je sovražnik nadaljeval z ofenzivo Winteren- de, predvsem na Trnovski planoti. Rezultati so znani: enote Korpusa so se konec marca prebile proti Pivki (31. divizija), proti Vojskemu (30. divizija) in proti Banjški pla- noti (divizija Garibaldi Natisone). Pobuda o oživljanju partizan- ske olimpijade se je porodila v sedemdesetih letih prejšnega stoletja, tako da je bilo do zdaj izvedenih več kot štirideset Par- tizanskih smučin Cerkno 45. Prvih tekem so udeleževali predvsem borci NOB, po osamoosvojitve- ni vojni se je krog razširil na ve- terane vojne za Slovenijo in na Slovensko vojsko, kar je pohvale vredno. Največ zaslug za to ima polkovnik Miha Butara, predse- dnik Organizacijskega odbora Partizanske smučine Cerkno 45'. Do tod je vse lepo in prav, če udeležba članov ZZB NOB Slove- nije ne bi bila v zadnjih letih ka- tastrofalna. Leta 2011 je bilo na tekmovanju še 45 smučarjev čla- nov ZB, zadnja leta pa od 15 do 20. Borčevska združenja (pa tudi osrednja zveza) nimajo pravega odnosa do te prireditve. Nerazu- mljiv je tudi odnos združenj Go- renjske, Ljubljane in dela severne Primorske, torej tistih, ki so po- zabili na ta edinstveni dogodek v okupirani Evropi. Zato predla- gam, da ZZB NOB Slovenije plača stroške udeležbe (žičnica in ma- lica udeležencem, skupaj od 800 do 1000 evrov). Udeleženci tek- movanja naj prispevajo za prevoz na prireditev (10–12 evrov). ZB naj pri-speva Organizacijskemu odboru kot do zdaj. Zveze borcev predvsem Gorenjske, Ljubljane in Primorske naj se bolj angaži- rajo. Izgovor, da so člani stari, je izgovor tistih, ki se nočejo anga- žirati. Prav šport pritegne mlajše v članstvo ZB. Prav je, da se spominjamo vseh žalostnih dogodkov, bitk iz časov NOB, toda tudi partizanska olimpi- jada Cerkno 45' si zasluži našo po- zornost in udeležbo na prireditvi. Ne dopustimo, da bi postala prire- ditev pozabljena. Mimogrede, sam se udeležujem prireditev več kot dvajset let. Na svidenje na Parti- zanskih smučinah CERKNO 45'! Rino Velikona, Nova Gorica PARTIZANSKE SMUČINE – CERKNO ‘45 43. spominske smučarske tekme »Partizanske smučine - Cerkno 45« bodo potekale na smučiščih Smučarskega centra Cerkno v so- boto, 25. januarja 2020, po nas- lednjem programu: 9.00: zbiranje udeležencev 9.40: skok s padalom z letala z dr- žavno zastavo in dvig zastave 9.45: državna himna 9.47: odprtje tekmovanja na vrhu proge Lom 4 9.50: nastop demonstracijske sku- pine Edmunda Čibeja in TD Novaki 10.00: začetek tekmovanja 1. tekmovanje pripadnikov Slo- venske vojske v veleslalomu – Lom 3 2. veleslalom – člani ZZB za vrednote NOB Slovenije – Lom 4 3. prvenstvo v veleslalomu za veterane ZZVS – progi Lom 3 in Lom 4 4.tekmovanje za veterane ZPVD Sever – progi Lom 3 in Lom 4 5.tekmovanje za člane ZSČ – proga Lom 4 11.30: tekmovanje v tekih – borci in člani ZB 14.00: zbiranje pred Hotelom Cerkno 14.30: sklepna slovesnost in razglasitev rezultatov v Hotelu Cerkno 15.00: kosilo in druženje Smučarsko tekmovanje v velesla- lomu za učence osnovnih šol iz Cerknega, Idrije, Spodnje Idrije in Železnikov ter Osnovne šole Polja- ne bo v četrtek, 23. januarja 2020. Prijave sprejemamo do 20. ja- nuarja 2020 do 12. ure na prilože- nem obrazcu, ki se dobi v Hotelu Cerkno, skupaj s podatki o stro- ških vozovnice in prehrane. Naš naslov: PARTIZANSKE SMUČINE – CERKNO 45, Hotel Cerkno, Se- dejev trg 8, 5282 Cerkno. Informa- cije: Hotel Cerkno, tel.: 05/374- 34-00, faks.: 05/374/34/33 in e-naslov info@hotel-cerkno.si. Morebitna odpoved ali prestavi- tev tekmovanja zaradi pomanjka- nja snega bo objavljena na Prvem programu Radia Slovenija, na Ra- diu Odmev – Radiu Primorski val in na Valu 202 v petek pred napo- vedano