-----   365    —-
Slovniške stvari.
Iz slovenskega pravopisa nekaj.
K pisanju, s kterim se r-u priznava samoglasništvo, djal bi, da smo nekako naglo prestopili, predno se je dotično pravilo na vse strani pretreslo in dognalo. Meni vsaj pozdeva se, da še ni do dobrega rešeno to vprašanje : bode li pri nas r samoglasoval edino v korenskih zlogih in morebiti še v tistih končnicah, v kterih je naglas na zlogu z r om (na pr. srebrni prsten), ali pa tudi v vseh ali nekterih breznaglasnih zlogih končnic in pripon, ki imajo r v takem razmerji.
Keklo se je sicer in se bo morebiti še, da nam je treba tu ravnati se po narodnem govoru; al to pravilo bi po sodbi moji utegnilo veljati in dovoljno biti samo v tem primeru, če bi se mi po izgledu Cehov in Srbov sploh držali tega pravopisnega pravila, kakor se ga ne držimo pisaje: pevec, bil, maren namesti: pevc, biu, marn. Ker pa v pisanji iz druzih ozirov delamo razloček ondi, kjer ga narodni govor ne poznd; ker je narodni izgovor zlasti v zlogih, ktere er sklepa, če naglasa nimajo, vsegdar enakošen, naj bo pred r-om stoječi e tudi v staroslovenskem in srbskem narečji e na pr. dever, sever), ali pa gibljivec, ki se Srbom spreminja v a (na pr. Ugar, Oger, dobar, dober), ali kakoršen koli e, — rešiti to vprašanje ni tako lahka reč, vredna pa je, da se prevdari in kakor si že bodi dožene.
Ker se v breznaglasnih zlogih ni bati napčnega izgovarjanja, držal bi se jaz najraje gosp. Žepičevega nasveta, razglašenega — če se ne motim — v g. Marnovem „Jezičniku" (II.), — da se ta pisava z r-om samoglasnikom stesni na korenske zloge — in morem reči, da mene vselej zbode, kadar kje z očesom naletim na besede: oktobrski, ministrstvo, ogrski (srb. ugarski, čes. uharskv) itd.
Za ktere primere pa tu gre? Gre tu 1) za tiste moške samostavnike in priloge, ki se končujejo na r, na pr. bober, gaber, steber, sveder, Peter, veter, mojster, — dober, moker, moder, hraber itd., dalje 2) za genitive množnega broja od samostavnikov ženskega in srednjega spola, ki se končavajo na ra ali ro z nekim soglasnikom pred r-om, na pr. ikra, vitra, vidra, Istra, — jedro, bedro, vedro, rebro, srebro, nedro itd., toraj (iker, viter, vider, jeder, beder itd.), po tem 3) za di-minativne oblike od ravno omenjenih samostavnikov srednjega spola, namreč: jederce, bederce (srb. bedarce), vederce, reberce, sreberce, nederce itd., in zadnjič 4) za priloge na en ali ski izpeljane od vseh tu gori v misel^ vzetih samostavnih imen ali njihne izpeljanke, na pr. Sempetersk, mojstersk, veterni, jederni, bederni, rebernica, vedernica, istersk itd.
Da bi mi, držeč se samega izgovora, dosledno iz-puščali e pred r-om, v vseh tu gori povedanih nomi-nativih, genitivih, diminutivih, to bode pač malokdo potrdil, tudi bi nas nekoliko ločilo od Hrvato-Srbov.
Utegne pa biti, da se bo komu ljubilo, pod 1) in 2) gori omenjenih primerov pisati er, pod 3) in 4) pa izpuščati e, kakor se nahaja večidel v novem Miklošičevem*) slovarju (na pr. jadrno, rebrnica).
Ktero je pravo?                                         Cigale.
*) NaŠ častiti kolega „UČit. Tovarš" pri naznanilu „Slov. berila za 8. gimnazijalni razred", ki ga je izdal dr. Miklošič, z nekim sladkim veseljem menda posebno nas zasega,   ko pravi: