khaja vsak četrtek
ki velja s poštnino vred in v Mariboru z pošiljanjem na dom za celo lete K 5,— za pol leta „ 2.60 za četrt leta . 1.30
Naročnina se pošilja apravništvu v tiskarni «v. Cirila, koroške «lice hštv. 6. List m pošilja do odpovedi.
Deležaiki katoL tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
SLOVENSKI

List ljudstvu v pouk in zabavo.
Posamezni list) dob*
«e v tiskarni in pri gospodu Novak-u na velikem trgu po ' JD h.
I
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo.
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, te se natisne enkrat, po 12 h, dvakrat K h, trikrat 24 h.
Stev. 35.
V Mariboru, dne 31. avgusta 1899.
Tečaj XXXIII.
Uganka za ljudstvo.
Spominjali se bodete, kako so lani glavnega vodjo prusakov, Wolfa, in par njegovih tovarišev izven drž. zbornice šiloma odnesli v zapor, ker je postalo njih besnenje za življenje drugih skrajno nevarno. Vsak ljubitelj miru je prijetno oddahnil ter se veselil nade, da bode v zbornici vendar enkrat zopet mogoče v prid ljudstvu delati. Ali že črez par ur je vlada te glavne razgrajače in širitelje veleizdaje zopet izpustila, poprej pa je ponižno prosila odpuščanja. Zgoditi se jim ni smelo nič. Spominjali se tudi bodete, da smo Vam pred kratkim poročali o sodnijskem uradniku Fraisu v Gradcu, o katerem je državno pravdništvo izreklo svoje prepričanje, da je bil z ljudmi zunaj v Nemčiji v zvezi v protiavstrijske namene ; ta človek je bil kaznovan le radi raz-širjevanja prepovedanih spisov s 100 gold. globe, tudi so ga morali takoj izpustiti, in danes je zopet, kar je bil prej. Pristavili smo tudi, da je Fraisov med avstrijskimi uradniki vse polno; vlada to vč, ali ona jim ne krivi lasu, marveč povzdiguje je na višja mesta.
Povsod po Avstriji in neprenehoma se v zborih prepoveduje javno, kako se naj dela, da bo Avstrija prej razpadla ter tostranska polovica postala pruska, onostranska samostalna; javno se agituje za protestan-tizem pod geslom «Proč od Rima!» očitno priznavajoč, da to pomeni «Proč od Avstrije!»; neprenehoma se po krdelu časniških listov ljudstvo ščuje zoper branitelje naše cesarske rodovine in celokupne Avstrije; pri belem
dnevu se po šulverajnskih šolah in tudi po drugih, kjer so prusaški učitelji, mladina užiga za prusaštvo, in rado se vidi, ako nosi deca z učitelji vred modriš; da, celo življenja ni varen, kdor očitno spozna, da je Avstriji in cesarju zvest; skratka prusaška druhal v zvezi s socijalno demokracijo divja prosto kakor razljučena zver, ne menčč se za zakone, ampak hotčč vse doseči s kruto silo, s kamenjem, gorjačami, noži, revolverji; in vlada — prusaškim časnikom milo prizanaša, prusaške šole po moči podpira; čepa se kje kak žandar spozabi, da prusaškega divjaka prime, se ta ali brez vse kazni ali s kakor mogoče najmanjšo zopet izpusti; dočim bi po pravici morali vsacega, ki nosi modriš, takoj na par let zapreti, kajti ta cvetica danes pomeni, da je oni, ki jo nosi, pristaš pruske stranke, ima na pr. deželni nadzornik nekje le take učitelje rad, ki modriš radi nosijo in ki vedo tudi v učencih buditi ljubezen do te cvetlice.
Kar je poštenih, avstrijsko mislečih uradnikov, profesorjev, učiteljev, ti se preganjajo, in vlada sama je bila, ki je preganja najhuje. Če se katoliški ali slovenski ali sploh avstrijski možje zbirajo, da bi se posvetovali, kako Avstriji pomagati, in prusaška socijalno demokraška tolpa s koli, s kamenjem in revolverji pridere nad nje, vlada v njih obrambo ne zgane prsta, k večjemu pošlje par žan-darjev ali vojakov s poveljem, da nikomur nič žalega ne storč.
V revoluciji smo, v pravi revoluciji, ki hoče v državi vse, kar je zdravo, prevreči, kar je pošteno, uničiti, kar je trdno, razdjati;
končni cilj ji je, tostransko državno polovico spraviti pod prusko krono in prestol Habs-buržanov premakniti v Budapešto. Pravzaprav traja revolucijonarno stanje že več let, a dokler še ni bilo tako hudo, smo še trpeli in se sčasoma privadili; toda danes spoznajo glušci in slepci, kje smo. Kako bi ne! V Graslicah na Češkem je pretekli teden le sviranje cesarske pesmi prusake tako raz-ljutilo, da so začeli divjati, kakor besni. Na tisoče jih je navrelo z raznim orožjem in streljali so na žandarje. Sedaj so ti-le seveda morali vsaj sebe braniti in nastalo je mesarsko klanje. Vlada je tistega uradnika, katerega so divjaki imeli na sumu, da je žan-darjem ukazal streljati, takoj odstranila in dovolila, da sta dva voditelja divje tolpe pri pogrebu petih padlih razgrajačev ob grobu divjo maso še vse bolje podžigala A ne le v Graslicah, ampak povsod po Češkem, kjer prebivajo Nemci, zlasti pa v severo-za-padnem, to je v tistem delu, kjer je tok iz Nemčije najmočneji, v Ašu, Hebu, Žatcu itd. drzno dviga živa revolucija strasti razpaljeno glavo; in gotovo ni brez pomena, da imamo ob istem času tudi na jugu monarhije, v Celovcu, podobo revolucije v vsej resnici. Da, v revoluciji smo; in vlada — ona gleda, kakor da bi živeli v najlepšem redu, ljubčke, besneže bi kaj rada pritiskala na svoje srce, ako bi se ti dali, Slovane in pridne Avstrijce sploh, pa kruto pesti, če se drznejo, braniti svoje življenje, državo in cesarja.
Zdravemu človeku, ne poznajočemu naše politike, bi lahko zastala pamet, ko gleda tako nedoumno počenjanje; saj je vendar
Listek.
Klobukova povest.
(V. Hilek. — Jan Stanovsky.)
II.
Dojnica v mojem očetovskem domu je imela prav, ko mi je prerokovala, da se po-vspnem še na ministra. Kajti glava, katero sem si izvolil za sprevodnico svojega življenja, za svojo drugo polovico, bila je ministrova. Primaruha, taka sreča in tako hitro, takoj s prvim korakom, tako sijajno začeti svojo pot! Kaj takega doseže malokateri, in od tega trenotka tudi nisem več dvojil, da-li sem velik duh.
Večno ne pozabim teh blagih trenotkov, katere sem doživel z ministrovo glavo. Naj-večo lagoto, najsrčniše spoštovanje, kako si more klobuk želeti na tem okroglem in na obeh osčh vtisnjenem svetu. Vsega sem imel v preobilni meri. Imenoval bi z veseljem to svojo ljubezen do ministrove glave zlati vek svojega življenja. Kar je velikemu človeškemu rodu raj, to je bilo meni bivanje pri ministru; in zato se znabiti nikdo ne začudi, če trdim, da se mi pri njem ni tožilo po očetovem domu.
Ko sem prišel domu s svojo glavo — moram takoj tukaj opomniti, da je to bila glava, kakoršne že več ne najdem na svetu. Vonjala je kakor pomladne rože, našemljena je bila vsak dan, kakor kadar gre na ples — torej, kako pa bi tudi mene ne čislala, takega moža, kakor sem jaz! To drugače niti biti ni moglo.
Kadar sem tedaj prišel se svojo glavo domu, že je čakal na me strežnik, ta me poda komorniku, komornik drugemu komor-niku, in ta me je ponesel v škatljo, da bi si odpočil. In počival sem gosposki; tako, kakor je to moj velik duh zaslužil, tako, kakor mi je bila to prerokovala dobra dojnica — tako, kakor sem bil na dnu svojega srda pričakoval in si želel v najtajnejši zgibi svoje duše. Tukaj ni bilo ničesar, kar bi me bilo dramilo, bodisi iz prijetnih mislij, bodisi s tihega miru. Ako sem hotel preiskovati, preiskoval sem; ako sem hotel govoriti, govoril sem; ako sem hotel molčati, molčal sem; ako sem hotel dremati, dremal sem. Kar se je poljubilo mojemu grlu in mojemu srcu, imel sem takoj, komaj da mi je šinila misel v glavo.
Moja gospa, ministrova glava namreč, brez mene ni storila koraka; spremljal sem jo na konju in pešice, na vozu in brez voza
— kakor se nama je ljubilo. Je-li deževalo, vzela sva si tudi voz; če so naju bolele noge, če tudi ni deževalo, vzela sva si tudi voz. Toda če je bilo lepo, šla sva peš; kadar sva se naveličala voza, šla sva tudi peš.
Bogme, na ministrovi glavi sem poznaval svet. To sva jezdila v gledališče, kdar se nama je poljubilo, in šla sva z gledališča tudi, kdar se nama je poljubilo, niti enkrat nisva dočakala konca! To je bilo zabave tukaj, kjer me je pričakovalo takoj pri durih sedem slug, ki so se pipali za čast, kateri bi me na svoje mesto sprevedel! To je bilo posvetovanja, shodov, deželnih zborov, in v njih sem igral jaz glavno ulogo! Ni bilo velike hiše, v katero bi me ne bili vabili, kjer bi si ne bili šteli v neizmerno čast, samo da sem prišel jaz.
Ni trajalo dolgo, da sem si pridobil ne-ovržno prepričanje, da sem velik duh; kajpada še veči, nego sem si bil domneval doma, ko me je še neznano hrepenenje podilo z žreblja ven; zdaj sem spoznal docela, da sem baš za ministra ustvarjen, in čudil sem se, kako sem le mogel biti kdaj tako neumen, da bi bil o tem dvomil. Takemu duhu, kakor sem jaz, je najložja reč minister. Kako so se čudili ostali soi kako dosledno, kako dostojno, kakof umem igrati ministra!	VŽfiffM
vladi naloga, da domovino in nje vladarja brani; zlasti se to utegne neveščaku tem bolje čudno zdeti, ker je načelnik vlade, grof Thun, brezdvomno od glave do pete pošten Avstrijec, tudi o Čehu Kaizlu se ne da dvomiti, da mu je za obstanek močne Avstrije mar. In vendar!
