Novo ime
TOMAŽ ZADNIKAR
Rojen 1978 v Ljubljani, kjer je leta 1997 maturiral s pohvalo za najboljši esej iz književnosti. Trenutno končuje prvi letnik študija umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Po malem prevaja, predvsem poezijo G. Benna in Novalisa. Zadnja tri leta poje pri komornem zboru AVE.
Prva pesem
Deklica je dvignila krilo, bosa pomečkala trave in stekla z vrčem pričakovanja med prsmi po svojo kapljo.
Mah, kamor jo je prikovala rosa, dehti od nenadnega nehanja njene pesmi.
Bušman
Utrujen od plesa pod oblaki, težkimi od besed, poimenujem vsako ped neba, ki mi jo je noč odrekla, na novo.
Zato zvečer s peresom
noja drezam po zapuščenem
mravljišču
v kotu knjižne police
in zleknjen ob dišeči korenini
posušene mize čakam na luno,
da bova skupaj stekla
do naslednjega drevesa.
Sodobnost 1999 / 561
Tomaž  Zadnikar
Vremenar
Podnevi nič, ponoči nič, dežja ne boste videli.
Vse manj in manj bo vedel zanj vaš rod, ki zdaj še spi.
Na dnu teh sanj zato izžgan vodnjak oči bo stal,
njegove pa vode nikdar nihče ne bo jemal.
Prestrašena sled je klic besed, da bi jo kdo prebral.
Ljubezenska pesem
Celo noč že nisem spregovoril s tabo.
Celo noč že vlečem nit po šivu tvojih prsi, po šivu mojih prsi, do mesta, kjer sem te razklal,
kjer si z ustnic trem razcvelo, prhlo sled besed.
Poglej pod jezik, kako utripa pajčevina od krvi in kože.
Sodobnost 1999 / 562