mm-
AVGUST 197«
BUENOS AIRES

h *	
	,JyE 1
/.(fcnieii es y do n tl o osla Dios?
Hay falsas imagenes de Dios
En una u otra forma, todos buscamos a Dios. Pero ;,quien es Dios? iy donde esta? Cuando eramos ninos, nos contentabamos con algunas explicaciones mas o menos superficiales y simplistas. Para un adulto eso no basta. Y si basta, es peor, porque quiere decir que nos quedamos con una fe infantil y “subdesarrollada”.
Nuestra fe debe madurar. Y por lo tanto, tambien nuestra idea de Dios debe madurar al ritmo de la evolucion del mundo. Constantemente deben “moril” en nosotros las falsas imagenes de Dios, creadas muchas veces por la ignorancia o la supersticion. Constantemente debemos “redeseubrir” la imagen del Dios vivo y ver-dadero, al Padre de quien todo procede y a quien nosotros perte-necemos, usando las expresiones del apostol San Pablo (1 Tes 1, 9; 1 Cor 8, 6).
Tener una falsa idea de Dios es otra manera de ser ateo; y muchos ateos no niegan propiamente a Dios, sino mas bien las falsas imagenes de El. Decia un celebro eseritor: “Dios ha he-cho al hombre a su imagen, y los hombres le ban pagado con la mišma moneda”, es decir, han intentado hacerlo a su propia imar gen. Dios es Dios y nunca podra ser reducido a la imagen del hombre. Dios es Espiritu, nos advierte Jesus (Jn 4, 24).
i Donde esta Dios?
Hay algunas imagenes de Dios que han quedado como resa-bios de ciertas concepciones antiguas del universo. Una de ellas es la que lo ubica en el “eielo”, entendiendo por esta palabra la boveda celeste. Podemos decir que Dios esta “arriba” o hablar del “Dios de las alturas”, pero solamente en un sentido figurado, o sea, para destacar su grandeža incomparable. Dios no es un anciano con barba, sentado sobre las nubes. Y por mucho que re-corramos el espacio, nunca encontraremos a Dios.
;,Por que Dios va a estar mas en el espacio que en el fondo del mar o dentro de la tierra? Dios esta sobre todos, lo penetra todo y esta en todos, nos oclaraba san Pablo (Ef 4, 6). Dios es algo asi como el autor de un libro, que no aparece visiblemente en ninguna de sus paginas, y sin embargo, esta presente en čada una de sus palabras. O como el artista que vive en su obra, o el sabio en su deseubrimiento.
'Continuara)
Na 1. strani platnic:
Župnijska cerkev sr. Štefana pap. v Ribnici na Dolenjskem
21. svetovni evharistični kongres
Navodilo o češčenju evharistič-ne skrivnosti, ki ga je 25. maja 1967, na praznik presvetega Re-šujega telesa, izdala kongregaciji** svetih obredov, pravi, da je »evharistična skrivnost zares središče svetega bogoslužja in celo Vsega krščanskega življenja. Zato si Cerkev, poučena po Svetem Duhu, prizadeva, da bi se v to skrivnost vedno bolj poglobila in iz nje vedno močneje živela.“
Med izrednimi sredstvi, ki presveto Režnje telo — zakrament Usmiljenja, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se uživa Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam deli Zastava prihodnje slave — poglabljajo, pa so evharistični kongresi, na mednarodni, narodni, škofijski in župnijski ravni.
Mednarodnih ali svetovnih evharističnih kongresov je bilo do-Nlej štirideset. Dvanajst v preteklem stoletju, dvaindvajset v pr-V1 Polovici našega stoletja in šest P° zadnji svetovni vojni.
Čas in kraj novega evharističnega kongresa
l‘red nami pa je 41. svetovni evharistični kongres. Bo v Združe-
nih državah Severne Amerike, v mestu Filadelfia, od 1. do 8. avgusta 1976.
Kongres bo ob spominu dveh važnih jubilejev. Ob petdesetletnici zadnjega in edinega svetovnega evharističnega kongresa v mestu Chicago, kamor je šel tudi takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič; in ob dvestoletnici Združenih držav Severne Amerike, ki štejejo danes o-krog 220 milijonov ljudi, med katerimi je 50 milijonov katoličanov, več protestantskih Cerkva in, žal, tudi nemalo takih, ki se za vero sploh ne zmenijo.
Filadelfia je po velikosti mi petem mestu med ameriškimi nadškofijami in škofijami. Šteje en
Znak 21. svetovnega evharističnega kongresa
il
milijon štiristo tisoč katoličanov. Vodi jo kardinal John Joseph Krol (65 let), nekdanji pomožni škof v Clevelandu, ki je v novembru 1959 daroval pogrebno sv. mašo za našim rajnim škofom Gregorijem Rožmanom.
Osnovna misel 41. mednarodnega evharističnega kongresa je:
Evharistija in lakota velike človeške družine
Kongres, na katerega so se vršile velike priprave skozi vse leto po vseh ameriških škofijah in župnijah, hoče sodobnemu človeštvu, štiri milijardi ljudi, na začetku zadnje četrtine dvajsetega stoletja, poudariti, da je Evharistični Kristus središče sveta.
ljudje naše dobe naj ob evharističnem kongresu v Kristusa požive vero, upanje in ljubezen.
Vero, ki je večji zaklad kot vse ameriško bogastvo; upanje, ki nikdar ne vara; ljubezen, ki vse osrečuje.
Iz žive vere, iz poglobljenega upanja ir iz brezmejne ljubezni do Kristusa v presvetem zakramentu pa se naj v srcih ljudi porodi prepričanje, da je samo v Kristusu možna rešitev problemov, ki mučijo sodobno človeštvo.
Današnji svet, na videz poln napredka in blaginje, trpi namreč strašno lakoto. Severnoameriški škofje, ki jim predseduje nadškof Bernardin iz Cincinnatija, kjer je naš Baraga prejel
1*0 povzdigovanju
Zdaj je Žrtev darovana tebi, Stvarnik in Vladar; čast po njej ti vsa je dana; sprejmi jo v prijeten dar!
Hudega nas vsega reši in odpusti nam dolge; naših src nemir uteši, k tebi. Oče, si žele!
V tej dolini solz in znoja naš vsakdanji kruh nam daj in utrujene od boja s kruhom angelskim krepčaj!
Sprejmi v rajsko očetnjavo duše rajnih, o Gospod, in ne vpelji nas v skušnjavo, z nami bodi vsepovsod!
Ludovik Ceglar
leta 1853 škofovsko posvečenje, so v pastirskem pismu nakazali osem oblik lakote. Na prvem mestu je lakota po Bogu, nato lakota po kruhu, po svobodi in pravičnosti, po duhu, po resnici, .po razumevanju, po miru in končno no Jezusu Kristusu, ki je kruh za življenje sveta.
Edino sredstvo proti tej lakoti, v katero se vsak dan holj pogrezamo, pa je samo Jezus Kristus v presvetem Itešnjem telesu.
Trditev se na prvi videz zdi morda drzna. Neutemeljena. Resen premislek pa kaj kmalu razprši vse dvome. Resnica postane
jasna kot beli dan. Samo nekaj dokazov:
Evharistija in lakota po Bogu
Če nam manjka Boga, je ma-važno, kaj imamo, če smo da-lee od Boga, smo daleč od cilja, v katerem moremo najti srečo. Namo Bog je namreč tisti ,ki mo-re napolniti človeška srca. Sv. ^vguštin, veliki iskalec sreče, je v četrtem stoletju po Kristusu Zapisal: ,,Nemirno je naše srce, dokler ne počiva v Bogu.“
Da je te lakote v današnjem svetu izredno veliko, nam ni treba dokazati. O njej govori zma-terializirani Zahodni svet, o njej kriče brezbožni režimi, ki rastejo kot gobe po dežju.
Evharistija pa je posebno sredstvo, ki ga nam je dal Jezus, s katerim moremo premagovati odtujitev Bogu. Kristus je namreč rekel: „Kdor uživa moje telo in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem“ (Jn 6, 56).
Evharistija in lakota po kruhu
rocesija sv. Rešnjega telesa v zavodu Don Bosco v Ramos Mejia ie tudi lfitos zbrala veliko število rojakov iz vseh predelov Velikega Buenos Airc sa. Po sveti maši v cerkvi Marije Pomočnice se je v nedeljo 13. junija raz-yda po obširnem vrtu mogočna procesija, mod katero so rojaki z molitvijo 'n pesmijo izrazili vero in hvaležnost do evharističnega Jezusa (foto Ma-
rijan šuštty.’šič)
Mnogo ljudi danes trpi fizično lakoto. Pravijo, da ena milijarda. Več milijonov jih vsako leto zaradi nje umrje. Za rešitev tega problema sta potrebni večje prizadevanje in boljša razdelitev živil. O vsem tem sicer govore Združeni narodi, ki leto za letom razpravljajo, a zdi se, da se kljub temu nikamor ne premakne. Vzrok temu je pomanjkanje solidarnosti med narodi in državami.
Udeležba pri Evharistiji nas more, če seveda le hočemo, uspešno nagibati k solidarnosti in delu do vseh, saj je kot v skalo vklesal zadnji vesoljni cerkveni zbor stavek, ki se glasi: „Evha-ristija mora voditi do raznih del ljubezni in medsebojne pomoči.*'
Evharistija in lakota po svobodi in pravičnosti
Kristjani smo med vsemi poklicani k delu za zmago svobode in pravičnosti. Svobode v polnem pomenu besede: v nas samih, v družbi in v svetu, da bomo tako deležni svobode božjih otrok.
Take svobode je danes prav malo. Ni je v svetu, kot neprestano poudarja Nobelov nagrajenec Solženicin; ni je v družbi, ki jo vodijo mogočni trusti; ni je v številnih srcih, ki jih oklepajo nenasitljive strasti.
Rešitev je le v Eharistiji, v Kristusu, ki nas je osvobodil in
Obhajilo
Stopil si pod našo streho, hvala, Jezus ljubljeni!
Ti edini boš v uteho, ko ves svet nas zapusti.
V	naših srcih zdaj prebivaš, grešne trgaš v nas vezi, svojo milost v nas razlivaš, daješ novih nam moči.
Naj ne prejmemo nevredno, dobri Jezus, te nikdar!
V	božji milosti naj vedno stopimo pred tvoj oltar!
Za teboj zvesto hoditi hočemo do konca dni; potlej pa s teboj se sniti daj po svoji Materi!
Ludovik Ceglar
poklical v občestvo bratov in sestra.
Evharistija in lakota po duhu
Svetu, ki je postavil na glavo lestvico vrednot, bo 41. svetovni evharistični kongres zaklical: „Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov" (Jn 6, 27).
Na prvem mestu so religiozne vrednote: vera, bogočastje, zlasti pa ljubezen do Boga. Za temi pridejo na vrsto moralne vrednote. Nato so duševne vrednote. četrto mesto pripada člove-
k°vim telesnim vrednotam in na koncu so tvarne vrednote.
Tako gledanje pa si morejo osvojiti ljudje s pomočjo Evhari-stUe, Kristusa, učlovečenega Boga.
Evharistija in lakota po resnici
Jezus je dejal, da je „pot, repica in življenje1* (Jn 14, 6). Spoznati resnico v dejanju vere Pa ne pomeni le umsko dojeti abstraktne pojme, ampak mnogo Več: okleniti se Kristusa in mu
slediti.
Najgloblje srečanje s Kristusom, ki je Resnica, pa se izvrši v Presveti Evharistiji, ki razsvetljuje naš razum in krepi našo voljo ter vnema naše srce.
Evharistija in lakota po razumevanju
Naš čas trpi tragiko razdelitve. Razdeljeni so med seboj narodi, razdeljene so si rase, razdeljeni s° sosedi, razdeljene so si cerkve, razdeljene so si generacije.
več: pogosto so si razdeljene celo družine. Otroci poudarjajo, da jih starši ne razumejo. Starejši pa tarnajo, da mlajši nimajo do njih nobenega spoštovanja.
. Potreba po spravi je nad vse J*tena. Rešitev pa je le pri Mizi Gospodovi, kajti koncil je pribil: »Evharistija nagiba vernike, da s° složni v ljubezni.11
Evharistija in lakota
po miru
V dobi napetosti in nasilja, ki razsajata po vseh kontinentih sveta, so človeška sredstva odpovedala. Kratko malo so nezadostna. Naš mir je le Jezus Kristus. V Evharistiji nam neprestano daje zgled. V presvetem Rešnjem telesu je edino upanje, kajti samo o njem stoji zapisano v svetem pismu: „Zakaj on je naš mir, ki je oba dela — Jezusa in pogane — združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl11 (Ef 2, 14). Koncil pa je zatrdil: „V Evharistiji se mora začeti vsaka vzgoja občestvene zavesti.11
Evharistija in lakota po Kristusu, Kruhu življenja
Vsi ljudje končno zavestno ali nezavestno trpe lakoto po Kristusu. Samo On namreč more ustvariti živo vez ljubezni med ljudmi in z Njim. Brez Evharistije človeštvu manjka nekaj bistvenega in to v vseh razsežnostih. V presvetem Rešnjem telesu pa je zmaga nad našo slabostjo. V Kristusu je moč za življenje po božji volji. Pri sv. Janezu beremo: ..Resnično, resnično, povem vam: A ko ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil" (Jn 6, 53-54).
Sklepna beseda
O	vsem tem bodo razpravljali na 41. svetovnem evharističnem kongresu v Filadelfiji, kateremu bo prisostvovalo nad en milijon ljudi: iz vseh kontinentov sveta, med njimi tudi zastopstvo Slovencev.
V nedeljo 1. avgusta bo slovesna otvoritev. Ponedeljek bo posvečen družini; torek narodom, ki trpe; sreda duhovništvu; četrtek popotnikom zemlje; petek mladini; sobota narodom vsega sveta. V nedeljo 8. avgusta pa bo papežev legat kardinal James Robert Knox (62 let), Avstralec,
prefekt papeške kongregacije za zakramente in bogoslužje, sklenil mogočno zborovanje, molitev na čast Kristusu, edinemu vladarju sveta.
dr. Alojzij Starc
SVETOVNI
EVHARISTIČNI KONGRESI
1.	Lile, 1881; Avignon, 1882; 3. Liege-Liittich v Belgiji, 1883; 4. Friburg v Švici, 1884; 5. Toulouse, 1886; 6. Pariz, 1888; 7. Amberes, 1890; 8. Jeruzalem, 1893; 9. Reims, 1894; 10. Paray-le-Monial, 1897; 11. Briissel, 1898; 12. Lurd, 1899.
13. Angers, 1900; 14. Na-mur, 1902;	15. Angouleme,
1904; 16. Rim, 1905; 17. Tour-nai, 1906; 18. Metz, 1907; 19. London, 1908; 20. Koln, 1909;
21.	Montreal v Franciji, 1910;
22.	Madrid, 1911; 23. Dunaj,
1912;	24. Malta, 1913;	25.
Lurd, 1914; 26. Rim, 1922; 27. Amsterdam, 1924; 28. Chicago, 1926; 29. Sidne.v, 1928; 30. Kartago, 1930;	31. Dublin,
1932; 32. Buenos Aires, 1934; 33. Manila, 1936; 34. Budimpešta, 1938.
35. Barcelona, 1952; 36. Rio de Janeiro, 1955; 37. Miin-chen, 1960; 38. Bomba.v, 1964: 39. Bogota, 1968; 40. Melbourne, 1973;	41.	Philadelphia,
1976.
Kardinalski zbor štele 137 članov
/
Evropa
Afrika
IMA 70 KARDINALOV V 14. DRŽAVAH
IMA 12 KARDINALOV V 12. DRŽAVAH
Italija ............. 36
Francija ............. 7
Nemčija .............. 6
Španija .............  4
Poljska .............. 3
Portugalska .......... 3
Belgija .............. 2
Holandija ............ 2
Anglija .............. 2
Avstrija ..........	1
Irska .. ............. 1
Jugoslavija .......... 1
Madžarska ............ 1
Rusija ............    1
Amerika
IMA 38 KARDINALOV V 15. DRŽAVAH
ZDA................ 12
Brazilija .......... 7
Argentina........... 4
Kanada ............. 3
Mehika ............  2
Bolivija ........... 1
Čile ............... 1
Ekvador ............ 1
Gvatemala .......... 1
Kolumbija .......... 1
Peru ............... 1
Puerto Rico ........ 1
Dominikanska rep. .	1
; Urugvaj ............ 1
Venezuela........... 1
Alžir ............... 1
Gornja Volta ........ 1
Egipt ..............  1
Kenija .............. 1
Madagaskar .......... 1
Nigerija ............ 1
Kongo ............... 1
Senegal ............. 1
Tanzanija ........... 1
Uganda .............. 1
Južna Afrika ........ 1
Zaire .............   1
Azija
IMA 12 KARDINALOV V 9. DRŽAVAH
Indija ...
Filipini ..
Sri Lanka ............ 1
Koreja................ 1
Kitajska ............. 1
Indonezija ........... 1
Japonska ............. 1
Pakistan ............. 1
Vietnam .............. 1
Oceanija
IMA 5 KARDINALOV V 3. DRŽAVAH
Avstralija ........ 3
Nova Zelandija ...	1
Samoa ............. 1
M CC
Rudolf Smersu

Ob 30 - letnici procesa
proh škofu dr. Gregoriju Rožmanu
V dneh od 21. do 30. avgusta 1946 je bil pred vojaškim sodiščem v Ljubljani proces proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu, generalu Leonu Rupniku, ministru dr. Mihu Kreku, polkovniku Milku Vizjaku, upravniku policije dr. Lovru Hacinu in nemškemu okupacijskemu poveljniku Ervinu Rosenerju.
Letos obhajamo torej 30-letni-co tega procesa, v katerem so bili obtoženci z že vnaprej po komunistični partiji določeno sodbo obsojeni: general Rupnik na smrtno kazen z ustrelitvijo, dr. Hacin in Rosener na smrtno kazen z obešenjem, ostali pa na zaporne kazni. Škof Rožman je bil obsojen na odvzem prostosti s 'prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic ter na zaplembo celotne imovine.
To, kar v navedenem procesu zadeva škofa Rožmana, je popisal rajni kancler dr. Jože Jagodic v Zborniku Svobodne Slovenije (letnik 1965, str. 57—72) in to želimo v izvlečku podati našim bralcem.
Proces se je vršil tako, da je bila najprej prebrana obtožnica, nato je govoril vojaški tožilec in
nato uradno postavljeni škofov branilec dr. Alojzij Vrtačnik, ki nikakor ni imel svobodnih rok pri zagovarjanju škofa, pa je na previden način vendarle ovrgel marsikatero lažno točko obtožnice. Dne 30. avgusta 1946 je vojaško sodišče razglasilo sodbo.
V zapuščini škofa Rožmana je Jagodic našel škofov zagovor, ki ga je sestavil proti obtožnici in poslal Svetemu sedežu v Rim. Iz tega zagovora je jasno razvidna vsa lažnivost in zlonamernost procesa. Komunisti so hoteli s tem procesom škofa Rožmana, ki je bil največja slovenska duhovna avtoriteta, v očeh Slovencev in tudi v očeh svetovne javnosti umazati ter njegovo avtoriteto in ugled uničiti.
Zagovor škofa Rožmana
■ V omenjenem zagovoru je škof Rožman najprej navedel posamezne točke obtožnice in podal nato odgovor nanje. V tem kratkem članku bomo omenili samo najvažnejše točke obtožnice in škofov zagovor.
Slovenska ljudska stranka

1. V obtožnici se zatrjuje, da je bilo na posvetovanjih Slovenske ljudske stranke sklenjeno, da

ostane en del predstavnikov stranke s škofom Rožmanom na čelu v domovini, ki naj stopi v javno politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem; da je bil dr. Miha Krek preko Vatikana v stalni zvezi s škofom Rožmanom, in da se je ..Slovenska zaveza“ na pobudo škofa Rožmana udejstvovala kot del okupacijskega urada.
