PoStnina j»awža0§ra«s MARIMBKIOEIMC Naročnina znaša: * dostavljanjem E« dom ali po pošti K 10'— mesečne. četrtleino K 30-—. fie ptlde naročnik satn v upravništvo po list: Mesečno K 9-50. — Inserati po dogovoru. Političen Ust. List izhaja vsak dejavnik popoldne. Posamezna številka stana 60 vin. Uredništvo fn uprava: Mariborska tiskarna (Jurčičeva ulica št. 4.) Telefon uredništva it. 276, uprave št. 24. Leto 111. Maribor, sreda 18. avgusta 1920. St. 183. Zaprisega novega Vesnicevega kabineta. Sklicanje narodnega predstavništva. — Pokrajinske vlade. — Čehoslovaško-jugoslovenska zveza. Sporazum v Beogradu. Po dolgih tednih mučnega čakanja se je končno vendarle posrečilo doseči sporazum, na podlagi katerega se je sedaj sestavila nova koncentracijska vlada, oziroma se je rekonstruirala stara. O vzrokih, ki so povzročili ravnokar prestano krizo smo že svoječasno pisali. Glavne tri točke v katerih je bilo tako težko doseči sporozum so bile: agrarna reforma, izvoz ter pokrajinske vlade. Agrarna reforma je ono vprašanje, ki je posebno v Bosni ter v Vojvodni in Slavoniji eno glavnih in ki ogroža celo javni red in mir, ter bi utegnilo, če bi se spravilo z dnevnega reda, kar so hoteli radikalci in na kar so iz strankarskih vzrokov prikimali tudi naši klerikalci, ki se sicer v svojih listih tako radi dobrikaju kmetu, povzročiti krvavo pobuno, kmetski punt, kakršni so se vršili v prejšnjih stojletjih tudi pri nas v Sloveniji in v hrvatskem Zagorju in Posavju. V omenjenih pokrajinah je velika večina zemlje v posesti veleposestnikov, kmetje pa, ki jo obdelujejo so še skoro prav taki tlačani, kakoršni so bili naši pradedi. Borba tlačanov proti svojim zatiralcem pa je stara in je še povsod prodrla ter prinesla tlačanom zmago. Pri nas v Sloveniji se je to zgodilo primeroma jako zgodaj in podobne borbe so pri na že pozabljene. Podobna borba se je bila do revolucije tudi v Rusiji in je tud' edina povzročila, da je carski sistem padel. Podobno borbo bijejo tudi laški koloni in ta borba je često izvor večine nemirov v Italiji. Iz tega je razvidna velikanska nujnost in uažnost agrarne reforme. Gibanje za razdelitev zemlje med obdelovalce se je začelo v večjem štilu v naših južnih zemljah takoj z revolucijo v jeseni 1. 1918. Takrat so vsi politiki brez razlike [ spoznali, da je to vprašanje pereče in da ga je treba čimprej rešiti, radi tega je tudi 'narodno prestavništvo že takoj ob začetku sklenilo, da se mora izvesti v naši državi agrarna retorma. To stališče je zavzel tudi regent sam, tako v svojem manifestu na ujedinjeni troimenski narod, kakor tudi v svojem prestolnem govoru. Sčasoma pa so se radikalci temu uprli, ker ima njihova stranka glavno oporo ravno v onih ^veleposestnikih, katerih zemlja bi se morala razdeliti. Ko so se ž njimi združili naši klerikalci, so seveda tudi ti počeli zagovarjati to stališče radikalcev, čeprav bije Maribor leta 1863. Narodno življenje v Mariboru se je razvijalo od leta 1848 pod pritiskom avstr, političnih razmer. Leta 1860 je zavladala zopet bolj svobodna smer, Mariborcl so si ustanovili svojo čitalnico in slovenska družba je tako dobila svoje središče. Mesto je bilo v tem času mnogo bolj slovensko nego pozneje, ko je začelo nemštvo po letu 1870 z vso silo pritiskati na našo severno mejo. Leta 1863 se je po vsej Sloveniji obhajala tisočletnica Cirila in Metoda. ^ Ta praznik je spominjal vse Slovane na njihovo nekdanjo skupno kulturo in na velike politične dogodke pred 1000 leti. Navdušen delavec in agitator za ta vseslovanski praznik je bil Matija Majar Ziljski. Tudi škof Slomšek je bil vnet častilec slovanskih blagovestnikov, toda bolj v cerkvenem smislu. Narodna duhovščina je