Stvar je namreč taka. Thun in njegova vlada mora storiti, kar mu veleva minister zunanjih stvari Goluchowski, ta pa veleva to, kar mu veleva sluga nemškega cesarja Eulenburg, ta pa zopet stori gotovo le to, kar mu naroča v Berolinu njegov cesarski gospod s svojimi svetovalci. Nemcem zunaj se hudo mudi, da izvršijo delo, začeto od Bismarcka. Danes ni več slutnja ali sumnja, ampak dokazana, jasna stvar, da prihajajo iz Nemčije milijoni v to svrho, da se v Avstriji pripravlja in dela revolucija. Wolf in njegovi hlapci doli do zadnjega učitelja, ki dobiva šulverajnske groše, vsi so plačani, da se izvrši želja: Tostranska polovica Avstrije bodi pruska, onostranska samostalna!
Gotovo je čudno, tem čudneje v sedanjih resnih dneh, da se je minister Goluchowski zadnji teden mudil na Ogrskem pri grofu Gezi Andrassyju, sinu tistega Andrassyja, ki je z Bismarckom skoval nemško - avstrijsko zvezo; izvedelo se je le, da so Goluchowskemu tam prirejali slavnosti, in prusaški časniki so o tem pohodu pisali polni veselih nad. Pristavljamo, da kaj nepoštenega še sumiti nočemo, pa tega čustva se vendar ne moremo obraniti, da je dejstvo vsaj čudno.
Sicer pa pustimo to in stopimo raje k prašanju: Zakaj se pripušča, da našemu ministru narekuje nemški cesar? Na to pra-šanje pa hočemo šele pozneje kedaj odgovoriti, ker bi bil sicer danes članek predolg.
Kako se je razvilo in kako zahiralo obrtništvo.
Mnogokak čitatelj me pač na tihem vprašuje: Kdo pa je prav za prav obrtnik? Poslušaj! Besedi rokodelec in obrtnik sta si zelo sorodni, vendar ne prav istega pomena. Rokodelec je tist, kdor z delom svojih rok predeluje različne prirodke, katere nam je rodila in dala zemlja, tako, da so pripravni za našo rabo; na pr. strojar, tesar, zidar. Pa tudi tist je rokodelec, kdor take prirodke, katere je že kake vrste rokodelec po svoje predelal, še dalje preuravnava, da zadovolji naše potrebščine; na pr. črevljar, krojač, klobučar. Vsak rokodelec je obrtnik; a obrtnik je tudi raznokak izdelovalec, ki ga roko-
In kako so se pred menoj poniževali moji soklobuki! To ni bilo klobuka v celem mestu, še v celi deželi ne, ki bi me ne bil poznal, ki bi se ne bil ustavil pedeset korakov pred menoj, ki bi me ne bil pozdravil z največjim spoštovanjem. Toda tak duh, kakor sem jaz, ni si mnogo prizadeval z odzdravljanjem. K večemu sem prikimal, in če je bil tovariš, ki me je srečal in pozdravil, le priprosta klobučina, niti pobrigal se nisem zAnj. Le tem sem vračal vljudnost v isti meri, kateri so me vabili, z večjim spoštovanjem poklonil sem se pa samo kralju.
Vendar so me znali moji podrejeni klobuki tudi ceniti in neprenehoma so se potegovali za mojo naklonjenost. Da sem kateremu prikimal, pripovedoval je to po dva dni; če sem se pred katerim popolnoma bil poklonil, veljalo je to za najredkejše priznanje. Kar so mi klobuki samo videli na očeh, zgodilo se je takoj; nrav in red in spoštovanje do višjih gospodovalo je takrat v celi deželi. Najbogatejše dame so mi dvorile, matere so učile svoje hčerke, naj škilijo za menoj. Dekleta so koprnela po mojem pogledu, kakor žejni po studencu vode in kateri sem se bil poklonil, zavidalo ji je najmanj deset drugih. Pogovarjale so se med seboj, kako možato, ponosno korakam, vsak pregib, vsak korak je pokazal ministra, in
delca ne moremo prav imenovati; na pr. mesar, krčmar, pekar. Vendar nam rabita obe besedi navadno v istem zmislu; in če govorimo sedanje dni, kako slabi obrtnik, mislimo navadno na obrtnika - rokodelca. Obrtnik izdeluje svoje izdelke na malo z ne-mnogimi ljudmi in dela tudi sam, ali s strojem ali brez stroja. Veleobrt ali industrijo pa zo-vemo tako podjetje, pri katerem gospodar sam nič ne dela; navadno še dela vodi ne sam, ampak ima za to ravnatelja; izdeluje z mnogimi stroji in mnogimi delavci v posebnih delavnicah, katerim pravimo tvornice (f abrike). Takih tvorničarjev (fabrikantov) v prejšnjih dobah ni bilo; veleobrt (industrija) se je zagnezdil in razgnezdil tedaj še le v novejšem času, ko je začelo rokodelstvo propadati in so se izumeli ter zavladali stroji (mašine). Kako se je to zgodilo, razvidiš nekoliko denčs, nekoliko prihodnjič.
Sprva si je vsak človek in vsaka družina narejala sama svoja stanišča, svoja orodja in do malega vse svoje potrebščine. Ni bilo tedaj pravih obrtnikov ali rokodelcev. Toda polagoma so spoznali bolj in bolj, da so drug na drugega navezani: da ima nekateri že prirojeno večje veselje in večjo spretnost za nekatera dela, drug pa za druga. Kdor je napravljal kako stvar bolje in lepovidneje, njemu so začeli dajati naročila tudi sosed-njiki: tako je nastajalo sčasoma rokodelstvo. Tako je bilo razmerje pri starodavnih Slovencih. Vse kaže, da bi se bila pri njih obrt razvila z dne do dne bolj in se krasno raz-cv^la, ker so bili vsi Slovenci jednakorodni in jednakopravni — vsak samosvoj gospod, v kolikor ni te svobodnosti krčila potrebna rodbinska in rodovna zaveza.
Kar so nas, kakor si čul zadnjič, zavo-jevali, prevojevali in privojevali Germani. Prišli smo najprej pod oblast že pofrancoženih Frankov, kesneje pa pod oblast Nemcev. Ti so prevrgli vsa naša ustanovila in zakonila, vse naše naredbe in uredbe: usilili so svoje družabne razmere tudi nam. Kakor naše kmetištvo, nategnoli so tudi naše obrtništvo na svoje kopito: ali ljubo ali neljubo, ali prav ali neprav, neso vprašali; posihdob se je razvijalo rokodelstvo pri nas ravno tako, kakor na Nemškem ali Francoskem.
Kakor so bili v Nemcih kmetje začetkoma nesamosvoji, služni grajščakom, tako nesvobodni, služni so bili tem grajščakom tudi obrtniki. Zbrali so jih ti mogočniki, kolikor so pripuščale razmere, vse okrog sebe, okrog svojega bivališča. Združili so jih vse v zveze, v zadružja. Takemu zadružju na čelo so postavili zadružnega načelnika. Ta
jaz sem si mislil ravno to. Šla je takrat govorica o meni od hiše do hiše, da morem potrkati, kjer mi je le ljubo, in da katerakoli mati iz katerekoli hiše mi navesi na vrat hčer, katerakoli mi je ljuba.
In tako imeniten in čislan sem bil v javnem in zasebnem življenju, na ulici in v sobi, skrivno in očito. Moja beseda veljala je več nego denar, moje pritrjenje več nego moja beseda. Moja dela so razglašali ustno in pismeno, z besedo in tiskom, in časniki so bili vsak dan polni hvalospevov, ki so veljali meni. Kako sem sedel jaz na glavi, tako so si prizadevali klobuki vseh uradnikov, začenši od tega, kateri je prišel po vrsti takoj za menoj, pa do tega, kateri je bil v ti vrsti slednji. Kako sem jaz ponosno korakal, tako so se učili vsi od mladenča do starca, kateri so opazovali, kako more klobuk postati minister. Kako sem gledal jaz, gledali so vsi, kako sem govoril jaz, govorili so vsi, kar sem ljubil jaz, ljubili so vsi.
Nekoč sem šel na ulico neoglajen, ker nisem imel časa, da bi me bil strežnik po-gladil. Drugi dan potem so bili vsi moji soklobuki nepoglajeni, kakor sem bil prejšnji dan jaz. Ko-semsepa drugega dne prikazal zopet poglajen, še tega dne pogladili so se bili vsi, katerim je bilo kaj ležeče na moji naklonjenosti.
jim je gospodaril in jih kaznjeval, delal jim noč ali dan, dež ali solnce. Vendar so bili v mnogem oziru še na boljšem nego so sedanji tvorničani (fabričani), ki jih ima, naravnost ali ovinkoma, tvorničar malo da ne docSla v svojej samovolji. Sv. cerkev je pa skrbela tudi za te uboge služnike. Preučevala je ljudem um in prešinjala in blažila jim srce in tako rokodelcem utirala pot do vedno večje nezavisnosti. Čim bolj se je utrjevalo ter zaglobilo v javno življenje krščanstvo, tem bolj je rastla njih svobodnost. Poleg tega in še bolj vsled tega, z neprestanim vplivanjem sv. vere, se je krepila tudi pro-sveta (omika) in z njo j so se množile razne potrebščine, ki so jih izdelovali obrtniki: na ta način se je večal njih vpliv, večala njih blaginja (blagostanje), večala njih samosvest. Osamosvajali so se bolj in bolj, dokler se nčso docela osvobodili. Ostali so neprenehoma zavezani v svojih zadružjih ali cehih (Zunft); samo, da so se ta zadružja, v katerih so bili zjedinjeni sprva vsi rokodelci istega kraja, cepila in razdeljevala, kar je bilo čisto prav, v razna strokovna zadružja, čim bolj se je namnoževalo število obrtnikov raznih vrst: mizarji so si priredili svoje, zidarji svoje, krojači svoje, črevljarji svoje posebno zadružje itd. Vsaka taka zveza je imela svoja posebna pravila, katera so jim potrjevali vladarji.
Vsako zadružje je obsegalo v sebi vse rokodelce svojega mesta in svoje stroke: mojstre, pomočnike (ks61e) in vajence; tudi vdove so bile v tej svojej zavezi, če so še izvrševale obrt rajnega moža. Vajenci kajpak nčso imeli kaj prida pravic, ker so se šele učili izvoljenega rokodelstva; a bili so vspre-jeti v družino svojega mojstra kakor domači dečki. Ko se je bil (v treh letih) vajenec doučil, napravili so ga za pomočnika; o tej priliki mu je priredil njegov mojster obed ali pa mu je podaril večje ali manjše, včasih prav dragoceno darilo. Tudi pomočniki so v obče stanovali pri svojih mojstrih; šlo jim je dobro: spadali so k rodbini kakor hišni sinovi. Pomočniki so imeli že raznolične pravice in si prisvajali bolj in bolj še večje. Shajali so se na rokodelskih fostajah»: tako se je nazivalo njih zbirališče. Tam so razpravljali in prerešetavali svoje stvari; a jeden mojster je moral biti sonavzoč na takih zborih, da jih je nadzoroval. Prepire in razžalitve so sodili in razsojali sami mej soboj o takih priložnostih. Zasnovali so si kesneje tudi redna sodišča ter sodili v njih ne samo pomočnike temveč celo mojstre: delali so jim, če jim nčso bili všeč, precej preglavice.