V zagovoru izjavi škof Rožman, da o posvetovanjih SLS ničesar ne ve; da ni imel preko Vatikana nobenih zvez z dr. Krekom, in da ni bil udeležen pri delu „Slo-venske zaveze", ki je bila zveza, treh demokratičnih strank (SLS, JNS in Socialistične stranke). Je ha pozdravil sporazum teh strank.
Stik z okupatorjem
2.	V obtožnici se dalje zatrjuje, da je škof Rožman 23. aprila 1941 obiskal visokega 'komisarja fašistične Italije v Ljubljani ter mu zagotovil popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo; da je poslal Mussoliniju zahvalni in vdanostni brzojav; da je prirejal v svoji hiši različne politične sestanke; da je ime] odbor Vaških straž (VS) v škofijskem dvorcu redne seje pod škofovim pokroviteljstvom, in da so sc tam vršile tudi seje Narodnega odbora.
Na te trditve je škof Rožman odgovoril, da je bil nastopni obisk in njegova vrnitev le vljudnostni, ne pa politični akt (kar je ugotovil tudi uradni škofov zagovor-
nik dr. Vrtačnik). Laž pa je, da bi bil ob tej priložnosti obljubil popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo. Res je poslal brzojavko Mussoliniju ,ki je vsebovala dve misli: a) priznanje dejstva, da sta bila tedaj v od Italije zasedenem delu škofije zagotovljena svoboda vere in ljudski jezik, in b) zahteva, da se v avtonomijo Ljubljanske province vključijo tudi ostale slovenske pokrajine. Bistvo brzojavke je indirekten protest zoper ravnanje nacistov v ostalem delu škofije, kjer sta bili svoboda vere in jezika popolnoma zatrti. To brzojavko je škof Rožman izročil visokemu komisarju, ki je pa ni hotel poslati naprej. Naprej je bilo poslano drugačno besedilo, ki ga škof ni sestavil (tudi od komunistične oblasti postavljen zagovornik dr. Vrtačnik je ugotovil ,da je bila brzojavka preobrnjena v fašističnem smislu in da je bila različna od one, ki jo je škof poslal visokemu komisarju). V škofijskem dvorcu ni bilo nobenih sej odbora Vaških straž, prav tako tudi ne Narodnega odbora, razen ene — dne 28. aprila 145. Pač pa so imele že omenjene demokratične politične stranke konec aprila ali v začetku maja 1942 razgovor o položaju pod okupacijo in so sestavile spomenico, ki je vsebovala pravne kršitve okupacijske oblasti in ugotovitve o nezadostni zaščiti življenja in imovine slovenskega prebivalstva. Ko je škof
Škof dr. Gregorij Rožman 1. 1956 (foto Lojze Erjavec)
to spomenico izročil visokemu komisarju, je bil ta ves divji zaradi vsebine spomenice in je izjavil, da bi dal zastopnike strank takoj zapreti, če bi se bili drznili stopiti predenj s tako vlogo.
Pismo kard. Maglioneju
3.	Pismo na kardinala Maglio-neja. — Ta točka obtožnice pokaže skrajno zlobnost in pokvarjenost komunističnega režima. Obtožnica namreč trdi, da so politični zastopniki na seji 16. februarja 1942 pri škofu sestavili pritožbo na italijanskega okupatorja, ker je dovolil bivšim častnikom jugoslovanske vojske bivanje v Ljubljani; ker nudi slovenskim beguncem iz nemške o-kupaeijske cone azil; ker ni uvedel osebnih izkaznic; ker je pustil ljudem radijske aparate, s katerimi morejo poslušati različna za osvobodilno gibanje ugodna poročila; ker je italijanska Propaganda prešibka; ker jfe obdržal pri vsem upravnem aparatu slovensko osebje.
Obtožnica tudi trdi, da je to Pritožbo po nalogu škofa Rožmana odnesel v Rim neki duhovnik in jo izročil papeževemu državnemu tajniku Maglioneju. Posledice tega so bili blokada v mar-nu, internacija jugoslovanskih častnikov, vpeljava osebnih izkaznic, zaplemba radijskih aparatov, odpust in internacija javnih uslužbencev.
Škof Rožman v svojem zagovoru odločno izjavlja, da je vse sku-
paj laž in potvorba. Pri škofu ni bilo 16. februarja 1942 nobene seje političnih zastopnikov. Omenjene spomenice ni nikdar poslal v Rim. — Bivši jugoslovanski častniki so bili komunistom trn v peti, ker niso hoteli vstopiti v partizanske oddelke in so se jih zato hoteli iznebiti. Osvobodilna fronta jim je poslala po pošti pozive, naj vstopijo v partizansko vojsko. Pošta je šla preko italijanske cenzure, nakar so bili vsi oficirji poslani v internacijo. Škof je večkrat interveniral za izpust teh častnikov. — Beguncem iz od Nemcev okupirane cone so Italijani nudili azil v Ljubljanski pokrajini na izrecno prošnjo škofa. Resnica je torej prav obratna od tega, kar trdi obtožnica .
Vaške straže
4.	Škof Rožman in Vaške straže. — Največji del obtožnice sc bavi z domnevnim sodelovanjem škofa pri oboroženi samoobrambi prebivalstva. Škofu se očita: da je bil v škofijskem dvorcu pod vodstvom škofa ustanovljen odbor Vaških straž in da so se tam vršile seje, in da je zato škof odgovoren za vse zločine Vaških straž; da je dajal župnikom in kaplanom navodila za ustanavljanje oboroženih edinic; da je sprejemal obiske generalov Ro-bottija in Gambare; da je interveniral za odpust onih internirancev, ki so izjavili, da so pri-
pravljeni vstopiti v „teroristično organizacijo bele garde."
V svojem zagovoru pravi škof Rožman; da se Vaške straže niso ustanovile pri škofu (ampak v Delavski zbornici v Ljubljani, kar je ugotovil tudi Franček Saje v svojem ..Belogardizmu") in da se tam tudi niso vršile seje odbora VS'; tudi ni dajal nobenih navodil za ustanavljanje VS; ni imel nobenih posvetovanj z italijanskimi generali o borbi zoper partizane. In laž je tudi, da bi interveniral za tiste, ki so bili pripravljeni vstopiti v VS.
Domobranski kurati
5.	Dalje trdi obtožnica, da je škof Rožman postavil svojega ..tajnika" dr. Ignacija Lenčka (ki ni bil nikdar škofov tajnik) za vrhovnega kaplana VS, in ta je izbiral najslabše duhovnike za kaplane v edinicah VS; da je škof prosil italijanske oblasti za revolverje za omenjene duhovnike; da je škof organiziral s svojimi duhovniki denunciantsko službo; da so se s privoljenjem škofa izvršile konec 1942 racije v Ljubljani, pri katerih so sodelovali tudi duhovniki.
Škof Rožman je na kratko zavrnil te obtožbe z besedami: „ko-likor trditev, toliko neresnic." Poudaril pa je, da je, kar zadeva orožje, bilo kuratom od strani škofa prepovedano nositi ga. — Za božične racije je škof izvedel, ko so bile že izvršene; da
bi pri njih sodelovali duhovniki, je gola izmišljotina.
Prav tako je škof Rožman zavrnil kot popolnoma neresnična očitanja zoper visokošolsko organizacijo „Straža“, ki naj bi s podporo škofa organizirala posebno policijo, ki je aretirala aktiviste OF, jih zapirala v poseben zapor v škofijskem dvorcu in jih tam strahotno mučila.
Domobranci
6.	Škof Rožman in Slovensko domobranstvo. — Obtožnica očita škofu, da je sodeloval pri organiziranju domobranstva; da je dal nalog vaškim stražarjem, da naj vstopijo v domobranstvo; da je v listu ..Katoliški bogoslovec" pozval bogoslovce na boj zoper OF; da je sodeloval pri zaprisegi domobrancev; da je besedilo zaprisege odobril, in da je bil sporazumen z nemško politiko, kar je pri procesu izjavil Rosener.
Na vse to je škof Rožman v svojem zagovoru izjavil: da ni bil pri organiziranju domobranstva prav nič udeležen, kar sta na procesu izjavila tudi general Rupnik in Rosener; da ni dal nikomur naloga, da vstopi v domobranstvo. List ..Katoliški bogoslovec" pa sploh ni obstajal.
O svojem sodelovanju pri domobranski prisegi dne 20. aprila 1944 je škof nekoliko obširneje odgovoril : da je omenjenega dne daroval na Stadionu na prošnjo domobrancev tiho mašo, pri kateri ni bil navzoč noben nemški
v°jak. Po maši je zapustil Stadion. Ko je bil naprošen, da pred Prisego daruje mašo, si je dal Predložiti besedilo prisege, da bi prepričal, če ne bodo domobranci zapriseženi na Hitlerja. Če bi bilo to v besedilu, bi maše ne bil opravil. Besedila zaprisege formalno ni odobril. — Besed, ki •lih je na procesu izrekel Rose-Per, ni govoril, pač pa je rekel Rosenerju, da je prišel k defila-eiji, da bi videl domobrance. Sicer pa, kdo more verjeti, da bi bil škof Rožman sporazumen z nacistično politiko, ki je stotine duhovnikov zaprla in izgnala, prepovedala ljudski jezik celo v cerkvi in petje, odstranila verouk in Verske znake iz šol, zaplenila vse cerkveno premoženje, med drugim tudi škofijsko gimnazijo in semenišče z vsem inventarjem? in škof naj bi odobraval to roparsko politiko?!
Gestapo
"■ Zveza z Gestapom. — Obtožnica trdi, da je škof Rožman vzdrževal od pomladi 1944 tesne zveze z gestapovskim menihom Hart.lom z Bleda* in da ga je še Pred kapitulacijo Italije redno obiskoval gestapovec Hans Wie-ner.
Na te obtožbe je škof odgovoril, da je bil pri njem neki '-Schriftsteller Lachman", ki se J e predstavil kot odpuščeni oficir nemške vojske in se je želel Pogovarjati s škofom o verskih vprašanjih. Škofu se je zdel mož
sumljiv in se z njim ni veliko spuščal v razgovor. Da je bil ta človek gestapovec in da je bivši menih, je škof izvedel šele iz sodnijske obravnave. V tej zvezi je važna izjava zagovornika dr. Vrtačnika, da namreč ni dokazano, da bi bil imel škof Rožman zveze s policijo in Gestapom in da zveza z menihom Hartlom ni dokazana. — Gestapovec Wiener ni bil nikdar pri škofu, pač pa je prosil škofa za razna priporočila Jud Hans Wiener, katerega pa je Gestapo v začetku 1945 odpeljala skupaj z nekaterimi drugimi Judi.
NO za Slovenijo
8.	Škof Rožman in Narodni odbor za Slovenijo. — Obtožnica o-čita škofu, da je imel NO redne seje pri njem, in da je poslal na 'zahodne zaveznike poziv za zasedbo Slovenije.
Škof odgovarja na to, da NO ni imel sej pri njem, razen enkrat in sicer 28. aprila 1945, na katero je prišel tudi general Rupnik in na kateri se je govorilo o prevzemu oblasti od strani NO Glede poziva na zahodne zaveznike pa pravi škof v zagovoru : ta trditev se pri obravnavi ni mogla dokazati. In če bi bil tudi to storil, bi to ne bil noben zločin.
Odpor proti komunizmu
9.	Škof Rožman in njegovi duhovniki so izrabljali versko ob-
čutje ljudstva za boj zoper O F trdi dalje obtožnica.
Škof odgovarja, da je treba razlikovati med ideološkim duhovnim bojem zoper brezbožni komunizem in med oboroženim silobranom ljudstva zoper komunistično revolucijo. Ideološko pobijanje komunizma se ni začelo šele z nastopom OF, ampak že mnogo let preje. Ta duhovni boj je bil po svojem bistvu verski boj, ker hoče brezbožni komunizem uničiti vsako vero, zlasti krščansko. Oborožen silobran ljudstva pa je nastal šele leta 1942, ko so komunistično vodeni partizani skušali z umori in ropi ustrahovati ljudstvo ter spravljati s poti vodilne osebnosti ideološkega boja zoper komunizem. Zgodovinska resnica je, da je šele potem, ko so komunisti z ačeli uporabljati orožje zoper lastne protikomunistično usmerjene rojake, tudi ta del ljudstva zgrabil za orožje, da si zavaruje svoje življenje in imetje.
Duhovščina
10.	V svojih zadnjih odstavkih navaja obtožnica še nekaj obdol-žitev, ki ne zadevajo direktno škofa Rožmana, skušajo pa čim bolj umazati slovenske duhovnike. Tako trdi npr. obtožnica, da je bil konec aprila 1945 dekan Škerbcc v Zagrebu pri poglavni-ku in nadškofu zaradi političnih razgovorov, in tudi, da je bil v vodstvu Slovenske legije; da je opravljal kaplan Grčar (?) v Do-
lenjem Logatcu osemdnevno pobožnost za domobrance in proti partizanom; da niso Italijani internirali nobenega slovenskega duhovnika, kar je dokaz, da so duhovniki sodelovali s fašisti in denuncirali ljudi Italijanom.
Škof Rožman je na te obtožbe odgovoril: da je bil dekan Šker-bec res pri nadškofu v Zagrebu, pri poglavniku pa ni bil, ker ni imel z njim nič opraviti. — Kaplan Grčman (in ne Grčar) je res opravljal devctdnevnico za božje varstvo spričo nevarnosti, da bi se mogla preložiti fronta v našo deželo. Ni res, da bi Italijani ne internirali duhovnikov. Interniranih je bilo 6 duhovnikov (5 aktivnih in 1 upokojen) v raznih internacijskih taboriščih oz. zaporih. — Glede očitka, da so duhovniki denuncirali ljudi Italijanom, pravi škof, da je dal duhovnikom navodilo, naj ne dajejo nobenih ovadb na okupacijske oblasti, tudi ne zoper javno poznane komuniste, in naj zadevne pozive oblasti stalno zavračajo. To so duhovniki tudi delali in so se italijanske oblasti večkrat pritoževale, češ da duhovniki nočejo sc L lovati in vse ljudi brez razlike priporočajo in jih prikazujejo kot nedolžne.
Sklepne besede škofa Rožmana
Zadnji odstavek zagovora, ki ga je škof Rožman poslal papežu v Rim, pa se glasi takole:
Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komuniz-
ftiu, popolnoma v smislu enciklike ,.Divini Redcmptoris", največjo nevarnost za krščanstvo in krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisoč tristoletni zgodovini naroda nikdar Poprej ni obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja in dejanskem navajanju k vrednemu in Pogostnemu prejemanju presvete Evharistije, ponovnem in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije — duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v
\ poletnih ognjih
V poletnih ognjih prosil sem Boga 'n prošnja moja je bila svetla posoda svetlikajočih se sopar neba in zemlje vdanost v dobrega Gospoda.
In Bog besede moje je spoznal in plačal me kot delavcem na njivi: zvečer je sočen sad mi daroval, »močil s spanjem ustni poželjivi.
France Balantič
vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem.
Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.
To je moj „zločin“, ki sem moral biti zaradi njega obsojen.
V	zavesti svoje odgovornosti pred vsevednim Bogom izjavljam, da odgovarjajo moje izjave, v kolikor se spominjam, popolni resnici.
V	Celovcu, dne 80. septembra 1946.
t Gregorij Rožman škof ljubljanski
France Balantič sodi med največje slovenske pesnike. Kot 22-letnega vaškega stražarja so ga zažgali komunisti v Grahovem 24. novembra 1948
Držimo se za roke!
(Govor pisatelja Mauserja na domobranski proslavi)
Dragi sorojaki!
Ni prvič, da se ob slovenskem Spominskem dnevu ustavljamo ob čudovitem videnju, ki je zapisano v starozavezni knjigi preroka Ezeki jela.
Takole stoje zapisane besede: Gospod me je peljal ven ter me postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti. Vodil me je krog in krog mimo njih. In glej, bilo jih je silno veliko po dolini; bile so zelo suhe. Vprašal me je: „Sin človekov, ali bodo te kosti oživele?" Odgovoril sem: ..Vsemogočni Gospod, ti veš."
Tedaj mi je rekel: ..Prerokuj nad temi kostmi in jim reči: Suhe kosti, čujte Gospodovo besedo! Tako govori vsemogočni Gospod tem kostem: Glejte, pošljem duha, da oživite! S kitami vas obdam in storim, da zraste na vas meso; prevlečem vas s kožo ter dam v vas duha in oživite. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod."
Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastalo šumenje; glej, nastalo je šelestenje, in kosti so se približale druga k drugi. Gledal sem, glej, ki te so prišle, meso je zraslo in koža se je razpela čeznje po vrhu; a duha ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: .Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in revi duhu:	Tako govori
vsemogočni Gospod: Od štirih vetrov
pridi, duh, dihni v te pobite, da oži-ve.“ Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel duh vanje, oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska.
Čudovito in mogočno je to vide nje starozaveznega preroka in ko danes, zbrani k počastitvi vseh mrtvih vaških stražarjev, domobrancev, četnikov in vseh ostalih protikomunističnih borcev gledamo v preteklost, mar ni to videnje kakor slovensko videnje?
Imamo dolino polno mrtvaških kosti — Teharsko polje, imamo ja me suhih kosti po Kočevskem Rogu, imamo jame po skritih, samotnih krajih, kjer sta doma samo robida in praprot.
In imamo jih raztresene po tu jini, po krajih, kjer so nekoč slovensko moč požirala prisilna taborišča — po Italiji in Avstriji ter Nemčiji. Za taborišči je le še malo sledov, ostale so doline in dolinice mrtvaških kosti, kar jih niso sežgali po krematorijih.
Tudi na letošnji Spominski dan se vprašujemo, kakor smo se že to-1 ikokrat vprašali:
Ali bodo te kosti oživele?
Bodo, če dahnemo vanje duha. Bodo, če od vseh štirih vetrov, kamor smo razsejani, v edinosti duha dihnemo vanje. Oživele bodo, če sile našega duha ni načelo malodušje,
Pietetna slavnost v veliki dvorani Slovenske hiše. Na programu je bilo Petje zbora „GalIus“ (dirigiral dr. Julij Savelli), govor pisatelja Karla Mauserja (na sliki) in recitacija odlomka iz misterija dr. Branka Rozmana „Roka za steno" z izvedbi Maksa Noseta (foto Marijan Šušteršič)
če moč našega duha ni oslabela v 'Ivomih, če ni opešala v hlastanju za Materialnimi dobrinami
Oživele bodo, če je naš duh še z*it z ritmom tistega duha, ki je vo-l:'l in dvigal tiste, ki se jih danes spominjamo.
Ni dovolj, dragi prijatelji, da 'lahnemo vanje samo spomin. V nas vseh, ki gledamo prek doline mrtva ških kosti, 'mora ostati tisti duh, ki ip v nas žarel v letih odpora proti 1',leči tiraniji .tisti duh, v katerem Pihče ni iskal srednje poti, tisti duh, k' je rojeval junake in mučenike.
Dokler v nas vseh ne bo tega oživljajočega duha, dotlej bomo na-M' mrtve kropili samo s spominom. L(‘l>o je, toda ni dovolj. Predvsem to P' dovolj za rod, ki je zrasel iz nas. (^<1 spominov namreč ne moremo več
živeti niti mi, kako naj žive naši otroci, ki naših spominov ne morejo podoživeti? Mi moramo oživeti pravega duha, močnega, edinega, tako silnega, da se bodo naši otroci, naša mladina ob njem ustavili, da bodo vsi v svojih srcih spoznali in priznali: glej, res so jih ljubili. Niso le besede, ki nam jih govore in pišejo.
