PoStnina plačana v gotovini.
življenje
in- svet-
Štev. 6.
Poletje, U se »mehUa...
Tedenska revija
Ljubljana, dne 10, avgusta l9Jgi Leie H,
Knjiga ^
Bratko Kreft
Povest o
Ali ste že slišali kdaj besedo o tem, kako ljubijo pri nas kmetje konje? Da, izmed vseh živali, kar jih premore skro« men kmečki hlev, ljubijo konje naj« bolj. In jih ljubijo tako kakor človeka. Z njegovimi imeni jih krstijo in po« govarjajo se z njimi prijazno, kadar so pridni in delavni. Tudi hudo besedo jim govore in bič poka po njih, če so uporni in leni. Kakor eno so z njimi. Skupno se znoje pri oranju na polju ali pa v hudih klancih, kadar vozijo težke tovore, da se jim kolesa do osi pogrezajo v blato.
Ne vem, kje sem slišal to povest. Živi mi v spominu in vedno, kadar vi« dim lepega črnega konja, se spomnim nanjo. Zato jo povem tudi vam.
I.
Živela sta nekoč nekje na Murskem polju dva kmeta, slaba kmeta Matjaž in Mihal. Prvi je bil pijanec in je imel majhno krčmo; drugi Mihal je rad kar« tal in je mešetaril s konji. Gospodarila sta oba bolj po načinu, ki vodi na ra« kovo pot. Eden kot drugi sta večkrat stala na robu poloma, a ker sila tudi kola lomi, sta se v zadnjem trenutku poprijela resnega in treznega dela, da sta se tako rešila beraške palice. Ka« kor s hriba v dol in spet na hrib je šla njima gospodarska pot.
Matjaž je imel majhen vinograd, ki pa prav za prav niti zanj ni rodil do« volj vinca. Poleg njive in travnika ni imel nič drugega, kakor v hlevu sloko, a dobro kravo dojnico Liško. Mihal, čigar oče je bil znan po svoji strastni ljubezni do konjev, ni imel veliko več. Krave po največkrat sploh ni bilo v njegovem hlevu. Če pa jo je usoda pri» peljala, je ni dolgo pustila v njem. Le eno je trdno držal in to je bila kobila Dora. Ostavil mu jo je oče kot žrebico in še na smrtni postelji je dejal: «Mi« hal, ta še bo skotila dirkača, ki mu ne bo para ne na Murskem polju ne kje drugje«. Oče je vzgajal dirkače in ka« dar je dirkal na lahkem vozičku skozi vas, so kmetje bežali k oknom, da vidi« jo njegovo novo čudo. Bogat, premo« žen kmet je bil, a je v svoji strasti do kupčevanja hitrih konj izgubil skoraj vse svoje posestvo. Sinu Mihalu je za« pustil samo staro onemoglo kobilo Lu» co, ki je kmalu poginila in nedoletno
konju
žrebico, poznejšo Doro. Mihal, ki se je večkrat za časa življenja jezil nad lah» komišljenim očetom, ki je ne glede na koristnost ali nekoristnost kupoval ko« nje, je skušal podedovano žilico za ko« nje obrniti v lastno korist. Zato je po« stal konjski mešetar, človek, ki ne čuti v sebi ne lepote in tudi ne duše konja« dirkača, kakor bi se izrazil njegov oče. Včasi je imel srečo, včasi smolo. Včasi dobiček, včasi izgubo. Kakor je to že navada pri mešetarjih. Kot edin svet spomin, ki ga ni upal spraviti v denar, je bila Dora. Nje same iz spoštovanja do očetovih poslednjih besed ni upal prodati. Prodajal je samo žrebeta, ki mu jih je skotila. Dobra kobila je bila Dora, če tudi je ob slabi hrani morala voziti mešetarja Mihala po njegovih kupčijskih potih. Včasi se je na star, ropotajoč voziček navleklo kar po pet ljudi in Dora je morala še teči.
Pa je dejal nekega dne njegov sosed Matjaž, ki je imel samo kravo in vino« grad, da naj naslednjega konjička, ki ga bo skotila Dora, doma vzgoji. Mo« goče, da se uresničijo besede starega očeta, ki je še na smrtni postelji bolj mislil na svoje konje kot na svoje zve« ličanje. (Bog mu te grehe odpustil)
In res je še tisto leto gnal Mihal Do» ro v Ljutomer, kjer je bila plemenilna postaja. Zahteval je ameriškega žreb« ca Napoleona, visokostasitega, črnega divjaka. Posmehovali so se mu si« cer tam in drugje, češ. kaj mu pride na misel, da žene staro (sicer še ni ime« la več kakor dvanajst let) izstradano Doro k divjaku Napoleonu. Mihal nI poslušal te govorice Že takoj po svo» jem sklepu je začel Doro dobro krmiti in gojiti tako, da se je kaj hitro opo» mogla. Pri tem mu je pomagal njegov edini otrok, sin Mihalek, ki je ravno tisto leto izostal iz šole.
Sredi hude zime je Dora skotila brh« ko žrebičko.
II.
Matjaž je imel hčerko Nadico. To neobičajno ime je prišlo v kmečko hi« šo, ki pozna pri nas po večini same Micike, Johanike, Lizike in podobne svetnice, po materi, ki je v svoji mla« dosti siužila pri gospodi v mestu. Tam je pobrala to ime in z njim je krstila svojega prvega in edinega otroka. Na«
dica je imela toliko let kakor Mihal. Skupaj sta rasla kakor rasteta palmi ob cesti. Bledih lic je bila in z Mihale« kom sta se imela rada, kakor se pač ljubijo otroci sosedov. Igrala sta se skupaj, tudi skregala sta se in če ni bilo drugače sta se stepla, da sta včasi pri« šla vsa opraskana domov. Vendar sta bila priklenjena drug na drugega in čim starejša sta postajala, tem bolj sta se tega zavedala. Kadar sta bila stara dva dobre, malo vinjene volje, sta se pogovarjala o paru, ki bo združil obe skromni domačiji v eno samo. Tako pač, kakor se očetje radi pogovarjajo, če tudi krene zadeva po največkrat po« zneje na drugo pot.
In zdaj, ko je imel Mihal kobilo in žrebico, sta Mihalek in Nadica skupno pasla vsak svoje živince. Mihalek Do« ro z žrebičko, Nadica Liško s slabot« nim teličkom. In sta kupčevala med seboj. Mihalek je Nadici prodajal žre» bičko, Nadica, ki se je v štirinajstem letu prekrstila v Nado, pa Mihaleku telička. Tako sta tržila in mešetarila ter ase veselila rasti lepe, črne žrebičke. Večkrat sta jo naganjala na paši, za« kaj Mihalek je modroval po preostali šolski modrosti, češ. da treba vsakogar za bodoči poklic vaditi v mladosti, ko So sile še sveže, zdrave in žive. In po« ovarjala sta se, kako se bosta vozila, o bo žrebička dorastla.
Sredi druge zime, ko so se žrebičkl začele utrjevati stasite noge in je več« krat proti Mihalekovi volji ušla iz hle« va, je zbolela Nada. Lica so še bolj pobledela, oči so se zbelile v očrnelih globelih in kašelj je posiljeval mlado dekle, da so ji *ežko drhtela brsteča prsa. Oče in mati, vsi so hodili s skrbjo okrog nje in mladi Mihalek, ki je mnogo posedal --krog njene postelje, jo je čuval kakor žrebičko. In kadar sta bila skupaj, sta se pogovarjala o njej, kako se bosta vozila, kako bo dirkala in Mihalek ji je obljubil, da jo bosta krstila, ko bo ozdravela. Tisto ime ji bosta dala, katero bo hotela Nada in žrebička bo kakor'njena.
... Sredi pomladi je Nada iztrpela. Pokopali so jo in Mihalek se je vrnil v hlev k žrebički žalosten in potrt. Žre« bička, dobro poznavajoča dobrega hra« nitelja, ki ji je večkrat pred očetom tihotapski posipal ovsa v jasli, je hodi« la sproščena po hlevu in kadar je vsto« pil, mu je prišla naproti. Zakaj vedno ji je prinesel ali košček kruha ali pa sladkorja, ki ga je ukradel v kuhinji.
To pot ni imel ničesar. Legel je na sta« ro zbito posteljo in žrebička je pomo« lila svojo glavico do njegovih prs. Z jezikom mu je obliznila prazno roko. Mihalek je ležal mirno, kakor da je ne pozna in žrebička je odstopila od po« stelje pa se zopet vrnila. Nemirna je bila, kakor da čuti skrivnostno bol mla« dega človeka. In ko ji je žalostni Miha« lek pogledal v oči, so se mu zdele tako lepe, žive, proseče kakor da ga vprašu« jejo. Za Črnko je oče klical žrebičko, Mihalek pa ni maral imena in je čakal Nadinega ozdravljenja, saj ji je bil na smrtni postelji v slučaju ozdravljenja zaobljubil žrebičko.
«Nadina si, žrebička in Nada je umrla.® Tako ji je dejal. Da bi pregnali mrtvaške misli, so se pri večerji po« govarjali, kako bodo krstili žrebičko. Oče, ki je videl sinovo žalost, ga je hotel razvedriti in je privlekel iz za« prašenega kota omare zapiske, v kate« re je stari oče zapisoval z imeni vse konje, ki jih je kedaj posedoval... Li« stala sta po umazanih papirjih in našla Lovce, Karoline, Sokole, vsa tista zna« čilna imena, ki jih dajejo konjem. In sta našla med njimi kobilco, ki jo je stari oče nekoč kupil od ciganov in ki ji je bilo ime Nadina. Oče Mihal je hotel mimo imena, Mihalek pa se je ustavil ob čudno in njemu sorodno zvenečem imenu.
In tisti večer je bila žrebička kršče« na za Nadino.
III.
Vsa skrb in vse družinsko življenje se je sukalo okoli nje, ki je bila upanje male družinice. Mati je pobožno hva« lila Boga, ki je poslal v hišo Nadino, zakaj oče Mihal ni več kvartopiril in pri mešetarenju je postajal opreznejši in zvitejši. Štedil je, da prištedi za kik, s katerim bo šel z Nadino na dirko. In je prištedil. In on in Mihalek sta se vozila z brhko dveletno Nadino po va« si in jo pripravljala na jesensko dirko. V Ljutomeru se je pripravljala velika slavnostna dirka. Gospodje so organi« zirali Muropoljce, da pokažejo na slav« nostni dirki lepoto, moč in hitrost mu« ropoljskega konja. In kmetje, ki so ve« deli, da pridejo tudi gospodje z Duna« ja, da baje pride celo eden izmed go» spodov ministrov, so vežbali svoje ko« nje, kadar je bilo le količkaj prilike za to.
Mihalek je vzractel v žilavega, sicer suhega, a vitkega fanta. Dobro je držal
vajeti v rokah in Nadina je tekla pod njegovim vodstvom hitreje in lepše ka« kor pod očetovim. Vso noč pred dirko ni spal. Tudi Nadina, ki je izpolnila dve in pol leta, je nemirno tolkla z no« gami in grebla jame pod seboj. Šele proti jutru sta se pomirila in Mihalek je zaspal, da ga je oče moral zbuditi. Planil je kvišku in očesal, pogladil svo« jo Nadino, da se je svetila, kakor bi jo bil ravnokar vzel iz škatle. Malo sta govorila med potjo. Oba sta stala pred velikim dogodkom, ki sta ga pri« čakovala vsak po svoje. Oče se je ve« selil bolj nagrade kakor časti, na kate« ro je mislil Mihalek. Nadina je bila najmlajša kobilca na dirki in gospodje, oficirji, baroni, grofje, (o toliko je bilo tam novega za Nadino in za Mihaleka) so se kaj radi ustavljali pred njo. Mi« halek, ki ni odstopil od nje in jo je večkrat pobožal in udarjal po vratu, ni razumel tuje govorice tujih, lepo oblečenih gospodov. Ponosno je stal zraven Nadine in na njih vprašanja je odgovarjal oče, ki je bil pri vojakih Kaprol in je znal od takrat malo nem« ško. Veliko stav se je stavilo na Nadi« no, veliko proti njej, zakaj tudi njene vrstnice, ki so bile malo starejše, so ravno tako veliko obetale. Zlasti se je zanimal zanjo mlad kavalerijski (oče je pojasnil Mihaleku, da je huzar) ofi« cir. Od vseh strani je pregledal Nadi« no in vedno znova se je vračal k njej.
Prišel je usodni trenutek. Nadina Kot najmlajša je dobila nekoliko metrov popusta. Mihalek je krepko sedel na svojem sedežu. Brez biča, zakaj oče je po starem očetu povedal, da mora vod« nik voditi konja samo z vajeti in k večjemu z besedo.
Mirno je sedel in gledal na moža, ki je stal s črnožolto zastavo ob tiru. Ko je mahnil, majhen, komaj viden poteg« ljaj in Nadina je zdirkala. Zmerno, a samozavestno kakor da je sigurna svo« je zmage. Niti Mihalek, niti Nadina se nista dala zmotiti od dveh konjev, ki sta jih prehitela v prvih dvesto metrih. Trikrat so morali okoli in po prvem krogu je bila Nadina skoraj med zad« njimi. Oče Mihal, ki je stal pod tri« buno, je kričal vznemirjen nad Miha« lekom in Nadino, ki se ni spustila v pravi tek.
Toda Mihalek in Nadina sta se po« znala. Kakor, da sta eno, se nista bri« gala za nikogar in sta šla kakor se je zdelo njima prav. Pod in na tribuni, kjer je bilo precej gospodov, ki so sta« vilj na Nadino, je bilo precej nervoz« nosti, celo prerekanj, zmagoslavnih po« oledov onih, ki so stavili proti njej. Le huzarski oficir, ki si je prej dodobrd ogledal Nadino, je stal miren, molčeč ob stebru in se ni ganil. Le v lice je bil bled, oči pa so korak za korakom spremljale Nadino.
I RAZSTAVE ČEŠKOSLOV AŠKE KULTURE K BRNU (glej stran 198)
Sredi drugega krogoteka so opazili pospešek, zmeren, gotov, a vedno stop« njujoči. Koncem drugega krogoteka Prav pri tribuni je prehitela zadnjo prednico. Ljudje so zaploskali, zakri« čali, da so jih reditelji morali miriti. Mihalek in Nadina nista slišala niče« sar. In ko je bila pot prazna pred njima kakor da vodi v večnost, je pošepetal poteči se Mihalek: «Nadina!» Vedno hitreje in hitreje je šlo. Razdalja med njima in ostalimi se je vedno bolj ši» riia. Nadina je tekla, tekla, kolikor je fhogla. Usta so se penila- in so lovila v naglici sapo, ki je bila tolikanj po« frebna. Brhke noge so se tako naglo pdbijale od tal, da je nekdo na tribuni vzkliknil: «Saj ne teče. Saj plava!« Ta* ko lepo je tekla Nadina in dotekla pr> *vo nagiado in slavo. Stari Mihal, toli« ko da ni ponorel od veselja, ko so mu gospodje stiskali roke.
Ko se je odpočila in jo je Mihalek zbrisal, se je vse gnetlo okoli njih in očetu so stavili gospodje visoke po» nudbe. Denar je bil vabljiv in starega Mihala je kaj srbela dlan. Mihalek, kakor da ni slišal za očeta zapeljivih ponudb, se je povsem mirno gibal okoli Nadine, jo božal in večkrat sta si po« gledala v opi, kakor se pogledata fant in dekle.
Stari Mihal se je izgubil med baran« tajočo gospodo. Drug drugemu so na« vijali cene. Mihal pa je bil konjski me« šetar in je pametno molčal ter čakal
konca. Sredi vrveža sledeče mu gospo« de mu je pošepnil huzarski oficir: «Daj« te jo meni! Dam, kolikor hočete! Več kot vsi ti! Knez Ra''oczi.» Spogledala sta se in Mihal je nezavedno spoštljivo prikimal. Tako je bila Nadina prodana in Mihalek je doživel ob drugi svoji sreči — drugo žalost. Upiral se je in upiral, Nadina pa je bila prodana in ni bilo pomoči. Huzarski oficir, ki se je po kupčiji kaj ponosno gibal med ljudmi in okoli Nadine, se ni zmenil za očetov prepir s sinom, ki so mu silile solze v oči. V trenutku najtežje boli je vzklik« nil Mihalek: »Jaz grem z Nadino!« Sto« pil je pred oficirja, kneza Rakoczija in mu povedal svoj sklep. Knez, ki ga ni razumel, je vprašal očeta, kaj pravi. Po kratkem premisleku, ko se je v duhu spomnil plavajoče Nadine, ki jo je vo« dil Mihalek, je prikimal. Čez dva dni sta odromala Mihalek in Nadina v Bu» dimpešto. Nadina je prišla iz temnega vzdušnega hleva v veliko konjušnico kneza Rakoczija, Mihalek je slekel kmečko obleko in se preoblekel v knežjega jahača, oče Mihal pa je spra« vil denar in vsi so bili zadovoljni. Na« dina je priborila vedno nove zmage in po vsej Avstroogrski je šel glas o dir« kalki kneza Rakoczija. ki jo je bil vz» redil preprost kmet z Murskega polja.