Nekega dne prišlo je k meni petnajst klobukov s ponižno prošnjo, da bi jih osrečil s svojim milostivim spominom, ko bode se oddajalo neko mesto, in šestdeset klobukov poslalo mi je svoja voščila pismeno, ko je bil moj god.
Toda klobuk naj nikdar ne pozabi, da je sicer najvišji, najvznesenejši, najdostojnejši, najvažnejši na človeku, vendar pa je ravno klobuk, čegar padec je najlažji. Cesar se klobuk najmanje nadeja, pripeti se najprej, in če so se Sojenice zaprisegle proti njemu, ne uide žalostnemu koncu.
Tako se je tudi zgodilo, da me je prehitel na potovanju dež in veter, in da sta bila dež in veter vzrok mojega padca. Dež me je poškropil, veter me je vrgel raz glavo, na katero me je vezala najgorečniša ljubezen in ležal sem v blatu kakor za opomin, da razpadem v prah in pepel. Dijabolski smeh slišal se je okrog mene iz vseh stranij. Klobuki, kateri so se mi sicer približevali le s spoštovanjem, posmehovali so se mi zdaj porogljivo. Minister me je sicer takoj vzdignil, ampak moja stara slava je bila splavala po vodi; le en edini dež me je bil splahnil, le en vetrič me je bil pognal iz omamljive višine, na katero se več nikdar nisem povspel; minister me niti v sobo ni vzel; takoj na stopnicah me je oddal slugi in svoje krasne
A skrbelo se je tudi, da so bili pošteni in blagonravni. Ob devetih zvečer je moral biti vsak doma; če je prišel pozneje in trkal na zaprta vrata, smel ga je za kazen mojster pustiti zunaj na hladnem, če se mu je zdelo — gostilnice so bile itak ob devetih redoma že vse zaprte. Zadružna pravila so jim zabi-čevala, naj o prostem času ne igrajo in ne popivajo, nego naj rajši kaj koristnega čitajo. Delavni čas je bil v posameznih obrtih natanko določen; plačilo je bilo zadostno, dobro. Moral je vsak pomočnik tudi za neko dobo iti na tuje, da se bolj omika in izobrazi. Takega potujočega pomočnika so tedaj povsod radi videli — bile so še vse drugačne razmere. Bil je ljudem ljub, včasi težko pričakovan gost: vedel jim je pripovedovati raz-nokaj novega in zanimivega. Kjer je bilo za-družje, ostajal je na rokodelskej ostaji; tam so ga prenočevali in prehranjevali — ali pa so mu dajali mojstri stan in hrano zaporedoma po nekaj dnij, dokler ni dobil dela ali, če ga ni v kratkem dobil, odrinol naprej.
(Dalje prihod.)
Shod v Braslovčah.
(Izvirno poročilo.)
Shoda v Braslovčah dne 27. avgusta se je vdeležilo veliko število ljudstva; navzočih je bilo tudi precej Gomilanov, Polzelanov in Šmarčanov s Pake. Gsp. Ivan Kač iz Žalca je govoril o zadružni organizaciji. Razlagal je, kako se ustanavljajo in vodijo zadruge, kako prodajajo skupno razne izdelke in kupujejo istotako razne potrebščine. Govoril je tudi o raznih zavarovalnicah ter kazal druge dežele v zgled, koliko so v tem že napredovale. Rekel je poslednjič, da bodo kmetje potem, ko bodo enkrat združeni v zadruge, veliko lažje in tudi uspešneje zahtevali slovensko kmetijsko šolo za Južni-Štajar.
Gospod dr. Dečko iz Celja je poročal o deželnem zboru v Gradci in o političnem položaju sploh. Znani italijanski pesnik je zložil prekrasno pesem. V tej pesmi govori tudi o peklu in pravi, da je na vratih pred peklom napis: «Pustite zunaj upanje!» Te besede, pravi govornik, bi lahko stale tudi na vratih deželnega zbora štajarskega, ker Slovenec pride v tej hiši med krute sovražnike. Nasprotniki so nas Slovence politično tak6 razdelili, da nas je povsod nekaj,
škatlje — te zibelke svoje sreče, tega raja svojega nisem videl več. Kakor mraz, pretresla mi je grozna slutnja vse moje ude; moja sedanja usoda stopila mi je pred duševno oko v strašni resničnosti. O niti toliko sočutja niso imeli z menoj, da bi se mi dali posloviti od svoje škatle, v kateri sem preživel tako blaženo dobo; niti «z Bogom» nisem smel reči glavi, za katero sem bil vendar stvarjen. Nikdo se ni oziral na mojega velikega duha, na mojo postavo. Še celo sluga se je zvito nasmehoval, ko me je držal v roki, a jaz sem prisegal strašno maščevanje vsem, ako dospem zopet na bivšo višino.
Še tega dne se je raznesla po mestu, po deželi in po vsem zemeljskem krogu povest o mojem padcu. Moji sovražniki so ukali, in naenkrat sem spoznal, da nisem imel nobenega, niti jednega prijatelja — da je vse bilo prevara in prilizovanje.
Velik duh ima glavo vedno na svojem mestu. Vdal sem se tedaj v svojo osodo, prenesel sem moško svoj padec in tudi s tem sem se moral sprijazniti, da bodem zdaj moral smukati z glave pred ljudmi, za katere se sicer niti pobrigal nisem.
Ljubeznjivi bralec, odpusti mi, če si prihranim pripovedovanje, kako sem prišel potem na glavo učenjaka. Zadostuje, če le to povem. Kako se mi je godilo v tem zakonu, o tem v treljem poglavju.
(Dalje prih.)
a povsod premalo. Na Štajarskem nas je nekaj, na Koroškem, na Goriškem, a premalo, da bi si mogli pridobiti večjih pravic. Razven tega je pa še volilni red za nas skrajno neugoden. Jedna tretjina prebivalcev na Štajarskem nas je Slovencev; imeti bi morali okrog 20 deželnih poslancev, pa jih imamo samo 8. Volilci v mestih in zlasti velepo-sestvo ima v primeri s kmečkimi volilci preveliko prednost. Ker nas je Slovencev premalo, zato nimamo veliko upliva; Nemci pa o prenaredbi volilnega reda, za kar se mi že leta in leta potegujemo, nočejo nič slišati. Mi plačujemo davke, mi damo več fantov v vojake kot Gornji-štajarci, zakaj li bi ne imeli tudi istih pravic? Največja krivica pa se nam godi pri šoli. Nimamo meščanskih šol, Nemci jih imajo 13. Radi tega sem jaz v Gradci predlagal, da bi se ustanovila slovenska meščanska šola v Št. Juriji ob južni železnici, a Nemci tega še slišati niso hoteli. Nimamo višjih obrtniških šol, radi tega smo navezani le na grudo; a tovarne pri nas stavi Nemec, mi mu pa delamo. To je nasledek, ker nismo strokovno izobraženi, da bi si znali uporabiti prirodne sile v našej domovini. Nemci tudi ne pustš, da bi razdelili deželni šolski svet kakor je na Češkem. Pač naši davki, katere porabljajo, so jim dobri, a pravic nam nočejo dati. Torej v Gradcu se ne da kaj doseči, v Gradcu smo Slovenci brez upa. A vkljub temu smo Slovenci v zadnjem času zelo napredovali. To pa nasprotnike jezi; za-to se divje obnašajo, kričijo, razbijajo okna, napadajo hiše, razgrajajo cele dni kakor kažejo zadnji dogodki v Celju. Isti, ki take reči uganjajo, nikakor ne morejo zmagati. Kdo pa so celjski Nemci? Od nas živ6. Če bi jih mi ne podpirali, bi jim kmalu trebušček krulil. Za-to ne bodimo v strahu za bodočnost. Pravica zmaga!
Na-to so volilci na predlog g. A. Kokelja izrekli g. poslancu zaupnico.
Nekdo je utemeljeval naslednje resolucije, katere so bile jednoglasno sprejete:
Ljudski shod kat. političnega društva za vranski okraj v Braslovčah dne 27. avgusta se zgraža nad silnostjo in surovostjo celjskih Nemcev z dne 9. in 10. avgusta t. 1. Celjska mestna policija se je ob tej priliki pokazala popolnoma nesposobno, ker ni hotela za-braniti napadov na Slovence. Vsled tega, da bi se taki izgredi več ne ponavljali, prosi podpisano društvo visoko c. kr. namestništvo v Gradcu, da naj blagovoli podržaviti mestno policijo v Celju. (Ta resolucija se je odposlala v Gradec na c. kr. namestništvo).
Ljudski shod v Braslovčah je mnenja, da bi bilo po takih krvavih prizorih kot so se godili v Celju dne 9. in 10. avgusta t. 1. neumno, še na dalje podpirati celjske nemške trgovce, ter ob enem naroča ondotnim slovenskim trgovcem, da naj si preskrba večjo množino raznovrstnega in cenega blaga, da ne bo treba pohajati nemških prodajalnic. " Ljudski shod v Braslovčah izraža obžalovanje in ogorčenost nad tem, da so nemški opozicijonalni poslanci preprečili s svojim huronskim krikom državno - zborsko delovanje ter s tem pomagali § 14 do veljave.
Ljudski shod v Braslovčah izraža obžalovanje, da je visoka c. kr. vlada po § 14. obdačila sladkor in druge vžitnine, ter naroča svojim zastopnikom, naj delujejo na-to, da se obdači razkošje, razni nepotrebni športi, borza in sploh kapital, ne pa one vžitnine, katere potrebuje delavsko ljudstvo.