V tem, dragi sorojaki, je naša bodočnost, s tem bomo vsi kot Eze-kijeli, s tem bomo postavljali in gradili iz mrtvaških kosti vojsko, silno vojsko, ki bo stopala z našo emigracijo, ki bo trkala ob zidovje vseh tistih, ki so se pred preteklostjo zaprli, ki bo bila na srca tistih, ki jim preteklost le še malo pomeni.
Dragi prijatelji, večnost je resničnost, ki jo z besedo med nami
tako malokdaj imenujemo razen v cerkvi. In vendar je prav večnost tista najboljša mera, ki jo moremo porabljati pri svoji časovni modrosti. Koliko manj domišljavosti bi bilo med nami, koliko manj nepreteh-tanih besedi, ki jih govorimo in tiskamo, koliko manj ihte bi bilo in v ihti storjenih dejanj! Večnost je velika učiteljica čakanja in tehtanja, ali je to in ono vredno reči in za pisati. Koliko je izrečenega in zapisanega le za enodnevno življenje! In škoda teh enodnevnih modrosti se vleče včasih skozi dolga leta.
Kako bedno mora biti videti v večnosti slabo izrabljen čas, ki nam je bil podarjen za dobro izrabo. Marsikdaj mislim na to. Dušimo čas z breznačrtnostjo, z malomarnostjo, z velikimi sklepi, ki nimajo pravega temelja in jih zato nikdar ne moremo uresničiti. Kakor da nam je bil čas podarjen samo zato, da ga gledamo, kako se izteka.
Nekoč bomo vsi ciz večnosti gle dali v čas; ne vem, zakaj zdaj iz časa ne moremo gledati v večnost. Koliko stvari bi bilo drugačnih! Večkrat prebiram starozaveznega Pridigarja in izreke modrega Sira-ha. čudovita poezija je v obeh in čudovita modrost, ki je tako sodobna, da grabi do globine srca.
Tale izrek je ohranjen iz ust modrega Siraha:
Če dihneš v iskro, se razplamti, če pljuneš vanjo, ugasne; oboje pride iz tvojih ust.
V nas je, iskro razplamteti, v nas je, iskro ugasniti.
Imamo veliko iskro v svoji narodni preteklosti, pogum, trpljenje in muke tisočerih, ki so stali in padli v obrambi svobode in krščanstva. Če bomo dihali vanjo, jo bomo razplameneli v veliko mogočno baklo, ki bo svetila nam in rodu za nami.
Če jo bomo ugašali z brezbrižnostjo, s plašnostjo, s kompromisar-stvom, z umikanjem, kako naj potem stojimo pred mladim rodom, ki naj bi mogočno baklo prevzel iz na ših rok in jo izročil spet rodu, ki bo zrasel iz njega?
Dragi prijatelji, bodimo preroki ob bridki dolini tega časa! Čeprav majhni, dihajmo v ta čas vrednote duha — mirnost, zaupanje, spoštovanje, trdnost in načelnost! Te duhovne vrednote, če jih bomo dihali v naš čas res z duhom, ne samo z besedo, bodo oživele suhe kosti v slovenski dolini, vstala bo vojska —' silno velika vojska — vsak izmed nas v emigraciji bo stopal z roko v roki z nekom, ki je upal in veroval v slovensko bodočnost, v svobodo in mir.
• Dragi sorojaki — prav tega potrebujemo v naših dneh. Hoditi z njimi, ki so znali umreti za tisto, kar življenju daje najvišjo ceno. Držimo se za roke s silno vojsko, ki jo oživljamo z neupogljivim duhom, držimo se za roko z vsemi v slovenski skupnosti in skupaj, z dvignjenimi glavami, neomahljivi v zvestobi, korakajmo v tisto zmagoslavje, ki ga rodi duh, ki je trdno na večnost pripet!
Spolnost
v luči božje postave
Šesta božja zapoved varuje veliko in važno dobrino za življenje človeštva — spolnost. Bog je dal človeku, kot tudi vsem ostalim živim bitjem na zemlji, čudovito sposobnost, da morejo sodelovati z njim pri prebujanju novega življenja. Pri človeku je seveda to sodelovanje bistveno višje stopnje kot pri živalih. Je izraz ljubezni in je v službi ljubezni. Spolnost omogoči najintimnejše združenje dveh bitij med seboj je torej izraz ljubezni.
Obenem je pa spolnost tudi v službi ljubezni, ker Bog z njo in Po njej poskrbi za razmnoževanje človeštva na zemlji. Bog je človeka ustvaril iz ljubezni, ne iz potrebe, tudi ne zai*adi kakšne morebitne koristi, ki naj bi jo od človeka imel, saj za svojo srečo nikogar ne potrebuje; hotel je le od polnosti svoje sreče dati tudi nam ljudem. Tako naj bi tudi zakonca, skupno z Bogom, v ljubezenskem objemu, spočela novo človeško bitje, otroka. Tudi zakonca ustvarita novo življenje ne iz potrebe, ne iz želje po lastni koristi, temveč iz nesebične ljubezni, ker hočeta novemu bitju dati vso srečo že na tem svetu in ga pripraviti na večno srečo v
ljubezenskem združenju z Bogom v nebesih!
Spolnost je torej dana človeku v čisto določen namen. Zato ni njen gospodar, ne more z njo ravnati po svoji želji. Kot nad vsemi drugimi sposobnostmi je tudi nad to le odgovorni upravitelj in uporabnik. Zloraba spolnosti proti namenu, ki ji ga je dal Stvarnik, pa je prav nečistost. Spolnost je dobra in lepa, slab je le človek, če ta dar zlorabi. Greh zatorej ni v spolnosti, ampak v človeku.
Vsi vemo, kaj je spolnost in spolni nagon, ki človeka sili, da ga udejstvuje. V otroški dobi ta nagon spi, zato sc pa s tem večjo silo prebudi v mladostni dobi (puberteti). V mladem človeku se pojavijo do tedaj nepoznana čustva in nagnjenja, zlasti neko skrivnostno nagnjenje do drugega spola. To nagnjenje ni samo duševno, temveč tudi tele-sno-spolno.
Če človek ne bi bil po izvirnem grehu ranjen, bi bila volja popoln gospodar nad temi novimi silami. Ne bi se oglašale proti razumu in se ne upirale volji. Tako pa zadivja v mladostni-
ku težak boj med tem, kar razum spozna za prav, in zahtevami slepega spolnega nagona. Ta boj potem traja skoro vse življenje, pri enem z večjo silo, pri drugem z manjšo. Ta boj poznajo tudi svetniki. Tako je sv. Pavel zapisal: „čutim v svojih udih drug zakon, nasproten zakonu mojega duha in ki me usužnju-je grehu.“
Človek sme spolnost uporabljati le v zakonski skupnosti in tudi tam le v smislu njenega namena. Vsaka drugačna uporaba spolnosti je nasprotni: njenemu
namenu, zato zlorabi in torej greh. človeku tud’ na tem področju vest oznanja njegovo dolžnost. Nagon se seveda za ta glas vesti ne meni, njemu je mar le užitka, ki je s spolnim udejstvovanjem združen. Kdor se preda spolnosti proti njenemu namenu, stori težak greh in zapravi tudi božje prijateljstvo. Za kratek telesni užitek je zapravil dušni mir. Ranjena vest se oglasi in vzame človeku notranje veselje, mir in zadovoljstvo. Tako se že narava sama maščuje, kot pri vsakem drugem grehu, in dokler
Prva nedelja v juniju je med svobodnimi Slovenci po svetu vsako leto po svečena spominu pomorjene domobranske vojske in drugih protikomunističnih žrtev, ki so padle med revolucijo in po njej. V Buenos Airesu organizira skupno pietetno proslavo naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija. Na sliki: predstavniki ZS, NO za Slovenijo, borčevskih organizacij ter krajevnih domov in drugih ustanov so se poklonili argentinskemu osvoboditelju San Martinu pred njegovim spomenikom v Buenos Airesu. Po položitvi venca je govoril predsednik ZS Marijan Loboda (f. Marijan Šušteršič)
greh ni popravljen in obžalovan, se mir ne povrne v dušo.
Čistost sicer ni najvišja krepost. To je ljubezen. Vendar pa čistost, končno ni nič drugega kot neki poseben izraz ljubezni Botra. Isto velja pravzaprav za vse kreposti. Vendar čistost ustvarja bolj kot druge kreposti tisto blagodejno duhovno ozračje, v katerem morejo uspevati vse druge kreposti. Kdor zmaga v tej težki kreposti, mu tudi zmaga v ostalih ne bo tako težka. Nobena druga krepost človeka ne usposobi tako zelo za spoznanje in ljubezen do Boga kot prav ta. „Blagot Čistim, kajti ti bodo Boga gledali" — že na tem svetu ga bodo lažje in globlje spoznali kot drugi.
Nečisti greh človeka pahne v sužnost. Obljubljal mu je osvobo-.ienje, v resnici pa ga je usužnjil spolnim užitkom, od katerih se le z velikim naporom in z obilno božjo milostjo reši. Sr. Avguštin, ki je več kot 15 lat ječal v suženjstvu nečiste strasti, nam pretresljivo priznava v svojih Izpovedih : ..Vzdihoval sem, vklenjen v okove svoje železne volje. Moja volja je bila v oblasti sovražnikovi, ki je naredil iz nje verigo, s katero me je imel priklenjenega naše." Po silnem in dolgotrajnem boju je z milostjo strl suženjske okove. Koliko pa jih ie, ki ostanejo sužnji te strasti do konca življenja.
Če zagreši nečisti greh kristjan, je njegov greh težji kot greh pogana. Kristjan se s tem
grehom še posebej pregreši tudi proti svetosti svojega telesa. Telo kristjana je namreč svetišče sv. Duha bilo je posvečeno s krstno vodo in bilo pogosto v najintimnejšem dotiku s Kristusovim telesom in njegovo krvjo.
Današnje okolje, v katerem je večini ljudi živeti, je še posebej nevarno za krepost čistosti. Spolna razbrdanost je tako silna kot verjetno še nikdar v zgodovini. Čistost prikazujejo kot tabu, katerega se mora človek v modernem času osvoboditi. Treba je močne verske zasidranosti in moralne moči, da ne zaidemo na široko cesto »spolne svobode", po kateri hodi vedno večje število ljudi.
Bog zapoveduje čistost. Vsem, poročenim in neporočenim, vsakemu njegovemu stanu dolžno. Tudi poročenim ni vse dovoljeno na področju spolnosti, tudi njihova zakonska čistost je danes resno ogrožana. Je čistost danes možna? Če bi ne bila možna, bi je Bog ne zahteval. Seveda, če bi čistost obstajala v tem, da bi človeku ne prišle niti slabe misli in da ne bi nikdar čutil spolne poželjivosti, potem bi bila čistost res nekaj nemogočega. Naša volja ne more docela preprečiti, da sc nam ne bi zbudile kdaj proti volji slabe misli in da ne bi priložnostno začutili zlega nagnjenja. A vedno je v človekovi moči, da se zlemu ne vda, da zlo premaga. Seveda ne brez napora in ne brez bo-
Razmišljanja o bogoslužnem petju
(Nadaljevanje)
In nastopil je nasvetejši del svete maše. Mašnik je izrekel skrivnostne posvetilne besede: „To je moje Telo — To je kelih moje Krvi." Od tega trenutka je sam Jezus na edinstven način resnično pričujoč med nami: tu — na oltarju... Še vse več: samo nekaj trenutkov manjka in Ga bomo v svetem obhajilu prejeli tudi v svoje srce.
Skrivnost vere
Mašnik nam je v napevu zaklical: ..Skrivnost vere!" Da — naj večja skrivnost vere! V mašni daritvi je Gospod začel biti zakramentalno navzoč kot duhovna hrana vernikom.
žje milosti, ki pa je človeku vedno na razpolago. Zato nas sv. Avguštin spominja: „Bog nam ne nalaga nič nemogočega, temveč nam zapoveduje, da storimo, kar moremo, in da prosimo za pomoč, kadar česa ne zmoremo!"
Brez boja, resnega in vztrajnega, včasih zelo težkega, pa ni zmage, posebej še ne na tem pod-ročj u!
dr. Alojzij Kukoviča
V konstituciji o svetem bogoslužju (B. 47) beremo, da je „naš Odrešenik pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega Telesa in svoje Krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse veke, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja:	skrivnost dobrotljivosti,
znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave."
To je najdragocenejša skrivnost naše vere: „Bil je tudi križan za nas... In tretji dan je od mrtvih vstal... In spet bo prišel v slavi sodit žive in mrtve in njegovemu kraljestvu ne bo konca."
Ko bi bil Kristus ne vstal, bi bila ničeva naša vera! „če Kristus ni vstal," piše sv. Pavel Ko-rinčanom, ,,potem je prazna naša vera. — Toda Kristus je vstal od mrtvih." Ker torej vemo, da je vstal, je dokazal, da je Sin božji; vemo, da je — Bog.
Če smo premislili vso globino *:e resničnosti in si jo prisvojili y stalno zavest, si jo prikličimo ■^e posebej v spomin vsakokrat °b mašnikovem vzkliku: Skrivnost vere! In ni dvoma, da nam b° — ob Jezusovem prihodu med nas na oltar — privrel z vso spoštljivostjo iz srca hvalospev-ni vzklik: ,,Tvojo smrt oznanjajo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v sla-v'-“ (Ali menjaje kateri od ostalih dveh.) če smo se količkaj potrudili, da bi se poglobili v skrivnostno dogajanje pri oltarju, bi bilo skoroda odveč ponovno opo-2arjati na pomembnost vsega, kar •se dogaja v nadaljevanju opravljanja svete daritve.
Po ponovitvi skrivnostnega Jezusovega dejanja pri zadnji večerji, ko je navzočim apostolom
naročil, naj to delajo v njegov spomin, daruje mašnik v imenu vseh navzočih nebeškemu Očetu Jezusovo Telo in Kri, ki ju ima pred seboj na oltarju. Daritvi pridružuje prošnje^ v katere vključuje vse občestvo Cerkve in njene predstavnike ter posameznike, žive in mrtve.
„Sveta maša — čl. 55, h“ naroča : „Evharistična molitev terja, da jo vsi spoštljivo in molče poslušajo, sodelujejo pa tudi z vzkliki, ki jih obred zahteva." — Ali ne bomo ob tem pozornem poslušanju mašnikove molitve tudi mi v mislih sami še enkrat pridružili njegovim prošnjam še tiste naše, ki smo jih ob darovanju pravtako v mislih položili na mašnikovo pateno?! In za sklep bomo mašnikovemu slavospevu odgovorili ali odpeli vsi z
Spominska svečanost v čast našim pobitim junakom pred njihovim spomenikom v Slovenski hiši. Po končani maši vodi molitve zanje msgr. Anton Orehar (foto Marijan Šušteršič)
istim glasnim, pritrjevalnim: Tako bodi — Amen!
Očenaš
Sledi obhajilni obred. Najprej mašil ik vse navzoče povabi k skupni molitvi očcnaša — Gospodove molitve, ki jo vsi navzoči pojejo ali molijo. Mašnik doda takoimenovani embolizem, prošnjo za rešitev iz oblasti vsega hudega, ljudstvo pa zaključi s petjem slavospeva „Tvoje je kraljestvo. . .“
..Navodila — čl. 35“ naročajo: „Očenaš naj redno poje ljudstvo z duhovnikom." — „Sveta maša — čl. 56, a“ pa pravi: .....Po-
vabilo, molitev, embolizem in slavospev, s katerim ljudstvo očenaš sklene, pojemo ali glasno molimo.1-*
Mnenja sem, da je spričo pomembnosti, ki jo ima Gospodova molitev, primerno, da očenaš pri naših rednih občestvenih, nedeljskih in prazničnih mašah, če je le mogoče, pojemo!
Zdi se mi pa, da sc moramo tudi v petju držati svetopisemskega očenaša (po evang. Mat. 6, 7), kakor ga je Jezus apostole učil in je privzet v mašno liturgično besedilo. Dvomim, da spada semkaj katera od naših ljudskih nabožnih pesmi, ki so le po vsebini sorodne -očenaše-vim mislim.
Iz lastne izkušnje lahko mirno trdim, da ni prav nobene težave, da se verno občestvo navadi na
očenašev koralni napev — s slovenskim besedilom; pa imamo že na izbiro preproste nove slovenske napeve za ljudsko petje. Samo nekaj vztrajne potrpežljivosti in dobre volje je treba!
Obred miru
V naslednjem obredu miru in sprave po mašnikovi prošnji vsi odgovorimo z „Amen“; in na njegov poziv ..Gospodov mir bodi vedno z vami" bomo seveda spet glasno zaželeli „In s tvojim duhom".
Jagnje božje
Med mašnikovim lomljenjem kruha je na vrsti (navadno) trikratni prošnji vzklik ..Jagnje božje". če ga ne poje zbor, ga začenja duhovnik ali določen pevec in vsi verniki mu odpevamo kot pri litanijah.
Morda se bomo pa tudi naučili kak drug napev, ki je primeren za petje vseh vernikov in nam jih tudi že zadnja leta ne manjka v celotnih mašah, uglasbenih za ljudsko petje.
Obhajilo
Med prejemanjem svete Evharistije je pač primerno, da vsi zbrano in enotno pojemo evharistične pesmi, čeprav poje lahko tudi zbor sam.
Poleg tistih, ki imajo na splošno danes še pomisleke za ljudsko petje, ker jim je »nerodno",
*‘ei* jih je nekako „sram“ in za-,0 tudi med obhajanjem ne poje-■1°, so pa še drugi, ki se še niso vživeli v osnovni smisel obhajila 111 jim je prav zelo težko peti med prejemanjem sv. Evharisti-je. 'Pomisliti moramo, da je sveta maša obnavljanje Jezusove zadnje večerje; saj je Jezus aposto-'°m naročil: „To delajte v moj s;pomin!“ Torej je to skupna, ob-čestvena pojedina vseh navzočih vernih -— ob Jezusovi navzočnosti in z Jezusovim Telesom ter njegovo Krvjo.
Torej se moramo tudi pri obhajilu zavedati, da smo vsi navzoči povezani v občestveno družbo in svete Evharistije ne prejemamo ločeno, vsak sam zase in v-ase zatopljen in v tajinstveni tišini.
Zapojmo tedaj v prisrčnem veselju, da bo naš skupni prejem Kristusovega Telesa čimbolj bratovski! (Sv. M. —- čl. 56, i)
Med prepevanjem ostalih vernikov se ne bližajmo k obhajilni mizi molče, morda celo v rokah s pevsko knjižico — a zaprto...
Če je po končanem obhajilu tišina, porabimo priložnost in sc v srcu pogovarjajmo z Jezusom. Če pa celotno občestvo vernikov zapoje poobhajilno hvalnico ali Primerno pesem, se pa brez obotavljanja pridružimo in se tako zahvalimo Jezusu za prejeto milost.
Če nato mašnik poobhajilno Prošnjo pojo, mu bomo tudi mi °dpeli z „Amen — Tako bodi!“
Sklep pri sv. maši
Po mašnikovem blagoslovu in odslovitvi vernikov je pač po naši lepi, stari navadi primerno, da se ne ..podvizamo", kako bi bili čimprej zunaj božje hiše, ampak naj ali zbor ali pa vse občestvo zapoje primerno pesem. Mnogokrat bo, zlasti ob posebnem prazniku ali izredni priložnosti, tudi sam mašnik ostal med tem petjem pri oltarju! Kako si moramo npr. predstavljati, da bi na kateri koli božični praznik ali na veliko nedeljo ali na večji, pomembnejši praznik ne zapeli še za slovo priložnostne pesmi! Pa poglejmo samo besedilo naših mašnih pesmi! Kako lepe so njihove sklepne kitice, primerne za vsako nedeljo !