IV.
Knez Rakoczi je bil hud Madžar, z vso vročekrvnostjo ponosen, razsipen in je ljubil ženske, kakor to znajo sa»
Z RAZSTAVE ČEŠKOSLOVAŠKE KULTURE K BRNU (glej stran 198)
mo ponosni madžarski magnatje. Po* našal se je s svojimi mongolsko « ta* tarskimi predniki. Nekoč je za stavo v dveh dneh prejahal dolgo pot, za kate« ro je bilo treba tri dni vožnje in to do« bre vožnje. Prvega konja je izjahal do smrti.
Nadino je ljubil, z Nadino se je po« našal. Zato se je veselil z vsem tistim samozavestnim veseljem in častiželj* nim koprnenjem kraljevskih slavnosti v Budimpešti.
Iz vseh krajev zemlje so prihiteli mogočni gospodje, da prisostvujejo slavnostim ogrskih velikašev, ki so z vsemi mogočimi stvarmi proslavljali obletnico Štefana, velikega ogrskega kralja. In ni bilo dneva, da bi se ne bil pogovarjal z Mihalekom, ki je po« stal eden izmed prvih njegovih jezde« cev. Vsi trije so se tako pripravljali na nov veliki dan, ko se bo kosala Nadi« na z vsemi najhitrejšimi konji, ki jih bodo privedli na dirkališče. Zaupajoč v njo je knez napovedal vsem tekme« cem tekmo.
Toliko blišča in sijaja, toliko visoko« mogočne gospode nista videla ne Na« dina ne Mihalek nikoli zbrane. Vse do« sedanje je bilo kakor mravlja proti slonu. Tisoče in tisoče očes je bilo upr« tih vanju, ko sta dirkala po velikem, lepo uglajenem budimpeštanskem dir« kališču in njuna dirka se je prelila v plavanje. Kakor galeb nad morsko gla« dino sta splavala nad dirkališčem in knezu so se od veselja solzile uživanja strastne oči... In zopet je Nadina zmagala. Njeno ime je šlo od ust do ust. Vse se je gnetlo okoli kneza, vsa« kdo mu je hotel stisniti roko in cesti« tati, vsakdo, ki je prišel z njim v po« govor, ga je prosil za prijazen poset njegovega hleva in Nadine.
y.
Zvečer je povabil knez vse tiste pe« tične in mogočne gospode v svojo pa« lačo, ki se je šopirila v vsej razkošno« sti. Vseh narodnosti gospodje so se našli pri njem. Angleški, francoski, nemški itd. Kdo bi jih našteval. Bogati možje, posestniki milijonskih vredno* sti. In mnogi so silili, da jim proda Nadino. Najhujši je bil lord Cham* berle, hud angleški športnik. Knez jih je dražil, vodil za nos, se norčeval iz njih in pri tem užival z t*6o strastjo človeka, v katerega je uprto toliko bo* gatih oči... In ko je lord ponujal v razburkani vinjenosti blazno vsoto, i»
so bili od krika, plesa in uživanja utru« jeni, jih je peljal knez Rakoczi v svoji gala*magnatski obleki v konjušnico.
Mihalek, ki je dremal ob Nadini sta« ji, se ni malo začudil, ko je zagledal naenkrat toliko gospode, ki se je sredi noči privalila v konjušnico.
»Pripelji Nadino!« In Mihalek je ur« no odpel Nadino, jo vodil po hodniku konjušnice v jezdarno. Občudujoča množica plemenitašev jima je sledila. In ko sta korakala v krogu po jezdar» ni, niso mogli najti dovolj besedi, » katerimi bi polaskali Nadino in njene« ga gospodarja. Če bi stopila v jezdar« no najlepša žena v svoji goloti, ne ver« jamem, da bi bila odmaknila njih strastne poglede nase. Lord Chamber. le, toliko, da ni zblaznel v vsej svoji angleški mirnosti, prepojeni z divja plamtečim šampanjcem. Pijani so bilf in nevoščljivi knezu, ki je posedova? čudo velikih slavnosti. Drug drugemu so konkurirali s ponudbami, knez pa je bil trdovraten in ošaben, samozave« sten, kakor more biti samo madžarski plemič. Ko mu je bilo igre dovolj, ja dal Nadino sredi jezdarne ustaviti. Mihalek je strumno stopil pred njo, jo držal za uzdo, kakor se je bil naučil pri knezu. Visoko je Nadina vzravnala glavo in gledala pred se. Kakor, da je čutila željne poglede razdražene go» spode, čutila svojo vrednost, je stala mirno, samozavestno in je gledala pre# ko vseh navzočih.
Sredi molka pogledov, ko so znova začeli s ponudbami, je knez divje za* klical: «Nihče ne bo posedoval več Nadine!« Votlo je zabobnelo po vseh* kotih prostorne jezdarne, Nadina je visoko zahrzala, se divje vzpela na zadnje noge in v težkem padcu se pred zastrmelimi pogledi navzočih zrušila... Iz dveh strani je brizgala kri.
Knez Rakoczi se je obrnil k okame« neli družbi, iz katere je izginila vsa vinjenost. «Gospoda, to si lahko do* voli samo madžarski plemič!«
Tako je triumfiral...
1'	yi.
... Sredi tiste s strastjo prežete noči se je opotekal globoko sklonjen človek po budimpeštanskih ulicah. Samoten potnik, ki bi ga bil policaj v vsaki dru* gi noči ustavil. Nocoj je bila noč po* nosnih madžarsk'h magnatov.
Ob tajno šumečem Dunavu je šel in nihče mu ni videl v obraz. In če bi mu
bil kdo pogledal, bi videl lica vsa upad* la, oči od prevelike žalosti osušene, mrtve... Mihalek.
Iz daljave so še šumele godbe in slavja velikih gospodov, v katerih ro»
kah leži usoda tisočev in tisočev, veli» kih gospodov Rakoczijev.
Pravijo, da se Mihalek ni vrnil nikoli domov in od nikoder ni bilo ne duha ne sluha o njem...
Hrvatski prirodopisec Miroslav Hirtz
znanja ter ni nikdar v rečeh, ki se tičejo živalstva, neznanstven. In vzlic temu je ta poklicni zoolog zelo človeški. Skoraj v vsaki noveli govori iz njega globoka človeška etika. Etika pa je tipično človeška zadeva; v nji se najbolj zrcali in najvišje dviga — človek. Iz nje govore resnice srca, ki so često vredne več od vseh izsledkov uma, najsi so le-ti sicer še tako mogočni.
Prirodopisec-etik
Hm, etika ...
Začnimo tako-le, da bo vsakemu um-ljivo:
Danes je že slednji omikan človek toliko dotaknjen od naše nepravilno usmerjene civilizacije, da je nekje na dnu duše nezadovoljen z razmerami in ljudmi našega časa. Mnogo razočaranja in zavestnih ali le napol zavestnih spoznanj smo prinesli že iz vojne. Tam smo občutili na lastni koži, da je to, kar so nas učili o dostojanstvu človeka, le niz lepih besed. Bili smo priča strašnih krivic in ponižanj. Videli smo, da tako zvani kulturni človek počenja grozote, ki se le po sredstvih, ki jih rabi, nikakor pa ne po bistvu, razlikujejo od grozot, o katerih nam pripoveduje zgodovina. Pa tudi ne glede na vse to začenja današnji človek, ki misli razsodno in prodira nekoliko globje k jedru stvari in pojavov, čutiti nezadovoljstvo z »velikimi idejami« novodobnih apostolov napredka in odrešitve človeštva. Govori se o ogromnem napredku tehnike in vsi vemo, da je to res. Toda kaj ima človeštvo od tega napredka? Večjo udobnost, da, z druge strani pa postaja življenje čedalje težje. Beda ni dosti manjša — le nekaj plasti se je premaknilo in posamezniki pridejo lažje kvišku. Krvi, solza, trpljenja je neizmerno. Statistika nam kaže, da odstotek samomorov stalno raste. Socialni, gospodarski in politični boji so od
Ime, ki je desettisočem naših zvestih Čitateljev dobro znano. Ko smo pred meseci priredili, med naročniki anketo o vsebini »Življenja in sveta«, smo prejeli številne odgovore, ki pričujejo, da je bila vsaka prirOdopisna novela Miroslava Hirtza za neštete naše čitatelje radosten dogodek. Nam se zdi, da gre zasluga dejstvu, da je ta odlični prirodo-pisec-znanstvenik v svojih povestih o prirodi tako iskreno človeški. Da ne bomo tega napak razumeli! Marsikateremu čitatelju znani Ewald, ki piše brez dvoma zelo zanimivo, rad podtika živalim človeške lastnosti. To.se pravi: oblikuje Živalski svet v glavnem po svoji fantaziji. Miroslav Hirtz govori na osnovi lastnega opazovanja in strokovnega
leta do leta težji — ne glede na začasna premirja. Revolucije, ki so se izvršile, stvarno niso rešile težavnega problema bede. Tehnika z vsem um-stvenim napredkom nam potemtakem ne prinaša zaželjenega zveličanja. Tudi yemo, da so lahko učeni ljudje nravno prav tako nizko kakor neizobraženci. Videti je, da je jedro problema nekje drugje.
Vsi čutimo več ali manj ta večni raz-por v človeštvu in v samem sebi. Zato nam »življenje« pripravlja čedalje več prevar, razočaranj in tegob.
To, kar smo zdaj povedali, ni nič novega; o tem obstoji cela biblioteka knjig. Naredili pa smo velik ovinek, hoteč povedati, kje se začenja in v čem obstoji etika v prirodopisnih novelah Miroslava Hirtza. Njegovo pripovedovanje o prirodi, o skrivnostih živalskega sveta je namreč v skladu z opisanim notranjim nezadovoljstvom današnjega človeka. Pisec ga popelje v svobodno prirodo, da mu občutiti mir, ki veje iz nje, veliko resnobo, pa tudi veliko radost naravnega življenja. Na to mu pokaže to ali ono žival v njenem vsakdanjem življenju, ki jo je bil pisec dolgo in vešče opazoval. Naravno je, da ne slika prirode pesniško - sentimentalno, pozabljajoč kruta dejstva. Pokaže čitatelju boj za obstoj. Večje in močnejše žre manjše in sla-botnejše. To je pravilo. Ali čim višje se dvigne življenje, tem bolj se skuša živalska vrsta zavarovati. Izkušnje v boju za obstoj se v vsaki vrsti ohrani-j£>, začenja svitati inteligenca, pojavljajo se poleg sirovih tudi plemeniti nagoni, lokavost izpodbija brutalno silo — skratka med temi živalmi občutimo daljen odsev človeškega.
Torej etika...
Tudi v človeštvu vlada boj za ob* stoj. Nekaj časa je to prirodopisno spoznanje zaš'o v socialno življenje, v kulturo, v etiko. Skušali so preveriti ljudi, da človek mora biti drugemu člo« veku volk, da morajo človeški jastre« bi ngonabijati človeške golobe, da člo« veška sova mora — če se ji zahoče — uničiti človeškega slavčka itd. Skratka, da si moč sama kroji pravico. (To zmotno tolmačenje boja 7a obstoj so zastopali v svetovni vojni celi naro« dil). Zakai in čemu je tako? — so vpraševali ljudje, ki so verovali v č/o« veka in v kulturo? — Tako je v pri« rodil —: so odgovarjali premeteni na«
silneži, ki so svoje interese spretno pokrili s prirodnim «zakonom». — ln ker je tako v prirodi, je tako tudi v človeštvu...
Ti materialistični sleparji so poza* bili, da je že v drevesu, ki ga cepimo in vzgojimo za- žlahtnejši sad, prema« gana divja priroda, da je vkročena ži» val stopila že nad di-vjo prirodo. Po< zabili so, da se prirodne lastnosti in osobine zmerom izpreminjajo in če jih vodimo k plemenitemu smotru, se bolj in bolj požlahtnjujejo. Pozabili so, da že živali, ki žive v družbi, (n. pr. si« birske ptice), opuščajo med seboj «boj za obstoj® in se združujejo k vzajem« nemu življenju. Tem bolj velja to za človeka, ki je že po svoji naturi dru« žabno bitje. Potemtakem tudi s čisto prirodnjaškega zrelišča ne gre, da bi človeški jastrebi v imenu «prirodnih» zakonov živeli od človeških golobov. Tem manj dopuščata to človeški um in srce, ki sta skupno spoznala velike etične resnice in v glavnem natanko razlikujeta zlo in dobro, — če le ho> četa!
Novele iz živalskega sveta Mirosla« va Hirtza preveva to plemenito spo« znanje; v njih je na znanstveni podla« gi povedanih v topli, k srcu segajoči obliki mnogo resnic o živalstvu in o človeštvu. Oglejmo si nekatere.
V noveli «Iz bele čitanke«1) opisu« je M. Hirtz lov na vidro. Po krasnih pesniško očarljivih opisih mesečne noči in lova ob zamrznjeni reki nam pokaže boj za obstoj: krvavo žaloigro na ledu med vidro in lisico. Ali nad lobanjo druge vidre, ki jo je bil avtor ustrelil kasneje, se mu izvije ta«le gkw boko etična lovčeva izpoved:
... «Čemu si me ubil?« (tako ga vprašuje vidrina lobanja). «Ali si mor« da manjši grabljivec od mene? Ti, ki se večno bojuješ in ubijaš vse živi v naravi.. . Mar se tudi vi ljudje ne bra« riite, če vas nenadoma . v samotnem gozdu napade tolpa tolovajev? Ih ti si me prav kakor tista lisica napadel prihiiljeno iz zasede — zakaj le nisi prišel malo bližje — kakor ona — z golimi rokami, brez orožja?«
Človek včasi napada in mori ne za t radi tega, da bi nasitil naravni* glad, temveč zavoljo razkošja. Živali ubija za zabavo. Dočim se lc=te spoprimejo med seboj taks kot so, si človek po»
*) Glej «2ivljenje in svet«, knjiga JlL, str. 130
maga s puško. In če razmišljaš ob tem še več o ljudeh, vidiš, da ima človeško ubijanje manj etike nego živalsko. Kje je vendar toliko hvalisani razum, kje vest, kje srce, da se kulturen človek včasi spusti nižje od živali?!
Tudi iz drugih Hirtzovih novel sli« šimo — brez vsakršnega moralizira« nja in «nravoučenija» — podobna etič« na vprašanja o človeku. V noveli «Ti pes, tis) nam pripoveduje pisec o pas« Ji hvaležnosti in zvestobi, ki sega celo nreko groba. V današnjem času sta hvaležnost in zvestoba skoraj že iz« jemni čednosti. In še ljudje psujejo koga s — psom, dasi. ima pes včasi v naravnem instinktu več etike nego člo« vek z vso svojo toli poveličevano pa« metjo! V noveli «Zadnji objem» 3) nam pripoveduje o ganljivi materinski ljubezni lisice, te «neme zverj s top« lim, neskončno toplim srcem.» V no« veli «Je li to tudi nagon®4) nam pove, kako skrbe jastrebi za svoje mladiče. Prav tako v noveli «V smrt za tujo
*) «Živlienje in svet®, knjiga III. str. 123.
') «Življenje in svet®, knjiga IV., str. 44.
*) «2ivljenje in svet«, knjiga III., str. 284.
deco®8). Citatelj, ki je prebral te pove« sti, se mora nujno vprašati: Tako dela žival, ki pravimo o nji, da živi samo z instinkti. In človek? Vprašaj statisti« ko, koliko otrok neznane matere izpo* stavijo, koliko jih umore, kako se po« stopa z otroci v mnogih rodbinah, ki so vse drugo prej kot rodbine! Ista ljubezen do lastnega zaroda se nam razodeva v noveli «Clovek in demon®, ki jo prinašamo v današnji številki. Vi nji vidimo silno moč materinske iju« bežni pri skobcih. A še nekaj: Čitajte pozorno, kako nam pisec opisuje za« devo z majhnim skobčjim piščancem, ki je komaj izlezel iz lupine, ne ve ni« česar o svetu, je še slep in nemočen, a instinktivno pivka, iščoč materine to« plote. Nagon mu pravi, da nekje v tej neskončni sivini, ki je okoli njega, mora biti nekaj in to nekaj je mati. Lepo je Hirtz opisal svojo duševno borbo ob skobčjem goliču. «Zločinski glas mu veleva, da naj ga ubije, drugi glas pa mu šepeče o usmiljenju, o so« čutju. Zakaj skriva človeška narava v svojem dnu i človeka i demona?« se
') «2ivljenje in svet®, knjiga III., str. 662.
