REPUBLIŠKA MATIČNA KNJIŽNICA
MIKKO RUPEL
1. Matične knjižnice nam je (prinese1! zakon o knjižnicah, objavljen ipred letom dni (Uradni list LRS, št. 26/1961), in sicer razločuje občinske matične knjižnice in republiško matično knjižnico.
Ker se je kot jedro naše družbene ureditve izoblikovala občina, je kar naravno, da je bilo treba prepustiti občini skfb za bibliotečno politiko in da si ta za matično izbere tisto knjižnico, ki je s svojim osebjem in delom pokazala, da bo strokovno najbolje vodila druge knjižnice v občini, pa naj bo ta matična knjižnica ljudska ali študi jska ali ne vem še kakšne vrste. Seveda bodo morale ljudske knjižnice prej ali slej, zlasti v naprednejših občinah, zlesti iiz svoje ozJke lupine, se pravi, iz ozkih prostorov in ozke, zgolj razvedrilni knjigi strežoče politike.
Ce smo tako dosegli povezavo na določenem ozemlju, namreč v okviru komune, potem je z republiško matično knjižnico poskrbljeno za usklajevalno povezavo občinskih matičnih in prek njih vseli naših knjižnic. Zakon je torej postavil za matične knjižnice izrazito teritorialno načelo. V eni občini je lahko ena sama občinska matična knjižnica, v republiški ena isama republiška.
2. Z zakonom je za republiško matično knjižnico Slovenije^, določena Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. To določilo je logična posledica razvoja, ki ga je ta knjižnica dosegla. Predvsem ima skoraj dvestoletno tradicijo, ima največ domačih tiskov (že od 1807 je dobivala dolžnostne izvode, čeprav le s Kranjskega), veliko starih in novejših rokopisov in precejšnje število strokovnega osebja (imela ga je tudi v preteklih časih, ko so drugod pri nas komaj poznali poklic knjižničarja). Lahko rečemo, da je že v 19. stoletju bila osrednja biblioteka ne le Kranjske, temveč’ tudi Slovenije. Še izraziteje je to postala po letu 1918, vsekakor pa je po letu 1945 tudi opravljala vsaj del nalog, ki so danes .naložene osrednji matični knjižnici, npr. skrb za vzgojo bibliotekarskih kadrov, skrb za katalogi-zaoijska pravila ipd. Določba zakona o republiški matični ‘knjižnici je torej utemeljena in sama po sebi razumljiva.
3.	Ce hočemo razumeti bistvo in ipomen matičnih knjižnic, potem je potrebno, da si ogledamo njih naloge. To so naloge, ki jih knjižnica, če naj bo matična, opravlja poleg svojih rednih opravil. Gotovo je, da so naloge občinskih in (republiške matične knjižnice v bistvu enake vrste, razloček pa je v njihovi teži, odgovornosti, razsežnosti itd., zakaj občinske imajo na skrbi samo knjižnice manjšega teritorija (komune), republiške pa vse knjižnice v 'republiki, najčešče kajpak preko občinskih. Tudi zakon ne razločuje posebnih nalog, ki jih imajo občinske matične knjižnice, od tistih, ki jih ima republiška maitična knjižnica. V 36. členu pravi, da »se matična knjižnica na svojem območju ukvarja z vprašanji organizacije in pospeševanja knjižničarske službe in stroke, posreduje izposojo knjižničnega gradiva, vodi registracijo knjižnic im evidenco njihovega knjižničnega gradiva, pomaga pri strokovnem delu 'knjižničarskega osebja in skrbi za njegovo vzgojo in strokovno izpopolnjevanje«.
Oglejmo si to naloge podrobneje, in sicer predvsem glede na republiško matično knjižnico. (O nalogah občinskih matičnih knjižnic primerjaj članek Ančke Koržetove, ki je izšel v Knjižnici 1961 pod naslovom Matična knjižnica v občini.)