Zavedajmo se, da je sveta maša obnavljanje Gospodove večerje in sveti shod vernikov, ki so božje ljudstvo in se pod vodstvom duhovnika zberejo v eno občestvo, da bi obhajali Gospodov spomin (prim. Sv. M. — čl. 7). In ob dejstvu, da je pri tem svetem shodu sam Jezus med nami (Mt 18, 20) in da smo vsi navzoči lahko deležni vseh milosti udeležbe pri sveti Evharistiji, nas menda pač „ne bo sram" izražati svetega veselja, globoke hvaležnosti in prekipevajočega navdušenja vprav s sodelovanjem v petju!
Sv. maša — čl. 19 naroča: „Pri svetih opravilih si je treba za petje zelo prizadevati, v skladu z zna-
Zgodba zlatomašnika mons. Leona Kristanca
Pri sv. Gregorju nad Velikimi Laščami
Pri Sv. Gregorju so bili poleg lepih tudi težki, strašni časi. Tam sem prvič slišal besedo „parti-zan", ko smo 3. decembra 1941 zvečer pri Oblakovih (edina gostilna v fari, zavedna družina) s sivolasim župnikom in domačim učiteljem igrali tarok. Preplašena prihiti dekla, da je laška patrola v vasi. Karte so zletele v kot in pod mizo in že so stali trije bradati s šajkačami na glavah in namerili puške: „Ruke u vis, ko se gane, odmah palimo. Gazda, otvori trgovino, mi smo gladni.“ Kot stena bled je šel z njimi. Vsi prestrašeni smo strmeli v
čajem naroda in z zmožnostmi vsakega svetega zbora." In malo jih je med narodi sveta, ki bi bili v večji meri od Boga obdarjeni s pevskim posluhom in sposobnostjo ter veseljem za petje, kot smo vprav Slovenci! Pa še eno misel — Slomšek jo je bil napisal: ..Cerkveno petje je pobožnosti perutje..."
(Bo še)
prof. Božidar Bajuk
čuvaja, ki nas je poučeval v slovenski srbščini: „Mi smo partizani, ki čuvamo narod. Naš stan je pod jelkama in nas mrazi.
Težka je naša služba, gladni smo, zbog toga smo došli. Mi čemo vas osvoboditi okupatorja. Če vam Italjanac čini delati silo, javite nama in mi čemo vas čuvati. Naša vojska je mnogobrojna in vaša je dužnost pridružiti se nam!" Ko so vso hišo izropali in pobrali vse. kar se je dalo odnesti, se je vrnil gospodar, bled kot zid. Vodja je še nam pobral ves denar in zagrozil: „Sada ste prosti, čuvajte se, da ništa ne javite Italjancima, ako, se jutri vra-timo in vse popucamo in selo za-palimo." Takrat sem pi*vič slišal besedo ..partizan". Vsa okolica pa je eno mislila: Bog nas varuj takih osvoboditeljev! Ko so si ubogi Oblakovi ponovno zopet malo opomogli s pomočjo dobrih ljudi, je med šmarnično pobožnostjo prišla „vojska OF“ (2 ženski in 5 moških ter en konjenik), so pri Oblakovih naročili zatrk in ga plačali tako, da so zopet vso hišo izropali in na dveh vozeh vse odpeljali v gmajno. Italijanski vojski v Velikih Laščah so le postali nadležni, ko
so iz zased streljali na patrulje 'n podirali električne drogove. Zato je laška komanda priredila bojni pohod proti „osvobojene-mu Sv. Gregorju" v petek 24. julija 1942. Partizani so zvedeli za načrt ,celo točno za čas. Ker se 1-azen petih postopačev nihče ni Pridružil OF, so iz maščevanja iz zasede streljali na prihajajoča tanka in patrole ter zbežali. Laška vojska je polovila vse moške, tudi sivolasi župnik in jaz sva že stala na čelu dolge vrste pred zidom pod cerkvijo in komandant je zahteval od mene, naj povem, kdo je streljal in kdo so simpatizerji — vsi so bili v vrsti — „ali pa bomo vas požgali in vsi boste na mestu postreljeni." Bil je nedostopen, za vsako besedo me je ošinil z očmi. Kleče sem ga prosil za usmiljenje. Prosvetni dom in šola sta če bila oblita z nafto, tank je brizgal plamene, oboje je bilo že v ognju. Še sem ga rotil z vzdignjenimi rokami — ali pa naj mene ustreli prvega, da ne bom videl nedolžnih žrtev; tisto ga le pa ganilo. Rešeni smo bili vsi 'n vas ni bila požgana. Partizani s° me pa proglasili za izdajalca, in ko sem po letih le srečno prišel v ZDA, so oni, katerim sem >'ešil hiše in življenje, sporočili v Cleveland, kjer sem se le mimogrede ustavil, svojim že staro-naseljenim sorodnikom, da sem »največji izdajalec" in to celo v njihovem rdečem glasilu.
Rešeni fantje so sami ustano-
vili Vaško stražo in je bila tako vsa gregorska okolica vsaj nekoliko varna pred „goščarji“. In ko je po padcu Italije laška vojska izročila vse orožje partizanom, «o Vaški stražarji, od razmer prisiljeni, odšli na Turjak. Že ko so odšli, sem se za isto pot, na nedeljo — praznik Marijinega imena (12. septembra) odločil tudi jaz. V Velikih Laščah sem jih došel in se jim pridružil. Ko smo prišli na Turjak, sem takoj uvidel iz položaja, da smo v veliki kletki. Pregovoril sem fante in smo še isti večer — vseskozi v pripravljenosti — zapustili Turjak ter se srečno priključili slovenski vojski na Zapotoku nad Turjakom, ki je v tamkajšnji šoli imela svoj glavni štab. Oni so
takoj odšli na določena mesta na Osredku pod Robom, jaz sem pa ostal na Zapotoku, odkoder smo naslednji torek pozno v noč odrinili proti Dolomitom, kot nam je bilo rečeno. Takrat se je začela nesreča z mojo roko.
V tistih, za mojo roko kritičnih tednih, sem se zaobljubil — zadnja operacija je zadovoljivo uspela prav pred božičem —, da bom za vsak božič po možnosti skušal storiti kaj primernega v slavo božjega Deteta, Marije in sv. Jožefa, kateri me čudovito varno še vedno spremljajo.
Umik iz domovine
Po enoletnem bivanju v Ljubljani sem se opozorjen med prvimi umaknil na Koroško in s pokojnim kanonikom Koretičem potem še dalje proti Salzburški, kjer naju je ustavila že ameriška zasedbena oblast v Schwarzach in Pongau. Popolna tujca sva dobila gostoljubje v bolnišnici sester usmiljenk. Franci se je v domotožju že po par tednih odločil na vrnitev v domovino. Pa je že v Spittalu zvedel za ves položaj. Od tam je šel v Lienz v taborišče Peggez, kjer se je srečal z mojima bratoma. Po vrnitvi v Schwarzach mi je govoril o še kar dobrih razmerah v taborišču in sem se tako odločil ter prišel v taborišče pod lepimi planinami, kamor sem bil takoj sprejet, v začetku septembra.
V begunskem taborišču Peggez
Prvič sem opravil službo božjo na Mali Šmaren pri lepo okrašenem oltarju s sliko Marije Pomagaj na prostornem dvorišču pred barako tam ob Dravi; tako lepo je prepeval odličen zbor, da sem s težavo prišel do konca. Voditeljem slovenske begunske skupine se je posrečilo, da je taboriščna uprava dala na razpolago prostorno dvorano (menda v baraki 14), katero smo uredili kot slovensko taboriščno kapelo. Poverjena mi je bila skrb in u-prava kapele; uredili smo jo, da je bila dostojno svetišče, kraj molitve. Oltar s sliko Marije Pomagaj in vso opremo in prtovi je bil izdelek beguncev. Svečnike, vaze, svetilke, vse so napravili begunci iz konzervnih ška-telj. Celo zvonove — 4 različne tračnice — smo obesili v primeren „zvonik“ na smrekovih stebrih. Kot mežnar je lepo skrbel za čistočo g. Peter Klobovs, ki je s svojo posrečeno šegavostjo znal vplivati na ženske, da je bilo. perilo čisto in oltar vedno okusno in sveže okrašen. Za božič sem se sam potrudil in lastnoročno sva z bratom napravila primerno velike jaslice. Iztaknil sem pri daljnem kmetu velik lipov štor proti plačilu in begunec, domobranski invalid, mi je po dani zamisli lepo izrezal vse potrebne kipe, do 26 cm visoke. In so tako ubogi ljudje imeli vsaj nekaj domačnosti. Še Angleži so jih ponovno prišli gledat. Nemalo de-
*a in potov, pa je bilo vse poplačano z zaupnimi molitvami in Prepetimi božičnimi pesmimi ob njih.
Za velikonočno procesijo sem zamislil in oskrbel svojevrstno •,nebo“. Od uprave sem v skladišču sprosil modre trakove za na rokava in iz vojaških rozet so dekleta dobila belo svilnato prejo. V vsak trak je bil uvezen krog in zvezda, da je zglodal kot ban-derce, katero naj vstali Kristus kot zmagovalec nad smrtjo drži v roki. Tudi vstalega Gospoda je lepo izrezal in poslikal že omenjeni fant. Razpelo za križ, ki je bil potem misijonski križ v kapeli ,je izrezal preprost kmet-beguncc. Podobno je bila mon-štranca umetnina. Izdelal jo je begunec, neki Babnik, ki se je izkazal mojstra v zlatarski stroki. Material je bil iz ostankov sestreljenega letala tam ob Dravi ; lunica pa je bila pozlačena; begunka je podarila lepe uhane za dober namen. Okrog stojalca so bili krasno izdelani nageljčki, roženkravt in planike. Lepi ,,božji grob“ bi bil vsaki cerkvi v kras in ponos — vse je bilo delo beguncev. Lepa in veličastna je bila procesija ob mogočnem in odličnem petju begunskega zbora. In po njej je bilo prinašanje žegna v kapelo. Ob neprestanem Potrkavanju zvonov so ženske prinašale pristradane pirhe, izpro-šene od dobrih tirolskih kmetic. Podobno je bilo s procesijo presvetega Rešnjega telesa.
Ker je bilo v taborišču več duhovnikov, je bil potreben še stranski oltar. Mašno opremo sem prinesel ob prihodu v taborišče kot dar usmiljenk na Salzburškem. Čopova Sonja iz Jesenic, gimnazijka, mi je umetniško naslikala ovalno sliko sv. Družine, begunec je naredil primeren okvir iz smrekovega lubja.
Taboriščno gledališče
Ker je bilo za dušnopastirstvo in šolo dovolj mlajših kolegov, so me nagovorili, da sem se pridružil taboriščnemu gledališču. Bila je na razpolago le prazna in obširna dvorana. Iz nič smo v 4 igralskih skupinah ustvarili oder, ki bi bil v čast in ponos vsakemu Prosvetnemu domu. Posrečilo se mi je zbrati do takrat meni nepoznane podeželske igralce in so za božič postavili na oder poznano in primerno igro „Podrti križ“. Rojak dr. Joža Basaj, ki je bil na obisku, mi je rekel: „S to igro bi morali iti gostovat po vseh naših taboriščih, vredna je bila truda." Ko so pred Veliko nočjo zaigrali »Revčka Andrejčka," mi je ravnatelj gimnazije prof. Marko Ba-puk čestital: »Imeli ste velik pogum, pa dobre oči in srečo ter železno voljo, da ste nam v tej revščini podali košček domovine. Vsi igralci zaslužijo iskreno zahvalo in pohvalo; Marički bi pa že med igro radi dali nageljne, če bi jih imeli, vsi smo jo vzljubili. Dajte nam še kaj tako le-
pega in primernega!“ Prijazno dekle je bila potem poznana in klicana le kot „Marička“; doma je bila iz Bloške planote1 nad Cerknico, zelo načitana in pevsko nadarjena, pa se ni nikdar prevzela. Z možem imata lepo družino v Torontu, v Kanadi.
Papežev delegat me je večkrat kam poslal v nujnih zadevah, ko sam ni utegnil. Še mi je v prijetnem spominu pot v nad 30 km oddaljen Kals pod Grossgloekner-jem, da sem uredil važno zadevo s kolegom, ki je tam kaplanoval; zdi se mi, da je bil Franc Novak. Na poštnem busu sem dobil 4 taboriščnike, ki so bili namenjeni na drzno turo na najvišjega gorskega velikana v Avstriji. Gospod je bil sila zaposlen z dekanijsko konferenco in šolo, kot mi je rekel. In ko je zvedel, kako sem prišel tako daleč, mu omenim tudi družbo, ki je že odšla dalje proti planinam. „Pojdi za njimi, v planinski koči le mene omeni in boš dobro postrežen in tam prenoči in se jutri vrni, pa se bova pogovorila." Bal mi je obilno malico za na pot in odhitel sem, da jih dohitim. Nepripravljen sem takrat že koncem septembra v skrbi gorskega vodnika Gustija čopa in telovadca Janeza Varška bil na vrhu Velikega Zvonarja. Po vrnitvi so se čudili ne le kolegi, ampak tudi drugi in se še mnogi skoraj-žili. Drugič me je delegat poslal v Celovec z vlakom. Tam sem sc ustavil tudi v tiskarni Mohorje-
ve družbe, kjer sem slučajno staknil v knjižnici tudi igro „Mli-nar in njegova hči." Izposodil sem si jo in jo med potjo nazaj grede prebral. Že sem se odločil, da jo malo predelam in skrajšam in bo za čas okrog Vseh svetih prav primerna za na oder. Veliko dela mi je dalo, ker sem se hotel, da bi tudi mlinske stope delovale, in sem uspel. Za igralce nisem bil v zadregi, vse je bilo že sko-ro naštudirano, pa je nenadoma prišla selitev taborišča v Spittal na Koroško, v začetku novembra 1946. In »Mlinarjeva hči“ je žalostno »splavala po vodi." Tudi v Spittalu so imeli urejen gledališki oder z veliko dvorano. Ker niso imeli za tisti čas ničesar v načrtu, so naprosili ponovitev »Revčka Andrejčka." Igralci so bili voljni, mlad človek se rad postavi, in zopet so se odrezali. Nagrada igralcem je bilo priznanje in pohvala v taboriščnem dnevniku. Meni je vse tisto vzelo mnogo časa in potov in skrbi. Kadar je prišla po sporedu določena nedelja ali praznik, sem radevolje prevzel skrb za službo božjo.
(Bo še)
»Zakaj tako tečeš?" je vprašal Primož svojega prijatelja.
»Domov moram. Mama me bo nabila," je odgovoril Janez.
»In zato še tečeš?"
»Seveda, če pridem kasneje domov, bo že oče doma."
UKA ŽEJA
Ena posebnih značilnosti slovenske emigracije, ki se je po letu 11147 naselila v Argentini, je bila močna skupina intelektualcev. Ta •je že takoj v začetku dala njenemu življenju in delu poseben značaj. Z razliko od drugih dežel, kjer se je naselila slovenska emigracija in so se intelektualci začeli vključevati v novo okolje, je emigracija, naseljena v Argentini, posvetila svoje sile skupnosti in slovenstvu ter krščanstvu. Ustvarjeno je bilo slovensko narodno in versko življenje s skoraj vsemi svojimi značilnostmi sredi tujega oceana. Kulturna in verska raven je bila višja od okolja, v katerem se ie naselila, in se zdi, da se ji ta novi svet ni zdel preveč zanimiv privlačen. Tudi to je pripomoglo, da je z zanosom dala zagon slovenskemu življenju in skušala povezati slovenstvo v zdomstvu.
Začelo se je živahno prosvetno delo. To dokazujejo pevski zbori, igralske družine, mladinske organizacije in druga društva. Kljub revščini so uspevale številne publikacije.
Nepristranski zgodovinar bo moral priznati, da se je veliko storilo za čast in ponos slovenstva. Takrat, ko je doma hotel režim kulturo zasužnjiti in si jo podrediti, ko je bilo prosvetno življenje uničeno, je emigracija bila na višku in držala visoko bakljo slovenske kulture. Nadomestila je v neki meri tisto, kar v domovini ni bilo mo-koče. S tem je sicer storila svojo dolžnost, a ima tudi zgodovinsko zaslugo, ki ji nihče ne more zanikati.
Od teh lepih začetnih let jih je že poteklo petindvajset. Življenjsko potovanje človeka utruja. Tudi emigracijo. Ko je po tolikih letih začelo kulturno in prosvetno delo med emigracijo pešati, so vsaj delna odjuga doma in nove generacije dvignile kulturno raven in Ustvarjanje ter prevzele del nalog, ki so ležale na ramenih emigracije, tako da je ostala kontinuiteta v tistem kulturnem življenju in delu, ki se ni podvrglo službi režima in partije.
Včasih je domovina prejemala slovenske knjige in revije iz emigracije, sedaj jih emigracija že dobiva iz domovine. Končno to ni filč izrednega, bi rekli, je pojav normalnega življenja.
Po letih uspešnega dela se je emigracija znašla pred trdim dejstvom, da ni kontinuitete nekdaj uspešnega dela. Nekdanjim ust-yarjalcem in prosvetnim delavcem se iztekajo dnevi življenja, a na Izpraznjena mesta ni novih delavcev.
Odpovedala je predaja. V življenju se generacije držijo močno za roke, so povezane, da tako iz roda v rod gre življenja tok. Med nami se komaj dotikajo s prsti rok. Narte Velikonja bi nam rekel, da se nam godi kot koklji z račkami. Ko so majhne, se stiskajo pod njene peruti, malo večje že plavajo po gladini ribnika, a jih koklja lahko samo gleda in vabi iz obrežja, čim večje so račke, manj razumejo govorico koklje, bolj se ji oddaljujejo, živijo svoj svet, ki ga ona ne razume. Ali morda z nami ni tako? Večstoletna dediščina, prinešena v tujino in ohranjena z ljubeznijo, veseljem in bolečino, nima dedičev.
Uka želja v okolju
Težko je napovedati, kaj bo prinesla bodočnost. Niti futurologi, poklicni vedeži našega časa mnogokrat ne uganejo, se ne uresničujejo njihove napovedi. Nekaj se pa da predvidevati v vsakem primeru, tudi našem, če vsaj malo pobrskamo po tem, kar je, in pregledamo, kar imamo.
Okolje v Srebrni deželi pod Južnim križem ni preveč naklonjeno kulturnem življenju in ustvarjanju. S tem nočemo reči, da tega ni, a je last elite, ki je v veliki manjšini, in je omejeno le na njeno področje. Večino to ne zanima, ji je tuje, ga ne zna vrednotiti. Ne čuti potrebe, ker ji gre mišljenje predvsem skozi želodce, kar zasenči aktivnost možganov in razuma.
Večina tudi ni sposobna drugače misliti in delati. Zgovoren dokaz za to dejstvo je, da od sto otrok, ki so se vpisali v prvi razred ljudske šole, jih konča sedmi razred le pičla polovica. Ta podatek zasledim večkrat v dnevnem časopisju in uradnih izjavah. Približno enako stanje je v srednjih šolah, a na višjih še veliko slabše. Od sto študentov, ki so se vpisali na univerzo, jih pride do diplome le pet. Ta življenjska realnost vpliva tudi na naše mlade ljudi. Podvrženi so vsem njenim vplivom in je odvisno od njihove volje, družinske vzgoje in podpore skupnosti, če se odločijo za resen študij in trdo delo.
Poglejmo vsaj bežno, kako je z ukaželjnostjo naših mladih. K temu nam bodo pomagale predvsem številke naših šolskih tečajev.
Osnovnošolski tečaji
Ni pretirano postaviti trditev, da vsi šoloobvezni otroci slovenskih družin obiskujejo obvezno osnovno šolo. Starši se zavedajo te dolžnosti in pošiljajo v mnogih primerih otroke v privatne šole,
kar pomeni v neštetih primerih posebno žrtev. Prav tako ni pretirana trditev, da velika večina otrok slovenskih staršev, ali skoraj vsi, Pridejo do ,sedmega razreda in tako uspešno končajo osnovno šolo.