Z RAZSTAVE ČEŠKOSLOVAŠKE KULTURE V- BRNU
(alej Stran 198)
vprašuje ta poznavalec prirode potem, ko je usmrtil majčkeno živo bitje. In dostavlja drugo vprašanje: «Zakaj je demon mnogo močnejši od človeka?« To je prastaro vprašanje, ki ga rešu« jejo vse religije in ki nanj odgovarja« jo vsak po svoje — vsi modrijani. Za« kaj vsi vemo, kolikokrat se v nas sa« mih nakopiči toliko zlobe, da se za« megli in zakrije žlahtna človečnost in v našem dejanju — morda le govor« jenju — se pojavi demonizem. Koliko« krat nam zmanjka sočutja in ljubezni! Zakaj je tako? Prirodopisec Hirtz nas pred svojim živalskim svetom ostav« lja s strašnim dvomom v duši: «Ali pa sta nemara človek in demon — isto?«
Zdi se nam, da je človeštvo podalo, že mnogo dokazov za to istovetnost. Edin up, edina zvezda, ki miglja v tej temi, so nam veliki geniji, svetli zna« čaji, ljudje, ki so premagali ta demo« nizem in nas uče ljubezni, zaupanja in človečnosti.
y noveli «Neločljiva», ki jo bomo še priobčili, spoznamo zakonsko zve« stobo pri sovah — čednost, ki jo ho« čejo ljudje prav tako izkoreniniti kot mnoge druge, vse zaradi tega, ker jim je človeško življenje prenehalo biti odgovorno in ker čedalje manj spo* štujejo osebnost svojega bližnjega. Se je nekaj takih novel v tej ne baš ob« sežni, zato pa vsebinsko toli bogati knjigi, ki se imenuje «Novele iz živo« tinjskoga svijeta« in ki jo mi reprodu« ciramo v slovenskem jeziku, da pro« dre med deset tisoče našega ljudstva. Docela se strinjamo z dr. M. Hanžeko« vičem, ki je napisal v zagrebškem «Sa» vremeniku« daljšo razpravo o Miro* slavu Hirtzu in ki pravi na nekem me« stu: «Blago in mirno pripovedovanje o dramah in idilah v živalskem svetu vzbuja zbog nenavadnosti predmeta daleko močnejše impresije, kakor kak« sen družabni roman, kjer v znamenju našega modernizma na vsaki peti stra« ni škriplje postelja padle in prevarane device, a zakonolomstvo je zabela, ki je brez nje knjiga baje neokusna ka» kor nesoljena juha.«
Ta etika se pri Hirtzu nikjer ne vsi« ljuje, marveč je le naznačena in mora čitatelj sam izpeljati nadaljnje kon« sekvence za se in za svojo okolico. Da« našnji ljudje ne marajo moraliziranja in imajo prav. Pridigarji morale so mo> ralki sami zapravili ugled in dober glas, ker so le prevečkrat pokazali, da
so jim vse to lepe besede, ki jih samt ne vzamejo resno. (N. pr. če kdo ozna« nja nauk krščanske ljubezni, hkrati pa širi mržnjo nasproti ljudem, ki imajo drug svetovni nazor itd.) Toda zaprav* ljen ugled morale in moralistov nika« kor ne gre na račun prave etike. Etika je največja zvezda človeškega rodu. Odrešila nas ne bo ne tehnika, ne splo« šna razširjenost izobrazbe ali celo uče« nosti, tudi popolna izprememba social* nih razmer utegne prinesti zgolj mate« rijalno izboljšanje. Povzdignilo nas bo samo to, če bomo uredili svoje življe« nje po trdnih etičnih načelih in bomo vplivrli na svojo okolico ne kot odprta steklenica izhlapevajočega se strupa, temveč kot bitja, ki širijo dobroto, srečo, zadovoljstvo in tako pomagajo človeštvu do pravega človekoljubja. V tem ni sentimentalna jokavost starih devic, ki se zgračajo, da so «ljudje ta« ko pokvarjeni«, ni srdita gesta cesto komedijantsko nastrojenih moralistov, temveč zahteva kultiviranega, t. j. do> bro vzgojenega srca in uma. Tega nas uči tudi priroda sama, če jo pojmuje« mo kot ljudje, ne pa kot volkovi.
Prirodopisec-pesnik
Kdo nima rad prirode? V človeku, ki je ne bi ljubil, bi bilo precej čudne zakrknjenosti, ki bi nam morala biti sumljiva.
Miroslav Hirtz ima za prirodo ljube« zen in znanje. Pozneje bomo videli, kaj pomeni v znanstvenem svetu. V tem hipu razodenimo čitatelju samo to, da je izdal 1. 1906. zbirko svojih izbranih pesmi pod naslovom «Na bez« puču«. Knjiga je bila v nekaj dneh raz« pečana. Pozneje se je nagnil na znan« stveno stran in je ostavil verze. Toda rojenemu pesniku ne zamre žilica, če« prav ne piše več pesmi. »Novele iz ži« votinjskoga svijeta« nam dokazujejo, koliko poetičnega čuta ima njihov av« tor.
Tako najdemo v njegovih novelah «Iz bele čitanke« in «V polnem svitu lune« (še izide v »Življenju in svetu«) krasne opise zimskih noči, kakor jih lahko napiše samo človek, ki se mno> go več nego drugi ljudje — giblje v prirodi, jo raziskuje in hkrati s pes« niškim navdušenjem uživa. Vsak naš čitatelj je imel užitek z novelo «Po* nočnjak«7), v kateri opisuje M. Hirtz
7) Glej «2iv. in svet«, knjiga III. str. 585.
lepoto pomladne noči. S kakšnim umet« piškim uvodom pripravi čitatelja do ekspozicije dejanja: slavček zapoje v divni srebrni noči, v grmu starega grajskega parka. Celo stran svoje knji« ge posveti temu petju in čitatelja su« gestivno priklene nase, da tudi on po« sluša in uživa. Tedaj pa tisti okruten dogodek: sova plane po nežnem pevcu in ga zgrabi. «Najbrž so mu šli krem« plji tudi skozi drobno srčece, polno svobode, pesmi in ljubezni.« To je kontrast pomladne noči: Tu lepota, mesečina, pesem — tam pohlep, rop, smrt. In resignirano se avtor vprašuje: *Kaj je tako«le diobčkano življenje v očeh Prirode?« — Narava ima pač svo« je zakone, nima pa srca — mu odgo« varja razum.
Še več poezije je položil v novelico »Lov na srnjaka«8). Ko je izšel prevod tega drobnega dragulja prirodopisne novelistike v našem časopisju, so lovci pisca napak razumeli in je moral po« jasniti, da ne zahaja ob prepovedanem črsu na lov. Toda bistveno tukaj ni, kdaj in kako je hotel avtor loviti srnja« ka, marveč je jedro doživetje, ki je bilo ganljivo idilično: Na puško, ki je t njo pisec čakal v zasedi srnjaka, se« de drobna seničica, misleč, da je veja. Tu — na vrhu morilnega orožja — ptička sladko zapoje. Tedajci se poja« vi srnjak, «veja» se zgane, plaha seni« ca zleti in — srnjak se ogleda in spla« ši. Pisca navda blaženost, da ni tega slovesnega prizora «omadeževal s krv« >0». Ptica, ki poje na puški! «Zdaj še« Ie razumem, zakaj je na svetu toliko nasprotij, zdaj šele vem, da je poezija močnejša od lovske strasti...»
Mi mu verjamemo. In vemo, da je v življenju sploh treba poezije. Treba je umetnosti, ki blaži človeka, ga opaja in navdušuje, daje njegovemu umst« venemu znanju najvišjo izpopolnitev. Človek, ki nima čuta za umetnost, za poezijo, ki mu ni mar za lepo književ« nost, je prav tako nepopoln človek kakor če nima etične zavesti v sebi, najsi je sicer še tako učen ali vpliven.
Miroslav Hirtz nas kot umetnik (če« prav ne baš «modernega» kova) vodi k največjemu umetniku, mojstru vseh mojstrov — v prirodo, v gozdove, v liško prašumo, na obrežja rek, v polja — povsod, kjer živi živalstvo. In to, kar nam pripoveduje, ni samo dobro napisana fantazija, pesniška beseda o
s) Glej «Življ. in svet«, knj. III., str. 361.
prirodi, temveč je doživljeno, opazo« vano in znanstveno pretehtano živije« nje, opisano z umetniško sposobnostjo, v jeziku, ki je poln in naroden, v slo« gu, ki pričuje o jasnosti mišljenja in o zdravem duhu.
Citajoč Hirtzove novele, se zares bli« žamo prirodi in čutimo, da smo del nje same, vendar nas to ne «ponižuje». Narobe: tu smo povišani nad vsa dru« ga bitja, vendar nam prav to dejstvo veleva, da postopamo s svojimi «brati in sestrami«, kakor je sv. Frančišek Asiški nazival živali, po bratsko in se« strsko, v kolikor nam to dopuščajo si« cer etično preizkušeni interesi.
Človek in znanstvenik
Doslej smo govorili o pisatelju Miro« slavu Hirtzu, zdaj pa ga postavimo v navadno meščansko življenje in se skušajmo seznaniti z njegovo osebi nostjo. G. Miroslav Hirtz je doktor fi» lozofije in upokojeni vseučiliški profe« ,sor. Poučeval je na šumarski akademi« ji. Po rodu je iz Bakra (roj. 27. junija 1878.), oče mu je bil znani botanik in pisatelj Dragutin Hirz, a rodbina po« teka iz Strasbourga. Miroslav Hirtz je študiral na univerzi prirodne vede, mi« mo tega se je vedno zanimal za lite« raturo. (Spominjamo se, kako toplo je svetoval Bolsche mladim pisateljem, da bi se bavili s prirodoznanstvom. Se« veda je poklicnim prirodopiscem sveto« vati, da se zanimajo za leposlovje. Vi M. Hirtzu je združeno oboje). Mnogo obsežnejše je njegovo strokovno delo. Največ znanstvenih razprav je izšlo v «Glasniku», ki ga izdaja Hrvatsko pri« rodoslovno društvo, sodeloval pa je tu« di v «Radu» Jugoslov. akademije in v raznih tujih znanstvenih časopisih. Že od samega začetka živahno deluje za popularizacijo prirodnih ved, dobro in Koristno delo, za katero mu je lahko bratski hrvatski narod še posebej hva« ležen. Spisal je že več kot 200 član« kov iz raznih prirodoznanstvemh strok, predvsem iz zoologije. Že n^kaj let urejuje mesečnik «Priroda», nekak hr« vatski «Kosmos», časopis, ki je name« njen popularizaciji prirodnih ved. Nih« če razen njega in tovariša mu dr. Tu« dana ni toliko vzposobljen za to delo, ki zahteva mimo strokovnega znanja tudi literarnih sposobnosti v slogu po« ljudnih razprav. Zakaj slog je tu veli« ko. Kdor si obeta stvarnih in moralnih' koristi od popularizacije prirodnih ved,
Ihora pisati tako, da vsakogar zamika in da nikogar ne preplaši s puščobo in učenostjo In vendar mora biti in je lahko tudi učenost v takem sestavku. Miroslav Hirtz je tu mojster.
Ni naša naloga in tudi ne primerno mesto, da bi razpravljali o prof. Hirtzu kot znanstveniku. Ali omeniti moramo z vsem spoštovanjem njegovo življen« sko delo, standard«work, «Rječnik na« rodnih zoologičnih naziva«. Pred nami leži prvi zvezek tega ogromnega dela, ki vsebuje herpetološke nazive. Celo« ten slovar bo obsegal pet debelih zvez« kov. Rokopis zanj šteje 1700 Kol. Ali si lahko zamislite, koliko dela leži y takem slovarju, ki bo ponos hrvatske znanosti in ki res lahko velja kot znan« stvenikovo življensko delo?
Prelistajmo ga. V tem zvezku imaš nazive za amfibije .in reptilije, za gola« zen, vseh vrst. Najprej je narodni na« ziv, nato pa je raztolmačen latinski in nemški. Pri vsaki besedi je zabeleženo, kje je avtor slišal ta izraz, dalje so na« vedeni citati iz literature, kjer se ta ljudski izraz rabi, bodisi v poučnem spisu, bodisi v povesti ali pesmi. Takih imen in nazivov je okrog 2000, med nji« mi — kakor trdi neki odličen strokov« njak — dve tretjini novih, ki jih ni v dosedanjih slovarjih. Tu niso samo imena amfibij in reptilij, temveč je zbrano vse, kar se odnaša na njih fi« ziologijo, biologijo, anatomijo itd. in za kar ima hrvatski in srbski jezik be« sede. Da je avtor zbral to gradivo, je moral prehoditi neštete kraje v območ« ju tega jezika in prečitati cela skladi« šča knjig, revij in časnikov, iskaje v tem oceanu črk že rabljene nazive, ki so jih avtorji prinesli iz ljudstva. In v poštev je jemal vse kraje, vse po« krajine — spise v latinici in cirilici. Ogromno, delo že samo po sebi. Delo, ki je zahtevalo pet in dvajset let tru« da. A to še ni vse. Treba je bilo vsak izraz overoviti, preizkusiti, dognati nje« govo zanesljivost. To je včasi.težko in je treba mnogo dela, preden se loči je« zikovno, zrno od plevela. Zdaj je b^O' treba .kratko, jedrnato raztolmačiti Iz« raz v latinskem in nemškem jezika, da imajo tudi tuji znanstveniki korist od dela. Česa zahteva tako delo? Pred« vsem mnogo temeljitega strnkovnjega znanja, natančnega poznavanja celot« ne zoo.logijc, ki je danes že tako ob« sežna, v mnoge panoge razdeljena zna« nost. Z druge strani pa zahteva jezi«
koslovno znanje, poznavanje srbohr« vaščine do korenin.
Zdaj je izšel med publikacijami «Ju» goslovenske akademije znanosti ia umetnosti« prvi zvezek. Nadaljnji se pripravljajo: sesavci, ribe, ptice in niž» je živali. Ko bodo vsi zvezki dotiska« ni, se bo videlo, kaj je ž njimi prido« bila znanost. In kakšen mogočen spo« menik si je postavil profesor dr. Mi« roslav Hirtz.
Njegova osebnost se odraža v pri« povedniško«prirodopisnih spi^h. Oseb« nost simpatičnega, etično mislečega in umetniško čutečega moža. Iz znanst« venega dela vidimo njegovo intelektu« aino silo. Letos, ko je dovršil petdeset let, mu od srca želimo, da bi še dolgo deloval na svojem mestu. Zakaj — čast možu, ki je v polni meri na svojem mestu.
DUBROVNIK: PRI DOMINIKAN* CIH (star vodnjak)
NAJSEVERNEJŠE VSEUČILIŠČE
NA SVETU je v Reykjaviku, glavnem mestu Islandije, samo dve in pol stopinji od polarnega' kro« ga. Osnovano je bilo l. 1911. Šteje 20 pro* fesorjev in 128 dijakov, tako da jeobeti^m tudi najmanjše v' Evropi. Ima štiri fakul« tete: bogoslovno, medicinsko, pravniško in filozofsko.
Kasimir Edschmid
črna gora, kakor jo je videl tujec
V julijskem zvezku berlinske revije «Die Neue Rundschau» je objavil znani nemški pisatelj K. Edschmid pod naslovom «Črna gora in junaštvo» kratek potopisni esej, ki se ne odlikuje samo po živafa nem, groteskno šaljivem pripovedovanju in dobrem opazovanju, tem* več tudi- topli ljubezni, s katero je pisatelj motril ta čudoviti, svoje* vrstni, malone še neodkriti kos naše zemlje. Zato ga prinašamo v izvlečku. Manjša nesporazumljenja si bo čitatelj lahko popravil sam. Op. prired.)