A.	Registracija knjižnic. — Vsaka knjižnica mora biti registrirana pri pristojni (občinski) knjižnici in pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Namen tega predpisa je seveda predvsem ta, da bi dobili zanesljiv seznam naših knjižnic. Nič manj važno pa ni, da bo registracija prisilila ustanovitelje, da se bodo odločili, ali res hočejo imeti pravo knjižnico ali ne. Glede registracije je namreč 'izšel poseben pravilnik (Uradni list LRS, št. 15/1962), po katerem mora vsaka knjižnica predložiti ustanovitveni akt, a ta je po zakonu vezan pri samostojnih knjižnicah na »mnenje za kulturo pristojnega isveta poliitično-teritorialne enote o možnostih in smotrnosti ustanovitve knjižnice«, z drugimi besedami, potrebni so določeni pogoji, da lahko knjižnico ustanovimo. Po mnenju sveta za kulturo in prosveto LRS (okrožnica 022-7 z dne 14. 4. 1962) so ti pogoji: 1. vsaj 500 knjižnih zvezkov (za ljudske knjižnice), vsaj 500 knjižnih zvezkov in 10 periodik (za strokovne knjižnice), vsaj 1000 knjižnih zvezkov za znanstvene knjižnice; 2. inventarna knjiga in vsaj abecedni imenski katalog; 3. poklicni knjižničarski kader, če ima ljudska knjižnica nad 2500 zvezkov, in sicer po ena strokovna moč na 10—15.000 izposojenih knjižnih zvezkov; pri strokovnjili in znanstvenih knjižnicah ena strokovna moč na 5000 zvezkov; 4. pri-
moren prostor, po možnosti tudi čitalnica; 5. primerno (pohištvo; 6. primerna finančna sredstva.
Tudi za nesamostojne knjižnice je potreiben ustanovitveni akt, ni pa potrebno mnenje za kulturo pristojnega sveta polii-tično-ieritoirialne enote; vendar ti moral tudi ustanovitelj nesamostojne knjižnice v duhu zakona o knjižnicah pirimercno upoštevati načela o možnosti in smotrnosti ustanovitve knjižnice.
Večina knjižnic pa nima formalnega ustanovitvenega aikta. Zato jim ga morajo ustanovitelji izdati. Glede mmenja za kulturo pristojnega sveta o možnostih in smotrnosti ustanovitve knjižnice ni nikjer povedano, da bi ga bilo treba pri registraciji predložiti, to mnenje pa mora biti razvidno višaj iz ustanovitvenega akta, sicer bomo tam, kjer smo bili, in borno še naprej v statistikah šteli za knjižnice mrtve kupe knjig.
Pri registraciji je poleg ustanovitvenega akta treba predložiti še akt o imenovanju sveta 'knjižnice (pri samostojnih knjižnicah) oziroma o imenovanju kolektivnega organa (pri nesamostojnih knjižnicah) in akt o imenovanju upravnika. Matične knjižnice priložijo še odlok o imenovanju za matično knjižnico, če tega ne vsebuje že njihov ustanovitveni akt.
Registracija je naloga, ki je nobena knjižnica ne more prenesti na kako drugo knjižnico.
B.	Vzgoja in strokovno izpopolnjevanje strokovnega osebja. — Vsi se zavedamo, da brez dobrih knjižničarjev ni dobrih knjižnic. Zato je vzgoja kadrov ena najvažnejših nalog matičnih knjižnic in še posebej republiške matične knjižnice. A prav vprašanje našega strokovnega kadra postaja od d, n e do dne bolj pereče. Ob osvoboditvi tega kadra sploh ni bilo. Res se je pozneje oblikoval, kakor so pač razmere dopuščale, a ko se je začelo naše bibliotekarstvo utrjevati, naše knjižnice postavljati na trdne temelje, smo spoznali, da nam manjka ljudi. Potrebna je postala šola, spočetka vsaj za srednji in višji kader. Žal je do danes še nismo dobili. Skrb za redno šolo je le posredna naloga republiške matične knjižnice; dokler redne šole mi, pa jo dolžna, da z vsemi svojimi močmi skrbi za šolanje knjižničarskih delavcev.
To šolanje je lahko različno: obsega splošne tečaje (za vse bibliotekarske panoge) ali posebne tečaje (za posamezne panoge, npr. za katalogizacijo, za bibliografijo itd.); lahko so tečaji za začetnike ali pa so izpopolnjevalni. Tudi so tečaji za posamezne stopnje (za manipulante, knjižničarje, bibliotekarje) in celo za osebje posameznih vrst knjižnic. Sem gre tudi prakticiranje.
Glede tečajev velja pripomniti, da j it v večjem obsegu organizira republiška, v manjšem seveda tudi občinska matična knjižnica. Vendar ni potrebno, da bi 'tečajii večjega obsega bili samo v Ljubljani. Republiška matična knjižnica jih lahko organizira tudi drugje, v kakem večjem kraju, npr. v Kopru, v Mariboru itd. Gotovo bo v večjem kraju najti vsaj nekaj predavateljev, nekaj jih pa lahko tja pošlje republiška matična knjižnica. Laže je poslati dva, tri predavatelje v Maribor, kakor 20, 30 Mariborčanov -spraviti v Ljubljani pod streho za mesec dni ali več.