Dopisi.
g? Sv. Trojica v Slov. gor. (Zapomnimo si.) O priliki zadnjega veličastnega zborovanja vrlega «katol. političnega društva» so se pokazali nekateri Trojičani v pravi svoji luči. Ves teden so se pripravljali, nekateri tudi s kamenjem, da sprejmejo in spremijo zborovalce t. j. tiste ljudi, ki jim dan na dan nosijo težko prislužene groše v
njih prodajalnice. Slovenski kmetje, čujte kdo je Vaš prijatelj: Pri Steinbauerjevi gostilni se je klicalo «hajl». Pri vrtnih vratih je raz-koračen stal tisti kovač, ki ga tako radi podpirate. Pri odprtem oknu je ravnotam nekdo strašno zatulil «hajl und Sieg». Iz Ferkove gostilne so se slišali klici «hajl». Najbolj glasni pa so bili «komiji» Golobove prodajalne in oni iz prodajalne Sedminekove od Sv. Lenarta. Med zborovanjem pa je hotel posebno trojiški policaj obrniti pozornost zborovalcev na se. Predstojnik trojiškega trga je g. Ferdinand Golob. Ta mož ni niti mezinca ganil, da bi utihnili po trgu divji klici; pred njegovo hišo so njegovi «komiji» kričali «hajl und Sieg!» Pred njegovo hišo so peli lenarški in trojiški komiji «Wacht am Rhein» — neavstrijsko pesem! Pred njegovo hišo so se drli dobro nam znani komiji nad mirno mimogredočimi kmeti, nad tistimi kmeti, ki vedno kupujejo pri Golobu. Veselega policaja tudi ni trebalo pošiljati na zborovanje. Tako tedaj, g. Golob? Ali ne veste, da živite od kmetov, od tistih kmetov, katere so Vaši fantje tako obhajlali ? Ali ne veste, da mora trg konca vzeti, če ne bi bilo tamkaj samostana in da večina Trojičanov živi od romarjev ? Ali ne veste, da ste kot predstojnik dolžni skrbeti za mir in red v trgu? Ali ne veste, da so Vas kmetje postavili načelnikom posojilnice? Od drugih vemo le to, da je usnjar, ki ima sleherni krajcar od kmetov, bil hudo jezen. V gostilni pri «stari pošti» je bil vzgleden mir, ker je gospodar moder in je vse prepovedal, kar bi nas utegnilo motiti. Narodnjaki trojiški pa so se vrlo obnesli. Vse to, posebno pa Goloba si hočemo dobro zapomniti mi kmetje. Gospod Golob! Naročite svojim komijem, naj nad vsakim Slovencem, ki pride v Vašo prodajalno, za-kličejo «hajl und Sieg!» potem boste drugo leto že beračili. Ravno tako svetujemo gosp. Sedmineku pri Sv. Lenartu. Naš denar Vam diši, nas samih pa ne marate. — Kmetje, katere so komiji ,nahajlali'.
Iz Celja. (Kaj laž premore.) «Tvor-nica lažij o Slovencih» bi se lahko imenovalo nemčursko Celje, ki kopiči z neumorno marljivostjo, z največjo strastjo laži in obrekovanja o nas Slovencih ter jih razširja in pošilja po svetu. «Celjska žaba» roma s temi lažmi težko obložena po svetu in okužuje s svojim lažnjivim duhom vse svoje sovrstnice, ki jemljejo poročila iz njenega vira. To se godi s tako nesramno pogumnostjo, da bi človek skoro trdil, laž zoper Slovence je v zakonu zapovedana! Nemčurjem ne zadostujejo gorostasne lažnjive novice o celjskih bojih, s katerimi so svet trapili poročevalci, ki so sami najhuje napadali Slovence kakor Čehe, ki so takorekoč z edno roko udrihali po glavah Slovencev, z drugo pa pisali poročila, da jih Slovenci napadajo! Ni njim zadosti, da so svoje «bratce» pridobili zase, ampak hočejo na vsak način prepričati ostale treznomisleče, ki so dosedaj sodili po svoji zdravi pameti; tudi to morajo verjeti, da so celjski Nemci popolnoma nedolžni, kakor beli golobi, ti črni vrani, Slovenci pa vse nesreče krivi. To vse hočejo doseči, z grdo nesramno pobalinsko lažjo! In kakor je že na svetu navada, da se lažniku več verjame nego pravičniku, zdi se, da imajo Nemci s svojim politiško lažnjivim aparatom uspeh. Saj sta solicitator Bovha in učitelj Gostinčar, katera sta se upala braniti svoje življenje proti roparski druhalji — še sedaj v ječi!
V omenjeni tvornici pa se z vedno večjo marljivostjo vstvarjajo ter pošiljajo med svet liki slabo blago v židovskih tovarnah — naj-grše laži o Slovencih. Kako grozne neresnice je prinesla «Celjska žaba» o slavnosti v Sevnici! Med druzimi lažmi nahaja se tudi ta, da so Slovenci neko cesarsko zastava dvakrat odstranili, pa še drugih hujših proti-dinastičnih dejanj nas je dolžila. Resnica pa je, da se je zvečer pri koncertu, ko je zaigrala godba avstrijsko himno, pojavil avstrijski čut Slovencev prav lepo v tem, da
se je občinstvo vzdignilo raz sedeže, z odkrito glavo poslušalo ter končno z gromo-vitimi živio-klici dalo duška svojemu domoljubju. Ravno v Sevnici se je lepo pokazal razloček med slovensko in nemško omiko, katero slednjo imamo sedaj v Avstriji priliko občudovati. Nasproti roparsko razuzdanim Nemčurjem v Celji vedli so se Sokoli v Sevnici mirno, dostojno in možato. Lahko bi se bili osvetili nad Celjani in jim vrnili nad njih sevniškimi bratci, milo za drago, saj prilike in povoda so imeli dovolj: Se-li jim niso ti mlečnezobi paglavci s plavicami na prsih nastavljali na pot, li ni nekaj teh napadalo z narodnimi trakovi okrašene otroke in ali niso nadalje te sevniške bele vrane opijanile nekega hlapca in ga potem najhujskale, da je vrgel kamen za Sokoli?! Toraj povoda dovolj, da bi bili tudi Sevničani rabili svoj «Hausherrenrecht», na katerega se celjski nemčurji vedno sklicujejo. Pa to se ni zgodilo. Lahko bi bilo ta dan ljudstvo vse nem-čurske ostanke dr. Kautschitscha v prah zdrobilo — a vkljub njih izzivanjem ni se jim skrivil niti las! In zakaj ne? Kratko zaradi tega, ker mi Slovenci nismo oni krivi preroki prepira, razdora in sovraštva med narodi, kakoršne se kažejo Nemci, nismo apostoli boja in prelivanja krvi, pač pa si prizadevamo biti apostoli miru.
Lahko bi še razkrili sto in sto drugih laži nemške celjske klike, a škoda je vsake besede, katera se proti tem neznačajnim nasprotnikom pogubi. Lahko si jih pa tudi vsak količkaj nepristransk človek sam razkrije.
Vkljub temu, da se kaže, kakor da bi nemške laži slavile svojo zmago, ne obupamo: konečna zmaga je bila in še bo zmiraj zmaga pravice. In to zmago bodemo slavili prej ali slej tudi mi zatirani Slovenci!
Iz Rogaške Slatine. V kopališču Slatina shaja se že na stotine let v poletnem času različnih gostov kakor: Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bolgarov, Črnogorcev, Grkov, Turkov, Italijanov, Švicarjev, Madžarov, Judov, Nemcev itd., torej največ Slovanov. A ti zaradi svoje prevelike potrpežljivosti in popustljivosti prenašajo najpredrznejša izzivanja Nemcev, oziroma slovenskih odpadnikov.
Kako velika je nemška predrznost, se je posebno dobro pokazalo letos na predvečer in na dan cesarjevega rojstnega dne. Nekateri Nemci, posebno bivšega svetokriž-kega domačega učitelja sin, dr. Jos. Hojzel, njegov nadepolni sinko, k nam privandrani ločki Miglič, ter koroških Slovencev odpadnik, trgovec Matevž Lešnik, pogrešali so frankfur-tarskih zastav, ter so na vse kriplje zahtevali, da se mora taka zastava razobesiti. Ker se pa tej želji ni takoj vstreglo, pritožili so se brzojavno na štajarski deželni odbor, kot lastnika tega kopališča. Ta je res spoznal, da je nujno potrebno demonstrirati na cesarjev rojstni dan z germansko zastavo, ter je ugodil želji slatinskih Posilinemcev.
Ko se je na predvečer rojstnega dne sežigal umetelni ogenj itd., so slatinski prusaki skušali s «Heil» klici prevpiti «živijo» klice, kar se pa istim nikakor ni posrečilo, ter so nadalje mesto «Heil» le «Bravo» klicali in ker istim še to ni izdalo, so h koncu vpili «musik» (godbo), da vsaj tako preprečijo «živio» klice.
Na rojstni dan 18. avgusta ob 10 uri predpoldne pa, ko se je po domači častiti duhovščini v kapeli na Slatini opravljala slovesna služba božja, ter je domači vrli cecili-janski pevski zbor — kakor vsako leto, tako tudi letos ob sklepu 3e pel cesarsko pesem v slovenskem jeziku — je nekaj nemških mladičev jelo poleg na ves glas po ariji cesarske pesmi tuliti vedno ponavljajoče besede «heil,« «heil«, «heil» itd. To germansko demonstrativno pesem zapela bode dotična družba še v kratkem pred sodnijo, kjer se bode istej zato tudi prisodilo zasluženo plačilo. Ta pesem bode gotovo imela na mero-dajne kroge toliko večji utis, ker so se tega demonstrativnega petja tudi udeležili od katol.
k protest, veri pred kratkim časom presto-pivši Germani. Zdaj skušajo vso stvar po že znani nemčurski navadi olepšati, ter predstaviti v drugi luči, ali vse to ne bode pomagalo nič, ker imamo dovolj zanesljivih in verodostojnih prič, kakor: c. kr. žandarmerijo, veliko gostov, celi domači pevski zbor itd.
Ta demonstracija pa se raztolmači takole: Druga leta je spremljala petje tudi kopa-liščna godba; tudi letos vršile so se predvaje, a po znanih slatinskih Velenemcih pregovor-jen kapelnik, kateri je že sam dovolj nasproten proti slovenskemu petju, ter vsemu kar je slovensko, se je izrazil, da se godba ne more več zlagati s pevci, misleč, potem bo slovensko petje izostalo. Temu pa se je odločno uprl svetokrižki nadžupnik Fr. Korošec; izostala je godba, a križevski vrli ceciljanski pevski zbor popeval je krasno — v splošno zadovoljnost avstrijsko mislečih gostov in drugega občinstva, slovensko sv. mašo. Ko so končno še zapeli cesarsko pesem, pridrvelo je nekaj nemških mladičev, ter jelo vmes kričati svoj «heil». Razburjenost slovanskih in drugih avstrijskega mišljenja gostov je pa bila zastran te demonstracije tolika, da so se še isti dan pri obedu tudi prusofilski gosti z besedami resno sprejeli.
Tudi raz germansko vzgojališče, šulfe-rajnsko šolo na Slatini razobesili so veliko in baje prav drogoceno irankfurtarico. Ker je vodstvo na ta način javno pokazalo svoje prusofilsko mišljenje, našel se je Avstrijec, kateri je to germansko drznost s tem kaznoval, da je irankfurtarico kmalo po razobe-šenju sežgal.
Kakor se iz vsega razvidi, postaja nem-čurstvo na Slatini od leta do leta predrz-nejše ter je skrajno želeti, da se na Slatino naseli mnogo Slovanov, posebno Slovencev, da tako ostane ne samo okolica, temveč tudi kopališče slovansko. Ker vsako leto na Slatino prihaja največ slovanskih gostov, ter morajo ti z malo izjemo hoditi na hrano in stanovanje k zagrizenim Prusakom, se želi, da se tukaj osnuje primerno velika slovanska gostilna, katero bi gotovo vsi slovanski gosti podpirali in obiskovali; slatinski Slovenci bi pa takemu rodoljubnemu podjetniku šli povsod na roko.	Slatinčan.