I.	Njih noša je polna neke brezumne ele-
Cetinje leži 700 m visoko v gorski farice" Prosto se.zdi, kakor da bi na puščavi sredi strahotnega venca vr-	mesecrn pokrajini iz črnega kame-
hov. Pastirsko mesto. Šest tisoč ljudi. ^	s Kmečkim, do obsedeno-
Stari grad je dolg hlev in se imenuje	' na^dom' Iezal° "ekaj
Biljarda. Imel je namreč čudež, na ka- KaKor zacarano-terega so bili Črnogorci malone tako Zdaj so se Črnogorci potopili v brezumni, kakor na grob sv, Petra: ogromno državo, ki se zove SHS. V biljard.	.	nijej so deli Dalmacije, Stara Srbija,
Prebivalstvo je pleme, ki se da pri- Banat, Bosna, Hercegovina, Hrvatska, mer jati samo z Rifkabili. Ta neskončni Slovenija, kolo-salna balkanska država ples gorovij vzgaja ljudstvo vedno za s Turki, katoliki, bizantinci. Nemci, mo-skrajno bojevitost. In tako sede na pe- hamedanci. Še skoro brez železnic. Einah pri svojih čredah, mrsavi in vi- Črna gora je jedro, kakor Rif pri Ma-soki, kakor iz jekla spleteni, nekoliko rokancih. Da se pripelješ v Cetrnje, mo-upognjeni nalik orlom. S puško na hrb- raš v avtu okrog Kotorskega zaliva in tui svoje prodirne modre oči vedno sedemnajst sto metrov nad Lovčen, naj-uprte ■ v daljavo. S smelimi nosovi, vi- brže najsilnejšo panoramo na kontih sokonogi, pleme samih poglavarjev. nentu.
CESTA IZ KOTORA NA CET1NJE
V davnih dneh so pomorski narodi, ki so stanovali tukaj, Kotorski zaliv zaprli z železno verigo. V tem fjordu, enem izmed glavnih svetovnih tržišč v časih plovbe z jadrnicami, leže zapuščena mesta s sto beneškimi palačami, v katerih prebivajo podgane.
Prekrasno leže v zalivu bajne fasade stebrišč, loggie, renesančni gradovi, prekipevajoči od krasote. Velikolepe razvaline. Skozi niih prazna okna gledajo pogosto Dalmatinke. Dragocene ženske, sloke kakor severne Španke, v kretnjah gracijozne. a trdne v hoji, z očmi, globokimi brez primere in s kožo, ki jo je pobelil sredozemski zrak in po-dišavilo gorovje, — malone neistinito lepa bitja. Zelo umazana, a obsijana od Adrije.
Nad strehami palač se vzdiguje čudno gorovje, ki ga je južno solnce docela zameglilo, čisto belo v kamenju, lesketajoče se, da te slepi, če pogledaš pri tem na morje, ki se potaplia v sinji-ni. Homerska pokrajina, ogromna v svoji krepkosti, polna sile, a neresnična.
Na to v ozadju Črna gora s homer-skitni ljudmi, siromašnimi kot Odisej, a ponosnimi do blaznosti.
Pri vhodu v Cetinje me je nenadoma obšlo, ko da imam pred seboi dvojnika kralja Nikite. Nastal je, žal, majhen škandal.
Hotel sem namreč fotografirati tega debelega fanta, pridržal avto in skočil ven. Stal sem 10 metrov p>red silnim možakom, ki ;e korakal proti meni. Na glavni cesti Črne gore. na bulvaru za govedo. Solnce. belo kakor ieklo, je napravilo tega starega fanta, ki se je lesketal kakor pav, testamentarično veličastnega.
Zolt, zlato vezen plašč do kolen in v boku prepasan z zlato vrvico. Svetli knickerbockerji, tirkizno modra svilena srajca, vse pozlačeno. Na tiberiiski lobanji baret. krožnik iz črne Žide, štu-dentovska čepica z rdečim pokrivalom in zlatim črnogorskim grbom. Bil je tolst, močan kakor bivol, z belimi štrenami las, ogromnimi mesnatimi ušesi.
Zares, šel je po cesti z velikim lese-nil kolom v roki kakor knez. Heraklej-skl model ovčjega pastirja. Ta stari atlet je za trenutek obstal pred objektivom kakor obstrelien. Nato se ie obrnil in v istem trenutku ie pričel kričati.
Bil je prizor izredne komičnosti. Naposled, ker ie iunak razumel samo srbski, je zelo ljubeznivo posredoval neki
oficir. Zvedel sem, da sem hotel fotografirati finančnega ministra Nikitinega in da to dejanje ni zaželjeno. Opravičil sem se mu in se mu stavil na razpolago. Ti ljudje se imenujejo menda vojvodi. Vsekakor sem zdaj dobil vsaj vodnika, ki je izbiral objekte. Ta junaška plemena so gčividno, kakor vsi vojniki, samoljubna dovolj, da se rada vidijo počaščena, a tudi dovolj ponosna, da smatrajo to za nesramnost. Gotovo imajo prav v obojem. Vendar pa niso brez prebrisanosti. Dve uri na to mi je izrazil moj posredovalec željo istega vojvode, naj ga vzamem s seboj v avtu do Adrije. Pozneje je tudi res prišel z neko žensko, sedel brez pozdrava na svoj prostor in obsedel do Kotora kakor soha. Nepremično, z neko vzvišenostjo, ki nam pojasnuje zgodovino te dežele, ki se zdi obljudena z neke vrste slovanskimi orli. Vsekakor ima ta narod tudi neko dobroto, ki se izredno odlično druži z njegovo veličastnostjo. Tudi so prepojeni s tisto samozavestjo. ki smatra gostoljubje za naravno čednost. Ženska, ki je spremljala vojvodo, je imela na sebi ruto, črno in zloženo kakor pahljačo. Jokala je in mu venomer poljubljala roko s kretnjo, kakor delajo to ogrski kmetje. Sklanjala se je globoko k n.iemu. ne da bi dvignila megovo roko. Ta ponosni hajduk se ie delal, ko da sploh ne opazi tega. V resnici nisem bil še nikoli tako začuden nad kakim moškim, ki je stal ob jokaioči ženski. Najbrž se mu je zdelo smešno, da se je ženska cmerila, ko se je peljal le par ur doli k obali, čeprav je to strahovita pot. Ta •možak pa ie stal tam tako, ko da ženska sploh ni ob njegovi strani.
Sedel ie v voz. ni pozdravil, rti zamahnil. Res je: Ženske sploh videl ni. Z vojvodo nisem spregovoril niti besede vse do Kotora, kier se je ločil z neko suverenostjo, kakršne še sploh nisem videl pri nobenem vladarju. Ta debeluh, z ušesi, ki so mu visela na vrat kakor dvoje flancatov, me ni. o tem sem prepričan, pogledal niti za sekundo. Ne ve, kako izgledam. Očividno pa me ie dovoli zaničeval, da se je po-služil mojega voza. Ali ni to sotto voce rečeno, prav tako smešno, kakor antično?
Vsekakor imam dovolj simpatij za
ljudstvo, ki si še danes izbira svoj gent-lemenski ideal iz okvira svojih gorskih grebenov, namesto da bi na sodoben način posnemalo Habsburžane ali Oity,
zato se mi je moj »vojvoda« videl prekrasen dečko. Sicer pa tudi — z nekim prezirom, ki je bil videti njegova druga natura — dame, ki je sedela z menoj v vozu, ni počastil niti s pogledom, kar je bila brez dvoma največja napaka, ki jo je napravil.
II.
Vrag je hotel, da so vsi vojvode, ki sem jih srečal pri svojem bivanju v Cetinju, bili debeluhi. Kmalu sem jiih zna) na pamet. Debelost se zdi, velja tukaj za prednost plemstva. Gorski narodi imajo povsod docela brezumne nazore o zakonih lepote, sicer pa tudi o konfortu.
Marokanci ha primer smatrajo kurjavo peči za smrtno nevarno in rajše zmrzujejo po zimi, medtem ko od svojih žensk zahtevajo, da so lepo rejene. Črnogorci pa morajo videti v tolšči zgolj Imetje in moč. Kakor Arabci iz Rifa so zaliublieni tudi v svoje kame-nite puščave. Moj vodnik me je poučil o njih junaštvu, kar je bilo čudovito. Razbil mi je pri tem pol rame, čeprav mj ni mogel niti enega vojvode servi-rati pred aparat. Zlezel je dobesedno vase, če je videl koga iz plemena debeluhov in dolgoušescev, kako prihaja po cesti, roke široko razprostrte, postavljajoč svojo palico, kakor Mojzes v njegovem tirkizno modrem, zlatem oblačilu. Zaradi respekta, ki ga ima domače prebivalstvo pred svojimi poglavarji, sem dobil samo mršave kujone.
Tekom vojne je par nadarjenih ujetih avstrijskih pijonirskih oficirjev zgradilo v neki dvorani model Črne gore, ki se da opazovati z majhnega mostu. To je vrt samega gorovja. Moj vodnik se pri pogledu nanj takoj zaljubi v dejstvo, da je rojen tukaj. S solzami v očeh mi našteje tistih par črnogorskih zvezd. Zdi se, da je ta pragozd gora zmožen z neko tajno silo ganiti te ka-menite možake. «Vsako leto vojna,« pravi, «?e šestdeset let! Vedno zmagovalci«. Ta dežela vzgaja naibrže s tem svoje prebivalstvo v neki bajen svet. Čudovito je, če tak ogromen oborožen slikovit možak dirja na svojem majhnem poniju. Črnogorci jezdijo, kakor bi izražali s tem svojo narodno himno. Tudi spijo tako.
Ženske nosijo dolga bela krila in trde, navzgor privihane avbe. Ponoči stoje, objemajoč glave svojih konj, z obrazi na očeh živali. Ošabno ljudstvo.
a očarljivo lepo. Ljubi živali, a pri tem arogantnejše od Kastiljank. Trpek narod.
Ženske so trdnega kova, mačje, ruja-ve. Nad svojimi divjimi očmi nosijo na glavah čebre kakor Rimljanke. Kaj stane, če govorimo praktično, ženska v Črni gori? Dobiš jo za narodno nošo, ki jo nosi vse svoje življenje, ki pa je dragocena. Moški si, če so ubožni, izposojajo to oblačilo za poroko. Te noše so iz bajnega sukna, posejafiega z zlatom in pomenjajo siromašnemu fantu celo premoženje. Ženska sme, če se loči in je nedolžna, svojo obleko vzeti s seboj. To pa pomenja poseganje v pravice in denarnico moškega. Moški, ki mu je pri drugih narodih ločitev kot državna ustanova lahko dobrodošla stvar, v Črni gori svojo ženo rajše pretepe, nego bi se dal ločiti. «Jaz.» je rekel moj vodnik,« nosim evropske hlače Več nisem zmogel. Moja žena me je stala petnajst tisoč dinarjev.* To je rekel s srdito zagrizenostjo, kakršno oči-tujejo vsi moški, ki so investirali denar v ljubezni. Ta hajduk, ki je bil brez dvoma velik lenuh in je kradel Bogu čas. na je imel nekaj, kar ie pri nehi-steričnih ljudeh izumrlo in kar poznam edinole še pri Korzih — predstavo junaštva v antični kmečki obliki. Nazor, ki ga potrjujejo junaške balade srbskega naroda, ki v ostalem nikakor niso sami trgovci z mišjimi pastmi, kakor se še danes napak sodi. temveč so viteški narod. Slovanski Prusi. simpatični sinjeoki ljudje. Jedri kakor stebri, kjer se je pleme posebno posrečilo.
Moj vodnik, kaj ne, je imel v svojem značaju prepričanje, da je človek na svetu za to, da se ubije — z važno omejitvijo, da se to mora zgoditi na odličen, plemiški način in pod določenimi zakonitostmi. Najsi je fant še tako žalostno krevsal v svojih podarjenih hlačah, glava mu je bila oblikovana kakor glava vojskovodje. Nad preprostim modelom svoje zemlje se je razvnel kakor ob ljubici. Res. zadobil je neko vel;kost, ki mu ■ sploh ni pri-stojala. Videl sem, kako se ljubezen do naroda doživlja ne v strankarskih razprtijah, temveč na nekakšen heroičen način. Ogledala sva si skupaj Ska-dersko jezero in albanske gore.
Cetinje ima v ostalem prav čeden hotel, kjer se mnogo bolje prchraniš nego v dalmatinskih kuhinjah; slavno črnogorsko odojče, ki tekne nekako kot
IttMaSna'. Veliko grozdje. Zefo preprosto, a prvovrstno. Malanzani, modri paradižniki. Na to djuveči, srbska bouillalaisse. Riževa jed z oljem, govedino in paradižniki. Trdo, dišeče Vino.
Človek si lahko kupi razglednice prejšnjih kraljevih rodbin, ki so jedva evrop&jizirane. To vse je silno komično. Človek pa se le ne more ubraniti občutku, da Evropec za Črnogorca ni Bič manj "smešen.
Na Lovčen gledajo z nekoliko brid-fcim občutkom. Tam gori je Ivan Črno-Jevič napajal svoje konje. Na Lovčen gledajo Črnogorci kakor na neko vrsto «vete gore. In gotovo je, da zro v svo«
luči. Po cele ure hodijo, da obdelajo osminko jutra. Tiste vrtičke na gorski ravnici so zaščitili s kamenitimi ograjami. Pred čem? Svoje vrtove na skali ščitijo pred kamenjem, ki se tu vali s pobočij. Umetelno obročno zidovje ti zgrade iz samih skal okrog vsakega metra zelenja, hoteč tako preprečiti, da ga jim ne bi zasulo kamenje.
če pogledaš kako vas z nje izumetničeno arhitekturo iz surovega kamenja od zgoraj, obdano z ogromnimi, vihrovito razbradanimi grebeni, se ti vidi kakor miniaturni kitajski vrt. Spričo kamenite panorame učinkuje barbarsko pomanjkanje teh ljudi malone kakor umetniški domislek prirode. Ka«
CETINJE:
jtem narodnem fumaku pravega Bar-feaposso, Hkratu pa čutijo tudi, da se poiaigoma uvrščajo v svet, ki nima prostora niti za prevejanost njih krajev, niti za njih preproste junaške pes-aii. Nad temi problemi so po končani vojni tudi mailo sitrdjalli drug na aragega, kar pa je prav za prav pri-vileg krvne osvete. Zaokroženje črne gore se je res izvršilo na presenetljivo gigantski način.
Čudovito je, kaj umejo ti gorski prebivalci pridobiti iz gole skale. Hiše it posameznih kameni tih plošč, položenih druga vrh druge, malo slame po-c£L V oknih nS šip. Izbe iz lesa, brez
BIVŠI DVOREC
meniti griči hiš stoje tam kakor v ka-lejdoskopu, na razdaljo skoro pedant-sko stekleni. Preciozni skoro, z gorečo, žarko-žarko rdečo slamo po strehah.
Če se voziš z Lovčena, te vodi pot v -strahovitih serpentinah. Voznik, ki sreča drugega, se prestraši na smrt. Pošastna vožnja, da ti zaostaja dih. Pod tabo Kotorski zaliv, najvznemirljivejši fjord na kontinentu, ki se ves sinji z nepojmljivim sladostrastjem žariva v pogorje, katero se obdano od morja, v pragozdu gorskih vrhov, brezprimerno, belo razžarjeno izgublja v obzorje.
Pet in štirideset kilometrov od Četi-nja, štiri ure z avtom, je tu 'spodaj že
Earki jug. Okriljeni beneški lev je gospodoval na tej obali. Pokrajina se utaplja v neko sijajino in širino, ki prekaša Italijo. Nepojmljiva. V kontrastih malone smrtno lepa.
Srbi so zaliv utrdili. Ti fantje so raz-boriti dečki. Mornariški častniki učinkujejo kakor mladi Angleži. Bojne ladje, torpedni čolni, vodna letala. Ogromne vojne priprave, ki so v svoji modernosti enostavno smešne, če si pravkar pritiral kakega črnogorskega vojvodo z gora, kamenitega boga, okrog katerega žge solnce kakor okrog Aga-mannona.
Adrija je tukaj polna zlata, kakor pobarvana od meseca. Včasi prehaja drugo v drugo malone brez premora.
strašnega gorovja v ozadju ponoviti tukaj z orkestrom iz luči. in cvetja.
Dubrovnik je najsvetlejše mesto na jugu, s svojimi citadelami, okroglimi forti nad morjem, parki, divjinami nasadov grozdja, mandljevim drevjem, regimenti palm, vrelci omble, s svojimi neumljivo v nebo se vihtečimi plata-nami.