Od vseh šoloobveznih otrok jih približno 80 odstotkov obiskuje slovenske šolske tečaje. Za odsotnost ostalih 20 odstotkov so vzroki različni. Nekateri živijo v oddaljenih krajih, kjer takih tečajev ni, drugi jih nočejo pošiljati zaradi lagodnosti ali pa sploh ne čutijo Potrebe, da bi njihovi otroci govorili slovensko.
V zadnjih petih letih se je stanje učencev v slovenskih osnovnošolskih tečajev gibalo takole:
Carapachay	1971 46	1972 47	1973 51	1974 51	1975 53
Berazategui	7	6	7	8	7
Slovenska hiša	29	25	30	32	32
San Justo	109	105	112	117	116
San Martin	110	103	94	74	71
Slovenska vas — Lanus	80	82	69	66	64
Castelar — Pristava	79	73	61	56	53
ttamos Meiia	139	142	145	147	152
Mcndoza	24	26	35	36	34
ttliramar	—	—	8	—	9
Bariloche	—	16	12	11	10
Skupaj	623	625	624	598	601
Podatki so bili objavljeni v Duhovnem življenju in se nanašajo na stanje ob koncu šolskega leta. Morda so v nekaterih krajih vključeni otroci, ki obiskujejo otroški vrtec, kar v primerjavi z drugimi kraji realnost nekoliko spremeni. Lahko pa opazimo, da se število Postopoma zmanjšuje, ponekod že prav občutno. To se bo nadalje-valo tudi v bodoče, predvsem zaradi vedno večjega števila narodno niešanih zakonov in starostne strukture skupnosti v posameznih krajih ter dejstva, da večkrat mladi zakonci v svojih prvih letih nočejo otrok, potem so pa tudi številne družine bolj redke. Večina °trok, ki začne prvi razred, konča tudi osmega, tako da je osipa bolj rnalo. Morda so primeri bolezni ali preselitev strašev v drugi kraj.
Ni tukaj namen govoriti o učnih uspehih, ker bi jih bilo morda težko vskladiti zaradi različnih kriterijev učiteljev v posameznih točajih. Priznati si pa moramo trdo dejstvo, da je še pred par leti nazaj učenec osmega razreda znal gladko čitati slovensko, sedaj so
pa že primeri, da se jim beseda zelo zatika. Še veliko slabše je s pisano besedo. To dokazuje, da starši ne sodelujejo dovolj s šolo in ne pripravijo otrok do tega, da bi med tednom in počitnicami posegel po slovenskem branju in slovenski knjigi. Šola brez sodelovanja staršev ne more delati čudežev.
Srednješolski tečaji
Glavni namen srednješolskih tečajev je nadaljevanje slovenske narodne vzgoje, ki se je začela v osnovni šoli. Obiskuje jih približno 70 odstotkov slovenskih dijakov, ki so vpisani na državne ali privatne srednje šole različnih strok in smeri.
Vzrokov za neobiskovanje srednješolskega pouka je več. Morda je eden izmed glavnih, da učenci, ki so v osnovni šoli komaj rinili iz leta v leto in slovenščine ne obvladajo dovolj, ne prestopijo v srednješolski tečaj, drugi zopet mislijo, da slovenskega pouka in narodne vzgoje ne potrebujejo več, zopet nekateri že iščejo zaposlitev in obiskujejo večerne šole. Odvisno je od pripravljenosti in narodne zavednosti dijakov in njihovih staršev.
Število dijakov v srednješolskih tečajih je v zadnjih letih ne koliko naraslo. Poglejmo konkretne številke:
	1971	1972	1973	1974	1975
Tečaj ravn. M. Bajuka, Slov. hiša	121	139	160	175	188
Slovenska vas — Lanus				51	41
Adrogue				20	17
Mendoza				10	12
Bariloche				7	14
Skupaj	121	139	160	263	272
Za zadnji dve leti so podatki povzeti po Duhovnem življenju in se nanašajo na stanje ob koncu šolskega leta, za ostale tri leta so iz privatnih virov, a nepopolni, ker manjkajo predvsem številke iz Slovenske vasi in iz škofovega zavoda v Adrogueju.
Z ozirom na spol je približno enako število fantov in deklet. Res je, da je v tečaju ravnatelja M. Bajuka več deklet, kar se pa delno izravna z večino, ki jo imajo fantje v Adrogueju.
Velika večina dijakov in dijakinj konča uspešno srednjo šolo, a je osip že večji kot v osnovni šoli. Nekaterim manjka vztrajnosti ali se pa bojijo truda, ki ga šola zahteva.
Z ozirom na število učencev v osnovnošolskih tečajih lahko pred-
videvamo, da bo število dijakov še par let naraščalo, potem pa bo Zfičelo padati iz istih vzrokov kot v osnovni šoli.
Srednjo šolo bi lahko obiskovalo več dijakov, kot jih dejansko. Če vzamemo za osnovo vpis v slovenske šolske tečaje, lahko izraču-namo, da se samo 80 odstotkov otrok, ki so končali osnovno šolo, vpiše na srednje šole, kar je sorazmerno malo, če upoštevamo mož-n°sti, 'ki so na razpolago. Doma v Sloveniji se odloči za srednjo šolo ^2 odstotkov mladih, ki so končali osemletko.
Višje šole in univerze
S končano srednjo šolo se konča šolska narodna vzgoja naših mladih. Za vnaprej je ta odvisna od volje mladih samih, njihovih staršev in organizacij, v katere so včlanjeni.
V mladinskih organizacijah so predvsem vključeni srednješolci 'n višješolci nekako do dvajsetega leta starosti. Po tem letu so le
Metlika v Beli Krajini
bolj redki, ki vztrajajo še naprej in sodelujejo. Vzrokov je več, a izostanek je največji pri tistih, ki so s srednjo šolo že končali šolanje in so zaposleni.
Višješolski in univerzitetni študentje imajo svojo organizacijo. Aktivno se udeležuje življenja in dela v organizaciji približno 40 do 50 fantov in deklet. Ta številka je zelo nizka, če jo primerjamo z dejstvom, da so leta 1973 našteli med nami 250 študentov in študentk-V zadnjih dveh letih je najbrž ta številka nekoliko narasla, kar stanje še poslabša. Vzrokov za to je več, pri nekaterih je zaposlitev in večerno šolanje, pri drugih pa nezanimanje za narodno skupnost in njeno življenje.
Z vpisom na višje šole in univerze ne moremo biti povsem zadovoljni. Lahko bi jih študiralo več, predvsem fantov, če računamo, da pridejo do diplome povprečno v šestih letih — manj na višjih šolah, več na univerzah — potem se jih odloči za ta študij približno 60 odstotkov, ki so končali srednjo šolo. Zaradi pomanjkanja podatkov pa je težko ugotoviti, koliko jih tudi uspešno konča.
Nekoliko si lahko pomagamo v tem pogledu s številom diplomiranih, objavljenih v tisku. V zadnjih štirih letih je diplomiralo 25 fantov in 21 deklet. Podatki z ozirom na poklic so sledeči:
Poklic
Duhovniki
Arhitekti
Ekonomija, knjigovodstvo, administracija Farmacevti Inženirji Kinesiologi Pravniki
Profesorji, srednješolski Zdravniki Zobozdravniki Skupaj
1972	1973
moš. žen. moš. žen.
1
1
2 1 1	3
1	5
2	2
12	9	7
1974	1975
moš. žen. moš. žen-
1
2	111
1
1	4
1
3
1	4	2
1	1	1
1
8	9	7	3
Povzeti so po objavah v Svobodni Sloveniji. So približni, ker kronika ne registrira vseh diplomiranih, niti vedno ne soupadajo z letom diplomrianja, ker jih lahko tudi registrira pozneje.
v zgornjih številkah so zajeti namenoma samo mladi, rojeni v “tiftunstvu in emigraciji. Njihova poklicna orientacija je zanimiva, ‘i tudi razumljiva. Dekleta si izbirajo pedagoške poklice, fantje pa tehnične, kar soglaša s splošno poklicno orientacijo mladih naših dni.
Oba novomašnika pripadata Misijonski družbi. Študije sta kon-čMa sicer v Sloveniji, a sta izšla iz slovenske skupnosti v Argentini.
Sorazmerno zelo malo mladih, ki diplomirajo, se potem vključi v življenje naše slovenske skupnosti in v njej sodeluje. Ravno tukaj pride najbolj do izraza primerjava med kokljo in račkami.
In bodočnost?
Navedene številke nam pokažejo sliko, s katero smo lahko le 'lulno zadovoljni. Lahko bi bilo še boljše. Želeti bi bilo, da bi se več funtov vpisalo na univerze in višje šole in se potem po končanem študiju vključili v aktivno delo skupnosti.
Če se ustavimo samo pri višjem študiju, lahko vidimo, da nam ^unjka mladega učiteljskega naraščaja za naše šole na vseh nivojih. Morda bi to nalogo lahko prevzel slovenski oddelek na Ukrajinci univerzi. Namesto cilja, doseči diplomo, bi naj bil tudi cilj: priprava učiteljev za naše ljudsko in srednješolske tečaje in za oddelek univerze. Prvi dve leti bi bil lahko pouk za vse enak, potem se pa ločili oni, ki bi se odločili za pedagoško smer in študij slo-venščine, slovenskega zemljepisa, kulturne zgodovine in vprašanja Puvodne vzgoje na tujem.
Skrb za kandidate za vpis bi morala prevzeti skupnost kot celota in usmerjati mlade ljudi, posebno tiste, ki ne študirajo na tukajšnjih visokih šolah in so s srednjo šolo končali šolanje. Le tako bo-P*0 imeli več jamstva, da se bo nekdaj uspešno delo nadaljevalo. Obenem še bo pristopilo k znanstveni obravnavi vprašanja naše narodne vzgoje na tujem, ki že zelo peša.
Od današnjih odločitev je odvisno, kakšen bo jutri. Sami izbiramo pot in odločamo, kaj bomo izbrali. Poglejmo dva primera. Objavljena sta bila v reviji, ki jo izdaja doma režim za izseljence. Do-P's izseljenca izpred druge svetovne vojne iz Cordobe, Argentine. Pravi: Vsak mesec se zberemo na „asado“, a vsakokrat ugotovim, da (*veh ali treh, ki so bili še zadnjič, ni več med živimi. Zbirajo se samo stari, mladih ni blizu. Drugi primer, časnikar iz Ljubljane Potuje po svetu in obiskuje izseljence izpred druge svetovne vojne. Pride v Buenos Aires. Slovenski uradnik na veleposlaništvu mu ob-l.iubi, da ga bo popeljal še isti večer na sestanek v Villa Devoto.
Šla sta. Bilo jih je zbranih precejšnje število. Toda med njimi ni slišal nobene slovenske besede, samo španščino. Ko se vrne, napiše članek ..španščina v srcih Slovencev v Buenos Airesu."
V naših središčih Se še sliši slovenska beseda, toda ne več samo slovenska, še pridejo mladi, a vedno manj. Kako bo v bodoče, katera pot se bo izbrala ? Odgovor pripravljamo že danes. Zato poživimo predvsem prosvetno delo v naših krajevnih središčih in posvetimo več časa slovenski in verski vzgoji v naših družinah.
Avgust Horvat
Vladimir Kos
Ljubeznivost
(S to pesmijo se hočem tudi pokloniti g. Francu Sodji CM, ki se je mojstrsko dotaknil problema staranja s svojo knjigo „ Glej te, že sonce zahaja.. .“)
Kjer zdaj živim, so hiše spačene od težkih gmot zemlje na duši, pepel leži na dnu oči živali,
in nekaj kriptomerij životari.
Vendar ko mrak z zemljo poljubi se in kraj neba pusti svetilko (iz kamna, s hladno žametno svetlobo), se vanj nasmehnemo — tako nerodno.
Ne vem zakaj, a včasih se zgodi, da žarki padajo po strani na bledo kost nespečih stark ležišča — da v vsaki vztli odstavljena kraljica.
In včasih veter mesec zatemni,
prav kadar starci v čas kašljajo, da noč je spet nejasni sen mladosti, morje, kjer prej so klicali mostovi.
Pod črto: kriptomerije so zaprtim dežnikom podobne japonske ciprese, okrog 2 m visoke, ki včasih krasijo vogle ali pa vhod tudi revnejši hiši-„Kjer zdaj živim" je severovzhodni rob Tokia, ki je vanj najbolj natlačeno prebivavstvo, v primeri z ostalimi robovi in sektorji enaj strnili jonske prestolnice. Tu prebiva tudi razmeroma največ revnih ljudi. „Mostovi“ na koncu pesmi se nanašajo ne le na mladostno podjetnost, marveč tudi na dejstvo, da so pred manj kot sto leti bila v teh predelih močvirja in lagune.
Sv. pismo za različne prilike
Kadar ti je hudo, beri 14. poglavje evangelija po Janezu.
Kadar doživljaš razočaranje nad ljudmi, beri psalm 27.
Kadar si grešil, beri psalm 50.
Kadar si zaskrbljen, beri G. poglavje (od 10. do 84. vrste) iz Matejevega evangelija.
Kadar si v nevarnosti, beri psalm 91.
Kadar si žalosten, beri psalm 34.
Kadar se ti zdi, da se Bog ne briga zate, beri psalm 139.
Kadar si malodušen, beri 40. poglavje preroka Izaija.
Kadar se čutiš osamljenega ali te je strah, beri psalm 23.
Kadar si hudo potrt, preberi 39. vrsto 8. poglavja iz pisma apostola Pavla Rimljanom.
Kadar potrebuješ poguma, da bi spolnil svojo nalogo, beri 1. poglavje Jozuetove knjige.
Kadar se ti bo zdel svet večji od Boga, beri psalm 90.
Kadar odhajaš na delo ali na potovanje, beri psalm 121 ali psalm 107 (od 23. do 31. vrste).
Kadar si v kočljivem položaju ali zagrenjen, beri 13. poglavje iz
1.	pisma apostola Pavla Korinčanom.
Kadar misliš na vlaganje in dobiček, beri 10. poglavje (od 17. do 31. vrste) Markovega evangelija.
Kadar si povabljen na imenitno gostijo ali se ti ponuja izjemna ugodnost, beri 55. poglavje preroka Izaija.
Kadar doživljaš hudo krizo v svojem življenju, beri psalm 46.
Kadar si razburjen in slabe volje, beri psalma 103 in 104.
Kadar ti gre vse narobe, beri psalm 27.
Kadar se ti zdi, da gre vse zmerom na slabše, beri 3. poglavje iz
2.	pisma apostola Pavla Timoteju.
Kadar objokuješ smrt dragega bitja, beri 5. poglavje iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom.
Kadar peša tvoja vera in tvoje zaupanje v Boga, beri 11. poglavje iz pisma apostola Pavla Hebrejcem.
Kadar se te polašča strah pred smrtjo, beri 21. in 22. poglavje Razodetja.
Svetovnonazorska pot Ivana Cankar j a
Leposlovni kritik, ki priznava, da je nekaj, kar presega stvari, in sam doživlja to presegajoče, zadene pri določanju svetovnega nazora Ivana Cankarja instinktivno najprej na njegovo notranjo religijo-etiko. Izražajo jo mesta o skritem oltarju v notranjosti, pred katerimi darujejo čiste misli (Moje življenje), o veri, ki je že od vsega začetka kar sama po sebi vzklila v srcu ter ga vsega prepojila (Moje življenje), o srcu, ki je pravičen in nezmotljiv sodnik, — ki je strožji od katekizma, — ki ne pozna „ma-lenkosti" (Skodelica kave).
Ivanova besedila o tej prvinski veri v otroških letih jemlje njegov bratranec Izidor Cankar, ki je med literarnimi kritiki najbolj pristojen za opredeljevanje pisateljevega svetovnega nazora, resno: „ ,Bog‘ je bil pesniku že od zgodnje mladosti preplel srce in se ni dal več odtrgati od duše" (Iz. Cankar, Leposlovje Eseji — Kritike, II, 348).
V Ivanu je znotraj vseh obdobij njegovega svetovnonazorskega razvoja vsaj tleče pristno religiozno-etično jedro, ki je skrajno občutljivo za vse ne-sve-to, za vse ne-etično, za vse ne-po-šteno v dogajanju, na katero pi-
satelj zadeva. In prav ta reakcija na nepoštenje je tisto, kar končno določa postaje njegove svetovnonazorske poti.
Kritični čut za poštenje ga najprej povede iz katolištva domače hiše, kakor mu pod raznimi vplivi vstane pred oči na realki, v svobodomiselstvo Aškerčevega in Govekarjevega kova. 21. marca 1893 piše materi: »Ljuba mati! Danes je Vaš god. Jaz vem, kako Vi mislite o meni; da sem lahkomiseln, malovreden človek, kateri samo na tisto ne misli, kar bi bilo treba, na drugo vse." A sam da ve, da ima „boljše srce" in „boljšo pamet", kakor jo imajo drugi ljudje. To da vesta samo on in Bog. Da se je že kdaj vprašal, če se v tem prepričanju ne moti, pa da mu je „nekaj dejalo", da se ne moti (Iv. Cankar, Zbrano delo, XXVI, 7-8).
Njegov prvi svetovnonazorski obrat je torej ros iz vesti, ki se mu katolištvo, v podobi, kakor mu stoji pred očmi, upira in ge Cankar zato zapušča.
A ko pride 1896 na Dunaj, n e vstopi v liberalno akademsko društvo ..Slovenija", pač pa na „bru-cuškem večeru" krepko po njem udriha in meče pred člane kop0 „ resnic" o neresnosti društva
' zn, XXVI, 20-22): kot je bil 1'rej prepričan, da je bila resnica, kar ga je vodilo v svobodomiselstvo, tako je zdaj prepričan, da je resnica, ki ga oddaljuje °d njega. Pa tudi v svobodomiselstvu doma — v tistem, ki ga je prej branil - se mu iz večje razdalje, z Dunaja, pokaže vse mogoče, kar ga močno odbija (ZD XXVI, 70-77). Gabi se mu zlaganost, gabi se mu surovost, podlost. . . Spet: tisto poštenje, ki Ka je privedlo v slovensko svobodomiselstvo, ga zdaj trga iz nje-Ka, poštenje, ki ga v njem končno vzgibava njegovo večno živo re-ligiozno-etično jedro.
Podobno je z njegovim nietz-sehejanstvom, kakor se izraža npr. v „Kralju Malhusu," v „Hu-dodelcu", v ..Spomladanski noči.“ Boj za uresničevanje enkratne osebnosti — boj proti enolični popre č nos ti, niveliranju in čredar-stvu je nekaj pozitivnega — je vrednota. Tako je moglo tudi pri osvajanju nietzschejanstva Cankarja voditi njegovo skrito religiozno jedro.
Kolikor je pri tem sprejel tudi negativnega nietzschejanstva, Nietzschejevega brezobzirnega, krutega ..nadčloveka", je to — zaradi svoje naravne usmiljenosti. Nesebičnosti do samopozabc, o-troške skromnosti (prim. Iz. C., n- d. 241) — nujno sprejel ne-°rgansko, ostalo je kakor nekaj Nalepljenega nanj in je pozneje odpadlo.
„Kralj na Betajnovi" ni poveličevanje nietzschejanskega nadčloveka, marveč pisateljeva odpoved temu idealu: pravi junak drame ni Kantor, ampak Maks, ki ga Kantor ubije in ki ima za vlogo, da budi okolju vest. Tako je pa spet vest tista, ki pisatelja končno vodi po eni strani v niet-zschejanstvo, po drugi pa iz njega.
Ivan Cankar je bil proletarski otrok. Tudi pozneje je na sebi doživljal in na drugih gledal, kaj je krivični socialni red. Tudi ta red je bil del nepoštenja, ki se mu je pisateljevo globinsko etič-no-religiozno jedro nujno moralo
upirati. In v uporu so bile hkrati tendence socialističnega materializma. 1907 sprejme Cankar celo kandidaturo socialdemokratič-ne stranke pri državnozborskih volitvah.