Razne stvari.
Iz domačih krajev.
(Imenovanja.) Sodnijskim adjunktom v Celju je imenovan dr. A. Dolezel, v Ptuju pa dr. K. Rogozinski. Nobeden ne zna slovenski. V Ptuju sploh ni adjunkta, ki bi bil popolnoma slovenščine zmožen. Sodnim predsednikom v Celju mislijo imenovati višjesod-nega svetnika v Gradcu, dr. Emingerja. On je baje hud nemški nacijonalec, ki razume bolje politiko, nego pravniške stvari. Ravnateljem gimnazije v Ptuju je imenovan nemški radikalec A. Gubo, dosedaj profesor v Gradcu. — Vodja slovenskih paralelk v Celju je postal profesor na celjski nemški gimnaziji F. Liskovnigg, ki niti iz slovenščine skušan ni. Krasno se razvijajo naše razmere!
(Iz šole.) Nadučitelj v Čadramljah pri Konjicah postal je g. Blenk, dozdaj nadučitelj v Zibiki. Toda čuje se, da je v službi menjal z g. Pirchom, nadučiteljem v Konjicah. Vsled tega bi v Čadramljah za nadučitelja bil gsp. Pirch, v Konjicah pa Blenk.
(Mokraški list »Arbeiterwille»), ki izhaja v Gradcu, prinesel je poročilo o shodu pri «Stadt Wien», katerega so imeli v Mariboru 6. julija kršč. socijalisti. Nesramen mokrač, kateri je spisal isti dopis, je vedoma lagal, nesramno lagal, in je videl na shodu tudi drž. poslanca Kurz-a, katerega v Mariboru niti bilo ni. Sociji! le z lažjo naprej, pridete do prepričanja, da «laž ima kratke noge!»
(Nemški Celjani) želijo biti — v gu-lažu snedeni. Presmešno, kake neumne,
rekli bi otročje reči si nemčurji izmišljajo in na dan spravljajo — samo iz namena, Slovencem škodovati. Pripeljali so vam oni dan neko staro žensko pred sodnijo, češ, ta bo spričala, da je med Slovenci krožila neka pola s pozivom, vsi Nemci se morajo po-streliti in iz njih — gulaž narediti. Ne vemo sicer, katera umna nemčurska glava je ta nestvor laži iztuhtala, vendar dovolj nam je da vemo, da se v istini take glave s kani-balskimi idejami med njimi nahajajo.
(Mrtvec sežgal.) V deželni bolnici v Celji je umrl neki protestantski železnični uradnik. Pogrebno društvo celjsko, katero se nahaja v nemških rokah, pa je bilo toli neprevidno, da je pustilo mrtveca pri prižganih svečah brez vsakega čuvaja na odru ležati. Goreči sveči pa sta zanetili ogenj, tako, da so našli drugega dne mrliča na pol sežganega.
(Nagle smrti) je pri Sv. Štefanu poleg Šmarja umrla T. K. Na Veliko Gospojnico 15. avgusta je prejela še zjutraj sv. zakramente. Pride pa domov in se zgrudi mrtva na tla. Kolika sreča, da se je tako lepo pripravila na naglo smrt!
(Zdivjani nemški) pobalini so se zadnjo nedeljo v noči vozili iz Vitanja v Celje in celo pot heilali in — iz revolverjev v slovenske hiše streljali in šipe lomili. Zandarji zasledujejo drzne zločince. Mestni pobalimi so torej oboroženi, da bi na Slovence kedaj bodi streljali; pravijo, da je firma Rakuševa prodala 200 revolverjev. Kaj bo, če se tudi slovenski ljudje oborožijo?
(Pazite pri streljanju!) V torek popoldne se je ponesrečil Anton Košar, delavec pri grof- Meranovem oskrbništvu na Jan-žovem vrhu nad Lembahom. Zaradi hitrega streljanja je padla žrjavica v topič, koj pri nasipu smodnika se vname smodnik ter zadene omenjenega v oko ter mu povzroči grozne bolečine. Le sreča, da je bil zavarovan. Našim strelcem je treba velike pazljivosti.
(Žalostno.) V petek 25. avg. popoldne je v Laporji pogorel kmet Štefan Kac. Njegov triletni sinček je pod kolarnico zakuril in zgorela je hiša in hlevi. Nesrečni gospodar pa je zbesnel in hotel otroka vreči v ogenj, ko bi mu ga ne bili ljudje iztrgali iz rok. Zvečer ga je orožnik odvedel v ječo. Kakor se čuje, se mu pamet meša. Stariši, skrivajte žveplenke!
(Občinska seja v Kozjem.) Pretečeno nedeljo, dne 27. avgusta pokazala je naša občina narodno svojo zavest. Sklenilo se je več koristnih predlogov, o katerih še v prejšnjih časih v občinski hiši nihče sanjal ni. Tako protest proti počenjanju celjske fakinaže nasproti Slovencem in proti ravnanju policije, zato naj se ista podržavi. Sklene se prositi za slovensko vseučilišče in nadsodišče v Ljubljani, potem za dvojezični poštni pečat na kozjanski pošti. Občinski zastop je imenoval pri tej seji dva častna občana, katera sta se veliko trudila za probujo naše občine in celega okraja, t. j. gospoda župnika Tomažiča, načelnika okrajnega zastopa kozjanskega, ter bivšega vikarija v Kozjem, gosp. F. Muršiča. Kaj pa porečejo k temu hajlovci, posebno kozjanski mogotec?
(Kaj bo, kaj bo,) če bo tako vreme! tako vzdihujejo Trojiški Posilinemci, kadar se približuje kak romarski shod pri Sv. Trojici, a je slabo vreme. Dobro vedo, če slovenskih romarjev ni, tudi denarja v žepu ni. Predzadnjo nedeljo pa je prišlo nad 500 Slovencev, pa bi bili najrajše jih potopili v žlici vode.
(Pozor,) kmetje župnij Sv. Trojice, Sv. Antona, Sv. Benedikta! Nedolgo bo volitev odbora in načelstva naše posojilnice. Zadnjič ste volili načelnikom F. Goloba. V nedeljo pa ste se prepričali, da ste se hudo , varali v njegovi osebi glede narodnosti. Pri prihodnji volitvi mu izrazite nezaupanje s tem, da mu nikdo ne odda svojega glasu. Ni naše gore list.
(Smešno 1) Nek našuntani hajlovec pri Sv. Trojici se je postavil ob cesti, po kateri
so se vračali naši kmetje domu, ter divje kričal: «hajl und Sieg!» Kmet ga vpraša: «Pje! kaj pa te je to ,hajl und Sieg'?» «To je ,živio'!» zadere se uboga šema, ki se je vsled preobilo zavžite pijače komaj držal po konci. Smeh in krohot zavlada med našimi kmeti.
(Od Sv. Trojice v Slov. gor.) se nam piše o zborovanju predzadnjo nedeljo še naslednje: Priporočamo Vam, dragi slovenski kmetje, naslednje trgovce in obrtnike pri Sv. Trojici: Jože! Friš, trgovec; Lovro Babosek, trgovec; Ferd. Mlinarič, gostilničar; gospa Dominko, gostilničarka in pekovka; nadalje gostilno k «stari pošti» in Pasingerjevo gostilno. Drugi nam niso znani kot zanesljivi narodnjaki. Kdor ni z nami, je proti nam.
(Utonil) je v soboto dne 26. t. m. v Ščavnici öOletni F. Gomzi iz Selišč, župnije Sv. Jurija ob Ščavnici. Šel je zgodaj s kosci na travnik kosit. Ko dovršijo delo, gre se kopat. Ker je bil dober plavač, se njegovi tovariši niso veliko brigali zanj. Naenkrat pa zapazijo, da se potaplja; prijel ga je menda krč. Bili bi ga sicer lahko rešili, ko bi navzoči ne bili izgubili v trenotku mirnega mišljenja. Šele, ko so iz oddaljenih travnikov pritekli ljudje na pomoč, izvlekli so truplo ponesrečenca, a bil je že mrtev. Bil je obče priljubljen občan ter vzoren katoličan. Svetila mu večna luč!
(Župnijski izpit) so te dni naredili čč. gg. Jožef Cerjak, korni vikar v Mariboru, Anton Cestnik, zač. vpok. duh. v Hočah, Jak. Hribernik, špiritual v kn. šk. duh. semenišču v Mariboru, Ludovik Hudovernik, vikar stolne župne cerkve v Mariboru, Pankracij Gregore, kaplan v Mozirju, Anton Novak, kaplan v Vojniku, Anton Podvinski, kaplan v Slivnici pri Mariboru, Jožef Sigi, kaplan pri Sv. Petru pri Mariboru, Franc Višnar, kaplan pri Sv. Križu pri Slatini in Jožef Weixl, kaplan v Ljutomeru.
(Iz Sevnice) nam pojasnjuje vrli trgovec Zwenkel, da ni res, da bi imel samo nemški trgovec Schalk slovenske razglednice v zalogi. Res je, da jih ima tudi g. Zwenkel 8 vrst in trgovec Smole 4 vrste na razpolago. Slovenci, kupujte pri Slovencih!
(Iz Slov. goric.) Mi Slovenci premalo gledamo za naš ugled pred svetom. Da je temu res, navesti hočemo žalosten slučaj, ki dovolj jasno kaže navedeno dejstvo. Neka občina v Slov. gor. ima sledeči občinski pečat, v katerem kar mrgoli pogreškov: «Občina Ossegg Okr. glawarstwo Maribor.» Ali ni to žalostno! Take slovenščine še Marko Pohlin ni pisal! Popravite nepravilno slovenščino!
(Volitve) za gornjeradgonski okrajni zastop so se za katoliško-narodno stranko izvršile neugodno. Zmagal je Bračko in njegovi pristaši. Slovenske volilce zahvaljujemo za neustrašen nastop pri volitvi. Sramota pa čez one slabotneže, ki se niso upali na volišče, in še večja sramota čez one vetrnjake, ki so prej obljubljali glasove slovenski stranki, na volišču pa se ji izneverili ter iz neumnega straha pred nekaterimi nemškimi ošab-neži volili z nasprotniki. Njih imena Vam, gospod urednik, kmalu naznanimo. Bračko vi kandidatje so obljubljali, da sedaj gotovo dobimo kolodvor v Gornji Radgoni ali pa ne bo trebalo okraju plačati onih 20 tisočakov, ako bodo oni izvoljeni. Torej sedaj le na delo! Izpolnite svojo obljubo le hitro, kmalu!