Pa vendar, ob nevihti se pokaže, da tudi nad to mehkostjo gospoduje tista furijozna sila, ki jo imajo slovanski rdečekožci v Cetinju v svojem pogledu in v ceveh svojih pušk. Adrija je v soglasju s svojo lepoto zahrbtna zver. Kadar posivi, se potopi tudi Dalmacija v razbesnelost in postane brezumno zla zemlja.
Nebo je tako blizu, tako polno zvezd, (ako gosto, a v svojem soju docela južno, kakor prepojeno z vonjem rastlin. V resnici ima nebo sijajno ledeniške zime, samo, da je tako mlačno, tako mehko, tako nepozabno sladko, kakor je samo nebo v Dubrovniku.
Kos zemlje, ki leži na gornjem koncu obale, severno od Kotora, je Dalmacija, svetlejša od Italije, z oljčnimi gaji, z oranžami in figami in cveticami. Temnejša je v svojih sencah, pri-srčnejša v svoji luči nego Romagna, heroičnejša nego Riviera. Tudi tukaj podaja narava veliki epos junaštva, a podaja ga tako, ko da hoče oblastnost
: IZ OKOLICE
Res pa je, da tu redko dežuje. Hoteli v Dubrovniku imajo tako malo vode, da se W. C. regulirajo po pogostosti nalivov. V nedeževnih poletjih šo kopališča popolnoma zaprta. W. C. pa obratujejo samo do sedme zjutraj.
Solnce pa je tu polno jasne vedrine, ki dobiva nad otokom Lokrumom z njegovimi starimi oljkami in terasami palm temno svečanost stare legende. Lokrum je pragozd, ki diši obsedeno divje in besno, deloma po cvetju, deloma po morju. Dalje proti Lapadske-mu zalivu je sredi skalovja modra votlina z debeloglavimi ribami. To je nai-skrivnostnejše mesto vse obale
Iz Dubrovnika, iz starega pristana nad jadrnicami, sem se vozil vsako .mtro, ko sem se vrnil iz Cetinja, z motornim čolnom kopat se v votlino. Iz te skrite neznane dupline je celo Dubrovnik videti v trezni luči. V tej jami je morje in luč sama magija. Tukaj je bilo nasprotje s črnogorskim ozadjem najbolj gorostasno. Tu je pravo vilin-sko carstvo. Cetinj-ski vojvode bi učinkovali tukaj v tej luči kakor pravljični pastirji, če bi se nenadoma pojavili na kraljevskih dvorih, groteskni in smešni.
Očividno so se svoj čas umaknili v gore, ker so kot pravi možje imeli več zaupanja vanje, kar se tiče varnosti in
mere za stvari nego v Adriji. Na obali sipodaj pa se je nato tekom stoletij na-teplo vse mogoče, mešanica vseh pustolovskih ali nestalnih narodov, In zrastel je sijajen narod, lep kakor ste-brovje Michalozzijeve Rektorske palače v Dubrovniku.
V resnici ima Dalmacija vse, kar je ženskega, opojnost, gladkost, svjlenost in omamiljivost luči. Možje pa so se umaknili v gore, kjer se je v trpkejši obliki zasadil ideal njih moškosti, disciplina, nevarnost in boj. Videl sem poslednje minute tega moškega ponosa, ki je že pri Homeru stal v zenitu.
FALIH RIFKI,
poslanec angorskega parlamenta
Prosvetni preporod turškega naroda
Sedanje gibanje za osamosvojitev turškega naroda je delo neznatnega števila izobražencev. Samo ob sebi se ume, da nadaljevanje republikanskega dela zavisi od tega, kako bo vzgojen bodoči rod. Zato je prosvetna politika turške republike zelo zanimiva za vse, ki bi radi spoznali pogoje in metode novega življenja v vzhodnih deželah.
Kljub vsem preosnovam in poizku* som evropejizacije v poslednjih pet* desetih letih je turško državo slej ko prej obvladoval verski vpliv. Vladar je bil ob istem času cesar in kalif; v mi* nistrskem svetu ga je zastopal mini* strski predsednik, v kalifatu pa šejk* uUislam. Vse od najbolj preprostega zakona do vojne napovedi, je zaviselo od dovoljenja civilne uprave z ene strani in verske uprave z druge strani. Slednja se je vmešavala v vsako civil* no zadevo, ki je šla v kompetenco dr* žavnih oblasti. Za prejšnje turško ce* sarstvo je sploh bilo najznačilnejše to, da je bila oblast razdeljena na dvoje, n. pr. državno sodstvo in verska so* dišča, državno šolstvo in verske šole. Državna uprava je, kaj pa, skrbno in strogo pazila, da ni zašla v noben kon* flikt s cerkvenimi oblastmi.
Mladina v petem do šestem letu sta* rosti je bila razdeljena v dve skupini: ena se je šolala v medresah (bogoslov* nih šolah), druga pa v državnih učnih zavodih, ki so vzgajali — dasi nepopol* no — po evropskih načelih. Tako sta
stali druga nasproti drugi dve vojski, ki sta se morali nujno spoprijeti.
Kakor so verske šole izrabile vsa sredstva, da vzdrže množice v fana* tizmu, vcepljajoč mladini mržnjo do znanosti in zapadne omike, tako je tu* di turško prosvetno ministrstvo vse do revolucije 1. 1908. podpiralo nazadnja* štvo, zabranjujoč tiskanje in poučeva* nje:
1.	pesništva in literature (izvzeti so bili zgolj slavospevi o sultanu);
2.	romanov in vseh vrst literarnih publikacij (izvzemši potopise in de» tektivske romane);
3.	zgodovine (izvzemši življenjepise sultanov in inozemskih vladarjev);
4.	poučevanje prava (dovoljeno je bilo zgolj strogo dosledno tolmačenje zakonov in svetih knjig).
Na začetku XX. stoletja so bile v Turčiji zabranjene tako pomembne iznajdbe kot sta n. pr. avtomobil in elektrika, ki sta prav ob tistem času po vsem svetu prekucnila dotedanje gospodarske razmere. Prav tako se ni* so smele na turških tleh graditi tovar« ne in laboratoriji katerekoli vrste. Ti» skovna cenzura je bila. kajpada, izred« no stroga; tako n. pr. listi niso smeli prinašati sestavkov, v katerih bi se razpravljalo o ljubezni.
Ustava 1. 1908. je pač ukinila nave* dene nevzdržne prepovedi, ni pa od» pravila delitve oblasti na civilne in verske. V, turškem parlamentu se je
zmerom našla večina, ki je zagovarja« la podrejenost države verski upravi.
V revoluciji 1. 1908. se je rodil tur« ški nacionalizem, ki je začel z jezikov« nimi vprašanji, a je prehajal počasi tu« di na polje šolske vzgoje. V verskih
KEMAL PAŠA
šolah namreč Turku ni bilo dovoljeno reči, da je Turek — moral se je ime« novati musliman.
V državnih šolah se Turek takisto ni smel priznati k turški narodnosti, marveč so mu ubijali v glavo, da je Otomanec.
Mustafa Kemal je po mogočnem uspehu revolucije v Anatoliji postal narodni osvoboditelj.
Ljudstvo ga obožuje kakor Boga in vstajenje Turčije, ki je njegovo delo, je napravilo na množice tako mogočen vtisk kakor nekoč čudeži Mojzesa in Mohameda.
Zaradi tega se motijo ljudje, ki ne poznajo skoro da mističnega značaja turške revolucije, ko primerjajo Mu« stafa Kemala diktatorju, ki z nasiljem vsiljuje ljudem svojo voljo, ali ko mi« slijo, da je turško ljudstvo množica brez lastne volje, ki je zmožna vse odobriti in zatajiti, celo svojo vero, pred vsemogočnim samosilnikom. Mustafa Kemal je izrabil svoj ogrom« nrestiž med narodom za to, da uress
niči ideal evropskih reformatorjev in poruši dosedanjo dvojno oblast, zato je odpravil verske šole in sodišča in ne daje nič več za muslimanske verske namene.
Število hodžev (duhovnikov) se je iz« enačilo s številom mošej, hkrati so se strogo določile in omejile njihove pra« vice in njih verski delokrog.
Posihmal ima Turčija dovolj potreb« r:ih sredstev, da vzgoji in navduši mla« dino za napredek in za popolno pre« novo svoje domovine.
Organiziral se je lajiški poduk, in sicer razmeroma prav hitro; že dobra štiri leta podučujejo v vseh šolah iz« ključno posvetni učitelji. Ljudstvo se ni ni malo upiralo zoper te odredbe, narobe: zahtevalo je od oblasti več šol ko kdaj poprej. Danes je število učen« cev v šolah Anatolije in Vzhodne Tra« kije dvakrat večje nego je bilo število učencev v vsem otomanskem cesarstvu, ki je obsegalo takrat še Sirijo, Palestis no, Irak in Rumelijo.
Posamezne oblasti (departementi) žrtvujejo — ne glede na državni pro« račun — skoraj polovico svojih dohod« kov za šolstvo. Tako je n. pr. mesto Carigrad postavilo v svoj proračun 60 milijonov frankov za šolsko=prosvetne namene. Današnja turška šola se v ni« čemer ne razlikuje od evropske šole. Šolska-poslopja in učila so po najno« vejših sistemih in izpopolnitvah; pri tem sodelujejo strokovnjaki iz inozem« stva. Dve tretjini učencev tujih šol v Turčiji tvorijo turški dečki in deklice. Edino, v čemer se pri teh šolah vme« šavamo v njihove zadeve, je to, da za« htevamo lajiški poduk. To je dokaj kočljiva zadeva, zakaj mnoge teh šol so v posesti protestantskih in katoli« ških misijonarjev. Toda turška vlada, ki je odpravila v svojih šolah tradici« jonalen poduk v muslimanski veri, tež« ko dopušča, da bi v tujih šolah na nje« nem ozemlju vladala druga načela.
Turški zdravniki, vseučiliškj profe« sorji in odvetniki so že zavzeli v družbi mesta, ki jim gredo po njihovi izobraz« bi.
Novinstvo se je izborno razvilo. Da« nes lahko v vsakem oziru primerjamo turški dnevnik evropskemu dnevniku. Zaradi tega ima turški tisk v vsem bližnjem vzhodu izreden položaj.
Naposled še to. Pravkar smo na poti, da sprejmemo celo pisavo v latinici. Narodna skupščina je že v minulem mesecu odobrila arabske številke, ki se
uporabljajo po vsej Evropi in Ameriki. Znano je, da so Madžari, čijih jezik je turškega porekla, že zdavnaj spre« jeli latinske črke, dočim so si Turki pod vplivom muslimanske vere izvolili arabske. Brez dvoma je to močno vpli« valo na turški jezik in skoraj neopa« ženo izpodkopalo njegovo neodvisnost. Pred dvajsetimi leti se je turški jezik označeval takosle: «Jezik, ki se ga tu« jec težko nauči, zmes arabščine, per» zijščine in turščine.«
Zelo svojevrstna in do neke mere simbolična za turško revolucijo je re« forma slovnice. Poprej je imel turški jezik kar tri slovnice, zakaj besede, ki
»»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦i
jih je povzel iz perzijskega in arabske« ga jezika, so ohranile v turščini Svojo prvotno skladnjo. Posihmal ima tur« ščina eno samo slovnico in besede tu« jega izvora se morajo prilagoditi turški skladnji. Ta «jezikovna nacijonalizaci* ja» je eden izmed poglavitnih uspehov revolucije. Šla je tako hitro, da sedanji rod s težavo razume pisatelje prejšnje generacije. Potemtakem se je baš na prosvetnem polju odprlo turškemu raz« voju najširše polje _ in republika je vzbudila med Turki ogromen umstveni razmah.
«L' Europe nouvelle.»
Miroslav Hirtz
človek In demon
Novela iz živalskega sveta
Naj se še toliko trudim, da bi bil s tem ali onim dokazom opravičil svoje dejanje, se iznebil težke krivde, ki je na meni ali jo vsaj dozdevno omilil, ne morem z ničemer prevpiti nemirnega glasu svoje vesti, ki mi nenehoma kliče v spomin usodno sliko mojega zločestega dejanja.
Ubijalec, čisto navaden, prostaški ubijalec! Glejte, to je edin uvod, ki ga lahko postavim na čelo tega spisa, ko v tem trenutku prijemam za pero, da z nekaj potezami opišem ta zanimivi, pretresljivi doživljaj, dokler imam o njem še prve močne dojme.
Vse popoldne sem sedel v svoji sobi zatopljen v pisanje in nisem niti mislil na kak izlet.
Sredi najživahnejšega dela so se odprla vrata in v sobo plane prikupen, kmečki fant.
Še se nisem toliko zbral, da bi ga bil vprašal, kaj želi, kar me fante prehiti, in pravi:
—	Ondan ste razglasili na vasi, da dajete nagrade za jastrebova gnezdišča. Jaz vem za skabčevo, zgoraj v Keste-niku.
—	Ali pa veš, da je baš skobec, pravi skobec?
—	Kaj pa da, skobec je, nihče drug. Tisti, ki gre kakor šilo, kadar se zažene med piščance! — je potrdil v primeri ljudske govorice.
Ko sem čul besedo »skobec«, nisem nič več vpraševal. Jadrno sem skočil
pokonci, pobasal na hitro roko puško in patrone in beže velel: »Pojdiva, pojdiva, dokler se ne zmrači!«
---Bilo je Ijržčas okoli šestih, ko
sva se bila povzpela na vrh Kestenika. Pustila sva za sabo v dolini Kutjevo, pa graščino in staro slikovito cerkev pod stražo visokih, mrkih jagnedov , . .
Solnce je plavalo nalik zlati jadrnici vse dalje in dalje na zapad, poljubljajoč mimogrede obronke zlate požeške doline. V globokem molku sva se moj vodnik in jaz spustila navzdol po onkraj !ežeči strmini. Hitela sva skozi gosto, hladno in dišečo šumo mladega hrastja. Ivo je šel nekaj korakov pred menoj, jaz pa sem meril pot za njim oprezno in držeč po lovski navadi v pripravi napeto dvocevko. Deček se je kradel kakor divja zver korak za korakom, modro in prevdarno ... Še list ni zašumel, kamoli da bi mu bila prasknila vejica pod nogami. Očividno ni bilo tokrat prvič, ko je prežaje stikal za ptičjimi gnezdi . . .
In glej! Kmalu je postal pred dokaj visokim mladim hrastom. Obrnil se je k meni in je jel z izproženo desnico ka-
zati proti bujni, zgoščeni krošnji. Šele ko sem se prikradel bližje, sem razumel njegovo trepetajoče, polglasno, nejasno šepetanje, ki mu je dajala povdarek mimika s celim telesom
—	Glejte, ondi-le zgoraj . . . med tistimi tremi viličastimi vejami . . . poleg one-le grbe, tam je vejevje posušeno ... ali ne vidite? Pa tamkaj-le je šepetal Ivo in se čudil, da ne morem opaziti gnezda. In prvi hip res nisem videl nič drugega ko deblo, ki je bilo ravno kakor sveča, nato pa okroglo svetlozeleno krošnjo, skozi katero je le tu in tam prodiralo zlato majniškega solnca, ki je zalilo visoko teme tega debla s polnim, zaslepljujočim bleskom.
Šele ko me je bil Ivo nekajkrat opozoril, sem ugledal približno kakšnih deset metrov visoko tik pod krošnjo tri vodoravne odmrle veje in na njih poleg debla iz debelejših in tanjših šib vešče spleteno gnezdo v premeru dobrega pol metra.
—	Da, skobec, skobec, prav si imel, Ivo! — sem jel zadovoljno pritrjevati dečku, ki so mu od te hvale zaigrala
Z RAZSTAVE ČEŠKOSLOVAŠKE KULTURE V- BRNU (glej stran 198)
lepa, zardela lica. Še tisti hip sem bil segel v torbo po daljnogled. Pogledam gnezdo, preverjen, da bo kakor po navadi kukal čez raven, ploščat rob ja-strebičin rep, če je le mati v gnezdu. Toda — ničesar ni bilo videti. Samo gnezdo, prazno gnezdo je stalo na suhih vejah nalik velikemu rešetu, v čigar skrivno notranjost nisem mogel prodreti niti z daljnogledom. Lahko da je ptico preplašil najin prihod in je izginila brez hrupa in glasu nekje v daljnem gozdu, hoteč zabrisati sled za seboj in za potomstvom, da ne izda njenega doma; zdaj čaka bržkone kje na varnem, da mine nevarnost. Bistra ptica. — Kaj pač ne stori, samo da se skrije, da se z ničemer ne izda?! Tako dela daleč v gozdu, izven gnezda; zadnje dni valenja, ko ne sme za delj časa zapustiti jajc, ko ji samec prinaša hrano, odlaga nesnago na rob gnezda. In brž ko prvi mladič pre-kljuva lupino, zanese samec lupino za lupino nekam daleč na samotno gozdno stezo, na goljavo, ali pa jo spusti v kakšen širok zaupljiv grm.