sicer s Slomškovo smrtjo (1862) izgubila oporo na višjem mestu, vendar se je po Štajerskem slavila Ciril-Metodova tisočletnica z velikimi cerkvenimi in drugimi slovesnostmi. Tudi Maribor je hotel dostojno proslaviti ta spomin, že 17. junija poročajo „No. vice", da se je nameravalo prirediti slavnost na Jarenini, da pa so si prireditelji premislili in se bo vršila proslava v mestu, v Mariboru. Imajo že nabranih 200 gold. in nabero še toliko, da bodo imeli 500 gold. Dvorane Sicer niso dobili, ker so Nemci nahujskali posestnika, češ: mi pridemo vsak večer, Slovenci pa samo enkrat na leto. Toda. to prireditelje ni ostrašilo. čitalnica" je dala 200 gold. za tisk Majcigerjeve knjige o Cirilu in Metodu in je s tem vršila nekako nalogo „Matice Slovenske", ki se šele pripravlja. Dne 8, julija čitamo v dopisu iz Maribora, da so se cerkvene svečanosti po vsej škofiji začele. Prodalo se je takoj 6000 izvodov brošure o Cirilu in Metodu. Povsod se ljudstvo udeležuje slavnosti. V Mariboru bo slavnost dne 3. avgusta. Dne 6. avgusta so prinesle „Novi-ce" poročilo o slavnosti. Ker je bil v mestu prostor odrečen, so šli v Brandhof zunaj mesta. „Novice" so prinesle posebno prilogo s pesmimi, ki se bodo pele pri mariborski slavnosti: prva je „Molitev“ (S. jenko), potem „Maribor" od dr. L. Tomana. Uglasbil jo je J. Miklošič, ki je vodil petje pri slavnosti. Ta pesem je značilna za naš Maribor, zato jo prinašamo: Maribor. Pravice naroda nam ščit in var i pravice naroda nam skrb iti mar, pravice naroda vseh sreč izvor, pravice naroda naš sveti bor. v obraz vsski demokraciji in najprimitiv-nejšim pojmom pravice. Zagovorniki agrarne reforme pa so ostali do konca demokrati Borba za sporazum se je končala v glavnem s porazom protivnikov agrarne reforme in z zmago demokratov. Zemlja se bo pravično razdelila med obdelovalce, podaniki se bodo osvobodili, veleposestniki pa dobe primerno odškodnino. Vprašanje prostega izvoza je zelo važno vprašanje ter za prospeh našega občega gospodarstva in saniranja financ neobhodno potrebno, da se reši ugodno. To vprašanje je posebno težko za nas. Pri nas je večina mnenja, da bi prost izvoz škodoval naši prehrani. In to v dveh ozirih, prvič, da bi primanjkalo živil za nas, drugič pa da bi bila ta živila vsled prostega izvoza dražja. Na prvi pogled to tudi res tako izgleda, če pa pogledamo stvari globlje do dna, se bomo prepričali, da to ni res. Živil je v naši državi mnogo več, nego jih mi potrebujemo in če si jih bodo naše aprovi-zacije in trgovine pravočasno preskrbele v zadostni meri, nam kljub vsemu prostemu izvozu ne bodo primanjkovale. Vprašanje podražitve pa je le iluzorično. Sprva se bodo živila res podražila, toda izvoz, ki bo zbolj- Če se spoštuje naša sveta stvar, za mir in spravo s tujci nam je mar, če stavi se nasproti njih upor, naj Vname se za dom junaški bor. Zato priseže vsak al star al mlad, da mu za srečo roda zmir je mar, zato si voli rodoljubov zbor: za mesto geslo svoje: mari bor! Ta pesem je imela postati nekaka mariborska himna. Poročevalec natančno popisuje slavnosti prostor in celo slavnost. Brandhof stoji sred rodovitne ravnine: proti vzhodu mu je vojaški zavod, velikansko poslopje; proti jugu se vzdiguje Pohorje, proti zapadu je odprta dravska dolina le vezana na vseh straneh od Višjih in nižjih hribov in gor, katerih temena kinčajo bele cerkvice, proti severu pa stoji mariborsko mesto z zelenimi vinskimi goricami, ktere obdeluje slovenska marljivost, da je cela okolica res podobna vrtu. Proti severovzhodu stoji na prijaznem griču cerkvica svete Marije, podružnica šentpeterske fare, ktere farna cerkev malo nižje tik Drave stoji, se iz daleč kaj prijazno