(Gospod Zoff v Konjicah.) Iz Konjic nam pišejo: V nedeljo je bila tukaj nemška pevska veselica. Nimamo namena popisovati slavnosti, ker bi to bila za Nemce prevelika iast. Da so jo tudi s hajlanjem in tuljenjem hoteli povzdigniti, se razume. Toda nekaj je bilo, kar nas zanima, Zoffa smo sedaj popolnoma spoznali, ker se je pokazal v pravi luči. Že dopoludne so razobesili v trgu iz-zivajočo frankfurtarico. Opozorili smo g. Zoffa na to zastavo. G. Zoff, ki ste nam zadnjekrat pred pričami na Sutterjevem vrtu pri sloven-
ski veselici slovesno obljubili, da ne bodete dovolili nemške zastave pri nemških slavno-stih, kje je sedaj ostala obljuba? Ali ste že pozabili? Sicer pa bomo o tem govorili na drugem mestu. Vložila se je že pritožba na c. kr. namestništvo zavoljo tako čudnega postopanja Zoffovega. — Dostavljamo še danes, da je tudi Sattlerjev Gustl, ki nam popravlja škropilnice, kazal nevoljo nad slovensko veselico naše «Čitalnice,» na kar je Vaš dopisnik zadnjekrat pozabil opozoriti konjiške in okoliške Slovence.
(Prepovedan shod.) Za zadnjo nedeljo nameravano nemško zborovanje v Rušah je glavarstvo prepovedalo. Tako je prav, Ruše niso za nemške shode. Iz Ruš nam pojasnjuje prijatelj, da zastran nameravanega nemškega shoda nikdo ni prosil pri Pinteriču in Muleju za prostore, da sta obadva zvedela o nemški nakani še le iz časnikov. V obrambo obeh gostilničarjev se mora tudi povedati, da sta odpovedala svoje prostore za nameravano zborovanje kar odločno.
(Iz ptujske okolice.) Več kmetov od Pesnice nam piše: Zadnji dogodki v Celju in Ptuju so nam slovenskim kmetom odprli oči. Vam gsp. urednik je gotoro dobro znan Ptuj in njega prebivalci, zato Vas prosimo, nasve-tujte nam, koga se naj držimo in koga pustimo pri miru, kakor kamen na cesti. — Op. ured. Ukrenili smo vse potrebno, da kmalu spoznate Slovencem neprijazne in prijazne prodajalce in obrtnike.
(Nove knjige.) Katoliška Bukvama v Ljubljani je izdala naslednji dve knjigi: «Pot v nebesa» ali življenje udov tretjega reda sv. Frančiška Serafinskega, ki med svetom živijo. Spisal o. Nikolaj Meznarič, frančiškan pri sv. Trojici v Slov. gor. Peti pomnoženi natis. Cena: usnje 90 kr., zlata obreza 1 gld. 20 kr. — Sv. Frančiška Šaleškega «Filoteja» ali navod k bogoljubnemu življenju. Po izvirniku poslovenil Anton Kržič. Cena v usnje vezanej knjige 90 kr., z zlato obrezo 1 gld. 20 kr. Slovenci, lepi knjigi Vam toplo priporočamo!
(V planine!) Kocbekova koča pod Ojstrico ostane odprta in oskrbovana do 1. oktobra. Pridi vrh planin, nižave sin!
(Gospod Stanko Pirnat), notar v Mokronogu, je umrl dne 29. avgusta po noči. Rodil se je 1. 1859. v Štorih pri Celju ter služboval kot koncipient v Ormožu in Brežicah. Pokojnik je bil tudi nadarjen glasbenik. Lahka mu žemljica!
(Iz Mozirja) se nam poroča: Naš trg je vedno veljal za najbolj narodnega na slovenskem Štajarju. Kot vidno znamenje naše narodnosti je vihrala vsako leto na sredi trga slovenska trobojnica. Popolnoma odobravamo, da se je letos razobesila tudi cesarska zastava, toda ali je bilo res treba, da se slovenska celo odstrani? Ali ni nikjer primernega mesta za njo?
(Najnovejši slovenski pesnik) A.
Muršič, pod katerim imenom se skriva znani Visenjak, vzbuja s svojim umotvorom «Pesen v poduk zapelanim Slovencem», pri vseh «zapelanih» Slovencih ptujskega okraja velikansko veselost. «Tud' največji slovenski dregatelj Brinov naš Nacek ,Gospodarov' ma-zatelj» si je že namočil pero ter bo v prihodnjem listu pošteno bral levite pesniku Muršiču. Tudi rajnega Borovega Luka bo branil, o katerem poje pesnik strašne reči: «Mi (g. Visenjak) nemo so vdali, da bi se ravnali, kaj Borov nas Luka že večkrat učil, kaj prav mo spoznali, le to mo držali, on rad bi v neumnosti Slovence vtopil.» Gosp. Visenjak misli torej, da se dajo slovenski ljudje tudi v neumnosti vtopiti in ne samo v vodi! Ptujsko pravdništvo pa vprašamo, ali ima oni, ki razširja to pesen, tudi~ dovoljenje za kolportažo.
(Socialdemokraški nemški učitelj Horvatek) zbira po vseh naših okrajih slovenske učitelje ter jim priporoča svoj socialdemokraški program. Kakor se nam od različnih strani poroča, večina naših učiteljev,
četudi ne vsi, brez ugovora sprejema program učiteljev-mladičev. V Mariboru so vsi glasovali za ta program, v Ptuju jih je glasovali 5 proti, od drugod se pa nam samo naznanja, da je program dobil pri glasovanju večino. Prihodnjekrat bomo govorih več o Horvatekovem programu ter o novi smeri pri večini našega učiteljstva.
(V Vojniku) so imeli na šulierajnski šoli dne 27. avgusta šolsko veselico, na kateri so slovenskim otrokom vcepljali nemško mišljenje. Zotl je največ skrbel za dober uspeh. Mi želimo, da bi se tudi na slovenskih šolah slovenskim otrokom istotako vstrajno vsajalo slovensko mišljenje v vsprejemljiva srca.
(V Celju) trajajo napadi na Slovence naprej. Dne 15. avgusta so nemški capini nahrulili gospo Bašovo in njene hčerke, gospo dr. Karlovšekovo, gospo dr. Dečkovo in go-spice Zimniakove. — Dne 27. avgusta so nadobudni sinovi nemških rodbin izzivali gospe dr. Karlovšeka, dr. Dečka in gospice Zimniakove. C. kr. svetniškega tajnika gosp. Ivana Erhartiča in pro!. Kosija je nek nemški fantalin napal s kamnom, k sreči jih ni zadel. — V izložbi knjigarja Adlerja je bil razobešen nek časnik, v kojem so bile čitati glede na celjske razmere tudi besede: «Wirst du Ireche Slavenschädel — Endlich nicht zu Boden knütteln! Ali drznih glav slovanskih, že ne boš razdrobil kmalu!» Kdo izziva v Celju?
(V Celovcu) je nemška druhal napala dn6 21. avgusta nekatere nemške katoliške može, ki so se zbrali v mestu na razgovor o katoliški univerzi. Nemški konservativni list je prej zagovarjal celjsko fakinažo, zdaj bo menda to opustil. Izgredi so se v Celovcu še po sestanku več dni ponavljali.
(V Kopivniku pri Framu) bo 3. sept. pri g. Korenu ob 8. uri zjutraj osnovalni shod za kmetijsko zadrugo. Kmetje, pridite v obilnem številu. Govoril bo g. Kač iz Žalca.
(Hrvatska gimnazija v Pazinu.) Hrvatska državna gimnazija v Pazinu se je vendarle ustanovila. Med novoimenovanimi profesorji se nahaja tudi gosp. Anton Jošt, dosedaj suplent na ljubljanski nižji gimnaziji.
(Presvitli cesar) se je odpeljal k vojaškim vajam na nemško Češko. V Pragi, kjer je cesar za nekaj trenotkov izstopil, ga je pražki župan pozdravil samo v češkem jeziku, cesar je odgovoril najprej v češkem in še le potem v nemškem jeziku.
(V Petrovčah v Savinjski dolini) se
snuje novo bralno in gospodarsko društvo «Gospodar». Pravila za to prekoristno društvo je visoko c. kr. namestništvo v Gradcu že potrdilo in so večinoma povzeta po uzornem društvu «Kmetovalec» v Gotovljah. V kratkem se skliče osnovalni zbor, katerega čas in spored se bode naznanil pravočasno. Okoli Petrovč med Žalcem in Celjem je društveno življenje še prav slabo razvito, zatoraj bode imelo novo društvo jako obširen delokrog in pričakuje od svojih sosednjih rojakov krepke podpore. Vrli petrovški občani, združimo se, ker le v združenju je moč. Pa si bodemo zboljšali svoje gmotno stanje in proslavili svojo milo domovino. Oklenimo se gesla: «Vse za vero, dom in cesarja!»
(Vabilo k veselici), katero priredi bralno društvo v Podvincih pri Ptuji v nedeljo dne 3. septembra popoldan ob 4. uri v gostilni g. Vojskovi, s sledečim sporedom: 1. Pozdrav došlih gostov. 2. Pouk o gospodarskih rečeh. 3. Igra s.srečolovom. 4. Prosta zabava in petje. K mnogobrojni udeležbi vabi najuljudneje	odbor.
(Odbor kmetskega bralnega društva)
gornje Šaleške doline vabi najuljudneje na veselico vršečo se dne 8. septembra t. 1. ob 3. uri popoldan na vrtu gosp. Koruna pri Velenju. Spored: 1. Pozdrav gostov. 3. Govor g. Kača iz Žalca o gospodarskih zadevah. 3. Prosta zabava in petje. K najuljudneji udeležbi vabi	odbor.
(Za Mntsko šolo) je daroval Franc Crešnik (p. d. Hribernik) posestnik pri Svet. Primoža nad Muto 4 K. To je najlepši dokaz, kako se tudi kmetsko prebivalstvo zanima za slovensko šolo. — Pri duhovniških vajah se je nabralo 52 K.
(Bralno društvo pri Kapeli) ima dne 3. septembra t. 1. popoldne veselico.
(Iz Cvena.) «Bralno društvo na Cvenu» priredi v nedeljo 3. septembra t. 1. po dirki veselico z zanimivim vsporedom. Govor g. Jelovšeka iz Gradca o kmetijstvu, posebno o umni živinoreji. Prosta zabava s tamburanjem, petjem, godbo. Gospodarji in gospodinje Murskega polja! pridite v obilnem številu na cvenski marof, kjer bode poduk in zabava v obilnej meri.
(Ustanovni shod) gospodarske zadruge za gornjeradgonski in radgonski okraj bode prihodnjo nedeljo dne 3. septembra popoldne ob 4. uri v gostilnici gospoda Janeza Osoj-nika. Na ta shod pride g. Ivan Kač iz Žalca, da nam razjasni še eno in drugo. Kdorkoli želi kedaj kaj dobro kupiti ali dobro prodati, naj pride k temu shodu in se da zapisati k tej zadrugi, katera bode vse gospodarske potrebščine skupno in tedaj po najboljši ceni v denar spravljala.