Čeprav je bil pa v stranki, ki je imela za svoj miselni temelj marksizem, sodi Izidor Cankar — in Josip Vidmar ima v ljubljanskem Zvonu 1932, 434-535, njegova izvajanja za „jasno in pravilno podobo Cankarjevega odnosa do marksizma" — „da so bile miselne podlage marksizma pesniku po naravi in dejansko tuje, da je njegov življenjski nazor bil preširok, da bi ga bilo mogoče vtakniti v formule mrksistič-ne filozofije, in da jedro njegovega oznanila, ki ga je prinašal Slovencem, ne le ni skladno z materialistično filozofjio socialne demokracije, marveč da ji je tudi nasprotno.. . če oznanja historični materializem vsemoč ekonomskih razmer, oznanja Ivan Cankar zmagoslavje duha; če pričakuje marksizem rešitev človeku iz srečno izbojevanih razrednih nasprotij, jo pričakuje Ivan Cankar iz prebujene individualne vesti. To sta dve v osnovah si,nasprotni naziranji. . . Historični materializem je bil pri Ivanu Cankarju površno prevzet, nedo-življen in se, čeprav ostaja pesnik še nadalje socialist, po 1. 1909 ne javlja več" (n. d. 307-308; 337-339).
Njegovo etično-religiozno jedro je bilo transcendentno odprto v
neskončnost in večnost, in kakor ga je po eni strani vodilo v altruizem socializma, mu je po drugi strani branilo, da bi se s tem socializmom poistil tudi v njegovi materialistični zaprtosti.
Cankarjeva odprtost v neskončnost in večnost se je po sarajevskem obisku pri nadškofu Stadlerju in bratu Karlu (1909) vidno poglobila, njegovo tleče etično-religiozno jedro se je vse bolj razplamtevalo in določneje opredeljevalo v krščanstvo — v doživljajsko razsežnost krščanske religije.
..Kjerkoli in kadarkoli — nekje in nekdaj mora biti drugo življenje, mora biti popolnost božja... Paradiž je bil in je; in zato, ker je, ga bo nekoč gledalo to željno oko" (Naši umetniki, iz 1. 1910).
Ko Ivan Cankar v istem raz-glavljanju primerja „lepoto“ z Bogom, primerja hkrati Boga z „lepoto“: „Lepota je kakor Bog. Večna je in neskončna, neobse-žena in neobsežna. Luč prepleta v tisočkrat tisočerih žarkih vse vesoljstvo; sije v soncu, luni in zvezdah, diha v zraku, roma z vetrom; prodira kamen, živi v rastlini, živali in človeku. Lepota je kakor Bog: povsod in nikjer je ni utelešene, v popolnosti izražene, tako da bi hrepenenju in slutnji ne bilo več prostora. • Srce človeka siromaka jo sluti in je išče, slutilo in iskalo bo na vekomaj."
Že primerjava z lučjo, ki vse
Prepleta, ki sije, ki diha, kaže, da *Vanu Cankarju spoznavanje Bo-ni nekaj razumskega, ampak doživljanje. ,,Resnično in glasno niora nekje živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu sr-ca> -..kar kliče dušo!" (Milan ’n Milena). Razumu samemu še-Pet na dnu srca klic duše še ni umljiv.
S 35 leti se Ivan Cankar čuti »starca". A po Izidorju Cankar-'u so bila prav zadnja pisatelje-Vil leta „zadnja oblika njegovega duševnega razvoja in z njo doseže Ivan Cankar tudi najvišjo stopnjo svojega pisateljskega •nojstrstva" (n. d. 35-356). Več-n°st, Bog, Kristus vse bolj vstopno v to mojstrstvo; npr. v znanih črticah »četrta postaja," „Ve-*ika maša", »Nedelja": »Velikega Putka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bi-‘° treba, da je zazvonilo in zape-0 Ponižanemu človeku veličast-n° vstajenje."
tvan Cankar na svoji življenjski in umetnostni poti vse več go-v°ri o »neumrljivem hrepenenju", 0 »vstajenju", o »poveličanju*, o "Bogu." Zato bi bilo »nespametno •nisliti" poudarja Izidor Cankar, »da se Ivan Cankar tolikokrat zitolj lahkomiselno igra z odgo-v°rom na ta zadnja vprašanja človekovega bitja, da zgolj lepo besediči, ko se bavi z najtežjimi Ualogami človekove misli; to so dejansko rezultati njegovega o-sebnega čustvovanja in umova-
MOLITVENI NAMEN ZA AVGUST
Splošni: Da bi se mladi v medsebojnem bratskem sodelovanju —. obvezali, da bodo gradili boljši svet.
Misijonski: Da bi mladi ljudje, ko odločajo o svoji prihodnosti, upoštevali velike misijonske potrebe.
nja, in kakor je napak, če v pesnika zanašamo stvari, ki bi jih v njem želeli najti, a jih ni, tako ravna kvarno, kdor hoče izdisku-tirati iz njega vse, kar mu ni po volji ali česar ne razume.
Ivan Cankar naj ne bo prazno ogledalo, v katerem bi mogel vsakdo samoljubno ogledovati sebe, marveč objektiven, historičen pojav, in naša naloga je, da vsebino tega pojava dožencmo, brez ozira na to, kako se prilega ocenjevanju individua ali časa. In pozitiven del miselnega in čustvenega sestava, kakršnega predstavlja historični Ivan Cankar izza 1. 190!), je vera v Boga (»Luč je in Bog je. . . !“) in v posmrtno življenje, ki ga bo zaživel .kjerkoli in kadarkoli* “ (n. d. 317).
(Družina, 16. 5. 76) dr. Vladimir Truhlar
Ivan Cankal'
>IO( V\ Sl, O SLOVENSKI NAROD!
V	noben kelih ni točil Rog samega pelina: celo svojemu sinu Odrešeniku je poslal na pot Simona Cirenskega. Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica. Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel ? Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; i" koliko jo bo še prelite!
Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi! Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palici* ti ga je vtepala. Suvali so od vseh strani, očimi in mačehe, botri iu botrice. Časih si zajokal, časih si omahnil, ves truden, časih pa s* tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili.
V	curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za vež klafter globoko; zato je ta zemlja rodila in kadar si jedel sužnj' kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri.
Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvU' vel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali' še bil j bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: „N*' karte! Ta burka je stara že tisoč let!“
(Iz ,,Kurenta“l
O domovina!
O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v
v duši. .
kdor se naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši;
kdor noče laži dvoriti, lakaj, je kot drevo, bolehajoče v suši; glej, smešna krinka, opičji obraz, to boginja svobode je pri nas!
Oton Župančič
^.j mi pomenijo slovenske mladinske mase?
Ena izmed razveseljivih stari, ki jih mesec za mesecem orga-yZ*ra naša mladina Velikega Buenos Airesa, so mladinske sv. maše. ^sako prvo nedeljo v mesecu se zberejo v Slovenski cerkvi Marije omagaj, vsako drugo pa po krajevnih središčih. Kaj mladim pome-111,0 mladinske sv. maše, zlasti skupna v cerkvi Marije Pomagaj, llai sami spregovorijo:
Ana Marija Klanjšček, profesorica, pred par leti predsednica Jeznega odbora Slovenske dekliške organizacije, pravi:
. »,Moj pogled na mladinske sv. maše zajema dva pomena. Prvi omejen na vero, drugi obsega narodnost.
Mladinske maše so skupno vabilo k Jezusu, ki nas sprejema v ,Sv- zakramentu, in k Mariji, ki nas vedno čaka, vedoč, da se k •1 lahko zatečemo in jo prosimo za pomoč.
Takrat se združijo mladinska srca v en sam poklon Materi božji 1 Priznanje Bogu, ki je naš neskončni in edini gospodar.
V slovenski govorici, petju in pridigi se slovenski mladinski duh eil°tno sestane z voljo, da postane in ostane zvest Bogu in narodu."
Helena Urbančič, študentka arhitekture v Buenos Airesu, je ob trnjem naslovu zapisala tele misli:
»Shajanje deklet in fantov pri slovenskih mladinskih mašah po aumeznih okrajih in pri skupni mladinski maši nas povezuje in c|ri da možnost medsebojnega spoznanja.
ter
Trav zato, ker so v materinem jeziku, nas še bolj združujejo nam ustvarjajo in utrjujejo zavest, da izhajamo iz slovenskega /loda, čigar potomci smo, in da smo odgovorni za bodoče življenje °bstoj slovenskega duha.
Vsak človek, če sodeluje pri kakršnem koli delu, se čuti bolj pripadnik in povezan s tem, kar dela. Isto se dogaja, ko se zberemo in skupno sodelujemo pri sv. daritvi s petjem, pri vodenju, branju berila, prinašanju daril, pri prošnjah, v katerih so vključene naŠe skupne želje; pri tem občutimo vez, ki nas združuje v Bogu. Prav ta sodelovanja pa pripomorejo, da bolj doživljam in čutim duhovno globino sv. evharistije.
Lepo bi bilo ,da bi se vsa mladina udeleževala teh skupnih srečanj!“
Martin Dobovšek, dijak zadnjega razreda slovenskega srednje* šolskega tečaja in argentinske srednje šole, pravi :
„Mladinskih sv. maš v Slovenski hiši se vedno rad udeležujem' Poleg bogoslužja v mojem materinem jeziku me veseli srečanje s slovenskimi prijatelji. Predavanja po maši so za naše razmere zelo aktualna in razgovori, ki se nato razvijejo, me vedno pritegnejo.
Ko sem se v preteklem mesecu udeležil naše skupne maše in vi' del, koliko mladine se je zbralo, sem občutil, da smo mi mladi pode' dovali največjo dobrino naših staršev, to je vero. Podedovali sm° njihovo globoko in resno vero, katero čutimo tudi mi in katero skU' samo doživljati z odgovornostjo. Žalostno je, da toliko mladine v sedanjih časih ne vpruje. Verjetno niso imeli sreče, da bi imeli take verne starše, kakor jih imamo mi. Zato ni nič čudnega, če ti mlad' ljudje niso uravnovešeni in da hitro klonejo vabljivim beseda"1 prevratnih agitatorjev, ki jih zavajajo v nepremišljena nasilna dejanja. Zdi se mi, da moramo pri mladinskih mašah moliti za mladino, ki večinoma ni sama kriva svojega stanja. Naša dolžno-^ je, da jo pridobivamo za pravo versko življenje, kadar je le mogoče-
Irena Šeme, končala trgovsko šolo, odbornica krožka Slovenske dekliške organizacije v Ramos Mejiji, pa je takole napisala:
„Eno izmed srečanj, ki jih ima slovenska mladina, so mladi'1' ske sv. maše. Važno je, da se jih udeležimo.
Pri tem srečanju se vsa slovenska mladina duhovno poveže. Vs' sodarujemo pri slovenski božji daritvi, prejemamo evharistične#" Jezusa ter molimo in pojemo v materinem jeziku. Zlasti so važ"' govori med sv. mašo, ki so podani nam primerno, za razmere, v katerih živimo.
Poleg nadnaravnih dobrin, ki jih tu prejemamo, pa nam ta snide' nja obnavljajo vezi prijateljstva.
Zato se mi slovenska mladinska sv. maša zdi velika vrednota ter je za vero in narodnost nas vseh velikega pomena."
Kdo nas razume?
IN KONČNO DRUŽINA. . .
Kljub vseh tehničnim napredkom in vsemogočim načinom modernih obveščevalnih sredstev, kljub močnemu vplivu glasbe, ki-11 a, televizije in radia je še ved-1,0 družina najvažnejši činitclj v človekovem življenju.
V naročju družine se rodijo otroci, v njej rastejo in se razvi-•iajo v dekleta in fante in izbc-rejo svojo pot v življenje.
Družina je tista rodovitna prst, v kateri je zakoreninjeno človekovo življenje, iz nje črpa človek hrano in moč za svojo rast. Družina je prvi otrokov svet, po katerem odkriva stvari okrog sebe in se pripravlja za nastop v veliki svet. Otrok in mladostnik, oba potrebujeta prostora v družini, da se lahko pravilno in skladno razvijata.
Letošnjega romanja v največje argentinsko Marijino božjepotno svetišče (v nedeljo 9. maja) se je udeležilo tudi zelo veliko naše mladine. Veliko jih je bilo tudi v narodnih nošah (foto Marijan Šušteršič)
Anlčlna zgodba
Predstavljam si Anico. Komaj sedemnajst let jc stara in je res lepo dekle. Kadar gre po cesti, vitka, brhka in hitra, zbuja občudovanje med mladimi fanti. V šoli je dobra in prijazna do sošolk. Med sosedi jo imajo vsi radi, ker je vedno nasmejana in dobre volje. Kadar pride domov, ji ničesar ne manjka. V hladilniku najde pripravljeno kosilo in razne dobrote, vse, kar si poželi. Potem gleda televizijski program, študira ali gre v kino; njena mama ji pusti popolno svobodo. Nikoli je ne sprašuje, kam hodi ali kako se zabava. Aničina mama je zelo zaposlena, časnikarka je in piše komentarje o dnevnih novicah. To ji vzame veliko časa. Včasih pride zelo pozno domov. Zadnjič je hotela pisati komentar o konferenci nekega psihiatra, ki je govoril o vprašanju: Osamljenost mladine in njen beg.
Pozorno je poslušala in med vožnjo domov obnavljala glavne misli. Premišljevala je: psihiater ima prav. Današnja mladina, na prvi pogled tako glasna in brezskrbna, tako trdna in gotova glede same sebe, je le na videz takšna. Mladina doživlja notranjo osamelost, nerazumevanje in ne najde osebnega stika z družino. Pogosto je prezgodaj prepuščena sama sebi. Ni čudno, da se ne zadovolji z navidezno toplino doma ter se izživlja po nočnih lokalih in klubih.
Tako nekako je v mislih pisala komentar. Ko je prišla domov, Anice še ni bilo. V prvem trenutku se ji ni nič čudno zdelo, ker se je večkrat zgodilo, da se je hčerka vrnila pozno domov. Potem je zagledala na mizi list z Aničino pisavo: „Ne morem več prenašati tega življenja. Grem. Nikar ne skrbi! Pozdravi očeta !“
Naročila je pozdrav za očeta. Da, tudi oče obstaja, ker pa zaradi službe veliko potuje, pride domov le koncem tedna, da se odpočije. Za Anico res skoraj ne najde časa .
Aničina mama jc obvestila policijo. čez teden dni so jo našli v daljnem mestu. Bila je utrujena, razočarana, zagrenjena. Zgubila se je v labirintu „velike svobode."
Mama jo je prišla iskat.
,,Anica, kako si nam mogla to storiti? Ničesar ti ne manjka, vsega imaš na pretek, če bi druga dekleta tvojih let imela tako lepo stanovanje, toliko svobode ..."
Naenkrat je mama utihnila. Začutila je v tistem trenutku, da ji velike in žalostne hčerkine oči govore: „Da, vsega imam, le tebe in očeta nimam, le družine nimam. . “
Po tej izkušnji se je Aničina mama zavedla, da njena hčerka potrebuje nekaj več, kakor samo lepih oblek, da moderno urejeno stanovanje še ni dom. Sedaj je zvečer mama vedno doma. P°'
Rovarja se s hčerko o šoli, o nje-n>h prijateljicah. Včasih gresta skupaj na sprehod ali v kino. Ob sobotah pride oče, takrat so vsi skupaj in se počutijo res ena družina.
Res je, da to mami vzame več ruša, da zato napiše nekaj manj člankov in zasluži manj denarja, yondar se ne pritožuje. Spoznala Je namreč ,da zaslužiti denar in lasati članke o življenju ni tako važno, kakor življenje živeti in
ustvariti res topel dom svoji družini.
Res je, da tudi na družine vpliva vrtinec modernega življenja. Zaradi tega morajo naše družine stati na trdnih temeljih medsebojne ljubezni, spoštovanja in zaupanja ter vere v Boga! Družina ima poslanstvo, ki ga nihče drugi ne more izpolniti. In ima in izžareva moč za življenje.
Goldman-Mizerit
tk£&dm&ka fiašta
PREŽIVLJAM VERSKO KRIZO
Spoštovani gospod!
Pošiljam to pismo na uredništvo DŽ, ker najbrž problem, ki ga v ujem pokažem, ni samo moj, temveč še marsikakšnega katoličana. t'e se Vam torej zdi primerno, lahko na pismo javno odgovorite.
Za kaj gre? Preživljam versko krizo. Včasih imam vtis, kot da Se majejo sami temelji mojega katoliškega svetovnega nazora. Po-Rosto mi pretresajo dušo dvomi o najbolj osnovnih resnicah krščan-^va. Da, včasih se mi zdi, da dvomim nad samo eksistenco Boga. ^di se mi, da bi teh strahotnih notranjih pretresov ne doživljal, vsaj ne v toliki meri, če ne bi bilo na svetu in v moji neposredni bližini *°*iko ljudi, ki ne verujejo. Sicer je res, da sam v svojem mladem Z|vljenju nisem naletel na veliko takih, ki bi mi izrecno priznali, <la ne verujejo v Boga, a slutim, da je v resnici veliko popolnih brezvercev. Tudi okoli mene. Njihovo življenje mi jih namreč odkriva _1 takšne. Nikdar ne govorijo o Bogu in verskih vprašanjih, ži-v'j° tako mimo vseh moralnih zakonov, da si ne morem misliti, da bi
imeli vero v Boga, pa bi ta vera ne imela na njih življenje nobenega vpliva. V takšnem okolju je tudi meni težko verovati. Me razumete?
L. T.
Dragi prijatelj!
V tvojih vrsticah odkrivam strah in dvom. Strah, da ne bi izgubil vere, o kateri čutiš, da bi se z njo v tvojem življenju vse podrlo; dvom, če ni tvoja vera le lepa pravljica, v katero zato toliko drugih ne veruje več. Kaj naj ti odgovorim ? Najprej nikar ne verjemi, da je tako veliko število brezvercev. Veliko od teh navideznih brezvercev je ljudi, ki ne kažejo svoje vere ne z besedo ne z življenjem, v svoji notranjosti pa verujejo. Sicer pa ni važno, ali jih je veliko ali malo, ki verujejo. Ti ne veruješ, ker tudi drugi verujejo, temveč ker si prepričan katoličan. Veruješ iz svojega lastnega notranjega prepričanja — samo to je prava vera.
To, kar ti imenuješ versko krizo in jo po vsem videzu trenutno preživljaš, je le prehod iz tvoje otroške v fantovsko oz. moško vero. Vero, ki si jo sprejel od svojih staršev in svojega okolja, moraš narediti sedaj za čisto osebno zadevo, zadevo prepričanja. Ta prehod je boleč in ga mora večina ljudi prestati, nekateri preje, drugi pozneje. Podobne krize se pri nekaterih ljudeh — in ne ravno najslabših — pojavijo še večkrat v življenju. V viharjih se vera utrjuje, lahko pa se seveda tudi zlomi, če človek ne išče pomoči pri Boga Kajti vera je končno dar božji in to ne le takrat, ko nam je bil prvič dan, ampak ves čas življenja, dokler ne bo prenehala v blaženem gledanju Boga v nebesih.
Zakaj mnogi ne verujejo? Nekateri niti ne vedo, zakaj ne verujejo. Se enostavno ne zanimajo za verska vprašanja, zato tudi o veri nič ne vedo. Ta brezbrižnost o najvažnejših vprašanjih človeške eksistence je neodpustljiva. Najdemo jo včasih celo pri učenih ljudeh. Morda veliko vedo v fiziki, matematiki ali kakšni drugi naravni znanosti, o veri nimajo pojma.
Drugi so brezverci zaradi majhnega verskega znanja. V nekem oziru so slabši od prejšnjih, ker mislijo, da veliko vedo, ko je v resnici njih poznanje verskih vprašanj izredno majhno. Veliki učenjak Bacon je zapisal stavek, ki ti ga priporočim v razmišljanje: »Majhno znanje oddaljuje od Boga, veliko znanje vodi k Bogu." Veliko resnice je v teh besedah. Ti brezverci ne verujejo, ker niti prav ne vedo, kaj bi morali verovati.