vidi. Nad mariborskim mestom stoji tako | imenovana ^piramida" na prostoru, kjer je nekdaj grad Maribor stal, z lepim znamenjem Marnje Device. Lastnina je grofov Brandisov. Malo šal našo valuto, bo uplival tudi na cene drugih predmetov, ki jih neobhodno potrebujemo in za katere potrošimo skoro več nego za živila, t. j. obleka, orodja, stroji in tisoč in tisoč drugih stvari. Ker bo cena tem potom tem predmetom padla jih bo kmet tudi ceneje dobil in radi tega bo tudi primoran pozneje svoje produkte prodajati ceneje. Poleg tega pa bo na trgu postala tudi* konkurenca živahnejša in končni efekt bo čisto drugačen, kakor mislijo marsikateri nezadovoljneži. Kdor je za to, da vse kar pridelamo pojemo doma, je podoben kmetu, ki vse sam porabi, za nabavo onega, kar ne pridela doma se pa mora dolžiti na nepremičnine. Da pa je tak kmet slab gospodar, to ve vsakdo. Obenem pa je z rešitvijo tega vprašanja v smislu demokratov tudi enkrat za vselej konec škandalozni kupčiji z izvoznicami. Vprašanje pokrajinskih vlad je čisto vprašanje politične pravičnosti. Da ne sme o bitju in nebitju posameznih dežel odločevati samo ona strankarsko osebna klika, kakor so n. pr. pri nas v Sloveniji klerikalci, je vsakemu trezno mislečemu človeku jasno. Klerikalci so se, kakor njihovi politični prijatelji po drugih pokrajinah naše države, branili izročiti deželno gopod-stvo kontroli demokratske stranke, toda sedaj so se morali tudi v tej točki udati in deželne vlade so rekonstruirajo v .smislu osrednje. Tako je demokratska zajednica vsaj v glavnih vprašanjih pri sporazumu zmagala in posledice te zmage se bodo, kakor upamo, že v kratkem pokazale. Dnevne vesti. Umrl je danes po noči g. Josip Ravter, sodni sluga v pokoju. Pogreb se vrši v petek ob 16. uri iz mrtvašnice na pokopališče na Pobrežju. Pokojnik je bil ves čas zaveden in značajen narodnjak. Bodi mu lahka svobodna zemlja. Emil AdamiE naš znani skladatelj se je povrnil iz ruskega vojnega ujetništva iz Taškenta v Turkestanu, kjer se je nahajal šest let. Neumornemu kulturnemu delavcu naš iskren: dobrodošel! Naša mladina in avtomobili. Menda nikjer ni toliko nesreč — po avtomobilih povožene mladine, kakor pri nas. In zakaj? Zato ker pri nas mladina sama naravnost višje proti zahodu pa zagledaš cerkvico sv. Barbare ali — kakor Mariborčani rajše pravijo — „nemško Kalvarijo" nasproti slovenski Kalvariji, ki to stran Drave stoji kmalu za Brandhofnom na lepem griču sredi ravnine. Prostor sam je bil kakih 25 sežnjev širok in 30 sežnjev dolg; na vseh straneh je imel strehe po celi dolgosti, pod katerimi so stale mize, okoli katerih je bilo kakih 1000 ljudi imelo prostora. Na zahodni strani se je vzdigovala kapelica na osmih tenkih, primerno visokih stebrih. Bilo je to mojstersko delo. Srednje 'okno kapelice je kinčala podoba sv. blagovestnikov. Pred kapelico je širok prostor, tu pa na stotine stolov, na stolih pa venec krasnih gospa in gospodičen iz bližnjave in daljave, za njimi pa zopet mize in stoli in to vse polno ljudi vseh stanov. Že ob štirih je ljudstvo vrelo iz mesta v Brandhof: cela procesija je bila. Ko je prišel zadnji vlak, se je slovesnost začela. Pozdravil je dr. Srnec drage goste. Potem se je pela „Molitev" pod vodstvom J. Miklošiča. Na to je bil slavnostni govor. Sledilo je petje. Dr. Pavlič je napil cesarju. Možnarji so pokali. Rakete s trobojnimi krogljarai so švigale proti nebu, bengalski ogenj je svetil. Bilo je Velikansko navdušenje. Dr. Vošnjak je napil vs^gn Slovanom. sili pod avtomobile. Pobalini prežijo ob cestah na vozove s kamenji v roki, preskakajo v zadnjem hipu privoza ceste in nesreča je gotova. Ne samo v šolah, tudi stariši doma naj svojo deco opetovano