Zaman je tudi tokrat moje vešče oko iskalo na tleh pod gnezdom sumljivih znakov: odpadkov, ostankov hrane, ko-ščic, dlake, perja ... Po skrbnem iskanju pa sem le odkril majhno, temno, prsno ali trebušno peresce, ki je ležalo nekoliko proč od debla; najbrže ga je bil izgubil samec na potu do gnezda.
Vzlic temu nisem dvomil o končnem uspehu. Saj je Ivo videl ondan oboje — samca in samico, — minuli teden pa je celo splezal h gnezdu, spodil z ležišča samico in videl na svoje veliko veselje pet zelenkastomodrih jajc, poškropljenih tu in tam s temnorjavimi pegami...
Hitro sem pripravil načrt. Ivo se je umaknil globlje v gozd, jaz pa sem se stisnil k deblu sosedne bukve, pripravljen, da vsak hip ustrelim. Ona se bo vrnila. Mora se vrniti ..,
Komaj sva bila vsak v svojem čaka-lišču, kar začujem nekje prav blizu dva ali tri otožne krike; že v naslednjem hipu šine nekaj kakor svinčeno zrno iz puške z nepopisno spretnostjo in brzino v poševni smeri skozi krošnjo tik gnezda, nato pa nad zemljo mimo mene; kakor bi trenil, je izginilo nalik nejasni sliki nekje v ozadju in se je spet po bliskovito prebilo skozi visoko zgoščeno krošnjo v zračno višino nad mladim hrast-jem, odkoder so prihajali še otožnejši kriki . . . Bila je ona. Ze so mi roke
dvignile puško in jo spet spustile, tako nenadoma je šinila mimo . . .
Ni malo nisem dvomil, da me je bila opazila, zakaj od tega časa se ni več približala gnezdu. Spreten prelet je bil samo iskanje; hotela se je prepričati, kakšna pogibelj tiči v okolici njenega doma.
Kikikl... kikiki.... kikiki... je odmevalo brez kraja in konca, zamolklo in zaporedoma naglo po zeleni dobravi. Odmevalo je pošastno, grozno in osamelo, ker so vsa ostala pernata bitja premrla od strahu in utihnila pred usodnimi glasovi strašne grabljivke, zlasti potem, ko so se jeli iz velike daljave oglašati sorodni vzkliki samca, ki je razumel, da ga kliče ženka k skupni obrambi potomstva.
Toda samec je samo nekajkrat zaokrožil visoko nad gnezdom, kukajoč skozi vejevje k meni v globino, potlej pa je brž izginil nad gozdom, ostavivši na moje presenečenje svojo družico na cedilu.
Po eni uri jalovega čakanja sem iz-premenil zasedo. Umaknil sem se za nekaj korakov dalje v mlado grmovje in sem potihoma vele! dečku, da naj se tudi skrbno skrije in pritaji, da ga ne bo izdalo belo perilo. Zdaj me jc zelenje tako zakrilo, da me ptica ni mogla opaziti z nobene strani več; ščitila me je tudi zelena lovska obleka. Iz nove zasede se je odpiral še boljši razgled na gnezdo in sem lahko tudi orožje poljubno premikal.
Vzklikanje, ki je bilo malo poprej glasno in pretresljivo, je na mah umolknilo. Večerne sence so se jele r.aglo spuščati, gozd je zadišal po vlagi in po prijetnem vonju majniških cvetlic. Tiho je bilo, tiho, brez ptičjega žvrgolenja, samo večerne žuželke in komarji so brenčali... in jaz sem stal r.alik kamenitemu kipu...
Tedajci zašumi skrivnostno z leve strani mojega čakališča. Ona se je spustila nekam za mojim hrbtom. Nisem se maral obrniti, ker se<m dvomil, da bi strel zadel; vročično sem se z obema rokama oprijel puške. In prav tisti hip je šinila ptica nizko pod drevjem mimo mene in se v poševnem loku dvignila h gnezdu. Slabo je zadeta. V trenutku, ko se je hotela s svojimi žol-timi nožicaimi oprijeti roba, je počila puška in žrtev je omahnila, se spustila z debla in padla na tla — z razprostrtimi perotmi, potrebuški, v zadnjih kr-
čih. Opazil setm, da so jo svinčena zrna zadela prav v trenutku, ko je še visela v zraku, a je že zapirala peroti, obr-nivši glavo tja, kjer je bilo poprej moje čakališče.
Povabil sem vodnika in mu velel, naj se povzpne na drevo. Večjega veselja mu pač ne bi bil mogel privoščiti. Urno kakor veverica je bil splezal z mojo torbo na vrh debla, da naloži plen.
—	Štiri jajca in en ptič — pravkar je prekljuval — še moker je, a lupine nima več... se je oglasil Ivo z drevesa, zroč vešče v gnezdo in oprijemajoč se z rokami in nogami za tenko hrastovo deblo.
—	Le pazi, da jih ne razbiješ. V torbi je robec, daj oprezno zaveži, ko pa končaš, vrzi gnezdo z debla ...
In tresk — gnezdo je padlo z raz-tepenimi robovi na tla, da je šibje v kosih odskakovalo na vse strani. Bilo je zgrajeno iz vej — nekatere so bile debele kakor prst, drage pa vse drobnej-še in drobnejše. Ko sem jih pogledal natančneje, sem lahko dognal vrsto lesa: kostanjev, hrastov, bukov les, celo rozge vinske trte so bile vmes s suhimi, ovenelimi mladikami. Notranjost je bila uprav okusno prevlečena s samimi tankimi ploščicami raznovrstne skorje, zloženimi v več plasti, na njih je bilo postlano s pernatim puhom, ki je frfotal kakor drobne bele zastavice. Takšen je bil tedaj ta porušeni dom!
. ..Ze je postalo zelo temino, ko sva se vračala čez Kestenik na vas. Ivo je Šel prvi, jaz pa za njim; vsak je mislil svoje. Zdelo se mi je, da mi je lovska strast v tej temi nekam zamrla, zakaj v globini duše se je oglašalo čuv-stvo. V razigrani domišljiji se je živahno odigravala žaloigra ptičje rodbine. Jela me je peči in mučiti vest... Pravijo, da zločinec v mraku v dvojni meri čuti svojo krivdo. Zaman sem se otresal duševnega boja. Neka neodolji-va moč me je prisilila, da sem segel z rolko v torbo in razmotal robec. Sluh mi je zaznal otožno, slabo, komaj slišno pivkanje. Stokala je nemočna, šele kakšno uro stara — sirota brez očeta in matere. V temi nisem mogel več razpoznati njenega lika.
—	Kaj storiti z gol i čem? — se je oglasil zločinec v meni. — Udari ž njim ob drevo ali kamen, pa je zadeva končana! Če si mu že pokončal mater, je treba, da izvršiš okrutno delo do kraja.
Ze sem dvignil roko, da bi bil izpeljal to zamisel, tedaj pa je roka onemoglo klonila in čuvstvo dvojnega sočutja, kesa in sramu mi je znova napolnilo vso zavest.
Že zdavnaj nisem bil tako osramočen in toli strahopeten pred svojo namišljeno človeško veličino. Nežno, skoraj materinsko sem pogladil ubogega ptiča, ga zamotal v robec kakor v tople plenice in ga spet položil tja, kjer je tičal poprej — poleg nesojenih bratov v lovski torbi.
Niti doma se nisem mogel odločiti, da bi ga bil usmrtil. Tako zavitega sem spravil v omaro, ker sem moral z doma.
Vrnil sem se pozno ponoči. V graščini je že zdavnaj vse spalo. Brž ko sem stopil čez prag svoje sobe, mi je bila prva misel, kaj je z ubogo siroto? Ali še živi? Morda pa je že poginila od gladu in slabosti? Tako sem si rekel in prižgal svečo. Moram jo videti. Moram! S to mislijo sem odprl desno omarino krilo. Robec je bil na istem mestu. Brž ga odvijem in sipet začujem v nočini tišini tisto komaj slišno pivkanje. Ali naj se še nadalje muči? Da, usmrtim ga — moram — zdaj takoj moram! sem sklenil v sebi in sem od-hitel z goličem k mizi. Komaj sem ga bil položil na mizo, že se je zločinski glas umaknil pred glasom sočutja. — Ne morem, za nič ne morem! — je pravil drugi glas. Glej ga, kako je >srč-kan in ljubek! Pokriva ga kakor sneg i bel, prebel, nežen puh. Pa ta glava in te nožice in kljun! Ne morem!
Pogledal sem ubogo bitje malce natančneje. Ležalo je pred menoj v robcu še vedno tako zvito, kakor da bi počivalo tudi v jajčni lupini. Ko sem se ga bil s prstom dotaknil ali ga prevr-gel, mi je odgovorilo drhteče, slabotno pivkanje. Nesigurno je zmajalo z glavico, odprlo črn kljunček, zganilo no-žici in vztrepetalo komaj vidno po vsem telescu, dajajoč tako prve nejasne življenske znake. Ali je s temi onemoglimi kretnjami instinktivno iskalo mater, ali jo je nemara zaslutilo v meni, v meni ubijalcu, ki ga ni moglo videti, ker je bilo še čisto slepo? Glej, ondi-le med okni je počivala mrtva mati. zamotana v papir in je čakala prihodnjega dne — dne študija in sekcije...
— Ali mi preostaja kaj drugega? Saj ga moram usmrtiti, ker je to edina pot,
da ga rešim trpljenja, s sebe pa zvalim breme vesti — je izpregovorilo znova iti s to zverinsko, skrito nekje na dnu mojega bitja. Da, moraim, vsekakor moram, — zdaj ali nikdar!
Evo steklenice s strašno tekočino, evo tudi vate. Na majhen košček dve tri kaplje etera in vse bo končano. Ta-ko-le, glej, in sedaj na delo! — sem izpregovoril polglasno, odloživši zama-šeno steklenico.
Odločno zgrabim z levico drobnega ptička in mu skušam z desnico odpreti kljun. Brani se, krči, grebe z nožicami, — čuti vonj omotične tekočine. Pritisnem močneje in mu stlačim z eterom namočeno vato v usta, prisilonivši palec in kazalec na obe drobni nosnici. Samo par krčevitih gibov in ga položim mrtvega na mizo. Končala se je zadnja epizoda te moje nove ptičje ža-loigre.
... Ne vem, koliko časa sem še sedel ob njegovem majčkenem, nepremičnem truipelcu, promatrajoč tiste nerazvite mrtve peroti in tiste bele nožice z rožnato mrežo krvnih žilic in orne z nežnimi trepalnicami prevlečene oči, ki so ugasnile, še preden so
Dr. P. Strmšek
Kako skrbi dunajska
Znano in priznano je, da dunajska občina socijalno največ stori za svoje prebivalstvo, zlasti pa prekaša glede mladinske oskrbe vse druge občine na svetu. Hkrati z menoj je prosila dovoljenja, da si sme ogledati dunajske mladinske zavode in naprave, neka dama iz Sidneya v Avstraliji. Na Dunaj so jo napotili iz Pariza, češ, tam je mladinska oskrba najvzornejša. Zato imajo v dunajskem mladinskem uradu vsak hip goste od zunaj, ki žele spoznati te naprave. Zaradi hitrejšega postopanja imajo kar tiskovine, s katerimi dovoljujejo posete v posameznih zavodih.
Vzlic temu pa, da so torej gostje kaj česti, me je vodja Mladinskega urada, mag. nadsvetnik dr. Rieder nad vse ljubeznivo sprejel in mi sam raz« tolmačil celotno organizacijo dunaj« skega mladinskega skrbstva.
Skrb mestne občine za otroka se prične še preden je otrok na svetu. Vsaka mati ima pravico do uprav raz«
bile ugledale beli dan. Ne vem, koliko časa sem torej sedel, ali še zdaj čutim v sebi iste očitke ubijalčeve vesti zavoljo zločina nad nedolžnim tujim življenjem. Zaman iščem odgovor na vprašanje, zakaj skriva človeška nara* va v svojem dnu i človeka i demona in zakaj je demon mnogo silnejši od človeka? Ali pa sta nemara človek in demon — isto?...

občina za mladino
košno bogatega troškega perila, če se je le pred rojstvom prijavila in dovo« lila, da so ji preiskali kri. Mlada mati in otrok sta torej takoj založena s pe» rilom. Oskrbna sestra, ki je določena za dotično ulico, pride takoj po poro« du pogledat, ni li morda treba zdrav« nika, prehrane ali kakršnekoli pomoči. Oskrbna sestra pride v vsako hišo brž ko izve, da se je pojavil na svetu nov zemljan, naj jo kličejo v hišo ali ne. Če ne rabijo njene pomoči, je njeno opravilo končano, drugače pa prevza« me v oskrbo mater in otroka.
Kakor je Dunaj razdeljen na okraje, tako je decentralizirana tudi mladin« ska oskrba. Mladinski urad na magi« stratu je samo neka upravna centrala, hkrati pa že prva instanca. Vse po» drobno delo vrše okrajni mladinski uradi in posamezni zavodi.
V okrajnih mladinskih, uradih so za« poslene pisarniške moči, ki opravljajo registraturo o vsakem otroku, potem upravni uradniki, ki se bore za otro«
kove pravice, pa naj gre za alimente nezakonskega očeta ali za surovo in nepravilno, morda zelo kvarljivo rav« nanje z otrokom s strani staršev in drugih ljudi. Tu je tudi zdravnik, ki je vsak dan vsem otrokom na razpo« lago, v kolikor jih ne pregleda v šolski dobi šolski zdravnik. Dalje imajo pe« dagoga, ki daje staršem nasvete v vseh pedagoških vprašanjih. Naposled so tu oskrbovalne sestre, katerih število se ravna po velikosti okraja (od 8 — 17). Le«te nadzorujejo otroke vsake hiše, vsake rodbine; so potemtakem v stal« nem stiku tako z domom, kakor s šolo. V šoli redno prisostvujejo vsak teden se vršečim zdravniškim pregledom.
Za 40.000 otrok skrbi dunajska obči« na: ponekod samo pomaga staršem, drugod pa prevzame sama vso oskrbo.
V otroških vrtcih so nekateri otroci od zgodnjega jutra (od 7. ure) do po« znega večera. Nekateri dobivajo tam vso prehrano in gredo edino«le čez noč domov. Popoldne spe v zavodu na si« cer enostavnih, a silno pripravnih leži« Sčih. Nekateri prihajajo šele proti pol« dnevu, tretji še«le popoldne... Kakor pač kaka rodbina želi in dokaže, da ne more sama skrbeti za otroka. Videl sem celo dveletne malčke.
Tako je tudi z zavetiščem. Ko se konča šola, pridejo šolarji v zavetišče. Tisti, katerih starši ne morejo skrbeti za prehrano in pri katerih tudi zdrav« nik potrdi, da so preslabo hranjeni, dobe v zavetišču obed in popoldne ma« lico, kakor so dobili že v šoli za dopol« dansko okrepčilo mleko. Drugi pa pri« hajajo v zavod šele po obedu, da tam« kaj delajo šolske naloge in jih torej zavetišče zaposli, da ne pohajkujejo po ulicah. Vsa zavetišča poslujejo pozimi in poleti do 6. ure zvečer ter beležijo (pri nas bi se zdelo to morda birokra« tično) — za vsako uro posebej, kaj so delali otroci to uro.
Ako pa je treba otroka popolnoma Bskrbeti, ga sprejmejo bodisi v zavod ali pa ga oddajo kaki družini. Žalost« nih prilik, ko se mora javnost pobri« gati za revnega črvička, je na stotine. Ali osiroti in nima nikogar, ki bi zanj skrbel, ali starši telesno oziroma de« narno ne morejo več preživljati svoje« ga otroka, ali ga ne marajo več, slabo ravnajo z njim, nemara ga celo sami navajajo na kriva pota, ali je otrok res hudoben, da ga ne morejo več ustra« hovati, morda je telesno ali duševno nerazvit, bolan... K temu pridejo še
stanovanjske, delovne, zdravstvene ne» prilike...