Spet druga vrsta so navidezni brezverci. Verujejo, a se vere ne ul»ajo javno pokazati. Iz napačnega ozira in strahu pred ljudmi, bojijo se, da bi jih drugi imeli za slabiče in pobožnjake. Hočejo biti napredni. So podobni brezvercem iz nečimrnosti, ki hočejo veljati za nadljudi, za močne osebnosti. Ponašajo se z „močno osebnostjo", hočejo biti ..samostojni v mišljenju", ne dajo se ujeti »verskim Predsodkom."
Drugi so — oprosti izrazu — otročji brezverci. Najmanjša tekava, ki jo slišijo proti veri ali verskim ustanovam, jim zamaje vero. Občutljivi ljudje, ki se dajo bolj voditi trenutnim vtisom, čustvom in sentimentalnosti kot pa razumu in volji. Ne mislijo z lastno glavo, vsaka najmanjša sapica jih zamaje. Vsakemu raje pritrdijo kot Cerkvi.
Najpogostnejši vzrok nevere pa je verjetno nemoralno življenje. Ne bi bili brezverci, če bi sc ne predajali slabemu življenju. Suženjstvo denarju in užitkom otemni človekov razum in ga polagoma popolnoma onesposobi, da se bi resno posvečal duhovnim stva-i’em. Kdor ne živi, kot zahteva vera, si bo polagoma ustvaril prepričanje v skladu s svojim neurejenim življenjem. Sem spadajo npr. brezverci iz napuha. Pod čast jim je, da bi kaj sprejeli, česar sami ne morejo ugotoviti. Vsem drugim bi verjeli, in dejansko tudi verjamejo — saj celo tega, kdo so njihovi starši, ne vedo iz lastnega znanja, ampak ker verujejo drugim — samo Bogu ne. Verne ljudi 'majo za omejene, za ljudi, ki ne gredo s časom naprej. Bahajo se, ba se ne vdajajo predsodkom; dogme imajo za predsodke, če bi ta njihov napuh ne bil tako usoden zanje, bi zaslužili samo posmeh nesnih ljudi. Če so vredni obsodbe, so pa hkrati tudi vredni sočutja, bolje pomilovanja. Ker so majhni, se imajo za velike, ko bi bili v resnici veliki, bi sc imeli za majhne, ko bi bili ponižni. Vsi nesnično veliki ljudje so bili majhni v lastnih očeh. Gotovo poznaš nekaj takšnih ljudi iz učenja zgodovine!
To so nekateri najpogostnejši vzroki nevere. Brezvercev iz prepričanja, brezvercev, ki proučujejo versko vprašanje, kot je treba, in kljub temu pridejo do prepričanega brezverstva, ni. Zagotavljam ti, da z majhnim znanjem, ki ga človek ima v verskih vprašanjih, ni težko privesti do vere nekoga, ki iskreno išče resnice. Nihče nima Pravice, da bi bil brezverec, če je brezverec, je zato, ker hoče biti, Pa naj se tega zaveda ali ne. Ti pa ponavljaj s sv. Pavlom: „Vem, komu sem verjel!“
Al. Kukoviča
Johan Bojer-Božo Vodušek
Semkaj jih je izplavilo. Zdaj ne morejo več nazaj. Sredi te nepojmljive prerijske puščave bodo danes spali in jutri se bodo namerili še dalje in dalje. Tukaj bodo živeli odslej vse svoje življenje. Tukaj bodo nekoč umrli. Domovine pač ne bodo nikoli več videli.
Končno se zberejo okrog kuhinjskih loncev. Ali nikomur se ne ljubi prav jesti. Žene se umaknejo v vozove k počitku. Možje še nekaj časa obsedijo pri ognju in kadijo. Nocoj pozabi Ola potegniti steklenico na dan in ponuditi vsakemu požirek. Samo predse gleda. Danes je Elza toliko hodila sama zase, kaj naj to pomeni? Učitelj in Anton Noreng se pogovarjata kakor ponavadi o tem, kako je na Norveškem vse za nič in kako je tukaj vse brez primere. Morten jima ne ugovarja, ampak njegov obraz ima zani-
čljiv izraz. Z učiteljem Jojem se ne more nikoli sporazumeti iu Anton je Helenin brat — in tvori med njima neko razdaljo. Ko se sončna obla potaplja, zaslišijo iz daljave težek žalosten glas-»Kakšen muzikant pa je to?" vpraša učitelj. »Kojot je, prerijski volk," mu odgovori Erik, »malo manjši od pravega sivca. Navado ima tuliti tako, kadar sonce zahaja."
. Brž se zmrači in kmalu se boči nad njimi visoko zvezdnato nebo. Da, čas bo iti k počitku. Ponavadi spijo vsak pod svojim vozom-Vsak se zavije v kožno odejo, ki so jih prinesli s seboj iz domovine, in si potisne čepico na obraz-Kal ima otroke pri sebi. Kmalu zatisnejo oči, trudni od dolgega enakomernega dneva, in zaspijo-Zvezdno nebo je visoko in prerija tiha.
Iz nekega voza pa se priplazi
neka postava s skoraj neslišnimi koraki. Elza je. Prek ramen ima šal- Postoji in strmi v temo, potem se približa ugašajočemu o-knju, sede in strmi dalje.
Sicer ne more videti ničesar drugega kakor pojemajoči pla-016n in miriade zvezd nad seboj. Ampak okrog nje je čudovita samota.
Usoda — kaj je usoda? Da zdaj sedi tukaj, tisoč milj od svojih domačih, poročena s hlapcem Olom, ali ni to usoda? Neskončna ravnina jo navdaja z vrtoglavico, jo sili, da zapira oči in *®Če, kam bi se naslonila. Kaj v'di? Graščino, hribe, jezero. Tako lepo je spominjati se zdaj vseka tega. Tudi očeta vidi, svojo •bladost vidi. Hlapec Ola? Kako Se je vse to zgodilo ? Kaj je usoda?
Bila je hči polkovnikova — o Pač, ampak tudi podeželski otrok. Zgodaj je izgubila mater in živela v gozdu in na polju, med posli in živino. Brati knjige je sicer bilo zabavno, a molsti krave še lepše. Ko je umrla mati, so žalovali odrasli po svoje, ona po Svoje. Nihče ni znal govoriti z njo o teh stvareh razen enega, 'n to je bil pastir, Ola Vatne. Hodila sta sama v gozd in odrasli so rekli, da se otroka igrata. Več odrasli niso vedeli. Čas je Potekal, ona je postala gospodična s kitami na hrbtu, on hlapec. Haj se nista morala ločiti? Včasih je bil divji, pa vendar ne za-
to, ker se je bal, da bi mu je gospodje ne vzeli? Muzikant je postal, vendar ali je ni klicala ta zdaj vesela, zdaj tožeča violina k sebi? Prišla je v mesto, morala je v šole, na plese, o da. Ampak mestni gospodje, kakšni so bili ? Pogrešala je nekaj pri vseh, le kaj ? Po mestu so dišali. Za njimi se prav za prav ni razprostirala nikaka pokrajina, njihova narava je bila kakor s krogom potegnjena, njihove misli so izvirale iz naj novejšega članka v časopisu, pravila za dobro in slabo so bila zapisana kakor v računski knjigi. Bili so ravnina, izravnana, dolgočasna, brez razgleda. Kaj ni tedaj morala misliti na Ola ? Kaj je bil Ola ? Gozdnati hribi z odmevom pastirskih rogov, zeleni bregovi, cingljanje zvoncev, vonj po prsti in listju. Kaj ni bilo tako? Tako se ji zdi, ko sedi in gleda vse pred seboj. V Olu se je lahko zakoreninila in uspevala. Da je bil divji? Ampak ali bi se mogla poročiti z možem, v katerem ni nobenega prepada, nič nepreračunanega, nič omotičnega?
In čim bolj je uvidevala, da so se zapreke kopičile, tembolj jo je vabilo. In ko jo je oče poskušal poročiti s tem ali onim, kaj tedaj ? In ko so ga vojaki preganjali kakor divjo zver čez grm in strn, kaj tedaj ? In ko je videla s svojega okna Ola, kako so ga peljali uklenjenega, kaj tedaj ? Če bi se bil Ola potapljal,
bi se ne bi bila vrgla za njim, da bi ga rešila, čeprav sama ne bi bila znala plavati?
Tovariši spijo v vozovih in pod vozmi. Zvezdno nebo je visoko in svetlo, noč je tiha. Ona pa sedi tukaj in vidi marsikaj jasneje kakor poprej. Usoda, kaj je usoda?
Tedaj torej je pobegnila od očeta in doma in se poročila z Olom. Kako bo odslej? Koliko jo je stalo? Oče je pisal eno samo pismo, ves prepaden, z zatajeno bolečino. Pustil je častniško službo, škandal se je razvedel povsod, preselil se je z Dyrenda-la. Posestvo, njen dom, je bilo prodano nekemu kmetu. Pogleda predse in vzdihne. Prepozno je kesati se. Pred njo je samo ravnina, neskončno umikajoče se morje zemlje, ki ničesar ne podpira in ničesar ne zakriva, ampak jo sili, da zapira oči in beži nazaj. In tako vstane naenkrat vse pred njo. Ali je močna dovolj, da bo nosila to tukaj v samoti ?
Ola — kako bo šlo vsa leta zakona z Olom? Sedi in strmi in strmi. Ogenj je ugasnil, ali zvezdno nebo je tako neskončno visoko. Kakšna čudovita noč! Kako bo šlo z Olom?
Rdeča sončna obla znova zažari nad obzorjem, prerijski volk zavije novemu dnevu pozdrav. V vozovih pojejo petelini in krulijo prašički. Kaj imajo tudi te s seboj ?
Nov dan ,vrsta voz se znova premakne. Prerija puhti od nočne rose. Sence volov, ljudi in voz potujejo ob strani. Ola spet pričenja prepevati. Iz mlake zaslišijo gaganje rac. Kolesa se valijo skozi travnato morje, tukaj ni prav nobene poti, morebiti tukaj prvikrat stopajo človeške noge. Erik šteje sekcijske znake in gleda na karto, čez nekaj dni bodo tam.
Nastopila je poletna vročina. Ampak množine snega so to spomlad tako hitro skopnele, da so nastala velika jezera. Sprevod se jih mora izogibati. Večkrat gazijo voli do trebuha v blatu. Skoraj bi kolesa obtičala. ,,You darn-ned rascal!“ grmi Kal in poka z bičem preko Ebbejevega hrbta-Ola sedi in poje.
Kako dolgo so že na potu? IB kdaj bodo prišli tja. Da, da, zaupajo v Erika. Per Foll zleze k njemu na sedež in je videti tako čudno bled. Zdi se, kakor da bo ta orjaški mož s preroško brado vsak trenutek omahnil. „Kaj ti je?“ vpraša Erik. „Povej mi za božjo voljo — ali tam, kamor gremo, ni nikakega griča?" Zveni kakor krik na pomoč. Erik se nasmehne. ..Navadil se boš, Per. Samo potrpi."
Prihodnjo noč slišijo v spanj11 tuljenje prerijskega volka. Morten vstane in poišče puško, voli i,! krave se stisnejo k vozovom, se obrnejo in strmijo v temo. Nekako čudno je Mortenu, ko tako stoji in napeto preži na zveri-
Tako mu je, kakor da se je globoko v njem končno nekaj razvezalo. Začuti v sebi pravo življenje. Na to tuljenje volkov je ves čas čakal. Tako mu je, kakor da ga je klicalo, ko je še hodil po Kvidalu.
Poslednji dan. Voli stopajo polagoma. Prerijska trava jim sesa do bokov. Živali gazijo v kr-ttii, se neprestano sklanjajo in Srabijo s polnim gobcem. Sivuru-aiena iztrepetava pred njimi rav-aina v daljavi, dalje in dalje in dalje. Prerijski veter ziblje travnato morje, da valuje in valuje. Nato pride pas gole svetlosive zemlje: preveč alkalij vsebuje, da bi moglo na njem kaj rasti. Potem ravnina polna cvetlic, p revijski h rož in lilij v vseh barvah, neskončen vrt, ki polni zrak z dišavami. Ah ! se začudijo žene. Ana in Elza morata nabirati. Zaosta-neta, nabirata, kličeta, da naj ju Počakajo in prihitita s polnim naročjem. „Ali je tam tudi tako, h .1 er bomo živeli, Erik?" E n k se obrne na sedežu in se nasmehne: »Tam je pač nekolik.) drugače." Nad njimi visijo na modrem nebu škrjanci in žvrgolijo. Torej So tukaj vendarle tudi ptice!
Znova dalje. Danes opoldne ne Počivajo dolgo. In končno jim zakliče Erik in pokaže z bičem. »Tamkaj je!"
Končno. Pot je pri kraju.
Na večer se ustavijo. Vozove zapeljejo drugega zraven drugega in izprežejo vole. Možje in
žene stoje in se ozirajo. Torej tukaj je? Zdaj so torej dospeli na novi dom? Nikjer nobene hiše, nikjer drevesa, nikjer griča. Morje zemlje in nebo, prav kakor poprej. Mislili so, da bodo prišli na kak določen kraj. Torej tukaj je?
Zdi se, da zdaj šele prav razumejo, kako daleč od ljudi jih je Erik Foss odpeljal. Ozirajo se drug na drugega. Strmijo v neskončnost in ne morejo prav priti k sebi. Torej tukaj je?
Spet napravijo ogenj iz prerijske trave in pomolzejo krave. Večerjajo okrog istih loncev. Ne govorijo veliko, ampak strmijo in strmijo. Kakor bi se stiskali skupaj pred razdaljo, ki jih loči od drugih ljudi. Njihov najbližji sosed je neskončna ravnina. Sem jih je izplavilo.
Rumeni rob meseca se prikaže nad morjem zemlje. Vsaj mesec je isti kakor v domačem kraju.
Potem posedijo spet nekaj časa pri ognju, preden pospravijo posodo. Jutri se prične nekaj novega. Jutri se truma razkropi, vsak bo moral na svoj kos zemlje. Da, da, potem bo spet drugače.
Končno pravi Karen Skaret, da misli, naj bi zapeli kako cerkveno pesem.
Dolgo je, kar so bili v cerkvi, in morda bo še dlje, preden bodo spet. Nekateri izmed njih so bili pevci na koru. Ola Vatne je dober pevec. Učitelj Bcrg nekaj časa poizkuša sam zase, dokler ne
Prvi slovenski brevir
Slovenski medškofijski liturgični svet je javil, da je končal redakcijo pretežnega dela slovenskega brevir-in da je dal v tisk prvo molitveno knjigo. Z novim cerkvenim letom bo mogoče opravljati „duhovne dnevnice" v slovenščini. To velja v prvi vrsti za duhovnike in redovnike, ždeti pa je, da bi knjigo molitvenega bogoslužja uporabljali tudi verniki.
V slovenski izdaji brevirja bo ..bogoslužno branje" (odlomki sv. pisma in del cerkvenih očetov ter drugih nabožnih pisateljev) v poseb-
postane pesem: Trden grad je naš Gospod. Saj to vsi znajo. In potem jih poje več in več, poti-hem, ampak iz srca. Tudi žene pojejo. Kal zašepeče otrokom, naj bodo tiho. Tako nastane polglasen zbor in vsi pojejo.
Tamkaj na drugi strani se je že pokazal ves mesec na nebu. Rumen in začuden strmi preko puste zemlje.
(Bo še)
nih knjižicah za adventni in božični čas, za post, za velikonočni čas in za čas med letom; molitveni del brevirja pa bo v 2 kjigah: v eni knjigi bodo vse molitve od 1. adventne nedelje do velikega četrtka, v drugi pa od velikega četrtka do konca cerkvenega leta. Vsak del bo imel v sredi psalme in slavospeve, razporejene na štiri tedne.
Pivi del te molitvene knjige, ki bo imel 1100 strani, na posebnemi rumenkastem bibličnem papirju, bo predvidoma izšel za letošnji advent. Prednaročila zbirajo do izida knjig6 vse tri škofijske pisarne v Ljubljani, Mariboru in Kopni. Knjiga „Bo-goslužni molitvenik I. del" bo stala po izidu novembra 550 din, v prednaročilu po 140 dinarjev. Za zunajev-ropske dežele je cena s poštnino vred po izidu 35 dolarjev, do izida pa v prednaročilu 28 dolarjev.
Bravci ..Mavrice" na Brezjah
Zadnjo	soboto	v maju	so romali
na	Brezje	mladi	bravci	..Mavrice"
iz	raznih	krajev	Slovenije, največ
seveda iz bližnjih župnij. Z otroki so prišli tudi njihovi kateheti, ka-tehistinje in nekateri starši. Jedro srečanja je bila maša, ki jo je opravil z 20 somaševalci urednik Mavrice Jože Bertoncelj, župnik iz Kosez-Po maši so se otroci zbrali v dvoriščnem prostoru; nekateri otroci-dopisniki so prejeli posebne diplom6 in	nagrajenih je	bilo 5	veroučnih
skupin. Bravci Mavrice so romali na Brezje že lani in je bilo tako letošnje romanje že drugo.


Proslava protikomunistlnim žrtvam
Prvo nedeljo v juniju je bila skupna proslava na čast iz Vetriha vrnjenim in potem v Kočevskem R°gu, Teharjih in drugod od komunistov pomorjenim domobrancem in dfugim našim žrtvam, ki so jih med ^evolucijo in po njej pomorili komunistični partizani. Proslavo je organizirala Zedinjena Slovenija.
Rretl spomenikom San Martina
Ob 10 dopoldne so se predstavniki slovenskega javnega življenja v Argentini poklonili osvoboditelju Argentine San Martinu pred njego-vim spomenikom v Buenos Airesu.
®v. maša
Glavna proslava je bila ob 4 popoldne v Slovenski hiši. Začela se je v cerkvi Marije Pomagaj s sv. •našo. Z msgr. Antonom Oreharjem s° somaševali slovenski dušni pastirji France Bergant, Matija Borštnar, •Jože Guštin, Matija Lamovšek, Gre-Sor Mali, Janez Petek, Jože Škerbec in (lr Filip Žakelj. Med mašo je pel
„Gallus“ pod vodstvom dr. Julija Savellija, petje pa je spremljala z orglanjem ga. Anka Savelli-Gaser-jeva. Med mašo je msgr. Orehar med drugim razvijal tele misli:
Spominske prireditve našim žrtvam bodo imele smisel in rodile sadove, če bomo premislili smisel vsega dela, ki smo ga opravili tista leta in končali nekateri v smrti v borbi ali v jamah, drugi v begunstvu, tretji v še danes trajajočem suženjstvu. Če bomo to prav storili, nam bo spoznanje ostalo vodilo našega življenja danes in v prihodnjih rodovih. Ne gre samo za odpor brezbožnemu komunizmu ali za ohranitev slovenske kulture, temveč za ohranitev krščanskega pojmovanja življenja. Storiti je treba vse, da se vzgoji mladina v tem duhu, da se razširijo možnosti svobodnega življenja rojakom pod nasiljem ter se spreobrnejo tisti, ki držijo sklenjene verige svobodi v domovini.
Te resnice, ki so temelj našega odpora brezbožnemu komunizmu, nas

je nenehno učil rajni škof Gregorij v domovini in v izseljenstvu. Klical nas je k pokori, klical nas je k poglobitvi verskega življenja.
Ta nauk moramo sprejeti in oznaniti drugim, kateri med nami do-raščajo ali omagujejo in se igrajo s poslanstvom, pozabljajo na njega jedro in ostajajo pri lupini.
Resno spraševanje vesti o osebnem in narodnem stanju, utrditev resnice v smislu odpora ter poglobitev zvestobe načelom bo najlepša notranja akademija kot nujna podlaga vsem zunanjim proslavam.