opozarjajo na zanje same nevarne posledice takega obnašanja; poučijo pa naj tudi mladino, da je ravno tako čeprav nezavedno surovo obnašanje na cesti vzrok, da nas obsojajo tujci zaradi par ne-bogljivih paglavcev. V mestih je tudi dolžnost policije, da posveča večjo pozornost po cestah pohajkujoči mladini — kar velja posebno tudi za Maribor. Šest avtomobilov za obmejno komisijo. Kakor zvemo, dobi vsaka posamezna delegacija delimitacijske komisije svoj poseben avtomobil, na katerem bo opravljala svoje posle. Opozarjamo na poziv naši mladini, ki ga priobčujemo na drugem mestu. Ne pustimo se smešiti! Iz krogov našega uradništva smo prejeli: Opozorjen po vaši kritiki o nemški predrznosti v pekariji Scherbaura in Witlaczil, sem se tudi jaz zanimal, kakšne ljudi podpirajo tovariši. Ni mi bilo treba niti stopiti v prodajalno, pa sem se že prepričal o popolni opravičenosti vaše kritike. V izložbenem oknu pekarije Witlaczil je razpoložen napis: Krucha w. Krucha schw. Šemelo. Kratica w. pomeni očevidno weiss in sch\v. je schvvarz, torej hoče tvrdka povedati, da se tu prodaja „Krucha weiss in Krucha schwarz in — Šemelo. Ker v Mariboru nimamo nobene oblasti, da bi takim javnim smešenjem našega jei-ika in torej nas samih naredila konec, nam ne preostane nič drugega — kot samopomoč. Kakor izvemo iz zanesljivega vira, namerava otvoriti v velikih prostorih trgovine Pirchan v Mariboru, veliko trgovino z železnino graška tvrdka »Greinitz« veliko trgovino z železnino z več lOmilijoni kapitala in z nad 100 nemškimi uradniki. Občinstvo v Mariboru in okolici smatra to kot atentat na slovenstvo, ker je jasno, da hočeta velenemška tvrdka izrabit ugodno konjunkturo v naši državi in izsesavati naš kapital v tujino. Končno pa pomeni to podjetje nevarnost za krepko se razvijajočo tjrgtfvino v Mariboru. Zdelo bi se nam čudno, ako bi krajevne oblasti in Deželna vlada dopustile izvršitev te nakane. Velikanski prostori Pirchanove trgovine bi bili velika pomoč silni stanovanjski krizi lokalov, ker bi se dalo iz njih napraviti več manjših trgovskih lokalov, kar bi bila znatna odpo-moč za naše trgovce, ki se hočejo etablirati v Mariboru. Občinstvo mesta Maribora zaupa v vidljivost naših oblasti, da bodo preprečile to velenemško namero. Korupcija z deklaracijami. K tej naši notici smo prejeli še sledeče: Trditev, da upravništvo naše carinarne protežira novo upeljano carinsko posredovanje je popolnoma napačna. (Jpravništvo izpolnjuje le predpise ■IBiM' ....— ..I. J ------------------ r...J-__JI« Zapeli so „Ilej Slovani". Goreli so kresovi. Bilo je nad 6000 ljudi. Do jutra je trajala veselica na prostem. Gostje so bili iz Zagreba, Karlovca, Samobora. S to slavnostjo stopa Maribor v vrsto slovenskih mest. Slovenski Maribor je javno izpregovoril svojo besedo. Nemškemu Mariboru to ni bilo všeč. Kmalu čitamo v „Novicah“ pritožbe, da se vse na slabše obrača. Pet let pozneje je nastopila nova mlada sila, ki je prišla branit Maribor pod ščitom „Slovenskega Naroda", na katerem je bil napisan Levstikov jugoslovanski program. Dr. Tomanov ^ar-i-bor" je bil geslo bojevnikov. Umaknili smo se presiji preko Drave in smo le s težavo držali zadnje pozicije celih 5 o let. Maribor 1. 