prireditvijo. ORGANIZACIJSKI ODBOR Predsednik: Miha BUTARA december 2019 15 KULTURA – Partizanski pevski zbor v letu 2020 V letu 2020 se bomo spomnili 25. obletnice smrti slovenskega skla- datelja, univerzitetnega profesor- ja in dirigenta Radovana Gobca. Druga svetovna vojna je Rado- vana z ženo in sinom Mitjo zaje- la v Jurkloštru, od koder se je leta 1944 pridružil partizanom ter pos- tal kulturnik in zborovodja Kozjan- skega odreda na takrat osvoboje- nem ozemlju v Gornjem Gradu. Za zbor, ki ga je vodil, je napi- sal Himno Kozjanskega odreda, ki je postala popularna pod ime- nom Bohor je vstal, in legendarno Pesem o svobodi. Ta kljub časovni oddaljenosti ostaja med najbolj Radovan Gobec: Hej, partizan priljubljenimi Gobčevimi deli, ka- terih melodična invencija je pre- pričljiva še danes. V tem obdobju je napisal kantato »Hej, partizan« za moški zbor, solista in simfonični orkester. V njej skladatelj slikovito prepleta napeve partizanskih pe- smi ter združi v glasbeni oris voj- no dogajanje od upora okupatorju skozi boj pa vse do zmage. Kantata je bila prvič izvedena v celjski uni- onski dvorani 21. julija 1945 pod taktirko avtorja Radovana Gobca, nazadnje pa leta 1971. Ob 25. obletnici skladatelje- ve smrti se bo Partizanski pev- ski zbor svojemu nekdanjemu di- rigentu zahvalil s ciklom šestih koncertov po Sloveniji, na katerih bodo v prvem delu izvedli kantato »Hej, partizan«. Prvi koncert cikla bodo izvedli 29. februarja 2020 v Kulturnem domu v Novi Go- rici. Nadaljevali bodo s koncer- tom na drugem koncu Slovenije, v Kulturnem domu v Lendavi 7. marca 2020. Po Prekmurju bodo 11. marca 2020 zapeli v Domu kulture v Velenju. Obiskati mo- rajo tudi kraj, kjer je bil zbor pred 75 leti rojen, zato bodo 15. marca 2020 zapeli v Kulturnem centru v Semiču v Beli krajini. Sledi- la bo Izola, kjer bodo nastopili v Kulturnem domu 21. marca 2020. Zadnji koncert cikla bo 24. marca 2020 v dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije v Ljubljani. Osrednja točka koncerta bo kantata »Hej, partizan« Radova- na Gobca v izvedbi Partizanskega pevskega zbora, komornega sim- foničnega orkestra, sopranistke in baritonista. Po štirideset minutnem petju bo zbor zapustil oder in si malo odda- hnil. Poslušalci bodo medtem pos- lušali dva samospeva Rada Simo- nitija, za katera je besedilo napisal Karl Destovnik - Kajuh. »Samo en cvet« bo zapela sopranistka Gaja Sorč, »Bosa pojdiva, dekle, obsorej« pa baritonist Marko Erzar. Po vrnitvi na oder bo zbor z orke- strom izvedel venček ruskih nape- vov »Moskovski večeri« v priredbi Scotta Richardsa. Sledila bo še ena pesem Karla Destovnika – Kajuha, in sicer »Stara žalostna«, za katero je glasbo ob 75-letnici Partizanske- ga pevskega zbora napisal Iztok Kocen; na odru se bo zboru in or- kestru pridružila tudi sopranistka Gaja Sorč. Nastopajoči bodo koncert skle- nili s Simonitijevim »Vstajenjem Primorske«. Umetniški vodja in dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen je na željo zbo- ra vse skladbe priredil za komorni simfonični orkester, solista (sopran in bariton) in moški zbor. Za koncert v dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije so vstopnice že v prodaji na https:// www.mojekarte.si/si/hej-parti- zan-zborovski-koncert/vstopni- ce-1128680.html. Društvo PPZ, Jožef Roškar, predsednik Partizanski pevski zbor december 201916 Izžrebani reševalci križanke iz 49. številke časopisa Svobodna beseda 1. Peter Košir Goriče 28a, 4204 Golnik 2. Barbara Raičič Oljčna pot 14, 6280 Ankaran 3. Doroteja Nared Vodovodna pot 40, 1381 Rakek Rešitve križanke: OSEMURNIK, STRANČICA, PONTI, ŽIR, ELA, VLEKA, NE, SEIKAN, THORN, PODOBAR, NADZIDEK, LJUBLJANI, ČEJENI, JELA, AHAC, EVA, RAS, UKOR, MLASK, BJ, ČL, ASTA, ANALIST, NIT, TONE