Poleg splošnih in začetniških so se doslej najbolj obnesli posebni izpopolnjeval ni tečaji, ki so obravnavali kako osnovno panogo, zlasti katalogizacijo. Gotovo pa bo ustreženo tudi s posebnimi tečaji. Le da zahteva več tečajev tudi več predavateljev, in menim, da je utemeljeno, če izrazim zaskrbljenost zaradi predavateljskega kadra, da ga je namreč premalo. Zato opozarjam mlajše kolege, naj ise poglobe v svojo stroko, naj se specializirajo za to ali orno panogo hibliotekarstva. Mlajšim knjižničarskim delavcem, ki so pokazali voljo do specializacije, naj se ta omogoči s štipendijami za študij v Jugoslaviji in v tujini.
vKiar se prakticiranja tiče, menim, da bi morale matične knjižnice poskrbeli, da bi prakticiranje bilo kar se da načrlno bodisi v okviru občine, bodisi izven nje. Pri tem zadnjem bi lahko posredovala republiška matična knjižnica.
C.	Organizacija in pospeševanje knjižničarske službe in stroke. Sem lahko pritegnemo še pomoč pri strokovnem delu knjižničarskega osebja. Oboje je pač tesino povezano- in pomeni najodgovornejšo nalogo, ki je naložena matičnim knjižnicam, zlasti republiški.
Prvi pogoj, da bi repulbliška matica to nalogo uspešno opravljala, je stalno preučevanje bibliotekarstva sploh in f>osebej stanja v Sloveniji. Prvo zahteva zbiranje bibliotekarske strokovne literature z vsega sveta, drugo pa ozek stik z občinskimi matičnimi knjižnicami. Kar zadeva bibliotekarsko literaturo (revije, obravnave, priročnike, pravilnike ipd.), je z njo Narodna in univerzitetna knjižnica precej založena. Menim pa, da bi bilo na mestu, ko 'bi jo zbrali in izdali v seznamu, zatem pa od časa do časa seznam dopolnjevali ter prišli tako do neke vrste bibliotekarske dokumentacije. — Za preučevanje stanja na terenu in za stik 7. občinskimi matičnimi (knjižnicami bi bili potrebni obiski v teh knjižnicah, zlasti pa posvetovanja, na katerih bi bile
zastopane občinske matične knjižnice, bodisi vse, bodisi le njih del z določenega teritorija.
Iz očrtanega študija splošnih in domačih problemov bi izhajale smernice za povzdig našega bibliotekarstva. Predvsem bi bilo treba analizirati nabavno politiko maših knjižnic, zilasti tistih, ki so najbolj splošne. Najbrž bi se pri tem pokazalo — tako sodim — da marsikje še capljamo za našim družbenim razvojem. Zato bo treba misliti na anotirane bibliografije, na priporočilne sezmame, da bodo knjižničarji v zadnji knjižnici vedeli, kaj se izdaja v Sloveniji in v Jugoslaviji, še posebej, kaj bi jim prav prišlo za njihove 'bravce. Študij nabavne politike v strokovnih knjižnicah bo nemara pokazal, da bo treba misliti na koordinacijo nabav, posebno pri periodikih. Prvi korak je bil storjen, ko je Narodna im univerzitetna knjižnica pred dvema letoma izdala »Seznam časopisov, ki jih prejemajo znanstvene in strokovne knjižnice v Ljubljani«. Še letos pa bo izšel tak seznam, ki bo zajel znanstvene itn strokovne knjižnice vise Slovenije.
Republiška matična knjižnica bo razmišljala o moderni obliki propagiranja knjige, o pridobivanju bravcev, sestavljala potujoče razstave, pridobivala predavatelje, da bi šli na teTen, pripravljala diapozitive za predavanja ipd.
Tudi s svojim bibliografskim delom bo republiška matična knjižnica lahko podprla delo na terenu. Tu ni treba obširneje govoriti o letini bibliografiji, saj je ta vsakemu knjižničarju potrebna in bi morala biti v vsaki količkaj organiziram knjižnici. Bibliografija člankov v njej je predragoceno gradivo za vsakršne informacije. Seveda bi bilo želeti, da bi hitreje izhajala. Mesečna bibliografija pa, ki že zdaj dokaj redno izhaja, bi lahko dobila še anotaeije, kakor je bilo že zgoraj nakazano.