Če kaj prosimo danes in v teh dneh Gospoda, naj bo mrtvim žrtvam večno veselje, živim pa resnico, poglobitev in zvestobo.
Pred spomenikom žrtvam
Po maši je Mladinska godba, ki jo vodi Anton Skubic, zaigrala ža-lostinko, mladina, obdana od predstavnikov Zedinjene Slovenije, Narodnega odbora za Slovenijo, krajevnih domov, borčevskih organizacij in drugih ustanov, pa je pred spomenik žrtvam prinesla venec. O-pravilo za pobite je pred spomenikom vodil msgr. Orehar, potem pa so vsi navzoči zapeli „Oče, mati, bratje in sestre...“
V dvorani
Velika dvorana Slovenske hiše je komaj mogla sprejeti vse udeležence. Pietetno slavnost v dvorani je začel „Gallus“ z dvemi Gallusovimi pesmimi: „In nomine Jesu“ (ženski zbor) in „Ecce quomodo mori tur justus" (mešani zbor). Spominsko
besedo je imel pisatelj Karel Mau-ser iz Clevelanda, igralec Maks Nose je v režiji Maksa Borštnika recitiral odlomek „Ne vem, zakaj se jih spominjam" iz misterija dr. Branka Rozmana „Roka za steno", „Gallus“ pa je za sklep zapel še 3 pesmi: „Naša bol" (D. Doktorič), »Gozdič je že zelen" (v priredbi A. Pogačarja) in Mavovo »Blagor mrtvim."
Radijska ura
Tudi slovenska radijska oddaja na buenosaireškem radio Antartida je bila tisto nedeljo posvečena našim padlim junakom. Na programu so bile domobranske pesmi in koračnice ter govor Stanka Jerebiča.
Spominske proslave so bile v juniju tudi po krajevnih domovih in drugih ustanovah.
Procesija sv. Rešnjega telesa
Letos je argentinska škofovska konferenca naprosila sv. sedež, da dovoli obhajanje nekaterih cerkvenih zapovedanih praznikov v Argentini na naslednjo nedeljo. Sv. sedež je tej prošnji ugodil. Odslej ostanejo v letu le 3 zapovedani prazniki, ki jih upošteva tudi vlada in podjetniki, na katere se torej ne bo delalo, a bodo vendarle plačani; ti so: Brezmadežna (8. dec.), božič in novo leto. Državna oblast je pravzaprav uzakonila, da bo praznik Brezmadežne za delo optativen dan, pač pa bo veliki petek dela prost in plačan dan.
Ker je torej bilo praznovanje sv.
Rešnjega telesa in Rešnje krvi na Nedeljo 20. junija in ker so bile ti-sto nedeljo procesije na argentin-skih župnijah oz. škofijah, je bila slovenska procesija že en teden prej, v nedeljo 13. junija.
Kot druga leta je bilo evharistično slavje v zavodu Don Rosco v Ramos Mejiji. Ob 10. uri je bila sv. 'naša, ki sta jo z msgr. Oreharjem darovala France Bergant in Matija Lamovšek. Rojaki so kljub hladne-rnu vremenu napolnili prostorno cerkev Marije Pomočnice. Po maši se je razvila procesija po obširnem vr-*-u- Za križem so stopali možje in Lmtje, šolski otroci s svojimi učite-ji> narodne noše, pevci, ministran-duhovniki z Najsvetejšim, zastopniki ustanov in krajevnih do-n»ov ter žene in dekleta. Oltarje so Pripravile krajevne skupnosti iz San Justa, Castelarja, San Martina-Ca-rapachaya in Ramos Mejije. Med Procesijo je bila molitev rožnega v«ica, ki so ga vodili možje po zvočniku, evangelije pri oltarjih pa so Poli dušni pastirji dr. Alojzij Starc, Tatija Lamovšek, France Bergant >n Jože škerbec. Rojaki so z ude-ložbo, z molitvijo in petjem izrazili svojo vero v evharistično skrivnost 'n počastili javno in občestveno Je>-zusa v sv. Rešnjem telesu.
Alojzijeva proslava
V nedeljo 27. junija je bila v Slovenski hiši Alojzijeva proslava, ki jo vsako leto organizira šolski odsek Zedinjene Slovenije. Ob 4 popoldne je bila v cerkvi Marije Po-
magaj maša za žive in umrle katehete slovenskih šol v Argentini, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar. Ljudsko petje je vodila šola škofa Baraga iz Slovenske vasi (ga. Zdenka Jan).
Po maši je bila prireditev v veliki dvorani. Po pozdravnih besedah šolskega referenta Zed. Slov. Franceta Vitri ha so učenci izročili slovenske šopke katehetom, potem pa so otroci Prešernove šole iz Castelarja odigrali pravljično igro v 3 dejanjih Kekec in Mojca. Igro je režirala ga. Vida Pograjc, na klavirju jo je spremljala ga. Anka Savelli-Gaserjeva, sceno pa je izdelal Miha Gaser. Igra je bila kljub kratkotrajni pripravi lepo naučena in izvajana in občinstvo, otroci in spremljevalci, je nagradilo nastopajoče z navdušenim ploskanjem, ga. režiserka in ga. Ga ser jeva pa sta prejeli na koncu šopke v znak priznanja in zahvale.	fT’|
Mendoza
Zadnjo nedeljo v maju so se spomnili rojaki v Mendozi vojnih žrtev in Cankarjeve stoletnice. Popoldne’ ob 6 so imeli mašo za protikomunistične žrtve, ki jo je daroval mendoški slovenski dušni pastir Jože Horn. Po maši je bila prireditev v dvorani slovenskega doma. Po uvodnih besedah društvenega predsednika Staneta Grebenca je govoril o Cankarju pisatelj Karel Mau-ser, ki je za nekaj dni obiskal z gospo in bratom Otmarjem mendoške Slovence, mladi so brali odlomke iz
-sfkd č$otxiui
V kOMl&fAtlHl'
80-letnica Kmetijsko-gospodarske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu
Maja je Kmetijsko-gospodarska šola praznovala 80-letnico obstoja. K slavnosti se je zbralo veliko število slovensko govoreče in misleče Koroške. S tem so dali priznanje mariborskim šolskim sestram, ki z veliko ljubeznijo, vestnostjo in sposobnostjo vodijo to šolo že 80 let, kar je velikega pomena za slovenski na-
Cankarjevih del (pripravil jih je režiser Rudi Hirschegger), nazadnje pa je zapel nekaj pesmi pevski zbor pod vodstvom prof. Božidarja Bajuka. Za sklep je bila skupna večerja.
Bariloče
V soboto 29. maja je Slovensko planinsko društvo slavilo 25-letnico obstoja. Prireditev je bila v Stanu. Program je obsegal poleg večerje petje deklet zbora ge. Lučke Jerman, projekcijo diapozitivov iz zgodovine slovenskih bariloških planincev, priložnostne recitacije in šaljive prizore. Na koncu je tajnik Blaž Razinger razdelil spominske diplome navzočim ustanovnim članom
rod na Koroškem. Razstavo ročnih del, šivanja in kuharskih spretnosti so si ogledali tudi predstavniki oblasti in slov. javnega življenja na Koroškem, škof. svetnik dr. Srienc pa je v slavnostnem govoru podal zgodovinski razvoj šole in poudaril zavzetost sester za ustanovo.
Msgr. Anton Rutar — 90-letnik
Starosta goriške duhovščine msgr. Anton Rutar je 29. maja slavil 90-letnico. Slavljenec ima za sabo 66 let duhovništva, a je še vedno svež in krepak.
Rojen je bil v Drežnici pod Krnom 1. 1886, posvečen 1. 1910, bil najprej kaplan v Tolminu, potem na Bukovem, zatem pa je postal v bogoslovnem semenišču ekonom, podrav-natelj, knjižničar in pozneje še profesor pastoralke.
Med 1. svetovno vojno se je z go" riškim semeniščem zatekel v Stično na Dolenjskem, rešil dragoceno se-meniško knjižnico, po vojni pa je popravil poškodovano goriško bogoslovno semenišče. Fašisti so ga 1. 1934 obsodili na 6 let konfinacije v zakotni gorski vasici pri Perugi, vendar se je na posredovanje nadškofa mogel 1936 vrniti na Goriško in po Stal 1. 1936 župnik v Pevmi, od koder se je 1. 1971 preselil v stolno župnišče v Gorici. Bil je ustanovitelj goriške Mohorjeve družbe in je imel zmeraj žive stike z vsemi, ki so se borili za pravice slovenske manjšine. K lepem življenjskem jubileju mu čestita tudi naša revija.

Posvetitev škofa Alojzija Ambrožiča v Torontu
Na praznik vnebohoda, 27. ma-Ja> je bil v stolnici v Torontu posve-®en v škofa msgr. Lojze Ambrožič.
Posvetilni obred je bil ob 4 popoldne ob navzočnosti kakih 1500 Sostov. Poleg 80-letne matere in njegovih sestra in bratov z družinami je bilo 27 škofov, papeški pronuncij Za Kanado, nad 400 duhovnikov, 111 ed njimi dr. Janez Zdešar iz Miin-°hna ter p. Roman Tominec iz Ljubljane, predstavniki drugih verskih skupnosti, predstavniki oblasti, redovniških skupnosti in veliko Slovencev iz Toronta in okolice.
Posvečevanje je vodil torontski Nadškof Pocock, soposvečevalca sta kila torontski pomožni škof Allen in Ambrožičev sošolec McHugh, govor-n*k pa predsednik kanadske škofovske konference Carter. Pri obre-
l
uu sta pela stolni zbor pevske šole sv- Mihaela in pa združeni zbor slovenskih župnij Marije Pomagaj in čudodelne svetinje. Ta je pod vodstvom Dušana Klemenčiča zapel 4 Pesmi v slovenščini. Orglal je prof. '!°že Osana.
Po posvečenju je bil za sorodni-
ke in povabljence sprejem v bližnjem hotelu, pred slovensko skupnostjo v Torontu pa se je novi škof predstavil v nedeljo 30. maja v cerkvi in dvorani Brezmadežne.
Binkoštno srečanje
Letos so Slovenci v Nemčiji praznovali 10-letnico Binkoštnih srečanj. V Sinddfingenu pri Stuttgartu je bilo na binkoštno nedeljo, 6. junija, zbranih nad 2000 Slovencev, v Neus-su ob Renu pa nad 1000.
Binkoštna srečanja organizirajo slovenski izseljenski dušni pastirji, ki se trudijo, da slovenski rojaki, ki si morajo zavoljo neugodnih gospodarskih razmer v domovini iskati kruha na tujem, ohranjajo zvestobo do vere in do slovenskega naroda in da se med seboj spoznavajo in srečujejo. Pobudniki Binkoštnih srečanj, dr. Janez Zdešar, dr. Franček Prijatelj in Ciril Turk, so si zastavili ta cilj: utrjevati versko in narodno zavest in gojiti slovensko družabnost med slovenskimi delavci v Nemčiji. Dosedanja srečanja pričajo, da so organizatorji ubrali pravi način za letna srečanja rojakov,
saj se jih je udeležilo v teh letih okrog 23.000 rojakov.
Binkoštna srečanja so bila zaporedoma v teh mestih: Tubingen (1967), Wernau (1968), Stuttgart (1969 in 1970, 1971, 1975), Beblin-gen( 1971), Goppingen (1972, 1973), Sindelfingen (1976) in vzporedna srečanja v Bad Godesbergu (1973), Diisseldorfu (1974, 1975) in Neuss pri Renu (1976).
Geslo letošnjega srečanja je bilo: ..Slovensko srce, Bog živi te!“ V Sindelfingenu je bilo letos 2100 rojakov iz srednje in južne Nemčije. V cerkvi presvete Trojice je bila opoldne sv. maša, ki jo je darovalo 7 slovenskih duhovnikov, 3 pa so spovedovali. Pridigal je Ciril Turk iz Stuttgarta, med mašo pa je pel mešani zbor Jakob Petelin Gallus iz Koroške pod vodstvom prof. Kovačiča.
Družabni del srečanja se je pričel ob 3 popoldne v dvorani Masse-halle. Program je obsegal pozdrave, nastop zbora Gallus, godalnega an sambla otrok slovenske sobotne šole, dekliške folklorne skupine iz Stuttgarta, deklamacije slovenskih šolark iz Sindelfingena, petje dueta Planko, zabavne igre, tombolo s 600 dobitki, skupno petje in ples. -Otroci so imeli svoj program. Podobno je potekalo srečanje rojakov iz severne Nemčije v Neussu.
Gesla dosedanjih srečanj so bila: Rogu otroci, narodu sinovi, nikomur hlapci; Mati domovina-Bog. Slovenec sem, tako je mati djali; Verno srce — poštene roke; Da rojak prost bo vsak
Kdaj je bil Jezus križan?
Dunajski astronom Ferrari d’0" chieppo je na temelju judovskega koledarja, podatkov o Ponči ju Pilatu in evangeljskih podatkov, zlasti iz evangelija sv. Luke, izračunal, da je bil Jezus križan 7. aprila leta 30*
Vernost irskih katoličanov
Znana je globoka vernost irskih katoličanov. Vendar kake. točne statistike o tem ni bilo. V zadnjih dveh letih pa sta bili narejeni dve statistiki, ki pokažeta, kakšna je vernost Ircev, številke povedo, da 91% katoličanov (vseh katoličanov pa je 2.800.000) obiskuje nedeljsko mašo, da 97% katoličanov vsak dan moli, da 60% katoličanov prejema mesečno sv. Evharistijo, da se jih 46,5% mesečno izpove. Te številke so presenetljive in visoko presegajo vernost katoličanov v drugih državah. V Franciji npr. obiskuje nedeljsko mašo 61G katoličanov, v Združenih državah Amerike pa 50%.
Mati Terezija na evharističnem kongresu
Znana mati Terezija, po rodu Albanka, rojena v Jugoslaviji, je bila nevabljena na 41. mednarodni evharistični kongres, ki bo letos v Filadelfiji. Mati Terezija je bila rojena leta 1910 in je z 18 leti vstopila na Irskem v samostan, kjer so se redovnice pripravljale za delo v Indiji. Kmalu so jo poslali v Indij°> kjer je bila učiteljica in pozneje predstojnica samostana v Kalkuti. Leta
'949 se je odločila, da se popolnoma Posveti revežem. Papež Pij XII. jo Je odvezal klavzure, in tedaj se je tačelo njeno ogromno delo za najrevnejše ljudi v Indiji, delo, žara-M‘ katerega je postala znana po vsem Svetu. Ustanovila je Kongregacijo ^Smiljenja, ki ima danes 80 lastnih kiš v 13 državah in v katerih dela na<t looo članic
Mati Terezija je bila določena za P!1° glavnih govornic na mednarod-Pem evharističnem kongresu v Fi-'adelfjji.
Predpisi glede prejemanja Sv- obhajila
Obredna kongregacija v Rimu je 'zdala predpise glede prejemanja sv. obhajila. Ti predpisi so izšli kot od-ffovor na neko vprašanje, ali je dosoljeno, da vzame obhajanec sv. ho-stUo sam v svojimi rokami iz čilija ali patene ali da vzame kelih r' na j svetejšo Krvjo in se sam ob-'aJa. Obredna kongregacija v svo-letn odgovoru takole pojasnjuje:
Opisani način obhajanja samega sebe nikakor ni dovoljen. Sv. obhajilo sme podeliti samo za obhajanje pooblaščena oseba, ki pokaže obhajan-cu hostijo in ga obhaja.
Kjer so škofovske konference zaprosile in prejele iz Rima dovoljenje za obhajanje na ta način, da se položi hostija obhajancu na roko, mora ostati vernikom svobodna izbira načina obhajanja in se ne sme nikogar siliti, da sprejme hostijo na roko.
Nova cerkev v Moskvi
Moskva se pripravlja na olimpijske igle v letu 1980. Sovjetski arhitekti so dobili nalog, da poleg stavb za razne športe, zgradijo tudi novo cerkev za pripadnike vseh ver, da bodo lahko tam prisostvovali svojim verskim obredom. Seveda bo ta cerkev dostopna samo tujcem in bo kot cerkev obstajala samo do konca olimpijskih iger. Potem se. bo ta stavba uporabljala za „palačo po rok“ (seveda civilnih).

, KJE JE KAJ
" V~«^<lV'^<»',,^»~-^«. •>7«',-‘ ,.* «* - -'.- <>;■#'A V /y /////#11 # ,1, ‘A v. > V ■’« NS ....
jS ■
'7g 5S
-SiS
UVODNIK	41. svet. evharistični kongres (dr. A. Starc) 449
NAŠA V PRAsANJA Ob 30-letnici procesa proti škofu Rožmanu
(R. Smersu) .......................... 455
Držimo se za roke (K. Mauser) ......... 464
Uka žeja (Avgust Horvat) ............... 479
VERSKI
ČLANKI
RAZNO
LEPOSLOVJE
ZA MLADINO
ROMAN
NOVICE
Spolnost v luči božje postave (A. Kukoviča) 467 Bogoslužno petje (prof. B. Bajuk) ........ 470
Kardinalski zbor šteje 137 članov ..........
Zgodba msgr. L. Kristanca ..................
Sv. pismo za različne prilike...............
Svetovni nazor Ivana Cankarja (VI. Truhlar)
455
474
487
488
V poletnih ognjih (Fr. Balantič) ............ 463
Ljubeznivost (Vladimir Kos) ................. 483
Močan si, o slovenski narod! (Iv. Cankar) . .	492
O domovina (Oton Župančič) .................. 492
Kaj mi pomenijo slovenske maše? (razni) ..	493
Kdo nas razume? (Goldmann-Mizerit) ........ 495
Doživljam versko krizo (Al. Kukoviča) ....	497
Izseljenci (Johan Bojer-Božo Vodušek)
Novice iz Slovenije ......
Med nami v Argentini . Med Slovenci v zamejstvu
Slovenci po svetu ........
Svetovne novice ..........
500
504
505
508
509 511
Leto XL1II
Avgust 1976 Agosto X? 6
Št. 8
duhovno živili eni e
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Eriitor responsable:	msgr. Antonio
Orehar — Ramon L. Faleon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Registre de la propiedad Intelectual -No. 1-313.507
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Faleon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Cia ir Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
[TALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzu tta 18, Gorizia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.


NAROČNINA
Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je 1.200 pesov; v ZDA in Kanadi 9 dolarjev; v Avstriji 160 šilingov; v Italiji 3.5000 lir; drugje proti vrednost dolarja.
-V
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Ramon Faleon 4158,
1407 Buenos Aires, Argentina.
Zunanja oprema in stalna zaglavja	—
»Duhovnega življenja" in »Božjih stezic": Stane Snoj.
Nam, katoličanom, je verska resnica o telesnem vnebovzetju Marijinem lahko umevna, saj neposredno sledi iz verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Smrt in razpad človeškega trupla do vstajenja na sodni dan je kazen in posledica prvega greha, ki sta ga v raju storila Adam in Eva.
Božja pravičnost je žalostne posledice prvega greha raztegnila na vse Adamove potomce, ki podedujejo izvirni greh. Zato vsi umrjejo in njihova trupla ostanejo v grobu do sodnega dne.
Marija ni imela izvirnega greha, ona edina, mati Sina božjega, je bila izvzeta. Torej tudi ni zaslužila, da bi nosila na sebi posledice izvirnega greha. Ker je Bog pravičen, ni mogel Mariji naložiti kazni za greh, ki ga ni imela.
Po božji pravičnosti Marijino telo ni moglo biti obsojeno, da v grobu trohni in čaka do sodnega dne. da se združi s poveličano dušo. Božja natančna in popolna pravičnost najbolj jasno dokazuje, da mora biti Marijino telo že od njene smrti v nebesih združeno z njeno brezmadežno dušo.
Škof dr. Gregorij Rožman