(Bralno društvo na Frankolovem) priredi svoj občni zbor v petek. Malo go-spojnico, dne 8. septembra ob 3. uri popo-ludne v šolskih prostorih. Govori tudi potovalni učitelj Iv. Belš o sadjarstvu in vinoreji. Uljudno vabi predsednik.
(V Rečici) začne 31. t. m. poslovati «ljudska hranilnica in posojilnica.» Številke bodo povedale, kako zelo potreben je ta zavod za naš okraj.
(Javen shod) prirede 3. septembra po večernicah udje «kmetijskega društva v Rečici ob Savinji» v uti in pod kozolcem gsp. Štiglica ter vabijo svoje prijatelje od blizu in daleč. Ta dan se vplačujejo deleži. Denarja bo okoli 40.000 kron. Živio!
(Bralno društvo v Vitanju) priredi v nedeljo, 10. septembra 1.1. v Paki, v Sla-pernikovi gostilni, veliko veselico. Zanimivi vspored obsega govor, petje in godbo. Gostje se pričakujejo od mnogih stranij. — Odbor bralnega društva.
(Od gornjegradskega okraja.) Zanimanje za konsumno društvo s sedežem na Rečici vedno raste. Dan na dan se javijo novi udje. Dasiravno trgovci ljudstvo begajo in plašijo in zaprte lokale, kjer je bila že kedaj prodajalnica — v strahu pred kako mogočo podružnico kons. društva — najemajo, vendar stoji ljudstvo neomajano in je tem bolj prepričano, da bo zadruga blagor za celi okraj. Snujmo torej zadruge, ker ž njimi bo narodu mnogo pomagano!
Gospodarske stvari.
Živinske zavarovalnice.
Cena žitu je padla, naši vinogradi so opustoščni, slabe letine se vrstijo leto za letom, primanjkuje nam delavcev: kmetijstvo peša. Zadnje pribežališče v gospodarski stiski nam je dala umna živinoreja, katere smo se zdaj poprijeli z dvojno vnemo. Povsod in pri vsaki priliki jo skušamo izboljšati, kajti v njej tiči lepa svota kmetovega premoženja. Nezgode pri živini in škoda, ki jo trpimo vsled teh, nam zadava težji udarec nego kdaj. Naravno je torej, da bolj pazimo in skrbimo zdaj za dražjo in lepšo živinico kakor prej, ko nam ni nosila toliko dobička, in smo krili prej manjše potrebščine s dohodki drugih kmetijskih panog.
Občutljiva in večkrat celo usodepolna je škoda, ki jo trpi osobito manjši posestnik vsled živinskih nalezljivih ter nenalezljivih bolezni ter nezgod. Navesti hočem le par vzgledov.
Viničar je štedil celih pet let, pritrgaval sebi ter družinici, da si je nabral 60 gld., za katere si je kupil kravico. Zdaj imamo vsaj mleko doma, si je mislil, ter vsako leto bodemo priredili telička. Toda ta skromni račun prečrta nezgoda. Kravica prične hirati, mleko pojema, zastonj so vsa zdravila ter postrežba. Nič druzega revežu ne preostaja, kakor pobiti suho in slabotno živalico, da vsaj kožo otme. Zdaj zve za uzrok hiranju, žebelj, ki je obtičal v črevih. Žalost in obup našega viničarja, ki je vsled te nezgode prišel ob vse svoje imetje, se ne da popisati. Kako rad bi bil plačeval 1 ali 2 kroni na leto zavarovalnici, ki bi mu zdaj odštela denar, da si kupi drugo kravico.
Posestnik, na glasu dober konjerejec, ima lepo težko kobilo, ki mu vsako leto porodi krepko žrebe. Kobilo rabi neobhodno za poljsko delo in žrebe proda vsako jesen povprečno za 150 gld. Ta konjereja v mali meri mu še jedina drži dohodke in potrebe v ravnotežji. Že si v mislih kuje naš gospodar letni račun, po katerem bi nekaj desetakov prigospodaril; toda vkljub skrbni postrežbi prične kobilo klati in v nekaj urah je po njej. Hud udarec je to za gospodarja, kajti vzlic vsemu naporu in skrbi je gospodaril celo leto zastonj. Izposoditi si mora dva stotaka, da kupi drugo, seveda manj vredno kobilico, od katere ne bode imel nikdar tolike koristi, kakor od stare.
Ta dva slučaja naj zadostujeta, dasi bi lahko navedli tisoče drugih, ki še bolj osvet-
ljujejo potrebo živinske zavarovalnice. Istotako kakor proti požaru, zoper točo itd. pojavile so se tudi zavarovalnice, ki so hotele nekoliko poravnati škodo, katero trpimo vsled bolezni ali smrti najkoristnejših domačih živali. Toda oskrbovanje teh zasebnih zavarovalnic je pogoltnilo ogromne svote in oropalo zavarovance lepega dela zavarovalnine.
(Konec prih.)
Listnica uredništva. Nekatere rokopise smo morali odložiti za prihodnjekrat vsled pomanjkanja prostora. Nekatere rokopise pa, ki se niso dali odložiti, smo okrajšali. Prosimo odpuščanja!
Javna zahvala!
Odbor «katoliško političnega društva» za okraj Sv. Lenart v Slov. gor. tem potom izreka najtoplejšo zahvalo vsem dragim in blagim govornikom in narodnjakom sploh, posebej pa še vrlim slovenskim kmetom, ki so v tako ogromnem številu prihiteli na shod k Sv. Trojici. Na svidenje zopet. Bog Vas blagoslovi!
Že stoletja znana deželna rogaška slatina «Tem p lov vrelec,» izvirajoča iz čiste pečine, je kraljica vseh hladilnih pijač.
1 pristni zavoj s 25 bokalskimi steklenicami stane 4 gld. v Poljčanah. Naročuje se naj pri studenčnem oskrbništvu pošta Rogaška Slatina.
Hennebergova svila
meter 45 kr. do 14 gld. 65 kr., pristna le tedaj, ako se naroči naravnost v mojih tovarnah ; črna, bela in barvana ; tkanine, barve in vzorci po najnovejši šegi. Zasebnikom poštnine in carine prosto na dom. Vzorci obratno.
G- Hennebergove tovarne za svilo (c. in kr. dvorni
zalagatelj) v Zurichu.
Postranski zaslužek,
trajen in rastoč, ponuja se spoštovanim, delo-ljubnim in stalno naseljenim osebam sfe prevzetjem zastopa domače zavarovalne družbe prve vrste. Ponudbe pod „1.798" Gradec, poste restante.
"t ♦
r.....
•	Slovenci, Slovenke!
♦	7 ♦
J podpirajte „Našo stražo"; J
♦	pristopajte k „Družbi sy. Cirila in Metoda", j
: Štajarski Slovenci, :
*	darujte za šolo v Muti ?
....................

SMS
»t» •Si?
m m
■'X
■M
•X.X XtX
Sffls »o?
m
SH
!!Nova knjigotržnica!!
Maribor Gosposka ulica 28.
Bogata zaloga papirja, šolskih potrebščin vsake vrste, literarnih knjig vseh narodov, klasikov, molitvenikov (v obeh jezikih), šolskih knjig, podob, strun za citre. krasnih šatulic za darilo itd. itd.
Krasne razglednice na drobno in debelo.
Znnanji gospodje lahko naročajo po dopisnici, ker vsakdo se bo hitro postregel. Bogata zaloga fotografij umetniških del. Priporoča se osobito preč. duhovščini in slav. učiteljstvu. dijakom itd.
Priporoča se udani
Karol Sclieidbach, knjigotržec.


Vožnje karte
in
tovorni listi
v
Kralj, belgijski poštni parnik
Red Star Linie iz Antwerpna naravnost y
Novi M in Filadijo.
Koncesijovana od visoke c. kr. avstrijske vlade. Pojasnila daje radovoljno
Red Star Linie, Dnnaj IV., Wiednergiirtel 20,
ali
Julij Popper, Bahnstrasse 8, Innsbruck. 26
Razglas.
Ravnateljstvo Posojilnice v Mariboru naznanja, da so se pri izvanrednem občnem zboru dne 12. avgusta 1899 sklenile sledeče spremembe, oziroma dopolnitve in pojasnila — društvenih pravil.
§ 2. pridene se h koncu sledeči dostavek: d) V delokrog Posojilnice spada tudi vzdrževanje gostilne v njenem društvenem domu. Posojilnica izvršuje gostilničarski obrt po najemniku, kateri mora biti ud posojilničnega društva.
V	§ 6 alinea 3—1 in 2. odstavek navede se pri sklicevanji na §§. 77, 78 in 79 zak. od 9. aprila 1873 v kratkem zapopadek teh postavnih določeb, ter se naj navedena odstavka takole glasita:
Kdor želi prostovoljno izstopiti iz zadruge ima naznaniti ravnateljstvu pismeno v smislu §77 zak. od 9. aprila 1873 vsaj štiri tedne pred koncem upravnega leta odpoved, ostaja pa zadružnik do konca upravnega leta.
Odpovedani glavni in upravni deleži pa se mu izplačajo po §§. 78 in 79 postave z dne 4. aprila 1873 še le v jednem letu po preteku onega upravnega leta v katerem je izstopil.
§ 15. pridene se kot zadnji odstavek: Zadružnikom iz čistega dobička prideljeno dividendo treba je vzdigniti vsaj v šestih letih po preteku dotičnega upravnega leta.
Po preteku te dobe zapade dividenda kot zastarana na korist zadružnemu fondu.
Drugi odstavek § 23 naj se glasi za naprej takole: Sklepa se z večino glasov; ravnatelj, oziroma njegov namestnik, vdeležuje se glasovanja in pri jednakosti glasov velja kot sklep ono mnenje za katero se je ravnatelj, oziroma njegov namestnik odločil.
V	§ 35 naj v stavku:
«Tudi ima poročati občnemu zboru ter njemu staviti nasvete, kako naj se razdeli dobiček in dovolijo nagrade ravnateljskim členom — odpadejo besede: razdeli dobiček in itd
K § 36 dostavi se drugemu odstavku o delokrogu skupne seje ravnateljstva in nadzorništva kot točka 5: «Podeljevanje štipendij iz Franc Rapočeve ustanove.»
§ 39 pridene se kot zadnji odstavek: Nikdo pa ne more v lastnem imenu in kot zastopnik drugih glavnih deležnikov oddati več kakor dvajset glasov, in kot upravni deležnik več kakor dva glasa.