Republiška matična knjižnica bo, dalje, morala skrbeti za katalogizacijska pravila tako za abecedni kakoir za stvarni katalog. Imeti pa bo moraila pred očmi, de se dajo taka pravila aplicirati tudi za manj zahtevno uporabo im da je treba poskrbeti tudi za primerno skrčene priročnike. Pa 110 samo za katalogizacijo, tudi za druge tehnične posle bi kazalo iskati enotnih, a kar se da preprostih prijemov, prav tako za razne obrazce, za statistike itd. Razmisliti bi kazalo o osrednjem tiskanju ali razmnoževanju katalogniih listkov za slovenske publikacije. Potem je tu oprava knjižnic; tudi za to naj bi skrbela matična knjižnica, da bi se standardno izdelovala po naj novejših in praktičnih načelih; tako me bi knjižnice imele posebnih skrbi in stroškov za načrte, ki bi navsezadnje bili morda celo zastareli.
Republiška matična knjižnica bo lahko pomagala s svojim fotografskim laboratorijem. Opozarjala bo na važnost zaščite knjižnega gradiva in opravljala konservatorske storitve. Tudi naj bi pomagala tisti matični knjižnici, ki bi dobila od kake založbe na ponudbo publikacije, namenjene za predelavo v papir, da bi se ponudba razglasila tudi drugim knjižnicam, zlasti če bi se prva knjižnica me mogla odločiti, da bi sama odkupila večjo količino takega gradiva.
Če so vse našteto naloge kar splošne, se pravi, da veljajo za vse knjižnice in jih bo v veliki meri opravljala republiška matična knjižnica že zato, da se enako delo ne bi po nepotrebnem opravljalo ina več krajih, pa je še, rekel bi, individualna pomoč, pomoč posamezni knjižnici. Ko bomo dobili občinske matične knjižnice z visoko strokovno ravnijo, bodo lahko te dajale v posameznih knjižnicah strokovno pomoč knjižničarskemu oselbju. Zal pa bodo vsaj še nekaj let nekatere občinske matične knjižnice same potrebne strokovne pomoči, zato bo treba organizirati inštruktoTsko službo. To je razumeti takole: če kje na terenu zahtevajo strokovne pomoči — zahteva jo lahko vodja knjižnice ali njen svet ali občinski odbor — potem mora republiška matična knjižnica poslati Inštruktorja, ki bo dal pomoč. To ne pomeni, da bi inštruktor moral 'biti uslužbenec matične republiško knjižnice, temveč je tudi lahko strokovnjak v kateri koli knjižnici. Republiška matična knjižnica bo izmed, recimo, deset strokovnjakov, ki jih bo -imela v razvidu, poslala tistega, ki bo najbolj ustrezal za tisto vrsto knjižnice in bo tisti knjižnici prostorno najbližji. Poudariti pa je treba, da niso inštruktorji ni-kaki nadzorniki in da obiščejo kako knjižnico le na izrečno željo, ki mora priti s terena.
Tnširuktorska pomoč oibsega marsikaj izmed tega, kar smo že prej naivedli, a značilno zanjo je — ponavljam — da se tiče le posamezne knjižnice ali njenega osebja. Tu so katalogizacij j-ski problemi, uvedba kake tehnične novosti, reorganizacija, zazidalni načrti, oprema, ureditev čitalnice itn., skratka vse, kar se od časa do časa pokaže v razvoju in napredovanju kake knjižnice problematičnega, pa tega knjižnica sama ne more ali si ne upa rešiti. Kdaj pa kdaj bo inštruktor na terenu dobrodošel tudi zairadi [intervencije pri občinskih organih za kulturo, ker bo le-te laže prepričal o tej ali oni potrebi knjižnice kakor domači knjižničar. Lahko bo tudi nasvetoval in pripravil sodelovanje knjižnice in drugih kulturnih ustanov ali organizacij na terenu, kolikor v tem že ni uspela krajevna knjižnica sama.
Inštr uk tonsko delo pa bo še z drugega vidika koristno, zakaj na podlagi njegovih izkušenj bo republiška malica lahko poskrbela za skupne nasvete in ukrepe, ki bodo koristili vsemu našemu bibliotekarstvu.