V vseh teh in enakih slučajih pre« vzame otroka okrajni mladinski urad in ga pošlje najprej za dobo nekaj tednov v otroško prevzemno postajo v Lustkandelgasse. Tam je vedno okoli 200 otrok, od najmanjših z otročnica« mi vred do 14«Ietnih. Tu jih osnažijo, preiščejo njihovo telesno in duševno stanje in določijo, kam z otrokom da« lje. V teh treh do štirih tednih se tudi okaže, ali niso otroci prinesli seboj ake nalezljive bolezni, zaradi tega je vsak oddelek strogo ločen, tako rekoč v karanteni. Najmanjši otroci prine« sejo često kali nalezljivih bolezni se« boj. Obolele oddajo takoj v otroško bolnico, ki je v neposredni bližini za* voda.
Če so otroci zdravi prebili te tedne v prevzemni postaji, pridejo k rodbi« nam, ki jih vzamejo seveda proti pla« čilu s strani dunajske občine. Zopet imajo mladinski uradi skrb, da se otro« ku ne godi krivica, da ga novi «starši» ne izrabljajo in v kateremkoli oziru ne prikrajšajo.
Kjer pa je treba še nadaljnjega opa« zovanja, pošljejo otroke na prekrasni grad avstrijskih nadvojvod Wilhelmi« nenberg, tam zunaj, kjer uspevajo že zopet vinske gorice in točijo pri vsaki hiši pristnega «letošnjega».
Ko prideš preko vrta v prekrasno vežo, zagledaš poleg kipa, ki predstav« lja v alegoriji skrb za mladino, vzida« no ploščo, na kateri bereš, da je bil grad sezidan za maloštevilne izvoljen« ce,. da pa naj služi po požrtvovalnosti dunajske občine mnogoštevilnim po« trebam ...
Tudi tukaj je prostora za nekako 200 otrok, ki ostanejo v zavodu naj« dalje 6 mesecev. Glavno skrb imata ž njimi sloveči strokovnjak psihotehnik Winkelmayer (ki ga žal nisem mogel spoznati) in pa zavodova mati (Heim« mutter) Scheiwel.
Gospa se zaveda, da je takim otro« kom treba v prvi vrsti materinske ro« ke, zato je vsa prežeta od svoje službe. Človek dobi utis, da se zaveda svojega skoraj misijonarskega dela. In psiho« tehnik? Le«ta ima nalogo, da preštu« dira vsakega posameznega otroka, saj mora določiti, kar naj odtod oddajo otroka. Ali je res tako pokvarjen, da mora v poboljševalnico, ali pa se je v teku pol leta morda poboljšal, ker je bil rešen slabih vplivov; ali je duševno
bolan, manj vreden? Psihotehnik Win« kelmayer ima shematične pole, kjer be» leži, kakšno je otrokovo splošno raz« položenje, kak je v afektu, kako čust« vuje, kako se obnaša, kak je v družbi, kako se uveljavlja in podreja, kak je nasproti hvali in graji, jedi zaupljiv, odkritosrčen, reden, delaven, zaigrav, zamišljen, sedi za kaj posebno zanima, je li vztrajen itd.
In po rezultatih jih razporedi.. s
Te dobe, ko trpi ta preskušnja, pa otroci ne smejo izgubiti; zato imajo v zavodu tudi lastno šolo z vsem orod* jem za rokotvorje...
Poleg teh pa so še številni specijalni zavodi, katerih nisem videl.
. Za oddih in okrepitev mladine so organizirane številne kolonije: take, ki gredo vsako jutro z Dunaja in se vra« čajo zvečer domov, in take, ki gredo z doma za več tednov. Starši priglase svoje otroke za te kolonije, ako more« jo, tudi plačajo, sicer pa nosi stroške občina. Da je teh kolonij deležna tudi mladina, ki je že brez tega v občinski oskrbi, se ume po sebi.
Tako je torej preskrbljeno za mla« dino na Dunaju. Nobeden otrok ne pride iz evidence, vsakega spremlja mladinski urad tja do koraka v samo« stojno življenje; pa še tam mu da ob« čina smer in poklic v posvetovalnici za izbiro poklica. Storila je vse, kar je mogla.
N. Melnikova-Papouškova
Vsakdanje življenje v današnji moskovski
hiši
Na Ruskem sta bila pred vojno dva tipa meščanskih stanovanj: hiše, ki so jih stavili za delavce, obrtnike in za' preprosto ljudstvo in hiše, namenjene premožnejšim slojem. Stanovanja v prvih hišah so bila majhna — ena ali dve sobi s kuhinjo, brez vsake udobnosti, često tudi brez najnujnejših higijenskih naprav. Zato pa so bila druga stanovanja tem boljše opremljena in začudo poceni: za 25 rublje v mesečno si dobil v Moskvi stanovanje s 3—4 sobami, vodovodom, električno razsvetljavo, ponekod celo s centralno kurjavo in plinom. Najmanjše stanovanje, ki si ga je najela tako zvana »boljša« družina z enim, največ z dvema otrokoma, je imelo tri ali štiri sobe s kuhinjo in s sobo za služkinjo. V rodbinah državnih in zasebnih uradnikov so sicer često oddajali sobe dijakom in samcem, vendar so v takem primeru najeli večje stanovanje in pridržali tri sobe zase; v kuhinji se nikdar niso dolgo mudili. Vse svoje življenje do 1. 1918 nisem videla na Ruskem, da bi družina srednjega stanu bivala ali celo jedla v kuhinji. Kuhinja je bila s sosedno sobo za služkinio vedno le služkinji na razpolago'. Zaradi tega gospodarskega življenja so se sobe primerno razdelile med člane obitelji. Sobe so bile znatne, ponekod velike, prehodne in niso imele
vrat z veže ali hodnika. Tega ne pripovedujem zaradi tega, da bi podala sliko ruskega življenja pred vojno, marveč za to, da bi bile čitatelju ali čita-teljici jasnejše izpremembe, ki jih je prinesla revolucija v vsakdanje življenje ruske meščanske rodbine. Za primer mi bo Moskva, vendar je položaj tudi v drugih ruskih mestih približno isti.
2e za vojne so se jela mesta napolnjevati z begunci in z drugimi ljudmi« ki so lahko zapustili provinco. Revolucija, državljanska vojna, izprememba glavnih mest, ustanovitev novih zavodov in naprav, strah zaradi nebrzdanih razmer na vasi, vse to ie vrglo še nove ljudi v mesta, zlasti v Moskvo. Treba pa je povedati, da se hiše niso več gradile, narobe: celo uničevali so jih bo-, disi ljudje sami bodisi čas. Majhne lesene hiše, ki jih je bilo veliko v Moskvi, so jeli podirati in z njimi kuriti. Počasi se sploh ni več govorilo o tem, da najdeš stanovanje ali sobo, marveč le o »kubaturi«, t. j. o tisti količini prostora in zraka, ki gre po uradnem predpisu posameznemu človeku. Centralna kurjava, vodovod in kanalizacija niso več delovali, elektrika ie svetila le tri ure na dan, zato je bilo treba postaviti v boljša stanovanja peči in svetiti z oljnatimi svetiljkami. Nekako do 1. 1923.

se ni nihče zmenil za to, kje kdo stanuje: v kuhinji ali v dvorani, vse je bil brlog; posamezniki so si razdelili prostore in napravili »sobe« tako, da »o večje sobe pregradili z omarami, umivalniki in z drugim pohištvom. V tem letu sem videla okna, ki že pet let niso bila umita, ker se najemniki niso brigali za nje. Z letom 1924. je nastopilo Izboljšanje: posihmal deluje vodovod, »sanacija, na dvoriščih ni več kupov kuhinjskih ostankov, kjer so tekmovali psi s podganami. V letu 1927. so se začele graditi celo že najemniške hiše.
To pa še ne pomeni, da ie stanovanjska kriza premagana. Prejšnja enodružinska stanovanja so od sile prenapolnjena, zakaj oblasti se ne ozirajo na družino, temveč na posameznika in v hudem boju za prostor se vsak kot jzrabi. Tako bivajo v stanovanju s štirimi aH petimi sobami dve rodbini in še /sden ali dva samca. Čim večje je stanovanje, več ljudi je v njem. V stanovanju z osmimi do desetimi sobami, ki v Moskvi ni redko, stanuje šest ali sedem rodbin in še več samcev. Potemtakem se najemnine ne pobira za stanovanje, marveč za prostor, ki ga kdo zavzema. Le učenjaki, specijalisti in ljudje svobodnih poklicev, ki delajo doma, lahko zahtevajo priboljšek, ki pa ga morajo posebej plačati. Sploh je najemnina v sovjetski Rusiji sila zapletena zadeva, zakaj različno premožni ljudje, komunisti in nekomunisti, plačujejo različno najemnino za sicer enaka stanovanja; najdražje je stanovanje za nekomuniste in za one, ki niso v državni službi.
Ko se stanovanje izpremeni v takšno mravljišče, se ne vračuna v najemnino kuhinja, veža in kopalnica. Zdaj kuhajo že po večini v kuhinji. Seveda je spričo opisane natlačenosti križ s kuhanjem. Vsaka gospodinja ve. da so na štedilniku dobra in slabša mesta; tudi drva je težko pravično razdeliti, kadar se kuha za več oseb hkrati. Vrhu tega imajo ljudje različne potrebe: ti kosijo in večerjajo ob tej. oni ob drugi uri, kakor 60 že v službi. Zato je edin in nesporen kuhinjski bog »primus«. Kosilo za eno družino se no navadi kuha na dveh takih primusih, za pet rodbin jih je treba tedaj deset — in zdaj si predstavite, kakšen pekel je kuhinja, kadar vse to cvrči in šumi. Odkar so se na Ruskem nekoliko popravile splošne razmere, je spet prišla do veljave znana ruska dovzetnost za dobro in obilno hrano. Vsi
hočejo dobro jesti; navsezadnje je to najmanj nevarno. Človek, ki ima denar, si ne bo kupoval pohištva ali se lepo oblačil, ker bi to takoj vzbudilo pozornost; oblasti bi ga utegnile zasliševati, ga pritisniti z davki itd. Ali denarja, ki se potroši za hrano, ne more nihče prav kontrolirati in naposled je tu najmanj zavisti, ker so vsi — po želodcih enaki... Vzlic temu, da se na tako tesen prostor stlačene gospodinje kaj rade spro v kuhinji, je vendar ruska kuhinja danes še »aktivnejša« bolj ko kedai poprej.
Vsakdanje rodbinsko življenje nudi približno tole podobo:
Moskovljani vstajajo pozno: ob osmih se stoprav odpirajo trgovine z živili in tu in tam vidiš kolporterja z revijami (dnevniki izhajajo šele ob devetih dopoldne. Ljudje le počasi vstajajo, zakaj k počitku so se bili vlegli dokaj pozno: ta je bil v gledališču ali kinu, oni na obisku itd. Vstanejo možje prvi in zakurijo v peči, žene pa polagoma pripravijo primuse, da skuhajo čaj ali kavo. Mleko, kruh in surovo maslo je treba pripraviti že prejšnji večer, zakaj pred deveto uro je težko kaj dobiti v trgovini. Ob devetih začenjajo odhajati v pisarne, delavnice in trgovine. Tja se vozijo s tramvajem ali z avtobusom, ki je v Moskvi zelo razširjen; mnogi pa jo. kajpada, mahnejo peš, že zaradi tega, ker je v tramvaju mnogo tatov, dočim avtobusi ne vozijo v vsako ulico. Nekako ob tem času prihaja v hišo kuharica, ki prinaša tudi sočivje in zelenjavo. To so kmetice iz okolice, ki so v teh časih tudi najsigurnejša vez med mestom in kmeti, hkrati pa jih Moskovljanke cene kakor jutranji časniki prve izvejo za tatvine, umore in podrobne reči.
Doma ostane izmed družine po navadi samo ena ženska, ki gospodinji; vse druge odidejo v službo. Seveda je le-ta starejša in nje položaj nikakor ni prijeten, saj ima polne roke de'la. V srednji in zapadni Evropi je razširjeno mnenje, da so Rusinje slabe gospodinje. To pa ne drži v celoti; res je le, da so bile pred vojno Rusinje gospodinje drugega tipa: one so vse odrejale in vse nadzorovale, delala Pa je služinčad. ki je bila silno poceni. Danes je seveda drugače; služinčadi ni, tako da mora gospodinja opravljati sama tudi najbolj proste opravke.	*
Za pospravljanje zjutraj ni časa; treba ie pohiteti nakupovat. Trgovine so dvojne: državne in zasebne. V držav-
nih in konzumnih trgovinah je blago cenejše, zato pa slabše in često zmanjka; v zasebnih je dražje, zato pa dobiš ondi tudi blago najboljše kakovosti. Lani, ko je bila slaba letina, se ie čutilo pomanjkanje kave, čaja, boljše moke, masti in krompirja, bilo pa je na pretek finih delikates — seveda za drag denar. Za nekaj liber moke ali pol kilograma masti se je treba nastaviti v vrsto in čakati cele ure.
Tako se gospodinjino delo že na prvih korakih zapleta. Če hoče nakupiti hrano za ves dan, mora stati dve ali tri ure v fronti; lahko se ji pripeti, da je v drugi trgovini med tem že razprodano to, kar ie nameravala kupiti, ko bi bila dobila prvo potrebščino. Denimo pa, da ie do dvanajste vse potrebno nakupila. Ko pride domov, ne ve. kaj bi bila najprej vzela v roke: ali naj gre pospravljat, ali pa kuhat, zakaj ob tem času že zahteva želodec svoje pravice. V mnogih šolah pošiljajo opoldan otroke domov »na juho«. Zato je treba na primusu hitro pogreti včerajšnje ostanke, ali pa skuhati kaj preprostega, n. pr. kašo in — kaj pa — čaj. Rodbinski člani, ki služijo, so si po navadi vzeli kaj s seboj, zato jih ob tem času ni domov.
Ruski pregovor pravi, da je nevabljen gost hujši od Tatara. Življenje pa je ta pregovor že zdavnaj razveljavilo. Gospodinja se ne križa od groze, če se okrog dvanajstih pojavi en, pa tudi dva ali trije gosti. Po večini žene. Dandanašnji je mnogo osamelih žen, ki žive docela samostojno in ki jim je samota mučna, zato so silno rade, če lahko Uedo na obisk. Nevajenemu človeku >i bili taki obiski strašni, saj veste: vse je tako' na tesnem, postelje niso pospravljene, jedi se servirajo naravnost v kastrolah in miza je pogrnjena "golj z voščenim platnom. Skratka: nikjer ni niti najmanjšega pogoja za sprejemanje gostov. Ko sem omenila to neki dami, ki se je pred revolucijo družabno mnogo udejstvovala, mi je odvrnila, da je za gosta važna pre-srčnost, s katero ga sprejmejo; če pa se mu zahoče lepote, estetike, naj zahaja v muzeje in v umetniške galerije, ne pa k znancem. Tako so se Rusi precej odvadili kulturi in estetiki življenja in stanovanja.
Ko ie tedaj končala opoldansko juži-no in se nakramljala s prijateljicami, začenja gospodinja kuhati obed. Na hitro roko pospravi mizo in sobo ter po-
hiti v kuhinjo in pripravi oba primusa. Kuhanje na dveh krajih ni lahko, ker je treba vedno misliti, kaj naj se skuha preje, kaj ogreje; pozneje, kaj sbloh ne in tako dalje. Kakor smo videli, kuha v kuhinji več gospodinj hkrati, zato je treba često čakati na prostor na mizi itd. Lahko bomo razumeli, da kuhinja, ki se v nji suče več gospodinj, ne more biti baš snažna,, saj vsaka pospravi le najnujnejše; zato sta pod in štedilnik v strašnem stanju.
Ob šestih se začenjajo polagoma zbirati družinski člani, tudi otroči prihajajo iz šol. zakaj na mnogih šolah imajo zbog pomanjkanja prostora v višjih razredih zvečer pouk — včasih celo. do 9. ure. Če niso žene. ki so se vrnile iz službe, preveč utrujene, pomagajo gospodinji. Ob sedmih, pol osmih sedeio po navadi za mizo. ki se le redkokdaj pokrije s prtom. Jedilnika ne bom navajala, ker ie kaj različen — kakršni so že dohodki. Le toliko povem, da danes na Ruskem dobro iedo in da posvečajo hrani večjo pozornost nego vsemu drugemu.