Drugi odstavek § 40 naj se za naprej glasi: Sklepa se po nadpolovični večini glasov; predsednik vdeležuje se glasovanja in pri jednakosti glasov velja kot sklep ono mnenje za katero se je predsednik odločil.
V	Mariboru, dne 12. avgusta 1899.
Ravnateljstvo.
Umetno-obrtna delavnica
cerkvenih kamnoseških in podobarskih del
kamnoseka J. F. PEYER-ja
v Mariboru,
MoscMneE-Allee, Hilarinsstrasse, Carneristrasse.
Izdeluje altarje, prižnice, obhajilne mize, krstne kamene, okna, itd. itd.
Tudi prevzema mere prostorov za omenjene predmete, kakor tudi originalne načrte.
Posebno se bavi z napravo nagrobnih spomenikov. Prav velika zaloga dogotovljenih novih nagrobnih kamenov od peščenega kamena, mra-morja, granita in sijenita. Solidna postrežba in prav nizke cene.	29
m
Lepe podobice s črnim okvirom kot spominki
za v molitev priporočene ranjke.
Primeren tisek na drugi strani oskrbimo hitro in lično. 100 kosov od 80 kr. do 1 gld. 80 kr.
K obilim naročilom se priporoča
Tiskarna sv. Cirila v Maribor«.
roooooooooooooooooo
>00009
lîflA 16
Dopisnice razglednice
(Ansichtskarten)
izdeluje podpisana prav lično, hitro in po ceni.
Kdor želi založiti kako razglednico mora doposlati fotografijo dotičnega kraja.
Za obila naročila se priporoča
Tiskarna sv. Cirila Maribor
Koroška ulica št. 5.

om
Vl/Vrf '
r
? i
Umetno
stavbarsko-klesarski obrt
Murnikovih naslednik,
•N	^	^N /N /N	/N	/"V
'V/V WN/N/\/ N/V/V/ WN/V/V/VV/WV/W S/W
9
Anton Gajser,
lastnik.
Kaiserstr.-The-atergasse št, 18, Obstoji že
42 let.
l
(!)--Y
/|\ /\ /\ /N /N /N /N	/\ ^N /N ^S	/N /K
V/ v/ v WVVvVVTVTNTW VV V V V/ V/ \/ \7v/ vžvTvJ
v Mariboru.
Izdelujejo se umetelni altarji, prižnice, krstni kameni, kipi, mavzoleji, grobišča itd. po lastnih in tujih načrtih. Velika zaloga gotovih nagrobnih kamenov od mramora, granita in sienita. Priznano nizke cene.
Zaloga in posojilnica glasovirjev
Berte lfolckmar,
državno izkušane učiteljice na glasovirju
¥ Maribora, Gornjih gosposkih ulicah št. 54,
v p r i 11 i č j uj nasproti c. kr. državne gimnazije Priporočagsvojo bogato zalogo novih
glasovirjev
in
pijanin
(s križnimi strunami, z orehovo polituro, črni in ameriški orehov les)
kakor tudi
a 111 o 11 i j
po evropejskem in ameriškem seznalnem sestavu iz najboljših tovarn po
tovarniških cenah.	5—12
Glasovirj i „Ehrbap"!
Jamči se pismeno. Plačuje se v obrokih. Stari glasovirji se zamenjavajo in prodajajo.
Posojila po najnižji ceni.
Na želodcu in vsled starosti slabotnim priporoča Benedikt Hertl, posestnik graščine Golitsch pri Konjicah, 10 let stari, duha in telo krepčajoči naturni „Cog-nac", pripravljen (ekstrahiran) iz njegovih lastnih vin. 4 steklenice z zabojč-kom 6 gld. franko na vsako pošto.
Posamezne steklenice po 1 gld. 50,kr. se vedno dobiviy'o pri Al. Quandest, Maribor, Gosposke ulice.	33-50
w
Zganjarija
R. Wieser-ja t Mah Dri Mariboru
Največa žganjarska zaloga na Štajar-skem po čuda nizkih cenah. Zdravilskl konjak za bolestnike In okrevalce kemično razložen in spoznan za čisto vinsko pr^-kapnino.	33
ZAHVALA.
Za izkazano sočutje povodom prerane smrti našega iskreno ljubljenega sina in brata, gospoda
Alojza Krener•
učitelja pri Sv. Tomažu pri Vel. Nedelji, izrekamo visokoč. gsp. dekanu Caf, čast. gosp. kaplanu Valenko, čast. gsp. Plepelec, kaplanu pri Sv. Miklavžu, istotako gosp. nadučitelju Sivka in gospej soprogi, gdč. učiteljici in gg. učiteljema ondot, blg. gsp. šolsk. nadz. Ranner, č. g Rajšp, kakor tudi vsem gg. pevcem, veleč, učiteljicam, učiteljem ormožkega, lutomerskega in ptujskega okraja, blagim darovateljem vencev ter sploh vsem spremljevalcem k zadnjemu počitku srčno zahvalo.
Žalujoči zaostali.
vzame dijaka ali šolo obiskajočo deklico iz boljše obitelji na stanovanje. Pisma pod: J. B. poste restante Maribor. — Naslov se izvč tudi v upravništvu lista.
Služba cerkovnika
in organista je razpisana do 15. septembra. Nastop 1. oktobra. Dohodki primerni.	1-2
Cerkv. predstoj. v Laporjah-
um
■ ■ ■ ■
„Naša Straža" h
Usnjarski mojster
z malo gotovino bi se lahko naselil
v večjem trgu na slovenskem Štajarskem na zelo ugodnem mestu.
Slovenskemu narodnem zdravniku Sa^naiS^se
v velikem, bogatem trgu na Spodnjem ¡stajarskem, kjer bo imel sigurno zelo lepo prihodnjost.
V ravno tem kraju^alfilSiT
venska gostilnica v najem; gostilna je jako dobro obiskana, ker v njo zahajajo vsi narodni krogi iz trga in okolice.	5-5
Kdor želi kaj natančneje izvedeti, naj se obrne do „Naše straže" v Ljubljani.
Kdor še vedno ni ud «Naše straže» naj pristopi; udnina znaša 1 K. na leto, ustanovnina pa 50 K —
■ ■■■■■ inr~ü ■ ■ h
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru
priporoča častiti duhovščini in slavnemu občinstvu
vsakovrstne podobice, molitvenike, rožne vence, svetinjice, križce.
Velika knjiga z vzorci od navadnih do najfinejših M podobic je v tiskarni na vpogled.	av
Spominki na prvo sv. obhajilo kos od 1 do 10 kr.
Rožne vence vsake velikosti in kakovosti prodajamo na ^ drobno in debelo, rožne vence žalostne Matere M Božje in preč. Spočetja itd. — Lepi križci so W pa medeni ali niklasti za rožne vence, za kras na W W steno in posebno za častite duhovnike za sprevidenje ' ^ bolnikov; križi s stojalcem, svetinjice različnih vrst.
V Tiskarna ima v zalogi tiskovine za:
W župnijske, občinske in politične urade, odvetnike in notarje, W j^r trgovce, hotele in gostilnice, posojilnice in zasebnike. - -w Naročila na lepake (vsake vrste in velikosti), poročne liste, vj osmrtnice, spominske liste, vizitke, tabele, knjige, časnike, dalje preskrbi za vsak urad ali zasebnike štampilije (pečate).
C> Vsako naročilo se izvrši hitro, lično in ceno.
^beeesseeeeeeoeeeeeee^K^
Majhen
dijak se sprejme na stanovanje in hrano pri učitelju. Več se zve pri uprav lista.	1-2
Na prodaj
ali v najem «Gostilnica» s 4 orali zemlje po nizki ceni v Slovenski Bistrici. Več se izve: V pisarni «Puntigamove pive» Maribor — Koroška ulica.	1-2
KUVERTE
s firmo pripsroča
tiskarna sv. Cirila v Mariboru
bode na Cveni blizu Ljutomera dne 7. septembra t. 1.
in dalje vsako leto ta dan. Prostor je še sedaj brezplačen. K veliki udeležbi vabi	2-2
Županstvo.
Razne
uradne pečate
priporoča
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
Prevzetje trgovine.
Imam čast naznaniti p. n. prebivalcem Pekla, Poljčan in tudi okolice, da prevzamem s	2
1, septembrom t. 1.
trgovino tvrdke Ferdinanda Ivanuš, ki trži z železom, s špecerijskim in kolonij alnim blagom, z usnjem, s steklom, z manufakt. in dežel, pridelki, c. kr. prodaj a smodnika, šolskih knjig in tobaka na drobno, ter da to trgovino nespremenjeno nadaljujem pod tvrdko
Ferdinanda Ivanuš nasl. Karol Sima.
Prizadeval si bom, da vedno izpolnujem vsako zahtevo kup-čevalcev bodisi s prav solidnim poslovanjem, bodisi z bogato izbiro solidnega blaga po najnižjih cenah in najuljudnišo postrežbo, da v popolni meri opravičujem dano mi zaupanje.
Posebno si bom prizadeval, da razširim že obstoječo trgovino z železom, da morem ustreči vsaki zahtevi glede potrebno železnine.. Proseč zaupanja, ki se je skazovalo mojemu predniku, se priporočam z odličnim spoštovanjem
Karol Sima.
Oziraje se na zgornji oglas, izrekam svojim p. n. tržnim prijateljem in častitim kupovalcem najsrčnejšo zahvalo za vse zaupanje, ki so mi ga izkazovali v obilni meri skoz 15 let, proseč ob enim,, da isto skazujejo tudi mojemu nasledniku, ter me ohranijo v najboljšem spominu.	Spoštovanjem
Ferdinand Ivanuš.
Naznanja
se Vam, da se v novi žganjariji v
barvarski ulici 7, v P t nji,
(v hiši kjer je poprej prodajalnica Martina Muršeca bila) prodaja naravno domače žganje po zelo nizki ceni. — Posebno se priporoča za delavce droženka, tro-pinsko in slivovka, katero tam v vsaki meri in po jako nizki ceni dobite. Poskusite in prepričali se bodete, da je tam resnično dobro kupiti in da bo vsaki z žganjem zadovoljen. Al. Mir. 4
Mlomseleore
glavnih spisov šesta, knjiga.
Ravnokar je dotiskana in se začne te dni razpošiljavati.
Obsega v srednji 8° za uvod: «Vaje cerkvene zgovornosti» str. 1—150. — Potem I. del «Pridige ob nedeljah» (50) str. 51—248; II. del «Pridige ob zapovedanih praznikih» (20) str. 251—306; III. del «Pridige ob cerkvenih godovih» (12) str. 309—348; IV. del «Pridige ob godovih svetnikov sploh» (commune sanctorum) (32) str. 351—450.
Skupaj 114 pridig izborne vsebine.
Cena broširani knjigi s poštnino je 4 K.
Dobiva se v „tiskarni sv. Cirila v Mariboru" pa tudi po vseh drugih slovenskih bukvarnah.