Č. Evidenca knjižničnega gradiva. — Po zakonu o knjižnicah vodi matična knjižnica tudi evidenco knjižničnega gradiva drugih knjižnic. To določilo je precej .splošno in se dd različno razlagati. Ali gre za sestavo centralnega kataloga ali zgolj za splošen razvid knjižnega sklada, za nabavno politiko, o čemer smo že prej govorili? Ali gre morda za republiški centralni katalog alii naj bi lak katalog bil v vsaki občini? Menim, da spričo slonja, v katerem so danes maše knjižnice, ne bi razlagali citiranega mesta v zakonu kot dolžnost, da imej vsaka občinska matična knjižnica svoj centralni katalog. Tak centralni katalog tudi ne bi imel pravega smisla, če bi vanj «pravili popis vsega gradiva ljudskih knjižnic, saj je večji del tega gradiva nestalen. Seveda pa ni ovire, da si ne bi tudi občinska matična knjižnica omislila centralnega kataloga recimo za določeno vrsto strokovne literature, važne za tisto občino. Tudi ne bomo spreminjali dosedanje organizacije republiškega centralnega kataloga (centralnega kataloga knjižnic LRS), ki se je izkazala za dobro ler omogoča evidenco tako tuje strokovne in znanstvene literature kakor tudi domače, kolikor je je za stalno spravljene v naših knjižnicah, in sicer trojno evidenco: v republiškem centralnem katalogu pri Narodni in univerzitetni knjižnici, v republiških (centralnih) specialnih knjižnicah (pri centralni tehniški, centralni medicinski itd.) in v okrajnih središčih pri študijskih knjižnicah. Ni pa dvoma, da se bodo študijske knjižnice s pridom obračale za pomoč na občinske matične knjižnice, da bi laže zbrale gradivo za centralni katalog.
D.	Posredovanje pri izjx>soji knjižničnega gradiva. — Za izposojanje knjig med knjižnicami v Sloveniji je nedavno izšlo posebno navodilo sveta za kulturo iin prosveto (Uradni list LRS, št. 15/1962). Bistvena določila so: v izposojevalno mrežo se lahko vključi samo registrirana knjižnica, vključitev mora sporočiti republiški matični knjižnici; knjižnice si lahko neposredno med seboj izposojajo; če pa ne vedo, kje je zaželena knjiga, se obrnejo na kako študijsko knjižnico ali na Narodno in univerzitetno knjižnico in ta lahko posreduje na podlagi centralnega kataloga. Za iziposojo iz druigiili republik ali iz tujine skrbi predvsem republiška matična knjižnica.
Piri uas je m edbibliot ečn a izposoja slabo raz v it a. Pa tudi me 1)0 prav, če vse bo tako raizvila, da si bodo knjižnice izposojale samo 'iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ne da bi se poprej obrnile na svojo občinsko matično atli na bližnjo' študijsko knjižnico'.
4. Ko smo tako orisali naloge republiške matične knjižnice, ne bo odveč, če spregovorimo še o razmer j 11 republiške do občinskih matičnih knjiižniic. Dejal sem že, da so oboje naloge v bistvu enake, le da so naloge republiške matične knjižnice splošnejše, širše, a poklicana je predvsem, da povezuj e in usklajuje delo občinskih matični ib knjižnic in preko njih delo vseli slovenskih knjižnic, kolikor se to delo uskladiti in povezati more in mora. Zato bo treba najti stalno obliko sodelovanja med republiško in občinskimi matičnimi knjižnicami. Menim, da bi bila najprimernejša oblika sodelovanja v posvetovanjih, ki bi jih, recimo dvakrat na leto, sklicevala republiška matična knjižnica. Iz takega kontakta bi nastale smernice za delo občinskih matičnih knjižnic, a hkrati bi republiška matična knjižnica dobivala s terena pobude za reševanje najaktualnejših problemov.
Tu je treba še povedati, da sme republiška matična knjižnica del svojih nalog pogodbeno den s soglasjem sveta za kulturo in prosveto prenesti na druge ustrezne knjižnice (35. člen zakona o knjižnicah). Pri tem gre predvsem za prirejanje večjih tečajev izven 'republiškega centra, za inštruktorje, ki jih Narodna in univerzitetna knjižnica sama nima v zadostnem številu ali ne za posebne vrišite knjižnic (bolniških, tehniških itd.), potem za stalno skrb za take knjižnice, za občasno pomoč specialnim knjižnicam, za ureditev potujočih razstav, za pomoč pri zbiranju gradiva za centralni katalog ali za posebne bibliografije itd.