Po večerji se začenja pravi večer. Če ni kakšnih sei in zborovanj, s katerimi so preobloženi bodisi v službenih bodisi v stanovanjskih zadevah vsi mestni prebivalci. se poda ta ali oni v gledališče ali k predavanju. Kljub sorazmerno visoki vstopnini so gledališča zelo dobro zasedena Predavanja najrajši obiskuje mladina, ki se potem rada udeležuje debat. Ko se ob polnoči ali še pozneje vračajo po mokrih ali zasneženih ulicah, si utruieni pešci radi ogledajo razsvetljene izložfie še odprtih delikatesnih trgovin. Lahko so prepričani, da doma ostali še posedajo za mizo pri čaju; nemara se je malo prej še poslovil gost. Ta ali oni skuša pozabiti vsakdanje življenje ob čitaniu prevedenega romana, ki se zelo proda'a'n med starimi in mladimi. Tako si skušajo Rusi po tuji literaturi ustvariti podobo daljnega, nedostopnega evropskega sveta. Ob dveh, treh pa vendarle ugasnejo poslednje svetiljke in mesto se pogrezne v sen, da se zjutraj utrujeno in naveličano prebudi k novemu delu.
Zdi se mi, da vso noč bedi samo dro-ban, hladen dež, ki ovlaži vse strehe in ulice..
Lesoreze za današnjo številko izdelal slikar^rafik E. Justin.
Konec
tako tudi zvezde, ki so nastale iz pramegle ali ki se bodo razvile v prihodnosti, ne morejo stalno obstati. Izpremenljivost in menjava pojavov najbolj označujeta vsemirska telesa, prav tako kot vsa dogajanja na naši Zemlji. Naše Solnce. bo v daljnji bodočnosti postalo otrplo svetovno telo; z vsemi drugimi stalnicami — ta prej, druga pozneje — bo prenehalo izžarevati svetlobo in toploto. Zato je otrplost, noč in mraz zadnji pojav, ki čaka nebesne zvezde, onemoglost in smrt pa konec kozmičnega življenja.
Poznamo dosti zvezd, ki jasno kažejo sledove pričenjajočega se staranja. Njih svetloba je rdečkasta, kar kaže, da je tam že zdavnaj minila največja vročina. Naše Solnce kaže s svojo višnjevo belo svetlobo in s svojim, vsako primero z zemeljskimi toplotnimi viri presegajočim žarom, da bo še dolgo izžarevalo svetlobo. A tudi to Solnce se ne bo moglo izogniti splošnemu zakonu; nekoč bo tudi ono ugasnilo. Za zemeljsko oblo nastopi takrat čas. ko ne bo več dneva. V tistih časih bo seveda že izginila vsaka sled za človeškim rodom, zabrisan bo sleherni spomin na človeške boli in veselje, na vsa velika dela našega rodu, ker tu doli ne bo več živega bitja, ki bi mu bilo človeštvo v zavesti še ohranjeno. Toda konec človeškega rodu ne bo nirnalo pretresel obstoja zemeljske oble; ta
sveta
ostane lahko še neizmerno dolgo, kakor je obstojala neizmerne dobe, preden so se na nji pojavila organska bitja.
Zemeljska obla bi mogla poginiti samo po kaki vsemirski katastrofi. Najprej po taki, ki bi zadela Solnce^ Saj vemo, da se zvezde enako našemu Solncu razžare, kadar trčijo z drugimi vsemirskimi masami. Kaj takega se v svetovju ne zgodi redkokdaj. Kadar se dogodi v prostorih stalnic, nas zanima samo z znanstvenega stališča; to, kar pa se vrši med zvezdami v globočinah prostora, se nekoč tudi lahko prigodi v območju našega Solnca. V jako dolgi dobi čaka ta usoda tudi naše obsolnčje. Vprašanje ie važno za človeštvo, kajti kozmična katastrofa Solnca pomeni za vse človeštvo takojšen pogin. Lahko, da trči naše Solnce s tujim solncem — in res je mogoče, da v prostoru dve stalnici, trčita druga ob drugo.
Sicer pa so razdalje, ki te zvezde ločijo od nas, silno velike. Po tem, kar vemo o razdaljah v svetovnem prostoru in o gibanju našega Solnca, bi bilo treba Solncu 80.000 let. da premeri prostor do najbližnje stalnice; to pa, merjeno z merilom svetoslovca, nikakor ni tako dolga doba. Solnce pa se ne premika naravnost proti določeni stalnici, zato to trčenje lahko pomaknemo v nedoločljivo daljavo.
Poleg žarečih stalnic se v svetovnem prostoru nahajajo tudi temna telesca. To nam naravnost dokazujejo premič-nice, ki jih razsvetljuje samo solnce. in jih s tujega sestava stalnic ni mogoče opaziti. Obstoje pa tudi temne stalnice, take, ki so v teku neizmernih dob izgubile svojo toplino, torej tudi svetilnost. O mnogih izpremenl.iivih zvezdah je pokazal spektroskop, da se sučejo okrog temnega svetovnega telesa, ki se nahaja v njih bližini, druge izpremenlji-ve zvezde pa so bržkone že jako blizu času, ko bodo ugasnile. V vsemirju je torei brez dvoma mnogo temnih teles, ki jih ne moremo videti niti z našimi na!"pčiimi teleskopi.
Kakor so dognala raziskavanja Her-schela, se naše Solnce z veliko hitrostjo premika skozi vsemir, slediti pa mu morajo vse premičnice in njih lune. V sozvezdju Herkula ie tista točka, kamor ie namenjena ta kozmična not vsega solnčnega sestava. Zato nikakor ni izključeno, da Solnce na svojem teku
skozi prostor pride v navzkrižje s kakim temnim telesom. Ako bi se kaj takega zgodilo, bi se zaradi tega solnčna materija tako razžarela, da bi v nekaj minutah ogenj uničil vso zemeljsko površino.
Taka katastrofa se seveda ne bi pripetila neopaženo; nje bližanje bi lahko ljudje spoznali že več mesecev ali celo let poprej. Ko bi se tako temno telo na določeno razdaljo približalo Solncu, bi ga morah kakor je izračunil angleški astronom Gore, opaziti kakor kakšno premičnico, ker bi ga obsevalo Solnce. Ako bi šlo pri tem za nebesno telo, ki bi bilo veliko kot naše Solnce, bi ga najprej opazili, kadar bi prišlo nekako do najskrajnejših meja solnčnega sestava. Več mesecev ali celo let bi se zaradi velike oddaljenosti od Solnca premikalo zelo počasi. Najprej bi ga morda opazili kot teleskopsko zvezdo 9. velikosti, kot zvezdo, ki bi se po zunanjosti ne razločevala dosti od drugih zvezd v njegovi okolici. Od kraja bi ga bržkone imeli za izpremenljivo zvezdo ob največji svetlosti. Toda razmeroma dolgo traiajoča niegova svetlost in iz-prememba stališča z ozirotn na sosednje stalnice bi kmalu izdala njegov pravi značaj in bi pokazala, da se ne nahaja med stalnicami, marveč v območju našega osolnč.ia. Kratek čas bi ga celo lahko smatrali za oddaljeno repatico. Ker pa bi se premikalo naravnost proti Solncu. bi bila njegova dozdevna premena kraja na nebu samo maihna, in preiskava njegove svetlosti s spektroskopom bi Dokazala, da to nebesno telo obseva Solnce enako kot svoje planete. Pozneje bi preračunjenje njegove oddaljenosti na podlagi merjenja paralakse pokazalo, da se to svetovno telo nahaja v oddaljenosti, v kateri se kometi na Zemlji nikdar ne vidijo.
Gore je napravil nekaj računov o premikanju tega pogojno mišljenega svetovnega telesa od trenutka, ko se pojavi kot zvezda 9. velikosti in bi bilo vidno z majhnim daljnogledom. Denimo, da bi imelo to temno telo isto gmoto kot Solnce in isto gostoto kot naša Zemlja, potem bi znašal njegov premer prib'ižno 900.000 kilometrov. Nam bi se kazalo kot zvezda 9. velikosti, ko bi bilo v resnici oddaljeno od Solnca 3 do 9-krat dalie neco planet Uranus. torej rvribližno 26.000 miliionov kilometrov. Denimo še. da se Solnce Dremika s hi-trostio 20 kilometrov v sekundi in da se temno svetovno telo z isto brzino
bliža naravnost Solncu. potem po zakonu o premikanju lahko izračunamo, koliko časa bo preteklo, da oba svetovna telesa trčita drug ob drugega.
Račun kaže. da bližanje prva leta ne bo kaj veliko, ker bi po treh ali štirih letih razdalia obeh svetov znašala še vedno 18.500 milijonov kilometrov. Čez kakih šest let bi se zmanjšala na 14.800, čez osem let pa na 9600 milijonov kilometrov. V tej razdalri bi se nam temno svetovno telo kazalo kot zvezda 5. velikosti in bi ga videli lahko s prostim očesom. Čez dvanajst let bi nazadnje doseglo razdaljo Urana od Solnca (2870 milijonov kilometrov) in bi se videlo nekoliko svetleiše kot Arktur. Zdaj bi že vzbujalo splošno pozornost.
Od tega časa se tudi njegova oddaljenost od Solnca hitro krči in sorazmerno raste nlesrova svetlost. Rno leto pozneje ie že doseglo Jupitrovo pot in žari sedaj s svetlostjo, ki za štiri velikostne razrede preseua svetlost Sirija. Oh tem bi za Luno naisvpt-lejši pojav na nočnemu nebu. Vzbujalo bi pozornost vsakega človeka, ki opazuje nebo Po te i dobi postane premi-kanie svetovnega telesa zelo hitro. V kakih 50 dneh ie od Solnca oddaljeno toliko kot Zemlja Odslej raste hitrost neznansko hitro. Ze teden pozneje temno telo zadene ob Solnce. Oba se s hi-trostio skorai 700 kilometrov v sekundi premikata drug oroti drugemu. Učinek trčenia se ne da popisati z besedami, a nobena domišliiia si tega ne more predstaviti Se prej nego v eni uri se oba sveta tako razjarita, da se popolnoma razplinita. Ta žar mora uničiti Zemljo, bržkone pa tudi vse druge planete solnčnega sestava.
Ako se temno svetovno telo bliža Solncu v premi črti. Zemlje ne more zadeti naravnost, ker tvori smer solnčnega premikanja skozi svetovni prostor nreceišen kot z ravnV) zeme1;«ke noti. Največja njegova bližina do Zemlje je odvisna od letnega časa. v katerem zadene ob Solnce. Ako se to zsrodi proti koncu decembra, se telo Zemlji ne more približati boli kakor za razdaljo Solnca od Zemlje Ako bi se pa trčenje zgodilo okrog 21. iuniia, bi bila oddaljenost od Zemlje znatno manjša. V tem nrimeru bi bila privlačnost temnega telesa na Zemljo večja nego privlačnost Solnca in bi bržkone Zemljo poteenilo iz nienefs t»ra Gotnvo na bi se ob trčenju s Solncem solnčna gmota podvojila. Zemeljska pot bi se takoj izpre-
V. GLOBINAH VSEA
Solnce, marveč bi zaradi .svoje silne privlačnosti znatno izpremenilo premikanje Zemlje po njeni poti. Ako bi bila elipsa, ki bi jo delalo telo, zelo na dolgo potegnjena, in bi se najbolj približalo Solncu v notranjosti zemeljske poti, potem bi bržkone na solnčni površini povzročilo silno valovanje in s tem izredno povečanje njegovega izžarevanja. Ako pa bi se obe svetovni telesi samo dotaknili drugo drugega, bi to še vendar povzročilo vročino, ki bi zadostovala, da ugonobi Zemljo.
Približanje takega temnega telesa Solncu bi bilo nezaslišen prizor na ne-
A: Megla Andromede
Denimo, da temno vsemirsko telo, ki bi padlo na Solnce, ne bi bilo po gmoti njemu enako, ampak na pr. Jupitru. V tem primeru bi se Solnce znatno počasneje premikalo proti telesu in bi se telo pokazalo kot zvezda 9. velikosti, ko bi bilo od Solnca oddaljeno 3H.krat toliko kot Uran, torej 9800 milijonov kilometrov. Ako bi bilo kozmično telo samo tako veliko kot Zemlja, potem bi bilo šele v zemeljski razdalji vidno kot zvezdica 9. velikosti in bi v kakih treh letih padlo na Solnce. Ob tem trčenju nastala vročina bi bila seveda dosti manjša nego v prejšnjem primeril, a še
menila v podolgovato elipso. Točko njenega odsolnčja bi delala točka, kjer se je nahajala Zemlja v trenutku katastrofe. Izprememba zemeljske poti pa ne bi človeštvu prav nič škodila, ker bi bilo že prej poginilo.
Seveda je tudi mogoče, da bi se tako temno vsemirsko telo Solncu ne bližalo v ravni črti, ampak v zelo podaljšani elipsi. V tem primeru bi ne zadelo ob
bu. Čim bi prišlo v isto razdaljo od Solnca. v kateri bi bila Zemlja, takrat bi sijalo s svetlostjo polne Lune, a bi bilo navidez manjše. Potem bi tudi, posebno ako bi se to zgotlilo v juniju, kazalo spremembe kakor Luna. Zemljani bi videli na nebu dve Luni, izmed katerih bi bila ena neškodljiva, druga nova Luna pa bi v kratkem času človeštvo uničila.
vedno dovolj velika, da bi bila za Zemljo največja nesreča. Tako vsemirsko telo bi kaj lahko že prišlo v tir oddaljenejših premičnic, preden bi ga opazili. Ljudje bi bili torej le nekaj mesecev prej posvarjeni, predno bi se odigralo zadnje dejanje.
Čeprav ne moremo dvomiti, da je mogoče trčenje Solnca s kozmičnim telesom, prav tako ne smemo dvomiti, da bodo v dovoli dolgih dobah Solnca trčila ob Solnca. zvezde v zvezdnih sku-
pinah bodo padale druga v drugo in se izpremenile v žareče megline, iz katerih se bodo porajale nove zvezde in solnčne skupine.
Tako kaže porajanje svetov krogotok, ki se čestokrat ponavlja, ni pa misliti, da bi se ponavljal brez konca. Energija premikanja vseh svetovnih sistemov mora prenehati, ko se toplota enakomerno porazdeli skozi prostor, in takrat bo konec vsega premikanja mas.
Po H. J. Kleinu Al. B.
Razstava sodobne češkoslovaške kulture
(K našim slikam)
V pr"i številki tekoče knjige »Ž!v« Ijenja in sveta« smo priobčili da'ljše poročilo o mogočni razstavi češkoslo« vaške kulture v Brnu (glej članek »Z največje razstave na Češkoslovaškem« na str. 21.) Danes prinašamo v izpopol« nitev članka nekaj slik, ki smo jih pre« jeli naknadno.
• Slik", na str. 165 nam kaže pogled n? pivilj^n brnskega velesejna, kjer se bo posihmal vsako leto vršil semenj. Lfe«tabo privabi' tudi mnoge tujce v Brno, proevitajoče industrijsko mesto (glej »Življenje in svet«, knjiga IV. str. 8).
Slika na str. 181 nudi pogled v eno izmed številnih dvoran v glavnem pa« viljonu. V ospredju je velik vodnjak, ki so1 ga-izdelali za dvorišče stare de« želne hiše v Brnu učenci dveh državnih
obrtnih šol: nemške (v Supidovicah) in češke (v Kraljevem Gradcu).
Slika na str. 164 je prav tako iz glav« nega paviljona. V krasnih vitrinah so razs vljeni vzorni izdelki učencev češkoslovaških državnih obrtnih šol. Tu so v prvi vrsti zastopane keramične in steklarske šo'e. Posetnik se ne more dovolj narv^iti tem lepim izdelkom, ki nas prepričujeio, da so češkoslova« ške strokovne š * na višku.
Slika na str. 169 nas upelje v pavi« ljon za narodno šobtvo, kjer uprav str« rriš ob tem. kar ti kaže češko šolstvo. Na naši sliki se vidi slovaški otroški kotiček, zbirka ljubkih igračk, krojev zibelk, otroškega pohištva itd., ki je tudi narodopisno zJo zanimiva. Tako , kotičke ima;o še druge dežele: Češka, Mora- ka, Pcdkarpatska Rusija itd.
Današnja umetniška priloga
Današnji številki je priložena' reprodukcija fotografije Avg. Bertholda: «Pred hišo v Bohinju». .
"ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešernov a ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 21 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino' zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdam ta konzorcij Arfolf Rib nikar — Za »Narodno tiskamo d. d.» kot tuLainaija Fran Jezeršek. —> Vsi v Ljubljao'