KRALJ, TR, ITAČAN, DRIFT, NIZ, CESARIČNA, TOČINA, AVAR, KNAP, ENAČAJ. Geslo: STOLETNICA UNIVERZE V LJUBLJANI. B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. januarja 2020 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. Pisalo se je leto 1941, ko je 12. decembra v nabito polni Unionski dvorani v okupirani Ljubljani izzvenel poslednji koncert slovenskih narodnih in ponarodelih pesmi v izvedbi Akademskega pevskega zbora ljubljanske univerze pod vodstvom Franceta Marolta. Zbor so že tedaj sestavljali najboljši pevci univerze in je užival velik ugled tako doma kot v tujini. Osvobodilna fronta mu je zato poverila izvedbo koncerta, ki mu v svetovni zgodovini ne najdemo enakega. Zadnjega koncerta pred uvedbo kulturnega molka, ki je odražal ljubezen do rodne zemlje in v prebivalstvu budil upor. Bučni aplavzi in neponovljiva energija v dvorani, ki je dosegla vrhunec ob koncu prvega dela z Lipo, so predstavnikom okupatorskih oblasti vlili v kosti kulturno nelagodje, da so protestno zapustili dvorano, naslednje jutro pa zbor razpustili. Številni pevci so se pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Številni od njih osvoboditve niso dočakali. V praznično odeti in s prvimi snežinkami okrašeni Ljubljani so se pred glavnim vhodom v hotel Union na Miklošičevi cesti 12. decembra zbrali predstavniki ZZB NOB Ljubljana, nekdanji pevci APZ in številni ljubitelji zborovskega petja ter počastili 78. obletnico legendarnega koncerta. Sedanja in nekdanje zasedbe APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani ter pevke in pevci MePZ Lipa zelenela je … so pod vodstvom APZ- jeve dirigentke Jerice Bukovec uprizorili ubran odmev takratnega koncerta. Ob sodelovanju občinstva ni manjkala niti Jenkova Lipa, ki je v tedanji uprizoritvi dobila uporniško noto. Andrej Kerin UTRINKI – 78. obletnica nastopa APZ NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. januarja 2019. Ime in priimek: _______________________ Naslov: _______________________ _______________________ Geslo 50. številke SB: _______________________ IZVEDENEC, KI S PODROČJA BIOLO- GIJE IN SOCIOLOGIJE RAZISKUJE STARANJE PLOD OLJKE UREJE- NOST; TUDI ŠOLSKA OCENA NASPROT- JE ZBI- STRITVE, SKALJE- NJE KAZIMIR TARMAN PREBI- VALKA IRSKE NEKDANJI AMERIŠKI IGRALEC (RIP; IZ: TRNO) URADNI RAZGLAS KASAŠKI KONJ ATLETSKA PANOGA, TEK PO GORAH PREVOD- NIK ZA DOVOD ALI ODVOD TOKA SERPEN- TINA, VIJUGA MALAJSKO BODALO (IZ: SIRK) GOVOREC EKAVŠČINE OLEG VIDOV BELA TRT- NA SORTA V JV. EVROPI TORKLJA RIMSKI POZDRAV LETALIŠKI DELAVEC, LETALIŠČ- NIK PLAČILO ZA TLAKO- VANJE ZNAČILEN SLONOV ORGAN STROGA ŠOLSKA KAZEN DELEC Z ELEKTRIČ- NIM NABOJEM NATAKNI- TEV STANE DOLANC VINKO OŠLAK TOMO ČESEN SEATOV TIP AVTA (IZ: ALETA) ZAGOVOR- NIK AL- TRUIZMA, NESEBIČ- NEŽ TRAVA DRUGE KOŠNJE PREBIV. BOLIVIJE NEMŠKI SMUČAR. SKAKALEC WEISS- FLOG ENICA GESLO NATANČEN VZOREC MERE KRAJ V OBČINI NOVA GORICA OSUPLOST BARVA KOŽE, POLT VNUKINJA ANGLOAMERIŠKA PLOSKOVNA MERA ITALIJANSKA PEVKA (RITA) IZOBRA- ŽEVALNA USTANOVA ODMEV, EHO DENAR, ŽVENK ŽIVILSKI TRG (LJUDSKO) VZMET- NICA KRAJ PRI MARIBORU LUIS BUNUEL JUNAK ENEIDE, ENEAS AMERIŠKA VESOLJ. AGENCIJA FILOZOF HRIBAR NAPEV, MELODIJA ŽIVILSKI DELAVEC FIATOV TIP AVTA (IZ: POTI) KONEC GESLA SODOB- NAGLASBA, RAVE 2020 KLINASTO VŠITA GUBA PRI OBLAČILU KOTANJA Z RIBAMI KRAJEVNI LJUDSKI ODBOR DROBNA ČLENASTA ŽIVAL, KUKEC VRSTA IGLAVCA ŽOGA IZVEN IGRIŠČA ZOB OČNJAK BILJARDNA PALICA, TAK IVAN FRANKO MATEMA- TIČNI ZAPIS ZNAK ZA NIKELJ PREVARA- NJE ZA PRVI APRIL PODZEMNI HODNIK EDVARD RUSJAN PRIPADNI- KI OSVO- BODILNE FRONTE, OEFARJI SREČNO NASADPRI HIŠI