1863 je bil vsklik umirajočih ob meji. Zbralo se jih je 6000, da proslave starodavni spomin in pozovejo novi zarod na boj. Danes se nam zdi vse to v davni preteklosti. In vendar še nismo storili vsega, kar bi bilo treba, da bo Maribor naš jugoslovanski Verdun. Danes smo še na okopih. Treba bo stalnih utrdb. Oblegati ga črna in rdeča armada. Za Maribor se bo razvil pri volitvah odločilen boj. Njegov gospodarski, narodni in kulturni pomen kliče vsem v spomin staro geslo: mar-i-bor I generalne direkcije carin v Beogradu. Po tem novem sistemu prijave v carinjenje ima carinski posrednik prvo in glavno nalogo, iz vršiti mora pregled, merjenje in deklariranje blaga po predpisanih tarifih. V Mariboru pa, kjer promet dan za dnem raste in kjer se nahajajo tri ogromna skladišča, imamo same tri take posrednike. Kar ni moglo poprej izvršiti 20—25 uradnikov, to naj bi sedaj izvršili ti trije posredniki. Poleg tega pa ti gospodje razen enega, večkrat napačno deklarirajo; ker pa uradnik na podlagi kakih napačnih deklaracij ne more delati, se mora vse deklariranje še enkrat izvršiti, kar povzroči seveda zamudo 2—3 dni. Posledica tega je, da delo zastaja strankam pa se kupičijo ogromni stroški, ker je treba poleg visoke carine, naševine in ažije plačati tudi še lež-nino, če je blago v vagonu pa stojnino-Stranka pa zamore, ako je blago označeno na tovornem listu in na fakturi naslovljeni na njen naslov, tudi sama predložiti deklaracijo. Procedura zacarinjanja gre počasi radi birokratizma in radi pomanjkanje uradnikov, ki morajo včasih jemati delo celo na dom. Ta sistem pa je istotako za občinstvo, kakor tudi za uradništvo neuzdržljiv. Kje je verižniški urad? Kako se pri nas izvršuje kontrola tržnih cen, evo sledeči slučaj: Na trgru je tudi pri branjevkah polno češpelj po 2 K 1 ki* Branjevec na Aleksandrovi cesti ob vhodu v Melje pa prodaja isto blago po 2 50 K. Mimo njega hodi oko postave, a ne vidi nič? Mož, opozorjen na to razliko, se kratko odreže, da ga to nič ne briga, kako na trgu prodajajo. Nadebudni fant zraven njega je ogorčen, češ, oni dobivajo blago ceneje kot mi; nas stanejo češplje 180 K. Kupec: torej imate pri 1 kg kar 70 v dobička? Prodajalec: kaj, ali je 70 v tudi že kakšen denar?'— Če je že takih nazorov pobič 15. let, potem vemo, da smo v morali daleS prijadrali. Štrajk zvonarja na stolni cerkvi, kakor slišimo po zvonenju, še ni popolnoma končan. Doslej je samo še mastni vikar sprevidel, da je to res škandal, ki ga cerkev ne sme trpeti. Najbrže je iz svojega žepa za gotovi naslov zvenenja povišal pristojbine. Z zvonenjem v stolni cerkvi je namreč čudna stvar. Zvonar je pravzaprav nastavljen od mestne občine kot opazovalec ognja in ima za to svojo gotovo plačo. Ker se že nahaja v stolpu, opravlja ob enem tudi zvonenje za cerkev. Ali to zvonenje je razdeljeno tako po namenu kbkor po plači. Posebej so zvoni za. škofa, za kar škof plača 3 litre vina za vsako zvonenje. Zvoni se za mestnega župnika, to je oficijelno zvonenje mestne župne cerkve, in sicer- ob 4. zjutraj, %5. in z velikim zvonom še posebej vsak četrtek večer, vsak petek in soboto ob 9. dopoldne ter ob nedeljah za veiiko mašo. Za to zvonenje plača mestni župnik 128 K na leto. In za to zvonenje je čuvar ognja zahteval povišanje, kar pa mu je župnik odbil. Treba je bilo tudi novih vrvi, a tudi teh župnik ni hotel nabaviti in se je še le premislil, ko so v zadnjem času drugi posojali vrvi, da smo slišali zvenenje iz stolne cerkve. Potem pride še zvonenje ob %7. zjutraj, opoldne, Ave Marijo in za večerni blagoslov ob %18.; to gre na naslov mestnega vikarja, ki je doslej edini uvidel potrebo povišanja zvonarjeve plače. Tudi stolni kapitel ima svoje zvonenje (ob %8. zjutraj in 3A15. pop.) z malim zvonom zopet na svoj račun (mislimo, da plača zato letno 62 K). In končno pride še zvonenje za umrle; to pa gre na račun mestnega pogrebnega za-Kakor vidite, je to zvonarsko vprašanje precej zapleteno in kakor se govori po mestu, ga bo ta štrajk le še bolj zavozlal- Naše gledališče. Okrog našega gledališča se zbirajo zopet naši stari znanci izza lanske sezone, samo par jih pogrešamo, drugi so se vrnili vsi, p