5. Po teh bolj ali manj teoretičnih izvajanjih naj povemo še, kaj je doslej bilo stoirjeno, da bi matične knjižnice zaživele, zlasti pa republiška. Narodna in univerzitetna knjižnica je bila prav v letu 1962 v precejšnji stiski z osebjem, pa ni mogla začeti kakih posebnih, novih aikeij, ki jih zahteva matičnost. Seveda je še prirejala tečaje (letos kar dva), sodelovala pri pravilniku o reg ist ra cii ji knjižnic in navodilu o medbibliotečni izposoji, dala svoje uslužbence na razpolago za republiško inštruktorsko mrežo pri svetu za kulturo, sprejemala praktikante iipd. V načrtu je tudi, da bi Narodna in univerzitetna knjižnica sklicala {»svetovanje vodij občinskih matičnih knjižnic iiiz vse Slovenije, a žal se je doslej registriralo izmed 2175 (knjižnic, kolikor jih je v
Sloveniji po podatkih statističnega urada, vsega 15, med njimi samo .štiri matične (a občin je vsaj 65!).
In vendar je Svet za kulturo in prosveto že 19. januarja 1962 naslovil okrožnico vsem okrajnim dn občinskim ljudskim odborom iglede ustanovitve matičnih knjižnic. Potem je 10. maja izšel pravilnik o sestavi in vodenju registra knjižnic (Uradni list LRS št. 15/1962) in v zvezi z njim druga okrožnica sveta za kulturo in prosveto vsem okrajnim in občinskim ljudskim odborom (14. aprilla 1962), ki se tiče registracije in kriterijev, kaj naj se smatra za knjižnico. Tretja okrožnica sveta za kulturo in prosveto vsem občinskim ljudskim odborom z dne 9. junija 1962 je spet opozarjala na registracijo.
Znano pa je, da so postale matične še več ko samo tiste štiri knjižnice, ki so doslej registrirane pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Nikakor ne gre več odlašati z registracijo. Morda mi odveč, če tu ponovim, kaj vse je potrebno za registracijo:
— za samostojne knjižnice: a) ustanovitveni akt z mnenjem za kulturo pristojnega S’veta politično-teritorialne enote o možnostih in smotrnosti ustanovitve knjižnice; b) akt o imenovanju oz. izvolitvi sveta knjižnice; c) akt o izvolitvi upravnega odbora, če ga knjižnica ima; č) akt o imenovanju upravnika;
— za nesamostojne knjižnice: a) ustanovitveni akt; b) akt o imenovanju kolektivnega organa, če ga knjižnica ima; c) akt o imenovanju upravnika;
— za matične knjižnice: poleg zgoraj navedenih aktov še akt o imenovanju za matično knjižnico.
Ustanovitveni akt pošlje ustanovitelj, vse drugo upravnik, in sicer v overovljenih prepisih.
Opozorim naj še, kako je z medbibliotečno izposojo. Kljub določilu v že omenjenem navodilu o izposojanju knjig med knjižnicami v LRS, ki pravi: »Knjižnica, iki se želi vključiti v medknjižnično izposojevalno mrežo, sporoči to Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani« — kljub temu določilu so se doslej oglasile le štiri knjižnice. Gotovo je, da bo treba med-bibliotečno izposojo razširiti. Zavedajmo se, da smo knjižničarji zaradi bravcev, da je naša dolžnost ustrezati jim. Opozarjal sem že, da si lahko vsaka knjižnica, naj bo še talko majhna — le urejena mora biti! — izposodi za svoje bravce knjige iiz naj večje knjižnice. Pni tem ni treba nobene posebne prošnje, zadošča le, da knjižnica, ki si želi izposoditi, izipolni obrazec (obrazce ima Narodna in univerzitetna knjižnica in jiiih lahko vsaka knjižnica naroči) in ga pošlje tja, kjer meni, da imajo knjigo.
Jasine so nam naloge, ki nam jih matičnost nalaga, zavedamo se tudi težav, ki j>ili 'bo treba še premagati, toda zavedajmo se tudi, tla imamo zdaj možnost povzdigniti naše b ib li otok ans t vo. Zato apeliram na vas, da so vsi lotimo dela. Ne odnehajmo, da dosežemo, kar določa zakon! Apeliram pa tudi na svete za kulturo iin na občinske svete, da store svojo dolžnost dni podpro naše prizadevanje za okrepitev našega bibliotekarstva. Zakaj ji a vse-zadnj e ne gre zgolj za matičnost, za registracijo ali za to in ono knjižnico, gre za vse več: za povzdig slovenske kulture!